163
Podučne stvari.
Pogovori pod lipo.
Soseskine kase na kmetih.
Janez. Zopet druga nesreča žuga naši vasi. Kovalu je te dni čvetero krav za kugo poginilo.
Miha. Bog nas obvari še te nesreče! Vsi smo berači potem.
Jaka. Brez živine ni moči gospodariti. Al odkod dnarja dobiti?   Grabež ga sicer posodi —
Juri. Se ve da ga posodi, če mu od goldinarja 2 krajcarja na teden obresti (činža) plačaš ali pa mu zato 3 dni tlako delaš, ker ima zemlje veliko.
Miha. Večkrat sem si mislil: nikar naj ne plačajmo odrtniku. Tožiti nas ne more. Vesel naj bo, da ga mi ne tožimo.
Janez. Kdo pa Ti bo drugo pot posodil, če zopet dnarja potrebuješ? Pol vasi bi bilo pred dvema letoma lakote (glada) konec vzelo, ko je bila letina tako slaba, ako bi nam ne bil Grabež posodil za seme in kruh, se ve, da nas je strašno stisnil, pa kaj smo hotli! Se davkov bi ne bili mogli plačati brez njega.
Miha. Veliko naših sosedov mu je še dolžnih in marsikak kos zemlje mu je zastavljene, ki mu ga dolžniki zastonj obdeljujejo. In vendar nam bo mogel spet on iz zadrege pomagati, kadar bomo cerkev zidali. Božja veža je prvo in najpotrebniše poslopje v soseski; brez nje ne moremo več biti. Delali bomo že; al dnarja nam je treba za kamnje, opeko (cegel), les, apno itd., pa tudi rokodelce moramo plačati.
Jakob. Vse to je res. Al Bog ne daj, da ti hiša in hlev pogori! sicer se še naših otrok otroci ne bojo izkopali iz dolgov.
Juri. Nekdaj je bilo vendar dosti bolje, ko smo še tlako in desetino imeli. Grajščina nam je dala žita, lesa in marsikaj druzega, pa tudi dnarja, če je treba bilo, ker smo bili njeni podložni in smo ji tlako delali. Zdaj pa moramo Grabežu tlačani biti ali pa mu delati, da odrtniku plačamo obresti.
Miha. Sam Bog nas obrani tlake! Ljubše mi je vendar še, da me Grabež odera pri posojilu, kakor da sem tlačan grajščini. Tega pa že ne! Slaba letina, po-vodinj, goveja kuga, ogenj, ni vsaki dan, — tlaka pa je bila leto za letom gotova.
Janez. To je res; al nesreča ostane vsikdar nesreča, če tudi manja.
Solmaster. Možje! Dovolite tudi meni besedo. Lepo ste začeli svoj pogovor, še skor bolje kakor v marsi-kterem deželnem ali državnem zboru; ostanimo pri tem lepem redu; pustimo, kar je bilo in ni več, pa pogovorimo se raje: kako bi se dalo pridnim in poštenim gospodarjem pomagati, kadar so v dnarni stiski, da ne pridejo odrtnikom v roke, o kterih so že ranjki naš fajmošter Vertovec peli:
Ovna postriže, pomolze, odere do belih kosti, Muzek poliže, — posrka do zadnjega kančeka kri.
Jakob. Da! ostanimo pri svoji reči! Kaj tedaj, gospod šolmašter, Vi mislite o tem, kako bi si mogli pomagati?
Solmaster. Povejte mi, oče Jaka, najpoprej: koliko ste nekdaj tlake delali grajščini?
Jaka. Zemljak (cel gruntar) po tri, polovičar (pol-gruntar) po dva, masličar (četrtgruntar) po en dan vsaki teden,;  kajžarji in gostači dvanajst dni leto in dan.
Solmaster. Eekli ste že, da vas je grajščina podpirala, ker ste ji tlako delali. Kaj, ko bi zdaj , namesti da Grabežu tlako delate, jo sami sebi delali, da si tako sami sebi pomagate?
Janez. Kako nek gospod šolmašter, mislite to? Meni^vaša beseda ni dosti jasna.
Solmaster. Naj Vam razložim bolj natanko. Tako-le mislim: Vsak soseščan lahko 12 dni leto in dan dela. Kaj, ko bi se iz te dnine ali tega zaslužka (tabrha) naredila sososkina ali občinska kaša, iz ktere bi potem vi sosedje, kader dnarja potrebujete, kaj na posodo dobili proti temu, da v malih obrokih ali brištih dolg poplačujete in za obresti (činž) od vsakega goldinarja le pol novega krajcarja na mesec dni plačate? Naša vas šteje 200 soseščanov, to stori 2400 delavnih dni leto in dan; ako se dnina (zaslužek na dan) šteje le za 30 kraje., bi soseskina kaša že prvo leto imela 720 gold. V malo letih ste rešeni vseh odrt-
nikov.    (Vsi sosedje debelo gledajo učenika, pa nekako veselje jim
igra v očeh.) Al možje, opravilo me kliče drugam; v nedeljo se spet snidemo tukaj, pa bomo govorili naprej. Z Bogom!
