VSEBINA: 49 — Nekdo izmed vas — Marko Munih 51 — Petero lutk pripoveduje 53 — Maketa
kolišča 55 — Leseni primež na zagozde 60 — Dušilci hrupa v modelarstvu 64 — Elektroteh¬
nični simboli za modelarje 65 — Televizija -fo  68 — Optični »zvonec« 69 — Drobne zanimivo¬
sti 70 — Cestni promet pri nas — nekoč in danes 72 — Nafta in zemeljski plin 74 —
Perl pigmenti ☆ 75 — Kamere malega formata 78 — Kaj je to balistika 81 — Pripoved o
avtomatiki 83 — Timov vseved 84 — Plugi 86 — Drobne zanimivosti 87 — Razmerja 89
— Motorni čoln »Komar« 92 — Vaš prijatelj — modelar Tone Pavlovčič 93 — Model eno¬
stopenjske rakete — Trdi orehi za bistre glave

Naslovna stran: Franci Fister, 5. b., osn. šola Bičevje

2

Leto IX.
Oktober 1970

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Urejuje uredniški odbor:
Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, od¬
govorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje
Božidar Grabnar akad. slikar. Tim izhaja 10-krat letno. Letna
naročnina 26 dinarjev, posamezna številka 2,60 din. Revijo naro¬
čajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X. Tekoči
račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje

NEKDO IZMED

—> VAS

Anka Vesel

Ko smo se tokrat pogovarjali z nekom izmed
vas, je na Koprskem sijalo še poletno son¬
ce. V zalivu so kot beli galebi drsele po
vodi jadrnice, med njimi so živahno šviga¬
li motorni čolni, po cestah pa so sem in
tja brzeli avtomobili. Tako ni nič čudnega,
če se je moj korak ustavili ob krepkem
fantiču, ki je ravnokar sedel v nevelik čol¬
nič, da bi se odpeljal iz zaliva. To je bil
Koprčan MARKO MUNIH, ki si je pred dve¬
ma letoma, ko je bil še učenec na osnovni
šoli Janka Premrla v Kopru, zgradil ta lič¬
ni čoln.

Zvedeli smo, da si si čoln napravil čisto
sam. No, gotovo si za zgled imel načrt ka¬
kega čolna in morebiti ti je kdo priskočil
tudi na pomoč. Vse nas zanima: kako ti je
teklo delo, koliko te je stal material in ko¬
liko časa si čoln gradil. Mogoče se bo grad¬
nje lotil še kak naročnik TIM-a.

Načrta res nisem napravil sam, dal mi ga
je tov. Pavlovčič, ki je takrat vodil mode¬
larski krožek v Kopru. Začeti je bilo težko:
nisem imel ne lesa ne orodja. Vse je bilo
treba šele poiskati. Staknil sem deske in si
sposodil kladivo, izvijače ter žago. Potem
sem moral kupiti dleta in vijake. Ko sem
po merah vse izrezal, je prišlo na vrsto
oblanje. Kmalu so bili deli končani, sestav¬
ljeni in fiksirani in čoln sem po zunanji
strani obložil z lesonitom, tako da je bila
hrapava stran zunaj. Nato sem vse plastifi-
ciral s stekleno volno. Končno sem zuna¬
njost še prelepil s plastično maso. Preliva
se na različne načine, lahko s pleskarskim
valjem ali pa s čopičem — kar je pač pri
roki. Čoln sem delal dva meseca in pol.
Končno je sledil preskus na vodi. Moram
reči, da je s svojo velikostjo kar pripraven
(dolžina 2,85 m), primeren za ribolov v bli¬
žini obale, za potapljanje pri podvodnem
ribolovu. Na večjih valovih je moj čoln se¬
veda lupina.

Veselje se je začelo, ko sem dobil doma
denar za motor Lamo, ki ima 4 konjske sile.
Takrat je moj čolnič šele zares zaplul. Hi¬
trost tega motorja — 14 do 15 km na uro
— je kar primerna, močnejši motor za tak
čoln ne bi bil. Čoln je za vožnjo in obrača¬
nje kaj pripraven, sicer pa boste sami videli,
ko bova z Rokom zaplula malo naokoli. V
njem se peljemo 2—4 fantje, seveda ne od¬
rasli, taki, ki bi tehtali 100 kilogramov.
Škoda, da je majhen. Tudi leseno dno ni
dobro, ker slabo prenaša vodo. Mnogo bolj¬
ši so čolni iz plastike.

V tvoji »delavnici« v kleti smo videli več
modelov, pozitivov (kalupov) za čolne, v
delu imaš, kot vidimo, tudi tekmovalni mo¬
del. Kaj vse torej gradiš zdaj?

Izdelal si bom nov, 4 m dolg čoln, zanj
bom kupil motor s 45 KS, tako da bo prime¬
ren za smučanje na vodi. Osnovni material
tokrat ne bo les, temveč polijuletan (plastič¬
na snov). Za pozitiv (kalup, na katerem ob¬
likujejo pravi model) je treba seveda desko.
Takšno delo pozitiva vzame kar okroglo 14
popoldnevov. Na pomoč mi bo priskočil
brat Rok, za nasvete se pa že tako obra¬
čam na tov. Pavlovčiča. Upam, da bo pole¬
ti I. 1971 čoln že na vodi.

Verjetno takšen material za čoln kar pre¬
cej stane, da o cenah motorjev sploh ne
govorimo. Te gredo kar v tisoče novih din.
Kako prideš do denarja?

TIM 49

Motor Lamo mi je kupila mama. Ostali ma¬
terial za čoln, ki ga že imam, me ni veliko
stal — okoli 30.000 starih din. Nekaj za¬
služim sam, na bencinski črpalki. Sem in
tja kupim tudi kak odpadni les in ta je po¬
ceni. Seveda pa bo za čoln, ki ga zdaj de¬
lam, treba še pljuniti v roke. Rad bi namreč
kupil tudi vodne smuči.

Ali si mimo čoina in brodarskih modelov
še kaj izdelal?

Naredil sem že model Delfin — to je bil
moj prvi »umotvor«, žičnico, mlin na ve¬
ter, traktor iz lesa in še kaj. Že v drugem
razredu osnovne šole sem začel obiskova¬
ti modelarski krožek. Najprej sem samo gle¬
dal, kako delajo drugi, nato sem se oko-
rajžil še sam. Delo v krožku je zanimivo,
res pa je, da čez nekaj časa marsikakšen
krožkar kar odpade, ampak tisti, ki ostanejo,
so res kaveljni.

Ali kaj prebiraš TIM — kakšen se ti zdi?

Novejših številk ne poznam, v osnovni šoli
pa sem ga redno naročal. Meni se je zdelo,
da je v reviji preveč lahkih in premalo tež¬
jih načrtov, tistih za vrhunske modelarje.
Seveda pa tudi vem, da je vrhunsko mo¬
delarstvo, z radijskim vodenjem, presneto
draga stvar in si ga le malokateri osnovno¬
šolec lahko privošči.

Zanimivi so bili sestavki o raketarstvu —
reči moram tudi, da je bilo nekaj zares do¬
brih načrtov v reviji (npr. Neptun, TIM Ma¬
jor in začetniška letala).

In kaj bereš zdaj — katere revije, romane,
poljudnoznanstvena dela dli kaj drugega?
Se ukvarjaš s kakim športom, poslušaš
glasbo, ali je ves tvoj prosti čas posvečen
samo modelarstvu?

Revij ne berem, knjige pač, a različne: ro¬
mane, poljudnoznanstvena dela, zlasti s po¬
dročja živalskega sveta in s področja fizike.
Rad imam klasično glasbo in obiskujem vse
koncerte, ki jih organizira Glasbena mladina
Jugoslavije v Kopru. Zabavne glasbe ne po¬
slušam in se ne zanimam zanjo.

Kar pa zadeva šport, me veseli podvodni
ribolov. Vendar je v Kopru bolj žalosten,
treba je vsaj do Savudrije. Ko bom naredil
večji čoln, bo tudi ulov boljši, vsaj upam.

Si že kdaj razmišljal o svojem poklicu? Ker
si zdaj že gimnazijec, nameravaš študij go¬
tovo nadaljevati, Kaj boš izbral?

Rad bi študiral nuklearno fiziko ali pa se
bom posvetil konstrukciji (načrtovanju in
gradnji) letal. Oboje je zelo zanimivo in
omogoča veliko raziskovalnega dela, ki bi
me zelo veselilo. Toda o tem imam še čas
premišljati in se odločiti.

Naj se na koncu spet povrnemo k tvojemu
čolnu. Ali je v njegovi dveletni zgodovini
»križarjenja« po morju zapisana tudi kakšna
nevarna dogodivščina — kak vihar, nezgoda
ali kaj drugega?

Enkrat samkrat nam je zares trda predla.
V čolnu smo bili trije, ko je nenadoma
začel pihati maestral. Dvignili so se veliki
valovi in naš čoln se je kar »smučal« po
valu, kljun pa se je seveda pogrezal v vo¬
do. Nevarno je bilo, da bi našo »lupino«
obrnilo in bi potonila. Potem zbogom čoln!
Zase se seveda nismo bali, saj smo do¬
bri plavalci, no ja, malo pa tudi! Vse sku¬
paj je trajalo morda pol ure, ampak nam se
je zdelo ure in ure dolgo, kot da bi se
čas ustavil. Važno je seveda le to, da smo
se vsi skupaj — pomorščaki in čoln — sreč¬
no izmazali.

Marko nam je skupno z bratom pokazal ne¬
kaj pravih mornarskih veščin s svojim čol¬
nom, sonce se je vse zlato odbijalo od
valov, dišalo je po morju in po poletju, in
kar težko se je bilo odtrgati od obeh fan¬
tov, čolna in morja.

TIM 50

PETERO LUTK PRIPOVEDUJE

Obljubil sem, da se bomo še srečali. Ne
bom se več predstavil. Sedaj že dobro
poznate nekaj načinov, kako me najlaže
oblikujete. Tudi moje dobre in slabe last¬
nosti ste že spoznali. Hvala za mnogo le¬
pih hišic, ki ste jih tako spretno zgradili
zame. Ste prečitali v prejšnji številki raz¬

pis o razstavi Timovih izdelkov? Tudi vaše
hišice bomo razstavili. Seveda morajo biti
čiste, in spravite jih na tak prostor, kjer
se ne bodo zmečkale.

Hišice iz prejšnje številke so bile zelo
preproste in vsakdanje. Ste že kdaj raz¬
mišljali o tem, kakšne hiše bo človek gra¬
dil čez mnogo let? Kakšne bodo hiše na
Luni ali na drugih planetih? Sledite vestno
današnji nalogi in iz dobljenih oblik boste
lahko zgradili fantastično naselje. Naš grad¬
beni material bo stopničasto naguban bel
papir.

Pripravite si škarje, lepilo OHO in bel pi¬
sarniški papir velikosti A 4.

Polo papirja boste najlepše stopničasto na¬
gubali brez merjenja. Z vsakim novim upo¬
gibom morate le natančno razpoloviti dano
ploskev. Postopek gubanja: list položite

predse. Z levo roko primete spodnji rob
ter ga poravnate z zgornjim. Z levo roko
oba poravnana robova obtežite, z desnim
palcem pa potujete po sredini navzdol ter

TIM 51

levo in desno dobro pritisnete novo dob¬
ljeni rob. List odprete in dobljeni dve po¬
lovici zopet razpolovite proti sredini. Tako
nadaljujete, dokler niso gube široke približ¬
no dva cm. Za začetek ne gubajte naprej,
ker je delo z drobnejšimi gubami težje. Vsi
robovi morajo biti dobro upognjeni in ostri.
Nagubano ploskev morate upogniti v pro¬
stor pod poljubnim kotom. To lahko napra¬
vite na dva načina. Oglejte si oba, da se
boste lahko za enega od njiju odločili.

1. Zgornji izbočeni robovi ostanejo tudi za
upogibom zgoraj. Odrežite s škarjami eno
stopničko od celote. Gubo razprite ter na
mestu upogiba trak prečno preganite nav¬
zdol. S palcem in kazalcem leve roke pri¬
mite gubo pred prečnim upogibom, s pal¬
cem in kazalcem desne roke pa za njim
in oblikujte poljuben kot. Oba zavihka pri¬
tisnite ob trak v isto smer.

Tudi pri celotnem nagubanem listu napra¬
vite najprej prečni upogib. Nastavite kot,
delo primite z levo roko in stisnite prvi
zavihek. S kazalcem desne roke izrivajte
zavihke vzdolž prečnega robu od gube do
do gube. Ko ste zložili vse, še dobro sti¬
snite, da bodo robovi zavihkov ostri. Isto
ploskev lahko tudi večkrat upognete.

2. Zgornji izbočeni robovi postanejo za upo¬
gibom poglobljeni. To dosežete najlaže, če
napravite najprej prečni upogib in šele tako
upognjen list stopničasto nagubate. List
razprite in samo z desnim kazalcem po¬
daljšate poglobljeni rob prečnega upogiba,
čim manj ga podaljšate, tem ostrejši je
kot. Tudi to lahko preizkusite najprej na
eni sami stopnički.

Dobljene oblike lahko postavite samostoj¬
no razprte, lahko pa jih zaprete in stične
robove zlepite. Možnosti je nešteto. Prepri¬
čan sem, da boste imeli z izdelki mnogo
veselja.

TIM 52

MLADI*-» 0

i  MODELARJI

Ko imate obod gotov, naj vam steklar ure¬
že šipo točno po notranjih merah oboda.
Na notranjo stran oboda nalepite letvice
za toliko pod gornjim robom, kolikor znaša
debelina stekla, šipa bo sedaj lepo sedela
v obodu. Da bo videti vsaj približno tako
kot vodna gladina, nalepite na spodnjo stran
stekla temnozelen papir.

Kos obale izžagajte iz vezane plošče iz de¬
belejše lepenke. Obalo nalepite na steklo
in obložite z zeleno ali rjavo obarvano ža-
govino, ki ste jo pomešali z redkim kle¬
jem. Lahko prilepite tudi nekaj grmičev iz
mahu ali obarvanih koščkov spužve. Tudi
kako smrečico lahko »vsadite«.

Sedaj pa se lotimo izdelave hišice. Kot vi¬
dite v načrtu, izdelamo ogrodje hišice iz
lepenke; šele ko bo zlepljena, jo bomo ob¬
ložili z lesenimi paličicami, tako da lepenke

MAKETA KOLIŠČA

V muzeju ste gotovo že videli večjo
maketo kolišča. Majhno maketo pa si lahko
vsakdo izdela sam z malo truda in denarja.
Najprej si sestavite obod iz deščic, ki naj
bodo lepo zglajene. Uporabite lahko 1 cm
debele smrekove deščice ali pa vezan les.
Važno pa je, kako boste spojili obod na
vogalih. Na voljo imate tri možnosti: de¬
ščice lahko zbijate z žebljički, lahko jih zle¬
pite ali pa spojite po mizarsko z rogljiči.
Spoj z lepljenjem je lep, zlasti ako dešči¬
ce po robovih obrežete tako kot za okvir
(pod kotom 45°); toda žal ni preveč trden,
čvrsteje bo, ako izžagate rogljiče. Na ta
način lahko spojite tudi vezane plošče.

TIM 53


sploh ne bo videti. Hišico urežite iz lepen¬
ke od škatel za čevlje. Stene so lahko iz
štirih delov, ali pa tudi iz enega samega
kosa, ki ga zganete, kot vidite na sliki
(zgoraj desno). Zavihe upognite po pikča¬
stih linijah. Uporabili jih boste pri zleplja-
nju in pri lepljenju na podlago.

