PLANINSKI VESTNIK i
»Spoznal sem,« piše v svojem poročilu Ivica Piljič, »da ne bom mogel več zagovarjati skupne plezalske zveze, posebno še, ker je bilo pred menoj na mizi napisano .Hrvaška', pa sem dejal: Gospod predsednik je čisto legalno zahtevo popolnoma spolitiziral, kar nasprotuje športnemu duhu te naše komisije. Tukaj sem hrvaški delegat, vendar zastopam tudi interese slovenskega športnega plezanja. Gospod Delafield naj zastopa legitimna stališča, zato mi je še toliko manj jasno, čigave interese ščiti. Tukaj se očitno zavzema za Jugoslavijo, državo, ki ne obstaja več, ki poleg tega tukaj nima svojega delegata in ki - četudi bi po prepričanju gospoda Delafielda obstajala - ni poslala opravičila zaradi odsotnosti, o tem pa tukaj nismo razpravljali.«
Potem je skupaj z delegatoma Koreje in Hong-konga odšel iz dvorane, ker je pač taka navada v komisiji, da med interno razpravo in glasovanjem o novih članih niso prisotni tisti, ki naj bi bili na novo sprejeti med člane. Razprava je trajala kakšnih dvajset minut, Delafielda so menda spet skrbeli jugoslovanski plezalci (ki jih niti ni bilo niti jih ni zdaj), potem pa so Hrvaško soglasno sprejeli za polnopravno članico CEC UIAA s pravico glasovanja. Izmed enajstih držav, ki so prosile za sprejem, so sprejeli
Kanado, Hongkong, Korejo, Hrvaško in Luksemburg.
V svojem poročilu Ivica Piljič še piše, da na koncu koncev vsaka država, ki plača članarino v višini 1000 švicarskih frankov v blagajno CEC, lahko pošlje svojo reprezentanco na tekmovanja in pismeno dobi vse informacije. Ob tem je treba povedati, da je ta članarina pravzaprav že plačana na ime jugoslovanske komisije za športno plezanje »in zdaj se morata Hrvaška in Slovenija dogovoriti, kako naj bi plačali še 1000 frankov, kajti ena država je zdaj članica, druga pa ne, za eno je članarina plačana, za drugo pa ne; naša interna stvar je, kako bomo plačali še 1000 frankov. Moj predlog je,« piše v svojem poročilu iz Munchna Piljič, »da polovico plača Hrvaška, polovico pa Slovenija; Brane Žorž meni, da je treba preveriti, kdo je plačal teh 1000 frankov prek nekdanje Planinske zveze Jugoslavije. On trdi, da je to urejal g. Banovec, kar je tudi točno, vendar ni čisto jasno, kdo je bil na koncu koncev tisti, ki je denar v resnici plačal. Brane Žorž je obljubil, da bo dognal dejansko stanje.« Slovenski športni plezalci pa medtem kljub vsem tem peripetijam kar plezajo doma in v tujini. Kaže, da bodo morali začeti resno plezati tudi slovenski plezalski funkcionarji.
NEKAJ OHRANJENE KORESPONDENCE DR. JULIUSA KUGYJA
SVEŽENJ DOPISNIC KRALJA JULIJCEV
BOŽIDAR Z EGA
Po umrlih uglednih ljudeh običajno ohranimo njihovo korespondenco, ki lahko dobro služi za pojasnilo različnih okolnosti, ki so bile z njimi v zvezi.
Po velikem gorniku dr. Juliusu Kugvju (18581944) ni bilo, kolikor vemo, ohranjenega nič takega, čeprav je znano, da je vodil obširno dopisovanje. Kot piše inž. Avčin v svojem članku »Ob odkritju spomenika Kugvju« (PV Xll/1953 str. 584), je Kugy pred smrtjo menda sežgal vso svojo korespondenco. Vendar se je pred nekaj leti po naključju med odpadnim papirjem našel sveženj Kugvjevih pisem in dopisnic. Ta korespondenca je tako dobro ohranjena, kot da bi bila sveža, čeprav je stara že nad sto let. Vsa pisma in dopisnice so pisane v nemščini in v precej težko čitljivi gotici. Kot značilnost navajam, da so bili na dopisnicah, oddanih v slovenskih krajih, poštni žigi in napisi že takrat dvojezični.
