Mirt Komel
Proces proti četverici v Časopisu za kritiko znanosti - ko se osemdeseta prelevijo v devetdeseta
1.
Kratek zgodovinski prelet. Kot je razvidno že iz samega naslova, so me na dan oziroma večer, ko se je sedanje uredništvo ČKZ zbralo v Rogu, da bi si v okviru dogajanja ob 35-letnici revije razdelili številke, ki so izšle od sedemdesetih pa vse tja do devetdesetih let, doletela ravno osemdeseta, pravzaprav konec osemdesetih. Stare številke ČKZ, ki smo jih potegnili iz zaprašenega arhiva, smo najprej začeli razporejati po letnikih izdaje, tako da se je pred nami počasi začela graditi časovna kača, zdaj izjemno tanka, zdaj spet dvignjena in nasršena. Že na prvi pogled je bilo zanimivo opazovati »kupčke« številk, razporejenih po letih, kako so bila določena obdobja izjemno plodna in razgibana, druga pa spet pusta in skopa.
Toda to je le bežen pogled, kvantificirajoči pogled, ki meri, koliko se je naredilo, ne pa kaj in kako se je delovalo, saj so leta, ko se je le malo izdajalo, lahko bila leta ustvarjalne krize, lahko pa tudi leta živahnega političnega dogajanja, ko pravzaprav ni imel nihče časa raziskovati, študirati in pisati, skratka, ko se ni imel nihče časa potapljati v krajine vite contemplative, saj je bil to čas vite active. Takšno je bilo zagotovo tudi obdobje ob izteku osemdesetih in rojstvu devetdesetih, ki ga bom v pričujočem eseju obravnaval, obdobje, kjer je z osamosvojitvijo Slovenije nastal tudi določen premik v samorazumevanju ČKZ, v tem, kaj naj bi revija bila in katere teme naj bi odpirala.
Prvo, po mojem mnenju najbolj smiselno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, če se lotimo takega početja, kot je zgodovinski pregled in premislek o vlogi ČKZ v tem obdobju, je, da pogledamo, kdo je izbiral teme številk, kdo je pisal članke, kdo je ustvarjal njegove vsebine, skratka, da pogledamo, kdo je bil na reviji dejaven. Hkrati s tem, in tu bom tudi začel, je po moji presoji treba poudariti razlike v organizacijski strukturi revije, ki doživi svojo premeno ob nastopu devetdesetih: še leta 1989 ima ČKZ izdajateljski svet in uredništvo, leta 1990 pa se uredništvo opustiti oziroma ga nadomesti kategorija »to številko so pripravili«, in imena teh, ki so »to številko pripravili«, se šele po letu 1991 omenjajo kot uredništvo, tokrat pa brez izdajateljskega sveta. Skratka, uredništvo, ki še v osemdesetih deluje pod »nadzorom« izdajateljskega
sveta, postopoma zamenjajo tisti, ki so »to številko uredili«, ti pa se postopoma ponovno oblikujejo v uredništvo, pri čemer izgine izdajateljski svet. Metaforično bi lahko dejali, da se na točki osamosvojitve Slovenije osamosvoji tudi sam ČKZ, tako, da nima več »nadzornega« organa.
To dejstvo je zanimivo seveda ne samo po sebi, ampak predvsem iz vidika tega, kdo je bil kje aktiven, kdo je na katerem mestu delal, predvsem glede na to, kakšne vloge so takratni čkzjevci igrali pozneje, v osamosvojeni Sloveniji. Pa gremo kar po vrsti in naredimo kratek pregled: od leta 1986 pa vse tja do leta 1991 je bil izdajateljski svet ČKZ sestavljen bolj ali manj iz istih ljudi: Andrej Kirn, Srečko Kirn, Vika Potočnik, Igor Bavčar, Leo Šešerko, Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Omerza in Marjan Pungartnik. Velja omeniti, da v tem obdobju Bavčar nastopa kot odgovorni urednik, medtem ko je glavni urednik Srečko Kirn, nato nekaj številk Bavčar nadomešča Kirna kot v. d. glavnega urednika, vse dokler na to mesto ne stopi Bojan Korsika, ki ostane tja do leta 1989. Leti 1990 in 1991 sta obdobji »tranzicije« tudi za ČKZ, saj ima časopis v tem času za glavnega in odgovornega urednika v. d. funkcijo, pri čemer je glavni urednik Samo Resnik, odgovorni pa Andrej Klemene.
Medtem ko je bil izdajateljski svet pretežno »monotone« zasedbe, pa je bilo na strani uredništva precej bolj razgibano: poleg imen, ki so navedena že v izdajateljskem svetu (Bavčar, Šešerko, Omerza, S. Kirn), so tu leta 1986 še Milan Balažič, Andrej Klemene, Bojan Korsika, Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Samo Škrebec, Peter Wieser, Siniša Zaric, Vekoslav Grmič in Janez Janša, ki je bil vse do leta 1987 tudi sekretar revije. Po tem letu ga je zamenjal Tonči Kuzmanic, ki je bil sekretar revije in hkrati član uredniškega odbora vse do leta 1988, ko je bila ta funkcija začasno odpravljena (z njo pa je Kuzmanic tudi odšel iz uredništva), znova pa se uvede leta 1990, le da je bil to pot na tem mestu David Tasic. Leta 1987 se je uredništvu pridruži še Janko Zlodre, ki je bil poprej na funkciji tehničnega urednika revije (z njegovim vstopom v uredništvo se funkcija tehničnega urednika za nekaj časa odpravi, nato pa začne oscilirati, tako sama funkcija kot ljudje, ki jo opravljajo). Tekom teh let se uredništvo bistveno ne spreminja, ko pa nastopijo devetdeseta, se začnejo pojavljati »tisti, ki so to številko pripravili«, že slišana imena, kot je Leo Šešerko, poleg njega pa tudi homini novi, kot npr. Miro Cerar jr., Andrej Klemenc, Igor Lukšič, Milan Zver in drugi. Kmalu se pridružijo še Andrej Lukšič, Igor Pribac in Darij Zadnikar, ki bodo v poosamosvojitvenem času tisti, ki bodo po večini krojili vsebino in podobo ČKZ na začetku devetdesetih.