Tudi streha ima podlago iz lepenke. Na
sprehodu si narežite v grmovju precej okoli
20 cm dolgih in 3 do 8 mm debelih šibic.
Paličice olupite in dobro posušite, nato pa
obarvate z orehovim Iužilom. Zrežite na pri¬
merne dolžine in oblepite z njimi vso ko¬
čo. Na robove strehe nalepite po dva kri¬
žajoča se daljša drogova, nato pa prekrijte
streho z lubjem mlade smrečice, lahko pa
tudi s slamo. Kose lubja lepite na streho
tako kot strešnike, namreč od roba strehe
navzgor proti slemenu. Sedaj je treba iz¬
delati ploščad, na kateri stoji kočica. Osno¬
va bo spet pravokotnik iz močne lepenke,
lahko pa uporabite tudi kos vezane plošče.
Na ploščo nalepimo paličice, tako da bodo
konci segali nekoliko čez robove. Na spod¬
nji strani nalepimo dve močnejši daljši pa¬

Marjan Velechovsky

LESENI

UVOD

Pri delu z lesom, še posebno pa pri obde¬
lovanju stiropora in plastičnih mas ugotav¬
ljamo, da kovinski primeži pustijo na vpe¬
tem kosu odtise. Da se temu izognemo,
uporabljamo navadno dodatne čeljusti iz
aluminija ali lepenke. Toda te dodatne če¬
ljusti se pri delu rade snamejo ali so celo
v napoto. Namen takih dodatnih čeljusti na
primežu pa ni samo zaščita izdelka, marveč
tudi zaščita ostrine orodja, s katerim de¬
lamo. To še posebej velja takrat, ko dolbe¬
mo z ostrimi dleti in se nam rezilo skrha
na kovinski čeljusti primeža. Koliko truda
in spretnosti je treba, da skrhano rezilo
spet nabrusimo, ve le tisti, ki je to delal,
da o zamudi časa ne govorimo. To nevšeč¬
nost nam leseni primež v celoti prihrani.
Kdor še nima primeža, mu bo naš načrt kar

ličici ali letvici. Še preden obložite ploščad
s paličicami, nalepite kočico lepo v sredi¬
no. Za lepljenje vam svetujemo lepilo Ju-
binol, prav dobro lepilo je tudi Neostik, za
lepljenje papirja in lepenke pa Librokol.
Morebitne reže ali špranje med paličicami,
ki pač niso popolnoma ravne, zamažite z
glino in drobnim mahom. Na spodnjo stran
ploščadi prilepite ali pribijte nosilne količ¬
ke, ki morajo biti enako dolgi. Lepo bo, ako
boste pritrdili na rob ploščadi še ograjico
iz drobnih dolgih šibic. Stari Barjani so bili
lovci in ribiči, zato postavite na ploščad
še drog za sušenje kožuhovine in pa drogo¬
ve za sušenje ribiških mrež. Most, ki spaja
obalo s koliščem, naredite tako, da osnovo
iz lepenke spet oblepite s paličicami. Ob
mostišču pa naj bo privezan čolnič, ki ga
boste prav tako kot nekdanji Barjani izdol¬
bli iz kosa lesa. Ko bo maketa v celoti
gotova, jo prilepite na sredino steklene
plošče, v primerni oddaljenosti od obale.
Obod makete pobarvajte s sivo barvo. Tudi
morebitne še ostale bele lise na koči ali na
ploščadi pobarvajte z Iužilom.

Drago Mehora

ZAGOZDE

dobrodošel, saj materiala zanj res ne po¬
trebuje veliko, pa tudi izdelava ni zahtevna.
Kdor se bo odločil, naj dobro pregleda ris¬
be. Zahtevnejši kosi imajo podane tudi pre¬
reze, tako da pomota ni možna. Največja
zev primeža je 80 mm. Primež deluje tako,
da z lesenima zagozdama, ki delujeta druga
proti drugi, zategujemo odprtino primeža.

ORODJE:

Pri delu potrebujemo ustrezno orodje za obdela¬
vo lesa: žago za les s sprednjim ozobljenjem,
oblic, spiralni sveder premera 4,6 in 8 mm, dleti
širine 7 in 16 ali 20 mm ter leseno tolkalo, ročni
ali električni vrtalni stroj, dve mizarski sponi ter
po možnosti mizarsko delovno mizo. Od meril¬
nih pripomočkov pa bomo potrebovali:
ravnilo 30 cm, priložni kotnik, meter, kljunasto
pomično merilo ter mizarski svinčnik, če tega
ni, bo dober tudi navaden. Kljunasto pomično
merilo nam pride prav pri merjenju debelin, zla¬
sti pri kosu št. 1.

PRIMEŽ NA

TIM 55

v

~Lu o

— 05  <5

_£5._

O

Tj

=0

rn

N

o

o

s; a

CD

S

S

N

CD

CD

+

1

4'-— •

4-

'1,

CD

©L

-•

sr

!>.

54

16

70

'1

r—3Q-


. N >,

Na sestavnici so vsi kosi oštevilčeni, pod
isto številko so narisani posamič v meri¬
lu 1 : 1.

Delo si razdelimo tako, da vsak dan nekaj
napravimo, vsak dan torej kos primeža.
Najbolj pazimo pri izdelavi kosa št. 1. Od¬
brani kos primerne velikosti vpnemo in rav-
‘no površino z obličem obdelamo. Če obliča
nimamo, si pomagamo s steklenim brusnim
papirjem. Da bi preverili, če je površina
ravna, priložimo ravnilo na ploskev in proti
svetlobi gledamo obliko svetlobne reže. Če
je reža enakomerna, je tudi površina pod
ravnilom ravna. To ponovimo v raznih legah,
in če površina ni ravna, jo moramo ustrez¬
no popraviti, tako da še odvzamemo mate¬
rial z brusnim papirjem ali z obličem.
Pravokotno na to ploskev izobljamo drugo
ploskev in s priložnim kotnikom preverimo
medsebojno pravokotnost obeh kosov. Na
eni od ploskev narišimo drugi rob ploskve,
ki mora biti vzporeden s prvim robom in
oddaljen od njega, kot kaže izmera v risbi.
Tako storimo tudi s tretjo in četrto ploskvi¬
jo, in če smo pazili, ni veliko odstopanj.
Manjše napake popravimo s smirkovim pa¬
pirjem. Med delom večkrat preverimo delo
z merili, to je z ravnilom, s kotnikom ali s
kljunastim pomičnim merilom. S svinčnikom
si zaznamujemo mesta, na katerih se stika
merilo s ploskvijo; tam moramo odvzeti še
nekaj površine.

Če ste si načrt pazljivo ogledali, ste opazi¬
li, da imajo nekatere mere poleg številke še
znak — oziroma +.. Znaka pomenita, da je
tista mera z znakom — za malenkost
lahko manjša od dane, nikakor ne sme biti
večja. Mera z znakom + je lahko za malen¬
kost večja od dane, nikakor pa ne sme biti
manjša. Tako se nam ne more zgoditi, da
bi kosa ne šla skupaj. Velikost tako pridob¬
ljene zračnosti med dvema kosoma v na¬
šem primeru ne sme biti večja od 2/10 do
3/10 mm.

Nadaljnja obdelava kosa št. 1 je dolbljenje
z dletom. Obdelani kos primerjamo z risbo
in zrišemo vanj luknje, ki jih nameravamo
izdolbsti. Kos št. 1 s konca vpnemo v mi¬
zarsko mizo, pod njega pa podložimo dešči¬
co, da ne bi poškodovali mize. Z vrtalnim
strojem in špiralnim svedrom zavrtamo več
zaporednih lukenj, jih nato z dletom izseka¬
mo in tako dobimo utor, kot ga kaže risba.

Nato vstavimo kos št. 2. Kos 2 se mora
tesno prilegati v izdelek št. 1. Enako ravna¬
mo pri bočnem utoru za velike zagozde.

če imamo pri dolbljenju lesa težave, lahko
kos št. 1 zlepimo iz dveh daljših in dveh
krajših letvic. Spoje ojačimo še z lesenimi
čepki, le-te tudi vlepimo.

Kos št. 3 izdelamo iz deščic ustrezne debe¬
line, vendar najprej zvrtamo na mestu od¬
prtine več lukenj in jih nato z dletom zdru¬
žimo v eno samo odprtino za kos št. 1.
Paziti moramo, da se kos 3 tesno prilega
kosu št. 1. Ko smo končali z luknjo, kos št.
3 dokončno obdelamo, razen njegove vrhnje,
najmanjše površine. To zgornjo površino ob¬
delamo z enako površino na kosu št. 4 pri
sestavljanju. Zgornja čeljust primeža je kos
št. 4, ki se mora lepo prilegati kosoma št.
3 in 6, zato ga moramo natančno izdelati.
Naveč težav nam bo delal del št. 6. naj¬
prej izdolbemo utor, po katerem bo drsel
kos št. 1. To storimo tako, da si na kosu št.
6 začrtamo lego utora ter po notranjem risu
pazljivo zažagamo. Delo večkrat prekinemo,
da se prepričamo, če ravno in pravokotno
žagamo. Nato z žago zažagamo še poševno
tako, da čim več odpadka že z žago izreže¬
mo. Delo nadaljujemo z dletom. V ta namen
smo že poprej z žago na vsak cm podolž¬
no zažagali. Les med dvema rezoma izseka¬
mo z ozkim dletom. Zadnje iveri izsekamo
s širokim dletom; tako poravnamo sledove
ozkega dleta in žage in dosežemo predpi¬
sano mero. S poskusom ugotovimo, če kos
št. 1 dovolj lahko in brez zatikanja drsi po
utoru. Potem moramo uskladiti kosa 4 in 6.
Ustrezen nagib dosežemo tako, da del 4
položimo na del 6 in oba pripnemo z mizar¬
sko spono na mizo. Z žago za furnir počasi
ob poševni ploskvi kosa 4 zažagamo v kos
6 do globine, kjer se ta seka z rezom, ki
smo ga že poprej naredili v vodoravni
smeri. Dobljeni izrez popravimo še z brus¬
nim papirjem, tako da se del 4 lepo prilega
na del 6. Nato izvrtamo luknje. To storimo
tako, da narisana središča označimo z dve¬
ma daljšima premicama in s pomožnimi kro¬
gi. Središča zatočkamo s točkalom ali kakim
žebljem, da nam kasneje spiralni sveder ne
bi zanašalo iz središča. Pri vrtenju s tan¬
kimi svedri je treba sveder večkrat izvleči,
da očistimo luknje iveri in ohladimo sveder.
Premer lukenj se ravna po steblu vijačnice

TIM 57

vijaka ter po debelini valja pod glavo. Vi¬
jaka bosta šla skozi kosa 4 in 6, zato vrta¬
mo oba kosa istočasno, vpeta skupaj.

Sedaj izdelamo še dva ploščata klina, njuna
skupna širina naj bo 130 mm. Ostale bomo
izdelali kasneje, če imamo desko za kos
št. 13, jo lahko obdelamo po risbi. Nato na¬
rišemo črto, ki teče skozi sredino in deli
kos na 2 polovici — imenujemo jo simetrala
— in glede na simetričnost ostalih delov
primež montiramo na desko št. 13.

Ko vstavimo vodoravni zagozdi, ju z lahkimi
udarci poženemo skozi utor drugo proti dru¬
gi in čeljusti primeža se zapro. čeljusti
prej niso bile še dokončno obdelane, zato
jih sedaj oblikujemo na enotno površino po
višini in dolžini. Ko smo vse dele po zu¬
nanji strani očistili in zgladili z brusnim pa¬

KOSOVNI SEZNAM

pirjem, odstranimo s čopičem prah. Na po¬
vršino nanesemo brezbarvni nitrolak. Ko se
ta dobro osuši, lahko lakiranje trikrat po¬
novimo. Pred vsakim nanašanjem z zelo fi¬
nim brusnim papirjem izgladite prejšnji pre¬
maz. Drsne površine kosa 1 in 6 namažemo
z milom, najboljše je mazalno milo, stro¬
kovno imenovano kalijevo milo. Zaradi vlage
v zraku je to milo stalno rahlo vlažno, zato
omogoča drsenje.

UPORABA:

Če bo primež stalno na enem mestu, ga z
vijaki lahko pritrdite tudi na delovno mizo.
Pri tem ni potrebna deska št. 13. Višina
primeža se ravna po višini tistega, ki ga
uporablja. Pravilo je, da je višina čeljusti
primeža za dolžino podlakta nižja od brade
tistega, ki pri napravi dela.

TIMOVA OGLASA

Prodam TIM letnik Vlil za 10,00 din. Prodam
načrte za jadrnico za 2,00 din, pristaniški
žerjav za 2,00 din in vozilo za na Luno ter
avto-bager, ki sta skupaj, pa za 4,00 din. Vse
skupaj pa prodam za 15,00 din.

Branko Lukman
Herojeva 13, Novo mesto

Prodam več mrežnih transformatorjev z iz¬
hodnimi napetostmi od 1V do 400 V po
ugodnih cenah. Prodam tudi več diodnih,
selenskih in elektronskih usmernikov. Piši¬
te na naslov:

Zupanc Branko

Podgorje 15, p. Šentjur pri Celju

TIM 59

DUŠILCI HRUPA V MODELARSTVU

Jernej Bohm

V mnogih deželah je uporaba dušilcev hru¬
pa za eksplozijske motorje v modelarstvu
že predpisana. Marsikdo pa bi morda iz
lastne izkušnje vedel povedati, da tak du¬
šilec predvsem zmanjša moč in povzroči
pregrevanje motorja, zmanjšanje hrupa pa
je pri tem minimalno. Torej se brez po¬
trebe poveča teža modela, poslabšajo se
njegove aerodinamične lastnosti in še mo¬
delarjev žep finančno obremeni. Vendar ni
vedno tako, samo pravi dušilec je treba
izbrati.

Moderna tehnika dušilcev pozna v mode¬
larstvu predvsem dve skupini: Bernulijeve
in resonančne dušilce.

Neprimeren dušilec hrupa seveda zmanj¬
ša moč motorja. Vzrok je v tem, da dodani
dušilec zavira dovolj hiter izpuh zgorelih
plinov. Tako se ob izhodni izpušni odprtini
naberejo plini in povzročajo seveda pozi¬
tiven pritisk. In prav ta nadpritisk sili že
zgorele pline nazaj v cilinder. S tem se
zmanjša koristna količina svežih, še nezgo-
relih plinov v cilindru. Posledica je seve¬
da očitna — zmanjšanje moči motorja. Ven¬
dar se temu da odpomoči: odpraviti mora¬
mo nadpritisk ob izpušni odprtini, še bolje
je, če postane nižji kot je v cevi, saj tako


Porazdelitev tlaka po profilu letalskega
krila

celo pospešuje srk zgorelih plinov iz ci¬
lindra. če je pritisk še nižji, izstopijo iz
motorja novi, še nezgoreli plini. Tako v ci¬
lindru pred novo ekpsiozijo zares ne bo
več nezgorelih plinov. Povečanje moči mo¬
torja je očitno.

Za dosego zaželenega manjšega pritiska je
več načinov, v modelarstvu pa so se uvelja¬
vili tile:

Princip letalskega krila

Osnovna zakonitost je skrita v porazdelitvi
tlakov po profilu letalskega krila. Pri pri¬
mernem vpadnem kotu zračnih tokovnic se
pojavi kar precejšen podtlak, ki pa se ga
da s pridom izkoristiti. Dušilec oblikujemo
iz primerne pločevine v obliko letalskega
krila. Na mestih, kjer je podtlak najmanjši,
izvrtamo majhne odprtine, ki pa ne smejo
imeti večjega premera od 1 mm. Podrob¬
nosti so razvidne iz skice. Hrup se lahko
še dodatno zmanjša tako, da v eksplozijski
prostor vstavimo železno volno.

Ta izvedba pa ima tudi slabo stran oziro¬
ma pomanjkljivost. Ko model hrbtno leti,
se obrne tudi smer pritiska. S prečno na¬
mestitvijo motorja pa se temu lahko izog¬
nemo, pri tem torej »krilo« dušilca stoji
navpik. To rešitev lahko s pridom upora-

ekspanzijska izhod plinov

Krilni dušilec

TIM 60

Pritrditev krilnega dušilca

visno od moči motorja in od moči hrupa,
ki je še dopustna. Večje razmerje D/d pov¬
zroči tudi večji srk. Pri zelo velikem raz¬
merju D/d D/d 3/ pa nastopi tudi delni od¬
boj zračnih delcev od odprtine. Odboj na¬
stane zaradi prevelikega »stiskanja« zračnih
delcev. Premer D je odvisen samo od mo¬
či motorja. Če je D majhen, je lahko tudi
srk premajhen, ob izpušni odprtini motorja
pa se pojavi celo pozitiven pritisk. Če je
premer D velik, je srk lahko tako močan,
da se bistveno poveča poraba goriva. Ide¬
alen premer D dosežemo le z več poskusi.
Za vodilo naj služi tale podatek: razmerje
D = 3 cm je za motorje z žarilno glavo in
delovno prostornino cca 5 cm 3 ; razmerje
D = 2,5 cm je za diesel motorje z delovno
prostornino okoli 2,5 cm 3 .

bimo pri vezanih modelih. Pri hitrostnih v __

modelih pa ta napaka ni bistvena. Nekateri Rf
modelarji so v ta namen izkoristili kar obi¬
čajno krilo modela. Predvsem je to težavna
tehniška rešitev.

Profil dušilca je običajno simetričen.

Sistem Venturijeve cevi

Posamezne podrobnosti so razvidne iz ski¬
ce. Z Venturijevo cevjo se zopet ustvari za¬
želeni podtlak. Pri načrtovanju je treba po¬
sebej paziti na premer D, razmerje D/d in
na število luknjic med Venturijevo cevjo
in ekspanzijskim prostorom (premer luk¬
njice je maksimalno 0,1 d). Razmerje D/d
določa velikost srka. število luknjic je od-

Princip delovanja Venturijeve cevi

vhod izpušnih
plinov

Ventu  r i j e v dušilec

TIM 61

Premer D določa tudi število luknjic. Naj¬
boljše rezultate dobite spet s poskusom,
vendar naj bo pri tem skupna površina
luknjic večja od efektivne površine izpušne
šobe. Pri majhnih razmerjih D/d (1—1,5)
je slabitev hrupa manjša. Zmanjša ga tudi
železna volna v ekspanzijski komori.

