TITO IN «REŽNJEV \ VZHODNEM BERLINU PROCES PROTI DAPčEVIcU Defender la Patria Durante su visita a Tucumán, donde impartió la bendición papal a los efectivos que están luchando contra la subversión, el nuncio apostólico, Mons. Pío Laghi1 efectuó declaraciones aludiendo a la violencia que padece la Argentina: “La causa de la violencia existente en el país —dijo el prelado— es de origen ideológico. El país tiene una ideología tradicional y cuando alguien pretende imponer otro ideario, diferente y extraño, la Nación reacciona como un organismo, con anticuerpos ante los gérmenes, generándose así la violencia”. “Los soldados —aseveró .más adelante, con referencia a la acción del ejército contra la subversión— cumplen con un deber patriótico de amar a Dios y a la Patria que está en peligro; no sólo se puede hablar de invasión de extranjeros, sino también de invasión de ideas que ponen en peligro los valores fundamentales”. “La Patria no es solamente el territorio y sus fronteras, es un conjunto de valores; es también el espíritu nacional, la fe en Dios, el respeto de los derechos y el desarrollo en el orden, signado por la justicia y la paz”. “Los valores cristianos —aseveró finalmente— están amenazados por la agresión de una ideología que es rechazada por el pueblo. Por eso, cada uno tiene su cuota de responsabilidad, la Iglesia y las Fuerzas Armadas; la primera está insertada en el proceso y acompaña a la segunda, no solamente con sus oraciones,, sino con acciones en defensa y promoción de los derechos humanos v de la Patria”. 60-letnica cerUve sv. Cirila v Netv Yorhu Posmrtno priznanje Res je, da slovenska protikomunistična emigracija ni izdala doslej knjige, ki bi v zaokroženi in dokumentarno podprti celoti prikazala dobo nacistične in fašistične okupacije naše domovine in komunistične revolucije med drugo svetovno vojno. Ni dvoma, da bi bila zaradi kompliciranosti tiste dobe to izredno težka naloga, za enega samega pisca verjetno celo pretežka. Je pa naša emigracija kljub tej pomanjkljivosti objavila v posameznih člankih, spominih, pričevanjih in opisih dogodkov iz dobe okupacije in revolucije tekom let toliko gradiva, da zgodovinarjem ne bo težko na osnovi vsega tega ustvariti si resnično podobe one najbolj burnih in tragičnih dob v zgodovini slovenskega naroda. Zato so vsi, ki so k tem objavam pripomogli, opravili veliko nalogo. 'Ni pa prezreti velike pomanjkljivosti, da je bilo od vsega tega gradiva bore malo objavljenega v svetovnih jezikih, npr. v angleščini, nemščini ali španščini. Dokler so še živi člani prve generacije naše emigracije, je nujno, da z združenimi močni to veliko vrzel izpopolnijo. Kako velikega pomena je gradivo iz dobe revolucije v angleščini, dokazuje pozornost in zanimanje za dokumente v angleških arhivih, ki so bili dani na razpolago javnosti po 30 letih. Med temi so izredne važnosti pisma, pričevanja, predstavke, prošnje in opozorila dr. Kreka v tragičnih dneh ob koncu in po koncu vojne. Prevajajo in ponati-skujejo jih v odlomkih izseljenski listi hrvaške, srbske in slovenske emigracije. Mnogi so strmeli, kako to, da je dr. Krek o vseh teh izredno važnih dokumentih molčal do svoje smrti. V Zborniku Svobodne Slovenije, ki bo kmalu izšel, bodo objavljeni vsi doslej dosegljivi Krekovi dokumenti iz arhiva angleškega zunanjega ministrstva v prevodu, deloma pa v angleškem originalu. Med drugim je tudi srbski list Iskra, ki izhaja v Miinchenu, 15. maja letošnjega leta objavil na dveh straneh članek o navedenih Krekovih dokumentih, od katerih nekatere tudi citira, članek je napisal Stanisa Vlahovič pod naslovom „Pričevanja očividcev o Titovih Ka-tynih“. Uredništvo Iskre pa je v zvezi s temi dokumenti dodalo dr. Kreku lepo posmrtno priznanje s temi besedami : „Voditelju Slovenske ljudske stranko, nasledniku dr. A. Korošca dr. Mihu Kreku, naš narod nikdar ne bo pozabil njegovega izrednega dela, o katerem poročamo. Miha Krek je umrl v emigraciji, toda njegov spomin bo živel tudi še potem, ko emigracije več ne bo. Ko dajemo priznanje temu velikemu jugoslovanskemu rodoljubu in vsega spoštovanja vrednemu človeku, smo mnenja, da priznanje ne bi bilo popolno in objektivno, ako ne ugotovimo še posebej : v jugoslovanskih begunskih vladah v času druge svetovne vojne je bilo precej srbskih, hrvaških in slovenskih politikov, od katerih so bili nekateri pomembne osebnosti. Med vsemi pa je bil EDINI dr. Miha Krek, ki se je zavzel za to, da bodo ostali nepozabljeni zločini, ki so jih zagrešili Titovi komunisti in tedanji angleški odgovorni činitelji nad deset in deset tisoči zverinsko mučenimi in pomorjenimi Slovenci, Hrvati in Srbi. Drugi se za te zločine, ki prekašajo Stalinove zločine (Katyn in drugi) sploh niso zanimali in so celo nekateri prestopili na Titovo stran, da so postali ministri. Zgodovinski delež dr. Miha Kreka v ugotavljanju in opisovanju zločinov, storjenih po končani vojni v Sloveniji leta 1945, je nadvse poučen tako danes, kakor bo jutri za vse narode, katere hoče komunizem po načrtih politike internacionalizaciji podjarmiti. Zaradi spomina na mučenisko smrt svojih sonarodnjakov in zato, da spregledajo doslej še svobodni narodi, so vsi protikomunistični borci iz Jugoslavije v emigraciji dolžni, da dokaze in V torek, 29. t.m. se je v Vzhodnem Berlinu začela evropska komunistična vrhunska konferenca, ki so jo Sovjeti pripravljali dolge mesece, točneje od jeseni leta 1974. Kakor je znano, je Moskva pred dvajsetimi meseci sporočila centralnim komitejem vzhodnoevropskih komunističnih držav, vključno jugoslovanskemu, da hoče sklicati evropsko komunistično konferenco, na kateri naj bi znova poudarili vzajemnost evropskih komunističnih strank in se dogovorili o enotnem političnem nastopanju zahodnoevropskih komunističnih strank s sovjetskim blokom. Partija Vzhodne Nemčije je bila edina, ki je takoj pritrdilno odgovorila Moskvi. Nihče to in onstran železne zavese se temu odgovoru ni čudil, saj je Vzhodna Nemčija v Evropi trenutno najbolj podložen satrap sovjetske Moskve. Za vzhodnonemško partijo so postopoma pritrdilno odgovorile tudi druge vzhodnoevropske partije, razen romunske in jugoslovanske. Romunska KP se je dolgo upirala z izgovorom svojega stališča do politične, dasi ne ideološke neodvisnosti od Moskve. Jugoslovanska KP pa je Moskvi postavila več pogojev za svoje udeležbe na takšni konferenci, med drugimi tudi pogoj, da mora ZSSR priznati jugoslovanski KP „pravico do lastne- poti v komunizem.“ Moskva se je tej zahtevi dolgo upirala, a je končno pristala nanjo v glavnih o-brisih, zlasti, ko se je jugoslovanskim partijskim policijskim agentom posrečilo v Jugoslaviji sami odkriti in ujeti več sovjetskih partijskih agentov in jugoslovanskih privržencev Moskvi, v inozemstvu pa med drugimi ugrabiti in tajno spraviti čez mejo iz Romunije e-nega glavnih prosovjetskih jugoslovanskih partijcev, 58-letnega Vladimirja Dapčeviča. Moskovska „jugoslovanska ekipa“ je bila tako močno zdecimirana, Titov položaj napram Moskvi okrepljen in Kremelj je iz taktičnih razlogov pristal na zahteve jugoslovanske -partije v zameno za njeno udeležbo na berlinski vrhunski partijski konferenci. Vladimirja Dapčeviča je Titova tajna policija zasledovala 18 let po satelitskih državah in. po Zahodni Evropi. Dapčevič je imel dvojno državljanstvo: jugoslovansko in belgijsko, in seveda tudi dva redna potna lista, poleg več ponarejenih. Lansko leto se je po večmesečnem bivanju v ZSSR mudil v romunski prestolnici Bukarešti, kjer so ga Titovi agenti zajeli in ugrabljenega prepeljali čez mejo v Jugoslavijo v beograjske zapore. Uradno je jugoslovanska policija objavila Dapčevičevo aretacijo šele 21. decembra lanskega leta in zatrdila, da so ga prijeli na jugoslovanskih tleh. Ko so končno 21. junija t. 1. v Beogradu začeli sodni proces ugotovitve dr. Miha Kreka razširijo po vse-m svetu“. Tako uredništvo Iskre. Nov dokaz, da smo imeli