Monika KALIN GOLOB*	izvirni
znanstveni čunek
OBLIKOVANJE IN RAZUMEVANJE POJMA JAVNOST V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU
Povzetek. V /jrisfterLu smo skuSali sledili nizt-oju besede javnost v slovenščini, in sicer od druge polovice 19. stoletja dodanaSnje rabe v družboslovju. Prevzeta iz srbohrvaščine zaradi potrebe po abstraktnem poimenovanju, ki ga je povzročila intelektualizacip življenja v drugi polovici 19-stoletja (in se ji je razvijajoči se slovenski knjižni jezik moral prilagoditi), se je do konca 11. sivtovne txijne ufKirabljala predvsem v 1. in 2. slovarskem fx/menu (1 pri/jadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari; 2. Javno življenje, delovanje). Dnižbeno-poli-tične spremembe po vojni so pogostnost besede povečale, in sicer zaradi {wudarjanja Javnosti kot odločilnega dejavnika pri kritiki in soodločanju o družbenih in političnih zadevah. Razvoj družboslovnih strok [ta je v 90. letih povzročil spremembo v slovnični rabi besede, iz neštevnega samostalnica Je nastal Stemi, beseda se torej uporablja tudi v množini kot kazalnik nehomogene Javnosti (v strokah se tako govori o Javnostih, predvsem v zvezi z odnosi z javnostmi, ki je slovenski strokovni izraz za angleško zvezo Public Relations). V komunikologiji f>a se Je pojavilo tudi razmišljanje o njeni (za terminološko rabo neidealni) več-IHimenski rabi Stroka je eno izmed pomenskih razsežnosti fioimenovala z Javna sfera in /Kizna tudi javno mnenje, težave [ta za strokovno rabo povzročata druga dixi pomena. Čepmv sta v sobesedilu nezamenljiva, si komunikološka stroka prizadeva za novo poimenomnje enega izmed pomenov, saj ji sedanje stanje povzroča težatv pri prem-janju iz angleščine. To možnost daje stroki institucija terminološkega dogovora.
Ključni pojmi: beseda javnost/javen, zgodovinski vidik, prevzemanje besed, poimenovanje potrebe, intelektualizacija knjižnega Jezika, .sodobna raba izraza Javnost v družboslovju, terminološki dogovor.
V čbnku lx)mo piikazali, kdaj in zakaj se v slovenskem knjižnem jeziku pojavita besedi javnost in Javen. Opozorili bomo na zanimiv pojav pri prevzemanju iz '.\kig Mitiiihi Kalin <k)tob. asisleiilka na Iktkullrll za Urutbeiie tvde. tjuli^na
slovanskih jezikov v drugi |>olovici 19. stoletja - vsestranski razvoj družbenega življenja in strok v tem olxlobju je vplival na razvoj jezika, ki se je ntoral prilagajali poimenovalnim potrebam. Pot be.sede/awio.« bomo spremljali vse do njene rabe v sodobnih družboslovnih strokah, ki so ji zanidi potrelx- po natančnem poimenovanju spremenile slovnične lastnosti (neStevni samostalnik .so stroke začele uporabljati kot Stevni, tako da npr |x>znamo zvezo odnosi z Javnostmi (z;i angleški ■Strokovni izraz Public Relations - PR).
Sodobna raba in pomen
Beseda Javnost ima po Slovarju slosrnskega knjižnega jezika (SSKJ 11, 212) tri pomene, prvega SSKJ razlaga kot: prijMdniki dnižbeno-fKtIltične skupnosti z/asti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se jc nad takim |x>četjcm zgražala; obve.ščati javnost o /._/• Prvi pomen ima šc podpomen, ko se samostalnik javnost uporablja skupaj s prilastkom in (x> SSKJ pomeni Ijiuii, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji so<lel<A'ala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost. Drugi |x)men je Jaimo življenje, delovanje in se uporablja v zvezi s pretllogoma pred in v: s pesmimi je stopil pred javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati. ogla.šati .se v javnosti /../Tretji jximen navaja SSKJ kol značilnost, stanje Javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati sc javnosti česa. Glede strokovnega izrazja navaja SSKJ v terminološkem gnezdu le šolsko: iola s pravico Javnosti.
