France Bernik C A N K A R J E V I P R V I N A S T O P I V J A V N O S T I I N L I T E R A R N A K R I T I K A * Namen referata ni podrobno navajanje vseli, tudi manj pomembnih aLi celo nepomembnih ocen in zapiskov ob Cankarjevi liriki, zgodnji prozi in dramatiki. Taka evidenca odmevov na prva pisateljeva dela sodi v bibliografijo, celotno gradivo kritik in ocen pa v opombe znan- stveno kritične izdaje. Referat temelji sicer na bibliografski razvidnosti kritik, vendar se omejuje le na tiste prispevke, ki omogočajo globlji odgovor na vprašanje, kako je mladega Cankarja sprejela naša literarna kritika oziroma literarna javnost. Seveda ne moremo biti enostranski in gledati v kritiki zgolj receptorja literarnih pojavov. Ne glede na to, kako je usmerjena in koliko učinkovita je pri uveljavljanju svojih spoznanj, je kritika dejavnik, ki pogojuje literarno umetnost. Podrob- nejša raziskava je tudi pri mladem Cankarju odkrila zanimiv odnos avtorja do kritike, zato bo referat kljub temu, da se bo osredotočil na kritiko, upošteval obojestransko komunikativnost: kritika — avtor in avtor — kritika. Nihče izmed predstavnikov naše moderne in sploh noben slovenski pesnik in pisatelj ni doživel ob vstopu v javnost tolikšne pozornost vzbujajoče odklonitve kot Ivan Cankar. Usoda Erotike, njegove prve literarne knjige, je znana, zato je ne kaže obnavljati. Omenimo naj samo to, da je uničenje knjige prejudiciralo v javnosti določeno stališče do mladega pesnika. Navzočnost tega stališča je čutiti v negativnem in pozitivnem smislu še nekaj let v naši tedanji literarni publicistiki. Prav zato so odzivi literarne kritike na Cankarjeva zgodnja dela tako neposredni, največkrat ostro ekstremni. * P r e d a v a n j e na C a n k a r j e v e m s i m p o z i j u 7. d e c e m b r a 1968 v S lovensk i mat ic i . Znane so kritike Erotike leta 1899, presenetljivo, čeprav manj znano pa je Cankarjevo razmerje do teh kritik. Tu ne mislimo toliko na po- lemiko ob požigu zbirke, v kateri so biLi zlasti glasni »Slovenec« in »Slovenski list« na eni ter »Slovenski narod« na drugi strani, niti na hudo odklonilno kritiko v »Katoliškem obzorniku« ali čustveno pohvalo zbirke v tržaški »Slovenki«.1 V zavesti nam je ocena Vladimira Levca v »Slovenskem narodu« in Aškerčeva razprava o Cankarjevi Erotiki in Zupančičevi Ča.ii opojnosti v »Ljubljanskem zvonu«. Ce je Levčevo ocenjevanje Erotike nedvoumno kritično, bolj ali manj odklonilno,2 je Aškerčeva razprava drugačna. Kot celota učinkuje sicer pritrdilno, po tonu pisanja obzirno in prijazno. Tak vtis je moral imeti tudi Can- kar, ki se je Aškercu za oceno »iskreno« zahvalil.3 Ob neki drugi pri- ložnosti jo je celo označil kot »prelaskavo« zanj4 in kot kaže, je to storil odkritosrčno, brez konvencionalne vljudnosti ali taktične previdnosti. Ce pa Aškerčevo oceno v »Ljubljanskem zvonu«5 pazljivo preberemo, odkrijemo v njej več tehtnih zadržkov in omejitev. Aškerc piše npr., da se je Cankar »približal za las tisti delikatni meji, katere resni erotični lirik ne sme prestopiti, ako hoče, da bode literatura prištevala njegove pesmi k resni umetnosti«. Na ka j je mislil pesniški urednik »Ljubljanskega zvona«, ko je oblikoval navedeno for- mulacijo, v imenu česa je Cankarja posvaril, je očitno. In če pravi Aškerc, da je v Erotiki odkril »blaziranost in nekaj patološkega«, dvomimo, da bi pesnik to obzirno, vendar nedvoumno kritiko spre- gledal. Prav tako Aškerc ni s preveliko simpatijo zapisal ugotovitve, da sta Cankar in Župančič »prevesilo subjektivista«, da v pesmih naj- demo »največ njiju čuvstvovanja«. Čeprav ni hotel omejevati literarnega oblikovalca pri svobodni izbiri gradiva, kot je zatrjeval, je kritik v »Ljubljanskem zvonu« zapisal: »Vendar iščemo pri pravem pesniku ne samo globokega čuvstvovanja, ampak tudi globokih misli; iščemo širokega obzorja, dalekosežnih per- spektiv! Moderni pesnik naj bi ne pesnil samo v svojem imenu, ampak tudi v Imenu tiste družbe, sredi katere živi. 1 C a n k a r j e v o Z D 1, 246—298. 2 S N 29. m a j a do 2. j u n i j a 1899 (pr im Z D I, 267—276). 3 V p i s m u 17. j u n i j a 1899 ( P i s m a 1, 248). 4 V p i s m u F r a n u G o v e k a r j u 24. f e b r u a r j a 1900 (P i sma I, 202). 5 L Z 1899, 349—354, 359—360 (prim. Z D I, 278—283). Moderni pesnik mora pesniti tudi socialno, v socialnem duhu, v duhu novega socialnega gibanja, ki obeta preroditi zastarele oblike današnje družbe. Pa tudi narodnost še ni popolnoma premagano stališče — zlasti pri nas Slovanih ne! Nekateri dekadent je vse to radi pozabijo. Prezirajo vse, kar se godi okoli njih, iin opevajo samo svoje občutke. Z besedami hočejo izražati samo svoje čuvsioooanje. Pri tem p a po- zabijo, da človeška beseda ni samo izraziteljica čuvstva, ampak tudi nositeljica misli in idej.« »Tudi Cankar in Zupančič podasta, to pričakujemo, v zrelejših letih oba še nekateri brušen diamant svojega duha, ki obogati idejno vsebino našega pesništva . . .< Navedeni in podobni nenavedeni odlomki iz Aškerčeve razprave kažejo tedaj, da je Cankar jeva Erotika naletela na kritiko celo pri tistih predstavnikih naše literature, ki so obsodili uničenje pesniške zbirke. Dokaz torej, da pri ocenjevanju pesmi politični interesi še niso v taki meri prevladovali nad literarnimi merili kot v kritiki naslednjih Cankarjevih literarnih del. V tej zvezi nas zanima, kako je Cankar reagiral na oceni v »Ljub- ljanskem zvonu« in »Slovenskem narodu«. Zanima nas odgovor na vpra- šanje, če je pesnik upošteval in kako je upošteval kritične ugotovitve oziroma sugestije, ko je leta 1901 pripravil drugo Erotiko. Glede na to. da živi v naši zavesti predstava o Cankar ju kot o izjemno suverenem besednem oblikovalcu, so razločki med prvo in drugo Erotiko vredni vse pozornosti. Na primer: Vladimir Leveč je v »Slovenskem narodu« 1899 omenil razen do- zdevno slabih in nejasnih verzov tudi nekaj vzornih Cankarjevih pesmi. Kot primer »najboljših« in »najlepših«, najboljših zato, ker se »odliku- jejo po svoji kraitkosti«, je imenoval dvoje pesmi cikla Iz lepih časoo, pesmi O j ljubica iz prejšnjih dni in Tam sredi morju, tam sredi morja. J udi Cankar se je moral z njim strinjati, s a j je v ciklu, iz katerega je izločil kar deset pesmi, navedeni dve obdržal in ju prenesel v novo izdajo zbirke. Oba ocenjevalca, Aškerc in Vladimir Leveč, sta pohvalila satirično pesnitev SultanoDe sandale. Značilno je, da je Cankar kl jub temu, da je iz cikla romanc izločil polovico pesmi, to lirskoepsko pesem uvrstil v novo Erotiko. Pesnitev Intermezzo o nebesih je Aškerc navdušeno pohval i l . C a n k a r jo j e vkl juč i l v drugo i