Sosedje. Hencajte! ni nam neumnega kvasil. Bomo vidili, kaj bo nadalje povedal.                    (Dal. prih.)
178
Podučne stvari.
Pogovori pod lipo.
Soseskine kase na kmetih.
(Dalje.)
Janez. To bi bilo pač lepo, ako bi se po tako lahki poti napravila soseskina kaša. Ne bil bi verjel, da more srenja s tako malo delom toliko premoženja nabrati in ga tako dobro obrniti. Soseskine denarnice bi bile res naše prve dobrotnice. Saj moram tudi Gra-bežu po 12 dni na leto namesti obresti (činža) tlako delati , čeravno mi je samo 4 gold. posodil, ali pa mu 4 gold. 16 kr. obresti plačati; srenjska denarnica bi pa samo 24 kr. terjala. Al kdo bi pa v srenjsko denarnico ^delavne dni plačal?
Solmaster. Srenja jih da v štant grajščini, ktera na polji in v gojzdu delavcov potrebuje, ali pa tistim, ki cesto delajo. Za delo dobiti denarja, je povsod mogoče. Pa tudi tako bi se dala ta reč narediti, da bi vi, namesti da bi delali, to, kar bi si z delom zaslužili, od vsakega posestva v srenjsko denarnico plačali?
Jaka. To stori, 12 dni po 30 kr. rajtano, na leto 3 gold. 60 kr. Ne! raje delamo; zakaj 12 dni v letu vsaki zmed nas lahko pogreša; gotovega denarja pa ne moremo tako lahko dati; tega sami potrebujemo, in če bi ga ne potrebovali, bi ga raje sami obdržali, kakor da bi ga v srenjsko denarnico nesli. Dela smo navajeni, saj smo dovelj Časa drugim tlačanili; zakaj bi zdaj tudi za se tega ne storili?
Solmaster. Prav imate, pa vendar bi morebiti kak premožen kmet raje plačal, kot delal.
Janez. Tak naj stori, kakor mu je drago; pa saj veliko tacih ne bo. — Stojte! neka druga misel mi je švignila po glavi. Zakaj nek bi moral vsakdo, naj je bogat ali reven, brez razločka 12 dni delati? saj tudi gruntarji, polgruntarji in masličarji niso nekdaj vsi enako, tlačanili.
Solmaster. Jaz pa vendar mislim, da bi moral vsa-kteri enako veliko delati; zakaj tudi pravica, denarja iz srenjske denarnice dobivati, je za vse enaka, in revež pride še večkrat v zadrego kot bogatinec; bo tudi večkrat iz srenj ske denarnice denar dobival.
Miha. To tudi jaz previdim; gosp. solmaster ima prav;   al bojim se,   da  ne   bi  njegov  svet nam  zopet
179
tlake napravil, posebno, če bi mi svojih 12 delavnih dni graj š čini v štant dali. In tako bi se lahko zgodilo, da bi nam danes plačali, jutri nas pa zastonj delati silili.
Solmaster. Počasi Miha! Vi ste, ni tega dolgo, Kebru kravo prodali; kaj menite, mu jo li smete zdaj nazaj vzeti?
Janez. Nikdar nikoli! Kar je prodano, je prodano!
Solmaster. Lejte! ravno tako je prodala grajščina tlako , ki ste ji jo delali. Dežela ji jo plačuje in vi sami zato plačujete. Zato bi bila velika krivica, ako bi grajščina hotla tlako po sili in proti vaši volji zopet vpeljati.
Milia. Res je to; vendar menim, da bi nas nič za to ne vprašali; saj se je že krivica večkrat na svetu zgodila.
Solmaster. Res je, da se krivica lahko zgodi, — pa vendar kakih tisoč (tavžent) ljudi proti več milijonov ljudi je tako lahko ne stori, in če bi tlako kje in kedaj vpeljati hotli, bi to po celem cesarstvu in povsod storili, in nič bi ne pomagalo , če tudi zdaj za svojo grajščino ne delate ali pa za denar. Kakor dolgo zastopniki Vaši, ki ste jih sami izvolili, v deželnem in v državnem zboru sede, kakor dolgo sploh ustava velja, tako dolgo se tudi tlaka več vpeljati ne da.