Slovenci v resnici med okupacijo in revolucijo v dr. Kreku edinstvenega predstavnika v svetu, moža jasnih pogledov v odnosu do komunizma in zvestega sina slovenskega naroda. Nobena žrtev mu ni bila pretežka in nobeno ponižanje ga ni strlo, ko je neutrudno dokazoval svetu, da so protikomunistični borci v domovini le borci za svobodo svojega naroda, in nič drugega. To je delal še potem, ko so mu visoki zavezniški funkcionarji — prejje njegovi dobri osebni prijatelji —■ obračali hrbet, ker je u-porno vztrajal v obrambi protikomunističnih borcev. Razvoj dogodkov v svetu pa mu je dal prav. Izkažimo mu hvaležnost s tem, da bomo složno nadaljevali njegovo delo v dokazovanju svetu, da je bil boj slovenskega naroda proti komunizmu pravičen boj — boj za svobodo in človeške parvice. M. S. proti njemu, je Dapčevič pred zbranimi sodniki in sodno dvorano na začetku razprave izjavil, da je bil ugrabljen v Bukarešti in da so ga v zaporih mučili. Državni tožilec ga je obtožil izdajstva. Petčlansko sodišče je po 20 minutah javne razprave odločilo, da bo proces potekal naprej za zaprtimi vrati, da javnost ne bi izvedela partijskih zakulisnih intrig in bojev. Ko je Moskva dobila Titov pristanek za udeležbo na berlinski partijski konferenci, je svoj propagandni stroj usmerila še na Zahodno Evropo. Med tamkajšnjimi partijami so iz taktičnih razlogov, za pridobitev domačega prebivalstva španska, francoska in italijanska partija vedno pogosteje izjavljale, da so se odrekle in otresle sovjetskega vodstva in da si same izbirajo načine „potovanja v socializem, kakor je najbolj primerno za vsako državo.“ Moskva dolgo ni hotela spoznati „pravilnosti“ te taktike, španska, francoska in italijanska partija pa tudi niso odnehale. Italijanska je na nedavnih splošnih volitvah v Italiji Moskvi dokazala, da ji je ta taktika dvignila odstotek volilcev za lepo stopnjo navzgor. Podoben uspeh namerava in upa doseči francoska KP, manjši španska. Portugalska KP, ki pa je vseskozi ostala zvesto na moskovski liniji, pa .¿e na portugalskih predsedniških volitvah 27. junija t. 1. dokazala napačnost svoje taktike in pravilnost italijanske partijske taktike. Portugalski partijski kandidat Octavio Pato je namreč dobil komaj osem odstotkov glasov . Toda Moskva javno ni preklicala svojega stališča o svojem „edinstvenem vodstvu“ svetovnega komunizma, zahodnoevropske partije pa tudi niso hotele zamuditi vlaka. Tako so se tudi francoski, španski in italijanski partijski vodje znašli v Vzhodnem Berlinu na konferenci evropskih KP. Odnehali nista samo islandska in nizozemska KP in se - konference nista udeležili, toda Moskva zaradi njunih neznatnosti ne trpi na prestižu med ostalimi partijami. Osemindvajset vodij evropskih komunističnih partij zaseda sedaj v Vzhodnem Berlinu pod predsedstvom sovjetskega partijskega veljaka Brežnjeva. Brežnjev je dan pred začetkom konference priletel iz Moskve na vzhodnoberlinsko letališče Schonfeld, pol ure za njim pa iz Beograda jugoslovanski komunistični diktator Tito. Takoj sta se partijska veljaka podala na tajne razgovore, ker si je Brežnjev hotel iz ust Tita neposredno pred konferenco zagotoviti, da ne bo doživel „neprijetnega presenečenja“. Titova udeležba na takšni partijski konferenci je namreč sedaj prvič po letu 1948^ ko je Stalin jugoslovansko KP izključil iz Kominfor-ma in ga proglasil za izdajalca komunizma. Brežnjev in Tito sta se dogovorila, da v zaključnem dokumentu s partijske vrhunske konference ne bo gesel o „proletarskem internacionalizmu,“ temveč samo „poudarek na bratstvu evropskih komunističnih strank.“ To „bratstvo“ naj bi bilo tudi zagotovilo sovjetske KP jugoslovanski KP, kar dejansko pomeni Sovjetije komunistični Jugoslaviji, da bo Moskva po Titovi smrti intervenirala v prid komunizma v Jugoslaviji, če bi razvoj šel v drugačno smer. Diktator Tito namreč ostaja odločen komunist in postavlja vse koristi jugoslovanskih narodov na zadnje mesto. Iz te konference si namerava Moskva pridobiti čim večji prestiž med evropskimi partijami, zlasti še, ko ne ve, kdaj se ji bo spet posrečilo zbrati pod svojim okriljem tako lepo število komunističnih partij iz zahodnoevropskih industrijskih „kapitalističnih“ držav. Zadnja takšna partijska vrhunska konferenca je bila namreč že pred devetimi leti. Sredi največjega velemesta na svetu, sredi New Yorka, na Osmi aveniji, stoji cerkev svetega Cirila. Zgrajena je bila pred šestdesetimi leti in so jo postavili Slovenci v težkih časih, težkih za Ameriko in za svet, težkih za tiste naseljence, ki pa niso štedili trudov, da so postavili božji hram za tedanjo slovensko skupnost. Tekom let, ko je New York izgubil značaj „vrat“ za vstop v novi svet, se je slovenska skupnost v tem velemestu skrčila, a zamrla ni nikoli. Danes je majhna a žilava in delavna. Mnogo prvotnih slovenskih društev, ki je našlo svoj dom ob cerkvi sv. Cirila, je tekom let usahnilo. Tista ki so ostala, niso več tako številna kot pred leti. A slovensko življenje je kljub temu razgibano, kljub maloštevilnosti je postalo celo močnejše. Sv. Ciril je slovenska cerkev, in tega značaja nikdar ni izgubil. Obredni jezik je tudi slovenski in slovensko petje se razlega pri nedeljski deseti maši. Letos, v soboto 22. maja, so člani slovenske newyorške skupnosti obhajali šestdeseto obletnico svojega verskega in društvenega središča. Najprej je bila v jubilejni cerkvi slovesna velika maša, katero je daroval g. dr. Jože Gole, somaševali pa so dr. Franc Blatnik, Alojzij Hribšek, Alojzij Jenko, Jerome iSedlak in Karel Volbank. Dr. Jože Gole je med mašo na zbrane vernike naslovil lep nagovor o obletnici cerkve in njenem pomenu. Po maši je bilo najprej slavnostno kosilo, nato pa slovesna akademija, ki je bila gotovo ena najveličastnejših prireditev, ki jih je slovenska skupnost v New Yorku pripravila v zadnjih letih. številni nastopi so dali akademiji svojsten pečat. Nastopil je, med drugimi, cerkveni pevski zbor, ki ga vodi Franjo Kostjanski, zbor slovenske glasbene skupine Zvon iz Connecticuta. Solisti so bili Ana Kepic Zajc, Marinka Zupančič in Louis Rupnick. Iz Clevelanda so prišli plesalci plesne skupine Kres, ki jo vodi gospa Bernarda Ovsenik. Ta skupina je prvič nastopila v New Yorku. ¡Seveda so se izkazali tudi najmlajši člani skupnosti, ki sta jih pripravili ga. Barbka Kaminova in Cirila Saksida. Slavnostni govor je imel dr. Zdravko Kalan, ki je poudarjal važnost obletnice in delo ohranjevanja narodnega izročila v New Yorku. Bilo je tudi več pozdravnih govorov. Med njimi je za Ligo Slovenskih Amerikancev spregovoril njen glavni tajnik, arh. Simon Kregar, ki je dejal: Šestdesetletnico cerkve Svetega Cirila slavimo na dvestoletnico Združenih držav. In to leto je posvečeno narodnim izračilom, ki so vstisnila Novi zemlji pečat svojih usod, in to s takim ognjem, da je Amerika povezala svojo usodo z usodo starih domovin — na življenje in smrt. Ta povezanost se ne razodeva vedno v orožju in ni očita ob vseh spremembah v svetu, ki udarijo po človekovom dostojanstvu, Amerika pa ostane svetilnik. Tako je praznik Svetega Cirila obenem praznik svobod- ne Slovenije in Amerike. In kakor so postale slovenske cerkve v težkih urah zgodovine zatočišča in trdnjave — od Repentabora do Djekš, od Obmurja do praga na Muljavi — tam so ohranjala v kamenitih pesteh naša življenja — pravtako je postala slovenska cerkev v Ameriki zatočišče v dneh oblikovanja in ostala skrinja naših izročil. Obzidja je zamenjala kakor Roberta Frosta svilena vezenina — a silken tent — sple tena iz slovenskih usod, od rojstev do smrti, iz iskanja samote v žalostih, iz druženja v veselju, spletena iz slovenskih pesmi, besed in misli. Carl Sandburg je zapisal: Kadarkoli civilizacija ali pa družba umre, takrot ob mrtvaškem odru kaj lahko najdemo neizpodbitno pričo: da so namreč ljudje pozabili na svojo zibelko, na svojo dediščino. V Ameriki vseh slovenskih cerkva ni več, in