2.
Proces proti četverici. Leta 1989 je ČKZ izdal iz več vidikov prav posebej zanimivo dvojno številko 119/120, ki je poleg po pomembnosti sekundarno postavljene številke 120 »Računalniška analiza 'napadov na JLA'«, vsebovala predvsem tematsko številko 119, razdeljeno na dva dela, ki se ukvarja s »procesom proti četverici« oziroma z »afero JBTZ«. Te takrat in še danes tako zelo pereče teme ne nameravam odpirati iz kakšnih golih historicističnih teženj, temveč zato, ker menim, da odlično prikazuje prehod, ki sem ga zgoraj naznačil kot prelitje ČKZ iz osemdesetih v devetdeseta, prehod, kjer se zgodi določen premik, ne samo na ravni ČKZ, ampak tudi na ravni celotnega družbeno-političnega položaja v Sloveniji (kar je s stališča časopisa navsezadnje kontekst, znotraj katerega deluje).
Po mojem mnenju namreč ne gre preprosto za prehod iz »komunistične preteklosti« v »demokratično prihodnost«, za - kot se ponavadi razume - »izbiro svobode«, ampak za temeljni
obrat, za neko temeljno »prevrednotenje vrednot«, kjer (nekdanje) žrtve postanejo (novi) krvniki. Namreč, v paketu s »pozitivnimi vrednotami«, ki smo jih bojda pridobili z osamosvojitvijo, so prišle tudi »negativne«, le da so se te spretno preoblekle v svetla oblačila in skupaj z drugimi paradirajo tako po slovenski politični sceni kot po ulicah, trgih, lokalih in supermarketih. Govorim o vzponu nacionalizma in neoliberalnega kapitalizma, ki danes ne veljata samo za »spontani« politični common sense, ampak sta - in tu je ena izmed točk, ki jih nameravam poudariti - igrala ključno vlogo že pri osamosvajanju, kar je, ali bolje, bo, razvidno iz nadaljevanja. K temu se še vrnem, zdaj pa k stvari sami, kot se je dejalo nekoč, se pravi k »procesu proti četverici«, kakor se kaže v številki ČKZ iz leta 1989.
Najprej je treba vsaj na kratko skicirati, zakaj je šlo in kdo so bili udeleženci »afere JBTZ«, nato pa povzeti glavne kronološke točke procesa. Jugoslovanske oblasti so menile, da so politične reforme tako na ravni Slovenije kot na ravni celotne Jugoslavije protirevolucionarna dejavnost, ko pa na dan prikaplja magnetogram, na katerem je govor o priprtju določenih članov ZSMS, in konča na Mladini, ki objavi članek na to temo, se začne veriga zapiranja, predvsem treh novinarjev Mladine, ki so bili vpleteni v to, kar je sodišče imenovalo »izdaja vojaške tajnosti«. Po preliminarni skici lahko zdaj podam glavne (kronološke) točke procesa, ki jih je mogoče povzeti po koncizno zastavljenem uvodu v drugi del tematskega bloka CKZ (h kateremu se še vrnem), kjer so zadeve obravnavane pravno in odvetniško (primerjaj str. 75-76):
-	aretacija Janeza Janše 31. maja 1988, pozneje pa tudi Ivana Borštnerja, Davida Tasica in Francija Zavrla (zoper zadnjega je bila vložena obtožnica po opravljeni preiskavi zoper prvo trojico), pomeni začetek kazenskega postopka zoper četverico, ki jo vodi vojaško sodišče v Ljubljani;
-	po opravljeni preiskavi vojaški tožilec 29. junija 1988 vloži obtožnico zoper četverico zaradi kaznivega dejanja izdaje vojaške tajnosti po 224. členu Kazenskega zakonika SFRJ;
-	obravnava je potekala od 18. do 26. julija 1988 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, pri čemer je bila obtoženim odvzeta prostost in možnost, da si izberejo odvetnika;
-	dne 27. julija je sodišče obsodilo četverico (Borštnerja na štiri leta zapora, Janšo in Zavrla na leto in pol, Tasica pa na pet mesecev);
-	sledile so pritožbe vseh štirih, pa tudi pritožba vojaškega tožilca, ko pa je sodišče pritožbe obravnavalo na seji dne 30. 9. 1988, so jo obdolženci bojkotirali, saj je sodišče zopet izključilo javnost (kot že poprej v času obravnave) in odvetnike kot zagovornike; po obravnavi je bila že izrečena kazen samo še potrjena.
