LETO VI VESTNIK SOKOLSKIH ŽUP CELJE IN KRANJ CELJE, 15. MAJA 1936 /vv ŠTEV. 4 VSEBINA Jože Smertnik: Župni zlet v Celju Dr. Ignjat Pavlas: Naše verovanje Vekoslav Bučar: Jugoslovensko-bolgarsko bratstvo TEHNIČNI DEL Izidor Cergol: K vadbi odbojke M. Prelog: Vadbene ure za deco obojega spola S. Burja: Vadbene ure za člane Lestvica za ocenjevanje uspehov v prostih panogah OBJAVE Iz župe Celje Poziv bratskim edinicam CSŽ — Iz Sokolskega društva Trbovlje — Iz župnega TO NAROČNINA Z A 10 ŠTEVILK V LETU DIN 20 — IZHAJA MESEČNO Urejuje in izdaja za Sokolsko župo Celje Franjo Čepin Za Zvezno tiskarno v Celju Milan Četina Se priporoča za cenjena naročila, ki jih izvršuje hitro, lično in po zmerni ceni. Tiska knjige, brošure, časopise, letake, lepake, letna poročila, vstopnice, vabila i. t. d. v eni ali več barvah Zaloga šolskih in pisarniških potrebščin Izdelava štampiljk in šolskih zvezkov PUPILARNOVAREN ZAHOD HRANILNICA DRAMSKE BANOVINE CELJE prej Južnoštajerska hranilnica CANKARJEVA C. 11 • NASPROTI POŠTE ♦ Sprejema hranilne vloge na knjižice in tekoči račun. Izvršuje vse v denarno stroko spadajoče posle. Nove vloge izplačuje takoj. Za vloge jamči DRAVSKA BANOVI N A z vsem svojim premoženjem in davčno močjo. Najbolj varna naložba. TISKARNA 'SAVA* O. D. V KRANJU Telefon štev. 8 KNJIGARNA KNJIGOVEZNICA .. — Sokolske potrebščine ------------ sukno kakor tudi že gotove kroje, šajkače, telovadne majce, hlače in čevlje ter vse druge sokolske potrebščine nudi po nizkih cenah trgovina — Miloš Pšeničnik, Celje === VESTNIK_________________________ ___________SOKOLSKIH ŽUP CELJE IN KRANJ LETO VI. ŠTEV. 4 CELJE, 15. MAJ 1936 Jože Smertnik ŽUPNI ZLET V CELJU V dnevih, ko se nahaja vsa Evropa v težkih krčih, ko je doma vzdušje polno napetosti in negotovosti, je izžarevanje globoke nacijonalne zavesti, odločnosti, smisla za disciplino in žrtve blagodejna uteha za vsakega iskrenega jugoslovenskega državljana. Sredi teh časov, sredi pomanjkanja in bede kliče sokolska župa Celje svojo mladino na župni zlet, da izžari plamen svoje domovinske ljubezni. Po treh letih se bo zopet izvršil pregled sokolskega dela in naporov. Še več! Ta župni zlet bo manifestacija sokolske neupogljive volje in trdne vere v boljšo bodočnost. že čujem utrip bratskih src, ki se v navdušenju do svoje sokolske stvari pripravljajo za naš veliki dan. V društvih in četah narašča živahnost, pomnoženo je delo v težnji po čim večjem uspehu. Vsa naša velika sokolska družina prostovoljno in vztrajno doprinaša svoj delež k ureditvi srečnejše in za vse enako pravične Jugoslavije. Tudi to pot bo sprejelo narodno Celje sokolsko mladino iskreno in prisrčno. Narodno Celje ve, da je ta mladina naj-zvestejši čuvar narodne svobode in narodnega edinstva, da je v naši mladini bodočnost naše skupne usode. Veselo bodo zaplapolali sokolski prapori, pod njimi pa bo ponosno korakala številna sokolska mladina kot nosilka večno mlade in večno lepe sokolske ideje. Dr. Ognjaf Dav fas NAŠE VEROVANJE »Jugosiovenski život«, ki ga izdaja Sokolsko društvo Subotica, objavlja 12. aprila uvodnik brata starešine novosadske župe, ki ga ponatiskuje tudi »Sokolski glasnik«. Večni žar odpora in nezlomljiva volja v borbi za obstanek vodita naš narod skozi 13 stoletij. Od prvih borb za oblast