Resonančne cevi

Z ustvarjenim podtlakom ob izpušni šobi
se torej poveča moč eksplozijskih motorjev.
Toda možno je še povečati moč motorja in

20% 25% 65% mo

sicer z resonančno cevjo. Bistvo je v tem,
da s cevjo dosežemo menjavanje nadpriti-
ska in podpritiska ob izpušni odprtini.
Osnovno delovanje je takole sestavljeno: v
trenutku, ko se odpre izpušna šoba, vlada
v cevi normalen tlak. Tedaj pa vdrejo v cev
vroči zgoreli plini. Hipoma se ustvari im¬
pulz nadpritiska, ki potuje od izpušne šo¬
be vzdolž po cevi. To pomeni, da amplituda
impulznega pritiska pada in postane celo
negativna. Prav zaradi tega se negativni
impulz podpritiska odbija nazaj proti izpuš¬
ni odprtini motorja. Tako zavlada ob izpuš¬
ni šobi zaželeni podtlak, ki posesa zgorele
pline in nato deloma še nove nezgorele
pline. Začetni impulz pa tedaj že naleti na
ponovno zoževanje cevi, torej se tlak v im¬
pulzu zopet povečuje! Nadpritisk, ki je ta¬
ko nastal, se zopet odbija proti izpušni od¬
prtini motorja in pri tem potisne nazaj v
cilinder prej posesane nezgorele pline. Ti¬
sti hip se odprtina zapre. Tako je sedaj
v cilindru precej več plinov kot običajno
in zato je eksplozija tudi dosti močnejša.
Ves opisani proces se izvrši pri dobrih mo¬
torjih v manj kot tisočinki sekunde. Odpr¬
tina je nato zaprta celih 230° do 250° od
možnih 360° (celega obrata). Med tem ča¬
som se pozitivni in negativni impulz tlaka

odbijata po cevi sem in tja (odbijata se
od koncev cevi). Hkrati pa seveda slabita,
ker je cev na enem koncu odprta. Tik pre¬
den se izpušna šoba odpre, se to valova¬
nje umiri oziroma izgine, šoba se odpre
in ves cikel se znova ponovi, nato pa zno¬
va in znova.

In še ena od dobrih lastnosti resonančne
cevi: hrup se močno zmanjša. Največji hrup
je za izhodno odprtino resonančne cevi.
Pok eksplozije v motorju se razdeli v serijo
manjših pokov, ki so posledica pretakanja
pritiskov v cevi. Jakost poka eksplozije se
tako razdeli torej na daljše časovno raz¬
dobje.

Teorija o resonančni cevi je dokaj zahtev¬
na, saj terja temeljito znanje matematike
in fizike. Upoštevati moramo hitrost giba¬
nja pritiskov v cevi (oziroma hitrost širje¬
nja zvoka v izpušnih plinih), temperaturne
vplive itd. Poleg tega moramo dobro po¬
znati delovanje motorja in vse njegove ka¬
rakteristične podatke.

Snov, iz katere je resonančna cev nareje¬
na, ni bistvenega pomena. Važno je le to,
da so notranje stene čimbolj gladke.

Hrup bo tem manjši, čim debelejše bodo
stene cevi, in čim manjša bo izhodna od¬
prtina resonančne cevi. če je odprtina
majhna, zelo težko nastavljamo iglo vpli-
njača. Pri dieselskih motorjih je poleg tega
zelo važno kompresijsko razmerje, pri mo¬
torjih z žarilno glavo pa celo tip žarilne
svečke.

Stik motorja z resonančno cevjo mora biti
čim bolj tekoč, brez ostrih prehodov. Od
teh bi se utegnilo valovanje namreč še
dodatno odbijati. Vsa stična mesta morajo
biti tudi dobro tesnjena, sicer pride do
nekontroliranega spreminjanja pritiskov.

Pa še nekaj je važno. Resonančna cev naj
bo toplotno čim bolj izolirana od okolice,
če bi se namreč cev preveč ohladila (po¬
sebno pri letalskih modelih), bi se znatno
ohladili tudi tisti plini, ki se nato vrnejo
nazaj v cilinder. Zato cev premažemo s
posebnimi izolacijskimi barvami, če je cev
iz steklenih vlaken, to ni potrebno.
Resonančna cev je izredno koristna tudi v
brodarskem modelarstvu.

In še kratek nasvet za tiste, ki bi radi iz¬
delali resonančno cev: Dolžina L je od¬
visna od števila obratov motorja, pri katerih

TIM 62

Brodarski modelarji radi uporabljajo reso¬
nančne cevi

naj se moč poveča. V modelarstvu je to
običajno maksimalno število obratov. Čim
večje je število obratov, tem krajša je cev.

v. (p 5100

n n

pri tem je:

L ... dolžina cevi v [m]
v ... hitrost zvoka v izpušnih plinih v
[m/s]

cp ... kot odprtja izpušne šobe [°]

n ... število obratov, pri katerih želimo
povečanje moči.

Dobljeni rezultat (5100) velja za primer
v = 380 m/s, cp = 135°

Celotna prostornina resonančne cevi naj bo
10 do 15-krat večja od delovne prostornine
eksplozijskega motorja. Dodatna »trimaža«
je mogoča, če si omislimo ustrezen nasta¬
vek iz silikonske gume, tako da se dejan¬
sko spreminja resonančna dolžina L. Z do¬
bro resonančno cevjo se moč motorja po¬
veča za 10 %, hrup pa se zmanjša kar za
celih 40 %.

Opozorilo

Vsi opisani načini povečanja moči pa niso
izvedljivi pri motorjih s podbatnim vbrizga¬
vanjem goriva. Pri teh motorjih nastane re¬
ža, ko je bat v zgornji mrtvi točki.

Izdelava

Vse opisane tipe dušilcev je možno izde¬
lati iz primerne pločevine, v modelarstvu
pa je zelo v rabi izdelava steklenih vlaken.
Seveda morate v tem primeru izdelati še
model. Ta je lahko kovinski, izdelan na
stružnici, ali pa lesen, ročno izdelan. Pazi¬
ti morate predvsem na to, da je notranjost
resonančne cevi čim bolj gladka.

UČITELJI TEHNIČNEGA POUKA — POVERJENIKI TIMa, UČENCI 4.-8. RAZREDA!

Sporočamo, da so delovni zvezki za Tehniško risanje za vse razrede, tj. od 4.—8. razre¬
da, razprodani. Delovne zvezke smo dali v ponatis in jih bodo učenci zopet lahko nabavili
v vseh knjigarnah v prvi polovici oktobra. Na zalogi pa imamo še dovolj učbenikov Teh¬
nični pouk za 6., 7. in 8. razred ter listov za tehnično risbo z opisanim poljem in črtovjem
za tehnično pisavo.

Vsem učiteljem tehničnega pouka sporočamo, da smo pripravljeni oskrbeti plastične ovit¬
ke za delovne zvezke Tehniško risanje. Cena posamezne mape bi bila približno 3 din.
Plastični ovitki ne bodo naprodaj v knjigarnah, temveč bomo sprejemali le skupinska na¬
ročila za posamezne šole. Kolikor naročil s strani šol ne bo dovolj, se založba ne more
obvezati za dobavo ovitkov.

UPRAVA TZS

TIM 63

ELEKTROTEHNIČNI SIMBOLI
ZA MODELARJE

Jan Lokovšek

V svojih pismih so mnogi bralci TIM-a več¬
krat želeli izvedeti, kaj pomenijo posamezni
shematski znaki — simboli. Mnogi jih nam¬
reč niso poznali in razumeli, zato so imeli
težave pri branju večine elektrotehničnih
načrtov. Zato objavljamo tabelo važnejših
znakov z dodatnimi pojasnili. Upamo, da bo
tako mnogim ustreženo.

H-I -


-c=r>- -cz:



-X-

— — n .nnmnn—

— nnnnnnp' —
-nrsrm^-

— nmnmr^—  —nmnnri—

upor

spremenljiv upor

potenciometer

trimer-potencio-

meter

kondenzator

elektrolitski kon¬
denzator

vrtilni kondenzator
trimer kondenzator

VF tuljava
VF tuljava
z jedrom

NF tuljava
z jedrom

NF transfomator
VF transformator

VF transformator
z jedrom

VF tuljava
z odcepki

TIM 64

MLADIg~»RA

DIOtAMATERJI

Vukadin Ivkovič

TELEVIZIJA

Zvok in uho — oko in svetloba

Rekli smo že, da valovi s svojo veliko hi¬
trostjo razširjanja ustvarjajo pojav, ki ga
poznamo kot svetlobo. Oko sprejema sve¬
tlobni val kot dražljaj in pošlje prek očes¬
nega živca sporočilo možganom, kjer se to
sporočilo spremeni v občutek vida.

Ravno takšen občutljiv organ, ki na draž¬
ljaj zvočnih valov pošlje sporočilo možga¬
nom, kjer se le-ta pretvori v občutek, je
uho. Delovanje očesa bomo najbolje razu¬
meli, ako se natančneje seznanimo z delo¬
vanjem ušesa.

Zvočni valovi posredujejo v televizijskem
sprejemu govor, glasbo in različne druge
zvoke, ki jih oddaja zvočnik televizijskega
sprejemnika kot spremljavo slikam na za¬
slonu.

Gotovo ima kateri od vaših prijateljev do¬
ma kitaro. Poprosite ga, da vam jo za
ta preskus posodi. Pokaže naj vam, kje pri¬
tisnete s prstom, da boste dobili npr. sred¬
nji »c«. Močno torej udarite po struni,
hkrati pa se z drugo roko dotaknite te
strune. Takoj boste zaznali tresenje. Nato
udarite za dve oktavi nižji »c« in spet bo
prst, s katerim ste se dotaknili udarjene
strune, poslal možganom prek senzornih
živcev tresenje oziroma nihanje strune, ki
pa bo znatno redkejše oziroma počasnej¬
še. če boste udarili »c«, ki bo za dve ok¬
tavi višji od srednjega, bodo možgani spet
sprejeli prek živcev z vrha prsta tresenje,
ki pa bo mnogo gostejše (hitrejše) od tre¬
senja strune srednjega »c«.

Udarjena struna »c« niha s svojo naravno
pogostnostjo (ponavljanje nihajev) pač gle¬

de na določeno napetost, dolžino in spe¬
cifično težo. Struna niha z določenim šte¬
vilom nihajev v sekundi, število nihajev je
vedno enako, dokler so enake njena na¬
petost, dolžina in teža. Uglaševalec klavir¬
jev tako določi srednji »c«, da privije s
ključem struno do takšne napetosti, da bo
zanihala 256-krat v sekundi. Tako uglašena
struna bo nihala z istim številom nihajev
vedno, kadar bo nanjo udarila klavirska tip¬
ka oziroma kladivce v klavirju.

nihajoča struna

Slika 1

zrak zgoščen
zaradi nihanja
strune

Slika 2

zrak razredčen
zaradi nihanja
strune

Slika 3

TIM 65

Da bi poenostavili razlago, kako uho sliši
nihanje strune kot glasbeno noto (točno
določen ton), si mislimo, da se giblje stru¬
na z leve na desno in narobe (sl. 3). Ko
struna zaniha v desno (sl. 3d), zgosti zrak
na svoji desni strani, ko pa zaniha v levo,
se zrak razredči (sl. 3b). Vsako nihanje
strune povzroča torej zračne zgostitve, ki
jim sledijo razredčitve (sl. 3c). Razdaljo
med dvema zaporednima zgoščitvama (ali
razredčitvama) imenujemo val. Mesto naj¬
večje zgostitve imenujemo hrib, mesto naj¬
večje razredčitve pa dol pada. Popoln val
sestoji iz hriba in dola, kar ustreza eni
periodi ali ciklusu. Vsak hrib in vsak dol
pa predstavlja polperiodo ali polciklus
(sl. 4).

Če nalahko udarimo srednji »c«, sliši uho
šibak zvok, pri močnejšem udarcu pa je
zvok močnejši. V obeh primerih je nota
ista, ni razlike v frekvenci (številu treslja¬
jev v sekundi), niti v valovni dolžini. Na
sliki 5 vidite, kaj se dogaja. Valovi, ki jih
je povzročilo močno nihanje (močan ton),
se dvignejo do višjih hribov in padejo v
nižje dole, ali tehniško povedano: nihanje,

ki ga je povzročil močan ton, povzroči va¬
love večje amplitude, nihanje, ki ga povzro¬
či umerjen tok — valove srednje amplitu¬
de, nihanje tihega tona pa valove male am¬
plitude. Amplituda pomeni količino ener¬
gije, ki jo nosi val, to pa je mera višine
hriba vala nad ničlo. V studiu radijske in
televizijske postaje udarjajo zvočni valovi
v membrano mikrofona. Valovni hribi poti¬
snejo membrano navznoter, valovni doli pa
navzven. Gibanje ali nihanje membrane
povzroča ustrezne spremembe toka. Mikro¬
fon torej spreminja zvočne valove v elek¬
trične impulze. Nadaljnje pretvarjanje se
vrši v oddajniku, ki oddaja impulze kot ra¬
dijske valove do naših sprejemnih anten.
Radijski valovi vzbujajo električne impulze
v sprejemni anteni, ki jih prenaša do spre¬
jemnika. V sprejemniku se impulzi ojačijo,
a impulzi, ki izhajajo od prvotnih zvočnih
valov v studiu, se odvajajo od ostalih z
detektorji. Po nadaljnjem ojačevanju ali
amplikaciji pretvarja zvočnik te električne
impulze v zvočne valove.

Radijski valovi pripadajo veliki družini va¬
lov, ki jih poznamo pod imenom elektro¬
magnetni valovi. Da bi mogli valovi kakr¬
šnekoli vrste izzvati ustrezen učinek v na¬
ših čutilih, se morajo »detektirati«, t.j. naj¬
ti način, da prenesejo svoje sporočilo mož¬
ganom. Detektor je lahko organ našega te¬
lesa ali pa je to aparat, ki je posebej urav¬
nan v ta namen. Uho na primer zazna zvoč¬
ne valove, ne zazna pa radijskih. Le-te od¬
kriva radijski sprejemnik. Oko občuti tiste
valove, ki s svojo frekvenco ustvarjajo, kot
pravimo, vidljivo svetlobo, medtem ko dru¬
gih valov ne opazi.

Oglejmo si sedaj detektor svetlobnih va¬
lov, t.j. naše oko. Varanje očesa je ena
glavnih tem, o kateri govorimo pri tele¬
viziji. Slika 6 kaže dele očesa. Barvasti ko¬
lobar sredi očesa tik pod roženico, ki ima
v sredini okroglo odprtino, se imenuje ša-
renica, odprtina pa je zenica. Zenica se pri
močnejši svetlobi širi, pri slabi svetlobi pa
zožuje. Na sliki 7, ki kaže oko od strani,
vidite še ostale dele. Kako oko vidi, ne
bomo opisovali, ker imate to v šolskih uč¬
benikih. Vsekakor je oko dovršen instru¬
ment za zaznavanje svetlobnih valov in za
ustvarjanje slik, ki nam dajejo občutek vi¬
da. Kako je potemtakem mogoče oko va-

TIM 66

roženica ciliarnik beločnica

Slika 7

rati? Ne pretiravamo, če rečemo, da oko
vedno laže, ker ne vidi niti ene stvari tak¬
šne, kakršna je v resnici. To stran v TIM-u
vidi oko na primer kot nepremično in ne¬
prekinjeno belo površino, ki je pokrita s
pravilnimi vrstami črnih črk. V resnici pa
je to združba bilijonov molekul z dokaj ve¬
likimi medprostori. In tu ni nikakega miro¬
vanja, ker se okoli atomskega jedra vsa¬
ke molekule vrte elektroni z vrtoglavo hi¬
trostjo. Pri tvorbi televizijskih slik je oko
prevarano z dvema načinoma. Prvi je v tem,
da razstavna moč očesa ni večja od ene
kotne minute. Kako naj to razumemo? Po¬
magajmo si s poskusom. Izrežite iz črnega
papirja kvadrat s stranico okoli 2,5 cm in
ga nalepite na sredino pole belega papirja.
Pritrdite polo na drevo in se oddaljite od
njega dobrih 100 korakov, črni kvadrat bo¬
ste videli kot majhno črno liso sredi be¬
lega polja. Prilepite sedaj še en črn kva¬
drat v razdalji 2,5 cm od prvega. Oba kva¬
drata bosta videti kot en sam črn znak v
isti oddaljenosti. (Tisti, ki imate zelo oster
vid, se lahko še malo bolj oddaljite). To
pomeni, da ne vidimo več dveh črnih kva¬
dratov z belim medprostorom. Dolžina 2,5
cm v oddaljenosti dobrih 100 korakov je pri¬
bližno ena kotna minuta. Normalno oko ne
more v tej oddaljenosti razstaviti slike v
dva črna kvadrata z belim medprostorom.
Na tem drugem načinu varanja očesa sta
zasnovani televizija in kinematografija.

