fJosip Lapajne Žalostinka (Josipu Lapajneju v spomin.) Ugasnil blesk je Tvojega očesa, srca je plemenitega zastal utrip; dosegla roka več ne bo peresa, da borec bi boril se slednji hip. Pretožne pesmi peli so zvonovr, nasula cvetja je na zadnjo pot pomlad, a tam med nemimr grobovi, zazeval je pred nas prepad... Ob grobu Tv.ojem vsi smo bridko začutili: kaj si nam bil in kaj s Teboj smo izgubili. Zakaj baš Ti si moral nam umreti? Zakaj pustil si nas osiroteti? Čuj, mentor, nas! Naj volja kremenita in delo Tvoje v nas naprej živita! Ob vznožju svojih ljubljenih gora že sanjaš svoje smrtne sanje; saj ne dosega vcč jih hrup sveta: ljubav se naša zgrinja nanje. M. B. Prijatelju v spomin Težko je pisati nekrolog prijatelju, vzgojitelju in učitelju tov. Lapajneju Josipu, ko ga še tako živo vidimo pred seboj, polnega dela, borbe, pa tudi polnega dobrote, usmiljenja in odpuščanja. Skoro ne moremo verjeti, da je neznatna rana na glavi, ki jo je dobil v minulih velikih počitnicah na avtobusni vožnji, pretrgala nit življenja njemu, ki je bil še sredi življenja tako voljan živeti in delati. Saj je šele komaj par tednov, ko se je na cerkljanskem pokopališču poslavljal od svojega in očetovega prijatelja. nad vse dobrega, čez 80 let starega učitelja Zamana. Ko se je ob grobu pokojnega tovariša Zirkelbacha poslavljal, tedaj je že nekako slutil smrt, je rekel: »Kdo pride prvi za Teboj? Morda bom to jaz?!« Njegove slutnje so se uresničile. Odšel je tja odkoder ni več vrnitve. Pokojnik je bil markantna osebnost v vrstah učiteljskega stanu. Že na učiteljišču je kazal veliko nadarjenost ter veselje do glasbe. S pokojnim Emilom Adamičem, katerega sošolec je bil, je ustanovil pevski kvartet, za katerega je Adamič skladal prve pesmi. Pri tem kvartetu se je zlasti uveljavljal s svojim lepim glasom. Dve leti je posečal šolo Glasbene matice. Glasbeni strokovnjaki so mu svetovali, da bi se popolnoma posvetil glasbi, toda njega je vlekla iz mesta ljubezen do učiteljskega poklica, kateremu je tako zvesto služil. L. 1899. ie nastopil prvo učiteljsko službo v Cerkljah, kjer je nepretrgoma služboval, brez vsakršnega dopusta, do svoje smrti. V Cerkljah se je tudi priženil na lepo posestvo župana in učitelja Vavkna. uvaževanega našega skladatelja. Po naravi silno nadarjen jez vso silo svojega temperamenta delal za prospeh šole in ljudstva. Nad 37 let je vzgajal in učil šolsko mladino v Cerkljah. Rod za rodom je prihajal in odhajal iz njegovih rok, ki sr> bile polnc dobrote in pravega vzgojnega poslanstva. Bil je velik ljubitelj prirode, zato je uporabljal pri pouku in vzgoji metode, ki so bile polne življenja in življenjske bližine, metode, o katerih nekateri mislijo, da so šele danes moderne postale. Njegovo učiteljsko geslo je bilo: Iz življenja za življenje. Parkrat mu je šolska oblast poverila tudi nadzorovanje šol kranj.skega okraja. Ob tej priliki se je izkazal za pravega učiteljskega mentorja, odličnega predstojnika in tovariša. Kot ljubitelj mladine je imel prav posebno veselje do mladinskih prireditev. Za take prilike je sam zlagal pesmi, pisal igrokaze, vodil mladinsko petje. Tudi drugače je mnogo pisal. Njegovi spisi so objavljeni v najrazličnejših listih in šolskih knjigah. Bogati so tudi njegovi sadovi na izvenšolskem polju. Sam gospodarsko izkušen in naobražen je v neštetih predavanjih in spisih vnemal in navduševal kmetovalce za umno gospodarstvo. Bil je ustanovitelj in dolgoletni tajnik pašniške zadruge pri Sv. Ambrožu. Ureditev Križke planine je njegova zasluga. Tudi ponosni dom na Krvavcu ga šteje med svoje sograditelje. Neprecenljive so njegove zasluge za stanovsko organizacijo. Kot večleten pobornik stanovskih idej je zlasti širil stanovsko zavest in čast, kjer ni poznal nikakih kompromisov. Kot izvrsten govornik je znal s sugestivno močjo vplivati, da ga je vsakdo rad poslušal in mu sledil. Kolikokrat je s svojo živo besedo rešil situacijo, ki se je marsikomu zdela nerešljiva. Naša stanovska zborovanja ga bodo težko pogrešala, v kranjskem okraju pa je z njegovo smrtjo nastala vrzel, ki bo nenadomestljiva. Po svojem značaju je bil Lapajne Josip borben, a sila dober. Ako bi njega kdo sodil le po