Beželnemu odboru vojvodlne Kranjske. Najvišja avtonorona oblast, kjer ima_*> Slovend res edmi odlocilno besedo, je kranjski dežeM odbor. Ta korporacija bi Tahko predstavljala nekako državo v državi, nekako slovensko republiko, kar se "fiče slrovenskega značaja dežele. Velik je nfegav vpliv, velike pa so tudi njegove dolžnosti in tjdgovomosti. Ne samo Kranjci, t«HTeč Slovenei -rseh dežei gledajo na njegovo nastoparije. Posebno krificno oko imajo ravno SloveBtii drugih dežel, kjer so v majšM, kjer pm je dan na dan prenasati železaio pest ondotnlh deželnih odbonov. Štajerski in koroški deželni odbor dajeta Sloveneem pri vsaM priliki čutiti, da predstavljata aTtonomito korporacijo nemske mooi. Oba imata pred ocmi varstvo neraškega značaja cele dežele, oba protežirata neDaitvo, a za slovenske sodeželane imata le akaae. Ako bočejo SIoven-d v teh deželab. doseci kafeo jezikovno pravieo, mcsrajo «i jo iskati šele pri najvišjih oblastih na Dunaju. Kranjskemu deželnemu odfeoru riikakor ne mislimo priporočati, naj se ravna po reku: zob za zob. Naalstvo in kriviea sta grdi lastnosH, naj prihajata od koderkoli in naj se izvršujeta nad komurkoliNajmanj pa je znak viteitva, ako prizadeva nasilstvo in krivico moonejši glabotnemu. Naj se le potomci nemškega viteIkega rodu proslavljajo z enakimi čini. Slovenci smo boljši Bdivjaki", ki vidimo človeško bitje s pravico do življenja in razvoja tudi pri drugorodnih sodeželanih. Nikakor pa ne more naš deželni odbor opravičevati napram samemu sebi, napram celi slovenski javnosti in napram našim potomcem, da zanemarja svoje narodne dolžnosti, da ima več srca za tujo, kakor za lastno narodnost. Upamo, da sede v našem deželnem odboru tudi možje, ki jim narodnost ni prazna fraza, možje, ki ljubijo našo slovensko domovino ter ji žele najlepšo bodocnost. Na naslov teh bodi povedano sledeče: Naša narodnost na Kocevskem, posebno v kočevskih obmejnih krajih hudo trpi in nazaduje. To velja posebno glede na slovensko šolstvo, dočim se nemštvo in renegatstvo bujno razvija, skoraj bi rekli, da v senci milosti slovenskega deželnega odbora. Nemški »Schulverein" zida palače in lovi v nje z nehonetnimi sredstvi slovensko deco. ^Schulverein" lako izda našemu deželnemu odboru najboljše izpričevalo. Tako jovijalnih in dobrodušnih gospodov ne dobi v nobeni drugi kronovini, kjer vsaj soodločujejo nenemške narodnosti. Palače nemškega »Schulvereina*' so zrasle takorekoč čez noč v Lazah, Brčicah, Rodinah itd. Deželni odbor ni pri tej priliki preiskaval, ali so te šole pobrebne, ali ne bodo v kvar slovenski narodnosti in ali je tam tudi kaj poskrbljeno za — slovensko šolstvo. Da se potem tudi slovenske občine ne zavedajo svojih pravic, je pač umevno. Kako pa nastopajo v sličnih slučajih nemcurske občine z deželnimi odbori vred na Koroškem in Štajerskem, dokazujejo dejstva, da se »Družba sv. Cirila in Metoda" že skoraj dve leti zaman feori za dovoljenje, da bi gradila nujno potrebni slovenski šoli v Vodičji vasi pri Beljaku in v Studencih pri Mariboru. Toda ostanimo pri Kočevju ter si oglcjmo imenovane tri točke. V Lazah je le par kočevarskih bajt, iz katerih pri največji rodovitnosti ni pričakovati otrok za en razred. nSchulverein'* pa je zgradil šolo za dva razreda ter mislil pri tem celo na tretji razred. Racunal je pač na zanikrnost, s kakršno se ustanavljajo šole za Slovence. Sosednja Vršna Sela so jedva četrt ure oddaljena. Tam se prebivalci branijo pošiljati otroke v mnogo oddaljenejšo šolo v Sušico. Po dolgih mukah so si priborili pravico do lastne šole, toda že dve leti imajo v rokah le — pisano pravico, za šolo pa se niti temelj še ni dolocil. In vse to zaradi neodločnosti deželnega odbora. Kaj se lahko zgodi? Prebivalci Vršnih Sel se znajo naveličati čakanja ter bodo začeli pošiljati svoje otroke