Poštnina plačana ▼ gotovini. Posamezna številka 1.25 Din. DELAVSKA GLASILO SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE. Izhaja vsako sredo in soboto. Uredništvo Je ▼ Mariboru, Ruška cesta 5, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračalo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Uprava: Maribor, Ruška c. 5, poštni predal 22. Ljubljana VII., Zadružni dom. Cek. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo. Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in sociialne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1-— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1— Din. V oglasnem delu stane petima enostolpna vrsta 2 25 D. Pri večjem številu objav popust. Št. 71. Sobota 3. septembra 1927. Leto II. Državljani, čitajte! Po nerodnosti ali pa hote je dr. Korošec odgrnil v Ptuju zaveso, katera odkriva velike stvari, ki se, v vezi z današnjimi volitvami pripravljajo za kulisami. Gre za nič manj kot za revizijo ustave in za popolno spremembo obstoječega državno-Pravnega stanja. Napovedal je zvezo monarhov balkanskih držav, kar naj bi pomenilo ustanovitev velikega balkanskega carstva, radi odstranitve stalne vojne nevarnosti, ki jo na Balinu povzroča pohlep imperialističnih. sosedov. V vezi s tem ustanavlja dr. Korošec dvodomen parlament z gospodsko zbornico. Značilno je, da vladna koalicija tako važnega vprašanja ni stavila javno na svoj volilni program. Ona v tej zadevi vobče ne konzultira (vpraša) naroda. Ona ustvarja novo državno tvorbo od zgoraj. Nič nimamo proti temu, ako se dinastije prijateljski vežejo med seboj. Mnogo bolje, kakor če bi se sovražile. Tudi nismo proti ustanovitvi zveze balkanskih narodov v eno državo. Obratno, naš državno-Pravni program obsega že desetletja lO zahevo. Smo pa proti načinu, kako naši vlastodržci pri tem postopa- lo. Samo najvišja gospoda je udeležena pri tem in dela se skrito, za kulisami. Oni so pustili narode, ki bodo to državo dejanski tvorili, ob strani. so zavrgli princip samooprede-lllve narodov, ki je pred komaj desetimi leti edini omogočil ustanovi-tev obstoječe države. Na to so že pozabili isti ljudje, ki so se takrat nanj sklicevali. Kot stranka delovnega ljudstva, stranka proletariata, ne moremo pustiti, da bi se taka vprašanja, ko gre za usodo celih narodov, reševala po skritih silah, temveč moramo zahtevati, da se iznesejo pred narod. Socialistična stranka Jugoslavije ima v pogledu na državnopravne od-nešaje na Balkanu že skoro trideset let svoje jasno opredeljeno stališče. Smatramo za nujno, da v očigled poskusom vladne koalicije, da za hrbtom ljudstva ustanovi zanj nov položaj, povdarimo to stališče in da mi Postavimo narod pred odločitev, ali hoče v tem važnem trenutku iti za onimi, ki bi ga radi skrivaj in na tihem spravili v nov položaj, ki bi ga hoteli speljati pod oblast gospode, a}i z onimi, ki zahtevajo, da po prin-?’Pu samopredelitve narod sam od-o svoji usodi. Naša država ni plod enotne ideje ene same volje. Ona je posledica Racionalne revolucije, vojnih uspe-hov in mirovnih pogodb. A mirovne Pogodbe niso upoštevale historično bujnih zahtev dobe, z ozirom na pol-110 možnost razvoja novih narodnih držav. Ostale so prilike, ki so še nadalje omogočale v teh državah izkoriščanje v interesu tujih dinastij in tujih buržuazij. In zato ni trebalo njti desetletja, da