ACROCEPHALUS nančne težave. Navzlic naklonjenosti evropske zvezne administracije, ta je po- nudila brezplačne računalniške storitve, se je finančna drama razpletla šele po iznajdbi domiselnega sponzoriranja posa- meznih vrst ptic, pri katerem je sodelovalo tudi veliko posameznikov. Slovenci pri tem panevropskem sodelo- vanju nismo stali ob strani. Ze leta 197 5 je bil v Raziskovalcu objavljen javni poziv vodilnim ustanovam na področju naravo- slovja in varstva narave, da bi prevzele organizacijsko finančno pokroviteljstvo nad projektom. Brez ovinkov so bile imenovane potencialne pokroviteljice: Kustodiat za ornitologijo pri Prirodoslov- nem muzeju Slovenije, Oddelek za biolo- gijo na Univerzi, Biološki inštitut Jovana Hadžija pri SAZU in Oddelek za varstvo narave pri Zavodu SRS za spomeniško varstvo. Seveda nobena od teh institucij na poziv ni reagirala. Da bi projekt kljub temu zaživel, je bilo ustanovljeno Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slove- nije, ki je to svojo vlogo odlično opravilo in je danes pomembna nevladna organiza- cija na področju varstva narave. Slovensko kartiranje gnezdečih ptic naj bi potekalo od leta 1978 do 1984, a se je zavleklo vse do leta 1993, torej je z dopolnitvami trajalo petnajst let. Pri po- pisu je sodelovalo 80 ornitologov, zbranih je bilo več kot 50.000 podatkov. Kljub prostovoljnemu delu na terenu so bila za zaključna dela in pis9nje knjige potrebna finančna sredstva. Sele oblast v samo- stojni Sloveniji je spoznala pomen vključevanja slovenskih ornitologov v evropska dogajanja. Naj spomnim, kako težavno je bilo v sedemdesetih letih prepričati očete evropskega atlasa, da bo Slovenija organizirala svoj ornitološki atlas. Od zamisli o jugoslovanskem atlasu so odstopili šele potem, ko so bili leta 1979 na sestanku v Metkovicu predstavniki vseh republik seznanjeni s projektom in so vsi seveda obljubili pomoč pri organi- zaciji jugoprojekta, a iz tega nikdar ni bilo nič, saj se nihče ni držal dogovora. Medtem smo Slovenci leta 1989 prelimi- narno objavili rezultate nacinalnega kar- tiranja v evropskem merilu. Leta 1995 pa je končno izšel Ornitološki atlas Slovenije, ki govori predvsem o razširjenosti gnez- 30 XIX - 86 - 1998 dilk. Podatki, zbrani v tem atlasu, so v sumarni obliki prenešeni tudi v evropski atlas. Slovenija je tako majhna, da s svojim ozemljem ne pokriva v celoti niti enega od 4400 kvadratov v izmeri 50 x 50 km, čeprav se razteza v večjem ali manjšem obsegu prek 19 kvadratov. Ne glede na to, da je pestrost ptičjih vrst v Sloveniji povsem primerljiva s tistimi območji v Evropi, kjer je pestrost največja, v evrop- skem atlasu ni niti ene takšne ali dru- gačne tekmovalne primerjave med evropskimi državami, nasprotno, vseskozi je čutiti izjemno močan duh panevropeiz- ma, tako da se tudi državljani majhnih, a ornitološko močnih držav, kakor je naša, počutimo v njem kot doma. V Evropskem ornitološkem atlasu sode- lujemo s strokovnimi komentarji tudi slo- venski ornitologi: tztok Skornik (rumeno- nogi galeb),.. Borut Stumberger (zlatovran- ka), Dare Sere (skalna lastovka), Peter Grošelj (italijanski vrabec) in Iztok Geister (mali deževnik, mali martinec, brškinka, svilnica, črnoglavi strnad), bodisi s samo- stojnim prispevkom bodisi v soavtorstvu s tujimi izvedenci. Iztok Geister J. Watson (1997): The Golden Eagle. T & A D Poyser, London. Knjiga je srednjega formata, sicer pa, kdor pozna publikacije založbe T & A D Poyser, si lahko predstavlja, kakšen je njen zunanji videz - od drugih knjig iz te hiše se loči le po naslovu in avtorju. Ima 3 7 4 strani, prek 500 referenc, 7 3 tabel, 7 6 grafov, besedilo pa je dopolnjeno z barv- nimi slikami avtorja D. Watsona in črno­ belimi ilustracijami K. Brockieja. Knjiga je razdeljena