mnoge ugašajo. Zapomnimo pa si nekaj: ko se oglasi kladivo izročila in ko potrka na dušo slovenska uteha in blagoslov, takrat je hudo, če slovenskega doma več ni, če so vrata zapečatena. Zato ohranimo cerkev Svetega Cirila, da tisti, ki bodo prišli za nami in ki bodo iskali, ne bodo trkali zastonj. Odziv newyonske skupnosti je bil izreden, saj se je zbralo nad tristo Slovencev, kar je za New York nenavadno število. Za to priliko pa so prireditelji izdali tudi posebno knjižico, ki je edinstvena. Tiskana je na 32 straneh z večbarvnimi platnicami in je v celoti delo rojakov: stavcev, fotografov, tiskarjev in načrtovalcev knjižne opreme. Za konec povzemimo besede ameriškega Slovenca, ki je ob tej priliki v Ameriško domovino zapisal: Ni dvoma, newyorška srenja je polna življenja, četudi ni tako številna, kot so prene-katere druge! SVoje število in dejavnost povečuje z lepim in obširnim sodelovanjem s slovensko skupino iz Bridgeporta in Fairfielda, kar je končno koristno obema, saj ju medsebojno dopolnjuje, poživlja, krepi in opogumlja! Slovenski srenji v New Yorku k njenemu praznovanju prisrčno čestitamo in jj želimo, da bi enako živa, dejavna in samozavestna praznovala tudi 75-letnico svojega verskega, prosvetnega in družabnega središča pri Sv. Cirilu na Osmi! Kdo je ubil Kennedyja? V ZDA se vedno pogosteje pojavljajo komentarji raznih vodilnih osebnosti, da se za ubojem Kennedyja leta 1963 skriva kubanski komunistični dik tator Castro. Televizijski komentator Smith je minuli petek objavil, da je Kennedyjev naslednik predsednik Johnson ob neki priliki izjavil: „Povedal vam bom o Kennedyjevi smrti nekaj, kar vas bo pretreslo. Kennedy je poskušal uničiti Castra, a je Castru uspelo prej uničiti Kennedyja.“ CIA in FBI da sta takrat prikrili več ključnih informacij Warrenovi preiskovalni komisiji, ki bi vodile do Castra. POLJAKI SE UPIRAJO Mednarodni teden Iz življenja in dogajanja v Argentini KAKOIt GOMULKA TAKO GIEREK Poljaki so v sovjetskem bloku iznašli svojski način protestiranja proti kapricam vladajoče KP odn. njenega vodstva, ki po Marksovih utopističnili načelih poskuša na koži navadnih državljanov, predvsem poljskega proletariata, reševati zavoženo poljsko ekonomijo. Že leta 1970 se “iz ■ gospodarskih razlogov” zrušili tedanjega komunističnega diktatorja Poljske Vladislava Go-mulko. Ta diktator je takrat z dekretom nameraval množično povišati cene industrijskim produktom, čemur pa so se predvsem uprli pristaniški delavci v poljskih baltskih pristaniščih. Gomul-ka je moral zaradi izgube prestiža prepustiti diktatorsko partijsko vodstvo Edvardu Giereku. Poljsko gospodarstvo je v zadnjih petih letih še bolj nazadovalo in ni več vzdržalo pritiska umetno zadrževane inflacije. Komunistične partije v vzhodni Evropi, med njimi tudi v Jugoslaviji, se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da se ekonomije v njihovih državah ravnajo prav po enakih ekonomskih zakonih kakor ekonomije v tkim. kapitalističnih državah, če je potrošnja večja kakor proizvodnja, potem ne pomagajo nobena Marksova načela o družbenem lastništvu proizvajalnih sredstev, ne besedičenje o plus valia, itd. Družba, ki več požre, kakor pridela, ne more pričarati plus valije, niti partijcem napolniti nenasitnih žepov. Poljski partijski diktator Gierek in državni predsednik Jaroszewicz sta se znašla pred tem ekonomskim dejstvom in sklenila, da poljsko gospodarstvo rešita iz zagate enostavno z dekretira-nim zvišanjem cen vsem produktom, ne da bi v enaki meri zvišala dohodke prebivalstvu. To se je poljskemu delavstvu zazdelo — pravilno — naperjeno proti njim in so se uprli s stavkami po vsej državi. V bližini Varšave so celo razdrli železniške proge. Jaroszewicz se je ustrašil razvoja, kakor ga je doživel leta 1970 Gomulka in Gierek svojega položaja v partijskem vodstvu ter sta po radiju in televiziji preklicala zvišanje cen. Poljske ekonomije s tem seveda nista rešila, svoje položaje pa trenutno še, zlasti, ker ima Moskva veliko dela na vrhunski komunistični konferenci, ki pravkar zaseda v Vzhodnem Berlinu. Opazovalci pa kljub temu napovedujejo, da Gierek ne bo mogel več dolgo obstati na poljskem partijskem vodtsvu zara-radi hudo prizadetega prestiža. MINULI ČETRTEK je vietnamska komunistična vlada proglasila „uradno“ združitev sevefrnega in južnega Vietnama v Vietnamsko socialistično republiko. Glavno mesto nove komunistične države je Hanoi, Saigon pa se odslej naprej imenuje Ho Chi Minh City. Vietnam je uradno ostal razdeljen na severni in južni del 14 mesecev po padcu Saigona lanskega aprila. ZAHODNO EVROPO je zadnje tedne zajel vroči val, ki je potisnil živo srebro v termometrih na več kot 32° C,' nočne temperature pa ne padejo pod 21° C. V mnogih evropskih mestih so nastali po parkih požari in primanjkuje vode, prebivalstvo pa močno trpi zaradi vročine, ker večina poslopij nima hladilnih naprav. V zahodni Švici so nekateri kmetje morali pobiti živino, ker primanjkuje krme, v Franciji in drugih državah pa je Cerkev pozvala vernike, naj molijo za dež. Najmanj dvajset let že ne pomnijo v Zahodni Evropi tako hude vročine in suše. ITALIJANSKI DEMOKRISTJANI, ki so dobili na nedavnih splošnih volitvah relativno večino, vabijo socialiste v koalicijsko vlado, ker vztrajajo pri svojem odklonilnem stališču do komunistov. Socialisti odklanjajo vabilo in zahtevajo, da v vlado vključijo tudi komuniste. Eanes portugalski predsednik HUD PORAZ KOMUNISTOV Na portugalskih predsedniških volitvah 27. junija t. 1. je, kakor je bilo predvideno, z nad 60% večino zmagal sedanji vrhovni poveljnik portugalske vojske, socialistično usmerjeni 41-letni general Antonio Ramalho Eanes. Njegovi trije marksistični nasprotniki so skupaj zbrali 35% glasov, posamič pa: Carvalho 17%, Azevedo 14% in Pato 7%,. medtem ko so se za Eanesom zbrali socialisti, ljudski demokrati in konservativni sredinski demokrati. Marksistična gonja proti Eanesu je bila po vsej državi silovita. Marksisti so ga proglasili za „fašista“, „morilca“, „Pinocheta“ itd. medtem ko je npr. marksist Carvalho samega sebe nazi-val za „Fidel Castra Evrope“ in „portugalskega Robin Hoda.“ Zadevna propaganda je mnoge Portugalce spomnila na Castrov „paredon“ in so zato glasovali za Eanesa. Partijski kandidat Pato pa je ostal zadnji zaradi svoje „neomajne zvestobe“ Moskvi. Po portugalskem predsedniškem volilnem zakonu mora predsedniški kandidat dobiti večino 51% glasov, da niso potrebne dodatne volitve med najmočnejšima kandidatoma, ki morajo biti teden dni pozneje. Ker je Eanes dobil več kot 10% več od zahtevane večine, dodatnih volitev na Portugalskem ne bo. V svobodnem svetu opazovalci ugotavljajo, da so se Portugalci odločili proti komunizmu in da so v dveh letih po koncu desničarske diktature končno rešili državo pred padcem v levičarsko skrajnost. Vsa Zahodna Evropa se je spet oddahnila, ko ji je poleg Italije ostal tudi Portugal varno v svobodnem naročju, AMERIŠKA RAKETA Viking I, ki bi morala za 200detnico neodvisnosti ZDA, 4. julija t. 1. pristati na Marsu, bo to storila šele 8. julija, ker so strokovnjaki v Pasadeni v Kaliforniji, od koder vodijo to raketo, ugotovili, da je teren, kjer naj bi se spustila na marsovska tla, preveč razrit in bi se lahko raketa pri pristanku poškodovala. Po fotografijah, ki jih Viking I pošilja s svojega kroženja okoli Marsa* sedaj iščejo bolj ravna tla, kjer naj bi se robot spustil na površje rdečega planeta. Življenje v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji je mnogim ostalo še v živem spominu. Precej je bilo napisanega o teh taboriščih. V jubilejnem Zborniku Svobodne Slovenije pa bo v poglavju Dokumenti, Pričevanja in Razprave izšel nadvse zanimiv prikaz življenja slovenskih beguncev v taboriščih v Avstriji (Lienz-Spittal). Tega opisa ni napravil kak slovenski begunec, ampak sta objavljeni dve spomenici, ki jih je poslal britanskim oblastem in pisma, ki jih je pisal svoji materi iz teh taborišč Anglež John Corsellis. Kdo od tistih, ki je bil v taboriščih, se ga ne spominja. V njegovih spomenicah in pismih je na izviren način prikazano življenje v begunskih taboriščih, slovenski značaj in posamezne slovenske osebnosti, članek obsega v Zborniku nad štirideset strani in blizu trideset slik iz taboriškega življenja. Čimprej naročajte jubilejni Zbornik s tem, da plačate 1.400.