Ko so bila uporabljena vsa utečena pravna sredstva, se je aktivirala tako civilna družba kot tudi strokovna javnost, od Odvetniške zbornice Slovenije, novoustanovljenega Odbora za varstvo človekovih pravic in številnih drugih vse tja do Časopisa za kritiko znanosti, ki je dvojno številko 119/120 namenil tej takrat tako zelo pereči temi, ki se danes oživlja predvsem kot sredstvo (samo)promocije tistih, ki so bili njeni akterji.
Prvi del si je zadal »osvetliti kontekst ljubljanskega procesa« (kot se izrazi Leo Šešerko, pisec uredniškega uvoda, str. 5) s pretežno politično-teoretskimi eseji: poleg Šešerka, ki je napisal uvodnik in članek »Vojaška protikultura kot družbeni tabor«, so tu še Tonči Kuzmanic s člankom »Protipolitični proces jugoslovanstva«, Marjan Malešič s svojim »Specialno delovanje«, Vekoslav Grmič s člankom »Razmišljanje ob ljubljanskem procesu« in Mojca Pešec s »Sestop iz kroga čakanja«. Od vseh teh člankov pa sta zanimiva predvsem dva, Šešerkov uvodnik in Kuzmanicev esej. Tako Šešerko kot Kuzmanic, čeravno na zelo različna načina, obravnavata proces v luči tega, da je šlo za vojaško sodišče in potemtakem za vojaški proces, ki pa da je bil
»političen« oziroma »protipolitičen« (kot se izrazi Kuzmanic, str. 53): prvi postavlja vojaškemu nasproti socialno in civilno, drugi politično quo politično, v obeh primerih pa gre za posredno ali neposredno kritiko tega, da Jugoslavija s Srbijo na čelu lahko po smrti Tita stoji skupaj samo še z »ognjem in mečem«. Tovrstno argumentiranje, čeravno točno, ima vsaj eno nemajhno pomanjkljivost.
Ne smemo namreč pozabiti, da je to obdobje tik pred osamosvojitvijo Slovenije in razpadom Jugoslavije, in da je sam ČKZ v tem kontekstu deloval ne samo kot »strokovna javnost«, ki naj »osvetli določene vidike ljubljanskega procesa«, ampak tudi kot »civilna družba«, ki nastopa proti »militarizirani družbi«. Apel, ki ga Časopis lansira s to številko, bi lahko artikulirali takole: »izberimo svobodo, demokracijo, pravice in zavrzimo nesvobodo, vojaški totalitarizem in krivice«. V tem pogledu je prvi sklop priprava drugega: medtem ko se v prvem »zgolj teoretizira«, gre v drugem »zares«: apel k prakticiranju svobode, demokracije itd., skratka, apel civilni družbi, ki naj se zoperstavi vojaški, apel, ki ga je mogoče razbrati iz prvega dela, pokaže »dobro prakso« v drugem, ko se razgrnejo pravni in pravno-teoretski argumenti ter artikulira ne samo obramba četverice obtoženih, ampak tudi obramba slovenskega naroda kot takega. Če zaostrim, v »obrambi četverice« je bila všteta že »obramba slovenskega naroda«, v obeh primerih pa je bila všteta tudi poznejša osamosvojitev Slovenije. Prva točka ni dvomljiva: če je bil kršen proceduralni postopek in človekove pravice, je bil odziv strokovne javnosti upravičen, še zlasti njeno zgražanje, da je šlo za »političen proces«; druga točka pa je že sama po sebi politična točka, saj ni mogoče govoriti o suverenosti naroda izključno na ravni prava, zato je to točka, kjer se ČKZ sam (poleg drugih institucij civilne pobude, kot npr. novoustanovljeni Odbor za varstvo človekovih pravic) politizira, postane političen, že v samem zasnutku te številke, v sami gesti, da stopi v bran ne samo četverice, ampak tudi slovenskega naroda kot kolektivitete (k tej zvezi se še vrnem, saj se sem umešča točka, ki je po mojem mnenju z vsaj enega vidika problematična). K temu naj pripomnim, da nikakor ne »obsojam« političnega delovanja Časopisa, če prej, ravno nasprotno, gre pa mi za to, da poudarim določene točke, ki se mi zdijo relevantne, kot npr. to, da če se je ČKZ v poznih osemdesetih vključil v politično delovanje, v takrat imenovano »civilno iniciativo«, se je pozneje, na prelomu z devetdesetimi, po osamosvojitvi, vsaj za določeno obdobje »depolitiziral«; razlogov je zagotovo več, v nadaljevanju bom poskušal skicirati vsaj nekatere.
Drugi del tega tematskega sklopa se je te teme lotil s pravnega in pa mestoma tudi s pravno-teoretskega vidika, saj je »Kolokvij pravnikov o procesu zoper četverico« (kot se glasi naslov drugega dela) transkripcija govorov, ki so jih imeli odvetniki in drugi pravniki na »strokovnem kolokviju pravnikov o tem procesu, da bi rezimirali vse kršitve, ki so bile storjene v postopku zoper četverico, in da bi dali sugestije za nadaljnje pravne postopke« (uvodnik v drugi del, str. 67). V razpravi so sodelovali, predvsem kot avtorji obsežnejših razprav: Slobodan Budak, odvetnik iz Zagreba; dr. Peter Ceferin, odvetnik iz Grosupljega; Stanislav Klep, odvetnik iz Kranja; Miha Kozinc, odvetnik iz Ljubljane; mag. Matevž Krivic iz Ljubljane; Aleksander Lojpur, odvetnik iz Beograda; Peter Močnik, odvetniški pripravnik iz Trsta; Ingo Paš, odvetnik iz Ljubljane; Andrej Stanovnik, odvetnik iz Ljubljane; pisni prispevek pa je poslala Kosta Cavoški iz Beograda; in da bo formi zadoščeno: moderator kolokvija je bil odvetnik mag. Drago Demšar iz Ljubljane.
