DRUŠTVENIH LETO 1933 — ŠTEVILKA 12 JVa misijonsko pot! V zadnji številki smo posebno močno poudarili, da bo take majhne narode, kakor smo mi Slovenci, rešila le visoka kultura najširših ljudskih plasti. Najvažnejša vira in najuspešnejši sredstvi za pridobitev te kulture sta dobra ljudska prosvetna organizacija in pa dober tisk. Glede tiska samega smo povedali tudi že zadnjič marsikaj. Ne, kaže, da bi to vnovič ponavljali, pač pa moramo opozoriti še na nekaj novih dejstev in okoliščin. Tisk namreč ni samo prevažen, morda celo sploh najvažpejši vir vse ljudske izobrazbe, temveč tudi najmočnejše orožje, ki ga ima danes kak narod, stan, ali sploh skupina. Najlepše ie izrazil to resnico sam sedanji sv. oče. Pij XI., rekoč: »Zastonj zidate šole, zastonj greste v misijone, vsa vaša dobra dela bodo zrušena, če ne boste obenem vihteli orožja — katoliškega tiska.« Ali potrebujemo še jasnejših besed? Toda ravno mi katoličani tega nočemo in nočemo razumeti V nas je neka nerazumljiva in neodpustljiva zaspanost in brezbrižnost. Sto in stokrat je bilo že to povedano, vsak v srcu tem besedam tudi pritrjuje, toda ostane — brezbrižen še naprej, čeprav je veliki nemški škof in apostol delavstva, B. Ketteler, pred več kot pol stoletjem deial: »Komur ni mar vprašanje časopisja, ne zasluži imena dobrega katoličana.« Pri nas imamo zmisel za vse mogoče in nemogoče, potrebno in nepotrebno, koristno in škodljivo, dobro in slabo. Tudi žrtvujejo naši ljudje radi za marsikaj, le za to, kar je danes najvažnejše, to je za tisk, se jim zdi tudi par kovačev preveč. In vendar ni dolgo, kar je sam kardinal Pizzardo dejal: »Bogat Španec je prinesel v Rim dragocen kelih, vreden milijon lir. Koliko več bi storil fa mož za cerkev, ko bi ta dar poklonil — katoliškemu časopisju.« Ali potrebujemo res še jasnejših besed, kot so te? Mi preživljamo tako težke in tako resne čase, da moramo pri nas to brezbrižnost za vsako een«, pa res prav. za vsako ceno ubiti". Tako res ne more !n ne sme več naprej, če se nočemo — obsoditi sami na smrt. Vsak, ki tega noče razumeti, je dandanes škodljivec našega naroda in našega katoliškega gibanja, pa naj se drugače so toliko usti. Ne smemo pa seveda prezreti, da izvira pri veli':en: delu ta brezbrižnost res predvsem iz nevednosti. Tedaj je pa brezpogojna naša narodna in verska dolžnost, da te poučimo in jim stvar razložimo. Tudi v tem pogledu smo mi izredno zanikarni. Vsi namreč vemo In priznavamo, da je to res, toda vsi vedno čakamo, da bo to storil nekdo drugi, samo mi ne. Toda kdo? Naš sosed? Zakaj pa ravno ta? Zakaj ne mi? Ne. ne, tu je poklican in dolžan pt v vsak. naš sosed, naš prijatelj in tudi mi sami, Zopet nam ie to najlepše in najjasnejše povedal sam papež Pij XI., rekoč: »Razširjanje katoliškega tiska je najboljše apostolsko delo, ki ga moremo vršiti.« Kakor je dolžnost duhovnikov, da a cerkvene prižnice priporočajo dober tisk in odvračajo vernike od slabega, tako je tudi dolžnost vseh naših organizacij brez izjeme, od Marijinih družb preko Katoliških akcij do konferenc, da posvete temu vprašanju vso pozornost ter gredo smotreno in organizirano na delo. Pa ne samo teh, vsak, ki ni že popolnoma oto- pel za vse na svetu, prav vsak mora svojega soseda in prijatelja, svojega sorodnika in znanca pridobiti za to, da si bo naročil in tudi bral naš dober slovenski in katoliški tisk. Znameniti nemški učenjak, jezuitski pater Muckermann, je nedavno dejal: >V tistem trenotku, ko se bodo vsi katoličani izrekla za katoliške liste in časopise, bomo doživeli jasen čudež.. .< Kako? Nič lažjega! Odbor ene ali druge naše organizacije ali družbe sestavi pregled vseh naročnikov vseh listov v domači župniji, nato pa še pregled vseh onih. ki bi se lahko naročili, pa se še niso. Sedaj si pa delo razdelimo, zavihajmo rokave in obdelujmo brezbrižne zaspance toliko časa, da jih pridobimo. Sedanji zimski čas je za tako delo najpripravnejši. Sedaj imamo dovolj časa in sedaj začenjajo vsa tiskovna podjetja z novimi letniki. Do svečnice mora biti to delo na ta način opravljeno in če bomo zastavili tako po vseh župnijah, je uspeh lahko velikanski. Končno še zadnje vprašanje: »Za kaj naj se posebno zavzamemo?