se pride do spoznanja, da ta svoboda ne odgovarja živinskim potrebam balkanskih narodov. In vendar je že davno prej proletariat, združen v socialnodemokra-tičnih strankah posameznih dežel in sklenjen v svoji internacionali, jasno opredelil svoje stališče z ozirom na vprašanje bodočnosti balkanskih narodov, kjer je postavil trdno podlago za razvoj realnih pogojev njihovega samostojnega življenja. Pričetek imamo na prvem kongresu Jugoslovanske socialne demokracije v Ljubljani, kjer se je 22. novembra 1909 v takozvani Tivolski resoluciji povdarilo: »Avstroogrski Jugoslovani smatrajo za končni smoter svojega narodnopolitičnega stremljenja popolno narodno združitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov.« Že naslednje leto, na konierenci balkanskih in jugoslovanskih socialno demokratičnih strank v Beogradu v Božiču 1910 je dobila ta zahteva svojo konkretno obliko s sprejemom predloga s. Dimitrije Tucoviča, s katerim si je združena socialna demokracija jugoslovanskih dežel postavila cilj svojim narodnopolitičnim stremljenjem v zahtevi po konlede-rativni demokratični balkanski republiki, To stališče zastopa Socialistična Stranka Jugoslavije še danes in na tem temelju je osnovan njen strankin program. Še mnogo aktuelnejše kot takrat pa so danes besede sodr. Dim. Tucoviča ob tisti priliki: »Mi nemarno široke osnove za saino-stalan život i razvitak. Ta se mora i je-dino može stvoriti grupisanjem. To je ideja, kojoj pripada budučnost. Naročita uloga pripada demokratiii, koja je u ostalom i jedina forma, kroz koju vodi put zbliženja balkanskih naroda. Demokratiziranje balkanskih državica ne znači samo pobedu jednog principa u državnom uredjenju, več i pogodbu sine qua non, da se izvrši neophodna promena u spo-ljašnjoj politici.« Tako programatično opredelitev jugoslovanske socialne demokracije je potrdila tudi Internacionala, ki je na svojem kongresu v Baselu v dneh 24. in 25. novembra 1912 dala naslednje naročilo: »Socijalnodemokratične stranke balkanskega polotoka imajo težko nalogo. Velesile Evrope so pripomogle s sistematičnim preprečenjem vseh reform, da so se u-stvarile v Turčiji nevzdržne ekonomične, nacijonalne in politične razmere, ki so morale nujno voditi k uporu in vojni. Nasproti izkoriščanju teh razmer v interesu dinastij in buržuazij so dvignile socialdemokratične stranke Balkana z heroičnim pogumom zahtevo po demokratični federaciji. Kongres jih poziva, da vztrajajo na svojem občudovanja vrednem stališču; on pričakuje, da bo soci-jalna demokracija Balkana po vojni pod-vzeja vse, da prepreči, da bi xe s tako strašnimi žrtvami pridobljeni uspehi balkanske vojne zlorabili po dinastijah, po militarizmu, po po ekspanziji pohlepni buržuaziji balkanskih držav.« Prišla je svetovna vojna. Ob nje izdihljaju šele je prišla dr. Koroščeva devotna majska deklaracija (19. maja 1917), v kateri zahteva njegov klub »Združitev vseh ozemelj monarhije (avstroogrske), kjer prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno, na demokratični podlagi postavljeno državo pod žezlom obstoječe dinastije (habsburške).