Pride\'nik Javen ima štiri pomene in obsežnejše terminolo.ško gnezdo: 1 kije v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s ftosameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrixKi za javno blaginjo 2. namenjen ii/wmbi. koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste: javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prewzna sredstva 3- ki se opravi tako, da se z nJim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripra^'ljati sc na jawn obračun; dati javen odgovor; javna obsotlba, polemika 4. nanaSaJoč se na družbeno/x>litično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar/ pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje. Terminološko gnezdo kaže na strokovno rabo pridevnika javxrn v ekonomiji (Javni kapital; Javna družba; Javna investicija; javna sredstva), finančništvu (Javni kredit); pravu (javni organ; Javni pravobranilec; javni red; Javni tožilec; Javna dajatev; javna listina; Jat^na službašolstvu (Javna iola) in urbanistiki (javne zgradbe).
Zgodovinski pogled
Samostalnik Javnost je v slovenščino prišel v drugi polovici 19. stoletja, v dobi poudarjanja slovanstva. Tako ima Jancžičev ncmško-slovenski slovar (1850) pri oef-/enilich na\"edena sloven.ska pride\'nika javen, očiten in pri Oejjfentliclikeit samo-
sialiijka javnost, očitnost. Lcio kasneje v slovensko-neniSki izdaji lega slovarja (.lanežie 1851) navaja lA javen in javnost öffentlich in Oeffentlichkeit, pri očiten (očit) ima enako nemško iistreznico kot pri javen, wndar stojita pred njo pridevnika offenbar in deutlich, očitnost pa prevaja z Oeffentlichkeit. Zanimira je, da je v predgovoru Janežič (1851) zapisal: "Naj je tu vsim očitna hvala izrečena.' Danes bi na tem ntestu stal pridevnik javen. Janežič pa je kljub temu, da postavlja v slox'ar-ju pridevnik javen pred očiten, v rabi dal pretinost slovenskemu izrazu pred izposojenim, Slovenski izobraženci, predv.sem pa jezikoslovci, .slovaropisci in slovničarji, so vedno vztrajali pri stališču, da ima slovenska be.setla prednost pred tujo, od tod najbrž tuili Janežičeva izbira v Predgovoru.
Cigaletov Neniško-sloven-ski slov-ar (1860) pri Oeffentlichkeit navaja "očitost, očitnost, .serij.: javnost, ru.ss.: publičnost'. pri pridevniku oeffentUch pa "očit. očiten, vpričo drugih, pričo ljudi/.V serb., russ. u. poln. javni, auch publični", torej na prvem mestu slovensko ustreznico. Naslednji slovar, Janežičeva druga izdaja nemško-slovenskega slm-arja (1867), v nasprotju s Cigaletom, ki na prNX} mesto postavlja slovensko besedo, ohranja zaporedje iz prve izdaje: Oeffentlichkeit f.: "javnost, očitnost"; oeffentUch, adj. "javen, očiten, očit". Gletle na slovarje lahko sklepamo, tla sta samostalnika javnost in očitnost (ter pridevnika javen in očiten) sprva živrla kot sinonima in da je jeziktA-nokuliurno priziitlev-anje dajalo pretlnost slovenskima različicama, samostalniku očitnost in pritlevniku očiten. Zgledi iz besedil pa kažejo, da očitati ni nikoli prišla v splošno rabo, pridevnik očiten/očit pa je ob pomenu, ki ga ima nemški ofjfenbtir, nekaj časa sicer razširil svoj pomen tutli za nem.ški öffentlich, vendar je kmalu ta drugi/novi pomen prevzel iz|Xisojeni pridevnik jaivn.
Samostalnik	in pridevnik javen sta se pojavila v slovenskih časopisih
pred I. 1850, nxšla sem ju v časopisu Sloi.vnija 1849. leta (30. november, str 381): "... vs;i ta iruma javnosti in mogočnega upliva se cxltegne javnem življenju in delovanju ..." (|>oudarila M. K. G.). V prvem sitnvnskem političnem listu Naprej (1863) Levstik .še navaja ob pridevniku jaivn (v pomenu öffentlich) dvojnico očiten: javna fočitna) seja (l6y, javna nravnost (očitno lepo obnašanje) (95) (Korošec 1981, 362), vendar se kasneje v prvem slovenskenj dne>'niku Slovenski narod (1868-1945) postopoma za pomen öffentlich uveljavlja pridevnik javen (javna •seja).
