P E S M 1 Vladimir G a j š e k R AZT RG A N E FOTOG R A FI JE Ulovili smo divje živali zvezali smo jim glave da bi ob njih uživali vendar malokdaj vidimo svojo besno ognjeno podobo malokdaj priznamo vrtoglavo bliskanje z noži malokdaj priznamo vojno nemoč v razumu malokdaj končamo z usnjenimi umori kajti zavidamo si liladno zemljo priraslo k srcu k rokam k očem stojimo pred lastnimi trupli iščemo človeka bogove utopljene v možganski skorji izmišljamo si kamenje da bi kamenjali predmestja sklicujemo se na Preteklost da bi bolje slačili žive žrl ve brez vesti da bi bolje spoznali zlate zobe v mrtvili čeljustih vsakdo bi rad dokazal svoj obraz pred svojim obrazom vsakdo brez rok vsakdo brez vek v brezglavem begu slepe oči nas otipavajo grizejo kakor mravlje slepa usta nas poljubljajo s časom strtim kajti človek pada in čas se dviga v razkrojenih medprostorih sonce je ravnodušno v ognjenem krogu v hladni zemlji smo se rodili v nas je še vedno zimska zemlja / roso na čelu se sprehajamo med umetnim cvetjem noži se še nežno svetlikajo kakor da bi igrali na Bachove orgle na vsakem obrazu se skriva Beethovnova posmrtna maska \ vsakem gluhonemem kristalu v vsakem žgolenju domače živalice blejajo nekateri uživajo hihitajo se ampak človek pada s svojimi rokami vedno globlje 267 z nožem k srcu z nožem k srcu niti kri se ne prikaže nobenega čudeža ni v kovinskem bliskanju 2 Sredi poletja so izginile krhke lastovke namesto sonca namesto sončnic je zapadel črni siieg pod njim so stopali ^'oli ljudje z golim orožjem na prestreljenih prsih so utripale zlepljene srajee zastave z navadno nevedno človeško krveo tisoč violin je zakrakalo z vranjim cinkastim glasom dan za dnem so krožila sonca kakor padajo talci kakor padejo izza nevidnih zidov za tako imenovane dobre frakastc meščanske črne I ji proti mesecu so tulili volkovi ovohali so prvo kri tekli so po snegu med ljudmi brez konca in brez konca še begajo s krili po lastovičjem vetru črui sneg spi na njihovih vekah poslednje tire bijejo v cerkvenih zvonikih poslednja tišina prileze iz temnega kota prileze na dvorišče brez 01 rok smrt sneži s črnim snegom slučajno so se ji nekateri izognili na cesti utekli so blaznemu vetru z. mesenimi kosmiči povsem slučajno nekdo momlja že zdavno porušene Besede na njegovem jeziku pet mrtvih vrtnic pet čutov pet trnovih skal nekdo drugi se navadi na golo orožje nekdo tretji se privadi na okus zemlje doslej nikjer ni bilo slišati nobenega škržata zvonovi žanjejo po nebesni vodi 01 roški jok tekaj čudnega je zabliskalo nenadoma v zraku nobeden ne more iz svoje celice prav nobeden vsi pa so upali v božjo zveličavno krasno odrešitev dan na dan so pletli črne črne črne čipke 268 še sedaj krasijo svoje voščeni- krste kajti sredi poletja so izginile črno bele lastovke in nebo je zamolčalo mrko sončno bolest i Noč brez spanja in noči brez sanj ledene zenice ogljeni smeh tesnoba visokih stisnjenih krutili ustnic in znova v temi ognjeni smeh utrujeni smo od blaznih iger v Času noči brez spanja se povežejo s kartami z igrami brez zavesti brez vesti : — vse se giblje v prividih kakor kri med črnimi lasmi v NAS se prebujajo kosti norih velemest potem so našminkane dlani v opičjih okostjih globina sludenčna ali izsušeno korito dni brezno sonca brez sonca poleni se prižge večni mrk žarnic sam od sebe kot lasulje odpadejo tedni te dni nikjer ni zatočišča za greh nobenih parkov ni tukaj nobenih smeti nikjer sladkih ženskih prsi da bi naslonil nanje glavo v obupni utrujenosti slišim rjovenje norih lutk v drhtenju živih živčnih minut v nočeh brez spanja v kristalnih tednih v medenih mesecih ki so izgubili svoje obzorje plačano je plačano je utripanje srčno brez krvi poplačana je