« Zopet je bila socialna demokracija mnogo dalekovidnejša. Dne 20, januarja 1918 so se sestali na Dunaju zastopniki levice avstrijske nemške socialne demokracije z zastopniki Čehov, _ zastopniki Slovencev in Poljakov (po en zastopnik od zadnjih) v Eisenbahnerheimu, kjer se je sprejel sklep: »Nemška socijalna demokracija kot demokratična, internacijonalna in revolu-cijonarna stranka tega razvoja (strem- ljenja avstr, narodov po samostojnosti) ne more napadati. Ona mora priznati pravico samoopredeljenja češkega naroda, ona mora pripoznati pravico Stoven-cev, Hrvatov in Srbov na svojo združitev v jugoslovanski državi. Ona mora podpirati zahtevo združitve vsega poljskega naroda, torej tudi v Galiciji in Šleziji z neodvisno Poljsko. — Zahteva pa se popolnoma suverene konstituante za vsako enotno jezikovno ozemlje.« Mirovne pogodbe so to napravile drugače. Zgodovina pa je pokazala pravilnost našega gledanja. Danes se išče izhod iz situacije, ki so jo napravile mirovne pogodbe. Delajo pa narobe. Dr, Korošec v službi svojih gospodarjev ne ustvarja združenja balkanskih narodov, temveč edinole združenje balkanskih vlastodržcev. On ne ustvarja skupnosti ljudstev balkansk. zemlja, temveč samo zvezo gospode. Zato mu je tako nujno potrebna gosposka zbornica. Dr. Korošec bi rad sledil zgledu Bismarcka, ki ga slave kot stvoritelja edinstvene Nemčije. Resnično je Bismarck s silo pruskega meča pokoril nemške kneze in jih združil v enotno državo, ali edinstvene Nemčije ni napravil, on je samo ustvaril najhujše zlo za razvoj nemškega naroda, nemški partikularnem, ki še danes ni premagan. Ustvaritelj prave Nemčije ni bil Bismarck, nego nacionalni ekonom Friderik List, ki je z ustanovitvijo »Deutscher Zollver-ein« postavil enotno ekonomsko ozemlje nemške države, ki ga tudi partikularizem nemških knezov ni mogel razbiti. Ustanovitelji so bili veliki nemški duhovi, ki so postavili nemškemu narodu kulturno enotnost. Dr. Korošec bi rad postal jugoslovanski Bismarck. Zato se je ločil od ljudstva in pridružil gospodi. On u-stvarja zvezo knezov in gospodarstvo gospode. On ustvarja za nje gosposko zbornico. In, ako se mu vse namere posrečijo —1 bo postal oče jugoslovanskega partikularizma, Mi pa odklanjamo partikularizem. Mi smo za polno pravico samoodločbe narodov. Tudi mi smo za zvezo balkanskih narodov, ali to zvezo hočemo graditi od spodaj navzgor. Zbli-žanje balkanskih narodov hočemo doseči potom demokracije. Balkansko zvezo držav mora postaviti svobodna in suverena volja v teh državah živečih narodov. Slovensko ljiidstvo! Jugoslovani! Ali boste pustili, da se vam vaša usoda iztrga iz vaših lastnih rok in preda gospodi? Ako ne, odvrnite se od onih, ki pravijo, da so ljudska stranka, pa uganjajo gosposko politiko, Socialistična Stranka Jugoslavije je v svojem narodnopolitičnem programu jasna in opredeljena. Ona edina realno računa z razvojem in z bodočnostjo in srečo balkanskih ! narodov. Naj živi samoodločba narodov! Naj živi svobodna in demokratična konfederacija balkanskih narodov! Pokrajinsko natelstvo SS1 za Slovenijo. Prvi zabodljaj! Dogodki, ki so se vrstili pri začetku sedanje volilne borbe, so prepričali tudi slepe, da so bili Gustinči-čevci že v naprej odločeni, da pod nobenim pogojem ne bodo privolili v enoten nastop. Sicer je pa to z vso odkritosrčnostjo povedal g. Gustinčič že pred prvim majem, pred polnoštevilno zbranimi zaupniki v Ljubljani. Manj znani so pa pravi razlogi za to njegovo postopanje. Ker so ti zelo interesantni, jih bomo na kratko opisali. Čisto netočna je trditev posameznih dekalističnih zaupnikov, da oni zato nočejo z