V literaturi sc javnost pojavlja vsaj od I. 1868: "Zato se ne smemo v javnost riniti." CUirčič, Cwt in sad 1868. 108); -favnost je velika dobrota; ako časi malo rani, nosi tutli v .sebi ztlravilo." (Stritar, Literarni pogovori. Zvon 1870, 158); "Ktlor se enkrat \ javnost poda. terpeii mu je mnogo ..." (Stritar, Literarni pogovx»ri. Zvon 1876, 15); "A požgali so nejberž ves literarni drobiž Preširnov, zabavljice osobne in politične, katere večjidel nLso bile nikoli namenjene javnosti, nego samo prijateljem v kerčmi." (Leveč. Odlični pesniki in pisatelji. France Prešeren, Zvon 1879,67). Njen:i raba narašča, kar se kaže tudi v časopisju tistega časa, saj sc beseda pojavlja skoraj v vsaki številki, npr. "Pikanten dogodek se je te dni vršil tukaj, katerega tudi novine smejo prinesti, ker je uže javen.' (Slovenski Narod. 6. 1. 1875. str. 2) ali "Cerkniški zastopnik pa. kateremu danes povem, da sc ne bodcm z njim nadalje v javnih listih prepiral „." (Slovenski .Narod, 6. 11. 1875, str. 3) (poudarila .M. K, G ).
Pleteršnik v Slovcn-sko-nemškein slcn'arju (1894/95) saniostulnik javnost in pridevnik javen označuje koi novoknjižni besedi, pomenila pa mu isio kot nemško "Oeffentlichkeit" in -öffentlich". Pri očit Pleteršnik navaja "offenbar", pri očiten pa: 1. in die Aiigen fallend, ansehnlich stattlich: ni kaj očiten človek; 2. öffentlich: očitna izpoved; 3. offenbar, unverkennbar, evident; offen, aufrichtig: očitno povedati. Vidimo, da je tretji pomen enak pomenu besede oCit (offenbar), drugi |X)men pa je enak pomenu javen (öffentlich). Očito in očitno je potemtakem pomenilo nasprotje od skritega, danes je v knjižni rabi le .še očiten in pomeni: 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz /..J 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž /../ Tretji pomen pa SSKJ navaja s kvalinkatorjem zastarelo za dan:išnji javen (z;islišcvali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dnižba). Prav z.aradi konkretnosti (karje očitno, je na očeh. ni skrito) besed očitnost, očiten je slovenščina potrebovala še izraz ?.a ab.stnikno poimenovanje "öffentlich" in "öffentlichkeit".
Zanimiv zgled za rabo besed jatvn in očiten, jatmost in očitnost ter jatmo mnenje in javno življenje v 2. polovici 19. stoletja najdemo v knjižici Časnikarstvo in naši časniki (1884), ki je ponatis podli.stkov iz Slovenskega naroda. Njihov avtor je Janez Jesenko, zelo razgledan in dober poznavalec družbeno-političnih razmer tistega časa (Korošec 1976, 11) ter avtor številnih učbenikov (Priro<loznanski zemljepis 1874, Mali obči zemljepis 1876, Občna zgodovina 1883...):
'UredniSče, 'je rekel jedenkrat glasoi/iti časnikar v Beči, 'je prodajahtica, kjer se otwnosx. prodaja'. (J 15) Ker prodaja očitnost ('publiciteto'), mari mu je l>ač malo ali navadno prav nič, kako se občinstvo po njegoivm listu slepi in slepari. (116) Za denar so prodajali "očitnost". (127)
Posebno radi so poročah o vojskah in drugih zelo očitnih dogodkih, katerih višja gosposka nikakor zaknti ni mogla. Le polagoma so se privadih priobčevati uvodne članke in druge obširnejše sestavke, v katerih so državne razmere in druga važna javna vprašanja razpravljali (119) Večkrat sem zadnja leta opazoval, kako je plačani ali najeti časopis očitno resnico zakrivili ter na nje mesto neprestano postavljal neresnico, laž, sleparijo. (205) Tej javnej nravitosti fta kar v zobe bijejo omenjeni dopisi, polni osebnih umazanosti To so res osebnosti, ki nemajo s stvarjo, z javnostjo, z javnim političnim življenjem nikakorSne zavezeDrugače je z očitno sleparijo/„y, zato je kaj nespametno, da se slepar in volk silita v javno življenje... (216, 217) Skoro brezizjemno so strahovite neumnosti, a očitne, žive priče (240)
... tem menj more /pisec podlistka/ naznaniti razne najetnike, ki so zadnjih 25 let v Avstriji javno mnenje delali in pačili in sploh motili. (139) Vladi Je to /Msebej služilo, ker Je v teh časopisih, na videz nezavisnih glasilih javnega mnenja, svoje namere in naredbe zagovarjala ... (142) Tako delajo ti pLsarji novituirskega urada javno nmenje mej občinstvom, prav zaprav le širijo v sivt vladno mnenje - a ker se ista stvar sto in stokrat po-
