JANEZ TUŠEK
POSKUS ORISA RAZVOJA LESNE INDUSTRIJE NA TRATI
PRI ŠKOFJI LOKI
Dandanes nam razmah na področju gospodarskega življenja, vsesplošna
zagledanost v bodočnost ter izreden tempo življenja komaj dovoljujejo pogled
v polpreteklo zgodovino gospodarskega dogajanja na našem ožjem škofjeloškem
področju. Pričujoči prispevek naj bo izziv in vzpodbuda za nadaljnje
in temeljitejše razprave s področja zgodovine ne le lesne industrije, pač pa
celotnega dejanja in nehanja škofjeloškega gospodarstva v polpretekli dobi.
K navedeni temi me je privedlo jubilejno praznovanje »Jelovice«, lesne
industrije v Skofji Loki, ki je leta 1975 slavila pod geslom: »70 let tradicije
in 20 let razvoja«. Praznični katalog ni mogel zajeti celovitosti razvojnega
dogajanja in misel, da bi bilo zgodovino lesne industrije mogoče prikazati v
širši luči, skušam vsaj delno uresničiti v naslednjem prispevku.
Uvod
Za področje današnje loške občine je bila vselej značilna sorazmerno visoka
stopnja gozdnatosti, saj spada občina glede tega v drugo kakt)vostno skupino
v Sloveniji (60—70 Vo). Nikakor torej ni čudno, da je loško območje eden
nosilcev zgodovine gozdarstva oziroma lesarstva tako v slovenskem kot celo
v evropskem merilu. Za prvo znano vodno žago se za srednjo Evropo navaja
žaga v Augsburgu leta 1337; že leta 1358 pa je po doslej odkritih listinah na
loškem ozemlju omenjena prva slovenska žaga (Casova vodna žaga ob Sori
v Železnikih). Iz leta 1501 pa je znana tudi žaga v Puštalu.
Na loškem podeželju se v prvi polovici 17. stoletja omenja šest žag. Leta
1854 je število obdavčenih vodnih žag za davčni okraj Škofja Loka znašalo
že 16, neobdavčenih pa je bilo mnogo več. To je bil čas, ko je lesno gospodarstvo
dobilo svoj polet in postajalo ena najbolj ključnih vej slovenskega
gospodarstva. Primarno predelan les je zahteval ožji notranji trg (današnja
Slovenija), širši notranji trg (avstroogrska monarhija) in zunanji trg, zlasti
v sosednji Italiji, ki je v vedno večji meri posegala v evropski gospodarski
vrh. Zmogljivost žagarske obrti in industrije je bila na prelomu stoletja dvakrat
večja kot gozdna proizvodnja, izkoriščenost žagarskih kapacitet je bila
torej 50 o/o.
Cas Avstro-ogrske in predvojne Jugoslavije
Prej omenjene žage v tem času niso bile edine nosilke lesnega gospodarstva
na škofjeloškem področju. Na Cešnjici je delovala »sodarska zadruga«,
123
Preizkušanje male verižne žage v predvojnem Dolenčevem lesnoindustrijskem obratu (od leve
proti desni): Lojze Triler, Jože Debemc, Franc Kavčič, Franc Poljanec, Franc Potočnik In Avgust
Doljak
v Petrovem brdu Štajmicova »parket-fabrka«, v Skofji Loki na mestu današnje
elektrarne Balantova parketarna, medtem ko je razvoj lesne industrije in
trgovine na Trati povezan s tremi priimki: Dolenc, Hainrichar in Caleari.
Dolenc Franc je svoje podjetje »Trgovina z lesom« protokoliral pri Trgovinski
in obrtnijski zbornici v Ljubljani dne 18. junija 1905. Krajevni leksikon
Dravske banovine navaja, da je bilo »renomirano staro lesno podjetje«
ustanovljeno že leta 1863, kar pomeni, da je bila protokolacija izvršena kasneje.
Iz tega je mogoče sklepati, da je v letu 1905 doseglo podjetje tak obseg, da
ga je bilo potrebno protokolirati. V Dolenčevem protokolu se kasneje vrste
spremembe: 21. avgusta 1915 so vpisali žago na električno silo, 26. septembra
1938 pa je podjetje že vpisano kot lesna industrija. Podjetje je posedovalo
dve žagi na elektr. silo (v Preddvoru in na Trati), lasten industrijski tir, letna
kapaciteta je bila 14.000 m^ lesa in lesnih izdelkov, nakladalne postaje so bile
v Škofji Loki, Kranju in Tržiču. Ce smo preciznejši, moramo dodati, da so bili
v lasti podjetja 4 polnojarmeniki, 2 venecijanki, 7 krožnih žag, 4 cilindrične
žage, 14 malih cirkulark in 2 skobelnika ter da je imela žaga v Preddvoru
1 generator, ki je poleg vsega ostalega oskrboval tudi tisoč prebivalcev z električno
razsvetljavo. Sezonsko je podjetje zaposlovalo do 200 delavcev (od tega
so bili kot upravno, administrativno in komercialno osebje prijavljeni štirje,
kot tehnično osebje štirje, skupno torej 8 to je 4 "/o režijske delovne sile).
