343
Lepoznansko polje.
Nočajski zmaj.
Pripovest iz srbske vojske.
Žarko solnce obsevalo je srbsko zemljo. Kakor sjajni biser iz živega vira sipali so se žarki z njega po temena glasovitih planin kablarskih in ovčarskih, odkodar so spu-sali se v lepo moravsko dolino , zlatili bistro reko Moravo,
oživljali cveteče livade, zlatno klasje pšenično. Ne imenuje se, mili mi bratje, Pomoravje zastonj: srbski raj! — Kdor vidil je grške Tempe ali je vsaj cul o njih j ta si lahko nekoliko misli, kako je lepo Pomoravje.
Al tisti čas, v kterega se bomo za nekoliko prestavili, blagoslovljeni ta kraj ni bil tako krasen in mil kakor je zdaj. Vsa Srbija bila je zavita v morivno žalost in skrb. Leta 1804 zdihovala je še pod turškim jarmom , ali, da prav rečem, pod grozovitnostjo divjih bosniških spahij (turških posestnikov). Okrutnik Aganlia je takrat gospodoval v Belem gradu s svojimi tovarši: Kučuk-Aliom, Mola-Jusufom in Fulič-Mehmedom. *) Njihovi janičari in bosniški spahije hodili so po Srbii od vasi do vasi, oskrunjevali cerkve, se polastovali posvečenih oblačil, pa ž njimi kakor s plahtami pokrivali konje svoje. Srbske dekleta morale so kolikor je bilo moč nakinčane pred njimi igrati narodno kolo, nazadnje pa so jih po sili oskrunjevali in trpinčili in tako oskrunjene podili — nage v njih priproste pa čedne in poštene hišice. Ubijali so starašine in kmete in kar zaporedoma umorili vsakega, kterega so mislili, da je ljub narodu ali narod njemu. Z eno besedo , vsa Srbija bila je enaka morišču, na kterem so poturčeni dahije kakor morivci morili in klali nedolžne žrtve kristjanske. Pa na vsem kristjanskem svetu ga ni bilo človeka, ki bi se bil oglasil proti njihovi grozo-vitosti. Toda toliko nedolžnih žrtev kri ni zastonj porosila in napojila srbske zemlje.
't*
Tako krasnega dne, kakor smo gori opisali ga, šel je mlad junak kraj hladne Morave ter je bistrih oči pregledal gojzd, preden je šel va-nj, pa ravno tako preduhtal tudi vsako ravnico in gore, ki jo zaslanjajo, preden je iz šepe-tajočega gostega grmja stopil na odprto polje. Široke in tamno-rujave hlače, z zlatom vdelana dolama kazala je, da ta junak je Srb; in črne brke njegove, dolgi, gosti pa kodrasti lasje, dolga puška — vedno pri roci. lepe podolgaste pištole za okrašenim pasom in bridki handžar med njimi — vse to kazalo je živo podobo vrlega hajduka, to je enega izmed tistih mož, ki so bili zmirom pripravljeni, da žrtvujejo življenje svoje za narod , za domovino , ter so ponoči in podnevi sekali in trebili dušmane Turke.
Zavije jo iz poti proti gori, — kar zagleda nekaj nenavadnega. Pripogne se in šine v visoko koruzo, ter tako stopa kaj časa zmirom naprej in gleda tisto stvar. Hajduk ima bistro oko, in turški tur ban (turška kapa), ki ga je opazil, da je tudi še bolj skrit v grmje in veje, hajdukovo oko bi ga bilo zapazilo.
„Kjer je tur ban, tam je gotovo tudi glava" — si misli hajduk sam pri sebi — ^in če tudi ne vidim vsega telesa izza zelenega zavetja, je pa turban precej dobra tarča za puško.u „Tiček !u — šeptal je — „tebe je brž kot ne opium tako omamil, da se tako brezvarno potičeš okoli Dobrinje — ali si pri bulah (turških ženah) zgubil zadnjo iskrico pameti?" — Prišel je bil že tako blizo, da bi bil lahko dosegel strel tarčo. Nameri, zamiži, sproži, puška poči, turban odleti in puškini glas razlega se in odbija po vsem Pomoravju. Nihče ni zaječal in se premaknil, kakor ne bi nikogar bilo v grmu. Vse je tiho, nihče se ne premakne v listju. Samo nekoliko odčesnjenih vejic za-šumelo je, ko so padle na tla, in nekoliko preplašenih tic je urno zletelo hajduku nad glavo.
„To je zlodej" — zamrmra hajduk in se udari z roko po čelu. „Ej, Stojane, da bi ti oči izpadle, da drugo pot puško nabiješ ž njimi, in ne s kroglami, zato da vidiš bolje, ali je pod turbanom glava ali   ne, in pod glavo živo telo!"
*) Ti trije, h kterim prištejemo tudi Vidaič-Alia, bili so bosniških spahij in janičarjev vodji. Ker je sultan hotel nekake spremembe ustanoviti in stisniti njihove prava, so se spuntali in na svojo roko osvojili Beli grad. Najveee gorje bilo je kristjanom v Srbii, ko so se ti okrutniki puntali; zvali so se dahije.                                                                                Pis.
Za tem nabije puško,   obesi  jo   na   ramo   in   brez prejšne skrbnosti gre naravnost do turbanu.
„Tebe je kak bogatin imel na glavi" — reče in dvigne svileni, beli-rudeče-progasti t urban, ogleduje drago kamenje, s kterirn je bil okrašen. Te je mar gospodar leže zgubil z glave, ali so te zgubili junaški vitezi, kaj? Naj bo, kar hoče, to dobro vem, da so tudi naši bratje okoli Morave culi in razumeli glasove naše od Jadra Radjevine. *)
Pa se odpravi in radostno zakriči v dolino: ,?Sloboda Srbii! smrt dahijem! Hurra!" In od druge strani odjekne mu glas od stene: „Smrt dahijem!" Stojan razloči glas in sprevidi, da to ni jek; zato pohiti navzdol; in ko pride za grm, glej! mu je pred očmi lepa vas v krilu gojzdnatih bregov.
Tu je dolina bila nekoliko širja in Morava vila se je in tekla bliže k vasi, tako da je bil ves ta predel res lep za oko.
Toda Stojanovega očesa ni unemala lepota naravna; zakaj v vasi bil je kreg in velik vriš. Nekoliko oboroženih ljudi hitelo je v dolino, gotovo jih je Stojanove puške pok vznemiril bil. Al ko zapazijo hajduka, obstanejo na sredi poti. Tudi Stojan postoji malo, nategne pas, za kterega je bil obesel turban, zaviha črne brke in ponosno koraka v dolino.