z d a j o zbirke. Nasprotno je C a n k a r upošteval vrsto redukci j , ki j ih je krit ika p r e d l a g a l a tako glede na posamezne pesmi kot na celotno Erotiko. \ ladimiru Levcu se j e npr. zdela Romantična nooeleta, in to upra- vičeno, preobsežna oziroma prerazvlečena. C a n k a r je pesnitev, ki jo je vzel v drugo izdajo zbirke, skra j ša l za osem kitic. Al i : Aškerc j e bil proti ob jav i proze znotra j Dunajskih večerov. C a n k a r j e bil s kri t ikom iste misli. Y drugi Erotiki vinjete Prišel sem o mraku ni več med pesmimi. O b a kr i t ika , Aškerc in Vladimir Leveč, sta zap i sa l a p r ipombe na račun epskolirsik'ih pesmi v zbirki. Značilno in posebnega poudarka vredno je dejstvo, da se je C a n k a r razen eni krit izirani pesmi odrekel vsem drugim g r a j a n i m romancam, se prav i pe t im epskol irskim pesnit- vam. Domnevat i smemo, da j e v tem pr imeru upošteval mnenje kritike. Ujel pa se je s kri t iko tudi v tem, ko je od dveh novih romanc, vkl ju- čenih v zbirko leta 1902, s amo ena erotične vsebine, d ruga obravnava idejno socialno problemat iko, ki je bila v prvi izda j i zbirke po sodbi obeh vidnejš ih ocenjevalcev skora j povsem zapos tav l jena . Z romanco Svečanost o Varšavi pa tudi s prvo pesmi jo Dunajskih oečeroo, s pe- smi jo V bogatih kočijah se vozijo, je C a n k a r skušal to idejno tematsko vrzel v zbirki zapolnit i . Navedl i smo seveda le tiste oči lke krit ikov v » L j u b l j a n s k e m zvonu« in »Slovenskem narodu« , s katerimi se j e pesnik str injal . Večji del kritičnih p r i p o m b C a n k a r ni upošteval , zlasti tistih ne, ki so zadeva le Dunajske večere. T a s k u p i n a Lirskih izpovedi je razen izločene proze edina, ki jo je pesnik nereduoirano, čeprav izpopolnjeno z dvema no- vima pe smima prenesel v drugo Erotiko. Bolj zapleteno, m a n j preg ledno in m a n j opr i jeml j ivo je C a n k a r j e v o razmer je do kr i t ike njegovih zgodnjih proznih in dramskih del. De loma zato, ker ni na voljo takih pr imer jav , kot sta p r v a in d r u g a Erotika, deloma, ker je kr i t ika , ki je sp reml j a l a C a n k a r j e v a p r v a prozna in d r a m s k a dela, skora j povsem zaitajila estetsko umetniško orientacijo. Brž p a ko j e kr i t ika pos ta la razsodnik v imenu resnic in interesov, ki so zuna j l iterature, je dobil dialog med njo in umetnostjo drugo raz- merje. N a krit iko C a n k a r j e v e zgodnje proze in d r a m a t i k e je" polit izaci ja j a v n e g a ž iv l jenja močno vpl iva la . S t r a n k a r s k a r azha j an j a , ideološka trenja in protislovja se v njej kažejo zdaj diskretno, zdaj neposredno in grobo. Najostreje se je političnost literarne publicistike izrazila ob Jakobu Iiucli leia 1900, ob drami, ki jo je katoliška kritika sprejela razmeroma ugodno. »Slovenski list« je tedaj zapisal s posebnim po- udarkom naslednje: »Ta drama je vzbudila mnogo hrupa, ker je gotovim literarnim krogom nepoklicana došla. Cankar je z dramo , Jakob Ruda' zavzel prvo mesto mej slovenskimi dramatiki. O njegovi drami so se pohvalno izrekle vse kritike, ki niso v službi Govekar-Gangel-Aškerčeve kadilnice.