169
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Alfred de Vigny: Steklenica v morju
Prevedel in spremne besede napisal Janez Menart
Od štirih glavnih pesnikov francoske romantike je tako v Franciji kot po svetu še najmanj znano delo Alfreda de Vignyja. Odraščal je v času Napoleonove vladavine. Po njegovem padcu in vzpostavitvi monarhije je postal aktivni oficir v kraljevi gardi. Po trinajstih letih pustega garnizonskega življenja je kot razočaran pešadijski stotnik stopil iz vojske, ki mu je bila ves čas dolgočasna in zoprna, in se poslej preživljal s književnim delom.
Pesniški prevodi in njegova druga zbirka z naslovom Staroveške in moderne pesnitve, tiskana leta 1826, ga je že predtem uvrstila med najbolj vidna imena tedanje dobe. Toda potem je obtičal nekako ob strani svojih velikih pesniških sodobnikov in tako je ostalo do konca življenja. Pri oseminšti-ridesetih letih je bil sicer sprejet za člana Francoske akademije, toda šele po peti kandidaturi. Poskusil je tudi s kandidaturo za poslanca in za senatorja, a je obakrat pogorel. Zato je zadnjih 15 let preživel v glavnem na svojem družinskem posestvu, osamljen in pogreznjen v svoj pesimistični stoicizem in v skrbi za ženino zdravje. (Reklo »Umakniti se v svoj slonokoščeni stolp«, ki je dandanes v splošni rabi, je prvič uporabil prav za Vignyja njegov sodobnik, kritik Sainte-Beuve). Vigny je umrl leta 1863, kmalu za svojo ženo, v Parizu, star 66 let. Njegova najboljša in zanj najbolj značilna zbirka
170                                                                                                           Janez Menart
z naslovom Usode, v kateri so zbrane pesmi zadnjih treh desetletij, je izšla šele tri leta po njegovi smrti.
Vigny je bil od vsega začetka v tesnih literarnih in prijateljskih stikih z vodilnimi romantiki. V novi literarni tok je celo prvi vnesel nekaj sestavin, ki so jih potem z velikim uspehom razvili njegovi tovariši. S svojim delom Peti marec je po zgledu Walterja Scotta ustvaril prvi zgodovinski roman na Francoskem. Prvi je tudi prevajal Shakespeara v izvirni, to je, nepredelani obliki. V pesništvo je uvedel biblijske in zgodovinske snovi. Poleg tega je od vsega začetka razrahljal spone francoskega klasicističnega verza ter v svoje pesništvo vnesel predstavno slikovitost in jezikovno barvitost. Vse to je storil že več let pred Lamartineom, Hugojem, Merimeejem, pa tudi Gau-tierom in Baudelairom.
Kljub vsemu pa se poezija Alfreda de Vignvja izrazito loči od pisanja vseh drugih francoskih romantikov, tako po snovi kakor po obliki. Vsi francoski romantiki se oblikovno sicer nagibajo k daljšim in celo precej dolgim pesmim; pri Vignvju pa krajših oblik domala sploh ne najdemo. V glavnem gre sploh za kratke pesnitve. Ta oblika je v popolnem skladju s snovjo in pesniškim odnosom do nje. Vigny praktično ne pozna osebnih liričnih pesmi, ki so tako značilne za vse druge romantike. Zanj so tipične kratke pesnitve, ki v prispodobi izražajo to ali ono misel ali moralno spoznanje oziroma zahtevo. Vprašanja, ki jih med drugim obravnava, so: samota, na katero je obsojen genij; stoična resignacija pred svetom; neobčutljivost narave do človeka in človeka do drugih ljudi; zaupanje v prihodnost duha in njegovih stvaritev. Ta zadnja tema je še posebej jasno izražena v kratki simbolni pesnitvi Steklenica v morju.
Vodilno misel za to delo najdemo v Vignyjevem dnevniku iz leta 1842; tam si je med drugim zapisal: »Knjiga je steklenica, ki jo vržeš v vodo sredi morja in na katero bi moral napisati: Ulovi jo, kdorkoli že si!« Pesnitev je izšla v Reviji dveh svetov (Revue des Deux Mondes) leta 1854. Kot pove njen podnaslov »Nasvet neznanemu mladeniču«, naj bi bili verzi nekak javen odgovor na pismo neznanega pesnika, ki ga v svojih ustvarjalnih dvomih sprašuje za svet.