— pesov v gotovini ali pa v obrokih tako, da boste plačali zadnji znesek ob prejemu Zbornika. SLOVENIJA Strnimo so v enoto Na spominski proslavi v Slomškovem domu je Stanko Jerebič imel naslednji govor: Ko so srbski partizani vodili dolgo procesijo vrnjenih domobrancev po nočni cesti od Slovenj gradca proti Velenju', mi je eden od njih pošepnil: „Jutri zjutraj vas bomo predali Slovencem. Povej fantom, da je nocoj še prilika za pobeg.“ Vprašal sem brata, ki je korakal ob meni, če je slišal in mi odgovoril: „Pusti to! Naše poslanstvo je zdaj drugo!“ Zasramovani in ponižani branilci narodnih svetinj so stopali smrti naproti brez strahu, kajti njihova fizična borba je bila za nje že preživeli epizodij. Pred njimi so se odpirala vrata njihovega duhovnega poslanstva, njih največje žrtve, ki jo more človek doprinesti za tisto, kar ljubi — svoje življenje! Te besede zvenijo kot že tolikokrat prepeti verzi. Toda smrt naših borcev pred 31 leti ni poezija! V veliki zmoti bi živel tisti, ki bi uporabil te naše žrtve samo kot svojo izkaznico ideološke pravovernosti. Sveti Duh ni navdihnil apostolov in evangelistov za to, da bi po dvajsetih stoletjih mogel imeti vsak kristjan na knjižni polici bolj ali manj lepo vezano izdajo svetega pisma kot nekakšno diplomo svojega prepričanja! človeštvo rešuje vsebina Kristusove žrtve. Tako bo tudi našemu rodu zasijala, boljša bodočnost zaradi vsebine tisočih naših žrtev. „Pusti to. Naše poslanstvo je zdaj drago!“ Kdaj ga bomo dojeli v vsej njegovi globini in ga z mogočnim glasom oznanjali človeštvu, ki drvi v prepad malikovanja in materializma? Pred enaintridesetimi leti smo podedovali poslanstvo pričevanja. Te naše dediščine nam nihče ne odvzema! Za to našo dediščino ne teko leta pozabe! To naše poslanstvo je danes tako aktualno, kot je bilo takrat in kot bo lahko še skozi mnogo rodov, vse dotlej, ko bo svet zaživel v polnosti večne Resnice, Pravice in ljubezni. Takrat bo pa žrtev naših mučencev zabučala v veličastno pesem. V čem naj obstoji naše pričevanje? V obnavljanju zgodovinske resnice: kako je bil naš narod v enih najhujših kriz svojega obstoja od komunizma prisiljen sprejeti državljansko vojno in zakaj se je v njej boril; v razkrivanju brezbožnega in breznarodnega komunizma kot ideološke zmote in v oznanjanju z besedo in življenjem tega, kar nas je učil Kristus. Naše orožje je beseda. Pred štiridesetimi leti je bilo zapisano : „... še druga močna pomoč prh ha j a komunizmu od velikega dela svetovnega časopisja, ki o komunizmu po dogovora molči. Pravimo: po dogovoru! Drugače si namreč ni mogoče razlagati, zakaj so ti listi, ki sicer tako hlastajo tudi. po malenkostnih dnevnih novicah, tako molčali o strašnih grozotah, ki .so jih komunisti počenjali v Rusiji, Mehiki, v velikem delu Španije...“ K tem besedam Pija XI v Divini Redemptoris bi mi še dodali: in 4500 v Katynu, 12.000 v Teharjih in Kočev- ju, na desettisoče na Kubi, poldrugi milijon v Kambodži in še in še... Ni ob tej ugotovitvi vnebo vpij oči greh da naša politična emigracija, ki je tiskovno verjetno sorazmerno najmočnejša, uporablja s krvjo svojih bratov predrago plačano svobodo izražanja za zračenje nebistvenih sporov in osebnih ambicij, ' za katere mnoge naše publikacije porabljajo vse preveč svojega truda? Ali res tako slabo pojmujemo dediščino tistih, ki so z ramo ob rami korakali v smrt, mi, njihovi tovariši pa se srečujemo le včasih, na križiščih? Vsako kraljestvo, ki je v sebi razbito, je obsojeno na prepad. Ali res ne uvidimo, da je vsaka naša neenotnost v bistvenem prav kakor iskanje monolitosti v nebistvenem, voda na rdeči mlin? Med narod doma in narod v zdomstvu so zabili zagozdo. Narod v zamejstvu je dan na dan žrtev njihovega političnega apetita. Naj še naša ideja o mogočni svobodni Sloveniji v svetu podleže našemu osebnemu napuhu? Večkrat govorimo o poslanstvu, ki čaka mladino pri gradnji boljše bodočnosti slovenskega naroda. Naša mladina dobro pozna resničnost zgodovinskih dejstev in o njih ne dvomi. Njena iztočnico je povsem jasna. Ni pa jasno, če bo njena smer, za katero naj bi bil kažipot naš zgled, takšne, da se ne bomo nekega dne znašli osamljeni na že izpraznjenem kolodvoru! Ne palagajmo na javno tehtnico, kdo od nas je bolj ali manj protikomunist! čas je že, da nehamo biti samo proti in da stopimo v napad! Slovenci in kristjani smo — in s tem -je zajeto prav vse! Potem, ko so ekstremisti pretekli teden uspeli v atentatu na šefa zvezne policije, so se mnogi spraševali, če je gverila res uspešno preganjana v Argentini. Atentat, čeprav je hudo prizadel vladne kroge in varnostne organe, je le izraz brezupnega boja, v katerem se nahaja gverila spričo vladnega delovanja: poslužiti se je morala izdaje, da ji je uspel udarec, ki je bolj propaganden kot efektiven. A tudi ta cena je dvomljiva, spričo ogorčenja, ki ga je podlo dejanje želo med narodom: prijateljstvo je med argentinci zelo čislano in dejstvo, da je članica gverile podtaknila eksploziv, ki je ubil očeta sošolki, ki jo je smatrala za svojo najboljšo prijateljico, je najslabše spričevalo, ki si ga je gverila mogla izdati. Nov šef policije, general Čorbetta, je ob svojem nastopu ponovno zatrdil, da bodo varnostni organi brez oddiha preganjali prevratnike, kakor tudi skrbeli za javno moralo. Boj proti gverili pa je gotovo prejel poseben prizvok, odkar je bil pretekli petek 25 junija potrjen nov kazenski zakon, ki med drugim predvideva smrtno kazen za gverilsko delovanje. Kar se tiče sodnih postopkov proti nosilcem peronistične vlade, je omeniti, da se še sedaj, več kot tri meseci po padcu peronizma, odkrivajo razni škandali in razne malverzacije, v katere so bili zapleteni skoraj vsi vladni funkcionarji. Vojaška Junta je 36 izmed njih (med njimi bivšo predsed- nico gospo Peronovo) posebej kaznovala z odvzemom državljanskih pravic ter inhabilltacijo za izvrševanje javnih funkcij. Bivšemu gospodarskemu ministru Gelbardu, ki ni rojen Argentinec, pa so še posebej odvzeli državljanstvo. Gospodarski položaj medtem prehaja na pot stabilizacije. Vladi je uspelo, da je tekom teh mesecev obdržala stabilen peso napram dolarju. Ta, ki je zadnje tedne peronistične vlade na črni borzi dosegel ceno 300 novih pesov, je nato padel na 250, in se tam stalno suče, tako na uradnem trgu kot na črni borzi. Prav tako je počasi opažati znake re-aktivacije, čeprav je še mnogo proizvodnih sektorjev pod vplivom krize, drugod pa napovedujejo še poostritev težav. Znatno zboljšanje naj bi nastopilo šele koncem letošnjega leta. Vlada se na vse načine trudi, da bi zlasti izboljšala zunanjo trgovino, in pritegnila tuje investicije. V tem je gotovo žel lep uspeh gospodarski minister dr. Martinez de Hoz na svojem potovanju po ZDA in Kanadi. Istočasno pa vlada pospešuje poljedeljsko in živinorejsko proizvodnjo, ki sta najhitrejša vira dobave deviz. Cilji, ki si jih je gospodarska ekipa zastavila, so težko dosegljivi, niso pa nemogoči. Mnogo seveda zdvisi od politične stabilnosti. In na tem polju je zaenkrat, kljub raznim govoricam, ki so (in še) nenehno krožile, zaenkrat v Argentini ne bo sprememb. Položaj iaa primarnih volitvah v ZDA Vsi znaki kažejo, da sem imel prav, ko sem v prejšnjem poročilu iz ZDA sklepal, da bosta po primarnih volitvah ostala vodilna kandidata za mesto predsednika federacije — sedanji predsednik Ford pri republikancih, James Carter, svoječasni guverner Georgie, pa pri demokratih. Te volitve so sedaj (pišem sredi junija) končane in je pri demokratih