Uredniško delo in transkripcija olajšata pregled, saj nam kazalo pove, o čem se je govorilo: poleg »Uvoda« in »Apela udeležencev kolokvija« je tu mogoče najti še »Zagovorniki pred vojaškim sodiščem«, »Procesnopravna vprašanja« in »Materialnopravna vprašanja«. Vsebina kazala tega drugega dela bolj ali manj ustreza temu, kar je v uvodu opisano kot »štiri tematska
področja«, ki vključujejo »vsa sporna vprašanja« v zvezi s tem procesom, in sicer »jezik pred vojaškim sodiščem, zagovornik pred tem sodiščem, procesnopravna vprašanja in materialno-pravna vprašanja« (str. 76). Na vseh teh področjih je po mnenju udeležencev prišlo do hudih kršitev, zaradi katerih udeleženci kolokvija zahtevajo, da »po ustavi pristojni organ SR Slovenije in SFR Jugoslavije čim hitreje oceni ustavnost in zakonitost procesa ter s svojimi ugotovitvami seznani širšo javnost«, hkrati s tem pa apelirajo na »Zvezno sodišče, da v nadaljnjem postopku razveljavi kot nezakonito sodbo Vrhovnega sodišča« (str. 77).
Toda sam pravni postopek, ali bolje, proces, ki je bil takrat v igri, se ni vrtel samo okoli kršenja pravic posameznikov, ampak tudi - in tukaj je njegov »političen« pomen (ali vsaj to, da se je ta proces vselej že označevalo za »spolitiziran« in da gre v resnici za »političen proces«) - okoli »kršitve suverenosti SR Slovenije in slovenskega naroda«. Toda če je bil proces označen za »političen«, to ni pomenilo samo, da je bilo vojaško sodišče v Ljubljani »politično motivirano«, da procesira in obsodi obtožence, temveč tudi narobe, da so sami obtoženci in druge institucije, ki so se postavile v bran tem posameznikom, »politizirali« temo s tem, ko so jo naredili za »obče«, za »stvar vseh«, seveda ne »vseh na splošno, ampak in predvsem »vseh Slovencev«. Pri tem ne gre samo za pretvorbo in amplifikacijo »zasebnega« v »javno«, ampak tudi za obrat, kjer, če je bilo takrat na udaru »slovenstvo« in sploh vse, kar ima predpono »slo«, se skozi osamosvojitev in institucionalizacijo tega, kar je bilo poprej na udaru, zgodi tudi hkratna diskvalifikacija vsega, kar nima te iste predpone, od ljudi do jezika.
3.
Jezik in nacionalno vprašanje. Veliko bi bilo lahko povedanega in veliko bi bilo treba povedati o zastavku in strukturi vsebine te številke ČKZ, o temah, ki jih odpira v zvezi z ljubljanskim procesom, o argumentih, ki jih uporablja, da bi ubranil četverico obtožencev, toda osredinil se bom samo na en specifičen vidik, ki se ponavlja tako v prvem kot v drugem delu tematskega sklopa, posvečenega »procesu proti četverici«, namreč na vidik jezika: ravno jezik je po mojem točka, kjer bi bilo treba zajeti omenjeno pretvorbo individualnega v kolektivno ter amplifikacijo in obrat, ki se zgodi, ko se to, kar je na udaru, spremeni v to, kar udarja.
Oba sklopa, tako prvi, politično-teoretski, kot drugi, pravno in pravno-teoretski, vedno znova poudarjata vidik jezika in da je bila s tem, ko je bila za uradni jezik vojaškega sodišča sprejeta srbo-hrvaščina, kršena pravica, ne samo posameznikov, ampak celotnega slovenskega naroda. Najbolj zgoščeno pa linijo argumentacije poda Leo Šešerko, ki v 11-stranskem uvodu pokuri kar štiri strani (str. 8-11), da bi poudaril, da je četverico doletela najbolj temeljna krivica na točki jezika. Po njegovem mnenju je odločilnega pomena spoštovanje (takratne) ustave, kjer ne samo, da je bila izključena celotna javnost in da obtoženim niso bili dopuščeni civilni zagovorniki, ampak, in to je tisto, kar se ponavlja v vseh člankih, »posebej problematična je bila odsotnost rabe slovenskega jezika pred sodiščem v Ljubljani«. Ta »odsotnost rabe slovenskega jezika« pa ni bila samo »žaljiva in oteževalna okoliščina za obtožene pred sodiščem«, ampak je bila hkrati »žaljiva za slovenski narod kot suveren narod v SR Sloveniji«, pri čemer se po Šešerku izkaže, da »teptanje človeškega dostojanstva posameznika ali posameznih ljudi neogibno vodi k teptanju dostojanstva celih narodov«. Natanko to je po moje točka, kjer kaže zajeti prehod od individualno-zasebnega v kolektivno-javno, v neko natančno določeno »javno«, ki pa ni nujno ne politično, ne demokratično, za kar se navsezadnje CKZ v tej številki zavzema.