Prejeti material sem razvrstil na naslednje tri skupine:
2.)	25 dopisnic, poslanih materi iz Centralnih Alp in Dolomitov od leta 1882 do 1903;
3.)	različni dopisi in dopisnice Kugvja in sorodnikov o družinskih zadevah.
Danes si oglejmo prvo skupino, ki je za nas še najbolj zanimiva. Dopisnice sem prevedel v slovenščino, vsebina je naslednja:
1
»Kranjska gora, 23. 7. 1884. Draga mama! Danes in včeraj dva lepa dneva v gorah. Čudovito vreme in lep razgled tako z Draškega vrha kot Tošca, kjer sem zopet zaman iskal scarbio-so. Danes sestop s Konjske planine pod Triglavom v Bohinj in prevoz sem. Še danes ponoči naprej v Gornji Dravograd-Kočane. Pošljite v zadnje navedeni kraj Kočane v Ziljski dolini poste restante event. dopisnice. Tukaj nisem ničesar našel. Verjetno tebe in Marijo ta dopisnica ne bo več našla v Trstu. Servus - Julius!« Iz te dopisnice sledi, da je Kugy tudi v zrelih letih zaman iskal svojo čudežno cvetlico. 2
1.) 11 dopisnic, poslanih materi iz Julijskih Alp od leta 1882 do 1899;
»Pontabelj, 3. 8. 1886 - Draga mama! V Rablju
je bilo zelo prijetno. Sem sem pripotoval zvečer. 199
PLANINSKI VESTNI K
Giovaninna je prevzela tam tvojo vlogo, bila je zelo obzirna. Rabelj je o meni in Komacu zelo deljenega mnenja. Večina naju ima za goljufa. K sreči sva pustila na vrhu Visoke Bele Špice krepkega možica. Kmalu nadaljnje novice. -Mnogo pozdravov - Julius. Sedaj pojdem k italijanskim jezerom.«
Visoka Bela Špica (Hohe Weissenbachspitze), 2257 m, leži tik ob Višu na njegovi vzhodni strani. Ta vrh je dejansko veljal med Rabeljčani kot nedostopen. Vkljub temu sta ga Kugy in Andrej Komac naskočila in tudi premagala dne 2. 8. 1886. Očitek, da sta goljufa, je Kugvja prizadel. Izkazal se je kot povsem neupravičen, ker so kak dan pozneje drugi planinci z Viša opazili na Špici možica, ki ga prej ni bilo. Odtlej veljata Kugy in Andrej Komac kot prvopristopni-ka. Podroben opis tega vzpona je objavil Kugy v svoji knjigi »Iz življenja gornika« na strani 142.
3
»Kranjska gora, 8. 6. 1889 - Draga mama! -Odpravim se popoldne ob 5. uri, spim v Planici. Jutri Pele, pojutrišnjem Bavški Grintovec. Pred torkom popoldne ali večerom nobenih nadaljnjih obvestil, ker v Trenti ni telegrafskega urada. Živeli - Julius.«
Po tem obvestilu vidimo, kako je Kugy o vsakem vzponu in o svojih premikih sproti natančno obvestil družino.
4
»Kranjska gora, 28. 5. 1891 - Draga mama! Srečno prispel. Vreme se dela. Ravnokar se odpravljava. Komac prisrčno pozdravlja, s seboj je prinesel za Tebe lep krivček. Živeli -Julius.«
Ta dopisnica nam pove, kako prisrčen je bil odnos med Kugyjem in Andrejem Komacem, kajti če tega ne bi bilo, si preprosti Trentar gotovo ne bi upal dati svojemu gospodarju in njegovi materi takih daril.
