Analiza in praksa urbane revitalizacije Author(s): Barbara VERLIČ DEKLEVA Source: Urbani Izziv, No. 16/17, PRENOVA (oktober 1991 / October 1991), pp. 27-30 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180566 Accessed: 05-10-2018 12:14 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 12:14:53 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV C St. 16, 17/1991 Barbara VERLIČ DEKLE VA Analiza in praksa urbane revitalizacije V večini primerov dosedanje prakse je bila proble atika prenove pogosto omejena na kulturnospomeniške akcije ohranjanja objektov ali pa na vprašanja aplikacije modernih ar- hitekt urni h stilov znotraj zgodovin- skega jedra. V prvein primem se prenova uveljavi kot tip konzerva- torske in muzealske prakse, v drngi pa sprošča kontroverzna mišljenja, kot na primer ob obnovi ljubljan- skega Gradu. Pristop, ki ga uveljav- lja kritiena dmžboslovna praksa, se pogosteje ukvaija z drugimi vidiki, kot so sociálna vprašanja, segrega- cija, špekulacije z lastništvom, raz- seljevanjem itd. Posebno pozornost pri tem zasluži náčin, kako se opre- deljuje namembnostobnovljenih ob- jektov ali javnega prostora. Eden takšnih pristopov uporablja za izhodišče analizę kompleksnih re- vi talizacijskih procesov jasno razčle- njevanje interesov skupin, ki so v procese zapleteni pos re dno ali ne- posredno. Ti interesi se odražajo v ciljih, s katerimi se dosegajo spre- membe v uporabi prostora in stav- bne dediščine. Zato zaenkrat zane- marimo prenovo kot načrtovalno (družbeno) akcijo sanacije objektov. Na osnovi analizē interesov so bili začrtani nekateri orisi paradigme prenove kot tistega razvojnega pro- cesa, ki ga bistveno zaznamuje prav pojav revitalizacije (B. Verlič Dek- leva, 1989). Po zgolj gradbeniški lo- giki izvedbe akcije "saniranja" je namreč sprememba funkcionálně namembnosti prostora in objektov sprejemljiva povsem samoumevno oziroma neproblematično, zgolj nor- mativna, politična odločitev. Véndar pa prav namembnost objektov in celotne grajene stmkture v marsi- čem opredeljuje bodoči razvoj ob- močja prenove in tudi odnos do ohranjanja kulturně dediščine sa- me. V okviru teh pristopov ostaja upravičena trditev, da je vsak pri- mer prenove specifičen, tako kot je vsak objekt problem zgodovinske in arhitekturne obdelave. Omenjeni okvir razmišljanja pa je vendarle preozek, da bi v njem našl odgovore na številna vprašanja, ki si jih zastavimo, ko analiziramo vzroke za propad določenih mestnih pre- delov in še posebno, kq se spra- šujemo po bodoči namembnosti grajene strukture glede na potrebe rastočega mesta. Nekatere odločitve o uporabi me- stnega prostora srno pogojili že s tem, ko srno se odločili (udejanili interes neke očitno drugačne sku- pině) za tip gospodarske ali druž- bene dejavnosti v urbanem prostom - saj so nekatere dejavnosti kom- patibilně v istem prostom, druge se izključujejo. Takšne, bolj ali manj dogovoijene odločitve torej generirajo funkcional- no uporabo prostora, s tem pa v veliki meri pogojujejo odnos uporab- nikov, prebivalcev in javnosti do kul- turně dediščine. Zgolj za ilustracijo poglejmo, kako se je spreminjal odnos javnosti do oh- ranjanja naselij in stavb: leta 1969 se je več kot polovica anketiranih (59%) odločila, da pred razvojem in novo gradnjo ne sme biti ovir, v letu 1986 se ta slika popolnoma obrně; zda) skoraj polovica zahteva spošto- vanje in ohranjanje prostorske kul- turně dediščine (SJM, FSPN, 1986, str.41). Spoznanje, daje dominantnost eko- nomskega interesa izražena s po- třebo prestrukturiranja gospodar- stva v mestu, posebno v njegovem centru, je eno osnovnih spoznanj v družboslovni analizi (B. Verlič De- kleva, 1989). Mesto v fazi rasti prehaja v organizirano mrežo naselij preko medsebojno povezanih