Poziv k demokraciji in demokratizaciji je namreč v številki, posvečeni »osvetljevanju ljubljanskega procesa«, vedno prisoten, kar je seveda treba razumeti v kontekstu procesa osamosvajanja Slovenije, ki je, vsaj tako je šla in še vedno gre logika argumentiranja, lahko suverena samo, če je ločena od Jugoslavije. Sam poziv k demokratizaciji ne bi bil toliko problematičen, če bi se tudi pozneje, ko se je Slovenija osamosvojila, besede iz uvodnika Lea Šešerka, ki po mojem povzemajo splošno stališče v takratni Sloveniji, vzelo zares: ja, opustitev rabe slovenskega jezika na ljubljanskem vojaškem procesu je bila res »v porog Slovenskemu predsedstvu in vsem, katerih materni jezik je slovenski«, toda - in tu je točka, na katero je po mojem mnenju treba dati poudarek - »pa tudi vsem, ne glede na njihov materni jezik, ki razumejo pravico do rabe maternega jezika kot del zakonitega in ustavnega ravnanja«.
Če se prestavimo v sedanji poosamosvojitveni položaj, lahko vidimo, da lahko slovenščina deluje ravno tako zatiralsko, kot je delovala takratna srbo-hrvaščina, toda to ne samo, ko pride iz ust nacionalistov tipa Zmago Jelinčič, ki se roga »Ciganom« in »južnjakom«, ker ne znajo slovenskega jezika, ampak že samo s tem, ko je institucionalizirana, uveljavljena in na določen način vsiljena vsem državljanom in državljankam Slovenije. Skratka, na vprašanju jezika, v tem primeru slovenskega jezika in nacionalne pripadnosti, gre za mešanje dveh ravni: ena je državna, na katero se veže državljanska enakost (demokratičnost), druga pa je nacionalna, na katero se veže nacionalna pripadnost (nacionalizem): oboje je zato, ker je pravna država vezana na tradicijo nacionalne države, pomešano, tako da »demokratična enakost« vselej že privilegira nacionalno pripadnost pred državljansko enakostjo. Naj parafraziram Orwella iz Živalske farme: »Vsi državljani so v državi enaki, a eni (pripadniki nacionalne »večine«) so enakopravnejši.«
Ker tu ni prostora za podrobnejši prikaz, da nacionalni jezik deluje kot apriori nacionalistični diskvalifikator, bom poskusil skicirati, za kaj gre: zveza med nacionalno pripadnostjo in nacionalnim jezikom je, tako se vsaj zdi, nekako spontano privzeta identiteta, kjer je jezik navidezno »tisto najpomembnejše«, dejansko pa je vedno v podrejenem položaju glede na nacionalno pripadnost. Le tako lahko razumemo, zakaj nastajajo najrazličnejši anahronizmi, ko se Primož Trubar označuje za »vizionarja«, ki da je bojda »videl nastajati slovenski narod«, ko je promoviral slovenščino, saj v časih, ko je deloval Trubar, pojma naroda v modernem pomenu besede sploh še ni bilo, kaj šele slovenskega naroda! Lahko bi kvečjemu dejali, da ja, Trubarju se je šlo za slovenski jezik, toda ne zaradi »promocije slovenskega naroda«, ampak zaradi razmer »tiskarskega kapitalizma«, v katerih je deloval. To je odlično pokazal Anderson v delu Zamišljene skupnosti (str. 50-51): takratne razmere so bile pač take, da se je za tisk knjig iskal nekakšen kompromis med latinščino, ki je razen cerkvenih in učenih krogov ni govoril nihče, in pisano paleto dialektov, ki jo je bilo treba zaradi tržne logike stroškov-dobička na silo poenotiti, pri čemer so bili najpripravnejši monarhični upravni jeziki določenih regij; toda to je druga zgodba, ki bi nas odnesla precej daleč, zato bom poskusil strniti, za kaj po mojem pri vprašanju (nacionalnega) jezika gre.
Jezik, ki je bil seveda konstitutiven pri formaciji modernih nacij, nikakor ni enoznačno vezan na nacionalno pripadnost, saj se ta izraža prej skozi nek samosvoj evgenični rasizem kot skozi jezikovno izključevanje. Temu v prid, ali bolje, proti temu govori dejstvo, vsem dobro znano, a nikoli javno priznano, da so »južnjaki« v Sloveniji, čeravno govorijo perfektno slovenščino (in takih primerov ni malo), še vedno diskvalificirani kot Neslovenci; nasproti temu je vsak »čistokrvni« Slovenec privilegiran, ne glede na to, da govori v dialektu, v »popačeni slovenščini«. Toda logika izključevanja, ki je lastna nacionalnemu jeziku, se seveda ne ustavi pri tem, saj potem, ko odpravi prve, začne odpravljati tudi druge (spomnimo se samo na najrazličnejše slovenske televizijske nadaljevanke, predvsem humoristične, kjer je vsak dialekt, ne samo
»južnjaški«, ampak tudi »slovenski«, dojet kot vir neizčrpnega humorja, pri čemer ne smemo pozabiti, da je humor sicer zelo »dobra stvar«, da pa ko leti na račun »socialnega drugega«, deluje diskvalifikatorno). Vprašati se torej moramo, ne kaj je tisti določujoči dejavnik, ki nekoga dela Slovenca (saj ne gre za nacionalno pripadnost), ampak zakaj se, če naj bi živeli v moderni, demokratični, pravni državi, še vedno sploh govori o nacionalni pripadnosti in Slovencih, ko pa gre, ali bi vsaj moralo iti, za državo, kjer so vsi državljani enaki ne glede na raso, spol, versko pripadnost ... in navsezadnje jezik, ki ga govorijo.