„Pomozi Bog in sv. Mati Božja!" — pozdravi jih Stojan, ko se jim približa. Meni se zdi, da zdaj že more pri vas dober kristjan dobiti varnega stanovanja. „Peter Todorovič! jez sem tvoj gost.a
„Dobro došel, Stojan Cupič!" — odgovori Todorovič. Sežeta si v roke, rokujeta se in poljubujeta na čela junaške. Ko sta se po bratovsko poljubila, vrnejo se vsi skupaj v vas. Nihče ne nadleguje gosta s popraševanjem, dokler ne pride pod streho in se ne odpočije. Pa, da je Stojan prišel, pripovedovalo se je po vsej vasi od ust do ust; vsaki mu se čudi, vsaki ga je bil vesel, vsaki z dobro došlico pozdravlja milega gosta. Stojan jim je bil stari znanec, saj po imenu.
Župan in vodja Peter Todorovič povrnil se je nedavno iz Šumadije in od Kolubare¦¦**.), ter je pripovedoval svojim ljudem o zmagah srbskih bratov v Jadru in Radjevini; pri-povedaval je o srbski ustajiv okoli Save in Šumadije, o junaštvu hajdukov Curije in Cupiča, o duhovnu Luku, Laza-reviču in o junaku Jakobu Nenadoviču.
Njegovi rojaci so z veseljem poslušali ga; začeli so brke vihati, pestiti roke in sipati iskre iz oči. Al ker so bili vajeni jarma in grozovitosti, niso znali izraziti čuvstev svojih, in djansko pokazati prepričanja svojega.
Ko pa jim začne Todorovič pripovedovati o Karagjorgju — srbskem junaku, — kako pobija turške spahije, in kako kliče vse Srbe, da se oborože; razsrdeni tovarš njegov Milenko skoči na noge in zaupije: „Brate Srb, razumim to! Handžar v eno in puško v drugo roko, pa hajd nad naše krvopivce!"
Ozrevši se na okoli, resno pogleda tovarše svoje in reče: ?)Za meno, kdor ni vrgel srca svojega tlačiteljskemu psu in ne okoval duše v robske okove!" Todorovič skoči med-nje in mahne s puško nad glavo govore: ^Bratje, čas je došel, da se zmaščujemo! Hajd na danijo!" Ostali za-kričejo:  „Hajdimo na dahije!"
In resnično zgrabijo za orožje. Le malo časa je pošlo in reka Morava tekla je veseliša po oslobodeni zemlji od Beligrada do Donave. Svobode veseli glas razlegal se je po vsi Srbii. Bratje podrinski zvedili so za junaško srečo svojih bratov pomoravskih, kakor ti za one.
Vsak tedaj lahko spozna, zakaj je radost vsem prešu-nila srca, ko je tak slavnoznani junak stopil med-nje.
(Dalje prihodnjič.)
*) Reci, ki se vijece med Bosno in Srbijo.                          Pis.
**) Kol ub ar a,  reka v Srbii;  teče  bolj   proti zapadu.    Steče se pa v Donavo.                                                                    Pis.
344
352
Lepoznansko polje.
Nočajski zmaj.
Pripovest iz srbske vojske. (Dalje.)
,?To je dobro znamenje" — si pripovedujejo eni — won nam je prinesel veselih novic" — drugi; „kaj to pomeni?" — poprašujejo ostali. Pa če tudi so bili radovedni, vendar nobeden ni hotel gosta nič poprašati, ker so vedili, da se bo prej ali slej slišalo, kaj in kako. In tako gredu sami kmetje *¦'") s Stojanom v Todorovičevo hišo.
V svoji hiši pozdravi Todorovic še enkrat Stojana z dobrodošlico, potlej pa sedejo k jedi. Todorovic gre ven, pa se kmalo zopet vrne in na lesenem krožniku prinese soli in kruha. Za njim dojde v sobo sestra njegova Jelica, dika in ponos vseh deklet. Take krasotice ni bilo v okolici, kakor je bila ona. Prinesla je v eni roci čašo, v drugi pa čutaro žganja.
Dokler je Stojan s tovarši jedel sol in kruh, pogledala je Jelica večkrat skrivaj na junaka Stojana. Pa naenkrat prepade; toda čez nekoliko se zopet zave in groza jo nekoliko mine, čeravno je še zmirom s strahom gledala turban, ki je visel za pasom Stojanovim. Plaha deklica! Kaj je prestrašilo te, da si tako prepadeua? Morda misel, da je Stojan koga ubil, preden je stopil v hišo? Jelica bila je Srbkinja, ki je tolikrat že vidila pobite ljudi, pa je ni nikoli obvzela groza. Ali je morebiti poznala turban? Ali kaj? Turban podoben je turbanu kot jajce jajcu! Mar ravno ta  turban ji kaj posebnega pomeni?   Hajd, da vidimo!
Ko so malo kruha jedli, obrne se brat kv nji, vzame žganje, natoči čašo in napije gostom. Stojan Cupič vstane in nazdravi tako-le: „Naši veri na čast in svobodi srbski!" Na to vsi vstanejo in zavpijejo:  vAinen!;'
Jelica pobesi glavo in rudečica razlije se ji po licu; lahkose je čul iz njeuih ust zamolkli glas:  „gorje meni!"
Caša gre po vrsti okoli; prime jo Stojan na uovo in reče: »Nekdaj so okoli ponositega Balkana orli letali z vetrom na vse strani, sivi sokoli pa niso nikdar zapuščali mirne Sumadije. Niste li zapazili, kako zdaj letajo? Solnce plava   od   izhoda   do zahoda;   al grabljive   tiče letajo prot
*) Glava* soseske zove se v Srbii knez,   ostali  starešine pa zo-vejo se kmetovi.                                                               Pis.
severju, k Belemu gradu , kterega beli zidovi so njihovega mnoštva gotovo čisto otemneli. Bog nam je dal vrlih mož, mi gremo t je brez odloga. Zato pijem za srečen sostanek v .slavnem Belem gradu!"
v
„Amen!" — uadušeno zavpijejo vsi. Cupič do dna izprazue čašo in jo trdo narobe postavi na mizo, da potrdi besede svoje.
Kmetovi počnejo posvetovati se o poslanstvu Stojana, nočajskega hajduka, pa vpričo Jelice, ker niso zapazili, da je pričujoča, proti šegi, ktera terja, da se odstrane žene, ko se razgovarjajo možje. Sam Stojan vedi! je za-njo in se večkrat zagledal v njeno lice. Se bi mu bilo drago, da dekle odide.
Razgovor je brž h koncu; zakaj kjer so vsi enih misel, vsi složne in krepke volje, čemu ondi dolgega posvetovanja? Todorovič reče:v „Mi idemo z nočjo na Beli-grad;u kmetovi pa dodado: „Cem prej, tim bolje; vsaki trenutek je krilat" — in s temi besedami je govorjenja konec. „Na koga si ustrelil?" — vpraša zdaj gospodar in moravski vojvoda; v „kaj ta turbau za pasom; ta nam je najbolji odgovor. Čudim se, da je na moravskih brdih še nekako zakasnil se." Jelica razume besede in stopi bliže. Xa njenem licu brala se je važnost, ki jo je dajala tem besedam, čeravno je želela, da se kaže hladnokrvna.