»Kranjska gora, 14. 7. 1896 - Ljuba mama! Sinoči sem zopet prispel sem. Povej Emilu, da nam je uspel Suhi plaz direktno iz Kranjske gore. Moji ljudje so odlični. Kverh je Komacu pri plezanju enakovreden. Vreme vedno sijajno. Moje počutje odlično. Želodčnih bolečin ni. Ravnokar sem telegrafiral Pavlu. Prisrčno - tvoj Julius.«
Vzpon 14. 7. 1896 na Škrlatico - Suhi plaz, 2778 m, po severni steni direktno iz Kranjske gore je Kugy opisal najprej v avstrijski planinski reviji leta 1897. Tu je Kugy dal Kverhu najvišje možno priznanje, saj je znano, da je bil Andrej Komac zanj najboljši vodnik. Po podatkih v knjigi Evgena Lovšina »Gorski vodniki v Julij-
Obnova Kugvjevih orgel
Častni predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik je zadnje dni marca dobil cirkular-no pismo, na katerem je podpisan Hanns Heindl iz Beljaka (stanujoč v M. Pernhartstrasse!). Takole piše med drugim: »V Trstu je bil pred kratkim posebno pomemben kulturni dogodek. Povezava mesta Trsta z Avstrijo in še posebno s Koroško, prav posebej pa z dr. Kugyjem, je pri tem prišla do izraza. Nemška katoliška skupnost B. V. delle Grazie je povabila na praznovanje ob prenovi cerkve in Kugyjevih orgel v njej. Dr. Julius Kugy, čigar oče je imel v Trstu veletrgovino, je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Moravskem kupil te orgle. Za svoj najljubši instrument (Kugy je bil velik poznavalec sakralne in še posebno orgelske glasbe) je iskal prostor in ga je našel pri verski skupnosti v tej cerkvi. Slavnostni program je obsegal blagoslovitev cerkve in orgel, kar je opravil tržaški škof Lorenzo
200
Belloni, temu je sledil orgelski koncert, na katerem je nastopil maestro Emilio Busolini, ki je odlično zaigral dela Bacha, Couperina, Regerja, Honeggerja in Busolinija. Prireditvi so med drugim prisostvovali kulturni referent Kugyjeve rojstne občine Podklošter, kvintet iz Megvarij-Vrat pod vodstvom Thea Rabitscha ter planinski pisatelj in raziskovalec Kugyjevega življenja Hanns Heindl iz Beljaka.
Spomin starega mojstra gorskega sveta dr. Juliusa Kugyja so ta dan počastili z obiskom družinskega groba Kugvjevih na tržaškem pokopališču. Tam je Erich Kessler iz Podkloštra govoril o Kugvjevem življenju in delu, pater Ammer je v govoru prav tako pripovedoval o velikih zaslugah dr. Kugvja, posebno na kulturnem področju, posebej pa je še ob tej priložnosti izrazil zahvalo darovalcu teh orgel, genialnemu človeku, botaniku in prijatelju glasbe.
Prireditev je bila pod pokroviteljstvom tržaške mestne uprave.«
Od Slovencev ni bil, kolikor vemo, na ta kulturni dogodek nihče povabljen.