dejav- nosti v vedno širšem prostom. Do- min ntnost politiķe gospodarstva je v tem procesu očitna, ko primeijamo rezultate posegov v mestne centre v različnih urbanih enotah, še poseb- no, ko te pósege primeijamo s tistimi 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 27 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 12:14:53 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 v perifernih dělili mesta. Ker torej obstajajo skupne značilnosti v tem, katere družbene skupině (gospo- darski interesi, usklajeni z politiko) imajo vpliv pri sprejemaņju planov prenove in podobnosti rezultatov posegov v mestne centre, so primer- jave z drugačnimi izkušnjami mo- žné, ne glede na ostale specifičnosti ali razlike, ki so prav tako prisotne na usmerjanju sociálně politiķe ali kultumih vrednotenj grajenega pro- stora. V teoretski analizi razlikujemo med pojmi, kot so monopol in dominant- nost, rast ter razvoj, interes (latentni vpliv) in moč. Monopol sam po sebi izključuje dia- log in kompatibilnost (torej tudi de- mokracijo), med tem ko dominant- nost vključuje tudi druge prisotne elemente, vendar opredeljuje do njih značilen odnos - ki je predmet po- gajanj, kompromisov (B. Rotar, 1981). Lahko dodamo, da se v tem "pogajanju" soočajo različno orga- nizirani in profesionalizirani udele- ženci, kjer je izid odvisen med ostalim tudi od tega, koliko se spo- štujejo "pravila te družbene igre" pogajanj. Rast mesta torej predvi- deva kvantitativno povečevanje ob- stoječega, brez bistvenih spremeinb, medtem ko razvoj vključuje bistve- ne, kvalitativně spremembne v od- nosih med družbenimi subjekti v skupnem prostoru. Odnos med interesom posameznih skupin in družbeno močjo je takšen, da se ne more ta eden brez drugega aktualizirati v reálnem vplivu na konkretne odločitve. Lahko imamo npr. moč, ne verno pa prav dobro, za kaj bi jo uporabili v konkretni situaciji - torej nam ni jasen lasten interes in ne storimo ničesar (zna- čilen primer Ljubljane v zadnjih letih). Obratno se prav ob opredelitvi skupnega interesa pogosfco formirajo skupině, ker jim manjka, da bi inter- es aktualizirali, moč za družbeni vpliv. Koordinacijski strokovni odbor pri Izvršnem světu mesta Ljubljane je očitno v takšnem položaju. Za akcijo torej potrebujemo obe di- menziji, prav to pa je problem kompleksnega planiranja, ki stremi v realizacijo dogovoijenih in nujno kompromisnih družbenih ciljev. Če tu ni soglasja (ali je to zgolj dek- larativno), se lahko o prenovi po- govaijamo desetletja, stoijenega pa bo sorazmerno premalo. Slovēnija je že přehodila nekaj poti predhodnega dogovaijanja, rezultāti pa so v posa- meznih mestih zelo različni (B. Verlič Dekleva; PORS, 1990). Ljubljanska prenova se je po mu- čnih, dragih posegih v manjše število zgradb ustavila zgolj pri obnovi fasad. Izpeljava obnově poslovnih prostorov je sicer reševala akcijo, vendar ne v skladu s strokovnimi usmeritvami. Rezultāti so zato kon- troverzní in tudi enostranski. Pivi podatki popisa 1991 kažejo, da se kljub novi gradnji in prenovi število prebivalcev še zmanjšuje. Citizacija širšega centra napreduje v negativ- nem pomenu (je premalo selektivna) in proces revitalizacije ni segel izven ožjega starega mestnega jedra, kar je bil predpogoj strokovnih usmeritev tega procesa. Ljubljana je relativno majhno, vendar strukturirano me- sto. Radikalni posegi v zadnjem de- setletju so bili premalo usklajeni, da bi přišli tudi v centru do boljših re- zultatov. Koncentrācijā posegov v perifernih delih je zgolj vplivala na poudaijanje gospodarske funkcije centra in ne tudi na ohranjanje ter dvigovanje kvalitete bivanja v širšem pomenu. Najostrejša kíitika posegov pri nas je usmeijena prav na rešitve, ki režejo kulturně osnově prebivalcev in