Stojan odgovori: „!Vekaj belega pokazalo se mi je, in zastonj sem nabil puško za prazni turban in jo spraznil. Glejte ga!" — pa ga vrže na mizo in kmetje začnejo razvijati ga in ga pregledavati, Jeličino oko sijalo je radosti kakor blisk, in kakor bi bila že zvedila, česar je želela, šine iz sobe.
Todorovič se začudi, pregledavši šal, odide malo ven, vrne se pa kmalo s turbanom, ki je bil na vsem svetu temu enak. — ^Poglejte, bratje!" — reče obrnivši se na levo in na desno. „Tudi jez sem predvčeranjem ustrelil na ta turban, pa glejte, ali mu ni podoben, kakor kaplja kaplji?" „To je čudol" — spregovore kmetovi, ki niso mogli načuditi se dogodku. Stojan Cupič molči in suče si brke; njegove so prsi gorele, kakor da razume ta slučaj. Tamno je gledal, ker ni bil osvedočen o naključku , — al svoje misli na prodaj in na rešetanje iznašati, to ni navada hajdukom.   Nihče ni vedil, kdo bi jim to razložil.
Kmetovi odidejo, da narodu sporoče, kar so starešini sklenili. Ko je zvedil narod, da pojde na Beligrad, za-huškne, da se je culo do neba; oborože se in pojo junaške pesmi eno za drugo, in bilo je, kakor da se po vsem Pomora vju poje le ena pesem.                               (Dal. prih.)
353
361
Lepoznansko polje.
Nočajski zmaj.
Pripovest iz srbske vojske.
v                             ,   (Dalje.)
Cupic   iu   Todorovic   ostala  sta sama  v sobi;   oba sta
molčala; vsak je nekaj  premišljeval.
Zadnjič povzame Stojan besedo: „Brate! nekaj mi je va srca."
„Govori brate!" — reče Todorovic; „kar imaš skrivnega na srcu, ni dobro, da zamolčiš".
„Todorovič!" — reče Stojan — „ti imaš lepo in lju-beznjivo sestro; take lepote nisem vidil ne v celi Srbii, čeravno Srbija lahko ponaša se z lepimi dekleti" — in obmolkne.
Todorovic si poravna pas in reče: „Govori brate!"
„Kri mi je vroča in srce zmirom na jeziku" — nadaljuje Stojau nekoliko ognjen — „kar ima biti, bo; jez ljubim tvojo sestro!"  — izdihne.
Peter vzame z glave fes, iztoči v kupico ostalo žganje, izpije polovico, polovico pa da Stojanu: „Nagni, mili po-bratime! na srečni zakon z dekletom".
Stojan nagne in podasta si roke in poljubita se na čelo".
v
„Jela je na vrtu" — reče mu Todorovic, in Cupic odide na vrt, vojvoda pomoravski gre, da razredi, kar je treba za napad na Beligrad.
Solnce bilo je skor že zašlo; zlatni njegovi žarki po-ljubovali so še teme Kablaru in Ovčaru, kakor da bi težko ločili se od nju. Za malo se vsa Srbija zavije v nočno haljino.
Todorovic odide v sobo, da si vse naprave in orožje priredi. Stojau sedel je pri oknu in gledal v mrak, kakor da bi hotel, da se z nastajočo nočjo sprijazni in poprijatli za vekomaj. Noč mu ugodi; zakaj naselila se tudi njemu v srce je noč, tamna-polna skrbi. Prihod Todorovičev predrami ga iz misel.
„Brate Peter!" — reče in mu poda desnico. „Jelino srce ni za-me stvarjeno!"
^Žensko srce" — odgovori Todorovic — „raztopi se, kot vosek — pred hrabrim, vrlim možem; ona mora najprej utrditi se, da bo sposobna za prvo ljubav. Pusti to, brate, to se še vse zgodi ž njo".
Stojau jame majati z glavo. „Ali jez" — mislil si je — „ne bom nikdar njen in ona ne moja; Bog daj, da bi ne bilo tako".
„Kaj premišljuješ, brate?" — ga vpraša Todorovic nekoliko razdražen.
»Pustiva to!" — reče Stojan in prebriše si z dlanjo lice; naj se dogodi, kar hoče; „naju dveh, Todorovic, ne bo nič ločilo, kaj ne, da ne?"
„Nič brate!" — pritrdi Peter — wpri Bogu in Materi Božji, da ne!"
Todorovic odide po svojem opravilu, Stojan pa se zopet zamisli, in zamišljen začne urno hoditi gori in doli po sobi.
Noč bila je jasna, nebo posuto z zvezdami, kakor zelene gore z ovcami. Poslanci začno vračati se eden za družim. Po gori bil je viditi ogenj in streljanje culo se je, kar je bilo bližnjim vasem znamenje, da jih vojvoda kliče k orožju. Okoli Dobrinje je vse potihnilo. Vsaki je počivat še za majhen čas, ker pred belim dnevom morajo odriniti k severju, da ukrote spahije bosniške in razvijo zastavo srbske svobode na zidinah slavnega Belega grada.
Izza zadnjega kraja Todorovičeve hiše prikaže se ženska oseba kakor senca in zagrnjena v širok plajšč jo zavije proti bregu po tisti poti, po kteri je bil prišel Cupic. Nihče je ni opazil; al da jo tudi kdo opazi okoli polnoči, bil bi se prekrižal in odvrnil od nje svoje oko; zakaj kaj bi to bilo druzega, mislil bi si, kakor coprnica, ki noč za nočjo obiskuje vas, da stopi v hišo, kjer mati ne bedi pri nezmožnem otroku, in se sklone nad zibelko, ter čuva nad otroci.
Kar naenkrat se prestraši. Dozdeva se ji kakor bi ji je bil kdo za petami. Ogleda se. Pa ni bilo nikogar; vetrič zibal je in tresil koruzno perje, in moravski valovi pluskaii so ob bregu. Dekle se umiri, čeravno se ji je dozdevalo, da je senca, ko se je ogledala, umaknila se v koruzo. Upre oči bolje na ono mesto, pa senca se ni gibala. Gre dalje. Ko je skor prispela že na griček, naenkrat začuje sopet, kako se je sipalo za-njo drobno kamenje, kar je bilo toliko veče čudo za-njo, ker ona z lahko svojo nožico ni ne kamenčka premaknila. In zopet se preplaši, toda se ne ogleda; zakaj kraj loga, ki je bil kakor vhod v stoletni gojzd in temno goščavo, stal je junak, ki jo je čakal z odprtim naročjem.   Ko do njega pride, vrže se mu v naročje.