njegovem temperamcntu, ki je bil posledica njegovega čustvenega nastrojenja, bi ga napačno sodil. Oni, ki smo z njim dolgo vrsto let sodelovali, vemo. da se je na videz za trdo skorjo skrivalo mehko in dobro, včasih prav y>troško srce. ki je bilo pripravljeno vselej, ob vsaki priliki in vsakomur pomagati, svetovati, pa tudi odpuščati. Morda ga je njegov temperament, njegova borbenost speljala včasih predaleč, toda vselej se je znašel in ob dani priliki pokazal celega moža. Sovražil je krivico, nepoštenje in dvojnoličnost, zato je bil neizprosen nasprotnik vsem, ki so hoteli v kalnem ribariti. Tovariš — kakršnih je malo med nami! Končana je sedaj njegova življenjska pot, strto je njegovo srce. njegova močna bereda, ki je tolikokrat donela po naših zborovanjih je za vedno utihnila. Dragi Jože! Še pred par dnevi sva bila skupaj. Čeprav bolan, si še vedno snoval načrte, kako bi bolje koristil svoji družini in narodu. snoval si načrte za nove podvige učiteljskega stanu, kateremu si odlično služil. Vendar v Tvojih očeh ni bilo več tistega živega ognja, bile so trudne ter so razodevale Tvojo duševno in telesno bol. Kako hitro si nas zapustil, niti posloviti se nisi utegnil in nam reči zadnji zbogom! Poslovil si se edino od Tvojega ljubljenega Krvavca, na katerega si tolikokrat zahajal v bridkostih in težavah iskat tolažbe in miru. Poslovil si se od naših planin, od mogočnih gorskih vrhov, s katerih so zrle Tvoje oči tolikokrat in občudovale krasoto božjo. Ko si tolikokrat občudoval najveličastnejše stvarstvo božje, Ti je gotovo stopil pred obličje tudi On, ki ga Ti v svojem življenju nisi nikdar zatajil. Ob vznožju Krvavca, ob vznožju prelestnih planin bo počivalo Tvoje truplo in Tvoj dom na Krvavcu bo zaman čakal svojega gospodarja. Na Tvoj grob bo leto za letom nosila cerkijanska mladina lepega planinskega cvetja in zelenja. Nad grobom bo pa rastla roža, roža ncvenljiva in nevidna, večno lepa roža hvaležnosti in spoštovanja vseh onih src, katerim voditelj, učitelj in vzgojitelj si bil Ti. —t. Ob odprtem grobu (Govor tov. Metoda Kumlja.) Zalostoa dolžnost me je poklicala pred ta prerani grob, v katerega ne lega le prijatelj in tovariš, temveč tudi močen steber jugoslovanskega učit. udruženja. Zato mi je tem težje pri srcu, ko se v imenu JUU poslavljam od borca, ki je kakor hrast stal na braniku za ugled svojega stanu, za njegovo čast in poštenje, za njegovo lepšo bodočnost. Nikoli ni okleval, nikoli omahoval. Preživel je nešteto viharjev, a niso ga mogli omajati. In ta trdnost značaja, njegova globoka vera v zmago nesebičnega dela, njegova ljubezen do lastnega stanu — vse to je moralo roditi uspeh. S tovariši, sorodnimi po mišljenju in po trdnosti značaja je soustvarjal temelje učiteljskemu udruženju, ki nosi na svojem praporu isto geslo, ki si ga je tudi zase po- stavil tovariš Lapajne t. j. nescbično delo za boljšo bodočnost učiteljskcga stanu. Dragi tovariš in sobojcvnik! V Ljubljani veje danes žalna zastava z Učiteljskega doma, ki si ga pomagal ustvariti in za katerega si žrtvoval toliko energij! Ni se še tako razmahnil, kakor si želcl. Komaj v začetku svojega razvoja je! In tudi za ta začctek gre v dobri meri hvala Tebi, Dragi tovariš Jože! Ne Ti, ne mi nismo pričakovali, da Ti bo neizprosna smrt nenadoma skopala ta majhen in tih dom, v katerem boš počival na vekomaj. Vse prehitro je prišla ncizprosna usoda. Težko nam je ob misli, da boš odslej ležal uklenjen v ta košček zemlje tih in mircn, ko je bilo vendar tolike življcnjske silc v Tebi. Težko nam jc ob pogledu na to odprto jamo, ki sprejema vase Tvoje telo. Tolaži nas edino zavcst, da ležiš v domači zemlji, ki si jo tako ljubil in katero si učil še druge Ijubiti, da ležiš pod zasneženim Krvavcern, na katefega si bil tako tesno navezan; tolaži nas, da ležiš in počivaš sredi rojakov, katerim si vzgojil mlade gencracije. Morda bodo baš pod vplivom Tvojega značaja vstali iz teh generacij kladivarji nove bodočnosti. To in pa Tvaje vztrajno, nesebično in uspešno delo za učiteljstvo in učiteljsko organizacijo bo najlepši spomcnik na grobu Tvojega sportiina. Počivaj v miru, dragi tovariš! Čast in hvala Tvojemu delu! Slava Tvojemu spo- minu!