navija in poiulaija po mznih novinah /../ mislijo nazadnje celo misleči ljudje /./ da je to nepopačeno javno mnenje, da je to pmva vox po-puli.( 145)... zavisne kovaCnice brzojavnih poslanic delajo javno mnenje, pačijo nanwno ljudske mnenje ... (198) časopisi vodijo javno mnenje, imeli bije voditi, a žalibog prepogostem časopisi tudi delajo javno mnenje. (200)
Kdor v javnosti iSče časti in slave, /f</or z javnim političnim delovanjem iiče dobička, tascnemore, ta se ne sme odtegniti\j.vncnw presojanju (154,155)
Glede na navedene zglede lahko ugotovimo, da je Jesenko uporabljal besedo očitnost kot prevcxl za nemSko Publizität, pridevnik očiten mu je nasprotje od skritega, torej ga uporablja v konkretnem smislu (očitni dogodki, očitna resnica, očitne priče; vsi pomeni ustrezajo današnjima 1. in 2. slovarskemu pomenu: 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; le stvari so še bolj očitne v drugi knjigi). Vse druge abstraktne pomene, ki jih je nekoč pridevnik očiten imel, Jesenko že poimenuje z javen in rabi še danes pogoste zveze, tudi terminolo-gizirane: javno mnenje, javno življenje.
Na podlagi zgledov lahko predvidevamo, da sta si pridevnika očiten in javen razdelila pomen vsaj do leta 1884, ko so v Slovenskem narodu izhajali Jesenkovi piHlli.stki. Glede na to, da Jesenko uporablja očitnost le kot predlog za nemško besedo Publizitdl, lahko podvomimo, ali je kdaj sploh bila v rabi za javnost. Cigale jo sicer v slovarju navaja, vendar je splošna raba dala prednost sposojenki javnost za poimenovanje nemške Öffeitilichkeit, Publizitdl smo poslovenili glede na izgovor, očitnost pa je ostala lastnost, značilnost očitnega: očitnost človekove nemoči / očitnost telesne napake (SSKJ). Zanimiva je tudi Jesenkova še danes aktualna kritika časopisja, ki da dela javno mnenje in pači ljudsko.
Drugo polovico 19. stoletja označujeta dve pomembni razvojni značilnosti: 1. rast pisne publicistike in znotraj nje pisnega poročevalstva; 2. wlik napredek ved in strok zaradi skokovitega tehnološkega razvoja, s tem pa poimenovalna vprašanja oziroma jezikovna vprašanja slovenskih terminologij. Vedno večja pestrost družbenega razvoja, razvoj strok, ki operirajo s pojmi, npr pravo itd., skratka, iutelektualizacija življenja, je tudi od jezika zahtevala prilagoditev za vsa ta področja. Pojav je v teoriji knjižnega jezika poimenovan intelektualizacija. tj. prilagajanje jezika temu. da so njegova jezikovna sredstva določna, natančna, po potrebi abstraktna, sposobna izražati povezanost in zapletenost mišljenja (M;ivranek 1932.45). Intelektualizacija je ena najznačilnejših črt knjižnega jezika in je naraščala enakomerno z razvojem knjižnega jezika, predvsem z razvojem strokovnega jezika, tako da je družiieno povezana z znanstveno in tehnično revolucijo (Buzjssyovä 1989. 136). Kaže se ne samo v abstraktnem besedju. ampak tudi v zapletenejših skladenjskih strukturah. Ko sc je sloveaski knjižni jezik izpopolnjeval za nove poimenovalne potrebe, jc to nalogo velikokrat izpolnil tako, da si je izraz za abstraktno rabo izposodil. Domača beseda jc bila pogosto preveč
določena, omejena na predmetni svet. Prav ta konkretnost je preprečevala .širitev pomena na abstrakno raven (prim. pretrgati nit : prekinili zvezo, skrirna vrata : tajno srečanje). In ker je bila druga polovica 19. stoletja čas navdušenja nad vseslo-vanskim, je v tistent času prav zaradi intelektualizacije prišlo v sloverLščino veliko slovanskih (predvsem srbohrva.ških in ruskih, manj čeških) besed. Večina je v Pleteršnikovem slovarju označena nk (novoknjižno). Takšna je bila tudi pot besetl javnost in javen, sposodili smo si ju iz srbohrvaščine. V Karadičevx-m srbsko-nemško-latinskem slovarju je javan "ofentlich, offenbar, manifestus". Torej pomeni vse tisto, kar je v sloven.ščini jKamenilo očiten. Slovenščina si potemtakem ni sposodila be.sed jaimost, javen zato, ker bi imeli v srbohrvaščini kak drug (x)men ali pomenski odtenek kot slovenski besedi očitnost, očiten, ampak preprosto zato, ker je bila slovenska beseda preveč vezana na konkretno predstavo.