Na prvi hip bilo je moč spoznati Turčina, bosniškega bega. Dragoceni njegov turbau, — pa čudno! na vsem svetu tak, kakor uni, ki ga je Stojau Cupic prinesel v Dobrinjo — njegov z zlatom všiti lahki pas, za pasom svitlo orožje, da je bila lepota pogledati ga, vse to neznano je vleklo oko na-nj. Al njegova ponosna postava, njegovo obličje, v kterem se je slikala neizrečena milina, posebno pa žive njegove oči, dve žarke zvezdi, predstavljale so mla-denča, ljubljenca dekliškega, ki je bil gotovo duša mosle-minskih kadun (turških žen), pred kterimi je tudi kristjansko dekle, kadar ga je pogledalo, moralo strmeti hote ali nehote. „Roža damascenska! ki te je prerok presadil v temne loge srbske, da oživiš njegovega ljubimca dušo!" — pozdravi mladeneč dekleta, in jo milo pritisne k srcu. Jez sem že mislil, da se moje oko ne bo utapljalo v tvojih milinah,   pa glej!    Zvezdi tvojih oči  razsvitljujete notranjo
tmiiio mojo, in solnčna svitlost obseva mi srce. Zopet te vidim!" In oddaljivši jo malo od svojih prs, upre van-jo plameneče svoje oči, kakor bi hotel s pogledom svojim vrisati vso lepoto, vso milino njeno.
„Odpri rožne   usta, da zaslišim milino tvojega glasa",
—  rekel je ginjen, pa naenkrat se prestraši: „AUah! kaj vidim? si li žalostna, ali se plašiš? Govori, o govori, draga moja!"
„Bojim se in žalostna sem, ljubljenec duše moje!" — odgovorilo mu je dekle bolj tiho.
wObodvoje?"  — ponovi mladeneč strahoma.
#Da, oboje!" — osrčilo se je dekle. „Zalost in tuga krči mojo dušo, ker sem hči kristjanska, hči nesrečne Srbije in sem pustila v svoje srce sovražnika svojega naroda in svojega Boga."
„ Veruješ li ti v mojega Boga?" — vpraša jo mladeneč, kakor bi ji očital, pa nadaljuje: „AIlah mi je priča in njegov sveti prerok — moj Bog je ljubezen — v nji živim, v nji tudi umrem in v nam obetanem raju prerokovem, upam, zopet najdem tebe, krono lepote dekliške!"
„Ne izmami iz mene mojega Boga, kakor si že izvabil mi iz srca domovino z Ijubeznjivimi svojimi besedami. Ali sem jez kriva, da te ljubim? Ne, ne!" — spusti se mu zopet v naročje, „oh — jez nisem kriva, ne morem si kaj!"
„Tako, tako! to rad slišim,   solnce življenja mojega!"
—   reče mladeneč — „ali kaj si govorila o domovini? Tudi jez spoznavam svojo domovino, in da jo ljubim, to vidiš, saj to djansko kažem, ker se bojujem za njeno slavo." „Oh!" — vzd. hne dekle — „ravno to bojevanje mi zavdaja moreče skrbi" .
„Miruj samo, miruj!" — tolaži jo beg: „raja dvignila je glavo , pa njena oholost mora pasti pod našim mečem, in na srbskih gorah zopet zasvetiti beli naš polomesec."
„Oprosti Bog!" — zavikne uplašeno dekle in oddalji se od njega.
„Kaj hočeš s tem ?" — predrzne se Turčin. ^Morda, da ga jez z lastno krvjo  iztrebiti pripomorem".
„Nečem tega, oj nečem!" — mu urno seže mladenka v besedo — „naj alkoran pogine, samo ti mi ostani. Koliko skrbi mi prizadevlje bojevanje, v kterem vidim, da ljubimec duše moje bije boj z mojim bratom, pa — ker vidim, da drug druzega žali, in drug se boji smrti drugega."
^Potolaži se dekle!" — reče ji beg, toda nekako po sili, — „zarotim se ti pri sveti Kaabi, da ne bom stegnil roke proti tvojemu bratu, če tudi on svojo dvigne proti meni.a
„ Vsemogočni Bog!" — vzdihne dekle in dve solzici se ji vderete po licu.
2,Povej mi, kaj moram več storiti?" — beg praša jo resno.
„Osman! ljubljenček moj! mož, velikodušni mož" — spenjala je Jelica roke. ^Tvoja dobrota je velika, veče še nisem doživela, al kaj, ker mi ne pomaga? Da ti ubiješ brata mojega , morala bi se te bati, da pa moj brat tebe ubije, tega ne bi mogla pozabiti, jez bi — — ali — jez vem nekaj druzega".
„Kaj? povej mi, kraljica srca mojega!" — reče Osman veselo —  „povej! in tvoj rob te bo voljno poslušal!"
„Pusti in ne preganjaj svojih bratov!" — prosilo ga je dekle; „bodi kristjan, kakor so bili dedje tvoji, in moj brat te bo lepo in Ijubeznjivo sprejel v hiši svoji".
(Dalje prihodnjič.)
362
385
Lepoznansko polje.
Nočajski zmaj.
Pripovest iz srbske vojske.
(Dalje.)
„Glejte bratje!  to je Stojan"  — zavpije mladi vojvoda
Todorovic  —   ^dokler smo se mi   zbirali  in počivali,   imel
je on opraviti s turško glavo tu!"  »Lepo, brate, tvoja puška
govori — reče mu  pristopivši   k njemu.     »Glej, glej!a — opazi mrtvega junaka —  „kakor vidim, ni bilo zastonj".
„Skoro zastonj!" — reče Stojan — „je mar mogoče, da hlapčeva glava odvelja za gospodarjevo ?"
„Kaj govoriš, Cupič?" — vojvoda čude se vpraša, in vsi hajduki obstopijo Stojana, radovedni, kaj se je zgodilo.
„Povedal ti bom, Todorovic, važne novice!" — mu reče Stojan — „vi bratje pa, le vstopite se okoli mene, da me boste razumeli." — „Kaj praviš, vojvoda moravskih junakov" — obrne se zopet k njemu — „čigav je bil ta turban, ki sem ga prinesel danes k tebi?"
„No?" —  povpraša stopivši še bliže k Stojanu.
„Pa uni" — povpraša dalje Stojan — »uni, ki si ga ti na poti pobral predvčeranjim?"
„Ustrelil sem va-uj, kakor ti na svojega" — odgovori Todorovic — „pa zato se tudi čudim današnjemu tvojemu dogodku."
nAl jez ti povem še veče čudo" — povzame Stojan. „Pa zakaj si tako prepal in stresnil se?"
„Jez sem se le enkrat prestrašil svoje žive dni" — djal je Todorovic — „in to je bilo, ko sem hlepil po maščevanji, namreč takrat, ko sem vidil, kako so spahije gazili po naših duhovnih in kmetovih pa jim nisem mogel vrniti, zato ker nam še ni svitalo solnce takrat".
»Tini bolje" — suče si Stojan brke, in poznalo se mu je na licu , da jim hoče nekaj neveselega povedati, pa ni vedil, kako bi začel. Obrnil se je k svojemu prijatlu in nadaljeval: ?,kaj bi povedal o Osman-begu?"