županov do ustvai’jenja neodvisnih držav, pa skozi carsko prošlost do legendarnega kosovskega božura, v robovanju in krvavem kmečkem uporu, v največjem zamahu in naporu so nastajali brezštevilni in brezimni grobovi. Vsak izmed teh grobov je bil kakor bakla, ki je osvetlila dolgo in trnjevo pot do narodnega osvobojenja in zedinjenja. Na tem dolgem in trnjevem potu se je prebijal naš narod v svoji prošlosti. Na tem potu je naš narod razdeljeno izpisal mnoge strani svetovne zgodovine, ali je vedno čutil, da so povezane, ker so pisane s krvjo istega naroda. Na tem potu trpljenja in slave je rušil naš narod z nasiljem ustvarjene pregrade ;n je naposled s svojim odporom in svojo voljo dal plemenskemu mozaiku novo obliko ene misli in enega čustva, izraženega v mejah kraljevine Jugoslavije in v jugoslovanskem narodu. Preteklost nam priča, da svoboda in edinstvo našega naroda nista osnovana po tuji milosti na pergamentih mirovnih dogovorov, niti na pisanih zakonih, nego na narodnem odporu in na narodni volji, na eni narodni misli in eni narodni zavesti, izraženi enako v kočah in kraljevskih dvorih. Če je naš narod pri ustvarjanju države v prošlosti izra-ževal eno misel in eno zavest in pokazal največje vrline svojega duha in fizične sile v najtežjih trenutkih borbe za obstanek, tedaj bo tudi v sedanjosti znal ohraniti svoje državne meje, svojo svobodo in svoje edinstvo. V tem vprašanju je narodna volja brezkompromisna, ona je odoievala vsem udarcem skozi vekove, pa se bo na njej razbila tudi cezarska poza in megalomanija lažne tisočletne krone in vsak poizkus razdiranja, pa naj ta prihaja od zunaj ali znotraj. Kakor so srednjeveške freske, osvobojene v teku stoletij nametanih prevlek, s svojo lepoto zadivile današnja pokolenja, tako mora tudi jugoslovanska narodna duša, osvobojena tujih prevlek, priti v sedanjosti do izraza s svojo silo in lepoto. V veličini jugoslovenske narodne duše, pri izgradnji naše države, bodo utonile plemenske razlike. Najlepše vriine našega naroda se bodo iz posebnih zlile v celoto, ker se neprekinjenost ene misli in ene zavesti do ustvaritve države ne more prekiniti tedaj, ko se stvorjena država urejuje. Mišljenje našega naroda v vprašanju notranje ureditve naše države se more razlikovati, ali nikdar v vprašanju državnega in narodnega edinstva. Ne bodo našega naroda delila niti razna verska naziranja, ker vse steze, po katerih se hodi v težnjah k Bogu preko ene rodne grude, ki se imenuje jugoslovenska domovina. V njej se je življenje začelo, v njej je bila izgovorjena prva materinska beseda, v njej se je razvila prva misel in rodilo prvo čustvo, ona je s svojo lepoto navdahnila vsako versko prepričanje in ljubezen do Boga in zato mora ta jugoslovenska domovina biti čvrsta vez tudi v izpovedovanju raznih verskih na-ziranj. Jugoslovenska narodna duša, v kateri so izražene najplemenitejše vrline našega naroda, ožarjena z resnično in pravo svobodo, izgradila bo vse etične vrednote in povedla jugoslo-venski narod k vrhuncu dobrega. V njej najde utehe za vse muke in nevolje, neosvobojeni del našega naroda pa bo črpal iz nje moralno moč v težnji za narodno celino. Ona bo usposobila ves jugoslovenski narod, da v tekmovanju narodov zasede ono mesto, ki mu po veliki in slavni) prošlosti