Slovanski okvir
Koren jav- poznajo vsi slovanski jeziki. Etimološki slovar slovenskega jezika (Bezlaj 1976, II, 222) pri glagolu javiti navaja praslov:insko *aviti in izpeljuje vse do staroindijsko avis "očitno, pred očmi, ne skrito" in avesta avis, avLšya "očitno, javno". Snoj (1997,197) navaja, da je prxslovansko 'aviti 'delati javno, očitno" iz|)c Ijano iz praslovanskega prislova 'av^ oz. starocrkvenoslovan.skega jav^ "javno". Indoevropski prislov 'auis "očitno, javno" pa je po Snoju verjetno izpeljanka iz indoevropskega korena *au- "dojemati s čutili, videti".
Pomensko bogatejši kot v slovenščini je glagol javiti v srbohrvaščini. Tam poleg pomena latinskega "nuntiare" pozjia tudi pomene "gnati črcdo, napotiti, zbrati se". Glagol javiti po Bezlaju poznajo vsi slovanski jeziki, vendar v različnih |^>omenih (npr. srbsko in hrvaško javiti se - slovensko oglasiti se). Povsod je koren jav- (npr rusko: javit6, makedonsko: javi, bolgarsko: javja se, poljsko jawič, češko jevit (preglas a e). starocerkvenoslovaasko javiti za latinsko "ostendere", javljati, jav6n, prislov jave, jav6ne za latinsko "manifeste". Slovenščina ima koren jav- v številnih besedah: iz-, na-, ob-, od- po-, prijaviti, k temu |x)jav, odjava, objava, prijava, prijavnica, izjava, vendar je večina teh besed novoknjižnih, kar pomeni, da so se začele uporabljati v drugi polovici 19. stoletja.
Vsi slovanski jeziki niso razvili samostalnika in pridevnika s pomenom za tisto, kar v slovenščini pomeni javnost, javeti, iz korena Jav-. Ceščina ima tako (podobno kot slovenščina) koren jev- predvsem v sestavljenkah (ob-jev-it (se) v pomenu odkriti kaj neznanega), vendar pa je javnost češko vetejnost, javen pa vefejny. Pozna pa češčina Jev in zjev (pojav, prikaz). Slovaščina ima prav tako jav (pojav) in javit ' sa (po)avijati sc), javnost j>a je verejnost' in javen verejn^. Ruščina ima za besedo javtiost: 1. ob.ščestvenost6; 2. publičnost6, glasnost6. Poljščina, srboščina, hrvaščina in slovenščina pa imajo koren Jav- tudi za poimenovanje Öffentlichkeit in öffentlich. Za slovenščino, srbščino in hrvaščino smo primere že navedli, poljščina pa pozna jaw in jaiva (resničnost, hudnon), Jawnie (javno, očitno) in jaumosč (javnost),ya»!/»!^ O^ven, očiten).
Jeumost kot strokovni izraz
V ciriif?! polovici 19. stoletja .se je beseda javnost torej začela uporabljati zm občestvo, človc.ško skupnost ali del le skupnosti. Očitnost je bila za ta pomen izločena, kot smo ugotovili, zaradi njene vezanosti na konkretnost. Glede na lisd<ovno gradiv-o (izpisi za SSKJ) jc raba besede jaimost narastla po II. .svetovni vojni, ko s spremembo družbeno-političnega sistema javnost po.stane |K)memben dejavnik soo<lločanja. Navedimo zgled: 'Tako opredeljeno samoupraimo javnost lahko poimenujemo, glede na njeno interesno strukturo, kot generalno (občo) jaimost, ki jo sestavljajo ljudje, ki so pozorni na vsa relevantna politična vprašanja. ' (L. Sctinc, Temelji .samoupravnega sistema informiranja 1978,91).
Javnost .se (glede na listkovno gradivo) uporablja kot strokovni izraz v .sociologiji (vsi člani družbemypolitične skupnosti oziroma dela te skupnosti), literarni vedi (širok krog ljudi kot odjemalec misli, de! in dejanj posameznikov in skupin), pravu (izključitev javnosti glavne obravnave), šolst\'u (šole s pravico javnosti) in ekonomiji (načelo proračunske javnosti) (vsi primeri iz listkovnega gradiva). Strokovno rabo pritlevnika javen pa smo že prjnazorili.