PLANINSKI VESTNIK i
skih Alpah«, stran 150, je Janez Kverh z Andrejem Komacem spremljal Kugyja tudi na drugih, takrat zelo težavnih vzponih. To je potrdilo gornjo Kugvjevo oceno. Na dopisnici omenjeni Emil je bil tržaški plezalec in Kugvjev prijatelj Emil Zsigmondv, ki se je pozneje smrtno ponesrečil pri plezanju na gori La Meije v Dauphineji; Pavel pa je bil Kugvjev brat. 6_
»Trbiž, 18. 7. 1897 - Draga mama! Včeraj smo po sijajni turi (z Mangrta do Žagice s sestopom v Planico) prispeli sem in s tem zaključili ture v Julijskih Alpah. Vse mi je čudovito uspelo. Stalno prekrasno vreme, samo včeraj grozeči dež, dan počitka v Nevei je bil deževen. Sem zelo zadovoljen. Oba Komaca sta bila, kot vedno, neprekosljiva. Skupno sem osvojil 5
vrhov, med njimi Montaž iz Dunje do Neveje. Pravkar sem prejel tvoje drago pismo od 17. Zahvaljujem se za voščila. Pozdravi Marijo in vse - Julius.«
S te dopisnice je razvidno, da se je Kugy pri najtežjih turah včasih poslužil svojih dveh ne-prekosljivih vodnikov, Andreja in Jožefa Komaca, in jima izrekel najvišje priznanje.
»Trst, 10. 8. 1899 - Draga mama! Pravkar telegrafira Julius: »Vreme neugodno. Ture končane, pridem domov.«
»Sedaj si lahko popolnoma pomirjena, ker je Julius svoje gorske ture zaključil. Vse je v redu. Jaz odpotujem v torek naravnost v Miinchen. Danes je ozračje znosno. Tvoj Pavel.« Kugvjevo obvestilo, da je tura končana, sicer namenjeno materi, je prevzel v Trstu Juliusov brat Pavel. Ta dopisnica prikazuje, kako zelo so bili člani družine zaskrbljeni, ko je bil Julij v gorah, in kako intenzivno je bilo njihovo olajšanje, čim se je vrnil z gora. Preostale štiri dopisnice iz te skupine tu niso pomembne, ker v njih Kugy ne navaja nobenih večjih vzponov ali drugih planinskih dogodkov.
Iz teh dopisnic je razvidna velika Kugvjeva ljubezen do Julijskih Alp, tesna navezanost na njegovo družino, zlasti na mater Julijo, ter izredno lep odnos do njegovih vodnikov - preprostih Trentarjev. Te dopisnice potrjujejo, kar je sam navedel v uvodu svoje knjige »Iz življenja gornika«, da je po vsakem večjem vzponu takoj sestopil do prve gorske vasi s poštnim uradom in obvestil mater o srečnem povratku. Vsebina druge skupine dopisnic je tematsko podobna prvi in v njih ni posebnih novih podatkov.
Dopisnice in dopisi tretje skupine pa so za planinsko javnost nezanimivi.
PO GORAH IN OKOLI NJIH IMAMO VSAKRŠNE KOMUNIKACIJE
PLANINSKA STEZA
BOŽO JORDAN
Lani je PV zapisal: »Mreža poti po gorah in planinah ni dosti večja, kot je bila pred stoletjem, torej pred ustanovitvijo SPD. Večina planinskih poti, ki so danes markirane, so bile nekoč pastirske, lovske ali vojaške poti. S tem smo markacisti v neki meri celo vzdrževalci naše kulturne dediščine, kajti brez vzdrževanja bi večina teh poti za zmeraj izginila. Spomin na žulje in znoj prednikov, ki so utirali te poti, nam je vodilo, da te poti, primerno vzdrževane in označene, zapustimo zanamcem.« (PV 1991/ 280: Markacisti smo vzdrževalci poti).
Planinski vestnik, Obvestila PZS in Koledar planinskih akcij so objavili kategorizacijo planinskih poti, ki velja za poletno sezono. Nikjer pa ni zapisano, kaj je to planinska pot. Če pobrskamo po našem statutu, najdemo kar nekaj zapisanega, žal pa v Priročniku za markaciste to področje ni dokončano.
V slovarju našega jezika je zapisano, da je pot ozek pas zemljišča, pripravljenega, nadelanega za hojo ali vožnjo. Tako se po poti lahko hodi ali vozi. Planinci bi naj le hodili. Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega 201