Na sliki 8 vidimo znano kolo, ki se vrti pri
ognjemetu. Kolo je kartonska cev, napol¬
njena z vnetljivo zmesjo, ki gori s svetlim
plamenom. Vrtenje kolesa omogoča pritisk
zgorelih plinov. Kaj se v resnici dogaja, nam
kaže slika 8. Iz kartonske cevi teče reka
žarečih delov. Oko ne vidi delcev, ampak
neprekinjeno svetlobo. Ta pojav zadrževa¬
nja slike na mrežnici se imenujejo stalnost
gledanja. To je drugi način varanja. Vse do¬
kler se kolo hitro vrti, dobivajo možgani vtis
strnjenega svetlega kroga.

Filmski trak sestoji iz niza nepremičnih
slik, posnetih v kratkih časovnih razdobjih.
Če projiciramo na platno vsako sekundo
16 slik, dobi oko vtis popolnoma vezanega
gibanja. Če pa zmanjšamo hitrost projek¬
cije, t.j. manj slik na sekundo, bo videti
gibanje na platnu prekinjeno in skokovito,
gledanje pa bo utrudljivo, Kinematografija
je izkoristila drugo pomanjkljivost očesa —
stalnost gledanja.

Nagnjenost očesa k varanju v največji me¬
ri uporablja televizija pri prenosu in spre¬
jemu televizijskih slik. O tem boste mnogo
več izvedeli v naslednjih številkah naše
revije. Upamo, da ste dobro razumeli obe
glavni omenjeni sposobnosti človeškega
očesa, namreč nesposobnost videti zelo
blizu stoječe točke oddvojeno, in zadrže¬
vanje slik na mrežnici še potem, ko so
svetlobni žarki že prenehali padati nanjo.
Na teh dveh pomanjkljivostih našega vida
temelji vsa tehnika televizije.

TIM 67

OPTIČNI »ZVONEC

Vukadin Ivkovič

Že mnogokrat smo brali ali slišali, kako
radioamaterji uporabljajo svoje znanje in
naprave v človekoljubne namene. Koliko¬
krat je vesten radioamater našel v sosed¬
nji državi zdravilo, ki ga je potreboval hu¬
do bolan človek v kritičnem stanju. V zim¬
skem času so v zametenih, od sveta odre¬
zanih krajih mnogokrat radioamaterji edi¬
na zveza z ostalim svetom.

Tudi pripravo, ki vam jo danes predlagamo,
bomo gradili s človekoljubnim namenom.
Zgradili jo bomo za osebe, ki zelo slabo
slišijo ali pa jim je sluh popolnoma odpo¬
vedal. Pomanjkanje sluha jim bomo sku¬
šali nadomestiti z optičnim sredstvom; lah¬
ko bi rekli, da bomo spremenili oko v uho
in tako pomagali ljudem s poškodovanim
čutilom za sluh.

Naša priprava je zelo preprosta in je ne bo
težko izdelati. Če ste v zadnjem času
spremljali TIM in ste vsaj nekatere od
opisanih naprav skušali izdelati, bo tale pri-
pravica prav lahko izvedljiva.

Kako deluje? Prav preprosto. S pritiskom
na gumb (taster) začne žarnica L utripati
s frekvenco nekoliko Hz. Po 20 ali 30 se¬
kundah začne svetloba žarnice pojemati,
dokler ne ugasne. Če večkrat pritisnemo
na taster, ko žarnica utripa ali če dlje časa
pritiskamo, se ves proces ponovi. To po¬
meni, da lahko neomejeno pritiskamo na
tipkalo. V pripravo lahko seveda vgradimo
običajni akustični zvonec oziroma že ob¬
stoječemu zvoncu dodamo še optični signal.
Sedaj pa si oglejmo pripravico še malo s
strokovne plati: iz sheme je razvidno, da

220 V.

Elektronska shema

C« = 500uF Ri  = izbrano Rc  = 82 k tl

C 2  = 5uF R 2 = 33 ksi FT 6  = 47 kn

Co = 500 uF Ro = 10 k ji Rj = 1 k n.

/?4  = 1 kJt

TIM 68

je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu
so transistorji T, in T 2 , t.j. pobudna stopnja;
drugi del, ki ga sestavljajo transistorji T 3
in T 4 , pa imenujemo astabilni multivibrator.
V prvem delu dosežemo veliko tokovno oja-
čenje. S pritiskanjem na taster S zvoni aku¬
stični zvonec Z. Hkrati se polni kondenza¬
tor C, prek diode D,. Čas polnjenja kon¬
denzatorja je zelo kratek; omejuje ga upor¬
nost transformatorja, upor dovodnih žic in
upor diode D v  To je zelo važno, saj mora
biti v trenutku, ko izpustimo taster S, kon¬
denzator C 4  že napolnjen. C, se sedaj pra¬
zni prek upora R,. Ko se je kondenzator C 4
izpraznil, transistorja T 4  in T 2  ne prepuščata
toka in je multivibrator ločen od napajalne
napetosti.

Preidimo sedaj na dimenzioniranje pobud-
ne stopnje. Vsi uporabljeni transistorji so
amaterski, kar pomeni, da namesto njih
lahko uporabimo vse druge vrste transi-
storjev, važno pri tem je, da je transistor
T, kvaliteten, od njega je namreč odvisno
avtomatično izključevanje multivibratorja ta¬
krat, ko se kondenzator Ct  izprazni. Upor
R, mora biti tako dimenzioniran, da dose¬

žemo pri maksimalni napetosti na konden¬
zatorju Ct  najdaljši možen čas delovanja
žarnice utripalke.

Vsi ostali elementi so prikazani na shemi.
Žarnica L mora delati s kar najmanjšim to¬
kom, zato bo najprimernejša žarnica 6 V
(0,5 do 1 A).

Celotno pripravo montiramo na tiskanem ve¬
zju, da bo kar mogoče majhna.

Namesto diode D 2  in kondenzatorja C 3  smo
vgradili baterijo, da bi si tako prihranili do¬
datni prevodnik od transformatorja do dio¬
de D 2  oziroma do priprave. Vendar se to ni
dobro izkazalo. Baterija hitro slabi, ker da¬
je tok 100 mA in jo je treba pogosto me¬
njati. Temu se tako izognemo, da dodamo
diodo D 2  in kondenzator C 3  kot tudi dodatni
prevodnik od transformatorja do priprave,
ki se tako napaja naravnost iz omrežja.

Od domačih transistorjev in diod priporo¬
čam tele:: za T, — AF 260/261, za T 2  in
T 3  AC 540/542, za T 4  pa AC 550/555. Dio¬
de so lahko BY 140 ali BY 234/238, trans¬
formator pa je navadni transformator za
hišne zvonce.

ZANIMIVOSTI

DROBNE

Nad ČSSR v balonu. Člani praškega kluba »Aero-
stat« imajo takele polete za najbolj privlačen
šport. S svojim balonom »Praga« so poleteli
že ničkolikorat. Obenem organizirajo tudi med¬
narodna tekmovanja aeronavtov. Na enem izmed
njih je zmagal najstarejši aeronavt na svetu,
Charles Dolfu, star 85 let. To je bil njegov
petstodvainpetdeseti polet.

Opeko iz žveplene rude — ali točneje iz od¬
padkov, ki ostanejo po flotaciji — so začeli de¬
lati v Tarnobrzegu na Poljskem. Gradbeniki so
dobili cenen in praktičen material za zidanje
hiš, rudarji pa so se znebili odpadkov, ki so se
nabirali in niso vedeli, kam bi z njimi.

Vsa telesa se pri ohlajanju krčijo, pri segreva¬
nju pa širijo — in zdi se, da je ta fizikalni
zakon neomajen. Vendar pa so ameriški znan¬
stveniki ustvarili zlitino niklja in aluminija, ki
se vede ravno nasprotno. Zakaj tako, zaenkrat
ne more še nihče razložiti. Zaradi te lastnosti
je zlitina zelo dragocena za popravilo cevovo¬
dov na krajih, kjer jih ni mogoče variti in kjer ni
dopusten kakršenkoli ogenj: v skladiščih film¬
skega traku, papirja, eksploziva. Iz zlitine nare¬
dijo rokav, ga ohladijo s tekočim dušikom in
nadenejo na poškodovani konec cevi. Ko se
rokav segreje do sobne temperature, se skrči
in trdno zadela luknjo.

TIM 69

n, CESTA mm*
H> IN AVTO

CESTNI PROMET PRI NAS -
NEKOČ IN DANES

Marjan Metljak

Večkrat ste se verjetno pogovarjali ali pa
vsaj poslušali razprave o prometu, bodisi
o prometnih nesrečah, o gostem prometu
na naših cestah ali pa o čem drugem. Da
bomo imeli vsaj malo vpogleda o razvoju
avtomobilizma pri nas, smo pripravili tale
sestavek.

V prejšnjih stoletjih se je promet odvijal
po ozkih poteh med mesti in vasmi samo
z vozovi in kočijami. Drugih cestno promet¬
nih sredstev pri nas ni bilo. iz te dobe so
znani pri nas predvsem furmani, ki so vozili
med Dunajem in Trstom pred zgraditvijo
železnice. V Franciji in nemških državah,
Angliji in v ZDA pa so v tem času delali
poskuse s prvimi avtomobili. Ti avtomobili
so bili včasih prave jadrnice na kolesih,
razne vrste kočij na parni pogon in pa raz¬
lični bencinski motorji. Okoli leta 1885 pa
sta Daimler in Benz napravila avtomobil,
ki je bil osnova za razvoj avtomobilizma.
Okoli leta 1900 so bile v Evropi že prve
tovarne avtomobilov: Fiat, Peugeot, Merce¬
des in druge. Tako se je začelo v svetu.
Prvi avtomobili so se pojavili v Sloveniji
precej pred I. svetovno vojno, to so bili
predvsem osebni avtomobili gospodov. Vož¬
nja po naših cestah s takimi avtomobili je
bila prava muka. Poglejmo primer: iz Ljub¬
ljane do Gradca so se vozili okoli 10 ur
(danes komaj 3 ure) in pri tem imeli več¬
krat preluknjane gume in druge nevšečno¬
sti. Med obema vojnama se je promet za

tiste čase »močno« razvil, saj je bilo ob
začetku II. svetovne vojne v Sloveniji »že«
nekaj tisoč vozil. Vendar pa lahko začnemo
govoriti o razmahu avtomobilizma pri nas
šele po letu 1960, posebno pa po letu 1965.
Oglejmo si nekaj številk:

1960 1965 1969

Število

avtomobilov 24.528 68.642 142.368

V Sloveniji je bilo leta 1967 prvič registri¬
rano več kot sto tisoč motornih vozil. Ko¬
likšno je bilo število prebivalcev na avto¬
mobil, nam kaže naslednja tabela:

Ti podatki so približni in izračunani na po¬
prečje vse Slovenije. To pomeni, da je v
nekaterih krajih večje poprečje, v drugih
pa manjše. Največja gostota avtomobilov
je v Ljubljani, kjer pride na en osebni avto¬
mobil samo 6 prebivalcev. To pa praktično
pomeni, da ima skoraj vsaka druga družina
svoje prevozno sredstvo. Kaj to pomeni, lah¬
ko vidite sami na nekaterih važnejših kri¬
žiščih v Ljubljani, npr. Ajdovščina, pred
Delavskim domom in drugod med 13. in 15.
uro. Nekaj podobnega je videti tudi že v
nekaterih drugih slovenskih mestih. Vzpo¬
redno z naraščanjem števila avtomobilov
narašča tudi število voznikov:

TIM 70

število

voznikov

1960

68.170

1965

159.778

1969

320.914

Kot zanimivost naj napišemo še to, da je
bilo prvo vozniško dovoljenje izdano leta
1880 v Manheimu. Kako resno so vzele ob¬
lasti to dovoljenje, nam nazorno prikazuje
opomba na tem dovoljenju: »Dovoljenje je
izdano pod pogojem, da gospod Benz odgo¬
varja za vse nesrečne primere, ki se lahko
pripetijo drugim osebam, kadar pelje mimo
njih motorno vozilo.«

Številke nam pokažejo, da sta število mo¬
tornih vozil in pa število voznikov narastli
od leta 1960 pa do leta 1969 za približno
petkrat. Vendar pa na naših cestah ne go¬
spodarijo samo osebni avtomobili, čeprav
so ti res najštevilnejši. Tu so še motorna
kolesa, avtobusi in tovornjaki:

motorji

avtobusi

tovornjaki

1960 1965 1969

21.422 31.119 102.119

721 1.163 1.545

5.120 9.281 13.994

Ko se včasih vozimo na morje iz Ljubljane
do Kopra tri ure in iz Kopra do Ljubljane
po 3 do 5 ur, se prav gotovo jezimo na cesto,
tovornjake, kolone. Toda na žalost naše ce¬
ste niso deležne tako skokovitega razvoja

kot je bilo to pri avtomobilih. Počasi pre¬
mikajoče se kolone so še najbolj podobne
množici obiskovalcev kina, ki hočejo po
končani predstavi vsi naenkrat skozi vrata.
Vendar pa na to stanje vplivajo še med
drugim tudi težki tovornjaki in avtobusi na
kratkih in daljših progah. V poletnih mesecih
pride k nam še nekaj milijonov tujih moto¬
riziranih turistov, tako da je gneča na ce¬
stah res popolna.

V tem pregledu nismo še omenili koles s
pomožnim motorjem. Za ta vozila, ki so
ravno tako udeležena v prometu, ni potreb¬
no opravljati šoferskega izpita in zato so ti
motorčki postali predvsem vozila mladine.
Ker so se ta vozila, kot so velo-solex, pony
expres, tomos avtomatic in drugi, pojavila
šele v zadnjih nekaj letih in ker niso regi¬
strirana, ne vem, koliko jih danes brzi po
naših cestah. Sami pa lahko opazite vsak
dan več mladih, ki se smelo podijo po
mestnih ulicah.

Ti simpatični motorčki so začeli izpodri¬
vati kolesa, tako da njihovo število počasi
upada. Kaj hočemo, se pač motoriziramo.
Stalni, a najmanj prijetni spremljevalci pro¬
meta so prometne nesreče, a o njih kdaj
prihodnjič. Do takrat pa vam želimo čim-
več srečnega sodelovanja v prometu.

TIM 71

OD FIZIKE A : (
DO GEOLOGIJE

Mario Pleničar

NAFTA IN ZEMELJSKI PLIN

Če hočemo videti pojave nafte in zemelj¬
skega plina na površini, se moramo podati
v sosednjo republiko Hrvatsko, in sicer v
Medjimurje. Tam poznajo te pojave že več
kot sto let. Tja so jih hodili gledat in se
učit znanja o pridobivanju nafte v prvih de¬
setletjih tega stoletja naftni geologi evrop¬
skega slovesa. Imena krajev Selnica in Pe-
klenica smo včasih pogosto zasledili v stro¬
kovnih knjigah in revijah.

Kako se pravzaprav nahaja nafta pod ze¬
meljsko površino? Zadržuje se v poroznih
kamninah. Taka kamnina je na primer pe¬
ščenjak. Sestavljen je iz peščenih zrnc, ki
so med seboj zlepljena. Vendar ostane med
zrnci še vedno nekaj praznega prostora,
lepilo ga torej ne zapolnjuje popolnoma.
V ta prostor lahko pride pod pritiskom
voda, nafta ali plin. Kot vemo iz geologije,
srečamo kamnine navadno v obliki plasti,
ki ležijo druga na drugi. V Medjimurju in
tudi v Prekmurju, torej že v Sloveniji, se
vrstijo pod ravninskimi deli Pomurja plasti
peščenjaka, peska in laporja (1. slika). Pe¬
ščenjak in pesek sta porozna in prepustna,
lapor je slabo porozen in neprepusten. Pe¬
ščena plast med lapornimi je torej lahko
nekakšna podzemeljska shramba za teko¬
čine ali plin.

Na naftonosnih območjih, kot je Pomurje,
so bili prvotno v peščenih plasteh pome¬
šani slana voda, nafta in zemeljski plin.
Ko so se pozneje plasti zaradi bočnih pri¬
tiskov nagubale, sta se obe tekočini in plin
med seboj ločili zaradi različne specifične
teže in različne viskoznosti. V vzbočenih
delih ali »antiklinalah«, sta se nabirala naf¬
ta in zemeljski plin (plin je vedno nad naf¬
to), v konkavnih delih gub, ali »sinklina-

lah«, je ostajala slana voda (2. slika).

Če sega plast z nafto ali plinom do povr¬
šine, imamo površinsko pojavo ali »izda-
nek« nafte oziroma plina. Sicer pa pridemo
do podzemnih zalog nafte z vrtanjem. Vrti¬
ne so lahko globoke le nekaj deset metrov,
v Prekmurju pri Lendavi pa jih morajo vrta¬
ti več kot 1600 metrov globoko. Vrtine za-
cevijo z jeklenimi cevmi, ki jih s posebnimi
naboji prevrtajo na tistih globinah, kjer so
naftonosne plasti; nafta ali zemeljski plin
tečeta iz porozne plasti pod pritiskom, ki
vlada v ležišču, v cev in po njej navzgor.
Če vrtine niso globoke in je pritisk v le¬
žišču velik, teče nafta sama iz vrtine in
po cevovodu v zbiralnike. To pa je zelo re¬
dek primer. Navadno je vrtina pregloboka
oziroma pritisk v ležišču premajhen, da bi
nafto dvignil do zemeljskega površja. V
takem primeru dovajamo v vrtino zemeljski
plin. Nafta sprejema vase zemeljski plin
in postane lažja. Pritisk v ležišču sedaj
lahko dvigne stolpec nafte do zemeljskega
površja. Drugi način pridobivanja nafte iz
vrtin pa je s črpalkami.