na 22 poglavij, v katerih je besedilo pregledno ločeno s podnaslovi in ob koncu vsakega poglavja strnjeno v kratek povzetek. Knjiga o planinskem orlu prihaja izpod peresa izkušenega zoologa, ki se je 25 let, na več krajih sveta, ukvarjal z raziskava- mi ujed - od tega zadnjih 15 let v rodni Skotski, aktivno samo s to vrsto. V pričujočem delu je, poleg z lastnimi po- datki, vrsto nesebično predstavil tudi z izsledki drugih avtorjev z vsega sveta. Tako je na enem mestu zbrano vse, kar XIX - 86 - 1998 je o planinskem orlu znanega na področju razširjenosti, vplivov na gostoto razširje- nosti, o prehrani (avtor ni obšel niti občutljive teme o škodi na domačih živalih), o dogajanjih v gnezditve nem obdobju, golitvi, premikih, smrtnosti in varstvu. Primerjave rezultatov, dobljenih v kvalitetno različnih območjih, je v avtekologiji preizkušena in zelo učinko­ vita metoda za odkrivanje načinov prila- gajanj vrst na spremenljive razmere v okolju. Avtor pa je šel pri tem še dlje, tako lahko v knjigi najdemo tudi primerjave z drugimi vrstami orlov in zaključke, ki sledijo tem primerjavam. Ob vseh pohva- lah za knjigo in s kančkom nacionalnega ponosa lahko dodava le to, da je škoda, ker k novim spoznanjem ni neposredno prispeval tudi kakšen slovenski poznava- lec planinskih orlov. Krivda za to pa ni na avtorjevi strani - neobjavljenih podatkov pač ni moč vključiti v primerjave. Pa vendar je v knjigi tudi nekaj iz Slovenije; med zbranimi ljudskimi imeni za planin- skega orla je tudi naše. O širini avtorjevega pristopa do knjige morda še najbolj priča zadnje poglavje: "Zgodovina in tradicija". Tu je predstav- ljena vsa globina spoštovanja, ki ga je nekdanji človek ritualno gojil do kralja višav v Evropi, Ameriki in Aziji. Dandanes o kakšnem spoštovanju žal ne moremo več govoriti, kvečjemu nasprotno. Vseeno pa je določena simbolika še vedno očitna, ne boste verjeli, tudi v tem prispevku - mala tiskana črka 'a' izhaja namreč iz stilizirane oblike orlovega telesa. Davorin Tome, Andrej Sovinc Skrivnostna fotografija Mystery photograph Na skrivnostni fotografiji v prejšnji številki Acrocephalusa je verjetno vsakdo brez večjih težav prepoznal tukalico. Toda za katero vrsto gre? Pri nas se pojavlja vseh pet vrst tako imenovanih malih tukalic (mokož, kosec, grahasta, pritlika- va in mala tukalica). Da je uganka še nekoliko težja, nam fotografirana tukalica ACROCEPHALUS Grahasta tukalica Porzana porzana, Dravsko polje, marec 1994 (M. Vogrin) skriva skoraj celotno glavo s kljunom, ki je lahko pomemben faktor pri določevanju , in pa noge. Predvsem slednje imajo nekateri priročniki za eno izmed ključnih določevalnih opor, kar pa sploh ne drži! Da je mera polna, imajo nekateri priročniki (npr. PETERSON et al. 1983, BRUNN et al. 1986, PERRINS 1987) napako pri obarvano- sti nog pritlikave tukalice Porzana pusilla, barva njenih nog namreč ni mesnata, temveč zelenkasta (BECKER & SCHMIDT 1990)! Z našega spiska možnih vrst lahko brez večjih pomislekov črtamo kosca in mo- koža. Zakaj? Na fotografirani ptici v oči zbodejo bele lise na zgornji strani, ki pa jih nobena od omenjenih vrst nima. Ostanejo nam torej še tri vrste iz rodu Porzana. Tukaj si lahko na pomoč priskočimo z obliko peruti oz. dolžino tako imenovane primar- ne projekcije. Na sliki je dobro vidno, da so primarna peresa skoraj v celoti skrita pod krovnimi peresi, primarna projekcija je torej kratka. Takšna perut ustreza grahasti P. porzana in mali tukalici P. parva (WALLACE 1980, BRADSHAW 1993). Omenje- ne tri tukalice lahko razdelimo v dve skupini še po enem, morda celo najbolj opaznem znaku, ki ga lahko dokaj dobro vidimo tudi, ko se tukalica premika med gostim vodnim rastlinjem (lastna opazo- vanja), to je podrepno perje. Le-to je pri 31