Prav v strokovni rabi lahko pri besedi javnost ugotovimo zanimiv pojav. Slovnično gledano, je javnost neStevni samostalnik, vendar pa je potreba družboslovnih strok povzročila, da se v začetku 90. let .samost;ilnik javnost začne uporabljati v množini, torej postane Steven. Strokovnjaki govorijo o različnih javnostih in o predstavnikih za odnose z javnostmi. Tisto, kar jc vsebovano že v sociološki razlagi pomenay<it'HOJ/; vsi člani družbeno-politične skupnosti oziroma dela te skupnosti in kar najdemo tudi v ilustrativnem gradivu .SSKJ Ojudje, kise ukvarjajo s kako dejavnostjo: gla.sbena javnost, Sponna javnost - ločevanje med posameznimi interesnimi skupinami), torej potreba p>o razlikovanju med pos;uneznimi skupinami znotraj javnosti, je konkretizirala javnost m jo spremenila v Ste>'ni -sjmiostalnik. Ker vsaka stroka skrbi (oz. naj bi skrbela) za urejenost stiTokovnega izrazja, jc sprememba v števni .samostalnik za strokovno nibo upravičena. Kljub nasprotovanjem jezikovnih ljubiteljev, čeS da jc sprememba neStevnega samostalnika v .itevnega napaka, gre za popolnoma legitimno spremembo. ki nikakor ne ruSi sistema slovenskega jezika. Predvideva jo celo .slovenska slovnica: "Iz neStevnosti vodi prehod v Stevnost: tri železa - 'trije kosi železa'" (ToporLSič 1982,324) in "Katbr dobijo konkretiziran |ximcn /ne$ie\'ni samo.stalni-ki/, f>ostancjo Stevni..." (ToporiSič 1992, 142).
Za .strokovno obravnavo javnost torej ni enotna, sestavljajo jo različne interesne skupine, v.s;ika pa predstavlja svojo javnost, ki ima zahteve, značilnosti in potrebe, drugačne od druge skupine. Ponazorimo s primerom strokovnega razumevanja javnosti, kot ga navaja Splichal (1994,9> če javno.sti ne obravnavamo kot eno samo, homogeno (meščansko) javnost, ampak kot diferencirano javno sfero, ki je zlasti s politizacijo postala cclo hierarhično urejena „." Poimenovalno potrebo je stroka torej reSila s poimenovanjem jai/nosti.
Žal lektorji Se vedno vztrajajo pri zvezi stiki z javnostjo in v .strokovnih besedilih vsako množinsko rabo zamenjujejo, ČeS da je nepotrebno govoriti o več javnostih in da je prehod v Stevnost slovnična nap;ika. To trdijo kljub temu, da imamo
kar nekaj slovenskih strokovnih knjig, ki izrecno utemeljujejo nibo zveze odnosi z Javnostmi. V eni novejših lahko na primer preberemo:
V slovenščini smo nekoč poznali pojem stiki z javnostjo', kipa ne ustreza angleškemu Jxtjmu public relations'. Angloameriški avtorji razlagajo public relations'dobesedno kot odnose z javnosmi': 'Public relations is, quite literally, about relationship betu een an organization and various publics"/..y Robert S. Cole pa na začetku svojega priročnika za odnose z Javnostmi pravi: 'It is not 'public relatiom', but 'publics relations'.'/..y Pomembno je tako mnoštvo javnosti kot trajnost odnosov z njimi. (Cruban 1997, 12)
Lektoriranje strokovnih besedil zahteva ne le jezikovno znanje, temveč tudi vsaj osnovno poznavanje stroke, ki jo lektorirano besedilo obravnava, in sodelovanje z avtorjem strokovnjakom določene stroke. Le tako je lektoriranje strokovnih lx;sedil uspešno in jc avtor z njim lahko zadovoljen.