Janez. Tolikokrat slišimo od ustave ali konšti-tucije govoriti, in imamo res deželni in državni zbor, v kterega svoje zastopnike pošiljamo; povejte nam vendar gospod solmaster, kaj je prav za prav ustava, kaj nam hasne, čmu potrebujemo deželni in vrh tega še državni zbor?
Solmaster. Prav rad vam bom to drugikrat razjasnil, kolikor sam od tega razumem. Za danes pa ostanimo pri svoji srenj s ki denarnici! Cez to imamo še veliko govoriti. Povejte mi vendar: od koga kupujete vse tiste reči, ki jih potrebujete: poljedelsko orodje, sukno, sol in več druzega, Česar Vam je treba?
Jaka. Od kramarjev in kramaric, od mnogih po-hišnih barantačev, posebno pa, kadar nam denarca po-manjkuje, od Janeza Grabeža, ker on nam upa. Al naj bo že, od kogar hoče, vendar kako se to ujema s srenjsko denarnico?
Solmaster. Zato, ker vem, da vas večkrat s tem še bolj, kot s posojilom derejo; ne samo s ceno, ampak tudi z mero in vago, in s slabo robo.
Jakob. To že zna biti, posebno če prave cene ne poznamo in večkrat na kredo jemljemo. — Al kako bi nam tu srenjska denarnica pomagala?
Solmaster. Prav lahko! Vsak kmet naj pove, ktere in koliko robe da on potrebuje. To bi se potem kar naravnost pri fabrikantih ali kupcih, ki na debelo tržijo , kupilo in iz srenjske denarnice precej plačalo. Tako bi vso robo veliko ceneje dobili, zakaj tudi kramar jo kupi pri fabrikantu ali takemu velikemu kupcu, hoče pa s prodajo se ve da si kaj pridobiti. Ves ta dobiček bi potem v vaših aržetih ostal, kar leto in dan gotovo več znese, kakor unih 12 delavnih dni.
Juri. To je gotovo, da se na debelo zmiraj po nižji ceni in bolje blago kupi, kot na drobno. Znabiti, da bi se zato več sosesk združiti utegnilo, kar bi bilo še bojje.
Solmaster. Veliko reči bi si vi potem lože kupili, ker so koristne, lepe in dobre. Ali kje hočete denar vzeti, da bi jih plačali?
Janez. Mi bi več delali, kot do zdaj, za delo se pa povsod denar dobi. Bolj pridni bi bili in menj po krčmah posedali.
Solmaster. To je lepo slišati! Al zakaj že danes ne storite, kar je dobro, in odlašate na jutri?
Janez. Jaz sem že večkrat začel šparati, da bi si uro kupil;   pa  zmiraj  je   kakošen  drug  strošek   požrl
prihranjeni denar, in tako sem že večkrat rekel: Janez, saj ure tako močno ne potrebuješ, pojdi raje v krčmo, pa si privoši poliček vina, kakor drugi.
Juri. Gotovo bi več delali, ako bi vidili, da delo dosti znese. Dobro vem, kaj da se od nas govori; pravijo, da smo leni, da pijančevamo; pa koliko je pač ljudi na svetu, da radi delajo? Tudi vidimo, da gospoda nič ne dela; če ima, česar potrebuje, potem je tudi ona zidane volje. In tako tudi mi ravnamo! Mi malo potrebujemo, zato pa tudi malo delamo in gremo v krčmo , da čas preteče in da smo dobre volje. Če bomo^več potrebovali, kot zdaj, bomo pa tudi pridniši.
Solmaster. Dobro se znate zagovarjati. Al povejte mi vendar, zakaj bi ne delali, da bi si za čas zadrege in nesreče kakošen grošiček prihranili? Bi ne bilo to bolje, kot da morate pri Grabežu pomoči iskati.
Juri. Gospod! preveč terjate od nas. Mlad, močen, zdrav človek malokdaj misli na bolezen in smrt. Krčma nam je zmirej bližje kot nesreča, ktera nas zadeti more ali pa tudi ne. Pa tudi v slabi letini ali če pogori, več denarja potrebujemo, kakor si ga moremo zdaj na stran položiti. Tu druzega ne pomaga kot Grabež ali pa srenjska denarnica, ktero nam priporočate. Al, povejte mi gospod Solmaster, bi li tudi toliko priklonov, potov in ceremonij treba bilo, ako bi hotel kdo iz srenjske denarnice kaj dobiti, kakor jih je zdaj treba, če hoče nas kdo kaj iz sirotne denarnice ali iz hranilnice mestne (šparkase) si izposoditi? Ali bi se ne zgodilo lahko, da srenjska denarnica ravno takrat nič denarja nima, kadarjoi ga mi potrebovali?
Solmaster. Zopet me kliče delo; zato se vidimo zopet drugo nedeljo, da vam odgovorim na to vprašanje.
(Dalje prihodnjič.)