Pa se vrnimo in ponovno poprimimo za ariadnino nit: proces se je dogajal v srbo-hrvaškem jeziku in obramba četverice je ravno na točki jezika postala obramba slovenskega naroda pred »vojaško družbo, ki govori vojaški jezik«, toda taisti »slovenski jezik«, ki je bil poprej napaden, postane konstitutiven element na novo nastajajoče nacije Slovencev, in začenja tudi sam napadati. Jezik je tisti, ki lahko kar najbolje deluje kot posrednik med individualnim in kolektivnim, med tistimi slovensko govorečimi posamezniki, katerih »pravice so bile na tem procesu kršene« najprej na sporni točki jezika (ker proces ni potekal v slovenskem jeziku), in »Slovenijo in slovenskim narodom«, ki se je identificiral po čisto clausewitzski logiki: tokrat ni šlo toliko za »konstrukcijo drugega - 'oni' - kot sovražnika«, ampak za bistveno bolj izmuzljivo kategorijo »konstrukcija skupnosti - 'mi' - kot žrtve«, in šele v drugi vrsti, pozneje (natanko na točki osamosvojitve, ko postane Slovenija suverena, in kar je najpomembnejše, slovenski narod suveren) za »konstrukcijo sovražnega drugega«, »notranjega drugega«, ki se ga je treba znebiti, če naj bo suverenost tega »mi« potrjena in vsakič znova reproducirana.
4.
Od avtorjev do igralcev. Med avtorjem in igralcem je, vsaj v angleščini, v jeziku, v katerem to razliko zapiše Hobbes, samo ena črka razlike, namreč razlika med u in c: author- actor. Čas procesa proti četverici je v tem pogledu, v kontekstu ČKZ, točka, na kateri se določeni člani uredništva, izdajateljskega sveta in drugi sodelavci ČZK iz »authorja« prelevijo v »actorja«. Kulturni kapital, ki so si ga nabrali, ko so bili še »avtor«, se unovči in postane političen kapital takrat, ko postanejo »igralci« na slovenski mainstream politični sceni.
Tako se recimo Janša prelevi iz sekretarja ČKZ prek glavnega akterja »afere JBTZ« najprej v vodjo opozicije, pozneje pa v predsednika vlade in - kar je bilo po funkciji združeno - predsednika EU. Skratka, »avtorji«, ki soustvarjajo ČKZ, postanejo »igralci« na novonastali mainstream politični sceni. Janša seveda ni izoliran primer: tu so še ljudje, kot je npr. Milan Zver, Vika Potočnik, itd., zato si poglejmo še nekega drugega »avtorja«, ki je postal »igralec«, namreč Bavčarja, ki je bil ob izidu številke, posvečene »osvetlitvi konteksta ljubljanskega procesa«, član uredništva in glavni urednik ČKZ. Navsezadnje je bil tudi Bavčar tisti, ki je sporni magnetogram izročil Janši in Mladini in pozneje, po aretaciji, ustanovil najprej Odbor za varstvo človekovih pravic Janeza Janše, preimenovan v Odbor za varstvo človekovih pravic (na splošno), ki je vključeval več kot 1000 drugih civilnoiniciativnih društev in organizacij ter na tisoče drugih posameznikov in posameznic. Bavčarja pa omenjam predvsem zaradi njegove soodgovornosti v primeru izbrisanih, ki stoji v ostrem kontrastu z njegovo vlogo v primeru »varstva človekovih pravic« na koncu osemdesetih.
V obdobju osamosvajanja igra »proces proti četverici« nedvomno eno izmed pomembnejših vlog pri doseganju širšega političnega konsenza, saj je v njem skoncentrirana tedanja kriza
Jugoslavije, ki je videla Slovenijo izstopiti, ker da je bila »podrejena«, »izkoriščana«, »neupoštevana«, skratka, ker se ji je »dogajala krivica«, in krivica vseh krivic, sam »duh krivice« se je utelesil v nič manj kot ta proces. Pri tem se je lahko vsak Slovenec v tistem obdobju (se pravi vsak Slovenec, ki se ima izreči za neodvisnost) identificiral z akterji »afere JBTZ«, saj je v tem procesu videl na delu, na mikroravni, ravno te makrokrivice, ki so ga pestile v jugoslovanskem položaju, a videl in identificiral se je lahko le na podlagi jezika, točneje na podlagi slovenskega nacionalnega jezika. Naj še enkrat citiram uvodne besede Šešerka: krivica je zadela ne samo vsakogar, čigar »materni jezik je slovenski«, ampak tudi vse druge, »ne glede na njihov materni jezik, ki razumejo pravico do rabe maternega jezika kot del zakonitega in ustavnega ravnanja« (str. 9). Zdi se, da se ravno zaradi identifikacije, ki gre od »četverice JBTZ« do slovenskega naroda, ki po osamosvojitvi postane suveren na lastnem ozemlju, izgubi ravno ta drugi pomen.