«0 Med predstavniki tedanje kritike seveda ni bilo ali skoraj ni bilo takih, ki bi dvomili v popolnost načel, v imenu katerih so ocenjevali leposlovno umetnost. Nekoliko relativizma začutimo le pri Etbinu Kri- stanu, ki je v oceni Vinjet leta 1899 in v polemiki z epilogom k tej zbirki črtic in novel zagovarjal eksistenčno upravičenost za vse literarne smeri: za realizem in naturalizem, za dekadenco in simbolizem.7 Na- sploh je bilo individualno, nenormativno razmerje do umetnosti v oce- nah Cankarjevih zgodnjih del izjemno redko. Samo literarno manj znani publicist in socialdemokratski politik Karel Linhart se je v »Sloven- skem narodu« leta 1902 skušal samostojno prebiti do miselnih temeljev knjige za lahkomiselne ljudi, a je ostal brez kriterijev vrednotenja, brez dogmatičnega vzorca, kakšna naj bo literatura, nemočen pred revolu- cionarno idejn ostjo pisatelja. Y kakšni zadregi se je kritik znašel, dokazuje naslednji odstavek iz ocene, ki silno previdno uvaja njegovo povsem neobvezno vod 1ю o Knjigi za lahkomiselne ljudi: » J a z sem vzel knjigo v roko, sedel in čital, o it al do konca Čutil sem, da je nova knjiga umotvor, kajti ona vpliva mogočno na čitatelja, iz sebe vpliva, brez nepotrebnega voditelja se vdaš lahko njenemu vplivu. Čutil sem, da sem Cankar ju globoko hvaležen za to novo knjigo in da sem čakal na njo bolj težko nego na vse druge njegove spise. Čutil sem, da so prejšnji spisi kategorično zahtevali to novo knjigo. To vse sem čutil, — a vraga, kje na j bi začel, da bi ocenil to knjigo? To je sfinga.«8 Navedeni odlomek predstavlja, kot rečeno, izjemno redek poskus osebnega pristopa k umetnini, po svojih dosežkih žal skromen poskus, zaka j glavnina slovenske literarne kritike se je mlademu Cankarju 0 S lovensk i list 5. m a j a 1000 (prim. Z D III , 326). 7 R d e č i p r a p o r 10. o k t o b r a 1899. 8 S N 19. f e b r u a r j a 1902 (pr im. Z D V I I I , 318—319). 2 — Slavistična revija 5 bližala oborožena z apriornimi predstavami o vsebini in nalogah lepo- slovne umetnosti. Katoliška kritika je bila predvsem idejna kritika in njeni pred- stavniki so Cankarjeva zgodnja dela vrednotili po tem, koliko so ustrezala absolutnim vrednotam krščanstva. Tudi kadar so umetniško presojali pisatelja, je njihov postopek izhajal iz idejnih pobud. Primer izrazito estetskega ocenjevanja, združenega z moralno sodbo oziroma obsodbo dela, je Šandova v nekem smislu upravičena dramaturška kritika Jakobu Rude, ki pa jo avtor utemeljuje z ugotovitvijo, da je glavni junak »brez srca, brez vere, brez vesti« in da je drama prav zaradi tega »malo zanimiva in simpatična«.9 Ni zanikati, da je ideološko strukturirana, čeprav negativna kato- liška kritika nekajkrat globlje dojela miselne osnove Cankarjeve druž- beno angažirane umetnosti kot ocenjevalci v »Slovenskem narodu«, »Ljubljanskem zvonu« in celo v tržaškem »Rdečem praporu«. Tako je anonimni pisec v »Slovencu« leta 1901 označil dramo Ъа narodov blagor kot »socialno komedijo« in odkrito zapisal, da se v njej napoveduje revolucija. Drži, kar je v komentarju k »Slovenčevi« oceni naglasil Dušan Moravec: »Tako naravnost [kot poročevalec o drami Za narodov blagoi v Slovencu] ni pisal takrat nihče, pa tudi še po pisateljevi smrti, vse do najnovejšega časa, le malokdo.