Kot prebiramo v polemikah, ki so zadnje čase kar pogoste (Majdič 15)97, 153), prihaja do nesporazumov predvsem pri lektoriranju strokovnih besedil. Vzroke za to lahko najdemo tako pri lektorjih kot tudi pri strokovnjakih, katerih besedila so predmet lektorskega dela. Lektorji bi morali spoznati, da je za dobro delo potrebno strokovno sodelovanje, da je njihov popravek strokovnega izraza le pretllog, ki ga avtor besedila lahko sprejme ali zavrne; avtorji strokovnih besedil pa bi morali imeti v zavesti, da morajo kot slovenski strokovnjaki skrbeti tudi za sloveasko strokovno izrazje. Predvsem strokovnjaki mlajših suok (trženje, računalništvo _.) sc pogosto izogibajo slovenskemu poimenovanju zaradi udobnosti (tujemu izrazu le dodajo slovensko obrazilo, tako dobimo množico besed, ki "se delajo", da so tujke, v resnici pa so le anglc.ške besede s sloven.skim obrazilom) ali zato, ker ne verjamejo v poimcnovainc sposobnosti slovenskega knjižnega jezika oz_ ga nc obvladajo do\'olj. V takih primerih je lektorski nasv-et pomemben in :ivior naj bi ga razumel kot pomoč pri tvorbi oz. prilagajanju novega strokovnega izrazja.
Beseda javnost še vedno predstavlja težavo za strokovno literaturo, in sicer zato, ker javnost "pomeni vse tisto, kar na primer v angleščini zaznamujejo izrazi •tlie/a public", 'publk:nc.ss', 'publicity' in 'the public sphere" (Splichal 1994. 7). Ta večpomenskost jc v nasprotju z osnwno težnjo v.sake stroke, da skrbi za urejeno izrazje. Urejenost se kaže predvsem v natančnosti izrazja. Strokovni izraz jc natančen, kadar je enoumen. Enoumnost jc osnovna zahteva terminološkosti, ki pa sev-eda ni vedno uresničena, saj ji nasprotujejo težnje, kot so sopomenskost, enakozvočnost in večpomensko.sL Proti njim pa ima terminologija orodje - "naj-clcgantnej.<a institucija za uravnavanje jezikovne prak.sc v strokah jc terminološki dogovor Stroke sc zatekajo k njemu praviloma in z veliko, a ne neomejeno .suverenostjo." (Korošec 1996, 258). Suverenost na primer omejuje načelo ustaljenosti v jeziku. Kot ugotavlja Splichal (nav. delo, 10), so sc v strokovnih razpravah o javnosti "uveljavile tri temeljne pomenske razsežnosti* prijma javnost:
'Javnost je obraimavana kot: 1. specifična socialna kategorija, ki se pojavlja kot družbeni akter, torej zlasti v odnosu do kakega dogajanja; 2. specifičen značaj kake dejavnosti ali prostora (značilnost ali stanje javnega); 3-določeno področje (javna sfera, domena) dnižbenega življenja, ki s svojo kompleksnostjo presega javnost v fx>menu kategorije (akterja) ali značaja dejavnosti. 4. Končno fm bi lahko tudi razprave o javnem mnenju, ki na nek način [Mvezuje zgornje tri ftomettske razsežnosti in Jim dodaja četrto, mnenjsko, iteli za četrto temeljno razsežnost v obravtutvah javnosti „."
Splichalov 1. pomen ustreza prvemu pomenu v SSKJ, 2. tretjemu slovarskemu. Kljub eni sami besedi je razlika v pomenih jasna iz sobesedila (SSKJ: 1. obrniti se na javnost s pozivom; 3- javnost poslovanja skladov). Tretjo in četrto pomensko razsežnost pa je Splichal že poimenoval, javna sfera in javno mnenje. Menimo, da raba l>esede javnost v prvem in drugem primeru v .sobesedilu daje sicer zadostno možnost razlikovanja, a komunikološka stroka kljub ustaljenosti teh dveh rab ni zadovoljna in si prizadeva poiskati rešitev, predvsem zato, ker ustaljena raba povzročala težave in nejasnosti pri prevajanju iz angleščine.
Sklep
V prispevku smo skušali slediti razvoju be.scde javnost v slovenščini, in sicer od druge polovice 19. stoletja do danes. Prevzela iz srbohrvaščine zaradi potrebe po abstraktnem poimenovanju, ki ga je povzročila intelektualizacija življenja v drugi polovici 19. stoletja (in se ji je razvijajoči se slovenski knjižni jezik moral prilagoditi), se je do konca II. svetovne vojne uporabljala predvsem v 1. in 2. slovarskem pomenu. Družbeno-politične spremembe po vojni .so pogostnost besede povečale, in sicer zaradi poudarjanja javnosti kot odločilnega dejavnika pri kritiki in soodločanju o družbenih in političnih zadevah. Razvoj družboslovnih strok pa je v 90. letih povzročil spremembo v slovnični rabi besc<le, iz neštevnega samostalnika je n:istal števni, beseda .se torej uporablja tudi v množini kot kazalnik nehomogene javnosti (v strokah se tako govori o javnosiili), hkrati pa se je pojavilo nidi razmišljanje o njeni (za terminološko rabo neidealni) večpomenski rabi. Stroka je eno izmed (x)men.skih razsežnosti poimenovala z JavtM sfera in pozna tudi Javno mnenje, težave pa za strokovno rabo povzročala druga dva pomena. Čeprav sta v sobesedilu nezamenljiva, si komunikološka stroka prizadeva za novo poimenovanje enega izmed |x)mcnov, saj ji sedanjo stanje povzroča težave pri prevajanju iz angleščine. To možnost daje široki institucija terminološkega dogovora.