poplačana je slepota mladih nežnih lačnih oči 269 ampak dovoljeno ni prerezati vrv s križem v naročju s trnovo krono v glavi potem vstanejo modri stebri zjutraj z meglo v kanalih v žilah v hladni vodi slavcev v očiščenih očeh ležijo vročične glave ležijo odlomljene roke kakor vrhove veje ležijo dlani pod slepim pepelom gole poteze vzgibajo onostransko vzdušje sivkast smeh draži bolne sobe vsakdo čaka v kotu v svojem kotu nor gol vrata se odprejo za tiste ki dišijo po motnem lizolu za tisie ki so ubili v sebi smeh za tiste ki so plačevali napitnino za tiste ki so imeli blede solze v očeh da bi utonili v ognjenem alkoholu za tiste ki so ubili v sebi kovinsko tišino za tiste ki so nosili težke okove v kosteh da bi dvignili orožje proti norosti za tiste ki so odšli iz ozke gore v dolino za tiste ki so iskali obzorja Ltopljenih pod mostovi za tiste večno za tiste so odprte duri Prekletih potem v oljnati vodi večerov sijejo mestne prašne izrabljene žarniee v blaznih hišah igrajo rdeče in črne karte brišejo si beli puder z nagubanega skupnega obraza in mrtvi dečki tečejo z novim cvetjem pod očmi brezvetrje krili v prostranih zamolklih dvoranah v oljnati vodi večerov srce slavčevo zapoje skozi nebo prisije kristalna kri nekateri pišejo poslednja pisma materam 7 golimi rokami se vsakdo oprime svoje karte ampak nihče ne ve kje so grozna smetišča oiipam marčno mračno grbavo zvezdo v prsih v žlebu teče dež po ostrih robovih bajonetov ure so utihnile za zmerom z leve z desne 270 nekdo vzdiguje v meni ali v tebi žalostni kelih nekdo je potrgal sončnice zrele iznad mrličev rastejo spokojno nove ovenele rože v predsobah se slačijo ljubimci z vlečkami otipam ženske dojke uvele in občutim v prstih stisk neznane roke in zunaj nekje brenči lajež poblaznelih volkov zvezda v mojem prsnem košu se kakor sončnica predrami v bledem joku vonjam brstenje smrtnih grmov skozi noro stoletje pada mrtvi kragulj v mojih ali tvojih dlaneh drhti cvetoče kraguljevo krilo v nočeh brez spanja v bledici brez sanj pozlačena odraslost z žafranastim krikom žari neskončna slepa it lica se konča kje v civiliziranem svetu kje so ljudje brez zenic kragulji kljuvajo kragulje medtem nekateri kvartajo za svoj krog naprej in naprej do nezavesti pod mrkimi mrzlimi mučnimi žarnicami slišim kako zvenijo orgle jeklene Stalinove orgle hitlerjeve orgle katere koli orgle v imenu božjem platinasio nebo že ubija ptico za ptico počasi in s poljubom pocestnice slišim kako zveni veter med soncem med zemljo sušieni cvrktil čričkov na slepih ulicah na slepih ustnicah oči gorijo v čudovitem ognju ki vstaja iz pepela v nizkem grobu Spanja v črni noči brez sanj -t Gioconda se gizdalinsko smehlja z zidu njena glava obsijana z oljnatimi žarki njene prsi pod težkimi oblekami 7 nežnim spodnjim perilom njene bele prsi deviško polne : — vse v pričakovanju 271 zadaj Nekje so otroci ki ne poznajo smrti po daljnih pokrajinah blodijo daljne stare oči mučno vreme z vulkani z neizmernim trpkim šipkora kjer človekova misel klikne brez moči kjer omahne roka bledega dečka kjer vrtnice skrivajo svoje sramežljive popke vse to je zadaj v renesansi za zidovi Louvra za zidovi vseh statistik za bregovi za rekami za morji vse to je Nekje nekje blazno daleč Giconda je prodana sedaj visi na zidu kakor visi tisoč in tisoč lepih golih žena s čudežnimi očmi nas gledajo oljene podobe s skrivnostnimi nebesnimi zelenimi ozadji z vztrajno obupno Muko in spredaj so pasji gobci brez nagobčnikov ovohavajo nedolžno kri kupujejo bogove in svetnike in prepevajo psalme čakajo s svojo brezobzirno istostjo na obrazih ampak nič se ne zgodi Gioconda ima pod obleko razžrte prsi in kljub oboževanju kljub statistikam vstajajo izpod oblek