Narod, katerega pravice so bile sprva zatrte, sam pozneje, ko jih kot suveren pridobi, te pravice zatre drugim, najprej preprosto zato, ker institucionalizira slovenski jezik quo nacionalni jezik (iz katerega je mogoče izpeljati in pokazati diskriminacijo ne samo »južnjaških« jezikov, ampak tudi samih »slovenskih« dialektov), na neki še bolj temeljni ravni pa z dejanskimi političnimi gestami, ki jih sicer ne izvede neposredno »celoten narod«, so pa podprte na način »organizirane nedolžnosti«. Protipravno črtanje več kot 18. 000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije namreč ni samo stvar »odgovornih za izbris«, ampak vseh Slovencev, ki državljanstvo razumejo kot podrejeno nacionalni pripadnosti. Odgovornost pa, sledeč misli Hanne Arendt, seveda ni mogoče reducirati na »vse«, saj bi sicer ne bil kriv »nihče«, in čeravno je bil izbris izveden šele po osamosvojitvi, so odgovorni za izbris, kot npr. Bavčar, bili del civilne pobude, ki se je borila ravno proti takšnim krivicam nad človekovimi pravicami. »Človek« v tem primeru ni kateri koli človek, »človek kot tak«, se pravi »vsak človek«, temveč predvsem »Slovenec«, kot da bi te šele nacionalna pripadnost naredila za človeka.
5.
ČKZ na prehodu. Perspektiva, ki se nam odpira ob tovrstnem (hm, kakšnem? kritičnem? norem? protidržavnem?) branju »konteksta ljubljanskega procesa«, nas sooča z neko razsežnostjo ČKZ, s katero se moramo biti pripravljeni soočiti in ne idealizirati, popravljati preteklosti Časopisa za nazaj, tako da bi z eno roko pokazali na »pozitivne« momente, z drugo roko pa skrili »negativne« -, kar je žal običajni zgodovinarski prestige. Če bi hoteli idealizirati, bi dejali nekaj takega: »ČKZ je skozi leta vedno znova ohranjal uporno, kritično držo, in tisti, ki so takšno držo opustili, so tekom časa zapustili tudi sam ČKZ«. To bi lahko sicer držalo, a držalo bi le napol.
Če Časopis (in v tem pogledu ne samo ČKZ, ampak vsaka revija) ustvarjajo ljudje, ki na njem in skozenj delujejo, potem ga ne smemo izvzemati in postavljati na neko transcendentalno točko onkraj zgodovine in politike, ampak ravno v njen okvir; nanj je treba gledati, vsaj kar se zgodovinsko-političnega konteksta tiče (za kar mi tukaj navsezadnje gre), kot na Časopis, ki je imel političen namen - ne samo pred osamosvojitvijo, ampak tudi po njej. Uporniška in kritična drža Časopisa, ki podpira četverico in se zavzema za njihove pravice, ni samo »uporniška drža«, ampak tudi - v kontekstu osamosvajanja Slovenije - »državotvorna gesta«, saj poleg obrambe posameznikov prevzame nase obrambo celotnega »slovenskega naroda«, ki se pozneje formira kot »suveren narod na svojem ozemlju«, se pravi kot nacionalna država.
Časopis seveda ni izoliran primer: tudi Mladina, če vzamemo najbolj uporniško in radikalno politično revijo tistega časa in prostora, kolikor je bila takrat protirežimska, toliko je s tem, ko je podpirala proces demokratizacije, hkrati, hote ali nehote, podpirala tudi proces nacionalizacije in potemtakem posredno slovenski nacionalizem. Berimo recimo, kaj je 20 let pozneje povedal Franci Zavrl, odgovorni urednik Mladine v času objave članka »Noč dolgih nožev«: »Mladina je začela kampanjo proti sprejetju dopolnil k republiški in zvezni ustavi. Takrat sem začel razumeti 'novorevijaše', ki so sicer za moj okus preveč 'safer furali'. Dve pomladi, v letih 1988 in 1989, smo se, resda zaradi 'višjih interesov', kar dobro podpirali in skupaj sesuli dotedanji režim. Nam je šlo bolj za demokracijo, njim za slovensko državo, oboje smo sestavili v uresničljivo zgodbo. In danes smo, kjer smo« (Mladina št. 19, 9.5.2008. str. 37). Skratka, vse revije, od Mladine do Nove revije, so takrat bile na istem bregu, saj je »sesuvanje dotedanjega režima« sovpadalo s »konstitucijo novega režima«, sicer deklarativno demokratičnega, a ravno tako deklarativno nacionalnega: demokracija, za katero so se zavzemale vse tedanje revije, je bila postavljena in zvezana v istem paketu skupaj s konstitucijo suverene nacionalne države, tako da če si podpiral eno, si hkrati podpiral drugo.
Toda, medtem ko je ČKZ pred osamosvojitvijo v isti gesti bil uporniški in hkrati državotvoren, pa je po osamosvojitvi, vsaj za neko obdobje, opustil uporniško-kritično držo ali bolje, preusmeril jo je na druge teme. S to preusmeritvijo pa je mimo njega ali kljub njemu zdrselo marsikaj, na kar bi moral Časopis, ki si je zadal biti kritičen, zagotovo biti bolj pozoren. Nemara so to teme, ki so lahko vidne samo v vzvratnem pogledu, ki iz neke prihodnje točke gleda zgodovino Časopisa za nazaj, kljub temu pa se mi zdi vredno poudariti, poleg izbrisanih, ki so dolgo ostali neopaženi, vsaj še en primer.