TIM 72

Sedaj vemo že toliko o nafti, da se lahko vrne¬
mo na naše izdanke v Medjimurju. Jugovzhodno
od vasi Peklenica ob vaškem potoku Brodeč
so izdanki peščene naftonosne plasti. Če iz¬
kopljemo na travniku plitvo jamo, se ta takoj
napolni s črno asfaltno nafto. V vzhodnem
Medjimurju, v Murskem gozdu in pri Križovcu
prihaja na več mestih na dan podobna asfaltna
nafta. Navadno opazijo prebivalci nafto pri ko¬
panju vodnjakov, temeljev za hiše in podobno.
Pred leti je bil znan tudi izdanek svetlega mi¬
neralnega olja pri potoku Kamenica v Selnici.
Izdanke zemeljskega plina je mogoče videti v
Vučkovcu. Od Sv. Martina na Muri pelje cesta
proti jugu do kopališča Vučkovec. Tam je leta
1913 vrtala neka angleška družba raziskovalno
vrtino. Namesto nafte je pričela teči iz vrtine

Raziskovalna vrtina za nafto pri Filovcih v

Prekmurju

Razporeditev vode, nafte in plina v nagu¬
banih plasteh

slana voda. Poleg vode pa uhaja iz vrtine še
plin, verjetno iz neke višje plasti. Vodo upo¬
rabljajo danes za kopanje, s plinom pa jo se¬
grevajo. Ista plinska plast, ki jo je prevrtala
angleška vrtina, pa prihaja na dan nekoliko
dalje od kopališča v močvirni dolini, kjer vi¬
dite v vodi v močvirju plinske mehurčke. Me¬
hurčki prijazno brbotajo in z vžigalico jih lahko
prižigate.

V Medjimurju in Prekmurju so si mnogo pri¬
zadevali, da bi našli nafto. V Medjimurju so
izvrtali okoli 200 vrtin, v Petišovcih pri Lendavi,
kjer je še sedaj naftno polje v proizvodnji,
okoli 100 vrtin, v ostalem delu Prekmurja, v
Slovenskih in Ljutomerskih goricah in v Halo¬
zah pa je bilo zastavljenih skoraj 50 razisko¬
valnih vrtin.

Da, tudi Haloze so zanimive. Če greste od
Majšperka po cesti proti Stopercam, poskusite
na več mestih v cestnih vsekih ali v malih
kamnolomih razbiti kos črnega peščenega la¬
porja ali pa sivega peščenjaka. Ko ste ga s
kladivom odbili ali razbili, hitro poduhajte sve¬
že površine. Začutili boste vonj po petroleju.
To so pravzaprav izdanki naftonosne plasti. Po¬
dobne laporje in peščenjake z vonjem po pe¬
troleju boste našli tudi drugod v zahodnem
delu Haloz. Če zdrobite nekaj peščenjaka v prah
in ga stresete v epruveto, ki ste jo do četrtine
napolnili s kloroformom in vse skupaj nekaj ča¬
sa stresate, bo kloroform, ki je bil prej brez¬
barven, postal rjavkast. To je preizkus na naf¬
to, ki so ga geologi nekoč uporabljali. Sedaj
delajo bolj z ultravijoličnimi svetilkami.

Iste plasti peščenjaka in laporja, ki imajo v
Halozah vonj po petroleju, so navrtali pri Bu¬
kovcih na Dravskem polju. Tam so izvrtali štiri
vrtine. Iz ene še danes priteka nekaj nafte, iz
neke druge pa uhaja plin.

Vsa nafta v Medjimurju in v severovzhodni Slo¬
veniji se je nabrala v terciarnih plasteh Pa¬
nonske kotline. Nastala je v nekdanjem morju,
ki je zalivalo to kotlino. V Slovenijo segajo le
obrobni deli kotline. Glavne zaloge nafte in
plina so na Hrvaškem, v Banatu, v Bački in na
Madžarskem.

TIM 73

Janez Perkavac

PERL PIGMENTI

Ste se že kdaj vprašali, zakaj se večina rib
srebrno svetlika? Ste že kdaj opazovali
predmete iz plastike, ki so videti, kot
bi bili narejeni iz kovine? Ste se vprašali,
kaj je v laku za nohte, da ima srebrn lesk?
Ste pomislili, kako bi utegnili biti narejeni
gumbi, da se svetijo, kot bi bili iz najlep¬
še školjkovine, so pa v resnici iz plastične
mase? Odgovor na vprašanja je preprost:
za vse to poskrbe perl pigmenti. To so sno¬
vi, katerih kristalčki imajo posebno obliko
in prav zaradi tega ustvarijo pojav, ki ga
imenujemo perl efekt. Te snovi se naha¬
jajo v vseh naštetih primerih: v ribjih
luskah, v plastiki, v laku, v gumbih.

Preden si bomo iz kemijske plasti ogledali
snovi in njihove kristale, ki so sposobne
ustvarjati perl efekt, si oglejmo fizikalni
del perl efekta. Značilno, da ne rečemo
nujno za vse perlescentne snovi je, da se
nahajajo v zelo zelo tankih ploščatih kri¬
stalih. če so ti kristali tako razporejeni v
kakšni prozorni masi, da je vsak zase, po¬
leg tega pa so vsi tako razporejeni, da so
njihove ploskve vzporedne, potem bo ta
snov dobila srebrn ali pa kovinski sijaj.
Odtenki sijaja in njegova intenziteta so
odvisni od kemijske narave kristalov, od
njihove debeline, od gladkosti njihove po¬
vršine, od lomnega količnika snovi, iz ka¬
tere so kristali, in končno od števila kri¬
stalov, ki leže eden nad drugim v plasti.
Če se nam je torej posrečilo pripraviti ne¬
ko spojino v obliki tankih kristalčkov, ki
so po površini gladki, imajo velik lomni
količnik svetlobe in smo jih spravili v ka¬
kšno plastično maso tako, da leže vzpored-

Suspenzija perl
pigmenta v vodi
PbfP0 4 ) 2 - 81 °C

no in jih je vsaj sto eden nad drugim, po¬
tem se bo svetloba, ki pada nanje, deloma
odbijala, deloma pa bo šla skozi. Posledica
je, da bo predmet, ki je tako narejen, per-
lesciral. Seveda pa ni vseeno, iz katere
strani ga gledamo. Tudi ribje luske niso
vedno enako srebrne, če jih gledamo pod
raznimi koti.

Kemijsko so perl pigmenti lahko zelo raz¬
lične spojine. Začnimo pri naravi! V ribjih
luskah se nahaja organska spojina guanin.
Kristalizira v tankih iglicah. Od sintetskih
pigmentov se razlikuje ravno po obliki kri¬
stalov, kajti vsi sintetični perl pigmenti
kristalizirajo v obliki ploščic. Pa še ena
razlika je: sintetski pigmenti so vsi anor¬
ganske spojine. Guanin lahko pridobimo iz
ribjih lusk z ekstrakcijo z etilacetatom. Upo¬
rablja se v kozmetiki, ker ni strupen, kaj¬
ti večina sintetskih perl pigmentov je stru¬
penih.

Ker je pridobivanje guanina iz ribjih lusk
zelo drago, njegova sinteza v laboratoriju
pa precej zamotana, so kemiki napravili
precej enostavnih spojin v taki obliki, da
služijo kot perl pigmenti. To se je posre¬
čilo predvsem s skrbnim študijem kristali¬
zacije. S posebnimi prijemi se da pri ne¬
katerih snoveh vplivati na obliko nastajajo¬
čih kristalov. Največkrat gre za pravilno iz¬
biro temperature, iz katere snov kristalizira,
viskoznosti raztopine itd. Kot umetne perl
pigmente največ uporabljajo tele spojine:
svinčev bazični karbonat 2 PbC0 3 . Pb(OH) 2
svinčev fosfat
bizmutov oksiklorid

100 ml Hf
51} Pb acetata
2g amilum solubile
85 °C

Pb 3 (PO,) 2

BiOCI

900 ml hLO
6 ml H.PO.
85°C 3 4

TIM 74

Sedaj se pa še sami lotimo sinteze perl
pigmenta. Najbolj preprosto bo, če napra¬
vimo svinčev fosfat, toda strogo se mora¬
mo držati navodila, kajti že ob najmanjši
spremembi recepta za sintezo bomo dobili
namesto perl pigmenta navaden svinčev
fosfat, ki je sicer bel, perlescira pa ne.
900 ml destilirane vode (!) v čaši pogreje¬
mo na 85° C. Pri tej temperaturi ji dodamo
6 ml 80 % fosfatne kisline H 3 P0 4  (sp. teža
1,7).

V drugi čaši istočasno segrevamo v 100 ml
destilirane vode (!) 2 g vodotopnega škro¬
ba (amilum solubile). Pri 90° C postane
raztopina popolnoma bistra — škrob se je
raztopil. Takrat dodate tej raztopini 5 g

svinčevega acetata Pb(CH 3 COO) 2 , ki se hi¬
tro raztopi. Če je pri tem nastala kakšna
oborina, jo odstranite s filtracijo.

Obema raztopinama nato ločeno uravnamo
temperaturo točno na 85° C. Pri tej tem¬
peraturi naenkrat zlijemo raztopino svin¬
čevega acetata v raztopino fosforne kisli¬
ne in pustimo, da se nastala raztopina sa¬
ma počasi ohlaja. Intenzivno mešanje ni
potrebno, zadostuje že mešanje s termo¬
metrom ali palčko. Najprej se stvori bela
kosmičasta oborina, ki ob navedenem me¬
šanju točno pri 81° C prekristalizira v perl
pigment srebrno kovinskega sijaja. Delci
pigmenta so nepravilnih oblik, lističaste
strukture in zelo tanki.

MLADI

® FOTOGRAFI

Oskar Dolenc

KAMERE MALEGA FORMATA

Za razliko od prejšnjih dveh tipov se tu
format negativa toliko zmanjša, da ga me¬
rimo v mm. Torej uporabljamo za kamere
malega formata tako imenovani kino-film
35 mm. Fotografski format je 24 X 24 mm
ter 24 X 36 mm. Imenujemo ga tudi »leica-
-fiIm«, po prvi maloslikovni kameri Leica.

Slika 1

Film je shranjen v posebni svetlobni kase¬
ti po 20 ali 36 posnetkov. Dolžina filma
za 36 posnetkov je 1,60 m (podatek za ti¬
ste amaterje, ki bodo kupovali več metrov
filma skupaj, kar je vsekakor ceneje). Te
kamere so zaradi svoje priročnosti in števil¬
nega pribora med amaterji pribljubljene in
imajo vedno več ljubiteljev. Tako imamo
danes veliko tipov kamer malega formata.
Vse to pa je samo v prid amaterju, saj po¬
meni velika izbira nižjo ceno.

Ločimo dve glavni vrsti iskal:

optična iskala — enostavna ali z vgrajenim

daljinomerom,

zrcalno-refleksna na prizmo ali jašek.
Nadalje ločimo kamere s fiksno in kame¬
re z menjalno optiko. Tako je mala kame¬
ra BEIRETTE tipičen predstavnik enostav¬
ne kamere z optičnim iskalom brez daiji-
nometra ter s fiksno optiko (slika 1). Na¬
sproti tej pa imamo vrhunsko maloslikovno
kamero z zrcalno-refleksnim iskalom in z
izmenljivimi objektivi ASAHI PENTAKS-
-Spotmatik (slika 2).

Oglejmo si še nekaj različnih tipov malo-
slikovnih kamer:

TIM 75

a) prerez zrcalnorefleksne kamere PRACTI-
CA (slika 3)

b) zrcalnorefleksna kamera na jašek EXA
(slika 4)

c) klasična maloslikovna kamera YASHICA
s CdS svetlomerom in daljinomerom (sli¬
ka 5)

d) avtomatična kamera z vgrajenim CdS
svetlomerom AGFA SENSOR (slika 6).

Slika 2

Prednosti: zaradi velikega števila posnetkov je
cena posameznega posnetka najmanjša glede
na ostale formate; kot smo že ugotovili, ima¬
mo velik izbor kamer; široke možnosti menja¬

Slika 4

nja objektivov; obilica pribora za makro, mikro-
-fotografijo; večina tipov ima vgrajen daljino-
mer s sistemom za izostritev v iskalu (Fresnel
leča itd.), posnetki so primerni za projicira¬
nje kot diapozitivi; kamere so zelo majhne —
zelo udobne za potovanja in izlete; po želji
lahko odrežemo samo določeno število posnet¬
kov in ni treba posneti celotnega filma do kon¬
ca (potreben je samo temen prostor).
Pomanjkljivosti: Originalni posnetki so premajh¬
ni za kakršnokoli dokumentacijo zaradi slabega
razločevanja podrobnosti — potrebna je ob¬
vezna povečava. Povečevanje teh negativov pa
ima še eno slabost — močno povečanje zrna.
Isto velja za napake pri negativu in prašne
delce v povečevalniku. Če filma ne moremo
rezati, včasih po nepotrebnem snemamo, da
bi prišli čim hitreje do željenih posnetkov. Mož¬
nosti za retuširanje negativa so dosti manjše
kot pri kamerah večjega formata.

Kamera specialnega formata: Poleg kamer,
ki smo jih spoznali, se vedno pogosteje

Slika 5

TIM 76

Slika 3

Slika 7

pojavljajo tudi miniaturne kamere raznih
firm ter razne stereo — oziroma 3D kame¬
re. Najbolj znan predstavnik miniaturnih
kamer je gotovo MINOX (slika 7), ki meri
84 X 28 X 18 mm in tehta 70 g. Te ka¬
mere imajo močne objektive z majhno go-
riščno razdaljo (15 mm), kar jim daje ve¬
liko globinsko ostrino od 2 m do neskonč¬
nosti. Zaslonke običajno nimajo, tako da za
snemanje naravnamo samo čas. Format ne¬
gativa je 8X11nim  ter dovoljuje pove¬
čave do 24 X 30 cm. Osvetlitveni časi:
B, 1/2 do 1/1000 sek.

Slika 8

Stereo kamere nam omogočajo snemanje
stereo posnetkov, ali kakor jim tudi lah¬
ko rečemo — 3D posnetkov. Kamera ima

dva vzporedna objektiva in nam daje isto¬
časno dva enaka posnetka. Oba posnetka
(dia) potem vložimo v posebne dvojne
okvirčke malega formata (24 X 36 mm) ter
jih nato gledamo s posebnim »Gukijem«,
tako da vidimo 3D-p!astično sliko.

Ena takih kamer je ILOGA 3D (slika 8).
Za to kamero uporabljajo 35 mm diafilm.
Med kamerami specialnega formata bi lah¬
ko naštevali še razne laboratorijske, voja¬
ške, avionske kamere, itd., vendar menim,
da je za splošno razumevanje dovolj.

Kaj moramo vedeti pri nakupu kamere

Ko se nekdo odloči za nakup kamere, je vse¬
kakor pred važno odločitvijo. Pri tem ni po¬
membna samo cena kamere, ampak tudi teh¬
nične kvalitete ter format. Spoznali smo že
glavne tipe kamer. Vsakdo pa se bo vprašal,
katera kamera bi bila najboljša zame?

Da se bomo laže odločili, moramo vedeti tole:

— kaj nameravamo pretežno fotografirati

— ali nam bo potografija samo počitniška be¬
ležnica ali kaj več

— se bomo morda ukvarjali z reportersko fo¬
tografijo

— ali nameravamo fotografirati le izrazito umet¬
niške slike.

Ko smo se odločili za eno od možnosti, začne¬
mo razmišljati o kvaliteti kamere. Najdražja
kamera ni nujno najboljša. Dostikrat kupujejo
amaterji komplicirane in druge kamere, pri tem
pa ne pomislijo, da polovico pripomočkov na
njej nikoli ne bodo rabili. Na primer: nekdo ku¬
pi kamero z dragim, svetlobno močnim objekti¬
vom, pa ne bo nikoli snemal reportaž v slabih
svetlobnih okoliščinah. Če bi kupil normalno
svetlobno močni objektiv, bi s prihranjenim de¬
narjem dodal svoji novi kameri še ves pribor,
ki je primeren tudi za običajne amaterje (sonč¬
na zaslonka, filter-rumenica, svetlomer, itd.).
Dostikrat velja kupiti tudi starejšo kamero, ki
ima kvalitetno optiko. Ne gre torej toliko za
letnico izdelave kot za kvaliteto. Praktično se
da z vsakim fotoapratom posneti dobre posnet¬
ke. To še posebej velja za spominsko (počitni¬
ško) fotografijo. Kolikor pa se boste ukvarjali
z velikimi povečavami, je za to najpomembnejša
ostrina objektiva.