«10 Kljub skupnim idejnim izhodiščem katoliška kritika v ocenjevanju Cankarja ni bila enotna. Kako različno so publicisti ista načela upo- rabljali v kritični praksi, priča ravno pisanje o Jakobu Rudi. Če je Aleš Ušeničnik, resda rnileje koit druga Cankarjeva dela, obsodil dramo rekoč, da v njej »ni videti nikjer božjih žarkov, ki bi sijali v to mračno, razdejano življenje«,11 sta bila F. S. Finžgar in L Škerjanec delu veliko bolj naklonjena, ker sta pozitivno idejo drame odkrila v negativnih človeških likih. »Iz negativnega sklepati na pozitivno, — to bi bilo nekako jedro modernega stvarjenja, ako je gledamo in kritikujemo s stališča krščanstva«,12 je zapisal Škerjanec v »Slovencu«. Y opisani diferenciaciji odnosa do Cankarja že vidimo kasnejšo »ločitev duhov« v katoliškem taboru s tem razločkom, da je nasproti Alešu Ušeničniku » D S 1900, 475 (pr im. Z D II I , 340). 10 S lovenec 16. m a r c a 1901 (pr im. Z D I I I , 372). 11 K O 1900. 185. 12 S l o v e n e c 23. m a r c a 1900 (prim. Z D III, 318). in Evgenu Lampatu stal nekaj let zatem Izidor Cankar kot zagovornik modernega protidogmaitičnega pojmovanja umetnosti. Seveda je katoliška kritika, obtežena z dogmatično ozkostjo, kljub pravkar omenjeni, vsekakor izjemni idejni odprtosti in širini, prezrla marsikateri etično pretresljivi lik v Cankarjevi prozi, katerega notranji profil je prej dokaz kot zanikanje načel krščanske moralke. (Pomislimo le na Blokarja v črtici O čebeljnaku v Vinjetah.) V čuječnosti, da lite- ratura ne bi posredovala nekaj, kar ni v skladu z večnimi vrednotami krščanstva, je šla kritika pač predaleč. Pretogo se je držala prepri- čanja, da je literarna umetnost zgolj in samo čutno ponazarjanje večnih idealov in resnic. Temu ustrezno ni samo ločevala idejne vsebine umet- nosti od njene oblike, temveč je obliko tudii podrejala vsebinskim pla- stem umetniškega dela. Ni torej naključje, da je Aleš Ušeničnik priznal Cankarju izredno besedno oblikovalno moč, ko je zapisal, da zna z »bo- gastvom jezika« najti »vsakemu čustvu«, »vsaki barvi čustva« svoj izraz, da pa je hkrati zavrnil Vinjete iz vsebinskih oziroma idejnih razlogov.13 Nič manj odklonilna kot katoliška ni bila do mladega Cankarja kritika v liberalnem časopisju in tisku. Za razloček od katoliške pa je imela liberalna kritika manj smisla za ideje ocenjevanih del, če idejo razumemo kot redukcijo življenjske polnosti na temeljno gibalo, na bistvo človekove eksistence. Poglavitno merilo, s katerim je liberalna kritika razsojala o Cankarjevih zgodnjih delih in jih odklanjala, je bilo osrednje načelo realistične umetnosti. Koliko je umetniško delo življenj- sko resnično ali vsaj verjetno, koliko ne, to je bilo izhodišče kritik v »Ljubljanskem zvonu« in »Slovenskem narodu«. Fran Zbašnik piše v »Ljubljanskem zvonu«, da ima drama Jakob Ruda premalo dejanja in še to dejanje je nezadostno motivirano. Značaj glavnega junaka se mu »ne zdi prav verjeten«, povsem »nemogoče« pa so okoliščine, v katerih se Ruda usmrti. Skratka, gre za kritiko, ki temelji na realistični estetiki 19. stoletja in ki je Cankarju očitala, kot liberalna kritika sploh, da upodablja dekadentne človeške like. »Ne, gospod Cankar,« poudarja Zbašnik, »tako dekadentnih ljudi, ki bi človeško življenje na tak način bagatelizirali, še ni na svetu, najmanj pa jih je na kakem Drenovem!«14 13 K O 1900, 184. 