položaj jasen: Carter je v večini držav odločilno zmagal in si s tem priboril prednost, da ga stranka na konvenciji imenuje za svojega predsedniškega kandidata. Dobil je dve tre tjini več delegatov, ki bodo o tem glasovali, kot njegov najbližji tekmec, liberalni demokrat Udall. Borba pa je bila proti koncu ostra in huda. Strankini vodilni funkcionarji (establishment) niso bili prav nič navdušeni zanj, saj so ga komaj poznali kot guvernerja države Georgia, niso pa imeli nobenih osebnih stikov z njim in niso vedeli, kaj pravzaprav hoče. Z ozirom na to, se je prav do zadnjega pojavljalo v stranki gibanje Stop Carter!, ki mu je stal v ozadju znani senator Humphrey (kot sem zadnjič že poročal) in kateremu se je pridružil californijski guverner Brown. Imenovalo se je ABC (Anybody Ko se v naši novi domovini in v deželah okrog nje vedno bolj stiska rdeči obroč, ko se v našo skupnost vedno bolj vrivajo nahujskani izrodki in plačani agenti na vseh področjih našega prizadevanja, ko nas naše tvarno blagostanje vedno bolj zavaja v mlačnost ali celo opreznost, ko z egoizmom in socialno brezbrižnostjo ponovno odpiramo vrata lažnim sloganom o rdeči enakopravnosti ■— bomo še vedno samo proti? Pri birmi smo postali Kristusovi vojščaki in bistvo vojščaka je napad! Strnjeni v kamnito gmoto okoli večne Resnice, z dvignjeno glavo in jasno besedo, ki vodi do odločnega dejanja, bomo tisti zid, ob katerem si bo vrag razbil svojo rdečo glavo. Za nas naj veljajo besede makabejske matere svojemu najmlajšemu sinu: Ne boj se rablja, ampak bodi vreden svojih bratov! Ko se danes klanjamo spominu naših junakov in z njimi vseh tistih žrtev, ki so preko Gonarsa in Raba, Mat-thausena in Dachaua, pa v dolgih letih vojnih grozot legali v grobove, v katerih skupno s svojim narodom čakajo končnega vstajenja, pozabimo na malenkosti, ki nas ločijo! Saj imamo toliko skupnega, toliko vezi, ki nas družijo, da nam ne bo težko izpolniti prejete oporoke ter pomagati z našim pričevanjem k dokončni zmagi Dobrega nad zlim. Prej ali slej se bomo namreč srečali z našimi brati tam, kjer je Resnica samo ena, iz oči v oči. V njihovih bomo mogli zreti tisti blesk in mir, ki ga da zavest izpolnjenega poslanstva. Kaj bodo pa oni videli v naših?... But Carter) movement in bilo javno aktivno v volivni borbi v zadnjih treh državah (Ohio s Clevelandom, California in New Jersey) dne 8. junija. Carter je napad dobro prestal, v Ohio je dobil ogromno večino. „People“ je pač izrazil svojo voljo, da Carterja hoče v Beli hiši. Odkod je v ljudstvo prišlo to navdihnjen j e, nihče prav ne ve, celo najbolj prebrisani časnikarji ne vedo na to vprašanje točnega odgovora in le ugibljejo. To je čudno. Kakor je amerikanski človek v svojem življenjskem udejstvovanju povprečnega kalibra, zelo dostopen raznim vplivom reklamnega značaja, je začuda samostojen kadar voli in se ne pusti vplivati ne sem ne tja. Kaj je videl in vidi na zakotnem Carterju, se bo morda pokazalo, ko bo ta prevzel vajeti najmogočnejše države na svetu. Da bo on prišel v Belo hišo prihodnjega januarja, je splošno in široko prepričanje širom dežele. Zanimivo je, da se bo zelo verjetno temu možu posrečilo združiti za seboj celotno demokratsko stranko, po nesrečni konvenciji v Chicagu 1. 1968 tako zelo razbito in razcepljeno, čemer je pri zadnji konvenciji še pripomogla nominacija senatorja McGoverna, ki je v prejšnjih predsedniških volitvah 1. 1972 tako strahotno pogorel. Situacije v stranki so si bili svesti njeni stari, vodilni krmarji. Čeprav z odporom, so se vdali volji ljudstva (voli vstva) in se začeli zbirati za vozom novega kandidata Carterja. Videli smo na televiziji, kako so ga pozdravili taki stari, vplivni politiki kot je bivši newyorški guverner Harriman, bivši dolgoletni newyorški župan Wagner in drugi. Sobojevniki v primarnih volitvah so mu začeli odstopati svoje delegate, tako da jih ima že sedaj več kot dovolj za nominacijo pri prvem glasovanju na konvenciji v New Yorku sredi julija. Je to ogromen, fenomenalen uspeh skromnega „peanut farmer-ja“ iz malega mesteca Plains v Georgi. Vendar vse to ni prišlo po kakem čudežu. Mož je zelo inteligenten, politično izredno bistroviden, ki je znal prav potipati politično žilico širokih mas-ljudstva, v svojih izjavah pa je bil skrajno previden in ga je zelo redkokdaj „polomil.“ Kajti republikancem ne gre dobro. Predsednik Ford in njegov tekmec Reagan sta ob koncu primarnih volitev skoraj enako močna glede števila delegatov. Ford je komaj povprečen predsednik, slab politik in (tako trdijo časnikarji) nemogoč kandidat. Drži se ga tudi njegova neslavna zapuščina 25 letnega delovaja v kongresu, kjer je dosledno glasoval zoper vse socialne zakone; mnogo prezgodaj je pardoniral ¡Nixona, ki ga je postavil za svojega naslednika v Beli hiši, s kongresom je v stalni konfrontaciji, kar silno ovira zakonodajno delo in škoduje napredku dežele. L. P. SLOVENCI V ARGENTINI LJUBLJANA — Na XII. medna rodnem lesnem sejmu, ki se je začel 8. junija v Ljubljani, razstavlja 20 podjetij iz 12 držav izdelke lesne industrije pa stroje in naprave za obdelavo, predelavo in prevoz lesa. LAŠKO — Na skupščini hmeljarjev so povedali, da se je lani proizvodnja hmelja zmanjšala v primeri s prejšnjim letom za 450 ton. pridelali so ga le 2840 ton, kar da povprečni hektarski donos 1236 kg. Za slab pridelek krivijo sicer slabo vreme v letu 1975, toda hmelja pridelajo v Sloveniji premalo in bi bilo treba povečati nasade. Treba pa bo posvetiti več dela tehnologiji in organizaciji pri pridelovanju hmelja. BRESTANICA — Prvo slovensko kombinirano plinsko-parno elektrarno so 6. junija uradno odprli. Proizvajala bo letno okoli 700 milijonov kilovatnih ur električne energije. Toda vključevali jo bodo v elektroenergetski sistem le ob času primanjkovanja elektrike ob neugodnih vremenskih prilikah. Podobno elektrarno grade sedaj še v Trbovljah. IVANČNA GORICA — Na Hudem pri Ivančni gorici so odprli prvo tovarno plastičnih silosov v Sloveniji in Jugoslaviji. Proizvodnja bo tekla v sodelovanju s švicarsko tvrdko Diethell, zaposlenih bo 50 delavcev; podjetje je delovna enota Agrostroja. LJUBLJANA — Na XV. mednarodnem festivalu mednarodnih popevk sta naj višje priznanje občinstva in mednarodne žirije dobila Jože Privšek za melodijo Samo nasmeh je bolj grenak in Mojmir Sepe za Pismo Mary Brown. LJUBLJANA — V Ljubljani se je 2. junija začel kongres Slovenskega zdravniškega društva. LJUBLJANA — Razni organi so razpravljali o sestavi kaznivih dejanj in prekrškov' s političnim obeležjem: Štiri petine teh odpade na takoimenova-ne lažje, verbalne postopke. Do žalitev družbene uredbe, organov in oseb najpogosteje prihaja v vinjenosti, zato komunisti menijo, da bi morali temeljiteje preučiti tudi sociološka, psihološka in druga ozadja teh prestopkov. — Kaj pa stari pregovor: In vino veritas...? LJUBLJANA — (Neki) Mile Klopčič iz Ljubljane se huduje nad „poštnimi stroški“ za knjige, ki prihajajo iz tujine in sploh nad podražitvijo poštne tarife. V „Pismu bralcev“ je v Delu 1. junija zapisal, da je prejel iz Moskve knjigo, za katero je potem moral plačati še 34,80 dinarjev poštnih stroškov, kot je pisalo na žigu, pritisnjenem na ovoju. Knjiga, ki jo je naročil v Moskvi, ga je stala 1,50 rublja, poštnina pa 35 kopejk, kar znese kakih 30 dinarjev. Za to ceno je knjiga prišla iz Moskve do carinarnice v Ljubljani, od tam pa do naslova v Ljubljani pa so mu zaračunali „poštne stroške“. Piše, da je včasih za podobne pošiljke plačal po 6,50 din. In tudi vprašal je že pred leti, kakšni so ti „poštni stroški“ —, pa je poštna uprava navedla le odlok, ki je ta „davek“ uvedel, ni pa povedala, kakšni so ti stroški. Klopčič. tudi sprašuje, ali se pošta zaveda, da bo s 500 odstotnim poviškom teh slavnih „stroškov“ povzročila veliko škodo knjižnicam, znanstvenim ustanovam, posameznim strokovnjakom in znanstvenikom. Saj so ti „poštni stroški“ prava globa za željo po znanju. LJUBLJANA — šmarna gora je še vedno zelo obiskana. Ne več kot božja pot, le kot „turistična.