Nekaj nasvetov:

15. oktobra je zadnji dan, da pošljete fotografije
za razstavo umetniške fotografije v Kranju.

30. oktobra je zadnji dan za »Pionirski foto 1970«.
Jesenski čas je najlepši v letu za barvno foto¬
grafijo. Ne pozabite na zanimive motive ob trga¬
tvi.

Prihaja obdobje meglenih dni in deževja, ne po¬
zabite na zaščito svoje kamere (torbica, zaslon-
ka-sončna pride prav tudi v dežju).

Za slabše svetlobne razmere moramo vzeti ob¬
čutljivejše filme ali odpreti zaslonko (tisti, ki
nimajo svetlomera).

TIM 77

OJ TA VOJAŠKA

SABLJA

Ivo Tominc


L1890 L.1900
slika 5■

A

A

300m/s


u

600m/s 900m/s

slika 6.

-

\

\

\

KAJ JE TO BALISTIKA

Oglejmo si še, zakaj je aerobalistika samo
del zunanje balistike.

Aerobalistika proučuje namreč gibanje le¬
talske bombe od letala do tarče. Letalske
bombe pa niso v ceveh, temveč v posebnih
skrinjicah (pravijo jim kasete) letala, ali
pa so pritrjene na trup letala in na njegovih
krilih. In za razliko od topovskega izstrelka,
ki potuje kratek, toda zelo pomemben del
svoje poti po cevi in mu začetno hitrost
dajejo smodnikovi plini, daje letalski bombi
začetno hitrost samo letalo s svojo hitrost¬
jo. Pilot pa s pritiskom na gumb bombe
sprosti iz kaset oziroma iz nosilcev na tru¬
pu ali na krilih letala. Ko streljajo iz topa,
le-ta miruje. Letalo pa se giblje in bomba
bo iz letala padala tako hitro, kolikor je
velika hitrost letala, upoštevati pa je treba
še težo bombe. Pot, ki jo bo s svojim le¬
tom začrtala bomba, seveda ne bo nav¬
pična, temveč poševna, začrtana bo po za¬
konitostih gibanja, ki jih poznate iz fizike.
Omenimo še raketno balistiko, saj smo na
začetku zapisali, da je tudi del znanstvene
vede, ki se imenuje balistika. Povedati mo¬
ramo le, da se je balistika kot splošna veda
pojavila v 16. stoletju, aerobalistika kot po¬
sebni del zunanje balistike šele 1911, raket¬
na balistika pa je čisto nova veda. Toda o
njej bomo povedali nekaj več takrat, ko
bomo spoznali bistvo rakete ter razlike in
podrobnosti med raketo in drugim ognjenim
orožjem.

Balistika je mnogostranska znanost. V sebi
združuje spoznanja veliko drugih ved, od
kemije do aerodinamike, in vendar je znan¬
stvena veda sama zase. Vsak dan postaja
vse pomembnejša, saj tako kot vse druge
vede stopa s hitrimi koraki k novemu, še

slika  7.

neodkritemu.

TIM 78

OD TOPA DO RAKETE

Človek se je v svoji prazgodovini pogosto¬
krat moral boriti za svoj obstoj. V začetku
je to bila borba za preskrbo s hrano, mnogo¬
krat pa se je tudi ta spremenila v pravo
bitko s premočnejšimi živalmi. Kasneje pa
je človek moral varovati tudi svojo prostost.
In tako si je omislil razna orožja.

V začetku je človekovo orožje bilo res zelo
preprosto, ne smemo pa pozabiti, da so prav
te enostavne pračlovekove zamisli porodile
ideje, ki so pred nekaj desetletji utrle pot
do sodobnega orožja.

Metalec kamenja, pozneje top

Težkih kamnov pračlovek ni mogel metati
daleč. Nasprotnika pa ni želel pustiti pre¬
več blizu svojega posestva, ker bi bilo ta¬
ko ogroženo njegovo življenje. Preden je
človek izumil smodnik in še celo vrsto dru¬
gih obrambnih sredstev, se je moral na¬
sloniti torej le na svojo iznajdljivost in na
tisto, kar mu je nudila okolica, v kateri je
živel.

Tako je nastal metalec kamenja. Zelo pre¬
prost je bil, in čeprav danes nihče ne ve
točnega datuma, kdaj so metalec kamenja
prvič uporabili, je bil takrat gotovo višek
sodobnega orožja. Človek je z njim odvr¬
gel precej težak kamen tudi na sto metrov
daleč, to pa je že nekaj pomenilo.

Kakšno je bilo to orožje? Na večji kol ela¬
stičnega lesa je vojščak pritrdil ležišče za
kamen, kol je zategnil z navadno vrvjo,
kakršno je našel v naravi, metalec pa je
sprožil tako, da je sprostil zategnjeno vrv.
Kamen pa je bil težak, zato so vojaki sta¬
rega in srednjega veka pozneje uporabljali
kot orožje puščico in nova naprava za me¬
tanje puščice je dobila ime ruta. Z ruto
je človek lahko odvrgel puščico tudi nekaj
desetkrat dlje kot pa z golo roko.

Ruta je bila že kar moderno orožje, saj sta
se na njej lahko menjali smer in višina
streljanja. Pred več kot tisoč leti je to
zares bil pravi dosežek vojaške tehnike.

Ko pa so izumili smodnik, je bila odprta
nova pot tudi za nova orožja, že v drugi
polovici 16. stoletja so izdelali prvi, za da¬
našnje pojmovanje dokaj smešen top, toda
bil je to pravi vrhunec iznajdljivosti. Top se

je pravzaprav razvil iz manjšega orožja pe¬
hote, takratne puške. Iz prvotnega metalca
kamenja in rute in še vrste drugih primitiv¬
nih topov starega veka je do prvega topa
ostala le še kratka pot. Toda vsa takratna
orožja so bila še vedno zelo enostavna in
tudi sila počasna: priprava za izstrelitev
je bila dolga, cev so polnili s prednje stra¬
ni, komora za smodnik je bila dokaj ne-

Protiletalski top v oborožitvi naše armade

praktična. Pa so jih le izdelovali, celo v
starem Dubrovniku, kjer je bil prvi top izde¬
lan v mestni livarni že leta 1504. še da¬
nes so na obzidjih Dubrovnika, Zadra in
drugih primorskih mest razstavljeni prvi to¬
povi, zliti v dubrovniški mestni livarni. Res
so bili to še nepremični topovi, zelo težki,
sama cev topa pa je bila včasih tudi dve-
stodvainsedemdesetkrat težja od krogle.
Pozneje, posebno v času vojn, pa se je
orožje kaj hitro izpopolnjevalo. Nova znan¬
stvena odkritja so imela zelo močan vpliv
tudi na razvoj orožja, posebno artilerijske¬
ga, kamor spadajo topovi. Naj zapišemo še
to: prvi top je lahko odvrgel kroglo na
manjšo daljavo kot prva puška, v drugi sve¬
tovni vojni pa so Nemci izdelali top, težak
54.866 kg, ki je kroglo odvrgel na daljavo
37.000 metrov. Slednji je bil tudi največji
in najtežji top, ki je bil kdajkoli izdelan.

TIM 79

Bil je pretežak in zelo nepraktičen, zato
so ga prenehali izdelovati. Prav nasprotno,
vsi so si prizadevali, da bi naredili čim lažje
topove, ki naj bi imeli kar največji domet.
Takšen je tudi sodobni protiletalski top,
imenujejo ga tudi čistilec neba in ga imajo
v oborožitvi tudi enote naše armade.

KDO JE IZUMIL RAKETO

Toda tudi topovi, celo sodobni, niso več
mogli ustreči vsem željam obrambe. Ko
topovska krogla zapusti cev, leti namreč
po liniji, ki je že naprej določena. Pozneje
na let krogle ni mogoče več vplivati, ven¬
dar je to v vojni včasih več kot nujno.
Konstruktorji orožja so zategadelj izdelali
novo orožje. To novo orožje pa, resnici na
ljubo, ni prav novo. V veliki zmoti smo, če
sodimo, da je raketa, takšna, kot je odne¬
sla v vesolje prvi Zemljin satelit, in takšna,
kakršne vidimo na fotografijah z vojaških
parad, nekaj povsem novega.

Prve rakete so omenjali v svojih legendah
še stari Egipčani in Kitajci. Da so rakete
izumili na Kitajskem, potrjujejo tudi pripo¬
vedi Arabcev. Imenovali so jih strela iz Ki¬
tajske. že 1180. leta pa se takratne pri¬
mitivne rakete omenjajo kot leteča ognje¬
na kopja. V resnici pa so jih verjetno prvi¬
krat uporabili 1232. leta v vojni med Ki¬
tajci in Mongoli pri Pien-Chingu (danes
K'ai-Feng). V bambusovem ležišču je go¬
rela zmes, podobna smodniku, na konici je
bilo kopje, zadnji del bambusa pa je imel
protiutež, ki je uravnavala let letečega
ognjenega kopja.

Prva raketa ali »leteče ognjeno kopje«

V Evropi so prvič omenili rakete 1248. leta,
a Leonardo da Vinci je leta 1490 izdelal
načrt raketnega kolesa in ga ponudil ta¬
kratnim bojevnikom kot novo orožje. V In¬
diji so že v drugi polovici XVIII. stoletja,
v borbi proti britanskim kolonom, upora¬
bili rakete iz kovinskih cevi; te so bile
napolnjene s smodnikom in pritrjene na
bambusove kole, dolge 2,5 metra.
Praktično pa so rakete uporabili šele v
drugi svetovni vojni. Uporabljali so jih Nem¬

ci, toda dokaj nekoristno, saj niso niti ma¬
lo vplivale na konec vojne.

Res pa je, da so prav nemške izkušnje
dale novo pobudo pri gradnji raket. Po
zadnji vojni so jih začeli izdelovati v do¬
mala vseh deželah, toda ne le za vojne
namene, temveč v dobro človeštvu, kot so
npr. rakete za borbo proti toči.

Rakete, ki jih uporabljajo v vojaške na¬
mene, so zelo drago orožje in ga v svoji
oborožitvi danes nima niti polovica armad
na svetu. Izdelujejo jih le velesile.

In še to je treba povedati. Na let rakete
je mogoče vplivati tudi po trenutku, ko je
že izstreljena z lansirnega mostu, saj se
v konici rakete nahajajo različni instrumen¬
ti, s katerimi je moč vzdrževati elektron¬
sko zvezo vse do trenutka, ko raketa za¬
dene cilj in eksplodira.

Najštevilnejše rakete so vsekakor tiste, ki
jih sestavljajo tri stopnje. Takšne rakete
za borbo proti letalom imajo v svoji obo¬
rožitvi tudi enote naše armade. Njih po¬
enostavljena shematska podoba bi bila
takšna:

1 koristno breme
eksp loziv

2 rak. motorji

3 rezervoar z
gorivom

A

iL

\ \

2@sL

3. stop.

2.stopnja

I. stopnja

Shematična risba 3-stopenjske rakete

Groba delitev raket je na vodene in pro¬
ste, ene in druge pa lahko uporabljajo za
uničevanje tarč na zemlji, na vodi in v
zraku in se zato imenujejo: rakete zemlja-
-zemlja, zemlja-zrak, zemlja-voda, zrak-zrak
in zrak-zemlja. To pomeni, da se lahko tudi
izstreljujejo z zemlje, z ladij in iz letal.

TIM 80

TEHNIKA §»•

NAŠIH DEDOV

Peter šega

PRIPOVED

0

AVTOMATIKI

Avtomatika je beseda, ki jo že vrsto let
slišimo na vsakem koraku, beremo o njej v
vsakem časopisu in za katero vemo, da
skriva velike doležke človeškega uma,
ki jih pa v vsakdanjem življenju ven¬
dar tako malo poznamo. Danes srečujete
avtomate kar na ulici, pa najsi z njimi ku¬
pite za kovanec žvečilni gumi ali čokolado;
to je kaj preprosto, teže pa je podati raz¬
lago delovanja takega avtomata.

Lahko pa rečemo, da pod avtomatiko razu¬
memo vse tiste naprave, s katerimi zmanj¬
šujemo delež človeških rok v moderni pro¬
izvodnji. še splošnejša je trditev, da je do¬
ba avtomatike doba, ko stroji in naprave
zamenjujejo človeka ne ie kot delovna sila,
ampak tudi pri njegovih najbolj zapletenih
nalogah: pri opazovanju, spominu in odlo¬
čanju. Avtomati, ki opravljajo namesto nas
te funkcije, so seveda zelo zapleteni, po¬
polni in čeprav so najzanimivejši, si jih
bomo ogledali šele proti koncu. Začeli bo¬
mo s primeri iz avtomatike regulacije, ki
predstavlja le del celotne avtomatike, ven¬
dar segajo njeni začetki najdlje nazaj, tja
v začetek dobe strojev.

Regulacijo samo so poznali že pred davnimi
časi, saj so morali že Asirci in Egipčani
skrbeti za enakomerno raven vode v svo¬
jih namakalnih kanalih. V te namakalne na¬
prave so vgradili zapornice, ki so jih po po¬
trebi odpirali in zapirali in na ta način re¬
gulirali raven vode. (Slika 1).

Slika 1

O kakšni avtomatiki tukaj seveda ne mo¬
remo govoriti. Avtomatizacija posameznih
procesov in njihove regulacije so se začele,
ko je J. Watt, ki ga poznamo kot izumitelja
parnega stroja, izumil leta 1769 avtomatski
regulator hitrosti parnega stroja. Leta 1784
je v Filadelfiji (ZDA) stekel že popolnoma
avtomatiziran mlin, 1801 pa so v Parizu
razstavili samodejne tkalske statve. Teh
prvih izumov bi lahko našteli še veliko,
vendar si bomo podrobneje ogledali le re¬
gulacijo hitrosti VVattovega parnega stroja.
Že na tem primeru bomo spoznali vse os¬
novne elemente in se naučili izrazov, ki
jih bomo uporabljali pri vseh naših nadalj¬
njih razglabljanjih. Slika 2 prikazuje nekaj
osnovnih delov batnega parnega stroja: a
predstavlja parni kotel, b parni cilinder, c
vztrajnik in č stroj, ki ga poganjamo.

TIM 81

Batni parni stroj ima to lastnost, da se pri
močni obremenitvi vrti počasi, pri slabi pa
hitro. Če želimo doseči čim bolj enako¬
merno število vrtljajev, moramo vgraditi
še dodatno napravo, ki deluje ravno v na¬
sprotnem smislu kot parni stroj. Naprava,
ki je najenostavnejša in obenem najhitreje
deluje, je ventil d med parnim kotlom in
parnim cilindrom, ki so ga najprej premikali
ročno. To delo je opravljal strojnik pri par¬
nem kotlu; brž ko je stroj začel delovati

pa postavimo skalo, na kateri lahko odči¬
tamo ustrezno število vrtljajev (slika 3).

S tem je Watt odpravil eno od pomanjklji¬
vosti strojnikovega dela — nenatančnost.
Nato je zvezal valj centrifugalnega tahome-
tra e z ventilom d in s tem zaključil sa¬
modejnost delovanja ali tako imenovano re¬
gulacijsko zanko. Sedaj, ko smo spoznali
vse elemente te zanke, si oglejmo še en¬
krat delovanje parnega stroja.

Denimo, da se bo zaradi večje obremenitve

hitreje, je priprl z ventilom dotok pare v
parni cilinder, če pa je parni stroj deloval
počasneje, je ventil bolj odprl. Taka regu-
gacija še ni avtomatska, ker je moral biti
strojnik vedno poleg parnega kotla samo
zaradi odpiranja in zapiranja ventila. De¬
lovanje je povsem podobno regulaciji vodne
ravni v egipčanskem namakalnem sistemu.
Watt je uvidel, da je delo človeka na tem
mestu odveč in premalo natančno, zato je
izumil centrifugalni tahometer (brzinomer).
Le-tega sestavljata dve uteži, ki se vrtita
okoli osi. Njun odklon vstran je odvisen od
števila vrtljajev: centrifugalna (ali sredo-
bežna) sila, ki ju vleče narazen, je namreč
sorazmerna hitrosti vrtenja. Uteži zvežemo
z valjem, ki lahko drsi gor in dol po taho-
metrski osi. Na valj pritrdimo kazalec, obenj

vztrajnik vrtel počasneje. Tudi centrifugalni
brzinomer se bo vrtel počasneje in njegov
valj bo drsel navzdol.

Druga ročica vzvoda f se bo dvignila in z
njo ventil. Večji dovod pare bo hitreje po¬
gnal bat parnega cilindra oziroma vztrajnik.
Tako je torej Watt popolnoma odpravil člo-
veka-strojnika kot opazovalca in upravljavca
parnega stroja, saj se število vrtljajev na
ta način uravnava samodejno. Pojasniti mo¬
ramo le še vlogo polžastega vijaka g. Z
njim nastavimo zaželeno vrednost števila
vrtljajev, tako da odpremo ventil za določe¬
no višino, če je ta vrednost vseskozi ista,
potem govorimo o stalni regulaciji. Lahko
pa to vrednost tudi spreminjamo po naprej
določenem načrtu in tedaj govorimo o pro¬
gramirani regulaciji.