« Kar odkrito povejmo, saj o tem tarnajo že mnogi, da imamo pri nas listov že kar preveč in da so mnogi naravnost — nepotrebni, da, celo škodljivi, ker le slabo druge, potre bnejše. Nemogoče je namreč, da bi se človek naročil na vse, kar nam priporočajo od desne in od leve. Za to danes prav res nimamo denarja, ne časa, da bi vse to prebirali in tudi ne — potrebe. Če hočemo točno in na kratko povedati, kaj moramo, kaj je naša dolžnost in kai tudi lahko, bi dejali, da mora biti danes vsaka hiša naročena na troje, in sicer: 1. na en nabožni lisi, 2. na en katoliški politični list, 3. na kuj i je >Družbe sv. Mohorja«. Pri delu. ki ga moramo v prihodnjih dnevih posvetit, našemu tisku, imejmo pred očmi gornji cilj, pa bo najbolje. Ta je dosegljiv lahko in če ga tudi uresničimo, bomo naredili že ogromen korak naprej. Nabožen list! Ta je za duhovno vzgojo in življenje naših družin vsekakor ne obhodno potreben. Katerega, to je seveda odvisno od osebnega okusa in nagnjenja vsakega posameznika, toda predvsem bi seveua priporočali »Bogoljuba«, ki se je našemu ljudstvu že tako priljubil in ki je nedvomno tako po vsebini, kakor tudi po obliki najlepši in najbogatejši. Katoliški političen list! Brez tega danes pač ne more nobena hiša več izhajati, kajti v njem ne dobimo le običa ih novic, temveč tudi razna gospodarska, davčna in drag, taka navodila in opozorila, brez katerih danes, ko se vse te stvari od meseca do meseca izpreminja-jo, kratkomalo noben gospodar več biti n more. Razen tega nam dandanes prinašajo politični listi tudi toliko drugega gradiva in berila, poučnega in zabavnega. da je političen list človeku tudi bogat vir izobrazbe. Toda kateri list naj si naročim? Odgovor na to vprašanje je pa pač najlažji, kajti izbira je — hvala Bogu — majhna. Slovenci imamo en sam katoliški dnevnik, to je »Slovenec« in kdor le kako zmore, naj si naroči seve-d tega. V tiste hiše pa, ki »Slovenca« res ne zmorejo, tja pa brezpogojno in za vsako ceno pr nas v ljubljanski škofiji »Domoljuba«, v mariborski pa »Slov. Gospodarja«. Ta dva lista sta tako izvrstno urejevana in njih cena tako nizka, da je pač ne sme biti v novem letu na Slovenskem več hiše, ki bi niti enega : med teh dveh ne imela. In končno naša Mohorjeva družba. O tej smo pisali v zadnjih številkah našega lista že toliko, da bi bila skoraj vsaka nadalina beseda odveč in da mirno lahko še zapišemo: sramota je za vsako slovensko hišo, ki nd med mo-horjani. To je namreč tako žalostno izpričevalo /.a njenega gospodarja, za njegovo popolno brezbrižnost in to post, da si žalostnejlcga res ne moremo misliti. Komur se zdita celo dva kovača preveč za šest tako lepih, potrebnih in koristnih knjig, temu pač ni pomagati itn tak je trot na našem narodnem telesu. Res je pa, da se mnogi, premnogi ne naroče na družbo le iz komodnosti, ker jih nih- če ne prlrlne do tega in za to gre, tudi te je treba pridobiti za vsako ceno. Delo za naš tisk v zgoraj opisani smeri mora biti prva, če ne edina skrb vsakega zavednega slovenskega katoli- čana v prihodnjih pai tednin. Pri tem naj nam bodo v izpodbudo besede sv. Petra Kanizija, ki je dejal: »Služba, posvečena tisku, ni manj važna kot Spreobrnitev divjih narodov.« D R O Iz naših organizacij_ Obnovljena društva. Po znanem razpustu vseh v ljubljanski in mariborski »Prosvetni zvezi« včlanjenih prosvetnih društev z dne 17 februarja 1933 se ie velika večina teh pritožila proti razpustu. Banska uprava je nekaj teh pritožb že zavrnila in razpust potrdila (v našem listu smo ta navedli že po imenu), nekaj pritožb še ni rešenih, nekaterim je pa ugodila in dovolila njih zopetno delovanje. Teh je, kolikor nam je znano, doslej 41, in sicer; 1. Prosv. društvo Kresnice. 2. Kat. prosv društvo Ihan. 3. Kat. izobr. in podporno društvo Domžale. 4. Prosvetno društvo Tunjice. 