Zanimivo je, da po podatkih, ki so jih člani morali pošiljati v zbornico,
podjetje Franca Dolenca tudi v letih svetovne gospodarske krize ni zapadlo
v večje težave; ves čas se namreč opaža določena tendenca rasti. Firmo bi bilo
(vsaj z današnjega vidika) potrebno označiti kot močan zunanjetrgovinski
faktor. Leta 1938 je uradno izvozila 7500 m' (54 "/o kapacitet) lesa, in sicer v
124
Grčijo, Albanijo, Italijo, Madžarsko in Nemčijo. Kot zanimivost lahko navedemo
še, da je bila tvrdka sposobna korespondirati v štirih tujih jezikih.
Le mesec dni kasneje kot Dolenc, 19. julija 1905 je svoje podjetje (ustanovljeno
1884) protokoliral Franc Hainrichar. Podjetje se je imenovalo »Trgovina
z lesom, ogljem in mešanim blagom«. Oktobra 1905 je Hainrichar osnoval
podružnico v Zg. Šiški. Leta 1930 se je do tedaj posamična tvrdka spremenila
v delniško družbo. Krajevni leksikon Dravske banovine navaja, da ima
podjetje v Škof j i Loki žago z dvema polnojarmenikoma, venecijanko in pomožnimi
stroji; v Kokri in Kranju žagi skupno s 3 polnojarmeniki in 2 venecijankama.
Iz mehkega in trdega lesa izdela letno do 30.000 m^ lesnih izdelkov
in polizdelkov, od katerih gre v inozemstvo 70—80 "/o. Izvoz: Grčija, Italija,
Španija. Delovna sila: 200—300 delavcev.
Po kapacitetah sodeč (če so podatki v viru točni) je bilo podjetje še močnejša
kot Dolenčevo. Oba lesna trgovca pa sta imela več sreče kot njun
sosed v Starem dvoru, Caleari. Franc Caleari je s svojim družabnikom, bratom
Humbertom 14. januarja 1909 protokoliral svoje podjetje (ust. 1908) pod
imenom »Franc Caleari in brat — Trgovina z lesom«. Leta 1922 si je podjetje
pridobilo tudi pravico trgovati z deželnimi pridelki, razen sena in slame.
2e leta 1924 so uvedli poravnalno postopanje zoper firmo Caleari, 13. januarja
1925 pa je bila razglasitev konkursa o imovini firme. Na tem obratu
(danes centrala Jelovice) je deloval najprej Dolenc, potem pa Jakob Pogačnik,
ki je imel svojo firmo s sedežem v Ljubljani že leta 1914. Leta 1936 pa je
omenjeni obrat odkupil Štab za utvrdivanje, ki je deloval v okviru tedanje
jugoslovanske vojske. Ko je jugoslovanska vojska kapitulirala, je oblast nad
ustanovo prevzela nemška armada.
Ce želimo dobiti popolnejšo sliko razvoja lesne dejavnosti na Trati, nikakor
ne moremo mimo »Trgovine z lesom in mešanim blagom« lastnika Josipa
Vebra, ki je svojo firmo ustanovil leta 1922. Kljub sorazmerno majhnemu
številu delovne sile (15 ljudi), je v letih konjukture izvozil letno do 600 vagonov
lesa.
Obratovodja Franc Poljane in žagovodja Dominik
Bizjak pred upravno zgradbo predvojne
lesne industrije Fr. Dolenc
125
Centralni obrat Lesne industrije »Jelovica« na Trati. V ozadju obrat Gradisa,
bivšega lesnega trgovca Josipa Vebra. (Foto Kališnik)
ospredju hiša
Po vojni
Trideset let pozneje . . . Danes stojita na osnovah lesne industrije predvojnega
obdobja na Trati dve organizaciji: lesna industrija Jelovica in TOZD LIO
Gradiš Skofja Loka, ki ima svojo »nadcentralo« v Ljubljani. Dokaj enostavno.
Pa vendar se je v teh tridesetih letih toliko prepletalo in razvijalo, da postaja
tudi povojna sedanjost že zgodovina.