pripada, in bo postavila na trdne temelje one stopnice, po katerih pojde naš narod, da v veličanstveno zgradbo človečanstva položi ono božansko iskro, ki jo nosi v sebi. To je naša silna vera. To je naše zaupanje. To je verovanje v zmago Resnice in Pravice. Vekostav 'Bučar JUGOSLOVENSKO- BOLGARSKO BRATSTVO Kmalu bo leto dni od tega, ko je po prestolici pod Vitošo mogočno odmevala naša sokolska in junaška pesem, ki je bila vsemu svetu oznanilo svetlejših dni, ki se jim z naglimi koraki bliža Južno Slovanstvo. Veliki junaško-sokolski zlet v Sofiji leta 1935. pomenja mejnik med staro in novo dobo v jugoslovensko-bolgarskih od-nošajih. Na tisoče in tisoče sokolskih in junaških src je vriskalo od veselja, da sta se dva krvna brata, do pred kratkim po želji tujcev razprta in sovražna, znašla v bratskem objemu. In ta vrisk sokolskih in junaških množic je zajel ves narod, vse sloje svobodnega naroda od Triglava do Črnega morja . . . Težka je bila pot, po kateri se je hodilo, da je prišlo do tega in je mogel narod dati svobodno duška svojim bratskim čustvom. Skozi stoletja so bile na delu tuje sile, ki se niso plašile truda in žrtev, samo da so nas razdvajale, da so sadile globoko mržnjo med dva istokrvna brata. Radi naše slabosti, da rajši poslušamo tujca kakor pa glas svojih lastnih sre in radi naše nagnjenosti k prepirom, je bilo peklensko delo tujcev kaj lahko. Brat je dvigal meč nad brata in namesto, da bi bilo po zlomu otomanskega cesarstva vstalo Južno Slovanstvo na Balkanu kot orjak, pred katerim bi se bile razbile vse intrige tujcev, se je kopalo v svoji lastni krvi. Pa vendar je že v tisti dobi večkrat zažarel žarek, ki je napovedoval lepše dneve. Bil pa je preslab, da bi zamoril tuji plevel, ki se je do skrajnosti razbohotil po naši zemlji. Kmalu po svojem prihodu na srbski prestol je kralj Peter I. Osvoboditelj ustvaril carinsko unijo med Srbijo in Bolgarijo. Večna nasprotnica vstajenja Južnih Slovanov — Avstrija — je radi tega napovedala Srbiji carinsko vojno, zavedajoč se, da je čvrsto gospodarsko sodelovanje med dvema bratskima narodoma tisti temelj, na katerem bo stala stavba bodoče Velike Jugoslavije. Mala Srbija pred brezobzirnostjo velike podonavske monarhije ni klonila, junaško je premagala najtežje čase in kmalu nato je prišlo do balkanskega sporazuma, ki je vodil Južne Slovane od zmage do zmage. Že je izgledalo, da nastopa Južnim Slovanom težko pričakovana pomlad, toda tujci, boječ se naše veličine, so znali spretno vreči med Srbe in Bolgare zloglasno jabolko spora, kar je povzročilo novo, dolgotrajno prelivanje bratske krvi. Ko je bilo prelivanja krvi dovolj, je nad nekaterimi deli Južnega Slovanstva zasijalo solnce svobode, a vendar so ostale težke rane, ki so bolele in še danes bole vsako sokolsko srce. Dobrudža, Južna Trakija, Južna Maeedonija, Skadar, Temiš-var, Koroška, Gorica, Trst, Istra, Reka. Pa niti tega še ni bilo dovolj! Boječ se naše veličine, so tujci veleli postaviti med Jugoslavijo in Bolgarijo z bodečo žico prepleteno mejo, naše oči pa so zastrli s senčniki, da dva soseda, dva krvna brata, nista mogla videti, kaj se za mejo godi. V raznih tujih kuhinjah pa so se varile laži, ki so jih znali nasprotniki Južnega Slovanstva v svojem lastnem interesu spretno in