nami, ker pri volitvah v oblastne skupščine niso dobiti takih kandidatur, da bi izvolili vsaj enega oblastnega poslanca. Pred vsem je treba povdariti, da združeni volilni odbor tudi ta očitek ne more zadeti. Kandidature za oblastne skupščine so bile postavljene na sre-zlcih konferencah. Mnogo kandidatov, ki niso bili pristaši socialistične stranke, je bilo na takih mestih, da je bilo pričakovati njihovo izvolitev. Tako je n. pr. za izvolitev s. Kuharja manjkalo komaj desetina glasov. Naša stranka in Zedinjenje nista mogli zato, če so Bernotovci, ki so imeli v tem srezu nosilca, na tak način agitirali, da so obrekovali naše najboljše zaupnike in to popolnoma po krivici. Razume se, da so bili ti zato prilično disgustirani in niso šli s takim elanom v agitacijo, da bi zvišali število volilcev še za kako desetino. Naša stranka ni mogla zato, če je kandidiral Bernotovec Pevec v mariborski okolici in spravil s sto glasovi Čanžeka ob mandat. Obrekovanje je pa sicer tudi nezasluženo, ker je tudi za izvolitev Mo-derndorferja bilo naših glasov gtovo še enkrat toliko, kakor Bernotovskih in dekalističnih skupaj. To se bo videlo najboljše pri sedanjih volitvah. Sicer so pa, kakor rečeno, to le navidezni razlogi, katere navajajo dekalisti. Pravi so globlji. In te hočemo pojasniti. Komunistična taktika enotne fronte predpisuje komunističnim strankam, da se smejo vezati z drugimi strankami le tako, da izkoristijo skupne akcije v to, da z raznimi cbdolžitvami diskreditirajo zaupnike z njimi skupno nastopajoče stranke, da potem izkoristijo raztrošeno nezaupanje v to, da razbijejo njihove organizacije in prevzamejo kolikor mogoče njihovih somišljenikov. Ta taktika je predpisana za vse komunistične stranke. Sklenjena je bila soglasno v eksekutivi komunistične internacionale dne 18. decembra 1921 in na IV. kongresu komunistične internacionale, kot dodatek k tezam o taktiki. Mnogi bodo mislili, da se te taktike slovenski dekalisti ne poslužujejo. Treba je pa vedeti, da so izšle o tem že dve brošuri tudi v slovenskem jeziku in da jih zaupniki njihove skupine prav pridno prebirajo. Ena brošura ima naslov: »Teze in resolucije svetovnega kongresa komunistične internacionale« in druga brošura, ki jo je spisal sam g. Gustinčič, se imenuje »Enotna fronta proletariata v Sloveniji«. Knjiga je bila izdana 1. 1923 in sicer potom »Arbeiter-buchhandlung, Dunaj VIII, Alser-strasse 69«. Ta knjiga je zelo zanimiva in jo bomo še podrobneje ogledali. Zaenkrat poglejmo, kaj pravi Gustinčič o enotni fronti na strani 12. omenjene brošure: f KINO APOLO. Do nedelje krasen film! Saltomortale v cirkusu Cesarelli* Napeto! Krasne pokrajine! Lepi ljudje! »Mi torej iščemo stika in zveze z masami nasprotnih ali sorodnih delavskih taborov, pozivajoč jih v enotno bojno vrsto ... ali ne z njihovimi voditelji. Glavni cilj enotne fronte obstoji ravno v tem, da loči maso . . . itd. od voditeljev itd. Dalje pravi: »Kajpada se to navadno ne da napraviti drugače, kakor da sedamo z njimi skupno za mizo in sklepamo dogovore z njimi, ker drugače ne moremo do mas, ki jih oni vodijo. Ali v kolikor smo primorini na take seje in dogovore z njimi, je to samo naš manever .... Na strani 13 pa zaključuje prav krepko z naslednjo zagotovitvijo: »Tako hočemo torej mi podpirati lažnjive in hinavske sodalde-mokratične Bernote itd. v enotni fronti proletariata: kakor podpira vrv obešenca!