v bližnjo ponemcevalnico v Laze, posebno, ker jih od tam vabijo z obljubami in darili. »Schulvereinu" je mnogo na tem, da pridobi iz bližine dovolj otrok, ker sedaj jih mora z bogatimi darili dobivati iz črmošniške župnije, a to otroke, ki imajo bliže v domačo šolo v Črmošnice. Ako bi Ciril-Metodova družba ne bila pravočasno z velikimi žrtvami zgradila šole v Rožnem dolu, bili bi danes vsi ondotni slovenski otroci v ponemcevalnici v Lazah. V Brčicah je tudi le par kočevarskih bajt ter ni nemških otrok niti 10. Ker pa je kraj s sosednim Kotom (Kumpmatel) zelo oddaljen od župne šole v Semiču, racunal je zopet »Schulverein" na počasnost deželnega odbora ter ustanovil cisto na tihem šolo v Brcicah. Malo zavedni in slabo poučeni prebivalci so se brž oprijeli prilike, posebno, ker jim ^Schulverein" preskrbuje otroke z učili, obleko in deloma celo s hrano. Naval je bil čimdalje večji in nSchulverein? je zgradil dvorazrednico, ki šteje že do 60 otrok, a med tem ni niti 10 nemških. Deželni odbor in semiška občina pa se menda za kratek čas dogovarjata, ali bi se naj v Semiču razširila šola, ali se ustanovila enorazrednica v Kotu. Tretja tocka so Rodine pri Crnomlju. Razun par kočevarskih bajtarjev visoko nad vinogradi proti Planini so prebivalci sami Slovenci. »Schulverein" ima tam v bližini, namreč na Mavrlu že skoraj 30 let nemško šolo, dočim so slovenski otroci še vedno morali hoditi nad uro daleč v Črnomelj. nSchulverein'' je videl nezadovoljnost slovenskih staršev ter jim napravil v neki podrtiji v Rodinah samih šolo. S tem je prišla nevarnost, da se ponemcijo cele vinorodne Rodine. Ciril-Metodova družba je brž najela in za silo adaptirala neko viničarijo za šolo. Kupila je tudi prav primerno stavbišče, da ga izroči brezplačno obcini Talčji vrh za zgradbo šole. Tudi k stroškom bi bila gotovo prispevala velik del. Toda od raznih spletkarjev nahujskani občinarji so začeli zahtevati, naj se jim šola zgradi spodaj v ravnini, a vsi višje ležeči prebivalci bi seveda rajši pošiljali otroke v bljižnjo šulferajnsko šolo. Take trme seveda Ciril - Metodova družba ni mogla podpirati, prodala je stavbišče ter odrekla za slučaj, da se ne gradi šola zgoraj, kjer bi res pomenila jez proti ponemcevalnerau BSchulvereinu", vsako podporo. To nezdržljivo stanje traja že nad tri leta. Občina Talčji vrh je brez prave šole, ker šola, ki se zdržuje v zasilnih prostorih, ki jih ima najete C. M. družba, ne zasluži tega imena. Šolska soba je v — kleti. Deželni odbor pusti občinarjem Talčjega vrha kuhati trmo in nagajivost. Vse to je bilo znano »Schulvereinu"* ter zgradil pravo palaco za svojo šolo. Nič čuda, da imajo narodno neutrjeni Slovenci več zaupanja v tako lepo šolo, kakor do temne zidanice, kjer je slovenska šola ter pošiljajo rajši svoje otroke v nemško šolo, kjer dobe brezplačno kar potrebujejo za dušo in telo. Ako želi deželni odbor mu, lahko navedemo imenoma nad 10 slovenskih otrok, ki že sedaj obiskujojo ponemčevalnico. Deželni odbor pa bo prisilil trmasto obcino, da si zgradi šolo, najbrž šele potem, ko bo BSchulverein'* vlovil zadnjega slovenskega otroka. Menda se gospodje pri deželnem odboru vendar ne bodo izgovarjali, da jim vse te razmere niso znane. Bila bi prehuda obsodba samega sebe. Nekateri teh gospodov so baš zadnje čase pogosto obiskovali te nesrečne, pozabljene kraje, oziroma so jih lahko vsaj od daleč gledali. Gg. dr. Lampe in Jarc bi se bila vsaj iz deželnega avtomobila lahko ogledala šulferajnski palači na Mavrlu in v Rodinah; slovenske šole seveda ni mogoče videti, ker je podobna solidnemu kurniku. Tudi skozi Kot, Laze in Vršna Sela bi se bila lahko peljala ter si ogledala naštete ponemcevalnice za pozabljene slovenske otroke. Zaradi teh ovinkov bi bil g. Dermastija vseeno izvoljen za dež. poslanca. Deželni