“ Z nje se je tudi že spustilo nad 300 ljudi-zmajev, z Grmade pa nekaj manj. Cerkev je pred leti dobila novo streho, toda freske Matevža Langusa — kljub vzdihom strokovnjakov — še vedno vztrajno razjeda čas. A gostilna ob sobotah in nedeljah gosti do dva ali tri tisoč „gornikov.“ Umrli so od 31. 5. do 7. 6. 1976: LJUBLJANA: Stana Pitarevič, 91; Franc Lunder, up. kroj. mojster; Cecilija Marinko, up.; Toni Paušič, 53, šofer; Romana Vrviščar, 72; Vojko Braz, up. pom. direktorja Slovenijales; Ivanka Ponikvar; Iva Dobovičnik r. Habič; Jože Kragel; Ivan Kristan, od-premnik; Karla Ogrič r. Dedič, 65; Matija Brulec, kletar; Cilka Pečjak, up.; Irma Treo r. Logar (pokopana v Litiji); Alojz Bovcon, up.; Jožefa Janžekovič r. Poznič; Anton Brcar, bivši podjetnik, trgovec in obrtnik, 85; Alojz Batis, up.; Angela serko, vdova po prof.; Ivanka Likovič, up.; Ljudmila Kaplan r. Lesjak; Terezija Hribar r. Porenta; Ana Šubic r. Vrišer, 84; Ivanka Loboda, 85; Slavka Janko; Jože Škafar, 90, up.; Marija Angela Frece, 84, up. Tob. tovarne; Franc Zelenik, 97. RAZNSI KRAJI: Ivanka Ambrožič r. Urbančič, Slavina; Marija Raišp r. Ni-coladoni, 85, Celje; Danijela Založnik, korespondent, Preska; Karel Kozar, u-pravnik Reševalne službe, Jesenice; Kristina Cuder, gostilničarka, Čezsoča; Marija Černigoj, Rakitnik; Ivanka Ponikvar, 81, Kozina; Fani Novak r. Simčič, Koper; Albin Cergol, Črni kal; Justina Erjavec r. Lanaršič, Šmartno jod Šmarno goro; Janez Zabukovšek, Sol-lingen (Nemčija); Janez Žgajnar, up. mizarski mojster, Vižmarje; Danijel Žganjer, zidar, Križanci; Angela Kodrič r. Zupančič, 86, Krška vas; Jože Hudobreznik, up., Velenje; Anton Gol-tes iz Dola, 73 (umrl v Sovjetski zvezi 6. maja); ¡Slavko Rebolj, up., Preserje; Arnold Tovornik, 60, igralec mariborske Drame, Maribor; Jože Blatnik, up. tes. mojster, ¡Soteska; Alojz Kovačič, up., Imeno pri Podčetrtku; Ivan Kepec, delavec, Pšata; Janez Košak, up., Škofljica; Alojz Radi, up., Jesenice; Ana Bradaška r. Bitenc, 73, Kranj; Maks Petek, cestar, Radmirje. Osebne novice Rojstvo. V družini Jožeta črnaka in njegove žene Marije, roj. Burjek, se je rodil sin prvorojenec. Srečnim staršem naše iskrene čestitke! Ga. JOŽEFA SMRDU r. Lozar - umrla V Castelarju je 22. junija umrla ga. Jožefa Smrdu r. Lozar. Pokojna, najstarejša Slovenka v tem okolišu in morda ena naj starejših Slovenk v Argentini, je bila do zadnjega krepka; tega dne pa je mirno zaspala med spanjem — zadela jo je kap. Ga. Jožefa se je rodila v Črnomlju 1. marca 1888. Tam se je tudi poročila leta 1910 s Francem Smrdujem, doma iz Postojne, nadpreglednikom finančne kontrole. Moževa službena pot ju je vodila po raznih krajih Slovenije, končno pa sta Smrdujeva prilšla v Ljubljano. Tam sta s svojima hčerkama Jožico in Marijo mirno živela. Prišla so vojna leta in z njimi komunistična revolucija. ¡Smrdujeva družina, verna in zavedna, ni trenutek pomišljala, kje je njeno mesto. Zato je morala cela družina na begunsko pot. Hčerki sta prišli v Italijo, starša pa do Ve-trinja. In s prvim transportom sta se pridružila domobrancem, da bi čimprej prišla do hčerk. Tedaj se je začela križeva pot Smrdujeve mame: Vrnjenje v Ljubljano, zapor, huda moževa bolezen, in brez vsakih sredstev. Toda mama ni obupala. Junaško je, nosila hudo breme, zaposlila se je, da je mogla možu v bolnišnici krajšati bolečine. Končno je ostala sama — mož ji je umrl. Tekla so leta, končno je prišla rešitev. Hčerki sta jo poklicali v Argentino, kakor hitro je bilo to mogoče storiti. ¡Sem je prišla leta 1954. Tudi tu ni bilo brez bolečin —• smrt hčerke Marije, a življenje se je umirilo. Steč-no in zadovoljno je živela pri hčerki Jožici in zetu Matiju Esihu ter vnukih in pravnukih. CARAPACHAY G. Lojze Sedej — 70-letnik V ponedeljek 14. junija, je v krogu svoje družine, žene, hčerke, zeta in vnukov praznoval sedemdesetletnico rojstva večletni predsednik našega Doma gospod Lojze Sedej. Za to priliko so njemu čestitali naslednjo nedeljo tudi v v Domu. V imenu skupnosti mu je želel najboljše podpredsednik Doma Ed? Škulj. V imenu šole ga-.je pozdravila in čestitala učenka šole Andreja Papež, prav tako v imenu mladine predsednik fantov in predsednica deklet, ki mu je izročila šopek nageljnov, nakar se je slavljenec lepo zahvalil za izkazano pozornost. Tudi Svobodna Slovenija želi slav ljencu, čigar naročnik je že od nekdaj, še mnogo zdravih in delovnih let. Proslava padlim junakom, je bila v nedeljo 20. junija po maši tudi v našem Domu ob lepi udeležbi. Kulturni referent Doma je pričel proslavo S kratkim nagovorom, nato je učenec šole Pavlek Bele podal deklamacijo, ki opeva mrtve junake. Janez Žnidar je recitiral Cankarjevo delo, spominska govor pa je imel Aleksander Pirc. Za zaključek je vsa dvorana še zapela pesem „Oče, mati, bratje in sestre." Šolski odbor naše šole je bil izvoljen isto nedeljo popoldne na sestanku staršev na katerem je bil navzoč tudi nad zornik slovenskih šol France Vitrih, ki je tudi govoril staršem in svetoval, da Obish „BarilošUih pevčUov“ Prišli so, zapeli, odšli in za njimi je ostal samo — nepozaben spomin. Najprej so nastopili v Teatro Argentino (La Plata, 14. jun.). Camerata Bariloche je za ta svoj koncert kot soliste povabila “Coro de ninos y jôvenes de Bariloche”, da so pod vodstvom Lučke Kralj-Jermanove skupaj s Camera-to prekipevajoče in vendar dovršeno u-brano zapeli Laudate pueri (Michael Haydn) ter kot osrednjo točko koncerta veličastni Credo. Gre za delo, ki ga je ok. leta 1750 skomponiral piemon-teški skladatelj Ignazio Celoniat, za dinamično in religiozno doživeto skladbo iz takoimenovane južnoameriške kolonialne glasbe. Pri izvedbi te kompozi-cije je sodeloval tudi ¡Buenosaireiški slovenski oktet. iSe|iemnajstclanska Ca- merata :— predstavnica najvišje argentinske glasbene zmogljivosti širom po svetu — in štiridesetčlanski otroiski m mladinski zbor so s sodelovanjem našega Okteta pridobili ne samo na volumnu ampak tudi na izraznosti pri izvedbi te veličastne skladbe. Lastni koncert (Religiozna glasba) pa so pevčki imeli v Osrednji metodistični cerkvi (17. jun.). Večer se je pričel z gregorijanskim petjem (XI. stol. “Puer natus est”), se na-daljeval z dvema “cantigama” iz naslednjega stoletja, značilnima po stari španščini kakor po svojski kadenci, ter prešel v skladbe XV. stoletja (Gallus, I orta, Bianciardi) s Preparate corda vestra našega Gallusa. Po dveh Kodalyjevih skladbah (priredba “(Pastirskega plesa — ples ob pravi “vragoliji” spremljajoče flavte — ter izvirna Noe v gorah) so tri črnske duhovne (privid sodnega dne v Mv Lord what a morning, obhajilno lomljenje kruha v Let us break bread together in Elijah Rock) kdaj z bogastvom harmonije, kdaj z bogastvom ritmike zaključile prvi del koncerta. V drugem delu smo najprej slišali tri božične: nežno argentinsko Vamos pas-torcillos, pretresujočo kastiljsko No lloréis mis ojos ter slavnostno francosko Chanson de Noel. Ob spremljavi solistov Camerate Bariloehe je sledil Laudate pueri in kot krona ter zaključek večera Celoniatov Čredo, pri katerem je ponovno sodeloval naš Buenosaire-ški slovenski oktet. Bodisi ker je to bil povsem njihov koncert, bodisi ker so se z izvedbo teh skladb pevčki poslovili od Buenos Airesa ali pa tudi zato, ker je ta dvorana — manjša, a bolj akustična od Teatro Argentino — na izvedbo pozitivno vplivala, dejstvo je, da sta tako Laudate pueri kakor Čredo na tem koncertu polneje zveneli, številnim zlasti mlajšim poslušalcem sta mogli dati čutiti, iz česa se je nekoč porajala cerkvena glasba in kaj je torej v poslušajočem mogla zbuditi. Tako do petega nadstropja zasedeni Teatro Argentino kakor do zadnjega kotička napolnjena Metodistična cerkev sta z burnimi aplavzi nagradila pevce in dirigentko. Gregorijansko petje! Ne le enoglasna, ampak kakor da tudi