me- sta (Rogič, 1986). Nekatere dejav- nosti je namreč zelo těžko, ne pa nemogoče vpeljevati tako, da bi spo- štovale, kaj šele poudaijale vrednost same urbane strukture iz drugega zgodovinskega obdobja in integrirale š žive dejavnosti in sociálně mreže (Petovar, 1988). Pomen opredelitve dominantně de- javnosti pogojuje prioriteto investicij v prostoru, definira kriterije za raz- voj ne odločitve o uporabi drugih pro- stornih enot in povezav z njimi. Istočasno pa karakter dominantně dejavnosti opredeljuje tudi izbor ostalih, ki s svojo prisotnostjo pre- segajo formiranje coninga in za- gotavljajo heterogenost sociálně in ekonomske strukture mestnega ob- močja z uporabniki, ižvajalci stori tev in stanovalci. 28 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 12:14:53 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CLn^D št. 16, 17/1991 Revitalizacija je zato več kot konzer- vatorstvo in sanacija stavbne kul- turně dediščine, je civilizacijski tok v evolucijo kultuře bivanja in višje kvalitě te življenja. Prav zaradi tega "nekaj" več paje tudi predmet mno- goterih interesov, med katerimi se mi zdi kapitalno ekonomski pomem- ben predvsem zato, ker je običajno najvplivnejši in je ob njem těžko iz- boriti alternative, ki mu niso kom- patibilně. Še posebno ob nedoreče- nosti političnih odločitev. Mnogi projekti revitalizacije, ki so poenostavili zadevo na stvar same sanacije grajene infrastrukture, so propadli, bili so sociálno nereálni. Sele javne akcije in konflikti, ki so blokirali nekatere posege, so poka- zali na možné kompromisně rešitve, ki so uspešnejše v sociálnem pogle- du, pa tudi ekonomsko sprejemljive (Covent Garden, akcija Community architecture, prenova italijanskega mestnega predela New Yorka, delno primer Bologne, pri nas morda Budve, Maribora). V urbani sociologiji prevladujeta dva teoretična pristopa v analizi (urba- nih) problemov: analiza procesa od- ločanja (aktualna moč) in analiza re- putacije (latentna moč) v socialnih skupinah (Ivan Light, 1983, str. 433) Razliko dobro ilustrira primer anal- izę ameriškega politologa R Dahla, katerega zanima demokratičnost družbenega sistema; v svoji knjigi Wlio governi (1961) je proučeval proces odločanja o mestni prenovi v New Havnu in ugotovil, da predstav- niki elitnih družbenih slojev, za ka- tere se trdi, da izvajajo oligarhično moč, sploh niso sodelovali na odlo- čilnih sestankih glede projektov, pa tudi člani odločilnih komisij niso bili pod njihovim pritiskom. Z demok- racijo v New Havnu je torej navidez in formalno vse v najlepšem redu. Vendar R Friedland (1983) ugotav- lja, da če se vprašamo, čigav interes je potrdila (aktualizirala) odločitev o tipu prenove v tem mestu, ugoto- vimo, da je bila prenova izvedena tako, da je realizirala gospodarske interese prav te oligarhične skupině. Friedland trdi, da Dahl preprosto sprejema za samo po sebi umevno, da demokratično sprejete odločitve ne morejo biti nepravične ali pii- stranske, kar je vprašljivo. V svoji analizi se Dah ornej uje na sam for- malni proces odločanja in ne r z- glablja o samih rezultatih odločitev in o njihovih posledicah. Torej je storil napako v formulaciji zaključkov, saj ga narava implici- rane metode ornej uje le na pro- učevanje enega vidikaa problema. Odgovor na svoje vprašanje "who governs" je zastavil preširoko, raz- polagal je le s podatki o proceduri. Zaključilje, da viada Üs ti, ki formal- no oclloča, ni pa se vprašal, kdo z odločitvijo pridobi prodnosti v pre- novi! Friedland z analizo interesov doka- zuje, daje ekonomska logika razvoj- nih programov mesta pogojena z nekaterimi vrstami odločitev in da mmora mesto to upoštevati, če ne želi izgubiti investitorjev v gospo- darski razvoj. Samim lastnikom in zastopnikom kapitała