Privatni predvojni kapital je zapadel pod nacionalizacijo. Dolenčev in
Hainricharjev obrat je 1946 prevzelo Gorenjsko gozdno gospodarstvo. Leta 1948
se je iz dveh obratov formiral LIP Škofja Loka, ki je dve leti kasneje prešel
v LIP Kranj. Ko se je LIP Kranj še istega leta razformiral, je bivši LIP škofja
Loka postal LIP Trata. Novo podjetje je takoj preneslo vso dejavnost bivšega
Hainricharjcvega obrata (tam je danes LTH Skofja Loka) na Dolenčev obrat
čez železniško progo.
Nekdanji Calearijev obrat je po vojni prevzelo Ministrstvo za industrijo,
leta 1947 pa ga je za potrebe svojega gradbeništva dobil Gradiš iz Ljubljane.
126
Gradiš ni dolgo gospodaril nad njim. Leto kasneje ga je prevzela Uprava
vojnega gradevinarstva MNO. Leta 1954 je že z imenom Jelovica prešel v
civilno upravo. Gradiš pa je, izrinjen s tega obrata, pristopil k novim investicijam
v soseščini, kjer ima še danes prostore za svojo primarno predelavo
lesa, tesarsko in mizarsko dejavnost.
Integracijska gibanja so v letu 1955 beležila enega svojih uspehov. Iniciatorice
za združitev so bile zadruge s škofjeloškega in širšega gorenjskega področja.
Iz dotedanjih podjetij Jelovica in LIP Trata je nastal Medzadružni lesni
kombinat Jelovica (odločba LOMO z dne 25. 3. 1955). Dne 2. oktobra istega
leta je bil priključen tudi obrat v Bodovljah (bivši Semicev obrat, ust. 1924,
zdaj obrat Termike iz Ljubljane). Leta 1963 sta se Jelovici pridružila še obrata
v Gorenji vasi in Sovodnju, leta 1970 pa LIK Kranj, ki je bil dedič predvojne
tovarne žaluzij in rolet Petra Kobala (ust. 1924) in Dolenčevega obrata v Preddvoru.
S tem je bil integracijski ciklus zaključen. Se vedno pa ostajata na
industrijskem območju Trata dva proizvajalca: Jelovica in Gradiš. Koliko časa
še, nam bo odgovorila prihodnost.
Nesprejemljivo je, da bi podali kakršnokoli primerjavo med predvojnim
in povojnim obsegom proizvodnje. Vrednostno bi bilo to zaradi administrativnih
in ekonomskih sprememb cen morda celo naravnost smešno; količinsko
je tudi nemogoče, saj je bilo predvojno primarno predelavo lesa mogoče enostavno
izraziti v m^, pri današnji finalni in polfinalni proizvodnji pa je les le
del materiala, ki vstopa v izdelek. Tudi struktura osnovnih sredstev je danes
bistveno drugačna. Tehnika je napravila bistven korak naprej: moderne sušilnice,
profilni avtomati, stiskalnice, skratka, razvoj je prinesel popolnoma
nove kvalitete v današnjo lesno industrijo. Edino žage so ostale enake in pojejo
svojo enakomerno pesem; tiste žage, ki so bile zametek današnjih lesnoindustrijskih
velikanov.
L i t e r a t u r a in v i ri
L i t e r a t u r a : P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospodarstvo. Skofja Loka
1973. — P. Olip, Pregled razvoja škofjeloške lesne industrije. Loški razgledi V/1958.
— Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, — J. Ster, Nastanek in
razvoj lesne industrije v Selški dolini. Loški razgledi XIV/1967. •— L. Zumer, Lesno
gospodarstvo. Ljubljana 1968. — V i r i : Register Trgovinske in obrtnijske zbornice,
Ljubljana. —• Protokol Trgovinske in obrtnijske zbornice 9161/26, 4460/39.
R e s um e
UNE ESQUISSE DU DfiVELOPPEMENT DE L'INDUSTRIE DU BOIS
A TRATA PRES DE SKOFJA LOKA
La region de Skofja Loka, riche en forets est renommee par ses anciennes
scieries. Au debut du XXe siecle, a cause du developpement des scieries, trois
entreprises de Tindustrie du bois ont ete fondees par les proprietaires Franc Dolenc,
Franc Heiricher et Franc Caleari. La production de ces entreprises a rapidement
evolue, la moitie de vente etant effectuee a Tetranger. Dolenc et Henricher sont
restes proprietaires des entreprises jusqu'a 1946 tandis que celle de Caleari a change
plusieurs proprietaires avant la deuxieme guerre mondiale pour etre une entreprise
militaire apres la guerre jusqu'a 1954. Les tendances dlntegration ont apparu alors et
Ton a integre les trois scieries en entreprise de Tindustrie du bois »Jelovica«, a Skofja
Loka. Cette entreprise est une des entreprises les plus importantes dans la production
des meubles et des maisons prefabriquees non seulement pour Teconomie slovene
mais aussi pour Teconomie yougoslave.
127