brezobzirno razširjati, tako med nami kot med brati Bolgari ... In mnogo jih je bilo na obeh straneh, ki so sprejemali gnojnico za čisto zlato. Minevala so leta in kljub vsemu smo polagoma spregledali. Naša srca so pričela tiho vztrepetavati ob pomisli na Veliko Jugoslavijo in z njo v zvezi na resnično svobodo, ki je ni in ne more biti brez zveze z Bolgari. Umetno ustvarjena noč se je pričela polagoma umikati vzhajajoči jutranji zarji Južnega Slovanstva, Prvi žarek je predstavljal sestanek očetov srbske in bolgarske pravoslavne cerkve v znamenitem Rilskem samostanu. Vroča je bila njih molitev za večno slogo in edinstvo. In Vsemogočni je uslišal prošnjo, ki je prihajala iz čistih src. Kmalu je sledil na beograjskem peronu kraljevski poljub, nato pa obisk nesmrtnega viteškega Kralja bratski prestolici. Naša srca od Trsta do Varne so zavriskala v pričakovanju nečesa velikega, ki neizogibno, kljub vsem zaprekam, prihaja . . . Nesmrtni Veliki Sokol je utrl pot svojim Sokolom v bratsko zemljo, ti pa so pokazali pot narodu. Danes hodi narod neomajno in strnjen po tej poti. Ko govorimo mi in Bolgari o zbližanju, takrat zazvenijo strune tenkočutnih narodovih src sladko melodijo. Ni to fantazija, temveč stroga realnost. Tega se naši nasprotniki izven jugoslovenskih in bolgarskih meja tudi dobro zavedajo in zato tudi skušajo tako pri nas kot pri Bolgarih zlomiti voljo do zbliževanja. Toda vsi njihovi peklenski načrti se razbijajo ob mogočnem skalovju narodovega hotenja. Narod se zaveda, da ima do svetlejše bodočnosti isto pravico, kakor so jo imela nemška ali italijanska plemena takrat, ko so se po mnogih medsebojnih krvavih spopadih zedinjala. Zato koraka narod neustrašeno do svojega cilja, mi Sokoli in Junaki pa stojimo budno na straži. Narod gradi svojo veliko bodočnost, mi pa smo in ostanemo vodniki graditeljev one stavbe, ki se bo raztezala od bregov Jadranskega do bregov Črnega morja. TEHNIČNI PEL Jzidor Cergof K VADBI ODBOJKE Po vadbi prvih treh oblik preidemo na četrto, ki pa že zahteva dobro obvladanje prejšnjih in je priporočljiva tudi za dobro uvežbane vrste. Imamo krog (sl. 4 a), razdalja med telovadci znaša spočetka 2—3 m, pozneje pa vedno več, kakor pač igrači podajanje obvladajo. Igrač št. 1 poda žogo št. 2, ta št, 3 itd.: podajamo torej na levo. Čez nekaj časa vzemi podajanje na desno, potem zopet na levo, da se podajanji izmenjujeta. Ko se igrači malo uvežbajo, izvršiš vse to lahko brez pre-kimbe; namesto, da bi igrač št. 1 podal žogo št. 2, jo vrne št. 7 in smer podajanja se izpremeni. Da postane vežba bolj pestra, lahko to tudi napoveduješ, napoved »obratno!« pa izreči, ko je žoga v zraku. Če istočasno podajata dva kroga in tekmujeta, postane igra precej zanimiva. Pazi na vse bistvenosti iz prejšnjih oblik, zlasti pa je važno naslednje: 1. žoga ne sme preiti nobenega igrača; napovedi se morajo izvrševati takoj in točno, 2. žoga mora biti podana soigraču točno pred čelo gor, igrači morajo vztrajati čimbolj na svojih mestih in čuvati točno obliko kroga. Potrebno je, da dobe žogo igrači v vrstnem redu, da žoga lepo potuje v krogu. Kakor hitro igrača v podajanju izpustiš, je to že znak, da tisti, ki je žogo podal, ni podal točno; igra je pokvarjena in začni znova! Tudi napovedi vodnika se morajo izvrševati takoj in točno. Če napoveš »obratno!«, ko je žoga na poti k št. 2, jo mora ta že vrniti; spočetka napoveduj, kakor hitro igrač žogo odda, potem pozneje in to vedno bolj stopnjuješ, kar je dobra vaja za hitro mišljenje in orijentacijo, ki je pri igri nujno potrebna. Igrač mora dobiti žogo nad glavo in sicer pred čelo (sl. 4b); če mu podaš žogo kot kaže črta 1, mora napraviti odskok v desno nazaj, za katerega mu bo najbrže primanjkovalo časa, pa tudi žogo bo podal naslednjemu verjetno precej netočno. Isto se zgodi, če podaš v smeri črte 2; posledica je skok v levo naprej in isti pogrešek kot preje. Ker je razdalja majhna, žogo pa podajaš v krogu, je nujno potrebno, da podaš kot kaže črta 3; igrač dobi žogo v položaju, ki je za dober odboj pravilen, potrebna je samo usmeritev žoge, kar izvršiš z majhnim zaklonom in zasukom. Naslednji pogoj za dobro podajanje je vztrajanje na svojih mestih. S tem ni rečeno, da moraš stati kot pribit, lahko skočiš za žogo, kar tudi moraš pri slabo podani žogi, vendar se hitro postavi na prejšnje mesto, ko si odbil žogo! Važno je to radi tega, da predhodniku ni treba gledati kje si, ampak poda žogo na določeno mesto; še bolj važno pa je to radi igre pri mreži, kjer se večkrat zgodi, da igrači svoja mesta popolnoma zapuste in s tem seveda pokvarijo vsa: nasprotniku nudijo prazna mesta, svojcem pa so v napotje! Za igro pri mreži je obvladanje podajanja v krogu prvi predpogoj in združuje vse, kar sem doslej opisal. Prišel pa boš do njega le s tem, da boš vadil predhodne oblike! Čim več igračev je v krogu in čim večji je obod, tem težje je podajanje: zato postavi spočetka več krogov ali vsaj dva; imeti moraš seveda dve ali več žog. Igrači podajanje dobro obvladajo, če se z mest ne premikajo in če žoga sploh ne pade na tla. Tudi je dobro, da. začetnike in slabiče postaviš v poseben krog in jih tako ločiš od boljših, ker se tako več nauče in tudi ne ovirajo drugih! Ko smo se uvežbali v podajanju in obvladanju žoge, pristopimo k mreži, ki nam jo spočetka lahko nadomešča vrv, napeta v višini 2.44 m; idealno je imeti dve igrišči: eno z mrežo in črtami kot je potrebno za brezhibno igro in eno z vrvjo, kjer vadijo začetniki in slabiči. Tudi pri mreži moramo igrače najprej naučiti odbiti žogo preko mreže na določeno mesto in razdaljo ter je napačno začeti takoj z igro in zabijanjem, ko pa nekateri igrači niti ne znajo žoge dobro spraviti preko mreže, kaj šele podajati zabijaču! Seveda velja tu vse isto, kar smo se doslej naučili : odbijanje z obema rokama, s prsti, nameščanje telesa pod žogo itd. ^ 4 7 s p y ■ M 5 6 p — > ‘ n 4 7 4 ^ T ' 4 1 —a' ^ —j Sl. 5 mreža ali vrv Za prvo obliko postavi igrače v dve vrsti (sl. 5) s čelom proti mreži; razdalja od mreže naj znaša v začetku 3 m, pozneje pa vedno več, kar boš že sam odločil. Št. 1 poda žogo št. 2, ta št. 3 in tako dalje do št. 8, ki vrne žogo št. 7, ta št. 6 itd.; s podajanjem ne prestani, dokler žoga ne pade na tla. To je vaja za moč v prstih, poleg tega pa prva vaja za odbijanje preko mreže določenemu igraču. Važno je sledeče: 1. odbijaj samo s prsti, 2. žoga m o r a p o t o v a t i od igrača do igrača. Ponovno opozarjam tu na odbijanje s prsti. To pa vsled tega, ker igra večina igračev prva leta samo z dlanjo in pestmi ter se na tak način vrsta ne more izvežbati. Pri tej obliki je že podajanje na večjo razdaljo in na določeno mesto ter bo vadba uspela le, če bodo igrači odbijali žogo s prsti. Zahtevaj k r a t k o m a 1 o samo odbijanje s prsti in obema rokama ter na to dosledno pazi! Da boš uspel v drugi točki, je nujno, da znaša razdalja med igrači toliko, kolikor so igrači že napredovali. Zato je dobro, da igrače odbereš in igrajo med seboj le igrači približno iste kvalitete. S tem seveda ni rečeno, da moraš slabejše zametovati: nasprotno, ravno tem moraš posvetiti več pažnje, toda v posebni skupini, ker drugače ovirajo druge in tudi sami ničesar ne pridobe. Žoga mora biti podana točno, da jo takoj odbiješ dalje! mreža ali vrv \ 02 05 012 07 04 06 03 OI 09 on O10 013 08 Naslednja oblika splošne vadbe je podajanje v skupinah na igrišču, kjer je na vsaki strani poljubno število igračev in ne stojijo v določenem vrstnem redu (sl. 6). Ko dobe vsi igrači ene stranke žogo, jo tisti, ki jo je prejel zadnji, odbije preko mreže. Pazi na mehko podajanje in na to, da dobi žogo vsak samo enkrat! Podajanje naj bo čimbolj raznolično, n. pr. žogo dobi igrač št. 1, ki jo poda št. 2, ta št. 3 itd., nakar jo št. 6 pošlje preko mreže št. 7, ta jo poda št. 8 itd., dokler je ne dobi št. 13, ki jo odbije ponovno prvi stranki. V ponovnem podajanju je seveda vrstni red spremenjen in tudi odbije žogo preko mreže drug igrač. S to vadbo hočemo doseči še bolj točno podajanje (ki se v poznejših vadbah itak stalno zanemarja) na različne razdalje in obenem orijentacijo na igrišču. Ta vadba je že lahko prava tekma, vendar mora služiti predvsem svojemu namenu: vežbanju podajanja in orijehtacije! Vsak igrač naj čim bolj varuje svoj prostor in naj ne teka po igrišču, žoga mora biti podana točno. Igrač mora slediti letu žoge stalno z očmi in paziti samo na igro, da bo podal žogo tistemu, ki je še ni imel v rokah. VADBENE URE ZA DECO OBOJEGA SPOLA 40. ura. Osnova: R a z g i b a n j e z lovom za žogicami. Razne vaje na gredi. R o č k a n j e v visu in zavesi na lestvi vodoravno. Stoja na glavi. Skoki čez trdne ovire v diru. Tekmovalno plazenja čez orodje. R a z g i b a n j e z lovom za žogicami. Vsak vaditelj (ica) dcce, posebno še ženske dece, si naj sčasoma oskrbi več žogic, starih tenisnih, ali drugih, saj jih dandanes dobimo že za majhen denar. Razgibanje bomo izvedli nekako tako: 1. Deco uvrstimo k določeni steni, nato vržemo v zrak več žogic hkratu, deca takoj steče za trkljajočimi se žogicami, da si jih prisvoji (vsak seveda po eno, žogic pa mora biti malo, najbolje ena na troje ali četvero otrok). Žogice izreče otroci osebno vaditelju (ici), nakar- se vaja ponovi še parkrat. Zmagajo oni, ki so ujeli vsakič žogico, ali vsaj največkrat. 2. Žogice meče otrok, ki je pri prvi vaji zmagal, seveda sam ne lovi. 3. Deca je razkropljena po telovadišču, vaditelj meče žogice v presledkih v raznih smereh in razdaljah. (Pri spretnem metanju postane vaja radi beganja sem in tja zelo živahna. 4. Deco razvrstimo v dve skupini A) in B), postavimo obe skupini na določeni prostor — k steni — za črto — na ali pod orodje, nato mečemo žogice s pozivom: »Katera skupina bo ujela več žogic?