„Osman Gjuro beg?" — ponovi Todorovic.
„Da!" — reče Stojan — ?,verjerni mi, jez ga poznam! On je  za deset družin;   vidil sem ga  v vojski pri Jadru".
„Tudi jez ga pozuam!" — seže mu Todorovic v besedo — „tam za brdom v Kliševcu mu je stala palanka ; bil je ponosit; gazil je po nas, al nas ni pogubil. Sramota se sicer težje pretrpi, kakor častna smrt, al on se je uklonil našemu maščevanju ravno tisto noč pred našo ustajo."
„Hoj brate!" — zavikne Stojan, in z njegovega očesa so se sipale iskre — „tvoja sestra te je hranila z blatom, al Osman ti ga je včeraj dal, da si ga grizel, kakor danes meni".
„Spričaj , kar si rekel!" — razpali se Todorovic in začne se tresti na vsem životu kakor šiba.
„Stojan Cupič se ni še nikoli zlagal!" — brž se opraviči hajduk — »povej mi, zakaj se treseš, Peter?"
wNe tresem se več!" — odgovori na puško se naslo-nivši mirno.   ^Govori dalje!"
„Jeli smo ob enem sol in kruh" — djal je Stojan — „kaj ue, pobratime?"
„Smo."
„Da ti vendar pravo povem" — rekel je Stojan — „Jelica Todorovičeva ti je izdala domovino, in ravno preden Bte prišli, pobegnila je z Osman Gjurgo  begom."
Potresla se je gora, tako so junaci zavreli; pa Peter Todorovic je stal nepremakljiv, kakor da bi se nič ne zmenil za to.
^Njegova turbaua sta Jelici naznanjala, da je čaka — nadaljuje hajduk — bila sva ji, Peter Todorovic, sporoči-telja, ker sva ji donesla glas vsak enkrat/'
„Dosti je!"4 — poskoči Todorovic, in lice njegovo bilo je rudeče kakor zora, in oko skor krvavo — J?dosti je!" — reče — »povej mi, kam sta jo zavila?"
Stojan je mahnil z roko proti tisti strani, kamor sta pobegnila. Todorovic hoče za njima, pa Stojan mu je za-branil: „Lovi orla, kadar se ti nad glavo vije pod oblakom, pa se ti izmakne. Moja puška je taka, da malo tacih, pa vendar nisem nič opravil ž njo. Iz belega sveta nista šla nikamor, pa kje bi bila drugej, kakor v Belem gradu. Tam ju najdemo."
„Ako Bog da! Tega se nadjam kakor rešenja dušnega in svobode domovinske"  — dostavil je Todorovic, obrnil se
k svojim junakom in razdraženega Brca jel govoriti tako-le: »Bratje! vi veste, kako sem jo ljubil in da sem ji bil kakor oče. To hočem pozabiti vse. Jez je ne poznam več. In prokletje moje, prokletje preljube domovine naj je na nji in naj jo spremi tje v grob. In jez ne imenujem njenega imena, dokler se ne zmaščujem nad njo, dokler ji ne pade glava kot žrtva za izdanega edinega Boga , za izdanega brata!"
In kakor bi čutil ves strah grozne te sodbe, umolknil je v tem hipu. Kmali pa se obrne k Stojauu. »Proti Belemu gradu — praviš, ljubimce duše moje — sta sla? — Brate! proti Belemu gradu tedaj. Ondukaj hoče plačati, kar je zakrivila." — Ko je to izrekel , obrnil se je proti Dobrinju; vsi molče gredo za njim. Vidilo se jim je na obrazih, da so ž njim vred žalovali. V Dobrinji se ni dolgo obotavljal; samo tako dolgo, da je pridružil svojim vse, kolikor jih je bilo moških , se ve, da sposobnih za orožje. Junaci se združijo in gredo za svojim vrlim pa nesrečnim vodjem. Ko jim je svitalo prvo jutro, bili so ravno na vrhu.
Tu so se še vsi enkrat obrnili k svojemu rojstnemu kraju pošiljajo pozdravljenja doma ostalim. Za tim so pokleknili, molili za-se in za-nje in lica jim so se razvedrile, kakor je razvedrilo vzhajajoče sonce nočno temo. Samo Todorovič se je neveselo obračal k svojemu rodnemu kraju, tužen in žalosten! On ni imel nikogar, ki bi mu poslal bil p ozdravljenje. Nihče mu ni ostal doma, da bi bil molil za-nj. Ona edina, ki mu je bila vse, kar mu je bilo milo in drago, zapustila ga je in izdala ter utekla z njegovim največim sovražnikom. Zdaj je na poti, da se krvavo maščuje za izdajstvo preblažene domovine nad njim, ki jo je tako ljubil, ki mu je bila tolikanj draga, kakor oko v glavi.
Nihče se menda ne bo čudil, če povemo, da se mu je solza vdrla po junaškem licu, ko je pogledal na svoj rojstni kraj. Stojan je to zapazil. »Brate! potolaži se!" — djal mu je — »ti si zgubil sestro, jez pa svojo golobico, svojo ljubico, gotovo več kakor ti.a Todorovič mu je stisnil roko in molče gre naprej. Cem več časa so imeli za sebo, tem bolj rastla je vojska. Stiskani kristjani so popuščali svoje rala in lemeže in opasovali se, da branijo in obranijo s sabljami in puškami človeške prava. Oratarji in dozdanji sužnici bili so zdaj junaci in slavni osvoboditelji slavne domovine.
Vojska je srčno stopala naprej. Kjer se je vila pot memo kake vasi, ondukaj je bilo povsod zadosti žen, sivčkov in otrok, ki so memogredočim vojakom vošili blagoslov Božji. Kar je bilo pa moških in za orožje dorastlih, vsi so se pridruževali svojim bratom, tako, da če so bili bliže Belega grada, bolj se je narašalo krdelo. »Bog mili, veliko čudo! taj je to volja tvoja — vikala je vojska — da ne bo več dolgo in Srb bo slavil svoje rešenje, svoje prerojenje."
In vojska Peter Todorevičeva in Stojan Čupieeva dojde do Belega grada in Beligrad bil je že obokoljen na vseh straneh.                                                             (Dal. prih.)
386
400
Lepoznansko polje.
Nočajski zmaj.
Pripovest iz srbske vojske.
(Dalje.)
Bil je že tretji dan , kar bo Srbi pred Belim gradom utaborivši se silno naskakovali tamošnje sgrade; al spahije se branijo za žive in mrtve; beligradske zidine so trdne. Topovi sicer pogosto pokajo , pa bombe so odkršile le tam pa tam kak kos zidu, izvale le tam pa tam kak kamen, več jih je pa celo zastonj priletelo v zid in zopet odletelo. In ne ve se, bi bili Srbi, čeravno hrabri, osvojili Beli grad ali ne, in ukrotili spahije (ker so po Donavi dobivali živež), da jim ni pomogel sultan, kteremu je že preveč presedala oholost in srboritost nemirnih spahij. Ker se mu je zdaj prilika ponujala, da jih kaznuje zato, ker so se ustavljali novim naredbam, poslal je  tri tisoč vojakov raji na pomoč.
