Kronika
poroča o naših kulturnih zadevah naš dobri prijatelj, odlični publicist Herman Wendel.
Iz tega kratkega poročilca je razvidno, da slovenska knjiga polagoma sicer, a vztrajno stopa v tuji svet. In to, mislim, po pravici.       Fran Albrecht.
Tuja imena v slovenski obleki. Morda ne bo prestarokopitno, če rečem dve, tri besede o pravopisu, ki še danes ni dokončno ustaljen. Saj se takim malen* kostim tudi drugod ne branijo, n. pr. v Barceloni, kjer katalonski politično* trgovski glasnik «La Publicitat« skoro vsak dan objavi stolpič: Converses filo« 16giques (jezikovni pomenki), ali na Španskem, kjer sta se pred tedni spopris jela dva ugledna slovstvenika glede pisave inozemskih nazivov, boreč se proti tamkajšnji razvadi, da preveč po domače prikrajajo tujo nomenklaturo: Bernar* dino de Santo Pedro naj bi bil Francoz Bernardin de SaintsPierre! Za cirilico je stvar dokaj nerodna: kdor še ni čul o švicarski pisateljici, ki se piše Burnat* Provins, utegne na dvajset načinov prenesti iz srbskega prevoda obliko «Birna Proven«  nazaj  v izvirnik, a težko,  da bi pravo pogodil.
Za latiničarje zadeva ni posebno zamotana. Vendar ako pogledaš kako poslovenjeno delo, n. pr. Farrereove «Civilizirance», najdeš v eni vrsti, najmanj pa na eni strani dvoje, troje ali več načel: gospa Malais, g. Malaisova, Malaiseva, iMalaissjeva ali Malaisjeva; slično: Fierce, Fierce*a, Fiercea, Fierca; Orvillierski ter Orvilliers*ki; Moiška in Moisška ulica; Selvsetto, Sely'sette=o, Selvsetteo in celo nepregibno: vi imate svojo Selvsette (150). Ali: Claudeja Rocheta in Rochetja. «Francija ima dva pisateljska ženija: Pierre Lotila in Collette^a (bolje: Colletteo, ker je ženska!)... Cesto čitam Rabelais*ja, Racine^a, posebno pa velikega Corneilla... Visoko cenim Gerarda d'Houville^a (ženska!)...« Walter Scott=ova dela mi zvene kakor: hiša moj oče*ta! Kdor piše slepemu P. Louys*ju, naj ve, da  živi v Paris^ju in  da mu  njegovi  rojaki pravijo  «luis».
Tako omahovanje ne bi nič kaj ugajalo Pascalovemu «geometričnemu duhu», ki bi se gotovo pridružil Kobalovim in Sovretovim transkripcijam (Kellermannov «Predor» in prevodi iz grščine). Ravnati bi se kazalo po temle geslu: imenovalnik ostani nedotaknjen, v odvisnih sklonih pa pritaknem brez veza j a slovensko obrazilo na deblo pri klasičnih in onih modernih jezikih, ki še poznajo sklanjo: Giordana Bruna so sežgali v Rimu 1. 1600, ker se je izpreobrnil h kalvinizmu; kdo pozna pri nas najboljšega portugalskega pesnika Affonsa Lopesa Vieiro? Pri francoščini, nemščini, angleščini pa naj se pritikajo naše končnice na ne= okrnjen izraz; zev se zapiraj z glasom j pri samoglasniškem doglasku: Hugo* Hugoja, Fichte^Fichteja; francoski nemi e je izvzet: s Claudeom. Ako se beseda končuje z nemim soglasnikom, naj ta zatvarja zev: Rocheta, Capetu, v Chamonixu, Louvsova «Aphrodite». Ne gre pa zapirati takih hiatov z j (Bourgetjeva petdesetletnica), saj pri izvedenkah vendar ta črka ni mrtva: Capetien, in poleg tega opažamo v francoščini že lahno težnjo po sličnih konč« nicah: Tarn, Bearn, Chamonix itd. se danes večinoma izrekajo z vsemi končniki.
To pravilo se da izlahka izvesti, samo malo pozornosti in pažnje bo treba. Naj bi bilo resnično, kar piše M. J. v gori navedenem, stilistično uspelem pre^ vodu: «Zdi se, da ga navdaja temna, a silna slutnja, da je naša rešitev v gojitvi samozatajevanja   in   skladnosti.                                                      N. K-
Urednikov «imprimatur» dne 19. februarja 1924
128