mesene barve Razkroj Cioconda je gluhonema za poslednjo muko skrivajo človeške roke nekakšen križ ni vam treba ubijati v imenu nasmehov zidovi bodo ostali ostala bodo postana platna pozabiti bi morali na vonj po svečah po vosku po barvah iz mesa : — z oljem bomo namazali barve v platna jih bomo povili Kosi obrazov letijo po zimskem zraku papirnati dokazi potrdila izkaznice samomorivci odidejo z mačjim nasmehom v ustnieali kje so pod čelom njihove blede oči? odpeketajo napudrani v črnih svečanih oblekah 272 ostriženi in v samoveznicali S fotografijami očetov in mater in sestra in bratov izginejo neznano kam raztrgani papirnati obrazi brez imen dušijo v sebi vero in sovraštvo grebejo po sebi po sovraštvu brezvernega Verovanja potomci ljubijo vojno v očiščenih čevljih po salonih gledajo gole gladiatorje v angelskih dvorcih arene in amnezije ničesar ne blagoslavljajo Zjutraj lovijo žive ljudi lovijo ljudi kakor divje živali po vrtovih dvigujejo noro orožje proti sebi proti "\ SEM črni dež namaka plesnivo zemljo zemlja se zlepi s krvco na hrbtu na očeh Tistih na zenicah neznanih nekateri ustoličijo Smrt — prepričani v kovinske medalje nekateri utrujeno sedejo v mračne dvorane iz jeklenih cevi po zimskem zraku vreščijo vrane kje je materin kruh kje je sestrina ruta kje je bratov nož vse to je nekje nekje zunaj raztrgane brade govorijo pretrgane čeljusti pojejo z orglami z. orgijami v rajskih vrtovih zacvetejo slepe sinje oči ampak kdo bo nastopil proti krivici zlaganih generalov ki stojijo nagi v kopalnicah pred ljudmi ubitimi? kdo bo proti živalskim vrtovom z ljudmi kdo bo raztrgal fotografije kdo bo razrušil plesen kdo bo Ranjen proti tujemu trpljenju kdo bo proti tajnim sužnjem s samokresi kdo bo letel s papirnati m obrazom po zimskem zraku? 18 Sodobnost 273 REZILA Jeklo ima sladek okus po ubijanju rezilo bi rado obarvalo zarjaveli rob s krvjo zemlja bi rada mazilila trupla pod suženjskimi vejami topolov —: sirena je svirel vojne je glas gore ali poljane zažgane poleni se prebudi perut lastovke pijane ki se vrača iz dežele daljne med rezili med bodali med kristali: — samorasli Spanec kaplja drobec na drobec glas na glas krik na krik potem rezila suha segajo v nebo in iz človeških čeljusti vzletijo črne bele zlate lastovke presekajo en sainkrat zrak s krili bleščečimi: — potem ostanejo na mokri zemlji drobna olroška trupelea slepi vstajajo izpod topolovih vej sprehajajo se zasužnjene sence po nebu nobenih oblakov ni več nobenih zvezd nobenih senc nobenega mleka nobenega kruha ni več Kaj je obljubljeno za prihodnjo zemljo:' kaj je ostalo na večernih postajah: ali so tiste črne lastovke ki prinašajo pomlad ali je tista pomlad ki prinaša ljubke lastovke? dobro vem dobro vem jeklo ima sladek okus po ubijanju 274 MOJA USTA Nikoli nisem imel ust zato sem zamolčal boga in angele v mrtvih višavah v zraku namesto zenic so zacveteli črni maki namesto rok sem se prelevil v dve kači namesto ušes sem se pogreznil v škrjančev glas prosojna koža mi je prerastla usta poljubil bi rad brata ali svojo sestro ki je zatipala v sebi deviško lilijo vrnil bom svojim pljučem dihanje vrnil bom svojim možganom mišljenje kajti človek mora imeti sne . . v prsno votlino so mi zašili umetno srce tisoč src je v meni tisoč organov je v meni ki jih ne morem pregledati z lučjo vse je odvisno od Slepote od vodnega curka ki teče čez moje oči kakor spomin na telo moja usta so zamolčala ogenj je v meni in zunaj mene je pesek starodavni vrtovi z rajskimi rajskimi pticami nosijo v sinji vodi okus po jeklu ampak jaz sem žejen večno žejen lahko mi vsadite nove oči novo srce sveža pljuča zamolčal bom utrip krvi v žili nikoli ne bom mogel vrniti sreu krvnega obtoka skozi