Tistega dne > ko je vojska ta došla v tabor srbski, začeli so topovi bolje grmeti; veselo petje se je razlegalo na deleč in na široko okoli. Samo od iztočne strani, kjer sta bila Stojan Cupič in Todorovič s svojimi bojniki, od tam se ni odzivalo veselo klicanje, čeravno so se tudi tam veselili, ker jim je nenadno došla pomoč. Peli so samo eno pesem — pesem, ki je dahijem grozila smrt in propast.
Begi in spahije so bili v neznanih skrbeh. Pa kaj ne bi bili v strahu bili! Svoje zidine so vidili pokrvavene. Ako so pogledali na tabor, vidili so bledi mesec turški, pripravljen za napad. — Ni se toraj zastonj tresel Anglija s svojimi vred, kakor se trese topolovo perje. Allah jih je zapustil in brezno gotove nesreče je režalo pred njimi.
Solnce je bilo že za gorami, tabor srbski zavije se v tamo. Vse je tiho kakor v grobu , samo donavski valovi ne mirujejo in straže se oglašajo. Vojaci so kurili in sedeli okoli ognja pogovarjaje se o čezdanjem junaštvu in o Belem gradu, ne bi li skoro razvili na sgradah njegovih zastave svete svobode.
Pri enem ognju je sedel Peter Todorovič s svojim po-bratimom Stojanom. Todorovič je podpiral glavo z rokami na kolenih;   razne misli so   se mu križale v glavi,   kakor
se križajo čbele pred čbelojakotn. Stojan se je zamislil zdaj pa zdaj, pa je zopet izdramil se in opazoval pobratima svojega. Pa Todorovic je dvignil glavo čez nekoliko, pogledal k Belemu grada in rekel Stojanu: „Ondukaj mu je izdajavka v naročji; morda spi; ali pa lahko spi?
^Ljubezen je, brate, vsemogočna !" — odgovori Cupič, čeravno bi bil tisti mah smrtuo kaznil njeno izdajstvo: to pa zdaj vendar čutim, da bi se mi oko razkalilo in roka zadrgetala, ako bi moral ravno jez preliti njeno kri."
„Taka se tudi meni godi" — pristavi Todorovic. wToda nič ne pomaga! Kar mora biti, mora biti!" Izgovori in oba se zamislita zopet.
Hipoma se zbudi Todorovic kakor  iz   sanj :   „Cuješ li
Stojan l*
^Ciljem!* — odgovori in nastavi uho. „Nekdo veslja."
„Ala, bratje, dvignite se!" — zavikne Todorovic — ^zver nam bi rada ušla iz mreže!"
In njegove besede so sle od ust do ust: eden jih šepeta drugemu, in ko bi mignil, na nogah so vojaci, ki se kakor duhovi ubitih Srbov pomičejo k hladni Donavi.
Medla svitloba, ki navadno spremlja luno, kadar izhaja , razlivala se je okoli in okoli, in bistro oko je lahko pregledalo reko. Plavalo je vse polno čolnov po Donavi, pa so še zmirom prihajali. V enem so bili spahije in ja-ničarji, v drugem je bilo blago dahijsko. — Dušmani začno bežati! Bili so tiho. Nihče ni vesljal. Prepustili so se valovom, da so jih nesli, kakor so sami hotli. Bali so se, da bi vesljaje prebudili sovražnike,   ktere so  že zdaj poznali.
Al ti na suhem so gledali, kaj se godi na vodi. Približali so se in h krati je nastalo pokanje — bežečim v znamenje, da jih zateka smrt.
„AIlah!" — nekdo vzklikne in ustreli iz čolna na breg. Spahije so poprijeti za vesla in vesljali, kar so mogli. Pa od protivne strani prihaja več in več vojakov k Donavi. Ves tabor je bil na nogah. Spahije so pometali vse orožje od sebe, da bi laglje in hitreje vesljali. Samo v begu so se nadjali rešenja. Dahije so pobegnili naprej ter pustili svoje. Kukavni okrutnici so se zdaj v nesreči in zadregi ločili od svojih prijatlov in urno vesljali, da so jih težko dohajali Srbi. Ena šajka pa, majhna in hitra, letela je kakor strela, da je pustila za sebo celo dahijske ladije, ktere so imele jadra in veliko več vesel od nje.
„Osman, Osman Gjuro beg!" — zavpil je Stojan Cupič iti pokazal na hitro plavajočo ladjico.
55Vse, kar imam, dam onemu, ki mi doide in dobi v pest ono-le ladjico !" — zaviknil je Peter Todorovic.
„Naj bo tvoje, vojvoda, kar je tvojega, mi ti spolnimo voljo, pa ne za darilo !"v— zavpili so vojaci enoglasno, in pohiteli za njo, Stojan Cupič pa pred njimi. Streljanje se je začelo; puške neznano pokajo; al nihče ne zajekne v ladjici, ktero je Osman s svojimi neznano tiral naprej, urno kakor blisk, da bi pete odnesel smrti. Kmali so oni pretekli ladjico, kmalo je prehitela ona njih. Cim hitreje ona plava, tim hitreje dero ti. Mesec se je prikazal, al svitloba njegova je omedlela žareče zore. Svinčenke neprestano švigajo okoli čolna, pa vendar še zmirom hiti naprej. Bilo je kakor da je vsaka krogla zastonj, ali da ladjico in nje veslarje varuje kaka nevidljiva, nadzemeljska moč, kteri nič ne more srbska puška.
Danica se je prikazala na nebu, ktero je tiho in mirno gledalo, kaj se godi na Donavi in ob Donavi. Ladija in vesla so bile vse pokrvaveue. Veslarji so omagali, niso več tako urno vozili in zadnjič malo, da niso čisto obnemogli. — Srbi uiso tratili smodnika in svinca! — — In ne dolgo in pokazalo se je, da utegne poginiti skor vse, kar je še živega bilo na mali ladii.
Skriti za deskami so klečali na ladjici spahije in delije Osman begovi. Merili so na sovražnike, pa Srbi se še zmenili niso za to , toliko manj pa bali in groze tresli se pred njimi.
Sredi čolna je klečala mladenka. Vsaki je poznal jo, pa kdo bi je ne bil — Je le To doro vičeve. Držala je v rokah križec, ki ga ji je bila mati obesila okoli vratu še kot otroku zato, da bi jo varoval nočnih žen in škodljivega njihnega pogleda. Oči in roke je obračala k nebu. Obračala se je tudi k bratom svoje domovine, toda morala je obrniti oči od njih, vselej kadar je zrla na-nje, ker ji vest ni dala, da bi bila gledala jih. Smrti, le tej je smela gledati v oči.