« No, kakor vidijo naši cenj. čita-telji, ima g. Gustinčič res prav čedne namene. Te namene je imel tudi z nami in Zedinjaši. Pri zadnjih oblastnih volitvah se je pa prepričal, da idejna in organizatorična sila našega pokreta njihovo davno prekaša in da z nami taki manevri niso mogoči. Zato noče več z nami! G. Bernotu, oziroma Klemenčiču se pa tako že godi. V zadnji »Enotnosti« že prinašajo napad na tovarno Keramikov, katero vodi Klemenčičev sorodnik ali tihi, toda glavni družabnik te tvrdke je g. Klemenčič sam. Stvari, ki jih »Enotnost opisuje, da se gode v tej tovarni, če so resnične, res niso lepe. Značilno pa je, da o tem niso že prej pisali, temveč ravno sedaj, ko je »Enotnost« priložena kot priloga »Napreju«. (Vrv obešenca že podpira.) Na drugi strani pa razširjajo de-kalistični zaupniki prav pridno verzijo, da so Bernotovci že sprejeli njihovo ideologijo in proglašajo kandidatne liste liste za svoje. Nas sicer stvar prav malo briga. Če bo Bernotizem res likvidiran, imamo od tega k večjemu tudi mi koristi, ker bo ene zmešnjave v delavskem pokretu manj. Ta članek smo pa napisali predvsem, da naši zaupniki razvidijo, da je opreznost napram tem ljudem nad vse opravičena! Mejnik na Miklošičevi cesti. Ob najlepši cesti ljubljanskega mesta je pričela rasti iz tal kolosalna stavba Delavske zbornice za Slovenijo. V njej bodo našli zatočišče pred vsem uradi Zbornice in prosvetnega odseka ,ki bodo povsem odgovarjali velikim zahtevam, ki jih današnja doba tirja od Delavskih zbornic. Zlasti prosvetni odsek bo imel na razpolago lepe, svetle, in prostorne dvorane za svojo vedno naraščajočo knjižnico in prostrano dvorano za čitalnico, kjer bo na stotine delavcev in nameščencev prejemalo prepotrebno duševno hrano. V pritličju bodo imele dalje še svoje prostore Borza dela in razne delavske strokovne organizacije. Za veliko dvorano, ki bo opremljena z odrom za vsakojake prireditve, bo postavljeno posebno poslopje na levi strani kompleksa z direktnim vhodom iz ulice. Pod dvorano pod suterenom bo pa več manjših dvoran, ki bodo služile predvsem pevskim zborom in godbenim društvom. V suterenu ostalega poslopja bodo pa prostori ža brezalkoholno restavracijo, kavarno, klu-bove sobe itd. Gorna nadstropja stavbe bodo pa dale okoli 40 stanovanj, kar je za hudo stanovanjsko krizo v Ljubljani res velika pridobitev. Stavba bo trinadstropna, zadnji trakt pa celo štirinadstropen. Stroški zanjo so pro- P. Strmel: računjeni na preko šest milijonov dinarjev. Kakšne vrednosti bo ta stavba za proletariat Slovenije, je težko opisati. Že zbornica sama je za svoje veliko delo potrebna primernih prostorov, kjer se ne gnete vse na enemu kupu. Representančna stran pa tudi ne zaostaja za praktično potrebo. Kajti Delavska zbornica zastopa delavski sloj baš nasproti velikašen, ki so vajeni ceniti nasprotnika po njegovi zunanjosti. Do sedaj so slovenski pridobitni sloji vajeni videti v svojih delavcih umazane raztrgan-ce, ki se hranijo s pomijami, stanujejo pa v brlogih, ki za živali ne bi odgovarjali. Vse drugače bo poslej pri srcu takemu magnatu, če bo korakal mimo ogromne palače, na kateri se bo ponosno bliščal napis Delavska zbornica.. Prav ista je tudi z prostori strokovnih organizacij. Kdo ne pozna današnje mizerije, ko se Strokovna komisija s šestimi organizacijami