Recimo tega: ali je naključje, da vse do konca leta 1993 v ČKZ ni najti niti enega avtorja, kateremu bi se priimek končal na c? Tudi po letu 1993 se stvari bistveno ne spremenijo: dvojna številka 162/163 (1993) premore le dnevnik Samira Osmančevica, številka 164/165 (1994), ki je, ironično, posvečena toleranci, le Tončija Kuzmanica, številka 170/171 (1994) pa je po številu avtorjev na c žal le izjema, vsaj glede na številke pred njo, in številke, ki ji sledijo (tako v tej kot v naslednjih številkah se ponavljata le dva taka avtorja, že omenjeni Kuzmanic in Sašo Gazdic). Skratka, ČKZ po osamosvojitvi postane, vsaj po priimkih pisočih sodeč, »etnično čist«, s čimer pravzaprav prevzame »spontano nacionalistično tendenco«, ki se vsaj v ČKZ postopoma odpravi, a na splošno, se pravi v družbeno-politično angažiranem življenju, ne izgine vse do naših dni. Po mojem mnenju v tem primeru ne gre s strani postosamosvoji-tvenega uredništva za nikakršno sistematično politiko diskvalificiranja ali česa podobnega, gre pa - in to je pomembno - za privzetje te iste »organizirane nedolžnosti«, ki deluje tudi na mikroravni, na ravni uredništva, ne samo ČKZ, ampak vseh revij, institucij itd. Skratka, oblast je treba na tem mestu dojeti »mikrofizično« in ne »makrofizično«, čeravno je med enim in drugim tesna zveza.
Glede teme »makrofizične« oblasti pa dajmo odpreti še zadnje »noro«, »protidržavno«, itd., vprašanje: osamosvojitev Slovenije - bi lahko bila drugačna? Razlaga je približno takale: proces disolucije Jugoslavije se dogaja v širšem zgodovinskem kontekstu razpada Vzhodnega bloka in za primer Slovenije niti ni tako samoumevno, da bi sprejela etablirano formo države, se pravi kapitalistično-demokratično ureditev. Zakaj ne npr., glede na preteklost, socialistično-demokratično? Od kod torej nujnost (če izvzamemo nujnost »zgodovinskega konteksta«), da se je sprejela oblika kapitalistične demokratične države, ki ni niti toliko kapitalistična, kolikor je neoliberalistična, in niti toliko demokratična, kolikor je nacionalistična?
Glavni problem je po moje v tem, da se pozablja, da je moderna »demokratično-kapitalistič-na« država, vsem zagotovilom o enakosti (enakosti na trgu, enakosti na področju političnega) navkljub, vselej že nacionalna država, ki apriori privilegira »nacionalno večino« in ( tako ali drugače) diskriminira »nacionalne manjšine« in manjšine na splošno, sploh pa tiste manjšine, ki nočejo biti del »nacionalne večine«. Z vidika državotvornosti (kar je civilna pobuda vključno s ČKZ na koncu osemdesetih volens nolens zagotovo počela), samostojne, demokratične - a kljub temu še vedno nacionalne - države Slovenije so tu bili in še vedno so na udaru ne samo izbrisani, »južnjaki«, Romi, ampak tudi geji, lezbijke in druge marginalizirane skupine, ki ne ustrezajo »normi«.
Toda, kaj je konec koncev »norma« (npr. nacionalna večina, torej povprečen Slovenec, kar ne pomeni nič drugega kot »čistokrvni Slovenec«, se pravi, po normi heteroseksualec, bel, odrasel moški, kateremu danes za nameček lahko dodamo še: nekadilec), od katere vse, kar ne ustreza, odstopa kot margina ali manjšina, če ne ravno »margina«, ki se je razglasila za »neod-stopanje«, se pravi za »normo«? Konec koncev je največji »trik« norme v tem, da ji nihče ne ustreza in da imamo potemtakem pri »vladavini norme« opravka z »vladavino Nikogar«. Toda tako kot gre zgodba v Odiseji, tudi tu ni res, da bi lahko Polifema, enooko pošast, se pravi nečlo-veka, zabodel kdor koli: Nihče je ultimativna iluzija neodgovornosti, njeno podobo pa od časa do časa prevzame zdaj birokracija, zdaj kaj drugega, v določenem obdobju pa tudi ČKZ.
Če sem Časopisu, za katerega in skozi katerega navsezadnje delujem, namenil te in druge ostre besede, je to zato, ker delujem vselej že »po duhu« samega Časopisa, in ne »po črki«, in kolikor se ga drži nekaj takega, kar bi lahko imenovali »avra« kritičnosti, toliko se mi zdi, da ga lahko ta »avra« tudi zapusti. Ena takšnih prelomnih točk se je dogodila na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta, ko je Časopis poleg tega, da je bil kritičen do oblasti, bil tudi zagovornik oblasti, ki je prihajala - poleg tega da je bil protidržaven, je bil tudi državotvoren. Če bo ta moj članek, spisan ob 35-letnici ČKZ, ko je dobra priložnost, da se ozremo v zgodovino, bran ne samo kot »protidržaven«, ampak tudi kot »protičkzjevski«, potem so moje besede sicer zadele tarčo, a so žal zgrešile cilj.