14 L Z 1900, 257—260 (prim. Z D II I , 328—330). Navedeni odlomek iz Zbašnikove kritike tematiizira kriteri j resnič- nosti in verjetnosti, s katerim se j e naša liberalna krit ika lotevala Cankar j a . Resničnost je bila torej mišl jena kot resničnost narodnega življenja, kot družbena resničnost. S tega stališča je bila napisana tudi obsežna krit ika komedije Za narodoo blagor v »Slovenskem narodu«. Nepodpisani pisec trdi, kako je iz te drame kakor tudi iz prejšnj ih Cankar jevih del razvidno, da »pisatel j naših razmer ne pozna dosti«, da Cankar nima neposrednega vpogleda v »naše politično, niti slo- vensko intimno družabno življenje«. In nadal ju je : »Kot žumal is t pri nemških listih gleda naše, slovenske politične odnošaje skora j vedno skozi nemške naočnike, in živeč v velikem mestu, presoja slovensko malo družbo z dunajskega kriterija. K temu dejstvu pa se pridružuje še očitni vpliv tuje literature. Tako je možno, da ima Cankar v vseh svojih spisih večinoma le tuje značaje, da govoreč o Slovencih in Slo- venkah opisuje dogodke in rešuje zapletaje, ki so po rodu in izvini ali nemški ali ruski, ali francoski ali danski, ali švedski ali kakoršnikoli. le — domači ne.«15 Glede na to, da je bila komedija Za narodoo blagor neprijetna prav narodno napredni stranki, j e še laže razumeti, z aka j je krit ika delu očitala neu teme! jenost, neresničnost. Cankar jev i komediji , pr ibi ja ne- podpisani pisec, »nedostaje torej predvsem vsa j možnega, verjetnega ozadja — realistične podlage, ki bi dala dejanju neko iluzijo naravnosti in logičnosti.« Kolikor bi se Cankar resno lotil satire na slovenske politične razmere, poučuje kritik dramatika , »bi moral predvsem slo- vensko politično življenje ali vsa j politično gibanje naše poznati kore- nito in imeti vpogled tudi za kulise. Tega pa Cankar nima, zato je njegova komedi ja v svojem bistvu ponesrečena, naivna in pretirano karikirana.« 1 8 Tu sta se srečali katol iška in liberalna kritika Cankar j a , pri kritiki njegove komedije Za narodov blagor. Nobena namreč ni bila zmožna obravnavati literature kot literaturo, marveč sta obe k l jub specifičnostim, na katere smo opozorili, izhajali iz postavke, da je resničnost zunaj umetnine in izražati jo, je naloga umetnosti. Drugače ne moremo razu- meti skora j identičnih odklonitev komedije. Nepodpisani pisec v »Slo- venskem narodu« je npr. zapisal , da j e temelj komedije Za narodov bla- # 15 S N 29. m a r c a do 2. a p r i l a 1901 (pr im. Z D II I , 375—378). 10 P r a v t am. gor »piškav, nepodprt in karikiran«,17 Evgen Lampe v »Domu in svetu« 1901 pa : »lz vsake osebe [v komediji] gleda karikatura . . .«18 Kolikor literarna kritika ni bila obremenjena s kriterijem zunanje resničnosti ali verjetnosti in je Cankarjevo literaturo ne glede na realno resničnost sprejemala, pa je v njej pogrešala pozitivnih junakov in pozitivnih idej. Tudi tu so se liberalni in katoliški literarni kritiki v načelu ujemali. Ločila jih je le konkretna predstava o pozitivnih idejah in junakih. Da lx> podoba kritike, kar zadeva njeno problematiko, kolikor toliko popolna, naj tu samo omenimo še oba tržaška lista: »Slovenko«, glasilo slovenskega ženstva, in socialnodemokratski časnik »Rdeči prapor«. Ce izvzamemo čustveno navdušenje nad mladim Cankarjem v »Slo- venki«, imajo pozitivne ocene njegovih zgodnjih proznih del in dra- matike v tržaški slovenski publicistiki tele značilnosti: Zlasti »Rdeči prapor« stoji na stališču realističnega pojmovanja literature in je v odkrivanju socialnokriitične vsebine in družbene idej- nosti Cankarjevih del proti pričakovanju malo pronioljiv. Tovrstna zapažanja v »Rdečem praporu« so namreč bolj ali manj splošna in nedoločna. Drugo, omembe vredno dejstvo je misel v tržaškem časopisju, ki je v popolnem nasprotju z odnosom ljubljanske publicistike do Cankar- jeve zgodnje proze in dramatike. Ce so npr. ljubljanski kritiki opozarjali na nejasnost, nedostopnost pisateljevega sloga, so to delali zategadelj, ker so odklanjali tudi idejnost in konkretno vsebino Cankarjeve lite- rature. Ivan Merhar pa se je v poziitivni oceni Knjige za lahkomiselne ljudi, objavljeni v »Slovenki« 1901, sicer strinjal z miselno vsebinskimi osnovami črtic in novel, tudi z družbeno satiro in tendenco, toda »mo- derna meglenost in nejasnost« besednega izraza se mu je zdela nekaj negativnega.19 In če se zdaj vprašamo, kakšen je bil Cankarjev odnos do kritike njegovih zgodnjih proznih in dramskih del, je očitno, da precej dru- gačen kot njegov odnos do kritike Erotike. Kakšno je bilo njegovo razmerje do kritike v tem času, najzgovorneje priča že dogodek ob izidu Jakoba Rude. Tedaj je bil namreč F. S. Finžgar tisti, ki si je s širšim 17 P r a v t am. 18 D S 1901, 252—253 (pr im. Z D I I I , 580—381). 19 S l o v e n k a 25. f e b r u a r j a 1902 (pr im. Z D V I I I . 325—328). pojmovanjem literature kot Aleš Ušeničnik, Evgen Lampe ali Leopold Lenard prizadeval odkrili vrednote v Cankarjevi drami in v »Slovencu« je med drugim zapisal misel, da so negativni značaji pozitivni v tem. ker slikajo »grozne posledice greha«.20 In Cankar je reagiral na Finž- garjevo oceno, zatem pa tudi na Škerjančevo pisanje o drami. Karlu Slancu je 22. marca 1900 ironično pisal: »Ali ste videli, kaj doleti pošte- nega 1 i terato na stare dni? ,Slovenec' me je hvalil! In celo kaplan Finžgar! Prej bi pričakoval sodnega dne kot kaj tacega. Če 1ю šlo tako naprej, bom pričel dvomiti nad svojim talentom.«21 Nekaj dni kasneje. 26. marca t. 1.. je podobno misel sporočil Slancu tudi o Škerjančevi oceni: ».Slovenec' me obsiplje z jako sumljivo hvalo; jaz ne vem, kaj prav za prav hoče . . . « 2 2 Nesporno je zdaj, da je bilo Cankarju precej vseeno, kakšna je bila ocena njegovega dela, pozitivna ali negativna. Zlasti iz odstavka v pismu, ki zadeva Škerjanca, je razvidno, da se ni mogel istovetiti niti s pozitivno oceno, če je v delu videla nekaj popolnoma drugega, kar je po njegovem bilo v njem. Razmišljanje o Cankarjevih prvih nastopih v javnosti in literarni kritiki nas je potemtakem pripeljalo do naslednjih sklepov: Prvič. Kritika Cankarjeve zgodnje literature je bila idejno vsebinska kritika, saj se nikoli ni niti vprašala, kakšno mora biti literarno delo, če hoče biti umetnina. Najširše, nikakor ne formalistično pojmovano obliko je ta kritika podrejala vsebinskim in idejnim plastem besedne umetnosti. In glede na razvrednotenje tistega, kar pravzaprav struk- turira literarno delo — glede na razvrednotenje oblike, ki je neodtujljivo povezana z vsebino in obratno — bi izhodišče kritike Cankarjevih zgod- njih del lahko videli v vsebinski estetiki, če v tej kritiki ne bi bilo toliko idejne in celo ideološke nestrpnosti in preproščine. Drugič. Kot pni vsakem novem