PESNJENJE, RAZUMNOST IN IZTREZNJENJE (Ob pesniški zbirki Majde Kne: Popisovanje in rondo, Obzorja 19'78) Ko skušamo pravilno oceniti zbirko »Popisovanje in rondo« Majde Kne, lahko zagrešimo napako, da sodimo po splošnem vtisu brez poglobitve v takšno pesniško pisanje. Zbirka je sorodna toku poezije, ki je razbila preglednost notranjega sveta in ki uporablja jezik po lucidnih občutkih v poljubnih, šokantnih, večinoma s privajeno logiko nedoumnih asociacij, zato je razumevanje otežkočeno. Takšno metodo pesnjenja je uporabljal tudi proslavljeni T. S. Eliot, da bi predstavil pesniške imaginacije arheti-pov človeške zavesti, zato se moramo brez ironije in z vnaprejšnjim spoštovanjem do dela vprašati, ali ni morda v vsakem modernem pesništvu skrita enaka ali posebna nadarjenost, ki jo utegnemo prezreti. -Pri pojavih sodobne poezije smo že po slovenski tradiciji radikalno izpostavljeni vprašanju, kako vrednotiti. To je posebno zapleteno v času, ko človek in pesništvo ne slonita na nobeni paraboli vrednosti in ko vsako verovanje v merilo kvalitete štejemo za osebno in samovoljno iz-mišljanje. Obenem so te pesniške pojave upravičile tudi ugledne in inteligentne osebnosti, katerih razlogi so razširjeni v javnem mnenju in pomenijo oporo mnogim literarnim nazorom. Kritik se mora zato v stiski in negotovosti ravnati le še po spremenljivosti načinov poezije, se jim prilagajati in nezaupljivo sumničiti v vsako stalnejšo vrednoto svoje vesti ali sploh v podobo pesništva vseh kultur in pesnikov človeške civilizacije. Končno mu ne ostane nič drugega, kot da izpraša svojo inteligenco kolikor mogoče objektivno, to je v luči splošno človeškega ravnanja z njo, da bi prodrl v upravljanje z mislimi, občutki in razpoloženji tako »navadnih« kot pesniško navdihnjenih ljudi. Ni mogoče tajiti pomenskih odtenkov pesniških verzov. Pesnica pravi: »venec besed je kdove odkod hoteno najširši pomen, dotikanja zaradi množine določanja, suverenega nastopanja, igric pomembnih znamenj so po sili zaokrožena fraza. Vrtovi nesmislov . . nov trezen dan, mogoča je morda nekoliko temačna, nekoliko že znana pot s pravili«. (Majda Kne sama opušča velike začetnice.) To je popolnoma teoretičen zapis verovanja v igrivost jezika in se od teorije loči le po zapisani obliki in nekoliko večji intenzivnosti pomena. Takšnih odtenkov je v zbirki precej in se prepletajo z drugimi domislicami in s pojavi neposredne odzivnosti, ki vlada očem v vsej bizarnosti materije. Pesničini živi pogledi obstanejo v melanholiji, ki vse figure, reflekse in misli razrneče v spontanosti tega temperamenta. Prav tu moramo vprašati človeško inteligenco, ali je ta odprta čutna impre-sivnost pesniška podoba sveta, saj avtorica in z njo vred bralec pomanjšuje človeško identiteto zgolj na čutne lovke v svetlenju dogodkov in stvari, 582 Samo Simčič medtem ko ona sama oziroma jaz sto- notranjosti, smo realni pesniki. Poetič- jiva v temi lastne nerazvidnosti ali se nost in njena metaforična imaginativ- vsaj vzdržujeva utripa v svoji notra- nost sta prepričljivi resnici, ko sta iz- njosti. V skladu s citirano pesničino povedani v skrbi o življenju in stvareh, vero je svet razpušcen in nas ne obve- s to skrbnostjo pa oblikujemo svoj zuje, da bi ga oblikovali v metaforo, notranji odsev sveta v sodbo svoje pre- »po sili zaokroženo frazo«, marveč teklosti in v upanje ali brezup, v pre- asketsko čuvamo sebe v nedotaknjeni roško slutnjo svoje prihodnosti, kar je čistosti. Neprizadeto opažamo kaos in kratko malo naša intima usoda v svetu, ga postavljamo na ogled, ne da bi s katero razpolagamo po svobodnem svojo »deviškost« spustili vanj in ga preudarku svoje sedanjosti, razodeli, po pesniško razsvetlili njegov realni kozmos. V takšnem položaju iz- Pesniško ustvarjanje pa je poleg te kusi kritik stanje zavesti, ga reflektira, prosojne stvarnosti inteligence in sen- a tudi konsekventno izvede odrešujočo zibilnosti tudi delo na podobnih, para- pot iz tega stanja v vzgibe osveščanja. bolah imaginativne zavesti in posluh To je »morda nekoliko temačna, ne- izanje. To se pravi, da je v svojih koliko že znana pot s pravili«, za ka- možnostih celovitejša od teoretičnega tero nam je potreben »nov, trezen mišljenja, saj