se ni potrebno trudili, da osebno sodelujejo v pro- cesu odločanja ali da izvajajo priti- ske, ker sta interes gospodarskega razvoja mesta (in politični) ter njihov osebni interes enaka; lokalna struk- tura odločanja to mora upoštevati, če ne želi gospodarske stagnacije in izgube svoje oblastniške pozicije. To povzroča tudi njihove odločitve o pre- novi, saj si politiķi preprosto ne morejo privoščiti, da bi izgubili in- vestitoije v mestni prostor. Analiza reputacije oziroma latentne moči, s katero proučujemo in terese skupin ter poslediçe odločitev, nam pokažejo drugačno podobo zadeve, kot če se omejimo zgolj na formalne plane ali sam proces odločanja. Ta se uspešno uporablja za analizo npr. urbanih gibanj (B. Verlič Dekleva, 1987). Kot prvo utemeljujemo tezo, ki je nastala ob primeijavi različnih pri- merov revitalizacije mestnih centrov v ZDA in Angliji ter veijetnosti, da se to utegne zgoditi tudi pri nas: - v večini primerov prenovo le- gitimirajo socialni in kulturno zgodovinski problemi, v končni realizaciji projektov pa se uvel- javljajo predvsem ekonomski in- teresi, 0 29 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 12:14:53 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 - pogosto so nekompatibilnosti in- te resov in náčin njihovega uvel- javljanja takšni, da prihaja do konfliktov, ki imajo poleg znatne gospodarske škodě tudi značaj so- cialnih nemirov (1967, ZDA). Gre za spoznanje, da se gospodarski interesi mnogokrat uveļjavljajo na nelegitimen náčin oziroma da pri- haja do preiivanja namenskih sred- stev v toku investiranja do uporab- nikov (M. Anderson, 1964). Nejasno je v mnogih primerih, kdo in s kak- šnimi sredstvi bo reševal nakopičene sociálně problème. Zaradi tega pri- haja do kršenja legitimnih zahtev prebivalcev. Zaman je pričakovati dobre rezul- tate, če se prenovo ali razvoj dek- larira s sociálními ali kulturními rešitvami in se v ta namen zbira sredstva, čeprav gre v bistvu za širša družbena vprašanja gospodarskega razvoja z všemi sociálními posledi- cami. Te posledice lahko poskusimo pomesti pod preprogo, lahko pa za- nje predvidimo možné rešitve in tudi poiščemo sredstva. Ena posiedic sprenevedanja je po- tem tudi nezmožnost lokalnih oblas- ti, da v ta namen angažirajo večja sredstva in druge potenciálně resur- se, npr. investitoije v trgovino in pos- lovne dejavnosti ob přenosu deleža dohodka v sociálně namene. Prav zato je bila osnovna kritika mnogih družboslovcev usmeijena v demistiñkacijo samega problema prenove, ki jo štejemo za osrednjo temo v definiranju razvoja urbanih središč, v demistifìkacijo, ki poteka od kultumih in socialnih ciljev v realizacijo ekonomskih ali političnih interesóv v kvazi "revitalizaciji" ur- banih centrov. Viri: Andersen, Martin: The Federai Bulldo- zer, 1964, Cambridge, MIT Press. Dahl, Robert: Who Governs, 1961, Yale Univ.; The City in the Future of De- mocracy, 1967, The American Political Science Review No. 4. Fried land, Roger: Power and Crisis in the City, 1983, Macmillan, London. Petovar, Ksenija, M. Čanak: Rcvizija generalnog urbanističnog plana Bu- dve, Unaprcdenje stanovanja i starn- benih sadržaja, 1988, UIS, Bcograd. Rogié, Ivanidr.: Dubrovnik, sociološka studija stare gradske jezgre, 1986, Ur- banistički institut Zagreb. Rotar, Braco: Po meni prostora, 1981, Ljubljana. Verlič Dekleva, Barbara: Sociálně in ekonoms ke razsežnosti prenove: 1982, Razvoj mesta in spremembe mcstnega središča: 1985, Nasprotja prenove me- stnih središč in urbani razvoj: 1989; Institut za družbene vede při Univerzi, Ljubljana. dr. Barbara Verlič Dekleva, dipi, soc., Ljubljana 30 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 05 Oct 2018 12:14:53 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms