TIM 2 mam V OBJEKTIVU . Prijatelja Tone Pavlovčič iz Izole in Piero Russian iz Trsta s skupno stvaritvijo, brezrepim letalskim modelom na elektro- pogon. Potisni vijak mu omogoča zanesljiv let, model pa tudi lepo jadra. 2. Predrag Hluchv z maketo rakete V-2. Model poganjajo štirje motorji C6-4, vzleta pa z lansirne rampe na dotik. 3. Vsak konec tedna se modelarji iz LC Maribor zberejo na Kopivniku nad Framom pri Mariboru. Med sposobnejšimi modeli je svoje dobre lastnosti na pobočju pokazal tudi Graupnerjev začetniški model dandy. 4. Z modelom beaver (Graupner) "leta" Aleš Gašperšič iz Maribora. Model z razpetino 1160 mm poganja motor OS MAX 1,76 cm 3 . S pomočjo RV-naprave v modelu krmili smer, višino in motor. 5. Po 40 letih se popularna BMW isetta predstavlja kot Revellov kovinski model v barvah bremenskega VVerderja. Model je izdelan v merilu 1 : 1 8 v omejeni izdaji. Na voljo so tudi avto¬ mobilčki v barvah drugih nemških klubov. Zbiralci morajo zanj odšteti nekaj manj kot 100 DEM. Foto: O. Hluchy, M. Kos, A. Pavlovčič, RevellAG 1 8 6 6 7 1 I O U U / i REPORTAŽA Evropsko prvenstvo ladijskih modelarjev Slovenska reprezentan¬ ca pred podelitvijo medalj Duchcov, Češka, 22. - 25. 8.1996 V severnočeškem kraju Duchcov je od 22. do 25. avgusta potekalo prvo evrop¬ sko prvenstvo ladijskih modelarjev v kate¬ gorijah FSR-E. Prvenstvo sta organizirala lokalni klub KLM Royal Dux in RC Modeli Club Praga pod pokroviteljstvom NAVI- GE. Tekmovalci so se pomerili v kategori¬ jah FSR-F-1 (hitrostne preiskušnje), FSR- ECO, FSR-E do 2 kg, FSR-mono 1-3 ter FSR-hidro 1-3. Prvenstva so se udeležili modelarji iz osmih držav. Slovenska ekipa je štela osem tek¬ movalcev, tekmovali so v kategoriji FSR- ECO, Miha Holc pa še v kategorijah FSR- mono 1 in -hidro 1. V kategoriji FSR-ECO junior standard so tekmovali: Jure Pir¬ man, Nina Holc, Miha Sušnik in Luka Školaris, v kategoriji FSR-ECO junior eks¬ pert Miha Holc, Žiga Gornik in Urban Poljšak, ter v kategoriji FSR-ECO senior Peter in Bojan Burkeljc. V Duchcov smo prispeli 21. avgusta in skoraj vsi ugotovili, da je kraj "mesto duhov". Nekoč cvetoče mesto je polno zapuščenih hiš; vladarji temnih ulic pa so Romi, ki so se na račun nekaterih mode¬ larjev dokopali do nekaj avtoradiov in fotoaparatov. Urejeni sta bili dve tekmovališči na jezeru sredi mesta, kjer ima prostore tudi lokalni klub: trikotna proga za kategoriji ECO in F1 ter proga za hidro in mono. Vse naše tekmovalce so motila nizka štartna mesta, saj so bila nad vodo dvig¬ njena le dobrih 10 cm. Po slovesni otvoritvi in sprevodu po mestu so se začela tekmovanja. Prvi so nastopili naši najmlajši. Brez posebnih te¬ žav so bili po prvi vožnji na prvih mestih trije naši tekmovalci, daleč za njimi po prevoženih krogih pa so sledili češki in poljski mladinci. Odlično se je odrezal tudi naš najmlajši član ekipe Miha Sušnik, saj je zasedel začasno tretje mesto, Luka Školaris pa je zaradi težav z modelom naredil nekaj manj krogov. V kategoriji junior expert trenutno v Evropi vlada zelo močna konkurenca, saj je kar nekaj tekmovalcev, ki so sposobni odpeljati več kot 26 krogov, zato že napačno prevožena boja pomeni izgubo dobre uvrstitve. Lansko leto so bili mla¬ dinci za vsaj 2 kroga počasnejši kot člani, letos pa sta bili ekipi popolnoma izenačeni. Ž manj kot 26 ali 27 prevo¬ ženimi krogi na tek ni bilo mogoče osvo¬ jiti medalje. Prvi štart naših je bil zelo povprečen. Naš največji up, lanski podprvak sveta, je imel na štartu na model prilepljeno napačno številko in je moral hitro teči po novo, da ne bi zamudil štarta. Ker tek¬ movanje zahteva zbranega in ne zasopi- hanega modelarja, je bila temu primerna tudi vožnja. Med tekmo se je prevrnil in obstal na vodi model Urbana Poljšaka, težave pa je imel tudi Žiga Gornik. Vožnja obeh naših članov je bila povprečna. Prvi dan je minil brez objave uradnih rezultatov, kar je bila nedopustna napa¬ ka organizatorja, šele naslednji dan smo po pregledu uradnih rezultatov ugotovili, da so vožnjo naše tekmovalke skrajšali za cela dva kroga. Uradna razlaga je bila, da je bil pri¬ znan en krog manj zaradi napake (vozi¬ la je brez napake) drugi pa zaradi "ra¬ čunalnika", ki je "ne¬ kaj" zabrkljal. Ko smo pregledali video posnetek, je imela 24 prevoženih kro¬ gov in ne le priz¬ nanih 22. Urednikov predal Zakoračili smo v Šolsko leto, v katerem praznu¬ je revija TIM 35-letnico izhajanja. Mnogih, ki so takrat urejali revijo - čisto na začetku se je imeno¬ vala TIM spretne roke - danes ni več, ostajajo pa zapisane njihove misli, ki še danes lahko veljajo kot vodilo pri njenem urejanju. Tako je v svojem prvem uvodniku težko priča¬ kovanji reviji na pot tedanji direktor Ivan Špolar med drugim zapisal naslednje: Želja mladih ljubiteljev znanosti in tehnike, da bi imeli svojo mesečno revijo se je vendarle uresni¬ čila! Revija je tu! "Spretne roke" terjajo le še bistre¬ ga duha mladega tehnika in mladega znanstveni¬ ka amaterja. Ko smo v uredništvu razmišljali kakšna naj bo nova revija in kakšne prispevke naj objavljamo v njej, so se nam sproti ponujala nova in nova vpra¬ šanja. Živimo v dobi samih znanstvenih in tehnič¬ nih presenečenj. Kako mlademu bralcu približati znanost in tehniko? In - ali tehnično znanje danda¬ nes zadostuje brez poznavanja naravnih poja¬ vov, brez poznavanja zakonov fizike, kemije, bio¬ logije, brez poznavanja matematike in zakonov nebesne mehanike? Menimo da ne! Doba atom¬ skih elektrarn, elektronskih robotov in vesoljskih poletov terja od nas več znanja, globlje pozna¬ vanje znanosti in tehnike. Revija naj pomaga bralcem, da bodo v šoli laže sledili pouku tehnične vzgoje in da bodo v krožkih, pa tudi sami doma, lahko eksperimenti¬ rali in se sami ukvarjali s tistimi znanstvenimi in tehničnimi panogami, ki jih najbolj vesele. Čeprav je od takrat preteklo že veliko časa, in je razvoj znanosti in tehnike prinesel nova spoz¬ nanja in vplival tudi na mišljenje in drugačno vred¬ notenje dela so te misli še vedno aktualne. Danes, ko računalniki opravljajo marsikatere naloge in nam olajšujejo delo, je za mlade še ka¬ ko pomembno razvijanje tehnične ustvarjalnosti, zlasti take, kjer je treba nekaj narediti tudi s svoji¬ mi rokami. Pri obdelavi različnih gradiv je seveda treba spoznavati tudi naravne zakonitosti, naučiti se reševati tehnične probleme in znati pravilno in varno uporabljati naprave in stroje. Kljub temu, da skušajo nekateri odgovorni uki¬ niti pouk tehnične vzgoje v osnovnih šolah, kar je v nasprotju z zdravo pametjo, bo tehnična vzgoja v taki ali spremenjeni obliki morala ostati v šoli. V uredništvu Tima, ki je preživel vse spremem¬ be Šolskega sistema, se bomo še naprej trudili, da bo revija ostala taka kot je, nepogrešljiv priročnik ter zanimivo čtivo za vedoželjne in ustvarjalne mlade ljubitelje tehničnih dejavnosti. Ob tem naj dodam, da še vedno velja vabilo k sodelovanju v reviji vsem, ki imajo zanimive ideje ali se lahko pohvalijo z uspelim tehničnim izdel¬ kom. Dovzetni smo za vse pobude, zato nam poš¬ ljite svoje prispevke. Z njimi bomo obogatili vsebi¬ no, prebiranje revije pa bo za naše bralce še bolj prijetno. Jože Čuden, urednik TIM 2 • oktober 1996 • 1 REPORTAŽA Bravo naši najmlajši! Drugi start mladincev v petek, 23. avgusta, je potrdil že dosežene rezultate. Presegli so vsa pričakovanja, saj so se za odličja potegovali kar trije mladinci. Tretjo vožnjo smo v šali imenovali kar slovenski obračun. V kategoriji ECO expert je postalo jasno, da bo zelo težko doseči medaljo, saj bi moral Miha v tretji vožnji prevoziti 28 krogov. Člana sta drugo vožnjo znova prepeljala pov¬ prečno ter poleg tega še poškodovala modele. Popoldne so bile prve vožnje v kate¬ gorijah hidro modelov. V kategoriji mono 1 je Miha vodil z veliko prednostjo do zadnjih 5 sekund vožnje, ko ga je v zad¬ njem zavoju dohitel in prehitel Cristoph Kessler iz Nemčije. Tudi v kategoriji hidro 1 je Miha s svojim tornadom vodil do zadnje boje, ko ga je spet prehitel Kessler. Z rezulatati smo bili zelo zado¬ voljni, saj se je število prevoženih krogov v primerjavi z lanskim letom povečalo za dva, torej so bili modeli dobro priprav¬ ljeni. Cristoph Kessler je voznik tima LRP in zato deležen podpore z njihovimi naj¬ boljšimi motorji, regulatorji hitrosti in celi¬ cami Ni-Cd. Celice Ni-Cd so postale ključni sestavni del, ki zdaj loči zmago¬ valce od tistih čisto pod vrhom. Kar nekaj izdelovalcev uparjenih celic Ni-Cd je tik pred začetkom poletja na trgu ponudilo celice, ki so obdelane po posebnem postopku, tako da imajo manjšo notranjo upornost in višjo napetost. "Zivljenska doba" obdelanih celic je nekaj voženj, potem se napetost zniža na normalni nivo. Za eno tekmo si take celice lahko privoščijo res le vozniki "bogatih" ekip, saj se cena za paket sedmih akumulator¬ jev Ni-Cd sub C giblje od 100 USD navz¬ gor. V soboto so začeli končni obračun mladinci v kategoriji ECO standard. Zlato medaljo je osvojil Jure Pirman, sre¬ brno Nina Holc, četrto mesto je zasedel Miha Sušnik, deveto pa Luka Skolaris. Slovenska ekipa je dobila svojo prvo zlato medaljo v kategoriji FSR-E. V kategoriji ECO expert je bila sicer zadnja vožnja naših najboljša, toda še vedno preslaba za odličja. Oba seniorja sta imela poškodovane modele, zato na zadnjem teku nista nastopila. Popoldne je Mihu model čolna mono 1 uspelo pre¬ vrniti, tako da z dobro uvrstivijo v tej vožnji ni bilo nič. V kategoriji hidro 1 je bil spet drugi. S Kesslerjem sta pokaza¬ la, da sta v tej kategoriji razred zase, saj sta vozila brez napak. Graupnerjevi modeli tornado so se pokazali kot izred¬ no hitri in stabilni tudi v rahlo vzvalovani vodi. Po hitrosti je tornado primerljiv s članskimi modeli, ki so skoraj izključno lastne konstrukcije. Prav zanimivo si jih je ogledati. Modelarji imajo precej različne konstrukcijske pristope, zato smo na eni strani videli zelo preproste škatlaste mo- Z leve proti desni: Nina Holc, Jure Pirman, Michal Migon (PL) in Miha Sušnik na podelitvi medalj v kategoriji FSR-ECO junior standard Naš najmlajši tekmovalec, Miha Sušnik, na podelitvi dele hidro, na drugi pa zelo zapletene konstrukcije. Kot vedno se je tudi tokrat izkazalo, da za dobro uvrstitev ni po¬ treben samo dober in lep model, ampak tudi dobra vožnja od štarta do cilja. Mnogi modelarji se kar malo prehitro "zagledajo" v lepe modele, močne mo¬ torje ipd., pa bi jim starejši dodelan model in malo več treninga zagotovo pri¬ nesla boljšo uvrstitev. Ena zlata in tri srebrne medalje V nedeljo je bil končni obračun v kate¬ goriji modelov hidro in mono. Miha je v oben kategorijah osvojil drugi mesti, prvi pa je bil obakrat Cristoph Kessler. Popoldne je bila slovesna podelitev medalj. S ponosom smo poslušali sloven¬ sko himno in še štirikrat opazovali dvi¬ ganje slovenske zastave. Pri obdaritvi mladincev so organizatorji poskrbeli za Miha Holc, FSR-E hidro 1 junior, srebrna medalja svojevrstno burko. V kategoriji ECO stan¬ dard so prvi trije dobili medalje in pokale, ne pa tudi praktičnih daril, ki so jih dobili uvrščeni od četrtega mesta navzdol. V kategorijah hidro in mono so prvi trije dobili le medalje in darila brez pokalov. Podelitev medalj in priznanj se nam je zato zdela zelo neenotna in v nasprotju z lanskim svetovnim prven¬ stvom, kjer ni bilo razlikovanja med kate¬ gorijami. Drugo leto bo svetovno prvenstvo v ka¬ tegorijah FSR-E v Velenju, predviden ter¬ min je od 7. do 12. julija 1997. Upam, da bodo organizatorji poskrbeli, da se letošnje napake ne bodo ponovile. Prizo¬ rišče in nekaj tekem si je ogledala dele¬ gacija organizatorjev SP iz Velenja, ven¬ dar žal ni počakala na podelitev medalj in priznanj ter na zaključek tekmovanj. Že zdaj vabim vse, ki se že ukvarjate ali pa bi se želeli ukvarjati z modeli hidro ali mono, da se udeležite naših tekem v kategoriji FSR-ECO, kjer si trenutno lahko le ogledate modele drugih modelarjev ali pa pokažete svoje sposobnosti in treni¬ rate s svojimi modeli. Za to kategorijo vlada zelo majhno zanimanje, čeprav tovrstne modele modelarji ponavadi ima¬ jo. Tekme v teh kategorijah so orga¬ nizirane le v Nemčji, Avstriji in na Mad¬ žarskem. Naši dobri tekmovalci bi se Nemška modelarja, Matthias Boese, levo, in Dirk Staudt, z lastnim modelom hidro 2, ki smo a vsi občudovali, kajti bil je izredno lep in iter. 2 • TIM 2 • oktober 1996 REPORTAŽA lahko udeležili prvenstva ter pokazali, kaj znajo, kajti škoda bi bilo spustiti iz rok priložnost, ki jo imamo takorekoč pred vrati. Letos je bila na modelih FSR-ECO prvič potrebna električna prekinitev med po¬ gonskimi celicami in motorjem, doseglji¬ va z zunanje strani. Izrečenena je bila marsikatera pikra beseda, saj so jo neka¬ teri modelarji izdelali zadnjo minuto. Z naslednjim letom bodo morali imeti vsi modeli še zunanje stikalo za prekinitev tokokroga med sprejemnikom in celica- Rezultati po posameznih kategorijah: mi. Na štart bo moral modelar prinesti zaprt model, vključil pa ga bo s tem stikalom. Postopek na štartu se bo tako zelo skrajšal, saj bosta odpadli dve minu¬ ti za pripravo. Naše sodelovanje na 1. evropskem pr¬ venstvu so denarno ali materialno pod¬ prle naslednje firme: Iskratel Kranj, Her¬ mes Softlab Ljubljana, ZOTKS, Nebec Hobi in Modelarski center WM. Za njiho¬ vo podporo se jim najlepše zahvaljuje¬ mo. — Timov portret Tomaž Kogej, rojen 8. 4. 1978 v Kranju, je eden naših najboljših mladih modelarjev. Za tehniko se zanima že od malih nog, saj se spominja, da je že s 7 leti sestavil svojo prvo malo železnico, ki uspešno deluje še danes. Z raketnim modelarstvom se je začel ukvarjati v 6. razredu osnovne šole, ko ga je takrat, še kot učitelj tehnične vzgoje, za to navdušil Jože Čuden. Po začetnih uspehih na mestnem tekmovanju, se je včlanil v ljubljanski ARK Komorov, kjer se je izpopol¬ nil in si nabral potrebne tekmovalne izkuš¬ nje ter postal eden najuspešnejših mladih predstavnikov t. i. ljubljanske šole raketnega modelarstva. Pri šestnajstih, ko nekateri šele vstopajo v svet modelarstva, je kot član mladinske državne reprezentance v Lesznu na Poljskem že osvojil svoj prvi naslov sve¬ tovnega prvaka pri raketah za doseganje višine. Za nameček pa je z ekipo Sloveniji priboril tudi moštveno zlato. Prvi naslov omenjamo zato, ker je na pravkar končanem SP v Kamniku Tomaž obranil naslov prvaka in osvojil še eno mladinsko zlato medaljo. Poleg tega pa je bil še član ekipe, ki je osvojila srebrno medaljo v S6A (raketah s trakom). S temi dosežki, ki jih bo le stežka kdo ponovil, se uvršča med najus¬ pešnejše mlade modelarje. Marsikomu bi tak uspeh stopil v glavo, še posebno v teh letih, vendar ostaja Tomaž skromen, zavedajoč se, da so za njegov uspeh v veli¬ ki meri zaslužni tudi mentorji in inštruktorji v klubu ARK Komorov, kjer izredno skrb posvečajo predvsem mladim modelarjem, ki imajo za svoje delo zagotovljene res dobre razmere in najboljše materiale. Zdaj obiskuje 4. letnik srednje šole za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani. Pri komaj dopolnjenih 18 letih se razen z dvema naslovoma svetovnega prvaka med posamezniki lahko pohvali še s številnimi dobrimi uvrstitvami na domačih in mednaro¬ dnih tekmovanjih. Tako se je večkrat uvrstil na prva mesta na mestnih tekmovanjih v ka¬ tegorijah raket s trakom, s padalom in pri raketoplanih. Zmagoval je tudi na mestnih in državnih srečanjih mladih tehnikov, in sicer v kategoriji raketoplanov. Medalje in naslove državnega prvaka je osvajal v vseh kategorijah trajanja leta tudi na mladinskih državnih prvenstvih. Med drugim pa je zasedel tudi drugo mesto v kategoriji S6A na našem najbolj uveljavljenem mednarod¬ nem tekmovanju FAI - 16. pokalu Ljubljane. Za svoje dosežke je prejel zlato plaketo Športne zveze Slovenije (1994), v točko¬ vanju za športnika LZS pa je bil leta 1 994 najuspešnejši mladinec. Za to je prejel zlato plaketo Letalske zveze Slovenije, leto kasne¬ je pa še srebrno plaketo. TIMOVI NAČRTI - KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo ponovno na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model Basic 4 Star. 496,00 TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Upa I .496,00 TIMOV NAČRT 3 RV-iadralni model HOT-94 .500,00 TIMOV NAČRT 4 Polmaketa letala Cessna 180.650,00 TIMOV NAČRT 5 RV model katamarana KIM I .500,00 TIMOV NAČRT 6 Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke .500,00 TIMOV NAČRT 7 jadralni RV-model HOT-95 .500,00 Načrte lahko naročite na naslovu uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6 1000 Ljubljana, tel.: (061) 213-749. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. Poleg načrtov vam iz našega knjižnega progra¬ ma priporočamo še naslednje izdaje: D. Bajt: VSEVEDNIK (predelana izdaja). 2940,00 Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO .3150,00 R. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO. 1995,00 V. Zupan: MALE ŽELEZNICE.1995,00 R. Cajhen: RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV.2625,00 M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.420,00 MIZARJENJE . 840,00 MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI.2100,00 Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA.1260,00 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE. 3990,00 Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20 % popusta. TIM 2 • oktober 1996 • 3 PRILOGA Sokol V Sloveniji tečejo priprave na ustano¬ vitev letalskega muzeja, v katerem bodo v prvi vrsti razstavljena letala, ki so bila konstruirana in izdelana v Sloveniji, ter tista, ki so jih izdelovali v tedanji Jugosla¬ viji, a so jih načrtovali konstruktorji slo¬ venskega porekla. Poleg teh letal naj bi po zamislin pobudnikov ideje o ustanovit¬ vi muzeja v njem razstavili tudi vsa druga dostopna letala, ki so nekdaj letela po našem nebu. Z odprtjem muzeja bi do¬ mačim in tujim obiskovalcem radi poka¬ zali prehojeno pot in dosežke slovenske¬ ga letalstva v preteklem obdobju, ko je našim konstruktorjem in graditeljem letal z mnogo truda in lastnim znanjem, kljub skromnim finančnim možnostim, uspelo z domačimi materiali graditi letala, ki so se v vseh ozirih enakopravno kosala s ta¬ kratnimi najboljšimi tujimi. Z letalskim mu¬ zejem bi se hkrati oddolžili vsem našim konstruktorjem letal in tistim, ki so se uk¬ varjali z raziskavami na področju letal¬ stva in jim izkazali priznanje za njihovo delo. Pobudniki ustanovitve muzeja pa so že na začetku naleteli na precejšnje težave, Sokol je imel krilo s takrat sodobnim galebjim lomom. Pred hangarjem beograjskega športnega letališča Lisičji jarak Sokol je bil pravo akrobatsko letalo, zato se tudi njegovi maketi lepo poda barvna shema kril s tako imenovanimi žarki. Maketa, ki v travi čaka na naslednji polet, po akrobatskih sposobnostih prav v ničemer ne zaostaja za svojim izvirnikom. saj imamo v Sloveniji le malo ohranjenih letal iz pionirskega obdobja, ki bi jih lah¬ ko predstavili v bodočem muzeju. Eden od razlogov za tako stanje je ta, da so pred leti v Beogradu odprli letalski muzej in v njem razstavili več edinih preostalih primerkov letal, delno pa so za to odgo¬ vorni nekdanji letalci in vodstva aeroklu¬ bov, ki so v preteklosti preslabo zavaro¬ vali letalski park pred propadom in uničenjem. Najbrž niso niti razmišljali o kakem letalskem muzeju. Takrat bi nam¬ reč zadostvovalo, da bi stara in odsluže¬ na letala shranili nekje v odmaknjenih ko¬ tičkih svojih hangarjev, kjer bi, sicer zaprašena, počakala boljše čase, ko bi se našel kdo z zadostno mero zagnanosti in seveda dovolj denarja za njihovo ob¬ novo. Res je, da je takrat za to v aeroklu¬ bih primanjkovalo prostora in sredstev, vendar pa so marsikatero klubsko veseli¬ co pripravili prav s pomočjo toplote, ki so jo izžarevali razsekani ostanki odsluže- nihjetal. Časi se spreminjajo, stara letala posta¬ jajo spet moderna, imamo svojo državo in svetu bi radi pokazali, kaj se je na področju letalstva dogajalo pri nas. Tako je uspelo posameznim letalskim navdu¬ šencem z mnogo dela, odrekanja in vla¬ ganja lastnih finančnih sredstev obnoviti nekaj primerkov ohranjenih starih letal. Nekaj obnovljenih jadralnih letal so za¬ časno razstavili pod stropom mednarod¬ nega letališča na Brniku. Posamezne pri¬ merke jim je uspelo obnoviti celo tako te¬ meljito, da lahko danes po dolgem času spet letijo. Modelarji imamo zdaj priložnost, da sodelujemo pri pripravi razstavnih pri¬ merkov predvsem tistih letal, katerih grad¬ nja v naravni velikosti ne bo nikoli smotr¬ na, takih od katerih so se ohranili le skopi podatki o tehničnih lastnostih, risbe ali slike oziroma tistih za katera vemo, da so jih izdelali le v manjšem številu. Gradnja in letenje s takimi maketami starodobniki (oldtimerji) bo za modelarje prav gotovo svojevrsten užitek. Čez čas, ko bi se posamezne makete naveličali, pa bi jo lahko odstopili letalskemu muze- 4 • TIM 2 • oktober 1996 PRILOGA ju. Predlagamo, da se posamezniki lotijo gradnje maket starih letal v enotnem meri¬ lu 1 : 4 ter 1 : 10. Na ta način bi dosegli, da bi bile razstavljene makete, med se¬ boj laže primerljive. Pri zbiranju podatkov o naših zgodovin¬ skih letalih je zelo dejaven sodelavec revi¬ je Tim in modelar Tone Pavlovčič iz Izole. Kogar zanima gradnja tovrstnih maket, ga lahko pokliče po telefonu, saj g. Pavlovčič o vseh teh letalih tudi mnogo ve. Akrobatsko jadralno letalo sokol Tokrat smo za objavo v reviji pripravili njegovo risbo akrobatskega jadralnega letala, enoseda sokol. Tega je leta 1946 za tedanjo tovarno letal Utva iz Pančeva skonstruiral Mariborčan ing. Ivo Šoštarič. Edini primerek letala sokol so izdelali in preizkusili leta 1947. Zmoglo je oprav¬ ljati vse akrobatske figure, za katere je bilo načrtovano, in je bilo po zmogljivo¬ stih primerljivo s podobnimi tujimi letali. Sokol je bil 6,85 m dolgo letalo in v celoti grajen iz lesa in tanke vezane plošče. Pilotska kabina je bila zaradi zmanjšanja zračnega upora in večjega udobja pilota v celoti zaprta. K zmanjšanju zračnega upora je pripomogla tudi eliptična oblika preseka trupa. Njegovo krilo z razpetino 15,2 m s tedaj sodobnim galebjim lo¬ mom je bilo trapezne oblike z oblim zaključkom. Za vzlet in pristanek sta mu služila drsna smučka in neuvlačljivo kolo, ki se je takrat kot noviteta začelo uveljav¬ ljati namesto drsne smučke. Uporaba ko¬ lesa je letalu omogočala lažji aerovlek do višine akrobatske cone. Med drsnim letom je z višine 1 m pre¬ letelo 24 m daleč, kar je bilo za tiste čase zelo dobro drsno razmerje, posebej za akrobatsko letalo, ki po letalskih sposob¬ nostih zaostaja za lastnostmi pravih jadralnih letal. Sokol je bil za tisti čas grajen tehnično in tehnološko zelo na¬ predno. Ni znano, zakaj ga niso začeli serijsko izdelovati. Najverjetneje je bila gradnja krila z galebjim lomom glavnega nosilca preveč zahtevna, zamudna in zato predraga. Izvedeli smo, da je Tone Pavlovčič leta 1948 za letalsko razstavo, ki je bila spremna prireditev prvomajske parade, pripravil statično maketo sokola v merilu 1 : 25. Kljub temu da so izdelali le en pri¬ merek, letalo takrat očitno ni bilo povsem nepoznano. Maketo je izdelal iz narav¬ nega češnjevega lesa. Objavljamo dve črnobeli fotografiji iz tistega časa, s katerih je razvidno, kakšno je bilo letalo in kako je bilo okrašeno. Za objavo nam ju je posodil g. Jerin. Maketa sokola Maketo lahko izdelate v samogradnji na način, ki vam najbolj ustreza, ali pa se odločite za nakup sestavljanke, ki so jo na pobudo in s pomočjo Toneta Pav¬ lovčiča pripravili v logaški firmi Mibo modeli. Odločili so se, da v svoj program najprej uvrstijo maketo sokola v merilu 1:10. Maketo so pripravili v izjemno kratkem času in je tehnično zelo dovrše¬ na Izdelana je tako, da jo je mogoče hitro in preprosto sestaviti. Trup skupaj s smer¬ nim repom in krmilom je izdelan iz epok- sidnega laminata, kosi krila pa so že Preverjanje delovanja krmil makete pred prvim testnim poletom Miha Grom pred prvim poletom preverja, ali so vsi nastavitveni koti pravilni. Sokol je zelo primeren za pobočno jadranje. Start je uspel. obdelani in pripravljeni za montažo. Ma¬ keta je pripravljena za krmarjenje s tremi servomehanizmi. Dva, za smerno in višin¬ sko krmilo, sta nameščena v sprednjem delu trupa, krilca pa odklanja tretji, na¬ meščen med polovici krila. Galebji lom krila pri tako majhnem modelu povzroča določene tehnične težave pri izvedbi krmiljenja krilc, ki pa so jih v Mibu rešili preprosto in učinkovito. Sokol v merilu 1 : 10 je namenjen akrobatskemu letenju na pobočju, lahko pa_ga razstavimo tudi kot statično maketo. Škatla, v kateri kupimo model, ima ročaj, da je uporabna tudi za prenos sestavljenega modela do leta¬ lišča. akrobatske figure dvižni zavoj oziroma "raver- sman". Mibov sokol s trofejama iz Val di Fasse Model sokola v merilu 1 : 10 so Mihov¬ ci prvič javno predstavili na letošnjj mo¬ delarski prireditvi v Crngrobu pri Škofji Loki. Model je svoje odlike dokazal tudi na mednarodnem srečanju modelarjev v italijanski Val di Fassi, kjer je Bogo Štem¬ pihar z njim v kategoriji starih letal prejel prvo nagrado in pokal tako za videz in vernost makete kakor tudi za odličen pri¬ kaz letenja in z njim prekosil vrsto večjih maket te kategorije. Mibo modeli bodo eno od maket sokola poklonili bodočemu letalskemu muzeju. Upamo, da smo s tem člankom spodbu¬ dili zanimanje za gradnjo maket starih slovenskih letal, zato vse pralce maketar- je vabimo k sodelovanju. Želimo si, da bi ob vašem sodelovanjem kmalu spet imeli priložnost opisati katero naših starejših letal. Aleksander Sekirnik in Anton Pavlovčič TIM 2 • oktober 1996 • 5 PRILOGA Kolibri Naneslo je, da sem imel priložnost preskusiti model hawkeye, ki je namenjen nošenju tovora in fotografiranju iz zraka. Model me je v zraku prijetno presenetil, predvsem njegovo nezahtevno upravlja¬ nje, ki omogoča, da lahko več pozornosti posvetimo tovoru ali fotografiranju. Ven¬ dar ima omenjeni model nekaj slabih točk, zato sem ga ustrezno predelal. Na¬ stal je model, ki sem ga poimenoval ko¬ libri. Prvotni model je imel podaljšek trupa iz aluminijeve cevi, kar je bil zelo pogost vzrok za jezo pri trdem pristanku, saj je bilo popravljanje zrahljanega trupa zah¬ tevno in počasno opravilo. Predelani po¬ daljšek je škatlaste konstrukcije ter izde¬ lan iz balze. Model je dobil močnejši mo¬ tor, saj sem namesto 3,5 cm 3 vgradil mo¬ tor s prostornino 6,5 cm 3 ; s tem sem mo¬ delu dodal veliko rezervo moči in hkrati tudi povečal prostor za tovor. Model je namenjen tudi izdelovalcem motornih modelov začetnikom, saj je zelo stabilen in dopušča tudi manjše napake pri pilotiranju. Krilc za obvladovanje nagiba nima, kar pa ne pomeni, da jih ne smemo vgraditi. Pri njihovi morebitni vgradnji je treba V-lom krila zmanjšati za polovico. Model lahko uporabimo v različne na¬ mene. V prostor za tovor lahko vstavimo najrazličnejše predmete: sladkarije, ki jih tako radi mečemo otrokom na raznih prireditvah; modele padal; in fotoaparat, če odstranimo loputo, ki zapira odprtino. Servomotor za odpiranje lopute v tem primeru porabimo za sprožitev foto¬ aparata. Pri izbiri kamere ne bodimo pre¬ več zahtevni, saj so najboljši rezultati nastali s cenenimi in enostavnimi fotoa¬ parati, ki imajo zelo malo nastavitev. V zraku namreč zelo težko najdemo kot in jakost svetlobe, ki ustreza natančnim na¬ stavitvam zahtevnejših kamer. Kdor ni navdušen nad nobeno od idej, lahko od¬ prtino preprosto zalepi in opusti četrti ser¬ vomotor. Gradnja modela ni zahtevna, saj za¬ dostujejo le osnovni gradbeni prijemi. Trup Trup najprej v naravni velikosti nariše¬ mo na skupen papir, ki ga napnemo z risalnimi žebljički na šablonsko desko. Iz vezane plošče, debele 4 mm, izrežemo dele Tl do T 1 0. Nosilec motorja naredi¬ mo iz 8 mm debele vezane plošče, če pa omenjene plošče nimamo, izrežemo dva dela in ju med seboj zlepimo. Iz 3 mm debele balze izrežemo dve popolnoma enaki stranici trupa in eno pritrdimo na šablonsko desko. Sestavljati pričnemo de¬ le reber T 2, T 3 in T 4, ki jih zlepimo sku¬ paj in dobro stisnemo. Na ta sendvič pra¬ vokotno vlepimo nosilec T 6 in rebro T 1. Konstrukcijo prilepimo na stranico trupa na šablonski deski. V rebro T 5 moramo pred vgradnjo v trup vrezati luknje za ser- vomotorje, ki so na načrtu samo nakaza¬ ne, saj jih je treba prirediti dimenzijam uporabljenih servomotorjev. Na dokon¬ čano rebro pravokotno prilepimo stranici T 7 in rebro T 8. Vse skupaj pritrdimo v obstoječo konstrukcijo na šablonski de¬ ski. V nadaljevanje trupa prilepimo rebro T 9 in kos balze na koncu T 15. Ko se le¬ pilo posuši, lahko prilepimo še drugo bočno stranico trupa. Paziti moramo na pravi kot med rebri in simetričnost trupa. Oplato balze zgoraj in spodaj na trupu prilepimo tako, da so letnice pravokotne na vzdolžno linijo trupa; tako dosežemo dobro trdnost ročice trupa. Iz balze, debele 7 mm, zbrusimo smerni in višinski stabilizator ter ju prilepimo pravokotno na trup. Na spoju lahko prilepimo tudi trikotne letvice iz balze, ki ojačijo spoj. Celotno konstrukcijo zbrusimo in zaob¬ limo robove. Spredaj pod nosilcem motor¬ ja prilepimo na vsaki strani dva kosa 10 mm debele balze, da bo nosilec dovolj trdno vpet med opiate trupa. Iz tanke pocinkane pločevine sespajkamo rezer¬ voar, ki naj bo prilagodljivih dimenzij med rebroma Tl in T 4. Paziti moramo tudi na prostor servomotorja za plin, saj se nahaja tik ob rezervoarju. Za kovinski rezervoar sem se odločil zato, ker je zelo težko dobiti standardni plastični rezer¬ voar danih dimenzij. Za čiščenje notra¬ njosti rezervoarja je priporočljivo na zgornji strani narediti luknjo in jo zaspaj- kati s pravokotnim kosom pločevine. Pred čiščenjem je treba pokrov le odspajkati, s tem se rezervoar ne deformira oz. uniči. Rezervoar pritrdimo v trup z zalaganjem s penasto gumo, da tresenje trupa ne povzroča penjenja goriva. Pokrov T 12 naredimo iz 5 mm debele balze in ga spodaj uokvirimo z smrekovimi letvicami dimenzij 5x5 mm, da se tesno prileže v odprtino nad rezervoarjem. Loputo pros¬ tora za tovor izdelamo iz 3 mm debele balze in jo na notranji strani okrepimo s stekleno tkanino in epoksi smolo. Z dve¬ ma plastičnima šarnirjema loputo pritrdi¬ mo na trup. Na obeh straneh lopute pritr¬ dimo še dve opori iz 3 mm debele balze, ki sta na načrtu označeni s črtkano črto. Trupu tako manjka le še podvozje, ki aa izdelamo iz 2 in 4 mm debele klavirske žice. Zadnjo ostrogo T 1 8 naredimo iz 2 mm debele žice in jo z lesnim vijakom pritrdimo na trup. Sprednji del je samo¬ stojen in zakrivljen iz žice 4 mm. Na sre¬ dini je del T 19 malo odprt, saj je le natak¬ njen na trup in s tem zagozden v odprtini med rebroma T 2 in T 4. Rebro T 3 ima za boljšo stabilnost odprtino, prirejeno srednjemu delu podvozja. Na noge, ka¬ mor pritrdimo kolesa, pred tem prispaj- kamo dve podložki, ki držita kolesa v stalni legi. Na drugi strani kolo s preme¬ rom 75 mm utrdimo s primerno objemko in vijakom. Na mestu privitja objemke moramo izpiliti utor, da se vijak prilega in dobro prime. Prednost tako oblikova¬ nega podvozja se pokaže predvsem pri prevozu modela; enostavno in hitro se sname in tako zasede veliko manj prosto¬ ra v avtomobilu. Trup je pripravljen na prekrivanje s foli¬ jo, pred tem ga je treba še premazati z zmesjo lesnega lepila, razredčenega z vodo, s čimer zagotovimo dober prijem folije na površino balze. Sele ko je trup prekrit, zvrtamo in prilepimo letvici T 13, ki omogočata pritrditev krila na trup z elastikami. Potrebna je le še vgradnja motorja in celotnega RV-sistema. Položaj posameznih delov je prikazan na načrtu. Krilo Krilo je narejeno po sistemu stiropor- balza. Iz pertinaksa, kakršnega uporab¬ ljamo za tiskana vezja, naredimo dve popolnoma enaki šablonski rebri. S stiro- term žago izrežemo dve enaki polovici krila K 5 in z nožem olfa izrežemo utore za nosilce. Nad utorom nosilca prilepimo klin K 6 iz steklene tkanine in epoksi smo¬ le, ter celotno krilo prekrijemo z balzo K 5 debeline 1,5 mm. Najboljši uspeh do¬ sežemo s pomočjo vakumske vreče, če pa je nimamo, lahko celotno krilo obteži¬ mo. Ko se balzove opiate posušijo, pri¬ lepimo še torzijsko letvico K 1, ki jo zbrusimo iz smreke, ter zaključno letvico K 2, ki je iz balze debeline 8 mm. V odpr¬ tine za nosice prilepimo dela K 3 in K 4 ter obe polovici krila zlepimo med seboj. Najbolje je, da celotno krilo med leplje¬ njem pritrdimo na šablonsko desko, saj bomo le tako preprečili zamaknjen spoj, ki je tako zelo pogosta napaka začet¬ nikov. Na konce kril prilepimo še blok balze K 7 debeline 15 mm, obrušen v obliko kaplje. Krilo je potrebno le še dobro obrusiti in premazati z razredče¬ nim lesnim lepilom ter na koncu prekriti s folijo. Model je narejen in ostane nam le še letalni preizkus. Ker je zelo stabilen in počasen, ne bo delal preglavic. Zato velja - čim več uspehov! Robert Resman 6 • TIM 2 • oktober 1996 MODELARSTVO Francoska kljuka za prostoleteče modele Francoska kljuka za prostoleteče mo¬ dele je ena prvih kljuk za krožno vleko modelov, ki v današnjem času vse zah¬ tevnejše mehanizacije modelov F1A in Al že počasi izginja v pozabo, vendar na policah in travnikih še vedno najdemo nekaj modelov, ki jo imajo. V primerjavi z vsemi drugimi kljukami za krožno vleko (razne izvedenke ruske kljuke), ki so zaprte, je francoska odprta. Zaprte kljuke odpuščajo napake; med vleko se lahko ustavimo, spotaknemo, pademo, lahko celo prenehamo z vleko in model brez kakršnihkoli težav spravimo spet nad glavo ali z neodpeto vrvico na zemljo, kar je na tekmovanju velika prednost. Francoska kljuka ne dopušča napak; z njo je treba biti nežen in pozoren, v vsem ji je treba ustreči, trma ni priporočljiva. Toda francoska kljuka vso skrb vrača z mnogo elegantnejšim letom na vrvici in preprostejšim iskanjem termike. Poglejmo si najprej stvarne prednosti in slabosti. Prednosti Konstrukcija francoske kljuke je enos¬ tavnejša. Ni potrebno, da je glava trupa votla, kar je posebej pomembno za za¬ četniške modele. Montaža te kljuke je ve¬ liko preprostejša. Tudi napeljave na ti- mer, štart timerja in napeljava do vodo¬ ravnega repa so zelo enostavni. Zaznavanje termike je preprosto, od- petje v središču dviganja. Model lahko vrtimo tudi v najmočnejšem vetru (kolikor še dopušča trdnost kril, laksa in kljuke). Slabosti V vzdolnjiku se kljuka rada odpne, kadar je to najmanj potrebno, kar je mo¬ goče preprečiti le z zelo občutjivo roko in Sprinterskimi sposobnostmi. Med vleko ta kljuka ne dopušča niti trenutka počitka, saj mora biti laks stalno napet. Težave nastanejo, če mora tekmovalec naglo spreminjati smer ali hitrost teka; npr. ta¬ krat, ko mora preskočiti jarek ali luknjo, kadar se mora izogniti oviri ali drugemu tekmovalcu, ali kadar mora preprečiti zapletanje vrvi. Če se laks strga, se bo model odpel, zastavica bo odpadla in štart bo priznan. Izdelava kljuke Dela 1 in 2 sta izdelana iz durala de¬ beline 1,5 mm. Narišemo ju na dural plo¬ ščo; uporabimo lahko staro rezilo olfa, ki ga ni več škoda. V dural vrežemo tanke zareze in označimo mesta pregibanja. Luknje označimo z majhnimi križci, jih zatočkamo in izvrtamo s svedrom 0 2,4 mm; navoje vrežemo pozneje z navojnim svedrom 0 3 mm (3 x 0,8 = 2,4). Ko izvr¬ tamo luknje, z nekoliko večjim svedrom (npr. 0 4 mm) odstranimo iglice ob robu. Dela izrežemo iz plošče z rezbarsko žo¬ gico, ki jo namažemo z oljem ali milom, da lepše reže in ne poči. Nato oba dela v primežu natančno spilimo do pravih mer ter s piljenjem pod kotom 45° od¬ stranimo iglice. Na vnaprej označenih mestih ju s kleščami zakrivimo. Pri tem moramo biti zelo natančni in paziti, da sta zakrivljena dela pod pravim kotom in ostro zakrivljena. Navoje v luknjah a, c in d vrežemo z ročnim ali strojnim navojnim svedrom 0 3 mm, luknjo b pa s svedrom 0 3 mm le povečamo, saj nima navoja. Če uporab¬ ljamo ročni sveder, premer prilagodimo (zmanjšamo), da se vijak tesno privije, sicer se med poletom lahko odvije. Dela 1 in 2 sestavimo z vijakom M 3 tako, da se ujemata, v nasprotnem pri¬ meru moramo izdelavo enega dela ponoviti. Kljukico 3 izdelamo iz varilne žice 3 mm, ki jo na enem koncu zakrivi¬ mo pod kotom 60°, na drugem koncu pa z navojno čeljustjo vrežemo navoj M 3 dolžine približno 8 mm, da lahko privije¬ mo dve matici in del 1 debeline 1,5 mm. Del 4, ki je nosilec kljuke, izdelamo iz durala debeline 1,5 mm ali iz kosa vitro- plasta, ki se uporablja za tiskana vezja. Del 5 je enostaven in zanesljiv omejeval- nik smeri na smernem krmilu. Izdelan je iz navadne aluminijaste pločevine, debe¬ le 1 mm. Lahko ga krivimo, ne da bi pri tem poškodovali smerni stabilizator. V stabilizator vpilimo majhno pravokotno luknjico, v katero vstavimo pripravljeni omejevalnik in ga na polovici prega¬ nemo. Teža omejevalnika je zanemarlji¬ va. Zalijemo ga z epoksidnim lepilom. Tehtnico (6) lanko izdelamo na več nači¬ nov: iz lesa, zakrivljene jeklene žice ali tanke plošče vitroplasta debeline 0,6 mm. Buciki (7) morata biti nalepljeni na obeh straneh smernika in zasidrani v trupu. Zalepimo ju s sekundnim ali epok¬ sidnim lepilom. Ko so izdelani vsi glavni sestavni deli, se lahko lotimo vgradnje. V trup vrežemo zarezo za nosilec kljuke (4), ki ga vlepi- mo z epoksidnim lepilom. Zareza mora biti približno na polovici globine kril. Dela 1 in 2 sestavimo z vijakom M 3 (9), okrog katerega navijemo vzmet (10), ki del 1 pritiska k trupu. Že pred sestavlja¬ njem obeh delov pa v luknjo c na delu 2 /~ o ~d!L—(fo- ^ j TIM 2 • oktober 1996 • 7 MODELARSTVO privijemo vijak M 3 (8), dolg približno 7 mm, ki mora imeti stanjšano glavico. Z njim je kljuka pritrjena na nosilec, ki je prilepljen na trupu in nam omogoča pomikanje kljuke naprej in nazaj. Na nasprotni strani vijaka je matica. Na del 3 privijemo matico do konca navoja. Nato na kljukico skozi srednjo luknjo nataknemo del 1 in privijemo še eno matico, s katero kljukico zategnemo v pravi položaj (navzdol pod kotom 45° glede na trup). Povezava s timerjem je aluminijasta cevka, ki je speljana skozi trup tako, da je na eni strani pod kotom 90°, na drugi pa pod kotom 20°. Laks povezuje del 3 (okrog katerega je zanka) z zadnjim delom trupa (sredina nad smer¬ nikom) preko cevke skozi trup, okrog ti- merjeve izbokline (ki ustavi timer) in na¬ zaj preko cevke v trup. Laks je, odvisno od modela, privezan na levi ali desni strani tehnice (6). Reglaža Reglaža francoske kljuke je videti zahtevna, a je, ko jo dojamemo in jo ob¬ vladamo, zelo preprosta. Nastavitve mo¬ dela pozneje le redko spreminjamo v nasprotju z rusko kljuko, pri kateri je to skoraj obvezno opravilo. Bistvo reglaže francoske kljuke je v tem, da model ne kroži nad glavo v pravilnih krogih, tem¬ več v poševnih elipsah glede na zemljo. Nad glavo prične krožiti v krogih z majh¬ nim radijem šele v termičnem vzgornjiku. Zaznavanje dviganja z roko ni potrebno, saj že model sam pokaže dviganje s kroženjem nad glavo. Pri vleki skozi spuščajoči se zrak je po¬ trebna pozornost, ker pri tem model leti le nekaj metrov nad zemljo. Model najprej zregliramo v prostem letu na običajen način - za desno krožen¬ je. Vzmet na smerniku imamo pri tem na levi ali na desni strani trupa, odvisno od zvitja kril, ročice trupa itd. Če ugotovimo, da vzmeti nismo postavili na pravo me¬ sto, jo prestavimo na drugo stran in mo¬ delu še enkrat nastavimo pravilen kot krmila pri prostem letu. Za prvi visoki štart je priporočljivo nastaviti kljuko približno 5 mm pred težišče, njen položaj pa je lahko tudi 1 cm za težiščem. Kljukico pri¬ vijemo v srednjo luknjo na delu 1 ter jo nagnemo pod kotom 45° nazaj, da ob¬ roček vrvice lahko zdrsne nazaj. Pri vleki je smerno krmilo rahlo odklonjeno v des¬ no. Preverimo tudi delovanje timerja. Prostoleteči jadralni model Al z vgrajeno fran¬ cosko kljuko za visoki štart. Kljuka v položaju za vleko Horizontalni stabilizator v položaju za prisilno pristajanje modela Prvi štart je vedno tvegan, saj je raz¬ poreditev momentov še neznana. Model lahko leti naravnost ali zavija v eno oz. drugo smer. Pri zavijanju v desno je naj¬ bolje čim prej spustiti laks. Pri zavijanju v levo je nevarnost manjša, saj se model lahko sam poravna, lahko pa leti nizko nad tlemi, ki se jim počasi približuje, zato je tudi v tem primeru priporočljivo ukre¬ panje. Obe napaki je mogoče odpraviti s smernim krmilom, če ni učinka pa s prestavljanjem kljukice levo, desno, na¬ prej oz. nazaj. Običajno nam uspe model spraviti nad glavo že po tretjem štartu. Spustimo ga v prvi krog, v katerem mora biti vrvica toli¬ ko napeta, da se model ne odpne. Če model naredi prvi zavoj v obliki ustrezne elipse, je bilo pri tem več sreče kot zna¬ nja. Če je elipsa preozka, je kljuka preveč naprej, krmilo premalo odklonjeno, ali pa je kljukica preblizu trupa. Če model leti v krogu, so vzroki nasprotni pravkar navedenim. Za pravilen let modela se moramo naučiti poiskati termiko in hitro teči. Ob rahlem vetru se lahko spreha¬ jamo z modelom kot na promenadi, za letenje v vetrovnem vremenu pa potrebu¬ jemo močna krila. Model lahko odpen¬ jamo samo s spustom taksa ali pa s prač- kanjem, tako da laks izpustimo in se iz¬ streli kot elastika. Svetujem vam, da za vleko vedno uporabljate celotno dolžino vrvi; najprimernejši je laks, ki bolj blaži sunke. Francosko kljuko sem uporabil na šestih modelih (treh Al in treh F1A); na vseh se je dobro obnesla, saj sem z njo dosegel večino uspehov. Če se bo kdo odločil za vgradnjo te kljuke v svoj mo¬ del, se bo morda prepričal, da ni tako slaba v primerjavi z rusko, saj je veliko enostavnejša in primerna predvsem za modelarje, ki se prvič srečajo s krožnim vlekom in ki se bodo številnih izvedenk slavne ruske kljuke lahko lotili kasneje, ko bodo bolj izurjeni. Luka Žnidaršič 8 • TIM 2 • oktober 1996 MODELARSTVO Držalo za jadralne modele Vsak modelar, ki se ukvarja z jadralni¬ mi modeli, pozna težave pri sestavljanju in razstavljanju modela. Rešitev je v upo¬ rabi fotografskega stativa z držalom, ki ga privijemo nanj in je opisano v nada¬ ljevanju. Držalo je enostavno, poceni in univerzalno za večino trupov. Nastavljivo je tudi po višini, da lahko nanj naslonimo tudi krila večjih modelov. Dodatno stabil¬ nost modela med sestavljanjem pove¬ čamo z gumo ali penasto gobo, ki je prilepljena znotraj držala. Za izdelavo potrebujemo vezano plo¬ ščo debeline 4 mm, trikotne smrekove F3B model na stojalu stranic in dna osrednjega dela ter po¬ mičnih stranic in dela A prilepimo trikotne smrekove letvice, ki povečajo trdnost držala. V luknjo osrednjega dela z la¬ kom, odpornim proti vodi, prilepimo vgrezno matico. Ko se lak posuši, prilepi¬ mo gumo ali penasto gobo, kot je na¬ risano na načrtu. Uporabimo kontaktno lepilo, npr. neostik. Pomični stranici na stranici osrednjega dela pritrdimo z lesni¬ mi vijaki z okroglo glavo in podložko. Dolžina vijakov ne sme biti daljša od 1 2 mm. Vijakov ne smemo priviti do konca, saj se morata stranici pomikati gor in dol, odvisno od velikosti modela. Delo je končano, ko držalo privijemo na vijak na vrhu fotografskega stojala. Miran Kos Držalo za jadralne modele Konstruiral: Miran Kos letvice 10x10 mm in nekaj 10 mm de¬ bele gume ali penaste gobe. Iz vezane plošče z lokom za rezbarjenje izžagamo dno osrednjega dela, stranici, pomični stranici in dva dela z oznako A. V sredi¬ no osrednjega dela izvrtamo luknjo s pre¬ merom 10 mm. V pomični stranici izža¬ gamo dva vzdolžna utora, ki omogočata njuno pomikanje po višini. Na stičiša - centralni del TIM 2 • oktober 1996 • 9 _ _ MODELARSTVO_ Izračun lege težišča ladijskega modela Težišče modela Za stabilno in hitro vožnjo dobrega la¬ dijskega modela je poleg motorja, vijaka in pogonskih baterij najpomembnejša pravilna razporeditev vseh elementov. S tem je določena lega težišča, ki mora biti za vsak tip modela, na primer hidro, mo- no, ECO itd., na pravem mestu. Težišče je točka na modelu, v kateri so vse masne sile v ravnotežju. (O stabilnosti modelov smo obširneje pisali v lanskih številkah Ti¬ ma 5 in 9/10). Kupljeni modeli imajo v navodilih za sestavljanje in na načrtu podano lego te¬ žišča in priporočena mesta za vgradnjo pogonskih sestavnih delov. Velikokrat imamo pri gradnji na razpolago sestavne dele, ki odstopajo od navedenih v načrtu, to pa pomeni tudi odstopanje težišča od predpisane lege. Največji vpliv na stabil¬ nost modela ima moč uporabljenega motorja. Če imamo močnejši motor, kot je predviden v načrtu, moramo natančno določiti, kje bo novo težišče. Lego težišča lahko tudi izračunamo, če poznamo mase vseh sestavnih delov in predvidena mesta, kjer jih nameravamo vgraditi. Z izračuni določimo razporedi¬ tev elementov, tako da dobimo želeno lego težišča. Vzdolžna lega težišča Risba 1 prikazuje model čolna z vsemi elementi. Vzdolžno lego težišča izraču¬ namo po enačbi: Lt = ( m 1 xLl + m2 x L2 + m3 x L3 + . + mN x LN ) : ( ml + m2 + m3 + ...+ mN), kjer je: - m - masa elementa, - L - razdalja težišča elementa od zrcala modela, - 1 do N - število vseh elementov (tudi prazen model s pokrovom!). Delo si lahko poenostavimo tako, da enačbo prepišemo v primerno tabelarno obliko. Lt = vsota (mase x lege) : vsota (mase) = 1 8.640 gcm : 1050 g = 17,9 cm. Težišče bo od zrcala modela oddalje¬ no 17,9 cm. Prečna lega težišča Pri računanju prečne lege težišča moramo upoštevati moment re¬ akcije pogonskega vija¬ ka in lego vseh elemen¬ tov, tako da bo imel model pri polni hitrosti pravilno lego na vodi. Pri motorjih z močjo od 80 do 150 W je moment reakcije med 3 in 8 Nem, točno vrednost dobimo v podatkih o motorju. Žal marsikateri proizvajalec poda samo najvišje vrtljaje in vrtljaje pri toku, kjer je izkoristek motorja največji. Takrat vza¬ memo neko primerno vrednost. Risba 2 prikazuje model čolna z ele- mo tako, da ie pri levosučnih motorjih te¬ žišče levo od srednjice modela, gledano od zadaj. Pogonska os, motor, pokrov in DESNA STRAN LEVA STRAN menti, ki vplivajo na stabilnost okrog vzdolžne osi. Elemente prečno razporedi- model imajo težišče na vzdolžni osi. Prečno lego težišča izračunamo po enačbi za ravnotežje momentov: M (leve strani) = M (desne strani) + M (reakcije vijaka) Tudi tukaj si pomagamo s tabelo: Risba 1 Masi 100 g ustreza sila teže 1 N. V tem primeru je uporabljen motor z močjo 100 W, ki ima pri 20.000 vrtljajih na minuto moment 4,8 Nem. Dobimo: M (leve strani) = M (desne strani) + M (reakcije vijaka) = = 7,8 Nem + 4,8 Nem = 12,6 Nem. Rezultat potrjuje pravilno namestitev celic na levi strani, tako da je srednjica paketa 3 cm od sredine modela. Seveda moramo pri drugačni razmestitvi elemen¬ tov to upoštevati tudi pri računanju. Zaključek Z izračunom lege težišča pred vgrad¬ njo elementov v model si lahko prihrani¬ mo veliko časa in nepotrebnega dela. Ko je model gotov in na prvih vožnjah ugoto¬ vimo, da z njim nekaj ni v redu, nas čaka še veliko preizkušanja in popravljanja, pa še vemo ne točno, kaj je narobe in ka¬ ko napako odpraviti. S podobnim izračunom si lahko poma¬ gamo tudi pri letalskih modelih, kjer je prav tako pomembna pravilna lega težišča. Andrej in Jože Seljak 10 • TIM 2 • oktober 1996 MODELARSTVO NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK TEKMOVANJE Z LADIJSKIMI RV-MODELI NA ELEKTROPOGON - FSR-E/HIDRO 1. Konstrukcijska pravila 1.1 V kategoriji FSR-E hidro morajo biti modeli po zunanjem videzu podobni pra¬ vim tekmovalnim čolnom. Primeri podob¬ nosti, ki model uvrščajo v te kategorije so npr.: lutka voznika, kabina, model motor¬ ja, izpuhi; pri modelih proizvajalcev pa morajo imeti dodatke, ki po načrtu pri¬ padajo modelu. Tekmovanje s funkcional¬ nimi modeli ni dovoljeno. Dodatni pripo¬ močki, kot npr. stiropor, ki pripomorejo k obračanju modela, niso dovoljeni, razen če so sestavni del modela (voznikova ka¬ bina). 1.2 Model ima lahko enega ali več površinskih ladijskih vijakov in enega ali več elektro motorjev, za katere ne veljajo nobene omejitve. 1.3 Modeli morajo biti opremljeni s štartno številko, ki je jasno vidna z obeh strani. Velikost štartne številke je enaka velikosti, predpisani pri kategoriji FSR-E. 1.4 Modeli morajo biti opremljeni s stikalom, s katerim je mogoče prekiniti tokokrog med pogonskimi akumulatorji in motorjem. 1.5 Za pogon so dovoljeni samo aku¬ mulatorji Ni-Cd velikosti sub C. 2. Kategorije modelov Kategorije so naslednje: Pogoj za oblikovanje juniorske tekmo¬ valne skupine je najmanj 5 ali več junior- jev, prijavljenih v eni kategoriji. 3. Čas teka Dolžina teka v kategorijah FSR-E/H- mono 1-3 je 5 minut, v kategorijah FSR- E/hidro 1-3 pa 4 minute. 4. Pravila tekmovanja 4.1 Tekmovalna proga in teki 4.1.1 Tekmuje se v smeri urnega kazal¬ ca na ovalni progi, ki je določena s šesti¬ mi bojami. Dimenzije in oblika proge ter smer starta so prikazani na skici. Razdalja med spodnjo osnovo linijo in štartnim mestom je 15 metrov. Prav tako morata biti desna in leva spodnja boja oddaljeni 15 metrov od obale. Štartna boja mora biti rahlo odmaknje¬ na od spodje osnovne linije in 5 m od štartnega mesta št. 1. 4.1.2 Tekmovalci so razdeljeni v skupine po 8, vse skupine morajo biti po številu kar se da enake. Če je le mogoče, se oblikujejo skupine z največjim možnim številom tekmovalcev. 4.1.3 Tekmuje se v treh do štirih tekih. Končni rezultat je seštevek dveh najbolj¬ ših tekov (prevoženih krogov). 4.2 Start Model se da v vodo na sodnikov znak, vožnja pa se prične na zvočni signal. Model vozi na zgornjo desno bojo, kot je prikazano na sliki; v času 15 sekund se mora pripeljati do štartne boje. Ce se model ne prične premikati v 5 sekundah, mu štart ni dovoljen. Modeli ne smejo prečkati štartne linije pred iztekom 15 sekund in se med tem ne smejo ustavljati. Sodnik na pomolu mora glasno odštevati čas: 5, 10, 1 1, 12, 13, 14, štart. Ko sod¬ nik na pomolu zakliče štart, se prične odštevati tekmovalni čas. Za ponesrečen štart (prečkanje štartne linije pred zakli¬ canim štartom) se odšteje en krog. 4.3 Tekmovalna pravila 4.3.1 Ves čas tekmovanja se morajo tekmovalci obnašati športno. 4.3.2 Glavno pravilo je, da se počas¬ nejši model lahko prehiti na kateremkoli odseku proge. Počasnejše modele, ki vo¬ zijo po idealni liniji, se lahko prehiti le po zunanji strani. Idealna linija je določena kot linija, ki povezuje posamezne boje. 4.3.3 Počasnejši model, ki vozi zunaj idealne linije, je dovoljeno prehiteti po notranji strani. 4.3.4 Med prehitevanjem noben tek¬ movalec ne sme ovirati prehitevajočega modela tako, da bi spreminjal smer vož¬ nje. 4.3.5 Modelom, ki se med tekmova¬ njem na progi ustavijo, se morajo drugi tekmovalci izogibati. Trk s stoječim mo¬ delom se kaznuje z odštetjem enega kro¬ ga, in diskvalifikacijo, če se to ponovi. 4.3.6 Če tekmovalec prevozi bojo po notranji strani, je kaznovan s petimi se¬ kundami. Če na ta način prevozi dve boji zaporedoma, se mu odšteje en krog. Vsa¬ ka nadaljnja vožnja znotraj boj se kaznu¬ je z odštetjem enega kroga. Ponavljanje vožnje okoli napačno prevožene boje ni dovoljeno. 4.4 Splošna pravila 4.4.1 Organizator zagotovi reševalni čoln in posadko. Modela, ki se ustavi med tekmovanjem, se ne sme pobrati do konca teka. V posebnih okoliščinah, kot je na primer potapljanje modela, lahko sodnik na pomolu dovoli takojšnje reše¬ vanje. 4.4.2 Pomol mora biti dvignjen pri¬ bližno 1 m nad vodno gladino. 4.4.3 Tekmovanje mora potekati v ta¬ kem zaporedju, kot je prikazano v tabeli. Člani vedno tekmujejo pred juniorji. Pravilnik sta na podlagi pravilnika NA VIGA 94 prevedla in pripravila Janez in Miha Holc. štartna linija 75 m 1|2|3|4|5|6|7|8 štartna mesta Risba tekmovalne proge za kategorije FSR E/H TIM 2 • oktober 1996 • 11 MAKETARSTVO v Sola plastičnega maketarstva (37. del) Cianoakrilatna lepila Mitja Maruško Cianoakrilatna lepila že leta niso več sen modelarjev in maketarjev, za katere¬ ga bi bilo potrebno odšteti bajeslovno premoženje. Prav nasprotno, trg je za¬ ložen z cenenimi in le krajši čas uporab¬ nimi cianoakrilatnimi lepili. Vprašljivo ka¬ kovostna lepila lahko kupite že za 300 tolarjev, kakovostnejši izbor pa je neko¬ liko dražji. Za pripravo tokratne pred¬ stavitve cianoakrilatnih lepil in njihove uporabe nam je trgovsko podjetje Gasil¬ ska oprema d. o. o. iz Ljubljane zago¬ tovilo izbor lepil ZAP ameriške firme Pa- cer Techonology & Resources, ki jih do¬ bite v trgovini Mladi tehnik na Levstiko¬ vem trgu 7 v Ljubljani. Prednosti cianoakrilatnih lepil Cianoakrilati so tekoči monomeri, ki polimerizirajo ob stiku z vlago v ozračju. Cianoakrilatna lepila so na¬ stala kot naključni proizvod v Kodakovih laborotorijih v petdesetih letih. Prvencu Eastman 910 so kmalu sledi¬ la še druga lepila in z njimi proizvajalci, tako da danes letna prodaja dosega stomi¬ lijonske dolarske zaslužke. Prav zaradi množične proiz¬ vodnje in uporabnosti so cianoakrilatna lepila posta¬ la dostopna tudi maketarjem z običajno plitvimi žepi. Cianoakrilatna lepila po¬ trebujemo povsod tam, kjer želimo hitro in dovolj trdno zlepiti različne materiale. Lepilo se strdi in veže v nekaj sekundah, hitrost vezave pa lahko pospešimo z dodajanjem posebnih pospeševalcev pred lepljenjem ali po njem. Spoj je zelo trden, če seveda ni izpostavljen močnim stranskim udarcem. V takem primeru lahko popusti. Pri lep¬ ljenju plastičnih maket ga lahko uporabi¬ mo skoraj povsod, le lepljenje prozornih delov je za večino maketarjev nepre¬ mostljiva ovira, saj hlapi lepila poškodu¬ jejo notranjo površino zlepljenih delov. Za odstranjevanje cianoakrilatnih lepil lahko uporabimo posebne odstranjeval¬ ce, kot je npr. ZAP Z-7 debonder. Za od¬ stranitev odvečnega strjenega lepila lah¬ ko uporabimo alkohol ali pa aceton. Upo¬ rabo slednjega vam na plastičnih površi¬ nah odsvetujemo, odlično pa očisti vaše roke. Pa si oglejmo nekaj načinov upora¬ be teh lepil. Lepljenje plastičnih delov Stične robove očistimo in poskrbimo, da niso pretirano porozni, saj porozna površina terja uporabo posebne vrste cianoakrilatnih lepil. Večina izdelovalcev je embalažo prilagodila zahtevam lepila, ki terja tanek in kapljičast nanos na eno od stičnih površin. Izdelki ZAP imajo ro¬ busten rilček s primerno odprtino, ki ne dopušča naglega strjevanja lepila. Pod pokrovom stekleničke se skriva Je doda¬ ten čep, ki trdno oprime rilček. Čep pred uporabo odtrgamo in na ta način tudi od¬ premo stekleničko. Vsa ZAP-ova lepila smo testirali in preverili njihovo obstoj¬ nost po odpiranju originalne embalaže. Vsa lepila so po šestih mesecih in hran¬ jenju v hladilniku delovala v skladu z na¬ vedbami proizvajalca. Toda še tako lično in pripravno obliko¬ vana embalaža ne omogoča natančnega nanosa kapljic lepila na težje dostopna mesta. Preprosta rešitev je košček stekla z obrušenimi robovi, kamor kanemo kaplji¬ co lepila. Če ne premoremo posebnih orodij za nanos cianoakrilatnih lepil, kot je npr. Sauadronov nanašalec lepil (SQ 10203), lahko uporabimo zobotrebec, kovinsko iglo ali kos tanke plastične niti. Najbolj priročna domača rešitev je obru- šena injekcijska igla, ki ji odstranimo zgornjo polovico. V žlebu se zaradi kapi¬ larnega učinka vedno nabere dovolj lepi¬ la, ki ga lahko natančno nanesemo. Rav¬ na steklena površina je primerna tudi za nanose lepila na robove jedkanih kovin¬ skih delov. Pri lepljenju stičnih robov trupov letal ali obeh polovic kril običajno uporabimo kar kapilarni učinek tekočega lepila, ki kar samo zleze v razpoko. Kljub temu pa svetujemo zaščito preostale površine s kosi lepilnega traku. Sestavne dele trdno stisnemo in po nekaj sekundah je spoj dovolj trden. Cianoakrilatna lepila rešuje¬ jo težave, ki jih povzročajo ukrivljeni se¬ stavni deli na večjih maketah; paziti pa moramo, da take dele prej poravnamo v topli vodi. Vse manjše plastične dele lepimo z iz¬ jemno majhno količino lepila. Plastični del pomočimo v kapljico lepila na steklu. Odvečno lepilo nemudoma odstranimo kar s kosom poroznega toaletnega papir¬ ja. Cianoakrilatna lepila le redko nanašamo na obe stični površini. PLASTI ZAP Ca ++ je namen¬ jen lepljenju plastičnih delov. Naš testni primerek je bil pre¬ cej gost, skoraj želatinast. Tak je uporaben za lepljenje manj¬ ših delov v vnaprej pripravlje¬ na ležišča. Kapljica želatine veže v nekaj sekundah. PLASTI ZAP Ca ++ je na voljo v manjši 10-gramski embalaži. Naš primerek je precej slabo pre¬ stal test obstojnosti, saj po šestih mesecih lepila ni bilo več mogoče iztisniti iz plas¬ tenke. Lepilo kot polnilo Ostanki posušenega lepila se izvrstno obdelujejo, zato lahko cianoakrilatno le¬ pilo uporabljamo tudi kot kit. Na stične robove nanesemo več slojev lepila. V ta namen so primernejša manj tekoča lepi¬ la. Lepilo SLO-ZAP Ca je gosto in se po¬ časi suši, vendar je nadvse primerno za kitanje večjih vrzeli. ZAP-A-GAP je srednje tekoče cianoa¬ krilatno lepilo, ki se strdi v 10 do 20 se¬ kundah. Večinoma ga uporabljamo za lepljenje delov, primerno pa je tudi za polnenje večjih razpok. Iz družine ZAP je to najbolj univerzalno lepilo. Pregrobo gravirane plastične dele lah¬ ko popravimo z zalivanjem globokih ka¬ nalov. Nekaj nanosov lepila bo popolno¬ ma prekrilo vsako vgravirano vdolbino. Osušeno površino lahko brusimo in obde¬ lujemo kot vsako plastično površino. Pred barvanjem le preverimo, ali cianoakrilat- 12 • TIM 2 • oktober 1996 MAKETARSTVO Timovo izložbeno okno Italerijeve novosti iz Metronic Kometa no lepilo ni preveč porozno. Barva na takih mestih izgubi svoj lesk. Lepilo ZAP CA je zelo redko, zato je primerno za zalivanje vgraviranih linij. Izjemno hitro se suši, tako da ga lahko uporabimo za takojšnje popravke pri graverski spodrsljajih. Toda pozori Če ne zatesnimo koncev napačno vgravira¬ ne linije, se bo ZAP CA razlil v vse pove¬ zane linije. Za nanašanje večje količine ZAP CA lahko uporabimo pipete ali pa kar tanek čopič, ki ga pozneje očistimo z acetonom. Ulivanje Za kopiranje manjših delov ne potrebu¬ jemo epoksianih smol. V maso za mo¬ deliranje, kakršnih je na tržišlu kar nekaj, odtisnemo želeni del. Na površino odtisa nanesemo ločilec. V kalup zlijemo gostej¬ še lepilo (SLO-ZAP) in ga popršimo z pos¬ peševalcem. V nekaj minutah je polovica želenega dela pripravljena. Ločilec od¬ stranimo z alkoholom ali toplo vodo. Težave Občutljivost spojev za bočne udarce smo že omenili. Plastičnim maketarjem pa največ preglavic povzroča meglica, ki jo cianoakrilatna lepila puščajo ob robo¬ vih zlepljenih delov. Megleni nanos je ostanek polimerizacije prevelike količine lepila v tesnem prostoru, ko sestavine le¬ pila ne izhlapijo v okolje. Meglica je nai- večja nadloga prozornih delov na letal¬ skih maketah. Ko trup zlepimo, se vanj ujamejo hlapi in zarosijo notranje površi¬ ne. Za lepljenje prozornih delov zato raje uporabljamo posebna lepila. Opisane težave lahko omilimo z močnim prezrače¬ vanjem. Sušilec za lase bo priročno po¬ magalo. Svež meglen nanos lahko od¬ stranimo z alkoholom ali ZAP Z-7 debon- derjem. Nevarnost Ameriško tržišče je dovzetno za vsakr¬ šno paniko in tako je trditev, da cianoa¬ krilatna lepila sproščajo strupene proste cianidne radikale, povzročila precejšen preplah. Znana ameriška maketarska re¬ vija Fine Scale Modeler je med proizva¬ jalci izvedla anketo, s pismom pa se je obrnila tudi na organizacije za zaščito potrošnikov. Dokazov za strupen ali kan¬ cerogen učinek cianoakrilatnih lepil še ni, vendar to ne pomeni, da uporaba lepila ne more ogroziti zdravja. Vdihavanje hlapov je lahko škodljivo in dražeče za nosno in očesno sluznico, zato cianoakri¬ latna lepila uporabljamo v dobro zrače¬ nem prostoru in v majhnih količinah. Em¬ balažo zapiramo po vsaki odmeri lepila. Ce si lepilo pomotoma zanesemo v oči, si jih nemudoma speremo z veliko vode in po potrebi obiščemo zdravnika. Zleplje¬ nih prstov pa se lotimo z acetonom ali odstranjevalci cianoakrilatnih lepil. Lepi¬ la hranimo na zavarovanih mesti, da jih zvedave otroške roke ne dosežejo. Trboveljski Metronic Komet že nekaj let pravočasno dobavlja vse Italerijeve novo¬ sti. Med novostmi je nekaj dolgo pričako¬ vanih "ponatisov", veliko več pa je po¬ vsem novih maket. Med slednjimi pred¬ njačijo vedno priljubljene makete nemš¬ kih letal. Henschel Hs-129 B3 "tank buster" 1 : 72 (055) Italerijeva maketa Henschlovega "tan¬ kovskega odpirača" je upodobitev malo¬ številne izvedenke B-3 s topom 7,5 cm pod trupom letala. Z nekaj truda lahko iz natančno površinsko detajlirane makete izdelamo tudi predhodne verzije od B-l, ki pod trupom ni imela nikakršne oboro¬ žitve, do B-2/R-2 s 30-milimetrskim to¬ pom MK 103 in B-2/R-3 s topom BK 3,7 cm. Notranjost kabine premore instru¬ mentno ploščo in sedež, vse pa prekrije enodelna zasteklitev. Zvezdasti motorji in propelerja so dobro oblikovani, le plati¬ šča koles so nerealistična. Merilnik Revi pred vetrobranskim steklom bo potreben drobnih dopolnitev. Nalepke ponujajo oznake za dve letali s klasično kamuflažo "splinter" dveh temno zelenih in modre barve. Natisnje¬ ne so na tankem polsvetlečem filmu. Na¬ črt na sestavnici navaja številčne oznake Model mastersovih barv. Tudi barvna ilustracija na hrbtni strani embalaže ka¬ kovostno ponazarja barve letala. Maketa Hs-129 B-3 v merilu 1 : 72 je pravilnih mer, zato jo toplo priporočamo. Messerschmitt Bf-110 C3/C4 1 : 72 (049) Italeri z maketo Bf-1 10 C3/C4 nada¬ ljuje usmeritev "več muh na en mah", kar se običajno kaže v kakovosti posameznih izvedenk. Že predstavljena maketa noč¬ nega lovca Bf-110 G je z napačno kabi¬ no najavljala maketo zgodnjih izvedenk dvomotornega "rušilca". Maketa ima žal še dvignjene reliefne detajle. Notranjost kabine je zadovoljivo detajlirana. Kritič¬ ne točke makete so motorske gondole, iz¬ vedba hladilnikov in platišča koles. Za¬ steklitev kabine je izdelana v več delih, zato lahko ob odprti kabini notranjosti posvetite nekaj več pozornosti. Nalepke so natisnjene na nesvetlečem filmu in ponujajo oznake za dve letali iz bitke za Britanijo. Navodila tudi tokrat priporočajo uporabo barv Model mas- ters. Italerijeva maketa Bf-1 10 C-3/C-4 je poceni, toda dober nakup. Messerschmitt Bf-109 F-2/F-4 1 : 72 (053) Končno! Po prekratki Hellerjevi maketi in grobem približku Froga je tu končno sprejemljiva maketa Bf-109 F. Italerijeva maketa sicer ni brez pomanjkljivosti, kot so nekoliko prekratek spiner, predolgo podvozje in simetrična ustja strojnic na trupu. Maketo odlikujejo kakovostno vgravirane linije. Notranjost kabine je oblikovana reliefno, vendar priporočamo uporabo Eduardovih kovinskih dodatkov. Trup Italerijeve makete je zasnovan z ločenim repom, kar najavlja še nadaljnje izvedenke tega slavnega in številnega lovca. Smerno krmilo na repu je ločeno, prav tako tudi opiate motorja. Deljena je tudi zasteklitev pilotske kabine, ki ponuja oklepljeno in običajno vetrobransko stek¬ lo. Nalepke ponujajo oznake za kar tri letala. Tu je izvedba F-2 slavnega nem- TIM 2 • oktober 1996 • 13 MAKETARSTVO škega asa Adolfa Gallanda z dodatno topovsko oborožitvijo v krilih. Za tropsko izvedenko F-4 je na voljo dodatni filter in hladilnik na trupu letala. Lovski bombnik F-4 lahko nosi 250-kilogramsko bombo. Oznake so izjemne kakovosti, navodila za njihovo nanašanje pa niso povsem natančna. Pri navedbah Model masterso- vih barv spet pogrešamo navedbo origi¬ nalnih nemških barv RLM. Italerijevi ma¬ keti se obeta lovorika "uspešnice", saj za¬ polnjuje veliko vrzel v ponudbi maket nemških letal. Gotha 242/244 1 : 72 (111) Metronic Komet je slovenski trg oskrbel tudi z omejeno količino ponovljene kako¬ vostne Italerijeve makete nemškega ja¬ dralnega transportnega letala gotna Go 242 in njegove motorne izvedenke Go 244. Mere makete v merilu 1 : 72 so zadovoljive, le dolžini makete manjka 4 mm. Notranjost makete je sicer skromna, saj se na pravem letalu skozi okna vidi žična skeletna struktura. V pilotski kabini je moč dodati prenekateri detajl od ročic do instrumentov. Vodila krilc in zakrile lahko izdelamo iz tankih niti, pa tudi pod¬ vozje terja rahle dopolnitve. Motorna izvedenka Go 244 ima solidno izvedene gondole motorjev Gnome & Rhone 14M, sami motorji pa so nekoliko slabše upodobljeni. Italerijeva navodila za barvanje jadral¬ ne izvedenke TD+IU s sredozemskega bojišča so napačna, saj morate namesto dveh predlaganih sivih odtenkov upora¬ biti dve klasični zeleni barvi RLM 70 in 71. Enako velja tudi za motorno izve¬ denko. Oznake so kakovostno natisnjene na nesvetlečem filmu, vendar brez svas¬ tik. Maketa gothe Go 242/244 je zaradi dvižnih vrat in prostorne notranjosti pri¬ merna za dioramsko upodobitev. Zaradi omejene serije pa pohitite z nakupom. Corsair F4U-7 1 : 72 (048) Čeprav boste v škatli te Italerijeve ma¬ kete našli 95 % delov, ki so jih uporabili že pri maketi F4U-5N, so pri Italeriiu po¬ pravili ključne napake. Trup letala so podaljšali v nosnem delu in motor ločili od protipožarne stene. Podvozje ostaja enako, torej nekoliko prekratko, dodani a so nosilci za različno raketno in botri¬ no oborožitev, saj je bila izvedenka F4U-7 namenjena predvsem jurišnim na¬ logam v francoski mornarici. Tudi ameri¬ ška izvedenka AU-1, katere zunanji raz¬ poznavni znak je, da nima posebnih vstopnikov za oljni hladilnik, je bila na¬ menjena enakim nalogam. Pilotska kabi¬ na je reliefno detajlirana. Zasteklitev ka¬ bine je deljena, toda ne povsem pravilnih oblik. Med oborožitvijo najdemo deset nekoliko prekratkih raket in dve napalm¬ ski bombi. Izvedba motorja izvedenke AU-1 je nerodno rešena in terja kitanje trupa. Maketa ustreza merilu 1 : 72. Izvrstne nalepke omogočajo gradnjo AU-1 ameriških marincev v korejski vojni in francoskega mornariškega F4U-7 iz časa francosko-britanske intervencije v Egiptu ob podržavljenju Sueškega preko¬ pa. Oznake so natisnjene na svetlečem in izjemno tankem filmu. Odlično maketo toplo priporočamo. Suhoj Su-22 UM-3K 1 : 72 (052) Že embalaža nas opozarja na sodelo¬ vanje češkega uvoznika Italerijevih ma¬ ket, Bileka, ki je Italeri oskrbel s kalupi za enosedežno in dvosedežno izvedenko suhoja Su-22. Slog čeških izdelovalcev je prepoznaven v nekoliko odebeljenih vgraviranih linijah in poenostavljeni kon¬ strukciji notranjosti. Sedeži v pilotski kabi¬ ni so preveč poenostavljeni, zato notra¬ njost kar kliče po kovinskih delih, ki so za enosedežno izvedenko že na voljo. Se¬ stavljanje je preprosto, spoji pa kalcovost- ni. Na Su-22 UM-3K so popravili tudi obliko repa, tako da maketa ustreza do- zdaj objavljenim načrtom v merilu 1 : 72. Nosilci oborožitve so sicer potrebni do¬ datnega kitanja. Podkrilna oborožitev je pestra in številna, toda nekoliko grobo oblikovana. Notranjost kolesnih prosto¬ rov terja dodatne detajle ob poenostav¬ ljenem podvozju. Zasteklitev pilotske ka¬ bine je deljena, prozorna plastika pa pri¬ merne debeline. Nalepke za eno sovjetsko in eno mad¬ žarsko letalo prinašajo le osnovne ozna¬ ke, natisnjene na tankem nesvetlečem fil¬ mu. Bilekovi izdaji za češki trg pa so pri¬ ložene izvrstne Propagteamove oznake s številnimi drobnimi napisnimi oznakami, ki so jih Su-22 polni. Mitja Maruško TIMOVI OGLASI PRODAM RV-napravo Futaba attack-SR (ima še 6 mesecev garancije). Poleg sodi servo- motor S3001, sprejemnik in škatlica za ba¬ terije. Cena je 120 DEM. Peter Zorc Brinje i/28 1290 Grosuplje Tel.: (061) 772-217, popoldne ZAMENJAM letalski motor 6,5 cm 3 z eliso in izpušno cevjo za ladijski motor od 1 do 5 cm 3 z vodnim hlajenjem in izpušno cevjo. Matjaž Tavželj Tel.: (0602) 83-582 PRODAM motorček super tigre X-1 1 (5.000 SIT), več elektromotorjev, tester tranzistorjev (1,100 SIT), več ojačevalnikov, prek 30 knjig za maketarje o tankih, bojnih ladjah in arti¬ leriji ter načrte za letala. Marjan Hvalič Rožna dolina, Partizanske tehnike 1 5000 Nova Gorica Tel.: (065) 21-536 UGODNO PRODAM RV-napravo višjega kakovostnega razreda Robbe FC-R118F (rab¬ ljena samo 5 ur) s servomehanizmom S-148, oddajniškimi celicami, pultom in dolgimi roči¬ cami. Prodam tudi Robbejevo elektrojahto key- lago dolžine 870 mm z motorjem, elektron¬ skim regulatorjem Robbe rokraft 100 E, ser¬ vomehanizmom za smer, krmilom, stabilizator¬ ji, osjo, kardanom, eliso, ter celicami 7,2 V. Model je kot nov. Cena po dogovoru. Tel.: (064) 422-866 Tomaž PRODAM helikopter Schluter mini boy, au- topilot (gyro Hiteč BB), plastični trup za ja¬ dralno letalo, več jadralnih letal in merilnik vrt¬ ljajev. Vse je lepo ohranjeno. Iztok Matjašec Plešičeva 45 1117 Ljubljana Dravlje Tel.: (061) 159-2189 BREZPLAČNI katalog PC-iger. Zahtevajte svoj izvod sedaj I Tel.: (063) 743-651 Peter UGODNO PRODAM eksplozijski motorček Enya 09-IV z izpušno cevjo, eliso, spinerjem, svečko, sponko za svečko, rezervoarjem (pylon) in pripomočkom za vžiganje. Mo¬ torček je samo utečen. Primeren je za jadral¬ na letala razpetine do 2,5 metra. Prodam tudi Robbejevo jahto kev-lago z motorjem, regulatorjem, osjo, kardanom, eliso, krmi¬ lom, servomotorjem za smer, stabilizatorji in celicami. Model je kot nov - ugodnol Tomaž Križnar Ul. Antona Kodra 6 4207 Cerklje Tel.: (064) 422-866 14 • TIM 2 • oktober 1996 MAKETARSTVO Maketarski fotostrip (2. del) Aviatik (Berg) D.I med prvimi slovenskimi lovskimi letali Kovinski ulitek zgornje polovice letal¬ skega motorja Austro-Daimler AD 200 hp je dokaj poenostavljen, zato mu odpilimo izpušne cevi in jih nadomestimo s plastič¬ nimi cevkami. Na motor dodamo vso po¬ trebno električno napeljavo, ki jo izde¬ lamo iz tankih bakrenih žičk. Motor prile¬ pili na dva plastična nosilca. Ker naj bi bila maketa v nosu čim lažja, ga na spod¬ nji strani navrtamo in odstranimo odveč¬ no kovino. Končno obe polovici trupa zlepimo in stične robove temeljito pokitamo. Ko se kit osuši, celotni trup letala prebrusimo. Pri tem razni površinski detajli izginejo, saj jih v vacformski tehniki ni mogoče do¬ volj kakovostno izdelati. Med kovinskimi oplatami v nosu letala so pregloboke in preširoke zareze, zato tudi te prekrijemo s kitom. Robove trupa ostro obdelamo. Ob kabini nanesemo debelejši sloj kita, ki ga bomo oblikovali v usnjeno obrobo. Jašek za izmetavanje praznih strelivnih tulcev izdelamo sami. Enako storimo s številnimi kovinskimi pokrovi na obeh straneh trupa. S svedrom izvrtamo ležišča opornic kril in podvozja. Skozi trup potis¬ nemo tudi tanko jekleno žico, ki bo nosi¬ la krila, v nosu trupa pa prilepimo ležišče propelerja. Trup se suši in čaka ob strani, medtem pa se lotimo izdelave kril. V notranjost kril vlepimo balzove trakove in tanko jek¬ leno žico, kar bo preprečilo ukrivljanje kril. Stične robove temeljito namažemo s tekočim lepilom in obe polovici kril pre- pašemo z lepilnim trakom. Ko se lepilo popolnoma osuši, robove kril temeljito os¬ trgamo in obrusimo na ravni površini. S kitom popravimo nepravilen odtis. Spod¬ nji polovici kril sta odtisnjeni v enem ko¬ su, kar nam olajša obdelavo. Ponazoritev strukture krila bomo ohranili, zato pri brušenju pazimo na ta površinski detajl. Repne površine izdelamo tako, da upo¬ rabimo le eno polovico že oblikovanih predlog. Površino teh delov popolnoma zbrusimo in nanje nalepimo tanke pla¬ stične trakove, ki ponazarjajo rebrasto strukturo. Z zarezami in kosi plastike pona¬ zorimo okovje na pregibih krmilnih povr¬ šin in prilepimo še ročice vzvodov. Pred¬ nji opornici na spodnji strani repnih povr¬ šin sta bili kovinski, zato ju izdelamo iz debelejše plastične niti. Gibljive krmilne površine so s trupom na spodnji strani povezane s tanko jekleno žico, na zgor¬ nji pa s kovinsko opornico. Ko zmešamo pravilne odtenke barv, se lotimo barvanja glavnih sestavnih delov. Najprej pobarvamo spodnje površine kril in trupa, nato pa z dvema barvama še zgornje površine. Na trup nabrizgamo debelejšo belo črto in narišemo osebni pilotov znak. Pri izdelavi makete smo barve nanašali z Badgerjevimi zračnimi čopiči. Skozi trup letala zvrtamo luknjo, kamor vlepimo jekleno žico, ki služi kot nosilec spodnjega krila. Na trupu očistimo leži¬ šča za opornice zgornjega krila, ki so na aviatiku D.I kar zapletene. Za izdelavo uporabimo že oblikovane Contrailove plastične paličice z aerodinamičnim pro¬ filom. Dolžino teh opornic skrbno preve¬ rimo na načrtu. Kakršna koli napaka se nam pozneje lahko zelo maščuje. TIM 2 • oktober 1996 • 15 Na ravni površini si iz kosov balze pri¬ pravimo priložnostni kalup, kamor bomo položili zgornje krilo ter nanj prilepili trup z opornicami. Medtem ko se lepilo poča¬ si suši, pohitimo z lepljenjem opornic na krilu, ki jih pred tem natančno prilagodi¬ mo na mero. Celotno maketo pritrdimo z lepilnim trakom in počakamo, da lepilo dobro prime. O izdelavi koles z naperami smo že podrobneje pisali, zato se posvetimo izdelavi podvozja. Prvi poskus umerjanja opornic se nam je ponesrečil, saj na načr¬ tih dolžine opornic niso točne. Na letalu je bil na glavne opornice v obliki črke "V" pritrjen jeklen prečni drog, nad njim pa je tekla kolesna os. Os je bila ob stičišču z opornicami povita z elastičnimi vrvmi, kar ponazorimo z navit- E elo tanke elastične niti. Najdete jo v ih starih nogavicah. Ko je podvozje trdno zlepljeno, nataknemo še kolesa in konce plastične osi zatalimo z razbeljeno konico bucike. Med prednjima opornica¬ ma napeljemo še trdnostne vezi. Na zamašku šampanjca sedečega kitarista lahko podarite komu, ki hodi v glasbeno šolo, pod ogledalo v avtomobilu obešena smučarja pa vas bosta opozarjala na skorajšnji prihod zime. in kleščami iz telefonske žice naredil nekaj drugačnega, posebnega. Ker je gradiva počasi zmanjkalo, ko je v silni poplavi idej iz kleti oziroma drvarnic izginila že vsa žica in ko je imel tudi vratar v bližnjem Iskri¬ nem servisu našega motoviljenja okoli zabojnikov že čez glavo, je ustvarjalna kleber) ter spustite domišljijo z vajeti. Ugotovili boste, da lahko iz žice, lesenih ali plastičnih kroglic ter drugih drobnih pred¬ metov brez težav naredite kakršno koli fig¬ urico, obesek za ključe, okraske za novolet¬ no jelko in še marsikaj. Matej Pavlič Na rep prilepimo še smerno krmilo s kokardo in napeljemo žične krmilne vzvode. Krmilne površine naj bodo rahlo odklonjene. Mitja Maruško rigurice iz žice Po načrtu napeljemo še preostale jek¬ lene žice med opornicami na krilih. Tan¬ ke razvlečene plastične niti prilepimo s kapljicami gostega jepila na prej oči¬ ščeno površino kril. Če v krila ne vgradi¬ mo dovolj trdne oporne lesene letve, bodo krila preveč gibka in bo napelje¬ vanje plastičnih niti mučno opravilo. Smuči so iz tanke bakrene pločevine, ki jo je mogoče rezati z močnejšimi škarjami, "vezi" so iz električarskih priključnih sponk, za glavo je uporabljena lesena kroglica, očala in kapo iz žice pa prilepite s sekundnim lepilom. vnema počasi popustila. Septembra se je začel pouk in na figurice iz žice smo po¬ zabili. Od tedaj je minilo precej let. Ko sem letošnje poletje peljal polno priko¬ lico nepotrebne navlake na odpad, sem tam na velikanskem kupu najrazličnejših žic zagledal tudi kose telefonskega kabla. Nisem se mogel upreti skušnjavi - in tako je nastal prispevek, ki ga pravkar berete. Kakršna koli navodila za izdelavo figuric iz žice so povsem nepotrebna; zadostuje, da si ogledate objavljene fotografije, vzamete nož, ščipalke, kombinirane klešče (najbolje električarske) in morda še spajkalnik ali cianoakrilatno lepilo (npr. UHU sekunden- Ko sem bil v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, smo pri nas doma dobili tele¬ fon. To je bil za vse seveda zelo pomemben dogodek, ki pa se ga sam spominjam še po nečem drugem: delavci, ki so delali telefon¬ sko napeljavo med hišami, so za seboj pustili polno krajših in daljših koščkov za palec debelega telefonskega kabla, ki je - kot vam je najbrž znano - sestavljen iz sple¬ ta nekaj deset tankih žic, izoliranih s pla¬ stiko različnih barv in barvnih kombinacij. Ne vem več, kdo je prišel na misel, da se da iz teh odpadnih kosov narediti figurice ljudi, živali in še marsičesa, dobro pa vem, da smo otroci iz ulice med tistimi počitnica¬ mi dobesedno tekmovali, kdo bo s pipcem Za trup figure lahko vzamete debelejšo žico, ki jo ovijete s papirjem oziroma gazo, ali pa si pomagate s šopom tanjših žic. ZA SPRETNE ROKE 16 • TIM 2 • oktober 1996 RADIJSKO VODENJE Test RV-naprave Graupner/JR X-388S Dr. Jan I. Lokovšek Uvod Kako dobro voditi letalski model, če je ta malce bolj zahteven? Potrebujemo namreč malce več kot samo dve krmilni ročici. Takrat uporabljamo še vrsto stikal in potenciometrov, ki jih moramo najti (I) in premakniti v kritičnih trenutkih leta mo¬ dela. Mnenja o tem, kakšna razporeditev ali kakšen način vodenja sta najboljša, so deljena. Najpogostejša razlika v raz¬ poreditvi je krmiljenje, tj. plin na levi ali desni strani. V Evropi smo se navadili imeti mogočne pulte z množico koristnih pomagal, kot je npr. ščitnik pred dežjem, pa tudi navlako. Predvsem Američani pa imajo raje oddajnik v roki in ne na pasu ob trebuhu. Tak oddajnik mora biti ergo¬ nomsko prilagojen držanju in je že po zasnovi drugačen. Eden takšnih je japon¬ ski izdelek višjega kakovostnega razreda JR/X-338S, ki ga je v svoj katalog uvrsti¬ la tudi ena najstarejših modelarskih firm Graupner iz Nemčije in je zato celoten komplet nemško "pobarvan": Angleškim navodilom je priložen nemški izvleček, oddajniku je dodana nalepka "Graup¬ ner", sprejemnik pa ima kar domovinsko pravico, saj vsebuje pristna nemška inte¬ grirana vezja! Za vsak izdelek, ki se pro¬ daja v Nemčiji, je seveda obvezen tudi nemški atest. Napravo za test je posodil generalni zastopnik za Slovenijo MIBO modeli iz Logatca, kjer so pripravilii tudi navodila za uporabo v slovenskem jezi¬ ku. Po ugodni ceni (manj kot 80.000 SIT) je naprodaj v vseh modelarskih trgo¬ vinah, ki prodajajo izdelke te nemške firme. Oddajnik Splošno Oddajnik uvrščamo med prestižne in bi ga lahko postavili ob bok Futabinemu FC 28 ali Multiplexovemu MC4000 ipd. Na¬ menjen je predvsem vodenju letečih mo¬ delov in je zato narejen za frekvenčno območje 35 MHz. VF-del je v obliki za¬ menljivega modula, kar pomeni, da lah¬ ko po potrebi z drugim modulom vozimo tudi v drugem pasu. Ohišje je priročno, kompaktno in dobe¬ sedno načičkano s stikali, potenciometri, ročicami in gumbi. Oddajna teleskopska antena je dolga 1 15 cm. Dokaj velik za¬ slon vsebuje vse podatke o imenu in vrsti modela, načinu oddaje, vseh mogočih M66 207-13 ima žig japonske firme OKI. Njegova ura je hitra za malo več kot 8 MHz. Opravlja prav vse naloge, ne samo pripravo vseh vrst signalov za oddajo. Zmore od klasičnega PPM do obeh kodiranj PCM, ki jih imenujejo »Z« in "S" PCM. "S" predstavlja 10-bitno Slika 1. RV-oddainik najvišjega razreda X- 388S. Oddaja lahko v načinu PPM in dveh načinih PCM1 nastavitvah, pa tudi napetosti baterije. Slednjo sestavlja osem celic Ni-Cd ve¬ likosti AA (mignon), zloženih v nosilec na zadnji strani. Zadoščajo za dobri dve uri delovanja oddajnika. Ko baterija oslabi, nas oddajnik na to opozori z zvočnim signalom! Ergonomsko obliko lepega izdelka dopolnjuje funkcionalen kroman ročaj za nošenje. Skoraj 1 kg težak iz¬ delek je izjemno kompakten in skoraj nič večji od podobnih dvokanalnih naprav! Notranjost Odpiranje in razstavljanje tako kompli¬ cirane naprave je kar naporno, pa ven¬ dar potrebno, če želimo npr. zamenjati funkciji leve in desne ročice ali pa npr. le ovečati napetost vzmeti. Prav ste pre- rali, v tem oddajniku si lahko nastavimo ne le dolžino krmilnih ročic, temveč tudi njihovo prožnost pri vračanju v nevtralni Slika 2. Pogled v notranjost z zadnje strani. VF-modul je odstranjen. Krožci označujejo vijake za uravnavo prožnosti krmilnih ročic. kodiranje in po natančnosti ustreza Futa¬ binemu "1024", čeprav z njim ni kom¬ patibilno! Vsa ta »ropotija« poleg ome¬ njene generacije signalov za osem ser- vomehanizmov zmore še tisoč in eno vrsto mešanj in nastavitev, razdeljenih tudi po vrstah letečih modelov. Kapa¬ citeta pomnilnika ni navedena, omogoča pa shranjevanje vseh vrst nastavitev za osem različnih modelov. Da bi vso to tehniko lahko uporabljali, imamo poleg šestih gumbov za progra¬ miranje še tri potenciometre za posamez¬ ne kanale ali nastavitve ter kar sedem stikal! Slednja služijo tako za vklope mešalnikov, preostalih kanalov ali pa razne dodatke, kot so npr. časovnik akro¬ batske figure, hrbtni let za helikopter itd. Litijeva podporna baterija s petletno živ¬ ljenjsko dobo poskrbi, da računalnik vseh teh nastavitev ne pozabi! Programska oprema Programiranje takega oddajnika je po¬ glavje zase. Preprosto je in se ga kaj hitro naučimo. Če verjamete ali ne, sko¬ raj vsa knjiga navodil v angleščini (90 strani) je namenjena le programiranju. Pa brez strahu, obširno so namreč opisane skoraj vse možnosti! V pomnilniku je prostora za nastavitve do osmih različnih modelov. Človek ne bi verjel, koliko podatkov oziroma nastavitev je mogoče shraniti za en sam model! Po 65 (pet¬ inšestdeset!) za helikopter, 60 za akro¬ batski in 58 za jadralni model, pri čemer nismo upoštevali prav vseh možnosti! V omoč je pregleden zaslon s tekočimi ristali. Za programiranje je na voljo šest TIM 2 • oktober 1996 • 25 RADIJSKO VODENJE gumbov; v program pridemo s hkratnim pritiskom dveh začetnih. Nato moramo le slediti dobremu meniju; preskočimo, kar nas ne zanima, in popravljamo oz. dopolnjujemo, kar je potrebno. V času programiranja je oddajnik "mrtev", sicer pa začne ob vklopu takoj oddajati signal in ne čaka potrditve kot npr. sorodni izdelki drugih proizvajalcev. Osem modelov v pomnilniku se zdi sicer dovolj, vendar pa ni možnosti doda¬ janja zunanjega pomnilnika za poveča¬ nje zmogljivosti. Oddajnik ima poleg vsega naštetega razkošja tudi priključek za signal NF, aa je mogoče prek posebnega kabla poga¬ njati sprejemnik, ne da bi bilo za to treba vzpostaviti radijsko zvezo. Angleška kra¬ tica za to je DSC (Direct Servo Control); v Timu smo jo spoznali že pri sistemih Futaba/Robbe. Priključek za to opcijo je mogoče uporabiti tudi za povezavo učenec-učitelj. Sprejemnik V kompletu je priložen sprejemnik PCM z enojnim mešanjem MC-18 (k. št. 3171). Reklama zanj pravi, da ustreza novejšim standardom, ki so jih označili z ABC&W. ABC je kratica za "Anti-Block- ing-Circuit", kar pomeni, da so dodelali avtomatsko regulacijo ojačitve, tako da motenje sprejemnika ne blokira, temveč Slika 4. "Z"-PCM-sprejemnik MC-18 je izjem¬ no majhenl mu le zmanjšuje doseg. W kot "Win- dow", tj. okno, pa se nanaša na selek¬ tivnost, tj. zmožnost delovanja v pasu 10 KHz. Sprejemnik je grajen v klasični tehniki, v SMD-ju je le ploščica z mikro¬ procesorjem. Tako zelo majhen (23 x 36 x 50 mm!) je lahko zato, ker je narejen kar na štirih ploščicah! Povezava med tremi osnovnimi ploščicami je toga. VF- del se suče okoli nemških integriranih vezij S041P in S042P, klasike sedemde¬ setih let! Vhodni del (ABC) je dodan posebej na lastni ploščici kar nad integri¬ rano vezje S042P. Izdelan je v diskretni tehniki, za selektivnost vhodnega dela pa skrbita dve induktivnosti. V medfrek- venčni stopnji je poleg dveh standardnih transformatorčkov 455 KHz še obvezni piezoelektrični filter LF H6SJ, brez katere¬ ga seveda ni predpisane ločljivosti, ali če hočete, delovanja v rastru 10 KHz (W). Mikroprocesor v tem sprejemniku je imel izbrisano oznako oz. podatki mode¬ larski radovednosti niso bili dostopni! področje. Preizkusil sem ga s sprejemniki vrste Futaba/Robbe, Multiplex, Sanvva/ Vanguard, HiTec in Simprop. Za spre¬ jemnik lahko uporabite kristal; JR ali tudi kateregakoli drugega, le da je številka kanala prava. Pri oddajniku ni izbire, uporabiti se sme samo originalni kvarc in nobenega drugega! V načinu PCM bo s tem od¬ dajnikom deloval le njegov lastni sprejemnik in še tam je treba paziti, da smo v pravem PCM; izberemo lahko namreč dva! Hvalimo Nizko ceno glede na zahtevnost, opre¬ mo in kvaliteto kom¬ pleta, priročnost in Slika 3. "DSC" ie vrvična povezava oddajnika zmogljivosti oddajni- in sprejemnika brez radijske zveze. ka, vključno s programsko opremo. Gradnja sama je sicer vzor nemške natančnosti, ne glede na to, da vsepov¬ sod piše "made in Japan": pozlačeni priključki za napajanje in servomeha- nizme, oklop ob mikroprocesorju, kva¬ liteten vitroplast in izjemno dobro kon¬ struirano ohišje. Masa sprejemnika znaša 44 g. Drugo V kompletu so bili priloženi še: zaprta škatlica za štiri baterije velikosti AA, kabel s stikalom, ki ima tudi priključek za polnjenje, in natikalni ključ za nastavitev dolžine krmilnih ročic v oddajniku. Servo- mehanizem je standardni C507, ki smo ga v Timu že opisali. Grajamo Škatle za baterijske vložke tako v oddajniku kot tudi v sprejemniku. Proiz¬ vajalec ponuja tudi boljše (beri dražje) rešitve, kot je npr. konfekcioniran kom¬ plet! Te toplo priporočam! Pozor pri odpiranju oddajnika! Če ste malo bolj nerodni, vam iz ohišja odletijo vzmeti in tipke! Izjemno kompaktnost gradnje v klasični tehniki. Le ta je po eni strani omogočila majhnost izdelkov, po drugi pa zelo otežila morebitna popravila. Sprejemnik MC 18 je res izjemno robusten in v solid¬ nem ohišju, vendar pa bo nedvomno treščil le enkrat. Meritve Naprava ima nemški atest in zato v skladu s pričakovanji nisem izmeril nič takega, kar ne bi bilo v skladu z našimi, še neobjavljenimi predpisi, ki ustrezajo nemškim oz. bodočim evropskim. Od¬ dajnik izseva malo manj kot dovoljenih 100 mW, frekvenčni spekter je lep v vseh treh načinih oddajanja. Poraba okoli 200 mA kaže, da bodo priložene bateri¬ je Ni-Cd tipa AA in kapacitete 500 mAh trajale malo več kot dve uri. Če se vam zdi to malo, potem boste posegli po min- jonkah večje kapacitete (do 850 mAh) ali pa celo po celicah Ni-MH, ki premorejo tudi do 1,2 Ah kapacitete. Šlednje bi zadostovale kar za šest ur oddajanja, kar je nedvomno dovolj tudi za velike za¬ gnance. Sprejemnik ima malo boljšo ob¬ čutljivost, kot smo je navajeni pri Graup- nerju in katere značilna vrednost je okoli 10 (jV. Našteto zagotavlja nemoten do¬ seg naprave za letalski model preko 10 km v zraku, kar mora zadoščati tudi večjim nerodnežem. Modelarski triki Slab doseg v ladijskem modelu Uvod Na ladijskih skupinskih tekmovanjih razreda FSR pogosto opazimo, da imajo modelarji težave z dosegom. Dvigovanje oddajnikov je zanesljivo znamenje, aa stvari uhajajo iz rok. Vprašamo se, kako je mogoče, da naprava, ki ima doseg vsaj nekaj sto metrov, odpoveduje že pri dvajsetih! Odgovorov je več, najpomemb¬ nejši pa je prav gotovo, kakor sem opazil na tekmovanjih, v anteni sprejemnika. Kompatibilnost V načinu PPM deluje oddajnik X-388S z večino ostalih FM-sprejemnikov za to Antena Vestni modelarji RV-sprejemnik v ladij¬ skem modelu zaščitijo pred vodo. Na- 26* TIM 2 • oktober 1996 RADIJSKO VODENJE vadno ga dajo v PVC-vrečko in ga še za¬ lepijo z izolirnim trakom. Pri tem zatesni¬ jo kable za serevomehanizma in anteno, kakor pač vedo in znajo. Opazil sem, da velika večina vodi te kable skupaj. To pomeni, da je antenski vod po dolžini vsaj nekaj cm tesno ob drugih kablih, morda je celo navit okoli njih! To je izvor težav, saj taka izvedba "krade" signal! Zato je razumljivo, da taka napaka močno zmanjša doseg. PVC VREČKA Slika 1. Najpogostejša napaka pri tesnjenju sprejemnika je, da je antenski kabel preblizu preostali napeljavi. Pravilno Slika 2. Pravilna rešitev zahteva ločeno pot za antenski kabel. Rešitev Odgovor je preprost: anteno moramo voditi posebej, t.j. ločeno od drugih kab¬ lov. Rešitev sem predstavil na sliki. Spre¬ jemnik naprej ovijemo s tanko penasto gumo, nato pa ga damo v PVC-vrečko ali plastično, prilegajočo se folijo. Sledi po¬ vijanje s širokim plastičnim lepilnim tra¬ kom, pri čemer pazimo predvsem na anteno. Napeljava Poleg opisane neumnosti lahko zagre¬ šite tuai še nekaj drugih. To je pretirano krajšanje antene ali njeno navijanje, če je predolga. Doseg prav tako močno zmanjša velika bližina pogonskega elek¬ tromotorja ali kake druga naprave, ki povzroča električna motnje. Anteno na¬ peljemo po čim krajši možni poti iz mo¬ dela in se pri tem, kolikor je to mogoče, izogibamo vsaki kovinski (prevodni) stvari. Pa dober doseg! Dr. Jan I. Lokovšek Novosti na modelarskem trgu MIBO modeli iz Logatca predstavlja celo paleto zveznih regulatorjev češkega porekla. Se ne dolgo tega smo gledali na tamkajšnje izdelke z omalovaževanjem, tokrat pa firma JETI model preseneča tako s kvaliteto izdelave kakor tudi s cenami. Pripravljamo že test celotne palete, zaz- daj pa si oglejmo podatke zanje v preg¬ ledni tabeli: Vsi regulatorji imajo možnost nastav¬ ljanja začetne točke regulacije. Modela navy in car sta vodotesna, navy pa ima prigrajeno tudi vodno hlajenje. Vsi regu¬ lirajo moč le v eni smeri (naprej), medtem ko ima model car tudi vzvratno smer ter nastavitev polnega plina. Izvedenke ak- ro“ nimajo zavore, ki jo sicer potrebuje¬ mo v letalskem modelarstvu tam, kjer ima¬ mo zložljiv vijak. V tabeli so navedene priporočljive maloprodajne cene. Ti regulatorji bodo naprodaj v ljubljanskih trgovinah: Mladi tehnik na Levstikovem trgu, Remiko v Jav¬ nih skladiščih (hala D), pri Nebcu na Andreja Bitenca 36 ter obeh Japryjevih prodajalnah v Mariboru in Celju. Marchetti SF je pravi lepotec. Motor 10 cm 3 je popolnoma skrit pod pokrovom, podvozje pa je tricikel. Futura serije XS je vrhunski izdelek, ki bi ga težko razlikovali od pravega vozila. Le kolesa izdajajo da gre za model off-road. Sicer pa Nebec hobi nadaljuje sodelo¬ vanje z italijanskima firmama Aviomo- delli in Mantua. Med letečimi maketami dobimo po ugodni ceni SIAI Marchetti SF 260 (29.800 SIT). Model je dolg 1340 mm in je predviden za motor 10 cm 3 . Jadrnica Venus je verna podoba pravega plovila. Tudi model jadrnice Venus je maketa. Dolga je 1 240 mm in ima površino jader 3700 cm 2 . Stane 35.000 SIT. Profesio- nglcem avtomobilskega modelarstva pa je namenjena poslastica Futura X Sl ali X S2. Model off-road s štirikolesnim pogo¬ nom ima podvozje, krmiljenje in pogon dognane bolje kot marsikateri pravi avto¬ mobil. Temu primerna je tudi cena (120.000 SIT). TIM 2 • oktober 1996 • 27 ELEKTRONIKA Prenosno ozvočenje 2 x 50 W (1. del) Miha Zorec Ozvočenje, ki vam ga predstavljamo, je bilo razvito predvsem za uporabo v šo¬ lah in podobnih ustanovah. Odlikuje ga izjemna univerzalnost, saj ga lahko upo¬ rabljamo skoraj povsod, kjer to želimo. Poleg omrežnega napajanja (220 V) ima namreč tudi akumulatorsko, kar omogoča večurno delovanje tudi tam, kjer ni mož¬ nosti za priklop na omrežno napetost. Marsikdo se bo zmrdoval ob razmero¬ ma skromni moči sistema, vendar se je v praksi pokazalo, da ta moč zadošča za prireditve v manjših dvoranah (npr. v šo¬ lah) ali na prostem. Po drugi strani pa je poraba ozvočenja razmeroma majhna in za napajanje zadošča že manjši akumu¬ lator. Končni ojačevalnik 50 W Zgraditi ojačevalnik je dandanes zelo preprosta zadeva. Literature je povsod dovolj, pa tudi po material ni treba več v tujino. Dobiti je mogoče celo dokaj kako¬ vostne sestavljive komplete z vsem po¬ trebnim materialom. Napravico je treba le skrbno sestaviti in vgraditi v ohišje. Težava se pojavi, ko želimo narediti mo¬ čan ojačevalnik, pri tem pa imamo na raz¬ polago le 12-voltno napajanje. Najeno¬ stavneje je, če gremo v trgovino z avtoaku- stiko in kupimo avtoojačevalnik želene mo¬ či. Vendar se to za prave timovce ne spo¬ dobi, poleg tega pa taka rešitev ni poceni. Največja moč, ki jo zagotavljajo nava¬ dni avtoradii, ne presega 5-6 W, kar je prav gotovo premalo za večino poslušal¬ cev. Nekoliko boljši (in seveda dražji) avtoradii vsebujejo končne ojačevalnike v mostični izvedbi - dva ojačevalnika za levi kanal in dva za desnega. To sicer podvoji izhodno moč (12-16 W), kar je za večino uporabnikov dovolj, toda za nekatere še vedno premalo. Izhodno moč ojačevalnikov pri nap ni napetosti 12 V lahko povečamo le s posebnim elektronskim pretvornikom, ki poviša napajalno napetost. Vendar ti pret¬ vorniki niso posebno priljubljeni. Razme¬ roma dragi so in predvsem zahtevni za izdelavo, pogosto pa motijo delovanje drugih elektronskih komponent v bližini. Kot odgovor na vse naštete težave je svetovno znana firma Philips razvila inte¬ grirano vezje TDA1560Q. Razred H Izhodni ojačevalniki so lahko izdelani v številnih različnih konfiguracijah, ki jim avdiozanesenjaki pravijo razredi. Naj¬ bolj znana sta razreda A in B, vendar ob¬ staja še več manj znanih razredov. Zani¬ miv je razred G. Ojačevalniki v tem raz- Risba 2 Tipalo Risba 1 Jf ;Q\ ©-*-— 01 —- "dl) J~cž5 r O 2 levo kontrolno vezje desno kontrolno vezje i <— C)" 3 (2) :: —io—■ *-© ^ -d3- t® Q BIH VHOD ■ VHOD- Vref vklop/izklop izklop tipala , impedance bremena redu uporabljajo dvojno napajanje s pre¬ cej različnima napetostma. Prvo je stalno in ima nizko napetost (npr. 12 V), drugo pa ima višjo napetost, vendar se vključi le, ko stalno (nizkonapetostno) napajanje ne zadošča več za želeno izhodno moč. Ker pa je v avtomobilih na razpolago le nizkonapetostni vir (12-voltni akumula¬ tor) so Philipsovi inženirji razvili ojačeval¬ nik TDA1560Q, ki deluje v navideznem razredu G oziroma v razredu H. Ta oja¬ čevalnik na zunaj uporablja le nizko¬ napetostni vir, v svoji notranjosti pa skri¬ va vezje, ki s pomočjo razmeroma velikih elektrolitskih kondenzatorjev ustvarja za¬ časen visokonpetostni vir. Začasni nape¬ tostni vir kompenzira kratkotrajne nape¬ tostne konice, tako da, ko stalno napa¬ janje ne zadošča več, posebno kontrolno vezje v integriranem vezju zaporedno veže stalni in začasni napetostni vir. Pri tem napajalna napetost začasno doseže 24 V, kar teoretično omogoča 80 W moči na 4-omskem zvočniku, oziroma 40 W na 8-omskem zvočniku. Risba 1 prikazuje poenostavljeno vezje izhodnega ojačevalnika v razredu H. Ce¬ lota je sestavljena iz dveh vezij. Vezje, ki ga sestavljajo tranzistorji Tl do T 4, je klasičen ojačevalnik v razredu B, obre¬ menjen z uporom R 1 (zvočnik). Tranzi¬ storji T 5 do T 8 pa sestavljajo drugo vez¬ je, ki skrbi za začasno povečevanje na¬ pajalne napetosti. uporablja TDA 1560Q MASA 28 • TIM 2 • oktober 1996 ELEKTRONIKA dva zunanja elektrolitska kondenzatorja precej velike kapacitivnosti za shranje¬ vanje začasne napajalne napetosti. Kondenzatorja C 1 in C 2 se napolnita prek tranzistorjev (tokovnih izvorov) T 7 in T 8 na napetost, ki je približno enaka zunanji napajalni napetosti E 1. Ko na¬ petost V 1 (ali V 2) dovolj naraste in se tranzistor T 1 (ali T 2) približa napetosti nasičenja, kontrolno vezje odpre tranzi¬ storja T 5 in T 6. To veže napolnjena kon¬ denzatorja C 1 in C 2 med kolektor tran¬ zistorja T 1 (ali T 2) in zunanjo napajalno napetost E 1. Pri tem napetost V 1 (ali V 2) naraste na skoraj dvakratno vrednost zunanje napajalne napetosti. Praznjenje kondenzatorjev čez zunanji napetostni vir (akumulator) pa preprečujeta diodi D 1 in D 2. Kontrolni vezji sta med seboj tako usklajeni, da vezje s tranzistorjema T 5 in T 6 nikoli ne prevaja hkrati z vez¬ jem s tranzistorjema T 6 in T 8. TDA 1560Q Blok shemo integriranega vezja TDA 1560Q prikazuje risba 2. Diferencialna vhodna enota in vezje za nadzor izhod¬ ne moči (povratna vez) sta priključena na nožiči 1 in 2. Vhodna impedanca je 300 k£2 kar zagotavlja dober frekvenčni razpon, tudi če uporabimo male vhodne kondenzatorje. Vhodna stopnja je povezana z izhod¬ no stopnjo) in posredno z vezjem, ki skrbi za napajalno napetost znotraj integrira¬ nega vezja. Kontrolno vezje opazuje amplitudo vhodnega signala in glede na njegovo vrednost "predvideva", leda j bo¬ do izhodni tranzistorji prišli v nasičenje (če so tranzistorji v nasičenju, nastanejo močne popačitve izhodnega signala). Ko "zasluti", da se izhodni tranzistorji bli¬ žajo nasičenju, vključi vezje za poveča¬ nje napajalne napetosti, ko pa vhodni signal dovolj pade, dodatno napajanje izklopi. TDA 1560Q vsebuje tudi tokovni ome- jevalnik, ki ščiti izhodno enoto pred Kratkim stikom. Na splošno pa je zaščitno vezje dimenzionirano tako, da se izhod¬ na enota avtomatsko izklopi, ko tok pre¬ seže 5,5 A. Zaščitno vezje nato v kratkih intervalih preverja, ali je kratki stik od¬ stranjen, in ko motnje ni več, spet vklopi izhodno stopnjo. Torej se vsaj teoretično ni treba bati, aa bi vezje ob kratkem stiku "prežgali", vendar pa kljub zagotovilom proizvajalca kratkostične zaščite ne kaže po nepotrebnem preizkušati. Vezje ima celo dvojno temperaturno zaščito. Prva izklopi vezje za podvoje- vanje napajalne napetosti, če temperatu¬ ra doseže 120° C. Ojačevalnik takrat deluje le kot navaden ojačevalnik v razre¬ du B z 12-voltnim napajanjem. Druga zaščita uporablja tipala, ki so namešče¬ na Nizu izhodnih in stikalnih tranzistor¬ jev. Če tipala zaznajo temperaturo večjo kot 165° C, se bazni tok ustrezno zmanj¬ ša (višja je temperatura, manjši je tok). Impedanca bremena je prav tako pod kontrolo. Takoj po vklopu vezja enota za kontrolo impedance bremena izmeri pa¬ dec napetosti na tuljavici zvočnika. To pa včasih povzroča določene težave. Če uporabljamo 4- ali manjomski zvočnik, vezje ob vklopu izmeri razmeroma velik tok in "presodi", da takega bremena ne zmore, zato izklopi dodatno napajanje. V tem primeru deluje ojačevalnik le v razredu B, oziroma z zmanjšano močjo (okoli 10 W. Če impedanca bremena pade pod 0,5° (kratek stik) pa vezje za kontrolo impedance izklopi ojačevalnik. Težave povzroča tudi velika občutljivost senzorja. Če ojačevalnik uporabljamo v avtu in ob vklopu (trenutek testiranja impedance bremena) zaloputnemo vrata, membrana zvočnika zaniha, kar zmoti merjenje impedance, vezje "meni", da je nekaj narobe z zvočnikom, ter izklopi ojačevalnik. Kljub koristnosti tega tipala ga je, ko je ojačevalnik dokončno zgrajen in preizku¬ šen, najbolje izklopiti. Izklopimo ga tako, da nožico 3 vežemo na maso. Opis vezja Na risbi 3 vidimo električno shemo oja¬ čevalnika moči 30 W (pri zvočniku 8 £2). Vhodni signal pripeljemo na diferen¬ cialni vhod integriranega vezja prek kon¬ denzatorjev C 1 in C 2. Pri tem lahko s kratkospojnikom JP 2 izbiramo tip vhoda. Če je mostiček JP 2 vstavljen, je vhod ne¬ simetričen, če pa ga ni, je vhod simetri¬ čen. Zvezo kondenzatorja C 3 in upora R 1 predstavlja nizkofrekvenčni filter, ki omejuje zgornjo frekvenčno mejo ojače¬ valnika. Ta filter je potreben za dušitev visokofrekvenčnih interferenc na vhodu. Upor R 2 pa določa vhodno impedanco ojačevalnika. Vezje okoli darlingtonskega tranzistor¬ ja T 1 zakasni vklop izhodne enote v inte¬ griranem vezju, navzven pa deluje kot zakasnitev vklopa zvočnikov. Delovanje tipala v bistvu nadomešča impedanca bremena, ki je zaradi nekaterih nadlež¬ nih lastnosti izklopljena (nožiča 3 je ve¬ zana na maso). Takoj ko vklopimo napajanje, se na nožiči 1 6 pojavi napetost 3 V, ki ne do¬ voli vklopa izhodne stopnje integriranega vezja. To napetost določajo upor R 3 in zenerjeva dioda D 1. Kondenzator C 10 je v trenutku vklopa še prazen, zato tran¬ zistor T 1 ostane zaprt. Vendar ne za dol¬ go, saj se začne kondenzator C 10 prek upora R 4 polniti in v nekaj sekundah na¬ petost na njem naraste do te mere, da se tranzistor T 1 odpre in začne prevajati. To veže nožico 1 6 na napetost 1 2 V in v integriranem vezju se sprosti delovanje izhodne stopnje. Dvojni mostiček, vezan na nožico 14, omogoča več različnih nastavitev. Ob normalnem delovanju nožiča 14 ni ve¬ zana nikamor. Če to nožico z mostičkom vežemo na +12 V, izklopimo vse zaščite vezja (temperaturno, kratkostično in bre¬ mensko), če jo vežemo na maso, je delo¬ vanje ojačevalnika zaustavljeno, če pa je ta nožiča na potencialu polovične napa¬ jalne napetosti, je aktivirana ena od zaščit. 1 2 V (+) 0 „ . 1 O H[ Al C4 10u 63V rl[p- C12 "iti" 12V©-0- ©-<*- 5 d5 1 ' C17 220n S1 MSS C1- C1+ 0 VDIAG IC1 TDA1560Q VREF CDEC DLS C2- C2+ S C11...C16 = 4700u /16V Risba 3 C14 4D- < T 2 OJ T Tehnični podatki: 220n R7 napajalna napetost: 12 V tok v mirovanju: 100 mA izhodna moč: (1 kHz sin., THD - 0,5 %) 30 W r.m.s. na 8 a glasbeni signal: 40 W na 8 £2 THD + sum (1 W na 8 £2) « 0,01% (1 kHz) « 0,05% (20 Hz do 20 kHz) THD + šum (20 W na 8 £2) « 0,06% (1 kHz) « 0,20% (20 Hz do 20 kHz) frekvenčni razpon (-3 dB): 5 Hz do 100 kHz TIM 2 • oktober 1996 • 29 ELEKTRONIKA Risba 4 Kondenzatorja C 15 in C 16 kompen¬ zirata trenutne obremenitve napajalne napetosti. V kondenzatorje C 11 do C 14 pa vezji za povečevanje napajalne napetosti shranjujeta električno energijo. Dva paralelno vezana kondenzatorja kapacitivnosti 4700 pF na vsaki strani sta uporabljena zato, ker zavzemata manj prostora kot en kondenzator kapaci¬ tivnosti 10000 pF. Zvočnik oziroma tuljavica v njem dobi pri visokih frekvencah pretežno induktivni značaj, kar moramo za normalno delo¬ vanje ojačevalnika kompenzirati. Zato imamo na vsakem izhodu integriranega vezja zaporedno vez upora in kondenza¬ torja (R 8 in C 8 ter R 9 in C 9). Izdelava Montažno shemo in ploščico tiskanega vezja prikazuje risba 4. Vidimo, da je ploščica tiskanega vezja dvostranska. Na eni strani je vezje, druga stran pa slu¬ ži kot oklep, ki odpravlja vpliv zunanjih O o o oooo 8 S OOOO P 00 o v/ 8 O o vV 8 8 o o o 8 °o° 00 o o radiofrekvenčnih motenj. Glede na to, da je izdelava dvostranske ploščice tiskane¬ ga vezja v domači delavnici razmeroma zahteven podvig, se ponavadi v praksi oklepu na zgornji strani kar odpovemo. Če ojačevalnik vsaj deloma vgradimo v kovinsko ohišje, ki ga vežemo na maso, se izkaže, da zgornje plasti na ploščici tiskanega vezja niti ne potrebujemo. Ko vse elemente prispajkamo na plošči¬ co tiskanega vezja, moramo na integrira¬ no vezje montirati še hladilno rebro. Pri izbiri hladilnega rebra ne kaže skopariti; naj bo rajši preveliko kot premajhno ozi¬ roma naj bo njegova temperaturna upor¬ nost R,h dosti manjša od 2,5 kW~’. Nekoliko poenostavljeno verzijo ojače¬ valnika lahko kupite tudi v sestavljanki v trgovini HTE d. o. o. na Roški cesti 19 v Ljubljani tel.: 301-178, ki obsega celotno zbirko materiala (manjka le hladilno re¬ bro) s ploščico tiskanega vezja. Vir: Elektor Electronics, Marec 1995 Seznam elementov: Upori: R 1 = 390 Q R2 = 150 k£l R 3 = 8,2 kn R 4 - 1 M£1 R 5 = 10 ka R 6 do R 9 = 2,2 Q Kondenzatorji: C 1, C 2 = 1 pF C 3 = 3,9 nF C 4 = IOliF, 63 V C 5 = 220 nF / 35 V tantal C 6 do C 9, C17 = 220 nF C 10 = 22 pF/40 V C 11 do C 16 = 4700 pF / 16 V Polprevodniki: D 1 = zenerjeva dioda 3,3 V / 500 mW T1 = BC516 IC 1 = TDA 1560Q UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lah¬ ko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1111 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespre¬ menjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. oktobra 1996 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Klemen Flisar, Motovilci 34, 9264 Grad, Aljaž Lešnik, Fram 192, 2313 Fram in Maruša Cvek, Retnje 17, 4294 Križe. Čestitamo! NAROČILNICA _ Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: _ Naslov: _ Poštna številka in kraj: _ Datum: _ Podpis: _ Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. 30 • TIM 2 • oktober 1996 ELEKTRONIKA Elektronska akupunktura (in masaža) Naša medicina je šele pred dobrim de¬ setletjem sprejela akupunkturo kot alter¬ nativno metodo zdravljenja. Pomemben argument pri njeni uveljavitvi so bili zago¬ tovo relativno nizki stroški zdravljenja. Ob številnih nespornih dokazih uspešno¬ sti je v zdravniških krogih prevladalo mnenje, da metoda bolniku ne more škodovati: ne odvrača ga od klasičnega zdravljenja, najugodnejši čas za zdrav¬ ljenje ni zamujen; skratka - bolezen ne zastara. Ker se skoraj praviloma prvi uspehi zdravljenja pokažejo že po nekaj obiskih pri specialističnem zdravniku, se je glas o uspešnem zdravljenju najra¬ zličnejših trdovratnih bolezni hitro razši¬ ril. Toda najdejo se tudi izjeme, ki po ustaljenem prepričanju zgolj potrjujejo pravilo. Akupunktura je tradicionalna kitajska metoda zdravljenja, stara vsaj 46 stoletij. Z zabadanjem kovinskih igel v določene predele telesa skušajo bolniku olajšati ali celo odpraviti tegobe mnogih bolezni. Ker so točke zabadanja odvisne od vrste bolezni, ki jo želimo zdraviti, je razumlji¬ vo, da zdravljenje zmorejo le zelo uspo¬ sobljeni ljudje. Neizkušen zdravilec lah¬ ko usodno prebode arterijo ali kak organ. V zadnjem času so strokovnjaki pove¬ zali akupunkturna znanja z dognanji s področja elektrostimulacij; rezultate nji¬ hovih prizadevanj predstavljamo v tem prispevku. Izdelek ni primeren le za akupunturno zdravljenje, temveč tudi kot masažni aparat. Akupuntura in elektromasaža Sodobna medicina, ki sloni na splošno sprejetih znanstvenih načelih, sprejema le praktični del stare kitajske medicine, ne sprejema pa njene teoretične litera¬ ture. Ta namreč trdi, da je osnova delo¬ vanja človeškega telesa življenska ener¬ gija c/, ki je rezultat vpliva jinga in janga, dveh osnovnih elementov vesolja. Jing je neka vrsta negativne materije; po pre¬ pričanju zaobjema vse, kar je hladno, pasivno, mehko. Pozitivni jang pooseblja toploto, aktivnost in moč. Eden drugega spodrivata in hkrati sestavljata svet. Člo¬ veško telo prepreda mreža c/, podobno kot mreža poldnevnikov zemeljsko oblo. Kitajci so svojo energijsko teorijo razvili mnogo prej, kot so zahodne civilizacije odkrile krvni obtok in živčni sistem. Po kitajskem prepričanju se življenska ener¬ gija v telesu pretaka po 24 meridianih. Kjer se ti dotaknejo površine telesa, ležijo Risba 1. Akupunkturni atlas starokitajskih zdravnikov akupunkturne točke; 365 jih je in so med seboj povezane s t. i. trakovi jing lo (risba 1). Vsak del telesa ima tudi svoje pomožne zdravilne točke. Po mnenju poznavalcev je za človeko¬ vo zdravje izredno pomembno uravno¬ vešeno razmerje med pozitivnimi in ne¬ gativnimi elementi c/, saj prav njihova neuravnovešenost menda povzroča šte¬ vilne zdravstvene težave. Z zabadanjem igel v posamezne akupunkturne točke uravnovesimo porušeno rozmerje in nor- maliziramo pozitivne energijske tokove. Sodobni proučevalci so odkrili, da me¬ hansko iglo lahko uspešno nadomestimo tudi z električno, in kmalu zatem se je pojavila komercialna elektroakupunktura. Avtor prispevka le v skromni meri pozna podrobnosti in lahko zgolj pred¬ postavi, da si tudi sodobna medicina pomaga z odkritji elektrotermije in sorod¬ nih stimulacij. Elektromasaža je že dolgo doma v fizioterapevtskem laboratoriju, kjer je mogoče s pomočjo električnih in magnetnih vplivov na tkivo doseči ugod¬ ne terapevtske učinke. Zal tudi glede elektromasaže zdravniki niso enotnega mnenja. Eni trdijo, da električni tokovi, ki jih spuščamo skozi svoje telo, sproščajo endorfine, naravne opijate, ki imajo podoben vpliv kot morfij. Drugi zagovar¬ jajo tezo, da elektromasaža onemogoči (blokira) prenos bolečinskih signalov po živčnih vlaknih. V obeh primerih se bol¬ nik po stimulaciji počuti bolje; elektro¬ masaža mu pomaga. Novejša raziskovanja na področju akupunkture so odkrila, da imajo vstopne akupunkturne točke tistih delov telesa, ki jih je prizadela bolezen ali poškodba, znatno višjo električno prevodnost od so¬ sednjih. To dejstvo bistveno poenostavlja problem akupunkture in jo približuje ne¬ strokovnjakom. Če vemo, da so na pod¬ platu vhodne zdravilne točke za celo vrsto organov, potem mora pacient le sto¬ piti na prevodni plošči, med katerima je akupunkturni signal; vse drugo se potem zgodi samodejno. Elektrotehniki vemo, da se električne tokovnice najbolj zgosti¬ jo tam, kjer je električna prevodnost naj¬ večja. Ko stopimo na ploščo, se "tokovna igla" sama zabode na pravo mesto, v akupunkturno točko, ki ima na stopalu najnižjo električno upornost, torej v toč¬ ko, ki je povezana s prizadetim delom telesa. Vprašanje, kakšen naj bo električni tok, da bo električna igla najbolj uspešna, ni več pomembno, ker nanj hitro odgovo¬ rimo s preprostimi poskusi. Opis delovanja elektronskega vezja Naša akupunkturna priprava je nareje¬ na po vzoru podobnih pripomočkov, ki jih lahko kupimo v trgovinah in ki jih kot ceneno blago uvažajo trgovci iz dežel južne Azije, Kitajske ali Japonske. Pre¬ prosto elektronsko vezje ustvarja šibke naključne električne signale v frekvenč¬ nem območju od nekaj sto do nekaj tisoč impulzov v sekundi. Prek primerno obliko¬ vanih elektrod jih dovajamo na posa¬ mezne akupunkturne točke ali na površi¬ no, ki jo želimo fizioterapevtsko obdelati. Teoretično je vezje prikazano na risbi 2. V splošnem ga sestavljajo naslednja dobro poznana elektronska vezja: nape¬ tostni stabilizator, generator naključnega signala, močnostni ojačevalnik, izhodna visoko napetostna stopnja s priključkoma za elektrodi in kazalni indikator. Napajalno napetost za vezje U 1 obli¬ kujemo s pomočjo zener diode D 1 in pri¬ padajočih elementov. Srce naprave je generator naključnega signala, ki ga izvedemo s pomočjo obi¬ čajnega glasbenega čipa U 1. Tako vez¬ je je npr. vgrajeno v glasbeno poštno voščilnico (telegram), malo boljšo telefon¬ sko tajnico, hišno telefonsko centralo, najdemo ga v številnih igračah, alarmnih napravah itd. Izhodni signal čipa je nek daljši akustični zapis: prijetna skladbica, pasji lajež, glas sirene, ipd., in je pravza¬ prav zelo podoben naključnemu elek¬ tričnemu signalu. Akustičnega signala ne poslušamo, ampak ga občutimo v obliki TIM 2 • oktober 1996 • 31 ELEKTRONIKA Risba 2, Shema akupunkturne naprave rahlih električnih dražljajev, ki jih nekako neurejeno ustvarja čip. Če bi z oscilo¬ skopom opazovali tak signal, v njem ne bi odkrili tiste čudovite urejenosti, ki jo zazna uho, pač pa popolno zmedo. Kot trdijo strokovnjaki, lahko dobro električno akupunkturno iglo naredimo le iz šuma naključnih impulzov. Priznati je treba, da je občutek masaže drugačen pri melodiji "Jingle Beliš" kot pri "Poročni koračnici" ali sireni "Kojak". Izbor zvočnih čipov je presenetljiv in obeta kar nekaj "razisko¬ valnega" dela. Pri drugačni izbiri čipa, kot ga priporočamo v seznamu elemen¬ tov, moramo biti pozorni na to, da vezje samodejno ponavlja melodijo, sicer je čas akupunkture oziroma masaže omejen na čas trajanja skladbice, potem pa je treba izključiti in nato znova vključiti stikalo S 1, kar utegne biti močno neprik- ladno. Najbolj preproste komercialne naprave namesto naključnega generator¬ ja uporabljajo kar A-stabilni multivibra- tor, torej popolnoma periodični signal. Tudi za močnostni ojačevalnik U 2 je uporabljeno povsem klasično integrirano vezje. Dodane elemente predpisuje izde¬ lovalec TDA2030. S potenciometrom P 1 nastavimo osnovno raven signala, s ka¬ terim spodbujamo zdravilne točke. Toda o tem kasneje. Izhodna stopnja napaja transformator TR 1, ki skrbi za primerno visoko nape¬ tostno raven signala, ki ga posredujemo na elektrodi. S transformatorjem ni po¬ sebnih težav, ker lahko uporabimo vsak zvončni transformator (220 V / 6 V) tako, da nizko napetostno navitje (6 V) uporabimo kot primarno navitje. Na se¬ kundarnem navitju TR 1 tako v praznem teku izmerimo približno 36-krat višjo napetost. Instrument smo dodali zaradi hitre kontrole delovanja vezja; naprava z njim nekoliko pridobi na imenitnosti, pa še koristen usmerjevalec terapij utegne biti. Opis funkcije diode D 1 dopolnimo še s pripombo, da so napajalni vir baterije in ne ustrezen omrežni usmernik, ki bi nam sicer prihranil stroške, vendar nje¬ gove uporabe zaradi varnosti ne pri¬ poročamo. Naprava je neposredno po¬ vezana s pacientom. Ze zaradi majhne površnosti pri izdelavi usmernika lahko pride do preboja transformatorja ali stika med posameznimi deli vezja in nevarno visoki potencial omrežne napetosti se v hipu pojavi tudi na elektrodi, ki jo pritis¬ nemo na golo kožo. Tudi v primeru najbolj grobe okvare baterijski vložki ne posedujejo dovolj energije, da bi bilo ogroženo človeško življenje. Nikakor torej ne smemo zamenjati baterij s cenej¬ šim omrežnim usmernikom! Ob zmerni rabi akupunkturnega stimulatorja baterije zdržijo vsaj dva meseca. Izdelava Izdelava naše napravice ni prav zah¬ tevna. Predlagano prototipno tiskano vez¬ je je prikazano na risbi 3 in je smiselno le, če se nam uspe dokopati do vsaj prib¬ ližno dimenzijsko enakega materiala, kot ga zahteva predlog; v nasprotnem pri¬ meru moramo vezje popraviti. Raz¬ poreditev elementov kaže risba 4. Naj¬ prej si torej priskrbimo vse sestavne dele, nato preverimo risbo 4 in šele zatem začnemo z izdelavo tiskanega vezja. Ne¬ kaj težav utegne povzročiti transforma¬ tor, ker natančnega tipa ni mogoče določiti. Uporabimo tistega, ki je doseg¬ ljiv, zato je na tiskanini zanj rezervirane¬ ga nekoliko več prostora. V reviji TIM smo že večkrat opisali, kako izdelamo tiskano vezie. Tisti, ki sta¬ nujemo v večjem mestu, lahko za nasvet prosimo tudi nekoliko bolj sposobnega tr¬ govca, ki nam bo poleg sestavnih elek¬ tronskih komponent rad prodal še vse po¬ trebno za izdelavo tiskanine. Drugi lahko vse potrebno naročimo prek kataloške prodaje. Tistim, ki pri izdelavi tiskanega vezja uporabljajo računalnik, ni potrebno pojasnjevati, da je za pripravo zado¬ voljivega izdelka treba kar nekaj potrp¬ ljenja. Splača se torej potruditi in si zago¬ toviti sestavine, ki ustrezajo izvedbenemu predlogu tiskanega vezja. Skoda, da trenutno še ne moremo ponuditi take pod¬ pore, kot jo zmorejo velike tuje revije - tiskanine same, saj je slovenski trg za kaj takega premajhen. V skrajnem primeru si lahko pomagamo s komercialno univer¬ zalno kartico tiskanega vezja in elemente povežemo z žičnimi povezavami. Risba 3. Tiskano vezje Risba 4. Tiskano vezje (razporedi¬ tev elementov) C3 ur ■U (O C1 C5 • A T Zfc • • •Q2» U2 32 • TIM 2 • oktober 1996 ELEKTRONIKA Elemente prispajkamo na tiskano vez¬ je: najprej manjše, nato še večje. Trans¬ formator pritrdimo z enim toroidom ali več vijaki, nato pa z žico povežemo na- vitji in ustrezne priključke na tiskanini. Potenciometer s stikalom uporabimo tudi za pritrditev tiskanine v ohišje, ki ga naredimo iz 1 mm debele aluminjaste pločevine. Se bolje je, če si priskrbimo primerno PVC ohišje, saj je na trgu izbire dovolj. V ohišje moramo izvrtati nekaj odprtin, ki omogočajo priključitev elek¬ trod, pritrditev potenciometra in instru¬ menta. Instrument, obe puši ter ohišje za baterije povežemo s tiskanim vezjem z običajno izolirno žico. Nosilno ohišje za baterije in štiri mi- njonke (4 x 1,5 V), bomo podobno kot vse drugo brez težav kupili v trgovini z elektromaterialom. Izdelava elektrod Pripraviti moramo dva para elektrod: prvega bomo izdelali za akupunkturne potrebe, drugi pa bo namenjen fiziote¬ rapiji. Obe akupunkturni elektrodi izdelamo iz kaširanega pertinaksa v dimenzijah 10x30 cm. Priključni žici, dolgi 100 cm, prispajkamo na rob ali vogal obeh pra¬ vokotnikov in ju opremimo s primernima banama. Elektrodi mehansko očistimo in razmastimo z alkoholom. Podobno čisti¬ mo elektrode tudi med uporabo, ko opa¬ zimo, da se je na njih nabrala nečistoča. V pomoč pri izdelavi masažnih elek¬ trod je risba 5. Predlog ni obvezujoč, primerna je skoraj vsaka oblika, ki ima površino nekaj cm 2 . V izvedbenem pri¬ meru je telo elektrode izstruženo iz lesa v obliki valja in nato prelakirano. Valj cen- trično prevrtamo z 2 mm debelim sve¬ drom in v nastali kanal vpeljemo pri¬ ključno žico, ki jo prispajkamo na tanek bakren disk z nekoliko manjšim preme¬ rom, kot ga ima osnovna ploskev valja. Disk s priključno žico prilepimo na valj. Kanal, ki ga pokrije bakren disk, še pred vpeljavo žice nekoliko povrtamo, da se žica brezhibno pogrezne v valj. Na bakren disk prilepimo še disk iz debelej¬ še bombažne tkanine ali polsti. Lepilo nanesemo le na rob diska. Tkanino med uporabo vlažimo, da dosežemo kar se da dober stik med kožo in bakrenim diskom - elektrodo. Znano je, da stara azijska medicina rada uporablja tudi magnetno polje. Tik pod bakreno ploščico lahko, če želimo, izdolbemo ali izvrtamo vdolbino, v ka¬ tero vložimo ali vlepimo majhen paličast magnet. Magnetno skrivališče izvrtamo v prostor med priključno žico in plašč va¬ lja. Magneta, ki ju vgradimo v elektrodi, imata dodaten terapevtski učinek. Bla¬ godejni vpliv magnetnega polja ni ne¬ znan niti sodobni medicini, a ga ne gre povezovati s škodljivimi vplivi elektro¬ magnetnih polj na živo naravo. Preizkus delovanja Preden v stimulator vstavimo baterije, torej pred vklopom napajanja, moramo skrbno preveriti vse medsebojne po¬ vezave med elementi. Razumljivo je, da bomo pri uporabi originalnega tiskanega vezja imeli nekoliko manj dela. Takoj po vklopu stikala S 1 preverimo napetost na zener diodi, ki mora biti približno 3 V. Na izhodu U 1 izmerimo izmenični sig¬ nal približno 1 V. Preverimo tudi delo¬ vanje izhodne stopnje. Os potenciometra zavrtimo popolnoma v desno — na maksi¬ mum - in z univerzalnim instrumentom preverimo izhodno napetost TR 1, ki naj znaša priblužno 80 V. Tokovna poraba se giblje okrog 5 mA. Ohišje zapremo. Naredimo še mehan¬ ski test: previdno, a odločno udarimo z ohišjem po mizi. Nekaj takih udarcev nam bo povedalo, ali smo vezje izdelali dovolj trdno, da kasneje ne bomo imeli težav zaradi nezanesljivega delovanja. Če po vseh naštetih preskusih vezje še deluje, smo delo opravili zadovoljivo. Delovanje naprave je mogoče dodatno preveriti še v termični komori. Napravo zapremo v preluknjano (kartonsko) škatlo in vanjo skozi odprtino vpihavamo vroč zrak. Uporabimo lahko sušilnik za lase. Napravo segrejemo na +50° C, in če še deluje v mejah pričakovanj, smo s svojim delom lahko resnično zadovoljni. Je to res? Smo med delom z občutljivi¬ mi elektronskimi sestavnimi elementi (npr. čipi) dosledno upoštevali postopke elek¬ trostatične zaščite? Če nismo, bomo okvaro, ki se bo pojavila morda šele po nekako 9 do 24 mesecih, le težko pove¬ zali z malomarnim odnosom do elektro¬ statične zaščite, čeprav k škodi lahko veliko prispevajo tudi trgovci. Risba 5. Točkovna aku¬ punkturna elektroda Uporaba - kot akupunkturni instrument Postopek je naslednji. Preverimo, ali je naprava izključena: če ni, jo izključimo. Elektrodni plošči povežemo z elektro¬ niko in ju položimo na tla ob stol, na katerem bomo sedeli med terapijo. Ba¬ kreni del elektrode mora biti obrnjen navzgor. Elektrodni plošči razmaknemo za približno 10 cm in vsako posebej pre¬ krijemo s kosom vlažne, mehke tkanine, ki se med seboj ne smeta dotikati. Sedemo na stol, noge položimo na elek¬ trodi. Vključimo instrument in s poten¬ ciometrom počasi zvišujemo izhodno napetost toliko časa, da je občutek ske- lenja v podplatih še prijeten. Pri tem upoštevamo, da je akupunkturni učinek večji pri bogatejšem stimuliranju. Na¬ pravo izključimo po 5-10 minutan. Postopek ponavljamo dvakrat dnevno, zdržema vsaj 7 dni. Terapijo lahko poz¬ neje večkrat ponovimo. V večini primerov bomo bolezenske težave zadovoljivo izboljšali, v nasprotnem primeru bomo morali poiskati zdravniško pomoč. Zadeva je prav otroško preprosta! Več znanja potrebujemo, če se želimo pre¬ izkusiti s klasično akupunkturo, pri kateri skušamo vplivati na c/ prek posameznih akupunkturnih točk. Poznati moramo akupunkturni vhodni točki za tegobo, ki jo želimo zdraviti. Pri tem si pomagamo s posebnimi atlasi, v katerih so vrisane zdravilne točke. Na risbi 6 vidimo nekaj takih točk za primer poškodbe gležnja. Risba 6. Zdravilne akupunkturne točke Elektrodi položimo na točki K (kunlun) in T (tajšji). Uporabimo točkasti elektrodi. Literatura omenjajo, da zadostuje enomi¬ nutna stimulacija dnevno pri srednje moč¬ nem signalu. Uporaba - kot masažni pripomoček Kadar želimo aparat uporabiti za masažo, eno točkasto elektrodo postavi¬ mo v središče območja, ki ga želimo masirati, z drugo točkasto elektrodo pa izvajamo počasne krožne gibe ob miru¬ joči elektrodi. Pri tem moramo paziti, da se elektrodna priključka ne zapleteta. Ker BANANA DRŽALO TIM 2 • oktober 1996 • 33 ZA SPRETNE ROKE je masaža v ležečem položaju prijetnejša, potrebujemo pomoč druge osebe, ki poskrbi za gibanje elektrod in delovanje elektronike. Elektrodi pred masažo navlažimo. Masažna terapija sme trajati največ nekaj minut, a jo lahko v naslednjih dneh večkrat ponovimo. Zaključek Avtor prispevka ni strokovnjak za kitajsko niti kakšnokoli drugačno medicino in zato ne prevzema odgovornosti zaradi posledic uporabe akupunkturnega stimulatorja. Literatura kategorično trdi, da domača akupunktura v nobenem pogledu ni nevarna za bolnika, kar potrjuje tudi dejstvo, da v naših trgovinah lahko povsem legalno kupimo akupunkturne pripomočke_z mnogo bolj skromnim opisom uporabe, kot ga najdemo v prispevku. Skoda bi bilo ostati neveden. Nekaj previdnosti vendarle ne bo odveč. Elektronsko akupunkturo odločno odsvetujemo nosečnicam, vsem, ki nosijo srčni vzbujevalnik ali imajo težave z aritmijami ter srčnim bolnikom. Elektrod stimulatorja ne smemo polagati na odprte in nezaceljene rane ali oči. Pa mnogo zabave pri delu in zdravljenju! Jernej Bohm Seznam elementov: ampermeter elektrolitski kondenzator poliestrni kondenzator elektrolitski kondenzator elektrolitski kondenzator elektrolitski kondenzator elektrolitski kondenzator poliestrni kondenzator poliestrni kondenzator zenerjeva dioda Si dioda potenciometer s stikalom upor upor upor upor transformator kat. št. 14 90 20-56 integrirano vezje * Kataloška prodaja: E-Trading, p. p. 100, 5280 Idrija Stojalo za papirnate prtičke Stojalo za papirnate prtičke je le¬ sen izdelek, ki bo polepšal domače praznično kosilo. Vsakokrat namreč razmišljamo, kam bi postavili papir¬ nate prtičke, da bi bili čimbolj pri roki in ne v napoto, saj je na mizi vedno tako malo prostora. Problem preprosto rešimo tako, da iz vezanega lesa debeline 5 mm izrezljamo dve figuri [mački], ki ju prilepimo na podstavek v obliki srca. Vse dele obrusimo in prelakiramo s prozornim nitrolakom. Seveda lahko mački po želji pobarvamo, prav tako tudi srce. Med figuri postavimo za¬ vitek papirnatih prtičkov Paloma in vsakokrat, ko bomo svoj izdelek po¬ stavili na okrašeno mizo, bomo de¬ ležni pohvale navzočih. Lepši bo izdelek, bolj nam bo v ponos, zato se splača potruditi. Anton Pavlovčič Brenkalica za kitaro Nekateri igrate kitaro in veste, da je za spremljavo pesmi v družbi sko¬ raj nujno potrebna brenkalica. Ta se ravno ob nepravem času z nami igra skrivalnice. Pred vami je nova reši¬ tev. Brenkalico izdelajte sami. Zanjo ne potrebujete veliko materiala, pač pa domišljijo in: - kos tanke plastike debeline 0,1-1 mm in velikosti 4 x 4 mm (lahko je stara neuporabna plačilna kartica), - škarje ali modelarski nož (olfa), - brusilni papir (150-200). Na kos plastike narišite želeno obliko (sl. 1), jo izstrizite ali obrežite, a ne čisto ob črti (sl. 2). Z brusilnim papirjem jo zgladite v želeno obliko (sl. 3). Zgladite še profil (sl. 4) in brenkalica je gotova. Če imate bar¬ vice za plastiko, lahko na brenkalico tudi kaj narišete (sl. 5). Domišljije naj vam ne zmanjka. Želim vam prijetno igranje kitare. Marko Jurca VEZAN LES 6mm 34 • TIM 2 • oktober 1996 ZA SPRETNE ROKE UHU-jeve ustvarjalne strani Držalo za lepilni trak Od 6. razreda dalje Cas izdelave: tri dvojne ure Naloga in motivacija Izdelava praktičnih predmetov je pri tehničnem pouku zelo zaželena, zato ji je namenjenega precej časa. Pri nastajanj držala za lepilni trak mora učenec uporabiti risalno orodje ter ročno ali električno orodje za razrez, vrtanje in brušenje, na koncu pa mora poskrbeti še za ličen videz izdelka. Težišče učenja - risanje sestavnih delov na gradivo; - izdelava sestavnih delov s pomočjo rezljače oziroma elek¬ trične krožne, povratne ali tračne žage; - izdelava rezila iz pločevine ali britvice; - lepljenje in sestavljanje; - površinska obdelava; Gradivo: vezana plošča, smrekovina, pločevina Področje: preoblikovanje, lepljen¬ je in površinska obdela va lesa Gradiva, orodje in pripomočki - vezana plošča 33 x 100 x 5 mm, smrekova plošča 500 x 100 x 10 in 210 x 100x 25 mm, lesena paličica 07x45 mm, košček pločevine ali britvica, 3 lesni vijaki 2,5 x 10 mm, lepi¬ lo za les (UHU coli express ali UHU coli wasserfest), na vodo obstojna barva, lak ali toniran zaščitni premaz za les, nalep- ke; - risalno orodje, rezljača oziroma električna krožna ali tračna in vbodna žaga, tračni ali vibracijski brusilnik, električni vrtal¬ nik v navpičnem stojalu, sveder 0 3 in 7 mm, škarje za plo¬ čevino, majhna trikotna pila, izvijač, nekaj manjših svor ali de¬ lovna miza (npr. WM 300), čopič. Izdelava Lepilni trak je v šoli, pisarni in doma nepogrešljiv pripo¬ moček. K njegovi udobni in čim bolj praktični uporabi sodi tudi držalo, v katerega vstavimo kolut z lepilnim trakom. Takšna stojala je mogoče brez težav kupiti v trgovinah s pi¬ sarniškim materialom. Na izbiro so v različnih velikostih in barvah, v boli ali manj posrečenih oblikah - in seveda po različnih cenan, ki pa so v večini primerov še kar sprejemljive. No, za modelarja je izziv prav to, da s svojimi rokami izdela tudi nekaj takega, kar je sicer mogoče kupiti. ZUNANJI PREMER JE ODVISEN OD VELIKOSTI KOLUTA (0 26 ali 75 mm) Držalo za lepilni trak na fotografiji je pobarvano s travnatozeleno barvo in okrašeno z majhnimi rdečerumenimi cvetovi. Najprej s pomočjo risalnega orodja in mer v načrtu na ustrezno velik in debel kos vezane.oziroma smrekove plošče prenesemo oblike vseh sestavnih delov držala za lepilni trak ter jih izžagamo. (Za večje število enakih izdelkov se splača narediti šablone iz tanjšega kartona). Srednji del je iz 25 mm debele smrekovine, izrez na sredini pa ie odvisen od velikosti koluta z lepilnim trakom. Isto velja za kolobar, na katerega bo NOSILEC OSI TIM 2 • oktober 1996 • 35 ZA SPRETNE ROKE Slika 1. Najhitreje in najbolj natančno so sestani deli narejeni s pomočjo električne rezljače. Slika 2. Pri lepljenju in sestavljanju držala si pomagamo z majhnimi mizarskimi svorami. Slika 3. Iz tope britvice narejeno rezilo s tremi majhnimi lesnimi vijaki pritrdimo na rob srednjega dela držala. Slika 4. Sestavne dele za lepilni trak najprej obrusimo in nato prelakiramo ali prebarvamo. kasneje nataknjen kolut. Izžagane sestavne dele zlepimo v nekakšen sendvič, dobro stisnemo in počakamo, da se lepilo posuši. Sele nato se lotimo površinske obdelave držala - brušenja in lakiranja oziroma barvanja. Med tem, ko se barva suši, v sredino kolobarja (ki aa za običajen, 20 mm širok lepilni trak naredimo iz dveh zlepljenih kosov 10 mm debele smrekove plošče) izvrtamo luknjo in vanjo prilepimo paličico, ki bo služila kot os vrtenja.^Kolobar mora imeti tak premer, da se mu kolut tesno prilega. Če je stik preveč ohlapen, kolobar "popravimo" z nekaj ovoji ličarskega ali električnega izolirnega traku. Na koncu pride na vrsto še (zlasti za prste) najbolj nehvaležno delo - izdelava rezila za trganje traku. Topo britvico na eni strani s fino trikotno pilo iz ravnega preobliku¬ jemo v drobnonazobčano rezilo ter aa z dvema ali tremi krat¬ kimi lesnimi vijaki privijemo na srednji del držala, pri čemer morajo zobci gledati slab milimeter čez rob. Rezilo je seveda mogoče narediti tudi iz koščka tanke pločevine, vendar je s takšnim več dela. S tem je držalo za lepilni trak najejeno. S spodnje strani lahko prilepimo še štiri gumijaste nožiče ali pa s tanko gumo prelepimo kar celo površino, da držalo ne bo drselo po mizi. Izdelek bo še lepši, če ga poslikamo ali okrasimo z nalepka¬ mi. Malej Pavlič Spenjalnik KX 418 E Black & Deckerjev električni elektronski spen¬ jalnik KX 418 E je namenjen za spenjanje, pribi¬ janje in pritrjevanje s sponkami, dolgimi od 6 do 14 mm, in žebljički, dolgimi 14 mm. Zaradi po¬ sebne oblike ohišja, ki mu omogoča dostop do še tako težko dosegljivih mest, je to orodje nepo¬ grešljiv pripomoček ne le za tapetnike, ampak tu¬ di za dekoraterje, izdelovalce embalaže in spo¬ minkov, oblikovalce in aranžerje izložb ter pola¬ galce toplotnih, zvočnih in drugih oblog. Glede na vrsto dela, podlage in materiala je mogoče izbirati med sedmimi različnimi stopnjami moči zabijanja, največja hitrost je 20 udarcev v minuti, v en šaržer pa gre 64 sponk oziroma žebljičkov. Poseben mehanizem preprečuje vklop orodja brez njegovega pritiska ob trdno podlago. Krožna žaga KS 855 Krožna žaga spada med tista orodja, ki jih mora imeti v svoji delavnici vsak, ki se vsaj malo ukvarja z obdelavo lesa. Model z oznako KS 855 je v Black & Deckerjevi ponudbi novost. Odlikuje ga možnost nastavitve kota žaganja od 0 do 45° in globine žaganja od 0 do 55 mm, hitrost vrten¬ ja žaginega lista s premerom 160 mm je 4000 vrtljajev v minuti, moč motorja pa je 1 100 vatov. Za varno in natančno delo s tem orodjem služijo vzporedno vodilo, varovalno stikalo in premičen ščitnik žaginega lista. Odprtina za odstranjevan¬ je žaganja na zgornji desni strani je usmerjena nekoliko nazaj in nanjo je mogoče natakniti cev naprave za odsesavanje. Orodje je večinoma iz aluminija, ohišje motorja pa je iz poliamida. 