le iz enega samega grla prihajajoča pesem-molitev, je pokazala tako ali pa morda še bolj kot kakšna polifonska skladba, kaj vse se da izvabiti iz mlade duše. Ekspresivnost pa uravnovešenost ubranih glasov sta morda največji kvaliteti tega zbora, pa vendar kaže še posebej omeniti lepe alte (v De muitas guisas ali v dvogovoru v Chanson de Noel), zvočne soprane (zlasti No lloreis mis ojos, ki je tako s solistko kakor z nadvse taktno spremljajočim zbrorom bila lekcija, kako je peti take pesmi, in ki je dala misliti, da ni naključje, če se ne da govoriti o “angelskem pisanju” ne o “angelskem slikanju”, pač o “angelskem petju”...). Besedo zase bi zaslužil inteligentno sestavljeni spored, ki je dal možnost, da so se na koncertu prikazale razne pevske in kompozicijske kvalitete. Pri Gallusu je človeka prevzela „enotnost, ki jo ustvarja pestrost“, pri Porti (Adoramus Te Christi) spoznanje, da sta kvaliteta glasu in doživ- ljanjska zmožnost res primarne važnosti, a do kakih fines vse je dano priti solistu in zboru, kadar so glasovi prav izšolani. Bianciardi jeva Regina Coeli (prehod iz druge Aleluje v Ora pro nobis) kakor prehod “angelskih zborov” pri Chanson de Noel sta prevzeli zaradi melodičnosti, ki je pa toliko bolj prišla do izraza zaradi mojstrskega prelivanja mogočnih akordov v skoraj neslišne pianissime in zaradi zlivanja glasov. Čeprav je Credo prevzel po-slušavce z mogočnim začetkom in morda še bolj z veličastnim finale, pa so crescendi pokazali izraznost zbora. Poklicni kritik bi pri izvajanjih našel tudi kakšno senco — izgovarjava končnih sičnikov ali pa (na drugem koncertu) različnost tempa pri glasovih in orkestru — vendar, kar se izšolanosti glasov tiče, kar se tiče doživljanja skladb iz različnih dob in pa ekspresivnosti, bi danes težko našli zbor, ki bi se “Ba-riloškim pevčkom” mogel postaviti ob bok. Gre za skupino, kakršne, vštevši one, ki prihajajo kdaj preko oceana gostovat, ni dano dostikrat poslušati v Buenos Airesu. Koncert v La Plati je prenašal Radio Provineia, medtem ko je Canal TV 13 imel daljše poročilo ter prenašal del koncerta. Radio Continental, pa Canal TV 11 in Radio Nacional so s pogovori z dirigentko ter z navdušenim poročanjem o nastopih seznanili ta zbor z milijonsko, res “širšo publiko”. Lučki Kralj-Jermanovi, kakor tudi vsem pevčkom — med njimi še posebej tistim, ki so „naše gore. .. lističi“ — ter' ¡Slovenskemu oktetu iskrene čestitke! Dvomimo, da je v Bariločah •—• med pevčki in nepevčki — kaj več kot 1500 otrok, izmed katerih je možno glasove izbrati. In vendar — kaj vse se da doseči z ljubeznijo do petja, pa z dolgoletnim resnim študijem in poglabljanjem! Gre za majhno čudo, pri katerem — ni dvoma! — ima osebnost dirigentke prvo besedo. Vsem skupaj čestitamo! Pravzaprav: še bolj kot iz srca čestitamo, se jim za vse lepe trenutke iz srca zahvaljujemo. S. P. čim več sodelujejo pri slovenski vzgoji. Odbor sestavljajo: Senovršnik Franc predsednik, odborniki pa so Klemenčič Vinko, Selan Marija in Amon Marjeta. Mladina našega Doma končuje s tlakovanjem in urejevanjem športnega igrišča, ki bo slovesno otvorjen dne 8. avgusta, ko bo mladinski dan v Cara-pachayu. RAMOS MEJIA Praznik junakov v Slomškovem domu Spominu padlih protikomunističnih borcev se je naša skupnost oddolžila v soboto 19. junija s pietetnim in dobro zamišljenim programom. V junijskih dneh vedno bolj spoznavamo veličino dediščine in poslanstva, ki so ga nam zapustili naši junaki. Naj bo komu prav ali ne, to je delež slovenskega rodu v svobodi in prav je, da se tega zavedamo. Da je ta zavest med nami živa, je dokaz tudi lepa udeležba na tem spominskem večeru: tako mladina kot starejši so napolnili prostore Slomškovega doma. Okusno sceno Stanka Snoja so dopolnjevale dokumentarne in pokrajinske projekcije. Po pomembni uvodni besedi Marijana šifrerja se je razvil spored: Pozdrav argentinski zastavi in himno „Naprej zastava Slave“ je zaigrala mladinska godba (Tone Skubic). Sledile so recitacije. Ivan (Smole ml. je podal Borštnarjevo pesem „Besede iz groba,“ Kristina Breznikar ml. Vladimirja Kosa odlomek „Tako so šli in se niso več vrnili. .. “ ¡Cvetka Šifrer pesem Jožeta Cukale ¡SJ „Pa lahko noč, sladki moj Žili“, Marjan Loboda ml. pa Franceta Balantiča „To jutro.“ Slomškova šola je s svojim odrskim nastopom „Medaljonček“ (Helena Malovrh) — globoko pretresla vse navzoče. Pesmi „Pojdem v Rute“, „Nebo žari“, „Oj Doberdob“ in „Vigred se povrne“ so mnogim privabile solze v oči. Med posameznimi deli sporeda jih je občuteno zapel moški zbor „Fantje na vasi“ pod vodstvom Jožeta Malovrha. Globoke spominske besede je podal ¡Stanko Jerebič: Zaslujfde bi mnogo razmišljanja. (Objavljamo jih na str. 2) Mladinska godba je zaigrala „Lipa zelenela je“ in iz salona se je pričel urejati spored mladine z lučkami. Na vrtu smo se zbrali okrog Slovenskega znamenja ob akordih pesmi „Molitev“ v izvedbi naše godbe. Po molitvah za rajne junake, ki jih je vodil žpk. Jože Škerbec, sipo z domobransko pesmijo „Oče, mati...“ zaključili lep spored. V nedeljo, 20. junija je bila v Domu darovana sv. maiša za vse žrtve. Župnik Jože je posvetil junijskim dogodkom izredno lepo pridigo. ¡Med daritvijo je prepeval zborček Slomškove šole pod vodstvom Anice Šemrov. SLOVENSKA VAS Domobranska proslava V nedeljo dne 13. junija je bila v našem društvenem domu, ob veliki udeležbi vaščanov in rojakov od drugod, spominska prireditev v čast našim pobitim in vsem ostalim protikomunističnim borcem. Oder je krasil domobranski grb in slovenska zastava. Pod naslovom „Slava jim“, je bil slovenski šopek nage-ljev in rožmarina, kot izraz ljubezni nas vseh do njih, ki so bili pred tolikimi leti nasilno vrnjeni in pobiti. Pri vsej prireditvi je letos sodelovala le mladina. Tako je otroški zbor pod vodstvom ge. Zdenke Jan sodeloval s sledečimi pesmimi: Spomladi se vse veseli, Zbogom, Ti vasica, Gozdič je že zelen in za zaključek Soldaški boben. Po krajši • recitaciji „Spomin“, katero je recitiral mladi Tone Kokalj, je sledila nekoliko daljša: Junakom v spomin — nam v opomin. Z muzikaličnimi vmesnimi vložki so nam mladi recitatorji gdč. Mimi Bokalič, Janez Bokalič in Bogo Rozina, prednašali z živo besedo dogodke iz žalostnega obdobja naše zgodovine. Spominski govor ob tej prireditvi je imel Lojze Rezelj. Uvod je navezal na svetopisemske besede: Njih kosti naj poganjajo iz njihovega groba in njih ime se naj pomlaja v njih sinovih. Kot otrok je doživel nasilja okupatorja in brezbožnega komunizma. Kot sin domobranskega stotnika je doživljal lepe in ganljive domobranske parade, pa tudi grozote tistih dni. Nadalje je govornik omenil, kaj je vse doživljal v tistih dneh revolucije. „Danes — tako je dejal — stojim pred vami, kot pričevalec in glasnik tistih, ki so mi takrat naročali: Povej, kar si videl, govori resnico in opozarjaj na zlo brezbožnega komunizma. Čas bo skušal zabrisati vse; ugodnost in dobrobit, pa še komunistična prevara bo ljudi, ki so se takrat iz prepričanja borili proti tako imenovani osvobodilni fronti, pripravila do tega, da bodo pozabljali na te strašne dogodke in se celo prepričevali, da je bila komunistična borba u-pravičena in da so bile žrtve potrebne. Zato danes med nami nekateri že popuščajo in sami sebe tolažijo, češ čemu naj ponavljamo vedno eno in isto, saj tudi na naši strani ni bilo vse prav. Tu bi zlasti rad opozoril vas mlade, vas, ki študirate, vas, ki delate po tovarnah, poslušajte resnico in ne dajte se varati od krivih prerokov, katerih je že mnogo med nami.“ Nato je govoril o pobijanju in ropanju komunističnih tolp med revolucijo, prikazal, kako je nastal narodni odpor, kako domobranci, pa prišel do 1. 