LITERATLIRA
France »KZUJ. 1976. KlimoloSki skivar sltnvn.skega Jezika. I. knjiga A-J Ljubljana. .SAZU. KUra nUZ^S.SYOVA. 1986. Tcndcncia k inlelcktualizicii a nickhire .<i<imanlicfce a iltylisitcIcC prtxstricdky jej uptainovania. V Tcxiika a šiylLs(ika. Bratislava.
Maicj CICALIi I860.1}cutsch-!il()wcni.schc.s WOncrhuch, l-ll. I.jubl|ana: Anton Alob Wolf. Branc GRUUAN, 1). VcfCič, K Zavrl. 1997. Pristop k odnosom z javnostmi I.jubljana: Priswp. Ikihuslav HAVRANKK, MiloS Wcingart (ur). 1932. Spistwnä Crfiina a jazykovi kultura. Praga: Mclantrich A. S.
Anton JANKŽIČ. 1850. Popolni mCni slovar .skivcnskcga in nimškejta jezika. Ncmjtkoslovcn-ski dfl. Ccbvcc: V založbi J, Sigmundovv knjigarnicc.
—	1851. Popolni ročni sk>var sk>vcnskcga in ncnt^kcga fczika. Slovvnsko-ncmški del Cckivcc:
V založbi J. Sigmundove knjigarnicxv
—	1867. IXjutsch-slowcnlschcs WDrterhuch för Schule und Haus. Klagcnrurt: Ucgels Buchhandlung.
—	1874. .Slovensko-nemiki slovar. Popravil in pomnožil Julij pi. Kleinmayr Cckivec. Janez JliSKNKO. 18« t. Casnikareivo in naSi časniki Spisal Stat nominis umbra. V Ljubljani. Vuk Sicran<wi(: KAKADIČ 1898 Srpski rjcčnik iMumačen nK'nuCkijcm i IaUn.skiK-m rijcčima.
Biograd - prva izdaja 1851. Tomo KOROSHC. 1976. Poglavja iz strukturalne analize slovcaskega ča.soplsncga .stila. Iju-hljana. doktorska dlscrtacija.
—	19«1.0 Ix"v.s«lkovem publicističnem jeziku v Napreju. .SR .*t 4.351-371.
—	1996.0 nekaterih poimenovalnih vpraSanjih v ogIa.fcvanju. V: Skivcaska država, družba in
javnost. Zbornik ob 35-Ietnlci Fl)V, ur. Anton Krambergcr Ljubljana: Hakulteta za družbene vede. 257-266. Viktor MAJDIC 1997 Okrogla miza o lektoriranju V: 6. Zbornik Slavističnega dru<itva
Skwcnijc, 1995. str. 152-157. Maks PLKTKR.^NIK. 1894/95. Skivvnsko-ncmški slovar I-II. Ljubljana: Knezoikonjstvu. SLOVBNSKA akademija znanosti in umetnosti Inititut /a sk>vcnski jezik Frana RamovSa.
LIstkovno gradivo za besedo javnost. SLOVAR .slovenskega knjižnega jezika I-V 1971-1994. Ljubljana: SAZU. SLOVNiK spbovnčho jazyka českčhci IL 1989. Praga: Academia. Viktor SMOLFU 1976. Skwxyovstovenski sk>var. Ijubljana: DZS. Marko SNOJ. 1997 Skiveaski ctimokiitki .slovar. Mubljana: Mladinska knjiga. Slavko SPIJCHAL 1994. Pomlad javmxfli. V: Javnost/The Public Vol 1. it. 1-2, str. 7-21. JoZc TOPORIŠIČ. 1982. Nova slovenska skladnja. I^ubljana: DZS.
—	is>92. F^cikkipcdiia slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva xak)2ba.