stiska j po štirih kletnih sobah v Gradišču št. 2. Kako naj dobro funkcijonira sedem pisaren strokovnih organizacij v štirih malih, vlažnih sobah, ko so zlasti v večernih urah ljudje nabiti notri, kakor slaniki v sodu? Kako naj bribore te organizacije proletariatu Slovenije več solnca, če pa same poslujejo v večnem mraku? In kako naj se dvigne kulturni nivo pro- letariata, ko največkrat niti ne dobiš dvorane za shode, predavanja, kaj še za gledališke predstave. Pa če jo dobiš, pa pripravi težke novce, kajti odškodnina za dvorano znaša črez sto dinarjev, posebej pa še luč, čiščenje itd. Ljubljana in okolica ima preko 3000 strokovno organiziranih članov, pa nimajo kjer vršiti svojih funkcij. S tem je vse povedano. In če hira enkrat stvar pri glavi, potem je razumljivo, da tudi zunanji kraji nimajo v svojem centru tiste opore in moralne zaslombe, ki je predpogoj za njihov uspeh. No, prihodnje poletje bomo teh muk rešeni, ko bomo na najsvečanej-ši način ukorakali v svojo novo, moderno trdnjavo. Merodajni krogi naj razmišljajo, če ne bi kazalo prirediti pri tej priliki v manjšem obsegu prireditev, h kateri bi se povabilo tudi zunanje delavstvo, kajti tudi ono bo pridobilo z novim poslopjem na ugledu in avtoriteti. Malokomu je znano, koliko stotin potov, vlog in intervencij je bilo treba, predno se je pričelo z zidanjem. Zbornica ima lastnega denarja komaj dva milijona. Ali še od tega je bilo treba misliti tudi na Maribor, ki v delavskem pogledu po svoji važnosti ne zaostaja za Ljubljano. Zato je bilo votirano tudi za Maribor od te svote pol milijona, ki naložen čaka na ugodno priliko, da se na ta ali oni način pomnoži in sezida istotako primerno delavsko zatočišče. Preostalo nam je torej en milijon in pol, potrebno jih je bilo pa še okoli štiri. Mnogi so že obupavali z zidavo večje stavbe in so že pripravljali predlog, da se s tem denarjem pač kupi kako majhno poslopje. Ali že-nijalna sposobnost tajnika zbornice s. Uratnika je končno zmagala in po dolgih prizadevanjih se je posrečilo dobiti nekaj od ministrstva za so- SINALCO IREZ ALKOHOLAflf cialno politiko, preostanek se je pa pridobil s posojilom mestne občine ljubljanske, ki nam je v tem oziru krepko pomagala. Tako bomo prišli do poslopja, ki bo vsemu svetu pričalo, da pridnost in vstrajnost povsod zmagujeta. Naj napišemo še par besed na račun tistih, ki bi rajši videli, da bi naš klub v Zbornici več govoril skozi okno in si pustil manj časa za pozitivno delo. Zamerijo nam, da ne navrtamo vsaj petdesetkrat na dan trebuh članom ostalih nemarksističnih klubov. Kakor mi v Zbornici nimamo 1 nikomur niti pakta niti koalicije, ta-; ko smo se trdno odločili, da ne bomo konkurirali z ostalimi klubi s praznimi besedami, temveč s pozitivnimi dejanji. Sicer ne moremo reči, da so vsi uspehi, ki jih to pozitivno delo do-seza izključna zasluga našega kluba. Vemo pa — in to ne samo mi, temveč tudi delavci — da ima morda taktika našega kluba dovolj zaslug, da je pozitivno delo v Zbornici zmagalo. Koliko ima pa kdo zaslug na teh lepih uspehih, pa prepuščamo mirne duše volilcem, da oni odločijo, ko pride čas. Eno pa je danes pribito: Besede zginejo kakor pena! Pozitivno delo pa ostane! Ponosna palača Delavske zbornice nam pa kaže da je res tako. F. S. O mežiškem gospodarstvu. Dokler se je vmešaval v mežiško zadevo g. Pirkmajer s