1946, ko je bilo 12 tisoč slovenskih mož in fantov izdanih. Opisal je njih trpljenje in njih mučeniško smrt. Ob koncu pa se pozival vse navzoče: „Ostanimo zvesti ideji naših pobi- tih bratov, če je bila njim tako velika in sveta, da so zanjo umrli, je tudi vredno, da mi zanjo živimo. Ne molčimo tistim, ki pljujejo na čast njihovih žrtev. Tudi ne bodimo slabiči, ki sicer sovražimo komunizem, ne vemo pa, kaj hočemo. Vi bratje naši, nepozabni in neustrašeni borci pravice, vi nikdar premagana vojska, žrtve sramotne izdaje, vi veliki, večno živi junaki ste čuvarji pokopane resnice, poroki svobode, temelj pravice. Vam slava in večen spomin!“ Rojaki, med katerimi je bilo veliko število otrok in mladine, so v vsej tihoti z veliko zbranostjo sledili jasnim in načelnim govornikovim besedam ter po končanem govoru lepo uspelo pie-tetno spominsko prireditev stoje zaključili s pesmijo: Oče, mati, ki je odmevala po naši prostorni dvorani. I. G. Zveza slov. mater in žetia vabi vse žene in dekleta na zanimivo predavanje ge. Mire Eckerjeve v Slovenski hiši v sredo 7. julija ob 17. uri. Obenem sporoča vsem rojakom, da bo letos Zveza obhajala 10-Ietnico obstoja in bo svoj tradicionalni dan 5. septembra združila s koncertom Slovenskih mladenk pod vodstvom ge. Anke Savelli-Gaserjeve. Učenci 2. letnika Slovenskega srednješolskega tečaja vabijo k maši za-dušnici za pok. Ivanom Kopačem dne 3. julija 1976 ob 19.15 v Slovenski hiši. Po športnem svetu V ZAGREBU je bilo 6. junija končano 14. balkansko boksarsko prvenstvo. Jugoslovanski boksarji so se to pot odrezali in osvojili kar sedem zlatih, tri srebrne in eno bronasto medaljo. MIRAN! BIZJAK, član ljubljanske O-limpije, je na pokalnem lahkoatletskem tekmovanju v Celju postavil nov slovenski in jugoslovanski rekord v skoku s palico. Svoj prejšnji rekord 495 je izboljšal za pet centimetrov in je kot prvi Slovenec preskočil 5 metrov. DRAGUTIN ŠURBEK je osvojil prvenstvo Jamajke v namiznem tenisu z zmago nad tovarišem Milivojem Kara-kaševičem. V damski konkurenci pa je prvo mesto zasedla Japonka Juki Oze-ki, ki je premagala Suk Na Busan, nekdanjo korejsko reprezentantko, ki sedaj igra za ZDA. SPET NOV REKORD v skoku s palico. Pred kratkim smo poročali, da je Earl Bell postavil nov rekord s 5,67 m a 25. junija je ta rekord na izbirnem ameriškem tekmovanju za o-Iimpijske igre podrl Dave Roberts, ki je preskočil 5,70 m. NA LAHKOATLETSKEM TEKMOVANJU v Zagrebu 31. maja je bilo doseženih nekaj zelo dobrih rezultatov. Tako je Stekič (Crvena zvezda) v skoku V daljavo skočil 845 cm, v višino Temin (Partizan, Beograd) 216 cm, D. Prezelj (Kladivar, Celje) 210 em; Pi-sič (Crvena zvezda) pa je na 110 m ovire izenačil pred dolgimi leti postavljeni rekord Slovenca Stanka Lorgerja s 13,8. V tej panogi je zmagal Italijan Butari s 13,6. Na 100 m ovire je pri damah zmagala Italijanka Ongam z novim italijanskim rekordom 13,3, mlada Slovenka Potnikova pa se je izkazala z dobrim časom 14,3. Od vsepovsod GROZLJIVA STATISTIKA — Svetovni prvaki v pitju so Francozi, ki sedaj vse bolj pijejo tudi doma, ne samo v gostilnah. Francozi, ki jih je komaj 1,4 odstotkov svetovnega prebivalstva, pospravijo vsako leto 30 odstotkov svetovne proizvodnje alkoholnih pijač. Francozi letno popijejo 22,4 litrov čistega alkohola, slede Nemci s 15,7 litri, Britanci s 9,1, Američani z 8,8, Norvežani 5,5. Francozi pa se tudi „borijo“ proti abstinenci: V vinorodnih krajih na jugu Francije rujejo table, ki povezujejo pitje s prometnimi nesrečami. Ustanovili so tudi „organizacijo za boj proti alkoholizmu“, ki se je propagandne kampanje lotila z geslom: „Ne več kot sedem kozarcev na dan.“ KLOBASE VAŽNEJŠE — Nemškega ovčarja „Torra“, ki je bil „zaposlen“ na carinarnici na letališču Orly pri Parizu kot strokovnjak za mamila, so poslali na dopolnilno izobraževanje v šolo za policijske pse. V zadniih tednih je „Torra“ naredil več „službenih“ napak. Med drugim je ugriznil nedolžno damo, menda zaradi njenega močnega parfuma, potem je cvilil zraven kovčka, ki je prispel iz Casabh.n-ce. Cariniki so si že meli roke in se veselili bogatega plena. Ko pa so odprli kovček, so našli v njem večjo količino klobas. Psu so bile klobase pač bolj všeč kot mamila. VODIK — GORIVO BODOČNOSTI. Francoska vlada je ustanovila komite za vodik, katerega naloga je pospešiti raziskave za pridobivanje vodika, ki bi lahko nadomestil bencin. Zaenkrat je pridobivanje vodika še drago in sicer dvakrat' dražje kakor proizvodnja u-štrezne enote električne energije. In še drugo pomanjkljivost ima vodik: je 2 in pol krat težji kot bencin in zavzema trikrat večjo prostornino. OBVESTILA SOBOTA, 3. julija: V Slovenski hiši ob 20 tretji kulturni večer SKA. Predaval bo dr. Tine Debeljak: Spomini na Srečka Kosovela (ob 50-letnici smrti) . V SLOGI bo II. gospodarsko-pro-svetni večer ob 20. Govoril bo Adolf Škerjanec o Predpisih in obveznostih za samostojne obrtnike, podjetnike in trgovce. V Slovenskem domu v San Martinu ob 20 koline z domačimi krvavicami in pečenicami. NEDELJA, 4. julija: V Slovenski hiši ob 9.30 mladinska maša; po njej zvezni mladinski sestanek, na katerem bo govoril o aktualni temi inž. Jože Žakelj. V Slomškovem domu ob 17 uprizoritev komedije „Trije vaški svetniki.“ V Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 18 uri predavanje dr. Tineta Debeljaka: Pisatelj Ivan Cankar v besedah in slikahN SREDA, 7. julija: V Slovenski hiši ob 17 sestanek Zveze slov. mater in žena. Predavala bo ga. Mira Eckerjeva. SOBOTA, 10. julija: V Slovenski hiši bo ob 20 četrti kulturni večer SKA. Predaval bo dr. Mirko Gogala: Pluralizem v Cerkvi. NEDELJA, 11. julija: V našem domu v San Justu lovska veselica. Začetek ob 16. uri. Roditeljski sestanek šole „Fr. Balantiča“ v San Justo po slov. maši. O temi „Verska vzgoja v družini danes in tukaj“ bo govoril msgr. Anton Ore-har. V Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 16. uri gostovanje igralske družine iz Castelarja s ponovitvijo igre: Trije vaški svetniki. V Slomškovem domu ob 17 čajanka s pestrim sporedom. NEDELJA, 18. julija: V Slovenskem domu v San Martinu mladinski dan. Celodnevna prireditev s tekmami, sv. mašo in družabno prireditvijo. V Slomškovem domu družinska nedelja. Po sv. maši predavanje msgr. A. Oreharja o temi: „Verska vzgoja v družini danes in tukaj.“ Opoldne bo na razpolago asado po predhodni pri- SKA Teološki odsek ČETRTI KULTURNI VEČER v soboto, 10. julija ob 20 v Slovenski hiši Dr. Mirko Gogala: Pluralizem v Cerhei : ; j Marija Snežna Osterc \ 5 zobozdravnica, j j ! obvešča, da se je preselila na Jo- ■ ! sé León Suárez 2677, blizu Ave- E ■ * ; nide Gral. Paz in Av. de los Co- ■ • rrales, Mataderos, CAPITAL FE- E DERAL. ■ ! Ordinira v ponedeljek in četrtek ; ■ od 9. do 12. ure, v torek od 17. do £ ! do 20. ure in v petek od 14. do 20. ; ure. Telefon: 68-2220. Se želite od srca nasmejati? Oglejte si veseloigro „TRIJE VAŠKI SVETNIKI“ — v nedeljo, 4. julija ob 17 v Slomškovem domu! SDO-SFZ SAN MARTIN vabi na Mladinski dan v nedeljo, 18. julija ob 8.00 odbojka ob 11.30 sv. maša po maši bo kosilo ob 17.00 kulturni program in potem prosta zabava javi. Kdor danes kupuje z denarjem v roki, lahko dobro kupi! KREDITNA ZADREGA “SLOGA” z. * o. z. Bine. Mitre 97 — Ramos Mejia — T. E. 658-6574 vam posodi denar po ugodnih pogojih. Obresti, ki jih boste plačali pri nas, boste zlahka pridobili pri popustih ob plačilu na roko! Informacije: V uradnih urah ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure. Nnš dom San Justo \ NEDELJO, II. JELI J A: tradicionalna lovska veselica začeteh ob 16. uri Sodeloval bo SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ORKESTER RUTA 205 ETE. ESTACION TEL. 295-1197 AVDA. 25 de MAYO 136 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo. EZEIZA C. SPEG AZZINI SAN JESTO LOMAS DE JAVNI NOTAR FRANCISCO RAEL CASCANTE Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air»«, Pta. baja, oíic. 2 T. E. 35-8827 S _ E : JOŽE DOBOVŠEK ml. I E E ODVETNIK j j ! Somellera 5507 Uradne ure : : tel. 601-0643 16—20 ■ p Capital Federal ESL0RENU UBRE Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit c ÉÛ i.s” £ -4-* r-. g š 2 o ÿt