„Sam hočem dovršiti osodo nad tebo, jez sam!" — zaupil je Todorovic ves srdit, in nameril puško. Roka se mu trese, solza mu je priigrala v oko; odložil je puško, pa zopet nameril. Stojan je stal zraven njega , gugal je puško nogi na prstih in z očmi spremljal Osmana, ki je sam vodil čoln. Vesljal je hladnokrvno, kakor da bi brodil Donavo zaradi kratkega časa; pazil je pa na vse, kar se je godilo okoli njega. Zdaj je gledal, kako ladjica plava, zdaj je zopet pogledal po strani na obrežje, kjer je vidil Petra Todoroviča, časi pa je strmo upiral oči pred-se, ladjici v dno.
Bledo obličje Osmanu zarudi; pazil je na vsako kre-nutje Todorevičevo tako, da se Todorovic ni ganil, da ne bi bil on opazil. Vidil je, kako je dvakrat primaknil puško k očesu, in ko je tretjo pot primeril jo, da ustreli, obrnil se je beg k Jeli: ^Vlezi se zvezda moje tamne noči v ladjico, da te ne doseže perut Asraelova *}, ki počiva tvojemu bratu v naročji, vlezi se vlezi draga moja!" Opomnil jo je lepo, pa ga ni slušala. Osman zopet zarudi in pogleda na breg. Todorovic se ohrabri, pritisne puško zopet k očesu — toda jo vnovič odmakne in spusti na tla. „Ne morem; vselej, kadar mirim, mi nekaka mrena pre-vleče oko, — ne morem" — šeptal je.
Vojake je obšla groza. Kakor obupni so gledali se. Nobeden — ne vojvoda ne Stojan — jim ni velel, naj streljajo. Začno šepetati in lahno govoriti, pa ladjica šine naprej med tem. Osmanovi ljudje se ojačijo in začno zopet vesljati.
„Ti vsaj mi ne uideš!" — pohiti Stojan — „kaj je Todoroviča malodušnost — ?" Primakne zanesljivo risanco k očesu ter stoji čvrsto kakor skala. Sproži, nekaj se za-bliska, zakadi, puška poči, na ladjici vstane krik — Jela Todorovičeva je padla.
„Da strela va-nj vdari z jasnega neba!" — rekel je žalostuo Stojan in ves prebledil — J;je to Turče vragu zapisalo se, ali kaj?"
55 Volj a Božja!" — vikali so vojaci — „vo!ja Božja! sam angelj je ukazal svinčenki — izdajavki v srce."
Peter Todorovic se nasmeja. j^Obsodil jo je sam Gospod in nihče ni prelil njene krvi!" — „Stojan Cupič!" obrnil se je k njemu, „ti si orodje osvete Božje, in jez sem revež, midva nisva več pobratima;   idi   v boj   s svojimi,  jez —".
„Tudi ti, Peter Todorovic, pojdeš z nami" — reče Stojan in nadaljuje: ^vojskoval se boš zraven mene, dokler ne pogine kača, ktera ti je zapeljala sestro".    (Kon. pr.)
401
*) Asrael je v turški veri smrtni angelj.
416
Lepoznansko polje.
Nočajski zmaj.
Pripovest iz srbske vojske. (Konec.) Todorovic odkima. Dokler nisem vidil njene krvi, mislil nem, da to ni nič kaj posebnega, če hladnokrvno ubijem sestro. Al ona je vendar sestra moja in nihče ne ve, kaj in kako mi polje in vre v srcu. Idi v imenu Božjem. Stojan Oupič!    Ne zamerim ti, je bila Božja volja, jez se vrnem
domu".
Vojakom to ni bilo všeč, niso se mogli temu načuditi. Stojan je hladno rekel: „Niso vsi ljudje ene čudi. Ene vleče nesreča v junaštvo in slavo, ene pa treši v obup. Tudi jez sem zgubil veliko. Osman Gjuro beg je moj dolžnik, zato ne mirujem, dokler se ne zmaščujem. Z Bogom Todorovic !"
Obrne se k svojim bratom ter praša jih: »Bratje! kdo izmed vas gre z menoj v boj za domovino, za pravoslovno
vero?"
Vsi obstopijo Stojana , nihče ne ostane pri Todoroviču. Todorovic je stermel pred-se in gorek smeh se mu je zibal
okoli ust.
Stojan se veselo ogleda in odkrivsi se reče: „ZiviIa svoboda preblažene domovine in slava nase svete vere!" in kakor on, tako vsi za njim. kolikor jih je bilo, navdušeno zakličejo.
Todorovic se obrne in krene proti gori.
wPeter Todorovic!* — zaklical je Stojan še enkrat za njim — vumiri se; naša osveta  ne bo brez uspeha."
^Ne bo, ako Bog da!" — pristavili so vsi enoglasno in šli za svojim vodjem k Belemu gradu.
Po vsej tamosnji okolici je odmevalo streljanje in veselje.    Srbi so vzeli Beligrad ponoči   in so prepodili Turke
iz njega. Vezir bosniški, ki je s tremi tisoč vojaci prišel Srbom na pomoč, je vjel dahije in vječil jih. Hotel je tirati jih v Carigrad, da jih obsodi sam sultan. Pa Srbom se kri ni še ohladila; niso mogli pozabiti krivice; zato niso bili zadovoljni z naklepom vezirjevim. Hotli so ubiti dahije, da bi se do dobrega zmaščevali nad njimi in si toraj ohladili srca. Vezirja je to sicer zlo zlo jezilo, nazadnje se je pa vendar-Ie udal Srbom, rad ali nerad, in jim je prepustil dahije.
Pa v srcu ga je jeza vjedala. Rad bi se bil maščeval nad rajo, zato ker je zmagala turški islam. Naprej in naprej je pisaril divanu turškemu (senatu v Carigradu), dokler ni sultan, čeravno prvi svoji nameri nasproti, zapo-vedal, da mora raja zopet pokorna biti Turku. Poslal je toraj groznega okrutnika, svojega seriaskera *) Kulin-ka-petana, da izvrši zapoved. Med tem pa se je vsa Srbija oprostila težkega jarma bosniških spahij.
Stojan je vedno pomagal domovini s svojimi hrabrimi bojevavci. Kjer so se bili, bil je on prvi, da je hrabril vojake svoje s hrabrostjo, z neustrašenostjo. Pa nikjer ni zadel na Osmana. Stojanova hvala je rastla in rastla in se razznanila vse povsod okoli. Slednji je pripovedoval o junaštvu njegovem. Pa leto potem, ko je Beligrad vzet bil, to je 1806, ko so se črni gubonosni oblači zopet razvlekli nad Srbijo, zapovedoval je blizo osemsto vojakom — samim hajdukom.
Okrutni Kulin-kapetan je sklical 40.000 poturčenih Bošnjakov na vojsko. S temi je drl v lepe slavjanske pokrajine, da zopet podjarmi Srbe in iztrebi vse kristjanstvo. Z njim je bil Osman Gjuro.