odbor naj pomisli, da so zanemarjeni naši rojaki v ondotnih obmejnih krajih večinoma volilci S. L. S., ako se že tako boji skrbeti za rojaka nasprotnega političnega mišljenja. So časi in prilike, ko deželni odbor ni taka »trapca**, temveč zna prav odtočno in radikalno nastopiti, n. pr. proti ljubljanski mestni občini, pri podiranju Kobalove kleti itd. In še nekaj bi moralo biti znano deželnemu odboru in deželnemu šolskemu svetu. Pri gradnji šolskih palaS v Lazah, Brčicah in Rodinah je mislil »Schulverein" v prvi vrsti na slovenske otroke. Ko se je nekaj govorilo o tem v deželnem šolskem svetu, je nemški nadzornik, zaupnik ^Schulvereina" in nVolksrata" g. Belar slovesno izjavil, da v šulferajnske šole ne bodo sprejemali slovenskih otrok. Ali se je kdaj kateri slovenski član deželnega šol. sveta in dež. odbora prepričal, ako g. Belar tudi izpolnuje dano obljubo? Ali je tema dvema korporacijama znano, da polnijo šulferajnsko šolo v Breicah do *k slovenski otroci semiške župnije ? Izkaz lahko dobe pri šolskem vodstvu v Semiču. Taka brezbrižnost merodajnih korporacij je že skoraj podobna nar. izdajstvu. V političnih gonjah zaslepljene mase tega danes morda še ne vidijo, toda prihodnja zgodovina slovenskega naroda bo morala našo malomarnost kruto obsoditi. Opisano zlo pa bo imelo še drugod posledice. Nemški ,,Volksrat" in nSchulverein" sta dalekovidna političarja. Zakaj sta se z mrzlično naglico vrgla ravno na samotne pokrajine Laze, Brčice in Rodine? Vedela sta po svojih kranjskih zaupnikih, ki jih je dobiti na vseh važnejših mestih, da bo mimo teh krajev stekla železnica. Prišlo bo delavstvo z rodbinami od vseh vetrov sveta, a otroci bodo obiskovali ponemčevalnice, ker drugih šol ni. Že obstoječe nemško šolstvo bo pomagalo »Volksratu" pri njegovem rovanju, da se nastavijo pri novi železnici nemški ali vsaj nemško misleči uslužbenci. Pa tudi slovenski uslužbenci bodo primorani svoje otroke pošiljati v ponemčevalnice, ki bodo povsod takorekoč pri roki, slovenske šole pa so ali zelo oddaljene ali pa v nedostatnih prostorih. Po novi železnici bo prihajal slovanski jug spoznavat našo slovensko domovino, a takoj po vstopu v deželo se mu bodo kazale palače z bleščečimi napisi: ^Deutsche Schule". Koga zadene sramota? Ako imajo torej možje v našem deželnem odboru le iskrico domovinske Ijubezni, naj nemudoma popravijo, kar še ni zamujenega. Ponovim: Na Vršnih Selah naj se požuri z zgradbo šole ter se stre brezobzirno vsako kljubovalno nasprotovanje. Za Kot naj se prisili lastni šolski okoliš ter se čimpreje zgradi vsaj enorazrednica. Obcinski zastop Talčjega vrha naj se prisili, da gradi solo v Rodinah, kjer bo imela praktični in obrambni značaj. nSchulvereinu"* naj se prepove sprejemati slovenske otroke, slovenskim staršem pa se ukaže potom občin in krajnih šolskih svetov, da pošiljajo svoje otroke le v pristojno slovensko šolo. Tudi za Slovence naj velja Lex Perek. Kako bi se lahko priborila Slovencem v mestu Kočevju slovenska manjšinska šola, kjer je slovenskih otrok za tri razrede, tega menda deželnemu odboru ni treba razlagati. Končno še nekaj, kar bi bil sicer pri strankarsko zaslepljenih dež. odbornikih bob v steno. Edino »Družba sv. C. in M". ima skrb in srce za pozabljene obmejne Slovence na Kočevskem. Z zgradnjami šol v Čepljah, Rodinah in Rožnem dolu je odvzela veliko breme občinam in tudi deželnemu odboru. ,,Schulverein" na Štajerskem in Koroškem ne zmanjšuje nikjer takih bremen občinam in deželi, ker stavi le konkurenčne raznarodovalne šole. Vendar gojita oba deželna odbora za to ponemcevalno društvo najvišje simpatije v dejanjih in denarnih prispevkih. Koliko srca in podpore pa ima deželni odbor vojvodine Kranjske za ,,Družbo sv. Cirila in Metoda"? Videant consules pri deželnem odboru, ne . . . A. B.