Nasvet neznanemu mladeniču
STEKLENICA V MORJU
Pogum, mladenič, ki v moj dom pokoja
1.     mi pred oči, zastrte s kuto, strt pošiljaš razbolena dela svoja! Pozabi vse, ki jih je vzela smrt — Gilberta, Malfilatra, Chattertona; še sebe, da! pozabi brez pardona, ves le v prihodnost svojih del zazrt!
2.     Ko zre mornar, da piš ga slepo tira, da jambori se lomijo na krov,
da znanje morju se zaman upira,
171                                                                                    Alfred de Vigny, Steklenica v morju
da v dvoboju zmaguje moč valov, da brez krmila ladja je igrača, ki morski tok jo lomi in prevrača — prekriža roke vdan in brez strahov.
3.     Ko gleda gmote vod, ki val jih goni, prezira jih, ker ve, da so mu v smrt;
in duh nečisti snovi se ukloni in čuti, da kot ladja sam bo strt. — V trenutkih takih duh se ne upira, a mislec, ki ga nosi silna vera, se dvigne nad stvari, v svoj cilj zazrt.
4.     Zvečer mlad kapitan na burnem morju poskuša vse, da rešil bi ljudi;
ne dvigne jambor se na vsem obzorju; noč pade; brik zanaša na čeri. Tedaj se vda; in izroči    se Bogu, ki oblo zemeljsko poganja v krogu in za tečaje v niču jo drži.
5.     Pomoči ni. A svet prejeti mora naporov dolgih svetli spomenik, prejeti dnevnik — vešč opis prostora, najdražji biser, ki ga nosi brik: načrt tokov, izdelan med viharjem, zaris kleči, ki naj bo vsem mornarjem prihodnjih dni rešitelj in vodnik.
6.     In piše: »Danes tok nas slepo žene k Ognjeni zemlji, tira na čeri.
Smer toka — vzhod. Rešitve ni nobene.
Držati se je severne smeri.
Prilagam dnevnik, skico položaja,
naris ozvezdij Južnega tečaja.
Daj bog, da kdaj priplava do ljudi!«
7.     Potem ves tog kot rt zavit v kopreno megle, ki straži klečasti prehod
172                                                                                                                         Janez
v ožino Magellana, mrk kot s peno obliti sivi skladi skalnih gmot — debelo steklenico si izbere — medtem ko ladja z divjim tokom dere in suka se kot lunj v vrtincih vod.
Ko v steklenico spravil je pisanje,
ji spet začepi motni vrat; pečat
na njem še kaže rdeči grb Champagne
in zlat staniol krasi zelenkast vrat.
In kapitan podoživi na kratko,
kako nekoč ob njej je zbral posadko,
da bi nazdravili zastavi v čast.
Zavrli ladjo so v nasprotne sape. Možje na križih, s čašami v rokah, na znak njegov so z glav si sneli kape in vzkliknili hura! vsi na en mah. Svečano so vzblestela jadra bela in plahutaje v daljo izdrhtela pozdrav domovju v severnih vodah.
10.     Po skupnem vzkliku vsem zamre beseda. Iz vina sije jim lesk srečnih sanj:
v dnu kupice vsak Francijo zagleda in ta je zanj vse, kar tam čaka nanj. Ta zre, kako ga oče hirajoči v zapečku čaka; drug pri mizi v koči ob sestri gleda stol pripravljen zanj.
11.     Spet drug v Parizu svojo ljubo vidi, kako s šestilom meri vse počez
in vsa objokana nad zemljevidi
magnetni igli z jeklom moti ples.
Spet tretji zre Marseille: glej, žena bega
in mu moli ovratno ruto z brega
in sploh ne ve, da je zabredla v grez.
8.
9.
173                                                                                    Alfred de Vigny, Steklenica v morju
12.     O, ti, zagledanost neizrekljiva, šepet srca, ki v nas kot krik zveni, o, znanost, bajka bajna in varljiva, čemu nastavljaš toliko pasti?
Čemu v daljavo mamiš nas vsa lepa? Čemu tvoj up je kot snežena kepa, ki se v dlaneh nam manjša in topi?
13.     Le kje je zdaj teh tristo hrabrih? Sape in vode so jih vrgle v kremplje pen. Na hladnih truplih njih mornarske cape zdaj Indijancem nosi tok za plen.