Ko je Stojan vidil, da se le noče razvedriti nad Srbijo, da so se privlekli še tamneji oblači nad-njo, sklical je vse pobratimo svoje in prijatle na široko okoli. V kitogskem gojzdu v Mačvi, med hladno Drino in šabačko trdnjavo, tu se je vstavil in pregledal svoje vojake. „ Junaci! veliko nas je, — osem tisoč! Nas je li zadosti, da se udarimo ž njimi? Kaj pravite?"
„Cez in čez nas je zadosti" — donelo je od vseh strani — „al ti si rekel, da jih je štirideset tisoč."
„Kaj mar ne veste, bratje, kako se vojskuje Turčin! Danes dojde z eno četo, zjutraj zopet z eno, in tako dalje. Mar mislite vi, da se bomo ž njim bili celi dan? Naj jih je tudi osem ali deset tisoč, bomo vendar ž njimi prej gotovi!"
In vsi si veselja sučejo brke.
Razposlali so zdaj ogleduhe. da pozvedo, kje je vojska Kulin-kapetanova.
In ni bilo dolgo in vrnili so se ogleduhi, da je seri* asker prekoračil vže Drino, in da so prednje straže vže blizo.
„Kdo vodi vojsko?" — vprašal je Stojan.
„Mehmed iz Banjeluke in Osman Gjuro beg."
550sman Gjuro beg!u — skočil je Stojan s panja, na kterem je sedel, in oči se mu veselja žare. „Bratje! zmaga je naša! — Osman Gjuro beg!" — izustil je še enkrat, „Zdaj pa ne mirujem, dokler nimam glave njegove. Moram jo dobiti. Bratje!" — obrne se k vojakom: „kdor me vidi danes, da s puško ustrelim, naj me zmerja z babo, z iz-dajnikom! Handžar, s tem se bo bojeval danes Stojan, puškino zrno se ne prime Osmana, jez pa moram imeti njegovo glavo."
,.Če hočeš, mi ti jih še več donesemo!" — ponudili so se vojaki.
^Dobro, dobro!" — dostavil je Stojan — al njegovo glavo, njegovo glavo! — Bratje pazite! Najprej moramo se zahvaliti viharju, ker jim je z drevjem dobro zaprečil pot; zgubljeni so, kakor hitro pridejo na šabačko polje, da si odpočijejo. Pazite! Razdelimo se na štiri strani,   štiristo
*) Seraskier, minister vojaški.                                  ,
naj vat* obokoli polje in gojzd. Ostali pešci naj planejo nad une . ki niso še doeli na ravno. To ne bi bilo prav, da se zedinijo. Pa pazite! ne streljajte posamesni, ampak vsi naenkrat, da razderemo ob enem vso vrsto. To bo izdatno. To jih bo vse zmotilo. Jez pa udarim s svojimi konjiči nad-nje, kadar vidim, da je čas in potreba."
Vojaki so pohvalili modro njegovo razredenje, in prej, preden so se Bošnjaki prikazali, bilo je že vse pripravno, da jih slavno sprejmo.
Hajdukov oddelek, ki se je podal z gojzda, šel je za oddelkom. Z druge strani je prišla vojska Kulim-kapeta-nova v gojzd z zelenimi zastavami, vihrajočimi v hladnem vetra, kteri je ugajal oznojenim bosniškim vojakom. Osman divno oblečen je prijezdil na čilem konji, prekrasno naujz-danem in pokritem s samim zlatom in srebrom. V roci je imel zastavo svojega kolena. Z ogromnim glasom zapove vojski, naj se vredi in v redu ostane tudi za naprej.
Pa ko je Osman še veleval, ustrelili so hajduki in podrli cele rajde Bošnjakov. Bošnjaki se prestrašijo; mislili so, da jih je strela zadela. Bežali so in se razgubili. Puške sopet zagrme in oni še bolj prepadejo. Kar je bilo v gojzdu vojakov , izbeže na polje, kar jih je bilo pa na polji, pobegnejo v gojzd. Osman je jezdaril na svojem konji na vse strani in vikal in opominjal vojake, ali prizadetje njegovo ni bilo kaj izdatno; spravil je v red nekoliko vojakov, pa kar naenkrat zopet zagrmi, krogle padajo , kakor lije dež, kadar je ploha, in razdero vrste in pobijejo vojakov, da je groza. Mnogo mnogo jih je popadalo, kolikor jih je pa ostalo, zbežali so na vse strani vsi zmoteni, zatekli so se, kamor je kdo mogel. Samo Osman bega se ne dotakne ne ena krogla ne , kakor da je Stojan prav imel, ko je svojim vojakom pravil, da se ga ne prime nobena svin-čenka. Veliko se je zopet trudil in jezdaril in mnogo iskal iu sklicaval ter sklical nekoliko vojakov, ki niso marali in ne bali se dežja svinčenega.
Med tem pridivja iz gojzda kakor lev — Stojan Cupič s svojimi konjiči — nuj! kako dere, kako strašen je! Lasje so mu razkustrani; vise mu vse po licah; fes je zgubil v gojzda, iz oči mu gori živi plam. S handžarom seče in maha na vse strani: na levo in na desno in dere naprej. Bošnjaki začno ljuto se boriti. Al kaj to pomaga? — Stojan skoči nad-nje, letel je tako rekoč nad njih glavami, za njim pa konji ki in sečejo in mahajo nasprotnikom po bučah in kodar je priletelo, da je vse prek letelo. Med sovražniki je bil tudi Osman Gjuro beg.
„Oskrunjevavec srbskih deklet!** — zavpije Stojan — „kliči svojega preroka na pomoč, morda te reši osvete moje.a
„Gnjusobni robe!" — zadere se Osman, in nažene konja nad Stojana, mahne z jataganom, razseče mu pas, in pas s pištolami vred je padel pod konja. Zdaj zamahne Stojan. Z enim mahljejem odseče mu glavo, glava odleti, truplo se strese na konji, telebi na zemljo, Stojan mu potegne iz rok zeleno zastavo in na handžar natakne Os-manovo glavo. Delije (junaci) obide groza ter beže kakor besni. Hajduki jo uderejo za njimi. Kdor je utekel hand-žaru, doseglo ga je konjsko kopito. Malo jih je uneslo jo in vrnilo se k glavni vojski Kulin-kapetanovi, kteremu so bili živa priča, kaj se je dogodilo. Drugi Bošnjaki so ostali na bojišču, in kosti njih niso se belile na šabačkem polji.
Osmanovo glavo je poslal Stojan Petru Todorovicu. Sporočil mu je: „Pobratime, Peter! Ostal sem mož-beseda. Glej, to ti je glava Osmanova.   Osvetil sem tebe in sebe!K
Boj ta je bil 6. marca 1806. In takrat so dali Srbi svojemu junaku Stojanu pri njih slavno ime — ime: „No-čajski zmaj.a
Poslovenil P-ičan poleg Prok. Hoholuška.
417