TIM 82

TIMOV

< - m.

m®-> VSEVED

Izmed razmnoževalnih tehnik, ki smo jih
našteli in na kratko opisali v prejšnji šte¬
vilki, smo tisk kot eno najbolj razširjenih
tehnik samo omenili, da bi o njem kaj več
povedali kasneje. Tisk pa ni samo najbolj
razširjen način razmnoževanja pisanih ali
risanih sporočil, temveč je tudi najstarejši.
Sredi petnajstega stoletja je Nemec Johann
Gutenberg izumil napravo za ulivanje ti¬
skarskih črk. Ta iznajdba je omogočila raz¬
voj tiskarstva ali »črne umetnosti«, kot ga
tudi imenujejo. V dobrih petsto letih je tisk
opravil neprecenljivo izobraževalno in kul¬
turno poslanstvo, hkrati pa se je razvil v
pomembno gospodarsko panogo z mnogimi
in zanimivimi poklici.

Kako si najbolj preprosto predstavimo po¬
stopek pri tiskanju? če neko ploskev na¬
mažemo z barvilom in jo odtisnemo na pa¬
pir ali kak drug material, dobimo odtis, že
v osnovni šoli se učenci seznanijo s pre¬
prosto ponazoritvijo tiskanja. Tiskarski znak
izrežejo iz krompirja, ga namažejo z barvi¬
lom in odtisujejo na papir ali platno.

Za tiskanje so potrebni mnogi pripomočki,
naprave in materiali. Zvrstimo jih lahko v
naslednje skupine:

a) tiskarski znaki: črke raznih vrst in velikosti,
črtni material in klišeji;

b) tiskalne naprave;

c) materiali za odtisovanje: papir, platno in
drugi materiali ter barvila.

Črke so bodisi posamične, iz katerih stavec
sestavi stavek, ali pa jih strojni stavec v stav¬
nem stroju sproti uliva v vrste. Za tiskanje risb
in fotografij pa so potrebni klišeji. Izdelani so
po fotokemičnem postopku na cinkovih ploščah.
Glede na vrsto postopka, ki se razlikujejo po
tem, kako se barvilo odtisuje na papir pa ločimo:

1. tisk izbokline (knjižni tisk)

2. tisk s ploskve (kamnotisk, ofsetni tisk)

3. tisk z izdolbine ,(bakrotisk).

Tiskarske postopke oziroma stroje ločimo po
tem, kako poteka gibanje tiskovnega stavka in
pritisnega valja oziroma ploskve. V tem smislu
razlikujemo:

— pritisni valj

papir
- barvilo

— črka

pritisni valj

_ papir

-- barvilo

tiskana plošča

pritisni valj
___— papir

— barvilo
jedkanica

a — ploski tisk — zaklopni stroji
b — tisk s pritiskom valja na ploskev — ci¬
lindrični stroji

c — tisk s pritiskom valja, na valj — rotacijski
stroji.

Za večbarvni tisk je treba za vsako barvo pri¬
praviti ustrezen stavek in je treba tudi vsako
barvo posebej tiskati. Moderni stroji pa omogo¬
čajo, da poteka večkratni tisk z enkratnim vla¬
ganjem papirja v stroj, seveda tako, da poteka
papir v stroju skozi serijo raznobarvnih stavkov.

_ pritisna plošča

__— papir

— tiskana plošča

pritisni valj
papir
tiskana plošča

—— pritisni valj

- tiskovni valj

papir

TIM 83

ZA MLADE .H

KMETOVALCE

Tone Bantan

PLUGI

Opisovanje kmetijskih delovnih strojev
moramo začeti s plugi;  včasih, ko so
bili še leseni, so pluge imenovali tudi kar
»drevo«. Plug je simbol kmetijstva, oziro¬
ma njegove osnovne panoge, obdelovanja
zemlje ali poljedelstva. In čeprav uporab¬
ljamo dandanes za obdelovanje zemlje še
številne druge priprave, je še vendarle
oranje s plugi osnovni način priprave zem¬
ljišč za pridelovanje kmetijskih in drugih
gojenih (kulturnih) rastlin.

Pa vendarle plugi sploh niso stroji — saj
nimajo njihovega bistvenega dela, namreč
prenosnega mehanizma, ki bi spreminjal
smer in hitrost učinkovanja delovne sile,
temveč se ta prenaša nespremenjena, v isti
smeri in z isto hitrostjo od vlečnega stro¬
ja — ali pa vprege — na delovne pripra¬
ve pluga. Plug je torej v bistvu le delovno
orodje, s katerim zemljo »orjemo«, to je
postopno odrezujemo in obračamo njeno
vrhnjo, obdelovalno ali »orno« plast. Pasove
zemlje, ki jih plug odorava, imenujemo
»brazde«, in prav tako tudi jarke, ki jih
dela; še nezorani del zemljišča pa imenu¬
jemo celina.

Prvotna in še danes najbolj razširjena vrsta
plugov so lemežni  plugi, ki izpodre-
zujejo brazdo v določeni globini pod talno
površino s plosko režočim rezilom, leme-
žem. Od celine pa odrezuje brazdo pred le-
mežem na plugu pokončen nož, imenovan
črtalo. Namesto navadnih, nožastih črtal
uporabljajo že tudi vrtljiva ostroroba okro-
gloploščnata kolutna črtala.

Prav tako uporabljajo dandanes razen le-
mežnih tudi kolutne ali diskaste pluge, z
lijakastimi koluti, ki se pri oranju vrtijo ter
hkrati izpodrezujejo in odrezujejo brazde

od celine; črtala zato pri kolutnih plugih
niso potrebna.

RAZVRSTITVE PLUGOV
Plugov je skoraj nešteto zvrsti in oblik,
ki jih razvrščamo — razen v iemežne in
kolutne — po najrazličnejših vidikih, kot
so na primer:

a) Po straneh oranja v enostrane, s kate¬
rimi orjemo samo v eno stran (navadno v
desno), zaradi česar pri oranju delamo
kraje ali ogone, kar je dalo tovrstnim plu¬
gom ime krajniki (slika 1),terv obojestrane,
s katerimi orjemo na obe strani, ker imajo
obojestrane plužne glave: desne in leve.
Z obojestranimi plugi lahko orjemo na čez
ali na gladko, da ostaja zorana površina
gladka, brez krajev (slika 2).

b) Po zgradbi ali konstrukciji: v gredeljne,
pri katerih so plužne glave pritrjene na gre¬
delj, ter okvirne, pri katerih so plužne gla-

Štiribrazdni enostrani priključni nošeni plug

TIM 84

Dvobrazdni priklopni prevračalni plug (Vid¬
na je priključna prečka na traktorju)

ve pritrjene na ogradni okvir. Obojestrane
pluge pa delimo po gradbi še nadalje na
številne skupine: v prevračalne pluge ali
prevračnjake, pri katerih so obojestranske
plužne glave pritrjene na gredelj v izteg¬
njenem kotu (180°) in so primerni pred¬
vsem za globlje oranje težjih tal v ravnini
in v položnih legah (slika 2); dalje v kot¬
ne pluge ali kotnjake, pri katerih sta obe
strani plužnih glav pritrjene na gredelj v
pravem kotu (90°) in so primerni zlasti za
oranje v strmih legah (slika 3); pa še v
premetalne pluge ali premetnjake, ki imajo
sicer dva lemeža, toda eno samo desko, ki
je nasajena na osi in jo na koncih njive zlah¬

Nepodprti premetnjak, z gredljem in ko¬
zolcem iz enega kosa

ka premetujemo z ene v drugo stran; to¬
vrstni plugi so primerni le za plitvo oranje
lahkih zemelj (slika 4). Vse doslej naštete
zvrsti obojestranskih plugov spadajo k obra¬
čalnim plugom ali obračalnikom, pri katerih
na koncu njive obe plužni glavi obrnemo v
drugo stran. Plugi, pri katerih na koncih
njiv na dosedanjo stran režočo plužno gla¬
vo dvignemo od tal, na drugo stran režočo
pa spustimo k tlom, se imenujejo menjalni
(slika 5); če pa ima plug dva, na obeh
straneh plužen nasproti si pritrjena gredlja
s plužnimi glavami, ga imenujemo prevesni
ali balansni plug (slika 6).

Menjalni traktorski priključni plug

Enobrazdni priključni kotni plug Enobrazdni prevesni priprežni plug

TIM 85

Plužne priklopnega pluga s samodejno od-
penjalno napravo

c) Po načinu povezave z vlečno silo: Plu¬
gi, ki so vlečni prek priprežne verige s po¬
teznim kavljem, so priprežni plugi in ima¬
jo plužne, na katerih so naprave za narav¬
navanje globine in širine brazde. (Vprežni
plugi so vsi priprežni.) Plugi, ki so pove¬
zani z vlečnim strojem le z jekleno vrvjo,
zapeto na plužne, so priponski plugi (npr.
prevesni plugi pri vleki z vitlom). Plugi, ki
so vlečeni prek na priključno prečko vleč¬
nega stroja pritrjenih čeljusti plužnega oje-
sa, so priklopni, ki imajo sicer še plužne,
vendar se naprave za naravnavanje globi¬
ne in širine brazde ter za spuščanje pluž-
nih glav v tla in vzdigovanje iz njih uprav¬
ljajo z vlečnega stroja (slika 7). Priklopni
plugi so navadno opremljeni tudi s samo¬
dejno delujočo odpenjalno napravo, ki se
sproži pri prevelikem odporu v tleh. V zad¬
njih letih pa v vedno večjem obsegu upo¬
rabljajo tudi prikijučne pluge, ki nimajo last¬
nih plužen, temveč je sprednji okvir pluga
pritrjen neposredno na ogrodje vlečnega
stroja, ki spušča plužne glave v zemljo in
jih dviga iz brazde oz. od tal ter jih vzdržu¬
je v naravnanem položaju navadno s tri-
točkovnim hidravličnim priključkom (slika
1). Ker vlečni stroj (traktor) med obra¬
čanjem in prevažanjem nosi vso težo pluga,
spada večina priključnih plugov med »no¬
šene pluge«, — razen najtežjih, ki imajo
posebna podporna kolesa.

č) Po načinu podprtja gredlija: nepodprti so
najlažji vprežni (slika 4) in priključni no¬
šeni plugi, nekateri lahki vprežni plugi pa
so podprti le s podporno drso ali pa s pod¬
pornim kolescem; pri močnejših in zato
težjih vlečenih plugih pa je sprednji konec
gredlja ali okvira podprt s plužnami.

d) Po vrsti vleke: vprežni in strojni.

e) Po številu plužnih glav: enobrazdni,

dvobrazdni, večbrazdni plugi.

f) Po uporabnem namenu: obdelovalni plu¬
gi za osnovno obdelavo zemljišč, strniščni-
ki za plitvo zaoravanje strnišč, rigolni plu¬
gi za globoko obdelavo zemljišč pri pripra¬
vi za nove nasade, itd. (slika 8).

DROBNE ZANIMIVOSTI

Najmanjši helikopter na svetu. Na sliki vidite
verjetno najmanjši helikopter na svetu, ki ga
je skonstruiral bivši vojni letalec K. VVallis v
Angliji. Motor s 1600 cm 3  razvija hitrost do
160 km na uro. Akcijski radij je nad 250 km. Za
polet potrebuje stezo krajšo od 300 m, pristane
pa lahko na ploščadi nekaj kvadratnih metrov.
Motor obrača majhen propeler, spušča pa se po
principu avtorotacije — z ugasnjenim motor¬
jem.

\/ neki zahodnonemški cerkvi se bojijo tatov,
zato so zakrili triptih velike umetniške vredno¬
sti z nevidno zaveso iz infrardečih žarkov. Če
kdo le poskuša prebiti to oviro, ki je poveza¬
na s posebno napravo, se v najbližji policijski
postaji takoj vključi alarmna naprava.

Največje dvigalo na svetu so zgradili na Japon¬
skem. Naenkrat popelje lahko 260 ljudi.

TIM 86

MALEMMv^K
B ŽELEZNICE

RAZMERJA

Slavko Paraker

V prejšnji številki smo podali tabelo oznak
standardiziranih miniaturnih vlakov, v zad¬
nji vrstici tabele pa smo navedli razmer¬
ja, ki nam povedo, kolikokrat smo zmanj¬
šali naše modele. Edino tako lahko dobi¬
mo modele, ki popolnoma odgovarjajo ori¬
ginalu. Pa poglejmo, kako se to dela in
za primer izračunajmo širino med tirnica¬
mi za miniaturni vlak velikosti HO. Nor¬
malna širina med tirnicami — seveda pri
pravih železnicah — je 1435 mm. če delimo
to število z razmerjem za velikost HO, do¬
bimo:

1435 : 87 = 16,49 mm

Tirnice po sistemu HO

To je sedaj širina med tirnicami za minia¬
turne vlake velikosti HO. število 16,49 smo
zaokrožili na 16,5 mm. Isti račun lahko pono¬
vimo tudi za velikost N. Pri velikosti N
je razmerje 1 : 160. Torej moramo deliti
s 160.1435 : 160 = 8,9 mm
Vrednost, ki smo jo dobili, smo zopet zao¬
krožili na 9 mm.

Današnji ljubitelji miniaturnih železnic že¬
lijo, da bi bili modeli v zmanjšanem me¬
rilu kar se da podobni originalu, vendar
temu ni vedno tako. Oblika, barva, opis
na modelu že ustrezajo modelu, vendar

Tirnice po sistemu HO

TIM 87

i i 1 11 ujj ij ij Lilij ri

Tirnice po sistemu N

Tirnice po sistemu N

imamo tudi take dele, ki bi bili v raz¬
merju zelo majhni, oziroma se jih sploh
ne bi dalo narediti. Če bi jih pa uspeli na¬
rediti, bi bili tako šibki, da bi se nam tudi
pri najmanjši obremenitvi zlomili. Mere ta¬
kih delov torej ne moremo deliti s številom
razmerja, ampak ga moramo izdelati po ob¬
čutku, pri čemer moramo paziti, da ne po-

TIRNICE PO SISTEMU HO
7099 Ravna tirnica

7087 Ravna tirnica

7097 Ravna tirnica

7098 Zavojna tirnica 30° 0 800 mm
7096 Zavojna tirnica 22° 0 800 mm
7095 Zavojna tirnica 1/4, 8° 0 800 mm

7092 Ravna priključna tirnica
7086 Zavojna priključna tirnica 30°

0 800 mm

7091 Odbojna naprava
7094 Kretnica levosmerna
7089 Kretnica levosmerna

7093 Kretnica desnosmerna

7088 Kretnica desnosmerna

kvarimo podobe in oblike modela. Tako smo
morali zmanjšati merila za širino kolesa,
širino glave tirnice, višino sledilnega ven¬
ca na kolesu itd. Mere za te dele miniatur¬
nih železnic smo morali tako izbrati, da
smo dosegli popolno varnost pri vožnji in
pri tem še vedno obdržali pravo obliko.

TIRNICE PO SISTEMU N

7100 Ravna, tirnica

7101 Ravna tirnica

7102 Zavojna tirnica 30° 0 380 mm

7103 Zavojna tirnica 45° 0 462 mm

7104 Zavojna tirnica 24° 0 462 mm

7105 Zavojna tirnica 21° 0 462 mm

7106 Kretnica levosmerna

7116 Kretnica levosmerna

7117 Kretnica, desnosmerna

7107 Kretnica desnosmerna
7111 Odklopilna tirnica
7110 Tirnica za vpeljavanje

7108 Križiče levosmerno

7109 Križišče desnosmerno
7192 Križišče

7115 Priključna tirnica — ravna
7113 Priključna zavojna tirnica 1/1, 45°

0 46 2  mm

TIM 88

IZUMITELJSKI KOTIČEK

MOTORNI ČOLN »KOMAR«

Tone Pavlovčič

Letos smo za vas pripravili nekaj težjih
nagradnih izdelkov. Tokrat smo vam pri¬
pravili samo glavne skice, po katerih si
boste morali sami izdelati dokončen načrt.
Notranjost boste opremili sami, sami boste
določili položaj baterij v motornem čolnu,
sami si boste morali poiskati najprikladnejši
način vgraditve motorja in sami se boste
morali odločiti, kakšen motor si boste vgra¬
dili v svoj model.

In tudi »nagrada« za nagradni izdelek ne
bo kar tako. Ne bo namreč dovolj samo iz¬
delati model in poslati na uredništvo sliko;
letos bo potrebno nekaj več.

Za motorni čoln »Komar« torej ne bo za¬
dostovala samo slika, temveč boste morali
sliki priložiti še potrdilo, da ste z modelom
»Komar« bili na modelarskem tekmovanju,
da ste z modelom tekmovali. Ni važno, ka¬
tero mesto ste dosegli in niti ni važno,
kakšno tekmovanje je to bilo. Za nas je po¬
polnoma dovolj, če je bilo le tekmova¬
nje celotne šole ali pa morda samo razred¬
no. Torej majhno potrdilce, da ste z mo¬
delom bili na tekmovanju, katero mesto
je model dosegel, kakšno tekmovanje je
bilo, podpis tekmovalne komisije in vaši
osebni podatki; starost, šola, razred, in ko¬
liko let ste naročnik revije TIM.