36 • TIM 2 • oktober 1996 IZDELEK ZA DOM Za mlade klaviaturiste Z vse hitrejšim razvojem elektronike in ved¬ no nižjimi cenami elektronskih komponent so tudi elektronske klaviature postale dostopne skoraj vsakomur. Vsaj tiste preprostejše 'kla- virčke" z majhnimi in ozkimi tipkami ter največ tremi oktavami je tako najti že na vsakem kupu igrač, nekoliko zahtevnejši, vendar še vedno cenovno povsem sprejemljivi pa so marsikje že povsem spodrinili kar precej drage klasične pianine, s pomočjo katerih so najmlajši še gred leti delali prve korake v čudoviti svet glas- Ena dobrih lastnosti sodobnih elektronskih klaviatur je tudi majhna teža in lahka prenos¬ ljivost, zato jih lahko poljubno vlačimo iz pro¬ stora v prostor ter nanje igramo na mizi, kavču ali celo kar na kolenih. Tak način uporabe pa klaviaturam ne koristi kaj prida, saj se kljub pazljivosti vseeno rado zgodi, da padejo na tla, da se zvije vtič ali iztrga žica napajalnika itd. Da bi se vsem tem neprijetnostim že vna¬ prej izognili, vam predlagamo, da po naših napotkih naredite preprost podstavek za klavi¬ ature in pripadajočo klop. V stanovanju se bo gotovo našel kak prostor, v katerem si boste opremili svoj "glasbeni kotiček" in kjer bo vaš podaljšate) sprednjo in zadnjo letev, ki pove¬ zujeta stranici podstavka. Sestavljen in zlepljen izdelek na koncu dobro obrusite in prelakirajte ali prebarvajte s poljubnim zaščitnim sredstvom za les. Klop lahko obložite s tanko penasto gumo, ki jo pre¬ vlečete z močnejšim blagom, robove pa zavi¬ hajte in s spodnje strani zabijte z risalnimi žeb¬ ljički ali pritrdite s tapetniškimi sponkami. Kla¬ viature pritrdite na stojalo z dvema krilnima vijakoma, priključni kabel pa nekajkrat ovijte okoli zadnje letve stojala, da ga ne bi kli sreči pohodili, izvlel dovoli. kalfor pone- koli poško- instrument na varnem, hitro dostopen ter niko¬ mur v napoto. Klop je take velikosti, da jo je mogoče potisniti pod stojalo. Material Stranice in zgornji del klopi so iz 25-27 mm debele lepljene smrekove plošče, kakršne pro¬ dajajo v nekaterih trgovinah z gradbenim materialom; tam je mogoče kupiti tudi lesene letve, iz katerih so ojačitve in podstavki. Vsi se¬ stavni deli so med seboj zlepljeni z belim lepi¬ lom za les (npr. UHU coli express), stiki pa so ojačani z bukovimi čepi oziroma lesnimi vijaki. Orodje Izdelek je mogoče narediti z ročnim orod¬ jem, vendar je za razrez plošč in letev bolj pri¬ poročljiva uporaba električne krožne (ali vsaj vbodne) žage, od drugega orodja pa potre¬ bujete le še vrtalnik s svedri za les, izvijač, fin in grob brusilni papir, tapetniški spenjalnik ali nekaj risalnih žebljičkov ter kladivo in čopič. Izdelava Izdelek se sicer že nekoliko spogleduje s pravim mizarstvom, vendar je zasnovan in oblikovan tako, da se ga lahko ob pomoči ne¬ koga od starejših loti tudi začetnik. S pomočjo mer na risbi pripravite.vse sestavne dele in jih obrustife po robovih. Širina podstavka je od¬ visna od velikosti ohišja klaviatur, ki jih imate, zato jo boste morda morali nekoliko prilagodi¬ ti. Vse, kar morate storiti, je, da skrajšate (ali Matej Pavlič NOSILNA LETEV (60 x 40 x 320 mm) Gfl G-M&M, d.o.o., proizvodnja in marketina 1290 Grosuplje, Brvace 11 tel.: n.c. (061) 763-51 1 fax: (061) 763-023 KUPON ZA BREZPLAČEN CENIK IN VSE OSTALE INFORMACIJE Ime in priimek: --—__ Naslov: —-----_____ Kraj in poštna št.: ---- Prosim, pošljite mi: ML RIAPIfC --. □ cenik za električno orodje " RBErCD □ cenik za natančno orodje UEUIVCn ® Čitljivo izpolnjen kupon, ki ga lahko tudi prepišete ali fotokopirate, pošljite na naslov: G-M&M, d.o.o., Brvace 11, 1290 Grosuplje TIM 2 • oktober 1996 • 37 ZA SPRETNE ROKE Preslikavan j e na blago V družbi sošolcev je ponavadi luštno, čas v šoli mine hitro kot blisk, učenje pa včasih para živce. Takrat pogled na šol¬ ske knjige povzroča slabo voljo. Da bo¬ ste šolsko leto laže probrodili, si knjige ovijte v nove ovitke - takšne, ki bodo kar prosili, da jih vzemite v roke. Za spremembo se lotite tekstilnih ovit¬ kov. okrasite jih lahko z risanimi ali tiska¬ nimi motivi, kot je podrobneje opisano v zadnji lanskoletni številki revije TIM. Lahko pa se preizkusite v preslikovanju fotokopiranih slik ali risb na tekstil. Poleg ovitkov za knjige lahko seveda okrasite tudi vrečke za copate ali telovadno opre¬ mo, nahrbtnik ali kako drugo tekstilijo, ki je ne perete prav pogosto. Blago, potis¬ kano na opisani način, namreč ni prav posebno obstojno pri pranju. Za ovitek potrebujete trdno, neraz¬ tegljivo blago poljubne svetle barve z enakomerno gladko površino, npr. bom¬ bažno platno. Velikost blaga prilagodite velikosti ovitka. Pri tem upoštevajte dodat¬ ke za šive ter zapogibe (slika 1). Po¬ slika 1. Pri krojenju blaga za ovitek upoštevaj¬ te dodatke za šive in zapogibe. trebujete še centelin (lepilna medvloga - blago z lepilnim nanosom, ki se uporab¬ lja za utrjevanje posameznih delov obla¬ čil, npr. ovratnikov in manšet). Pri nabavi lepilne podloge bodite pozorni; osnova lepilne podloge naj bo tkanina, saj je netkana lepilna podloga (flizelin) prema¬ lo trdna in za naš primer ni uporabna. Potrebujete seveda še škarje in šivalni pri¬ bor, likalnik, krpo za likanje ter likalno mizo ali likalno podlogo. Namesto lepil¬ ne medvloge lahko uporabite lepilo, npr. lepilo za tekstil (Guttermann , ki ga lahko kupite v trgovinah s šiva nimi potreb¬ ščinami in pozamenterijo, a i vsestransko lepilo (npr. UHU flinke flasche), ki ga dobite v papirnicah. Pobrskajte po albumih, knjigah in med risbami, izberite motiv, ki vam je najbolj všeč in ga fotokopirajte. Pri izbiri motiva Slika 2. Pri izbiri motiva bodite pozorni na ve¬ likost temnih površin ter jasnost in debelino črt. bodite pozorni: fotografija naj bo ostra in kontrastna, črte na risbi pa ne smejo biti pretanke (slika 2). Bistvo postopka je namreč v tem, da lepilo z lepilne podloge ali neposredno iz stekleničke nanesete na fotokopijo, ter ga nato skupaj z barvo s fotokopije prenesete na blago. Preko¬ pirana fotografija ali risba bo bolj bleda od originala, zato ne bodite razočarani, če vam nekaj prvih poskusov ne bo uspe¬ lo. Postopek ni tako preprost, kot je vide¬ ti na prvi pogled, a vaja dela mojstra. Motiv lahko prenesemo na blago na več načinov, v vseh primerih pa bo pre¬ slikava na blago zrcalna slika motiva. Zato bodite pri izbiri motiva pozorni, izogibajte se napisov, številk ipd. Ce pa na vsak način želite na blago preslikati napis, si pomagajte z vmesnim fotokopi¬ ranjem na prozorno kopijo ter nato fotokopiranjem zrcalnega motiva z obr¬ njene folije na papir. Zrcalni motiv se bo na blago odtisnil v pravi obliki. Pazite tudi, na katero mesto boste motiv odtis¬ nili, da bo potem, ko boste ovitek za knjige zarobili, na sredini oz. na pravem mestu. Prenašanje s pomočjo lepilne podloge Izmerite velikost fotokopiranega motiva ter iz lepilne medvloge (centelin) izrežite obliko, ki ustreza velikosti motiva, pove¬ čani za nekaj cm v vsaki smeri (slika 3). Centelin položite na fotokopiran motiv in ga močno prelikajte z vročim likalnikom brez pare (slika 4). Medtem ko likate, še vroč centilin potegnite s fotokopije (slika 5). Lepilo s centilina se bo prilepilo na¬ njo. Fotokopiran motiv obrežite (slika 6). Obrezano fotokopijo položite na blago Slika 3. Centelinski kos naj bo večji od prekopiranega motiva, da ga boste med lika¬ njem lahko prijeli in potegnili izpod likalnika, ne da bi si opekli prste. Slika 4. Centelin položite na fotokopiran motiv in ga močno prelikajte brez pare. Slika 5. Pod vplivom toplote se lepilni nanos na centilinu stali in prilepi na fotokopijo. Centelin pazljivo in postopoma potegnite s papirja, dokler je lepilo še tekoče. na označeno mesto in znova prelikajte z vročim likalnikom brez pare in med lika¬ njem potegnite fotokopijo izpod likajnika (slika 7). Pri tem pazite na prste. Ce si boste izbrali motive, večje od grelne površine likalnika, boste pri odstranjeva¬ nju centelina oz. fotokopije izpod vroče¬ ga likalnika potrebovali zvrhano mero spretnosti, še verjetneje pa tudi tretjo roko. 38 • TIM 2 • oktober 1996 ZA SPRETNE ROKE Slika 6. Fotokopiran motiv obrežite; pri tem na eni strani pustite rob, da boste fotokopijo lahko potegnili z blaga. t, Slika 7. Obrezano fotokopijo položite na bla¬ go na označeno mesto in znova prelikajte z vročim likalnikom brez pare. Med likanjem po¬ tegnite fotokopijo z blaga (izpod likalnika), dokler je še vroča. Pri prenašanju fotokopiranega motiva na blago s pomočjo centelina se prenese le del fotokopirnega barvila, zato so kopije na blagu zelo blede. Kadar upora¬ bite to tehniko, izberite kontrastne moti¬ ve, s temnimi ploskvami; izogibajte se fi¬ ligranskim vzorcem, fotokopije pa naj bodo dovolj temne. Prenašanje s pomočjo lepila za tekstil Namesto centelina lahko uporabite le¬ pilo za tekstil. Fotokopiran motiv obreži¬ te. Najprej poskusite, če lepilo topi foto¬ kopirno barvo - z lepilom premažite del¬ ček fotokopije. Če se slika ne zmaže, lah¬ ko fotokopijo premažete z debelo plastjo lepila (slika 8) ter jo položite z licem proti blagu in pogladite (lahko tudi z likal¬ nikom). Pazite, da se slika zaradi premi¬ ka ne zmaže. Ko se lepilo strdi, papir na hrbtni strani zmočite in nežno odstranite z blaga z drgnjenjem in svaljkanjem (slika 9). Če lepilo za tekstil fotokopirno ban/o topi, se fotokopija zmaže, zato potrebu¬ jete novo. Z označevalnim flomastrom oz¬ načite velikost motiva na blagu, površino enakomerno in dovolj debelo premažite z lepilom in nanjo pritisnite fotokopijo. Barva označevalnega flomastra pri na¬ slika 8. Če lepilo ne topi fotokopirne barve, lahko fotokopijo premažete z debelejšo pla¬ stjo lepila. Slika 9. Papir odstranite z blaga tako, da ga namočite in odsvaljkate. makanju, likanju ali sama od sebe po daljšem času zbledi in izgine. Ozna¬ čevalni flomaster lahko kupite v trgovinah s šivalnim priborom ali v trgovinah s hobi materialom (npr. Prometej Art & Hobby). Papir lahko prelikate z vročim likalnikom čez suho krpo, da z lepilom ne zamažete površine likalnika. Tehnika je uporabna za tiste, ki ne znajo prav spretno vihteti likalnika oz težko uskladijo likanje in vle¬ čenje blaga in fotokopije izpod likalnika. Slabost te tehnike se pokaže pri odstra¬ njevanju papirja z blaga, za kar je po¬ trebno precej potrpežljivosti. Če papir ostranite, ko lepilo še ni strjeno, ali upora¬ bite pretoplo vodo, lahko po nesreči od¬ stranite tudi lepilo z barvo. Tudi pri nana¬ šanju lepila je potrebna natančnost, sicer se lahko posamezni deli motiva sploh ne prekopirajo in povzročijo na blagu lise osnovne barve blaga. Blago zaradi lepi¬ la otrdi, slike so bolj blede od originala, a ne tako blede kot pri uporabi lepilne medvloge. Prenašanje s pomočjo univerzalnega lepila Če pri roki nimate lepila za tekstil, lah¬ ko vzamete tudi pisarniško lepilo, npr. UHU flinke flasche. Uporabite ga na enak način kot lepilo za tekstil (namažete lahko blago oz. fotokopijo, glede na vrsto fotokopirne barve in lepila). Pazite le pri likanju, saj so pisarniška lepila obi¬ čajno vnetljiva. Zato likajte preko likalne krpe brez pare. Namočen papir lahko odstranite z blaga z drgnjenjem, ko se lepilo strdi. Lahko pa poskusite odstraniti fotokopijo izpod vročega likalnika, še preden se lepilo strdi, podobno kot od¬ stranite centelin. Ko prekopirate motiv na blago, ga zarobite in prešijte zapogibe in ovitek je gotov. Na podoben način lahko okrasite tudi vrečko za copate ali telovadno opre¬ mo, lahko pa si oblikujete celotno kolek¬ cijo lastnega propagandnega materiala, kot da ste že veliki podjetniki. Preko¬ pirane motive lahko dodatno okrasite s perlami, peresi ali tekstilnimi barvami, ki jih prodajajo pri Prometej Art & Hobby v Ljubljani in Celju. Alenka Pavko - Čuden PROMETEJ Art & Hobby, d.o.o. trgovina z materiali in pripomočki za likovno ustvarjanje in kreativne hobije KERSNIKOVA UL. 7, LJUBLJANA, telefon: (061) 13-10-200, faks: 316-564 GLEDALIŠKA UL. 9, CELJE, telefon: (063) 481-362, faks: 481-362 - Tečaji slikanja na svilo in bombaž, batika, slikanja na steklo, oblikovanja nakita in modeliranja - Slikarski tečaji TIM 2 • oktober 1996 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Anagrami V lik vpišite 16 besed, ki imajo po pet črk: besedo, ki jo zahteva prvi opis, vpišite v levi del lika (vključno z označe¬ nim poljem), beseda, ki jo zahteva drugi opis, pa je anagram prve (sestavljena je iz enakih, vendar med seboj premešanih črk), in jo vpišite v desni del lika tako, da se začne z označenim poljem. Ob pravil¬ ni rešitvi boste na označenih poljih nav¬ pično prebrali izraz za osebo, ki je do¬ segla nekaj izjemnega. 1 2 3 4 5 6 7 8 1. obrtnik, ki izdeluje vozove - deska na koleščkih, za igro in za trening smučarjev tekačev, 2. originalno ime za italijansko reko Adižo - Zevsov ali Atenin ščit, 3. umetnostni slog v Evropi od 17. do 1 8. sto¬ letja - drugo ime za kačo naočarko, 4. del noge nad kolenom - ritual, 5. udeleženec sinjske viteške igre - del pluga, otka, 6. geometrijsko telo, še najbolj podobno zemeljski obli - ime nogometaša Mara- done, 7. makedonsko moško ime - sploš¬ no ime za tujo drevesno vrsto, 8. vrsta tka¬ nine v keprasti vezavi - majhen rep Zlogovnica S pomočjo opisov in zlogov najprej poiščite iskane besede in jih vpišite v desni del lika, nato pa njihove tretje in šeste črke prepišite v stolpca na levi. Ob pravilni rešitvi boste navpično prebrali nemški pregovor. BO - BOJ - ČEK - DA - DE - DO - DVO - FR - GA - JE - JEN - KAN - KE - KLE - KLE - KU - LA - LA - MA - Ml - NI - PEC - PRI - SEL - STI - STVO - ŠČE - TE - TLIČ - TOR - TRI - ZA Revija za tehniško ustvarjalnost mladih OKTOBER 1996, LETNIK XXXV, CENA 260 SIT, POŠTNINA PUČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1111 Ljubljana, telefon: 061/213-733, fax: 061/218-246 Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 260 SIT, polletna naročnina pa 1300 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič. Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden Oblikovanje: Božidar Grabnar Lektoriranje: Ludvik Kaluža Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za znanost in tehnologijo št. 415-01-15/9o z dne 20. 2. 1996. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Pri Mibu so poskrbeli, da Šoštaričev sokol ne bo utonil v pozabo. , Foto: Jože Čuden 1. izdelki maketarjev, 2. steklena krog¬ lica, nika, 3. otrok do prvega leta staro¬ sti, 4. spodnji del stavbe, 5. veliko pre¬ moženje, 6. kovaško orodje za prijema¬ nje, ščipanje itd., 7. naprava za destili- ranje, 8. spopad dveh, 9. športni stadion na Reki, 10. močni junak iz pravljic (Peter), 11. ideja; Premikalnica SKALI NA PARTIZAN TRAMPER ROMBOID ŽEMUICA PREDIN Podane besede toliko časa premikajte drugo nad drugo, da boste v treh stolpcih prebrali priimke treh starejših slovenskih znanstvenikov: prvi (Ernest, 1854-1907) je bil kemik in agronom, drugi (Vincenc, 1816-1883) rudarski inženir, geolog in paleontolog, tretji (Julij, 1877-1948) pa fizik in začetnik kibernetike pri Slovencih. Rešitve nagradnih ugank iz septembrske številke revije TIM: Tematska osmerosmerka: učilnica Enačba: por + oče + val + KA = poroče¬ valka Nagrade za pravilno rešene uganke prej¬ mejo: 1 .Matevž Kralj, Bistriška c. 60, 2319 Poljčane 2. Miha Kocjan, Lešnica 3, 8222 Otočec 3. Boštjan Ambrožič, Kolodvorska 23, 1310 Ribnica Rešitve vseh ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revijel) ter najkasneje do 20. oktobra pošljite na naslov: Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6,^1000 Ljubljana (s pripisom "Timo¬ ve uganke"). Trem izžrebanim reševalcem bo podjetje Nebec Hobi, d. o. o., C. Andreja Bi¬ tenca 36, 1000 Ljubljana, podarilo po en komplet za izdelavo plastične makete. KAZALO _ UREDNIKOV PREDAL 1 EVROPSKO PRVENSTVO LADIJSKIH MODELARJEV 1 TIMOV PORTRET 3 SOKOL 4 KOLIBRI 6 FRANCOSKA KUUKA ZA PROSTOLETEČE MODELE 7 DRŽALO ZA JADRALNE MODELE 9 IZRAČUN LEGE TEŽIŠČA LADIJSKEGA MODELA 10 NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK RV-MODELI NA ELEKTROPOGON - FSR-E/HIDRO 11 ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (37. DEL) - CIANOAKRILATNA LEPILA 12 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO ITALERUEVE NOVOSTI IZ METRONIC KOMETA 13 MAKETARSKI FOTOSTRIP (2. DEL) - AVI ATI K (BERG) D. I MED PRVIMI SLOVENSKIMI LOVSKIMI LETALI 15 FIGURICE IZ ŽICE 16 TEST RV-NAPRAVE GRAUPNER JR X-388S 25 MODELARSKI TRIKI SLAB DOSEG V LADIJSKEM MODELU 26 NOVOSTI NA MODELARSKEM TRGU 27 PRENOSNO OZVOČENJE 2 X 50 W(l. DEL) 28 ELEKTRONSKA AKUPUNKTURA (IN MASAŽA) 31 STOJALO ZA PAPIRNATE PRTIČKE 34 BRENKALICA ZA KITARO 34 DRŽALO ZA LEPILNI TRAK 35 ZA MLADE KLAVIATURISTE 37 PRESLIKAVANJE NA BLAGO 38 UGANKARSKI KOTIČEK 40 40 • TIM 2 • oktober 1996 Iz programa za konjičkarje Tehniške založbe Slovenije R. Zupančič LADIJSKO MODELARSTVO Ilustriran priročnik za mlade, ki se želijo ukvarjati z ladijskim modelarstvom. Opisani so postopki gradnje motornih modelov in jadrnic, namenjenih za tekmovanja mladih tehnikov. Načrti pa so narisani v merilu 1:1. 48 strani + 2 prilogi načrtov 20 x 28 cm MIZARJENJE Orodje, materiali, izdelki 128 strani, 21,2x27,5 cm Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Prvi kompleten priročnik za raketne modelarje v slovenščini. 222 strani, črno-bele risbe, preglednice, načrti 21 x 27,4 cm P. van Delft, J. Botermans, E. Oker MISELNE IGRE VSEGA SVETA Več kot 1000 iger s priloženimi rešitvami in navodili za izdelavo. MISELNE IGRE VSEGA SVETA 202 strani, barvne risbe in fotografije 24,5 x 23 cm T. Pochert DELA V HIŠI Popravila in obnavljanje Knjiga o tem, kako lahko sko¬ raj vse v hiši popravimo sami. 434 strani, barvne fotografije, risbe in skice 20,5 x 21,5 cm UTLA V ili'JI Popravila in obnavljanje ŽIVLJENJE IN TEHNIKA Revija za poljudno znanost in tehniko V. Zupan MALE ŽELEZNICE Priročnik z izčrpnimi napotki za gradnjo makete male železnice c l)lndo 'Zupnn 54 strani, črno-bele risbe, skice in fotografije 20 x 28 cm B. Bagnall RISANJE IN SLIKANJE Priročnik za začetnike in ljubitelje z likovnimi osnovami in poukom o materialih, potrebščinah in tehnikah. 338 strani, barvne risbe in fotografije 21,5 x 26,5 cm ' V/ m ntmir —aannaaai Lepila za vse materiale i L I d.o. o. Kajakaška 30, 61211 Ljubljana-Šmartno Telefon: (061) 59-275, Telefax: (061) 59-296 r 24 • TIM 2 • oktober 1996 TIM 2 • oktober 1996 • 21 TIM 2 • oktober 1996 • 19 CA * '“j »rH ns u (Z) O) 15200 to