svojimi žan-darji, se naravno mi nismo hoteli, če ravno se je .v tej občini tako gospodarilo, da bo občina in z njo občani za dolgo dobo let potili pravi krvavi pot. Mi trenutno še nimamo zbranih povsem točnih številk, znano nam pa je, da se je občina zadolžila za okroglih in debelih pet milijonov dinarjev. Bernotovci, ki so imeli občino v rokah, so bili seveda dovolj naivni, ko so mislili, da rudnik ne bo vsega poskusil, da se reši povišanih občinskih doklad. Oni poznajo kapitalizem iz površnih časopisnih polemik, njegovega bistva, njegova taktika in premetanost jim je pa španska vas, zato jih tudi pri vsaki priliki skupijo po zobeh. Seveda so jih tudi v tem slučaju. Kajti rudnik se je lepo zmuznil in prenesel svojo centralo v »gostoljubnejši« Zagreb in tako bo plačeval glavni del doklad Zagrebu in Mežici pa malenkosten preostanek. Pomisliti je treba, da ima občina, majhna kakor je mežiška, že dovolj izdatkov s tekočim gospodarstvom, kajti vzdrževanje res velike in moderne šole je ji že samo na sebi veliko breme — če ravno koristno breme. Tako bo prišlo končno do tega, da bodo ogromni dolg morali plačati po ogromni večini občani sami. In kakšni so ti občani. Po veliki večini slabo plačani rudarji in mali kmetiči, ki že sedaj komaj, komaj izhajajo s svojimi dohodki. Nad pogoriščem. Drama v treh slikah. Učitelj: Kaj, kako si je sam kriv vse nesreče? Mar se ni postavil za Vas vse? Vsi ste hoteli tako kakor on, samo upali si niste. Sedaj se mu še smejete sami in pustite, da ga v njegovi nesreči ljudje še zasmehujejo. Zupan: Učitelj, kaj pa Vas to briga? O ti zelena kost, od danes mi nimate več priti v mojo hišo. Za tajnika si bomo že dobili drugega. Da bi se pa naša Manica obešala na takega škrica, zato mi je predobra. Takemu brez-božniku je že ne dam! Učitelj: Meni se dozdeva, da Vas prav veseli, da je zadela Zalarja nesreča Župan: Veseli ali ne veseli, jaz nočem, da bi tudi mojega otroka zalezovala skozi življenje kazen božja. Zalar: Ne govori mi o božji kazni! Jaz je nisem zaslužil, moja vest je čista. Rezika: Pustil bi bil vse v miru in srečni bi ostali, pa dete bi nam živelo. Zalar: Kaj, tudi Ti, Rezika, verjameš, da nama je umrlo dete, ker sva prišla z župnikom navskriž? Rezika: Vsi ljudje tako pravijo, bo že tako. Zalar (zarohni): Sedaj imam pa dovolj. Koren, poberi se mi izpred hiše! Zgago si delal, kamor si prišel. (Župan zmigne z rameni in počasi odide.) Pa da Ti, Rezika, verjameš tako krute in neumne govorice? Stara mati: Ne huduj se, Zalar! Rezika v žalosti ne ve, kaj govori. Rezika: Vem. vem. mati. Oh, kako dolgo me je že skrbelo in bolelo. Vedno sem trepetala, da nas zadene nesreča. Vedela sem. da ne more priti ničesar dobrega iz tega. Zalar: Lepo te prosim, Rezika, pomisli, kaj govoriš. Saj si vendar vedno trdila, da imam prav. ko se borim za pravično stvar. Rezika (zavpije): Sedaj še pa mene dolžiš, da sem tudi jaz kriva. Ti sam si kriv otrokove smrti. Zalar: Kaj, jaz sem kriv otrokove smrti? Rezika: Ti sam in nihče drugi in gorje Ti, ko boš dajal odgovor za otrokovo smrt. Zalar: Lažeš! (Stopi grozeče proti ženi.) Rezika: Le ubij še mene, ubij. grdoba! Stara mati: Rezika, Rezika! Rezika: Ni dovolj, da si ubil otroka, zdaj bi še pa ženo. Stara mati: Rezika, poslušaj, potolaži se, dete moje! Zalar (se prime za glavo z obema rokama): Jaz ubijalec lastnega otroka?