literarnem pojavu —• in Cankarjeva zgodnja dela so bila nova kljub nekaterim tradicionalnim prvinam — je tudi tu prišlo do značilnega nesporazuma med umetnostjo in kritiko. Pokazalo se je, da je Cankarjeva literatura živela zunaj tistega modela sveta, ki sta ga zagovarjali katoliška in liberalna kritika. To ugotovitev potrjuje med drugim način, kako je Cankar reagiral na pozitivne ocene svojih dol, ki jih je bil sicer redko deležen. Tudi tedaj namreč ni prišlo 20 S l o v e n e c 17. m a r c a 1900 (pr im. Z D 111, 316—317). 21 P i s m a II , 334. 22 P r a v t am, 335. m e d n j i m i n k r i t i k o d o k o m u n i k a t i v n e g a o d n o s a n a i s t i r a v n i . P i s a t e l j j e p a č o d k r i v a l n o v o r e s n i č n o s t v s l o v e n s k e m č l o v e k u i n n j e g o v e m ž i v - l j e n j u t e r j o o b l i k o v a l z n o v i m i a l i n o v o u p o r a b l j e n i m i b e s e d n i m i s r e d - s t v i , k r i t i k a p a s e m u j e b l i ž a l a z i z k u š n j a m i , p o s p l o š e n i m i iz t r a d i c i o - n a l n e g a l e p o s l o v j a . S U M M A R Y T h e d i scus s ion of C a n k a r ' s f i rs t p u b l i c a p p e a r a n c e s a n d l i terary cr i t ic i sm the a u t h o r d r a w s the f o l l o w i n g conc lus ion : F i r s t , the cr i t ic i sm of C a n k a r ' s e a r l y w o r k s w a s the cr i t ic i sm of ideas a n d content , b e c a u s e it never even deal t with the ques t ion w h a t a l i t e rary w o r k shou ld be l ike to be a w o r k of art . T h e f o r m , a s u n d e r s t o o d in the b r o a d e s t a n d not for ina l i s t i c sense, w a s s u b o r d i n a t e d to the levels of contents and idea s in f ic t ion. With r e g a r d to the d e v a l u a t i o n of that e lement which is a compos i t e p a r t of a l i t e rary work , i.e. the f o r m , a n d w h i c h is i n s e p a r a b l y connected with the contents and vice ver sa , the s t a r t i n g po int of cr i t ic i sm of C a n k a r ' s ear ly work could be seen in the aes thet ic of its contents , if in this cr i t ic i sm the in to le rance a n d s i m p l i c i t y of ideas , a n d even of ideo log ica l na ture , were not pre sent in such a h igh degree. S e c o n d l y , a s in m a n y new l i t e rary p h e n o m e n a — a n d C a n k a r ' s cur ly w o r k s were new in sp i te of cer ta in t r ad i t iona l e lements — a c h a r a c t e r i s t i c d i sagree- ment be tween ar t a n d c r i t i c i sm a p p e a r e d there. It lias b e c o m e ev ident that C a n k a r ' s l i tera ture lived out s ide that model of the world which w a s d e f e n d e d b y C a t h o l i c a n d L i b e r a l crit ics . T h i s conc lus ion is a l so s u p p o r t e d b y the m a n n e r in which C a n k a r reac ted u p o n the pos i t ive e v a l u a t i o n of his works , which w a s se ldom a case . E v e n then there was 110 real c o m m u n i c a t i o n on the s a m e level between h i m a n d his cr i t ics . T h e wri ter w a s d i s cover ing new rea l i ty in man and Iiis l i le a n d c rea ted it with new or n e w l y used e x p r e s s i o n s of com- m u n i c a t i o n whi le the cr i t ics a p p r o a c h e d h i m with exper iences , genera l i zed f r o m the t rad i t iona l f ic t ion.