Rekli boste, da so to hude zahteve, toda ve¬
deti moramo marsikaj o vas, če hočete,
da bomo v skladu z vašimi leti in želja¬
mi objavljali primerne načrte. Omenili smo
že, da je motorni čoln »Komar« tekmo¬
valni motorni čoln. Pri pionirjih pride pred¬
vsem v poštev tekmovanje modela v cilj,
zato je »Komar« ozek in dolg. Taka oblika
je potrebna zato, da bo med plovbo ob¬
držal ravno smer, kar je zares pomemb¬
no za dosego večjega števila točk.

Kljub odmerjenemu prostoru nam je uspelo
spraviti na papir vse dele v njihovi naravni
velikosti, to je v merilu 1:1.

Potrebno je le, da na prozoren papir pre¬
rišete prvi del okvira čolna in nato prene¬
sete papir na zadnji del okvira; pri tem pa
morate paziti, da se debela in tanka črta
pokrivata in da se ostale linije ujemajo.
Tako boste dobili načrt celotnega okvira
in tega samo še prerišete na vezano plo¬
ščo debeline 5 mm.

Od vsakega rebra je narisana samo polo¬
vica in ko jo boste prerisali na prozoren
papir, le-tega prepognete po simetrali
— . — . — . in nato narišete še ostalo
polovico rebra. Samo na rebru št. 2 je
vrisan položaj vseh letvic in tudi širina sa¬
mega rebra. Na vsa ostala rebra morate
sami vrisati vse, kar na njih manjka.
Debelina vezanega lesa za rebra je ista
kot za okvir, to je 5 mm. Vse letvice pa
so lahko lipove ali smrekove, debelina je
5X5 mm.

Reber je šest in so označena s številkami,
torej jih je nemogoče pomešati med se¬
boj ali zmotiti se pri njihovem vstavljanju
v okvir, številka 7 je krmilo, ki ga izrežete
iz tanke aluminijaste pločevine ali pa kar
iz pločevine prazne konservne škatle. Krmi¬
lo vstavite tako, da z rezbarsko žagico za-
žagate v okvir čolna in v nastali utor za¬
lepite pločevinasto krmilo.

V okvir vstavite rebra in nanje pritrdite
letvice, ki ste jih popreje dobro zmočili
in jih polagoma ovili okrog lonca, v kate¬
rem vre voda. Letvico tako oblikujete, da
se oblika že prilega rebrom. Ko ste pritr¬
dili vse štiri letvice, preglejte, če ni mo¬
del morda zvit, in šele ko bo vse ravno in
pravilno, lahko vsa stična mesta namažete
z lepilom.

Lepilo je lahko: UHU, OHO, MINIKOL ali pa
rivikol, ki se počasneje suši. Nikakor pa
ne uporabljajte navadnega mizarskega kle¬
ja, ki ni primeren za modelarstvo.

TIM 89

TIM 90

Šele ko bo lepilo suho, kar traja najmanj
10 ur za rivikol, lahko pričnete s piljenjem
odvečnih robov letvic in okvira. Odrežite
nato oba loka, ki zapirata utor za os in v
ta utor vstavite cevko z osjo in propeler¬
jem. Za os lahko porabite 2 mm debelo va¬
rilno žico, propeler pa naj bo seveda pri¬
meren motorju.

Motor si izberite sami. Ne pozabite pri
tem, da je model namenjen za tekmovanje
v cilj in da zato ne potrebuje velike hi¬
trosti, se pravi, da mu zadošča že manjši
elektromotorček, tak, kakršnega izdeluje
Mehanotehnika in kakršnega je možno do¬
biti v naših trgovinah. Močnejši motor ima
močnejši obratni moment in skuša model
zasukati okoli njegove vzdolžne osi, hoče
ga prevrniti. Zato vam svetujemo, da ne
vgrajujete močnih motorjev.

Ko ste že vgradili motor, lahko začnete ob¬
lagati rebra. Najprimernejši je tanek avion-
ski vezan les, prav tako dobro pa bo, če
rebra oblepite z 1 mm debelim lipovim fur¬
nirjem. V vsakem primeru pa dobro prelaki-
rajte tako vezan les kot furnir z obeh stra¬
ni, da bo odporen proti vodi.

Kabino si izdelajte sami; kakšna bo, to je
stvar vaše domišljije, za osnovo pa si lah¬
ko ogledate sestavno skico in videli boste,
da lahko tudi samo vetrobransko steklo da
modelu lepo podobo.

Toliko torej v pomoč pri gradnji modela,
in če bo kdo od vas z modelom sodeloval
na več tekmovanjih, naj priloži potrdila z
vseh tekmovanj.

Pavlovčič Tone

MALI OGLAS

Prodam tri tovorne vagone, za razsut to¬
vor, zaprt tovorni vagon, vagon cisterne kos
po 12,20 din, 2 potniška vagona kos po
16,50 din, 23 krivih tirnic kos po 2,00 din,
avtomatsko kretnico za 11,50 din po HO
sistemu. 14 krivih tirnic po 1,00 din, 6 rav¬
nih tirnic po 1,00 din, križišče za HO in N
sisteme za 7,00 din in križišče po N sistemu
za 5,00 din. Kupim načrte večjih ladijskih
modelov.

Cerar Franc
Stegne 13

p. Moravče pri Domžalah

TIM 91

VAS PRIJATELJ-MODELAR
TONE PAVLOVČIČ

Dušan Kralj

Skoraj lahko rečemo, da Toneta Pavlovči¬
ča pozna vsakdo, ki je kdajkoli imel v ro¬
kah to ali ono številko TIM-a. Zato je prav,
da se ob priznanju, ki ga je prejel za svoje
dolgoletno delo na področju modelarstva,
spomnimo nanj tudi v naši reviji. Svet za
tehnično izobraževanje mladih pri Zveznem
odboru Ljudske tehnike Jugoslavije je nam¬
reč nedavno tega podelil tovarišu Tonetu
Pavlovčiču zlato plaketo in ga tako odliko¬
val za posebne zasluge pri razvijanju teh¬
nične kulture med mladino, Brodarska zve¬
za Slovenije pa ga je poleg tega nagradila
še z zlato uro.

Vaja dela mojstra, pravi pregovor, toda pri
nekaterih ljudeh se nam zdi, da so tako
rekoč že od rojstva namenjeni določenemu
poklicu. Tovariš Tone Pavlovčič se ukvarja
z modelarstvom že od mladih nog naprej
in drugače kot modelarja, konstruktorja in

TIM 92

vzgojitelja mladih modelarjev si ga ne mo¬
remo niti predstavljati. Pri vsem tem pa
je najvažnejše in hkrati najbolj plemenito
to, da se pri svojem modelarskem delu ni¬
koli ni zapiral vase, ampak je vselej svoje
bogato znanje razdajal drugim, predvsem
pionirjem in mladini, ter jim tako pomagal
utirati pot v svet modelarstva in tehnike.
Sam pravi o tej stvari naslednje: »Vselej
sem zelo malo tekmoval, kajti vedno sem
moral skrbeti za svoje gojence. Sicer pa
je užitek predvsem v modeliranju samem
in napak delajo tisti, ki hočejo iz modelar¬
skih tekmovanj narediti srečanja najsodob¬
nejših modelov. Kaj takšnega si privoščijo
samo ljudje, ki imajo veliko denarja ...«
Skrb za mlade modelarje je bila za tovari¬
ša Toneta Pavlovčiča vselej prva in osnovna
naloga. Prav zato je našel svoje mesto tu¬
di v naši reviji. Še več — bil je eden iz¬
med pobudnikov in ustanoviteljev TIM-a,
pri katerem sodeluje že od priprav za prvo
številko naprej. Nikoli mu ni bilo žal niti
časa niti truda, samo da bi slovenski mo¬
delarji imeli svojo revijo, ki bi bila čim
boljša in ki bi kar najbolj ustrezala njiho¬
vim zahtevam. Dolgo vrsto prispevkov bi
lahko našteli, s katerimi se je vsa ta leta
nazaj tovariš Pavlovčič pojavljal v TIM-u.
Objavljal je načrte najrazličnejših modelov
in maket, posegal na vedno nova področja

ter z nasveti in navodili pomagal vsem ti¬
stim, ki so se bodisi doma, bodisi v šolskih
delavnicah, klubih in krožkih lotevali mode¬
larstva. In čeprav je po eni strani s svojim
znanjem posegal v sam vrh modelarske
tehnike, je za objavo izbiral in pripravljal
predvsem tiste modele, ki jih lahko zgra¬
dimo za mal denar, s skromnim orodjem
in ki se jih lahko loteva tudi začetnik. S
tem je širil vrste slovenskih modelarjev in
zanesljivo marsikaterega mladega človeka
usmeril v svet tehnike.

Kar spomnimo se jadrnic in letal, avtomo¬
bilskih in ostalih modelov ter cele vrste
modelarskih izdelkov, ki smo jih lahko vide¬
li na šolskih razstavah in tekmovanjih. Mno¬
gi so bili narejeni po načrtih tovariša Pav¬
lovčiča. Spomnimo se kopice prispevkov v
TIM-u, pod katerimi je bilo napisano njego¬
vo ime. Spomnimo se njegovega dela z
mladimi modelarji v koprskem domu Mladih
tehnikov in njegovih konstrukcij, ki jih je
naredil za tovarno Mehanotehnike, kjer je
zaposlen. Zlata plaketa je zato vseskozi za¬
služeno priznanje. Čestitkam ob tem pri¬
znanju se pridružuje tudi naše uredništvo
in prepričani smo, da bi sleherni bralec

Raketa je za gradnjo res nezahtevna in po¬
trebujemo za izdelavo samo dobro uro časa.
Seznam gradiva:

Risalni papir, sukanec, vata, lepilo OHO,
lepilni trak in bucika.

Pločevina 0,2 do 0,5 mm, najbolje iz mede¬
nine

Izdelava trupa. Okoli lesene palice 17,5 mm
v premeru (kuhalnica) ovijemo vlažen risal¬
ni papir ter ga pustimo toliko časa,
dokler ne izhlapi vsa voda. Nato namaže¬
mo rob risalnega lista z OHO lepilom, list
tesno zavijemo okoli palice in stično me¬
sto prekrijemo z lepilnim trakom. Ko se
lepilo posuši, izvlečemo palico in trup je
končan.

Izdelava glave. Glavo rakete izdelamo po
načrtu iz risalnega papirja. Ovoj in konico
izrežemo, kot kaže slika. Ovoj ovijemo oko¬
li trupa in nanj prilepimo konico. Nato obo¬
je snamemo s trupa ter v vrh konice pri¬
lepimo košček stiropora, v katerega zapiči¬
mo buciko. Na njeno glavo bomo privezali

TIM-a rad segel Tonetu Pavlovčiču v roko
in se mu vsaj z nekaj skromnimi besedami
od srca zahvalil za njegov trud in prizade¬
vanje.

MODEL ENOSTOPENJSKE RAKETE

Andrej Pečjak

AAAAAAAAAAAAAAAAA

TIM 93

sukanec, ki bo držal padalo. Tako je glava
tudi izgotovljena.

Smerna krilca. Iz pločevine izrežemo trak
5,7 X 2 cm, ga ovijemo okoli spodnjega
dela trupa ter na stičišču prispajkamo.
Dobljeni prstan se mora tesno prilegati

trupu, nanj pa prispajkamo tudi smerna
krilca, ki jih izrežemo iz pločevine. Pre¬
rišemo jih iz načrta. Cev razdelimo na tri
tretjine, kamor natančno prispajkamo kril¬
ca. Ležati morajo pravokotno na cev.
Izdelava sistema za mehko pristajanje. Pa¬
dalo izdelamo iz tanke polivinilne vrečke.
Lahko ima kvadratno obliko s stranico 20
cm ali pa je šesterokotne oblike s strani¬
co 10 cm. Na vsak rob prilepimo z lepilnim
trakom nit sukanca, dolgo 30 cm. Niti su¬
kanca zvežemo v vozel. Na daljšo nit prive¬
žemo gumico, na gumico pa še 10 cm su¬
kanca, ki je povezan z buciko v vrhu ko¬
nice. Na gumico pritrdimo še drugo nit su¬
kanca dolžine 10 cm in jo prilepimo na
trup rakete. Preden vložimo padalo v trup,
porinemo pod padalo kos vate, ki bo de¬
lovala kot filter.

V raketo vložimo motor MR-1 in raketa je
izgotovljena. Lahko jo obarvamo z nitrola-
kom katerekoli barve, priporočamo pa ru¬
meno ali rdečo barvo, ki sta v travi daleč
najbolje opazni.

Raketo postavimo na tla in prižgemo vžigal-
no vrvico. Če ste jo izdelali točno po na¬
vodilih, bo lepo letela. Toda pazite, kje jo
boste spuščali: v visoki travi, med grmov¬
jem, ob vodi ali v naselju imate lahko te¬
žave preden jo boste našli.

TIM 94

V nagradni igri HOBBY GUMA si sam izbe¬
reš in izžrebaš nagrado, zato naj postane
HOBBY GUMA — TVOJA GUMA.

Sličico, ki jo najdeš v vsaki vrečki HOBBY
GUME, nalepi na ustrezno mesto v albumu,
katerega dobiš prav tako pri trgovcu.

Ko je slika sestavljena, jo pošlji na naslov,
ki ga imaš v albumu, in nagrada, katero si
izbral, je BREZ ŽREBANJA TVOJA.

Prepričaj se, da je HOBBY GUMA res TVO¬
JA GUMA!

TIM 95

TRDI OREHI ZA
BISTRE GLAVE'

Pavle Gagorc

IZPOLNJEVANKA »VOZILA«

CA — CIJ — Dl — JON — KA — KAL —
KAN — LA — Ml — NA — ON — RA —
SA — TRAN — VI

Iz zgornjih zlogov sestavi 6 besed, ki jih
zahtevajo spodnji opisi in jih vpiši v vodo¬
ravne vrste lika.

1. srebrnobela kovina, ki v naravi ni samo-
rodna, marveč le v raznih spojinah npr. v
apnencu in dolomitu in je tako najbolj raz¬
širjeni in bistveni sestavni del zemeljske
skorje; nahajamo jo pa tudi v vodi, rastli¬
nah in človeškem telesu, saj je neogibno
potrebna za rast in razvoj živih bitij (Ca),

2. plaz, 3. predstavnica živalske vrste, 4.
pred leti zelo razširjen pralni prašek, 5. dol¬
ga, strma in ozka rečna dolina, deber, 6. go¬
sta, temnorjava tekočina, proizvod suhe de¬
stilacije organskih snovi, zlasti premoga;
uporabljamo jo kot surovino za pridobivanje
raznih kemičnih preparatov, zdravil in barvil.
Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti brane črke
na treh različno označenih diagonalnih po¬
ljih tri prevozna sredstva.

PREMEŠANE ČRKE

OKUSN(O) izdelan
je zimski plašč
ja pač blago,
kot zanalašč.

Žreb je izmed zares izredno velikega števi¬
la prispelih rešitev Nagradne skandinavske
križanke izbral tele naročnike:

1.  Žnidaršič Marjan, Stara nova vas 3a, Kri¬
ževci pri Ljutomeru

2. Katja Žorga, Ul. Pohorskega bataljona 43,
Ljubljana

3. Zdenko Košir, Zg. Jezersko 49, Jezersko
Srečnim izžrebancem bomo darila po¬
slali po pošti.

Vse, ki bodo poslali rešitve za križanke v
naslednjih številkah, pa prosimo, da na ovoj¬
nico napišejo »Nagradna križanka«. Svetu¬
jemo vam tudi, da rešitve (besede vodo¬
ravno) napišete kar na list papirja. Tako
boste ohranili ovitek nepoškodovan, nam pa
taka rešitev zadostuje.

Uredništvo

REŠITEV IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE:

SLIKOVNA KRIŽANKA »GEOMETRIJSKI LI¬
KI«. Vodoravno: kvadrat, retorta, krog, alt,
Amor, Er, optik, Ida, Ca, borka, keks, p.,
opis, čakanje, lek, os, gaz, romb, Rio, tla-
čanka, Venera, sonda, etika, Re, tek, deka,
boks, LT, ar, rja, trate, tnalo, por, pravokot¬
nik, IK, AN, anoda.

REŠITVE REBUSOV PO VRSTI OD ZGORAJ
NAVZDOL

pilot — (grška črka) pi, lot (= grezilo,
svinčnica)

Saturn — (črka) N; ruta S; vse brano na¬
zaj

inženir — (mat. znak) in; (2) ženi R
Rešitev enakozvočnice: 1. Francoz, 2. ter¬
min, 3. skalar, 4. krivec, 5. ravnik, 6. vod¬
nik, 7. Zenicam, 8. princip. Končna rešitev:
cilinder.

TIM 96

SKANDINAVSKA KRIŽANKA