« Tudi večkrat! Razne vaje na dveh g r e d e h. A) Postavi dvoje gredi vzporedno na obeh istočasno. v razdalji K> m! Vadi se VI VI VI A2 A2 A2 1. Deca je med gredema, prvi sedejo na L, drugi na II. gred, z nartjo se oprejo na nasprotno gred in vadijo zaklon do položaja vodoravno. Večkrat! Kjer je na razpolago samo ena gred, naj primejo drugi prve pri zaklonu za stopala in nato menjajo! 2. Isto, a poleg zaklona odročijo (s povdarkom). 3. V zaklonu in odročenju sučejo trup menoma v desno in levo do dotika tal s prsti. Vaja je izdatna zlasti na nekaj višjih gre deli. 4. Tretjo vajo s tem, da daš roke za tilnik in pri zasuku prideš (po možnosti) s komolcem na tla. 5. Roke na tilnik, vadi globoke zaklone in hitre vzklone v položaj vodoravno! (Lažje je zopet v sed.) B) Gredi postavimo enako kot v skupini A). 1. Deca je med gredema, prvi se oprejo s stegni na I. gred, drugi na II., položijo roke na tla, s petami pa se oprejo na gred za seboj — nato vadijo zaklon in odročijo. Večkrat! — Razumljivo je, da tam, kjer je na razpolago samo ena gred, drugi držijo prve za stopala, da jim omogočijo vajo. VI VI VI 2. Ista vaja z vzročenjem (s povdarkom). 3. Isto z rokami na tilniku in s potiskanjem komolcev in ramen nazaj. 4. Sukanje trupa v odročenju. 5. Sukanje trupa z rokami za tilnikom (dotik tal s komolci). Opozarjaj ves čas na p r a v i I n e vzdihe in izdihe! Ročkanjevvisuinvzavesi n a 1 e s t v i vodoravno. Lestve postavi dokončno! A) 1. Vskoči v vis na lestvinah (bočno) z zunanjim prijemom! Ročkaj menoma naprej! 2. Isto, a noge menoma skrčuj in napenjaj (hoja)! 3. Drugo vajo hitreje (tek)! 4. Kdo bo med ročkanjem hitreje brcal? 5. Kdo bo med ročkanjem najmanje brcal? 6. Med ročkanjem skrčuj noge in suvaj dol! B) 1. Ročkaj v visu naprej kot v skupini A)! 2. Ročkaj v visu nazaj! 3. S petami se zavesi na lestvinah! Ročkaj naprej! 4. S petami se zavesi na lestvinah! Ročkaj nazaj! 5. Vskoči v vis na klinu, s petami se zavesi na lestvinah! Ročkaj naprej! 6. Peta vaja z ročkanjem nazaj. Stoja na glavi. 1. Vadimo z manjšimi in večjimi. Prvo vadimo na blazinah. Nekateri se kar sami znajo postaviti v stojo na glavi, pri teh kar popravljamo držo telesa, nog in dalje te vadimo v vztrajanju v stoji na glavi. Drugim pa pojasnimo, na kak način se bo najlažje v stoji obdržal in kako bo prešel lažje v stojo na glavi. Težji je pač prehod v stojo, zato bo vaditelj tukaj moral pomagati. Pravilna mora biti opora z glavo in z rokami in to v trikotu, nikakor pa v eni črti (drugače se izgubi ravnotežje), glava pa se opira tal predvsem s sprednjim delom, s čelom. 2. Iz stoje vadimo preval naprej v sed, nato v stojo spetno. 3. Vadimo stoje na glavi brez blazin (ko vaditelj spozna, da telovadci ne telebajo preveč na hrbet). Skoki čez trdne ovire. Ob strani telovadišča postavi višjo gred, klop, stol, bruno, čez katere skačejo telovadci v diru. Kakor hitro je ovira nekoliko višja, je potreba postaviti za oviro še blazino, da se ublažijo padci. 1. U red zbor! Trkom! Preskakujejo oviro v polnem diru, a v večjih presledkih drug za drugim. Večkrat! 2. Oviro preskakujejo v polnem diru, a hitro drug za drugim. 3. Oviro preskakujejo v dvojicah (drže se za roke) v polnem diru, a v večjih presledkih med posameznimi dvojicami. 4. Dvojice hitro druga za drugo! Tekmovalno plazenje čez orodja (tekma vrst). (J0> ©