s svojo intuicijo tudi v dan«. mišljenju zabeleži in gradi njegove pa- Namesto igrivosti z besedami in radigme. Toda ustvarjali bi izkrivljene pojavi predpostavimo, da so misli, like človeške notranje stvarnosti, ako občutki in razpoloženja volje tako de- zanemarjamo skrb do usode svoje in- janske kot stvari. Ta predpostavka ni tjme v zunanjem in notranjem svetu, izmišljena, marveč ji priznavamo re- v teJ indolenci bi ustvarjali vase za- alnost v opazovanju duševnega doživ- Prte viziJe> ki velJaJ° bo,J alt manJ le ljanja. Priznavanje stvarnosti notranje- posameznim ustvarjalcem; bile bi ato- ga sveta pa je enostransko če je ta mi. ki bi bralcu le komaj dovolili uga- dejanskost povsem zase in vase zazrta, niti sUo in snov< kl )° sestavljajo, torej brez zveze s stvarmi; bila bi fan- Podobna indolenca, ki je značilna tastična domislica brez pomena za za vso moderno poezijo, je tudi pe- ljudi ali svet in se ne bi mogli z njo sniški izraz Majde Kne v njenem nikjer in nikoli znajti v življenju, tudi »Popisovanju in rondoju«. V svoji ma- v notranjem svetu ne. Zato moramo lomarnosti so moderni pesniki črtali priznati naslednje dejstvo, da so do- iz poezije vse njene temeljne prvine in godki v zunanjem, materialnem svetu jo poistovetili s proznim traktatom svo- tudi povezujoči doživljaji v notranjosti. jih senzacij (čutenj). Ne moremo reči, Kolikor se vzdržujemo po lastni volji da so brez vsake vsebine, kajti jezik izbranih špekulacij in si točno, pra- sam po naravi ni brezpomenska igra vilno izmišljamo slike dogodkov, kot glasov. Oni to materijo jezika samo se godijo ali morejo goditi zunaj nas, premetavajo po bistroumnih prebliskih, delujejo v nas notranje misli sveta ter ustvarjajo pa je ne. V jeziku dejansko puščajo v naših občutkih in slutnjah sodelujejo brez svojega subjekta, zgolj svoje dejanske vtise. Ko spajamo to- z mehanizmom svoje čutnosti, zato ga kove sveta v slike brez svojevoljnega puščajo v stanju profanosti in včasih spreminjanja, postajamo gibki in pro- nekoliko intenzivnejše, a še vedno suhe dornejši opazovalci prirodne notranje intelektualne teoretičnosti. Vse to kliče zveze sebe in sveta. Doživljamo to, kar k silovitemu iztreznjenju notranje re- premika stvari v njih samih, in ko alnosti, kreativnega duha, ki naj jeziku metaforiramo ta pojav s silo svoje ponovno podeli kvaliteto parafraze člo- 583 Pesnjenje, razumnost in iztreznjenje veške imaginativne in navdihujoče se v širini splošne veljavnosti. Vprašanje zavesti. Tako bi lahko jezik spet postal je le, koliko smo svobodni graditelji komunikativna podoba človeka, ki pre- človeških odnosov do sveta in do ljudi sega poigravajočo se in vase zazrto in koliko je naša vera odprta in široka, individualnost. Zato je tu možen tudi ugovor, češ da Ko to vero v poezijo izpovedujem je takšno pisanje presplošno. Ta po- v oceni posameznega literarnega dela mislek zavračam z dejstvom, da sem in splošnega toka zavesti, v kateri se vsako misel zasnoval na oprijemljivem pesništvo nahaja, se izpostavljam ugo- pojavu poezije Majde Kne, se oprl voru, češ da so to osebne projekcije celo na njeno izpoved ter mislil v la- lastnih afinitet do literarne tradicije. stni skušnji inteligence, senzibilnosti Ta ugovor je sprejemljiv, ker spoštu- ter namena svoje zavesti. Neprijetna jem tok poezije od njenih začetkov do je morda samo poučnost tega spisa, danes in do naporov ugotavljanja per- Dopuščam torej, da se svobodno mi- spektive. Odklanjam pa ga toliko, ko- sleči intelekt ne da o ničemer poučiti likor so moje afinitete namenjene bolj in ne misli nič razen svojega že pri- realnim zakonitostim ustvarjalne inte- dobljenega znanja. Kot rečeno: jezik ligence, ki jo štejem za splošno člo- sam na sebi ne more biti brez sporo- veško poezijo, kakor pa formalnim čila, to je brez pomena in smisla, zato zgledom. Če preverjamo svojo oseb- je vsako pisanje ali vsaka raba besed nost z opazovanjem njenega odziva po svoji prirodi bolj ali manj poučna na stvarnost in skozi skušnje drugih parafraza, ki v naši zavesti bolj ali osebnosti ali drugih odzivov na svet, manj afirmira zunanja in notranja bomo svojo samovoljno vero v neko dejstva, vrednost prav gotovo oblikovali tudi Samo Simčič