Za poduk in kratek čas. KmeČki upori v šestnajstem stoletju. Spisal dr, Jožef Pajek. V šestnajstem veku, ko se je bila jela Lutrova vera širiti, je po celi Evropi med kineti silno vrelo in so se požarom enako vueuiale ustaje poljedelcev, in so tudi požarotn enako pustošile vasi in mesta. Povod tem zinešnjavam je bil na Nemškem večidel napačno porabljen Lutrov uauk o piostosti vernikov: v naši ožji domačiji na Stajerskem, Koroškem i Kranjskeo) so se pa knieti zoper grajščake vzdigovali iz celo drugacnih razlogov. Kmet tedaj ni bil za vsem lastnik svojega zemljišča, uego je grajščak, v kterega okrožjn jo bil kmet naseljen, veljal kot pravi lastnik zemljišča, kmet pa je bil le bolj najemnik; imel je pa vendar pravico, svoje zemljišče redno prepuscati zarodu svojemu. Zato, da je kmet imel koristi od zemlje, kojo mu je kot stalnemu najeniniku prcpustil grajščak, je moral grajščaku ali sam se svojimi rokami, ali pa tudi z uprego pri delu pomagati, in to po dva, tri, četiri dui v teden. To je bila tako zvana rabota, ktera beseda je nastala iz nemške nArbeit", to je; delo. Tudi je moral kmet deseti del poljskih pridelkov, pa še tudi drage stvari, kakor: nekaj piačancev, masla itd. grajšeaku prepuščati. Če je imel kmet dobrega gospoda, se rau itak ni prebudo godilo, in je lože izbajal z desetiuo in raboto, nego včasib z davki, ki se v denarjih plačujejo. Druga pa je bila z zlovolj- nimi in osornimi gospodi, in še huja s prevzetnimi grajskimi oskrbniki in desetinarji, ki so pogosto s kmetom grdo ravnali, in so mu jegov že itak slabi kruhek z grenkimi solzami, koje so se mu iz oči udirale, soliti vedeli. Tirjali so raboto več dni zaporedom ravuo o tistim času, ko delo ravno tudi pri knietu najbolj piitiska, postavim o spomladanski kopi v vinogradih, in tako je kmetovo delo celo zaostalo; rajše je pustil gorico neokopauo, ko da bi pri kopi že dolge mladike raz trsja drsal. Tadi pri desetini se je kmetom pogosto budo prizaderalo. Da bi kmet ne goljufal in snopja ne skril, je terjal neki desetinar, da je moral kmet vso strn na njivi pustiti, dokler ni desetinar svojih desetih snopov pobral. Ker so pa imeli desetinarji daleč okoli pobirati, je snopje po 14 dni in še dalej na polji ležalo, in če je dež močil, se je zrnje izcimilo, pa ni bilo kaj za mlin. Kar je toraj kmeta žulilo, to je bila bolj trdosrčnost in brezobzimost desetinarjev in oskrbnikov, nego desetina in rabota sama. To so bile dolžnosti kmetov proti grajščakom; ti so pa bili nasproti zavezani, da branijo kmeta proti vsem krivicam in posebno proti lupežena, roparjem, tujim sovražnikoin, posebno pa proti Turkom. Ti sirokohlačni grabeži so v štirnajstem veku v Evropo in tudi v naše kiaje primabali. Pri Nikopolji na Bolgarsketn, na desnem bregu Donave se jim nasproti postavi kralj Sigmund z mnogimi zavezniki, med kteiimi omenimo grofa celjskega Hermana II., ki je Štajerce in Kvanjce vodil. Bitva se vname 28. septembra 1396. leta; kristijaui so bili popoluoma pobiti; 20.000 kristijanov je mrtvih obležalo. Pa tudi turški sultan Bajesit je veiiko ljudi zgubil, kar ga je tako razljutilo, da je sledeči den 29. septembia zapovedal še 3000 vjetnikom glave posekati. Sedaj dmjo Turki urno kot strela na nebu za Donavo v naše kraje, in se tako nepiičakovauo pripode na Štajersko, da ruesto Ptuj, ki je bilo sicer dobro utijeno, kaj lehko pograbijo, ker nihče na brambo pripravljen ni bil; kar se je daio oduesti, to so seboj vlekli, mestjane in kmete v okolici so polovili, silno obilico goved in konj so naropali in 8 tera obilnioi ropom so se vrnili iz Štajerja, 16.000 mož in žen seboj tiraje v večuo krvavo sužnost. Te roparije so se celib 400 let ponavljale; uekokrat je tui-ski blisek celo po večkiat na leto pridrl, da je pobral, kar je polje rodilo, iu kar je živina mladičev skotila. Kogar bi mikalo o teh bojih citati, naj si pogleda nLetopis Matice slovenske za leto 1871", kjer najde izvrsten in natančen, na izvirnike se vpiiajoč sestavek: nTurški boji v 15. in 16. veku s posebnim ozirotn na Slovence", spisal Jauez Parapat. Ko so Turki po deželi iopali, so se grajščaki reduo vinikali v trdne svoje gradove, kmetu se je pa od Tuičina godila vaeboupijooa krivica. Tedaj so pa začeli kmeti rekati: zakaj pa tedaj gospodi desetino dajemo, če nas v sili strahopetuo zapušča, in le za svojo varuost in premoženje skrbi ? Zanaprej se hoSemo sami braniti proti Turku, pa tudi na svojih njivah delati, in sami povživati, kar smo pridelali. (Dalje prih.) Smešnifiar 12. Oče, kaj mislite, zakaj je liter vina pii nzlatem kozlu" za dva krajcarja falejši kakor pri ,,belem volu"? Zato ker nzlati kozel'' to je kičmar pri ,,zlatem kozlu" za dva krajcarja več vode na liter vinu prilije, kakor ,,beli vol".