Da, častniki, ki sekali so vfvje in jambore, so potonili prvi — od tristo mož le še deset imen.
14.     Se zadnjič kapitan z očmi objame čeri, ki je med njimi pot iskal: že voda pas zaliva mu in rame.
Z desnico, ki v njej zadnjo moč je zbral, s palube ladje, skoraj potopljene, še steklenico daleč proč zažene in dnem prihodnjim izroči pozdrav.
15.     Smehlja se v mislih, da ta steklenica ponese duh njegov nazaj v pristan, da novo zvezdo je v zavest priklical, da kopnu otok je dodal neznan;
da Bog dopušča morju potopiti ladjevja, ne pa misli plodovitih, da smrt po njem zdaj segla bo zaman.
16.     Končano je. Zdaj Bog mu stoj ob strani! Brik je potonil v ocean brez mej. Valovi od zahoda k vzhodu gnani
pa steklenico gugljejo kot prej. Samotna potnica na širnem morju, vsa krhka in brez cilja na obzorju — a z barke je in živa vest je v njej.
174
Janez Menart
17.     Tok jo je gugal, nosil, premetaval, mraz ji nadel bel plašč, vkoval jo v led. Prišel je mrož, jo plašno ovohaval, odprhal proč in k njej prisopel spet. Čakala je poletje, da razklene oklep ledu, da jo iz ječe njene popelje spet na sever v topli svet.
18.     In neki dan, ko mirno in sanjavo je zlato sinji Tihi ocean
odseval k soncu tropično bleščavo, priplula ladja je čez morsko plan. Opazila je v morju steklenico — mornarjem sveto — in med govorico zastavic čoln spustila si ob stran.
19.    Vtem strel iz dalje. Znak, ki vsak pozna ga: Piratka s sužnji! Vidi nas. Beži. Za njo! Potopi kletega sovraga! Potopi gnusne lovce na ljudi! Fregata čoln nevidno spet pokliče, ga skrije kakor kenguru mladiče ter z jadri in polno paro odbrzi.
20.    Spet sama sredi oceana! Pika,
prah, v potujočem pesku izgubljen, v prostranstvu mimo rta se pomika, ki ni odkril ga še mornar noben, in tava, tava v plavanje ukleta in čuti, da že leto dni se spleta iz alg okrog vratu ji plašč zelen.
21.    Zahodna sapa slednjič jo k obali Normandije zanese pod večer. In ribič, sključen na puščobni skali, vlovi jo v sak — pa se požene v dir, da najde pravega in mu pokaže, kaj je ujel in vpraša, kakšne baze je ta skrivnostni, črni eliksir.
175                                                                                    Alfred de Vigny, Steklenica v morju
22.     Kak eliksir? O, ribič, to je znanje, to je božanski eliksir duha,
zaklad razmišljanja, zgoščen v dognanje; in če v svoj sak ujel bi pest zlata, ki Mehika si ga iz žil izpira, in biserov, ki Cevlon jih nabira, manj vredna tvoja dnina bi bila.
23.     Glej, te ljudi! — Vzneseni in otožni. Nad narodom je nov ponos razlit. Mogočni, gromki top in zvon pobožni budita srca in meglita vid.
Ves narod danes v čast junakom znanja svečanost iz hvaležnosti poklanja: KOMEMORACIJA — oznanja zid.
24.     O, slava! vsem odkritjem o naravi in o človeku, polnem skritih sil, odkritjem o vsem Vrednem in o Pravem in o skrivnostih pesniških meril!
Le kaj zato, če hladen piš prezira in led sovraštva plovbo nam ovira? Hrast veličine raste iz gomil.
25.     To je, o, misleci, drevo, ki vabi, svetilnik vaš, prižgan za vse ljudi. Le plujte, brez skrbi, da val ugrabi vam kak zaklad, ki ga vaš grb krasi, to steklenico sredi oceana.
In ponovite željo kapitana:
»Daj Bog, da kdaj priplava do ljudi!«
26.     Bog močni, pravi Bog, je Bog odkritij. Tros znanja, ki nam v duše je vsejan, gojimo v brazdah misli plodovitih, potem pa sad, tak kot zagleda dan,
še ves zamaknjen v vonj samote svete, vrzimo v morje množice neštete — in božji prst popelje ga v pristan.