veter letijo angelski golobi s spominom na nekaj mrtvega bratovskega vendar so brez spomina « 275 POZABLJENI ROVI Razklala se je gora in rodila je podgano. voda je zajezila človekovo in podganjo pot. ledvieasti oblaki plavajo sedaj kot krivci po milem razklanem nebu. žuborenje ali žvrgolenje žrtev globoko med zidovi v zasužnjenem mestu prihaja od nekod. prihaja po zamolklih rovih. svojo rano zamolči v pisarni. zamrzli podganji potok se v luči ustavi. potem prosojna zemlja zabliska kakor kri skoz nož skozi kožo. gora buči z brezni z bobni z blaznimi ljudmi. Spodaj je tvoja ali moja dolina Glasu nekje so tvoje ranjene ledvice dolge kakor človekovo tisočletje kratke kakor hipna smrt. Odsekan obraz, ki ti ostane za popotnico? zelenje prekriva drugo in tisočo svetovno vojno. Odsekan obraz. cvetje in ptiči kljuvajo s tvojih ali z mojih zvenelih vek drobtine mesene. Odsekan obraz, potem male podgane podganice potujejo po rovih od vzhoda na sever in nazaj, kdor je vpoklican se v sebi tri krat zlomi, kdor govori v rovu postane podgana, tudi nebo je pod našimi nogami. iz nobene žrtve se ni rodil Ognjeni ptič. samo rovi tisočerih pozabljenih odlikovanj so v pljučih ostali. samo podgane so imele orožje v gori. samo skale so zrasle iz mrkih človekovih sanj. in prestreljeni zidovi. 276 TVOJA ALI MOJA KOZA Lupine tvoje ali moje kože na mrkih valovih na besnih valovili na najinem zbližanju se vračajo v maternice blede se vračajo in padajo neznano padajo neznano kam kajti nemil ne zenice so uzrle blaznost ponižnost se je rodila pod tvojimi očmi nekaj mrtvega in hladnega spi na tvoji kačji koži in slepci padajo kakor zlati klasi oh žetvi prijatelji letajo po vetru z netopirji bojazljivo cvilijo umikajo se še pred sončnico pred tvojo goloto cvet prehode svoje črno grlo ampak ničesar ne spregovori nebeški kraji so zapiti / vicami z oznanjevavci Zapreš veke veke ti odpadejo pravim da ti odpadejo veke ali slišiš nimaš več črnih oči sedaj plava koža tvojih vek po vekovih besede so ti primrznile k ustom ognjenim ničesar ne moreš objeti nič zatajiti tri glave ti zrasejo 7, očmi nekje v sebi spreminjaš svetove in zidove v valovili se leviš iz kače v jastreba v vekovih v slepem sinjem snu tečeš pred nabitimi strelci tvoja ali moja koža ostane na valovih na neiztrohnjenem srcu ko cvet otipa zemljo v mraku bežiš pred sončnicami pred grli pred netopirji pred tisočimi pekli tvoje truplo se spreminja kakor si ga izmislim Besede so ti primrznjene k ustnicam ognjenim 277 TKIVO Živčno tkivo odmira... znova se zdrami s posebno pozabno drhtavico z jutranjim rumenim ubitim soncem v očeh v očeli v očeh črno cvrčanje uličnih čričkov \ podlih podganjih sramotah v mestih v predmestjih kjer na ustnicah sesajo stenice kakor čudovite blede velike rože vse je obrnilo nož v mojih očeh živčno tkivo prepeva umirjeno z violinskimi zelenimi strunami s strupom materinega joka čez oči sta stekla dva slapova o dva slapova Sofoklejeva mesto odkriva revno goloto .. . prodaja svoje talce za zlati drobiž za bele za črne za zlate krste talci nosijo tablice in svoje kosi i okoli vratov nobena Sfinga jim ne pomaga nobena kamnita žival mogoče so bile kdaj roke mladih deklet okrog vrelih vratov črički bobnajo po opnah po črnili krilih nekje v globoki zemlji kličejo psalme nekje v tvojem ušesu v možganskih mrenah in talci medtem žvečijo z živčnimi usti svojo prvo in poslednjo svinčenko medtem mesto pozablja na razglase Ojdipov nekateri so dvignili slepe glave k nebu iz njihovih oči še vedno žari pradavnimi takšna je prava smrt takšen je prav smrti in živčno tkivo bega po telesu sem in tja mala bela miš bega sem in tja in ne najde izhoda k soncu in je blizu blizu poslednjih lačnih duri 278