5. Prosvetno društvo Stranje, 6. Kat. prosvetno društvo Špitalič. 7. Kat prosvetno draštvo Motnik. 8. Kat. prosv društvo Šmartno v Tuhinju, 9. Gledališko in pevsko društvo Preddvor. 10. Prosveta Dev. Marija v Polju. 11. Prosvetno društvo Rudnik. 12. Slov. kat. izobr. društvo Stična 13. Kat. bralno društvo Gorje pri Bledu. 14. Kat. prosv. društvo Bled. 15. Kat. prosv društvo Ribno. 16. Kat. prosv, društvo Ig. 17. Kat. prosv. društvo Žalna. 18. Prosv. in podporno društvo Višnja gora, 19. Kat. prosv. društvo Mokronog 20. Kat prosv. društvo Begunje p, Lescah, 21. Slov, kat. izobr. društvo Nova Štifta pri Sodražici. 22. Kat. prosv. društvo Dolenja vas pri Ribnici. 23. Kat. slov. prosvetno društvo Št. Ilj pri Velenju. 24. Kat. prosvetno društvo Sela. 25. Slov. kat. iiobr. društvo Raz,bor. 26. Slov. kat. prosv. društvo Razbor. 27. Slov. kat. prosv. društvo Skale. 28. Izobraževalno društvo Bela voda. 29. Prosvetno društvo Šmartno pod Šmarno goro. 30. Kat. prosv. društvo Kopanj. 31 Kat. prosv. društvo Hrušica pri Jesenicah, 32. Kat. prosv. društvo Boh. Bistrica. B / Z 33. Kat. prosv. društvo Žabnica pri Škofji Loki. 34. Kat. prosv. društvo Reteče pri Škofji Loki. 35. Kat. prosv. društvo Trebelno 36. Kat. pcosv. društvo Dražgoše. 37. Kat prosv. društvo Preska 38. Kat. prosv, društvo Rakitna 39. Kat prosv. društvo Dobrova pri Ljubljani. 40. Kat prosv društvo Sv. Jurij pri Grosupljem. 41. Kat. prosv. društvo Sostro. Naša knjižnica Le vezana knjiga se trajno ohrani. Ne rečemo, da dajte vezati vsako drobno knjižico, toda vsaj večja dela, zlasti tista, ki izhajajo več iet v snopičih, pa moramo dati brezpogojno vezati. Če se namreč izgubi ali kako drugače uniči en sam zvezek, je uničeno vse delo in nato zavržejo po navadi še ostale snopiče. Naša Mohorjeva družba je izdala že prekrasna velika dela ki bi bila trajno v ponos našim hišam, ko bi jih bili shranjevali in dali nato vezat. Spomnimo se na pr. le Erjavčevih »Domačih in tujih živali v podobah«, Staretove »Občne zgodovine«, »Zgodb sv. pisma«, »Slovenskega pravnika« itd. S kakim pridom in kako rad bi jih prebiral še današnji rod, a kje jih je se videti. Skoraj nikjer! Tudi sedaj izhajata dve taki dragoceni deli, to je »Zgodovina slov. naroda« in pa »Življenje svetnikov«, sedanji rod kakih novih izdaj teh velikih del ne bo več doživel, najbrž tudi prihodnji ne zato bi bil naravnost smrtni greh, če ne pazimo skrbno nanje. Kakor hitro je pa tako delo zaključeno, ga moramo pa dati na vsak način vezati, ker le tako se nam trajno ohrani. Nove knjige. Dovolj branja, lepega branja bomo imeli letošnjo zimo, čeprav je nastopila letos že izredno zgodaj. Na nekatere smo opozorili že v zadnjih številkah, danes lih moramo omeniti zopet par. Predvsem nas je presenetila zopet naša »Jugoslovanska knjigarna« z izre Ino lepim darom, to je »Slovenska sodobna lirika«. V zadnjih letih je izšlo pri nas toliko pesni-ških zbirk, da jih preprost človek niti prc brati ne utegne, kaj šele, da bi jih Kupil Mnogo teh zbirk fe zlasti za kmetiškega človeka tudi nerazumljivih, zato je pri nas zanimanje za pesništvo začenjalo pojemati in posebno mlajših niti poznali nismo več. Izredno nam je zato ustregla naša »Jugoslo vanska knjigarna«, ki je tik pred prazniki izdala izbor najlepših slovenskih liričnih (č"uv-stvenih) pesmi iz zadnjih 35 let. Zastopanih je v tej zbirki 40 najiboljših slovenskih pesnikov novejše dobe s 186 pesmimi, s čemer dobi povprečen bralec jako lep pregled vsega novejšega slovenskega pesništva. Kako se je to razvijalo in kaj ter kako nam hoče povedati, nas pa še pouči izvrsten uvod v to zbirko Tako smo prepričani, da bo ta lepa in res potrebna knjiga izredno dobrodošla ogromni večini naših povprečnih bralcev ter si jo bodo ti po večini tudi sami kupili. Na vsak način bi >o pa seveda morala imeti prav vsaka knjižnica, če že itak ni naročena v zbirki »Kosmos«, kjer je delo izšlo. Z dvema lepima zvezkoma nas je zopet razveselila »Mohorjeva knjižnica«, ki je dosegla sedaj že 61 zvezkov in ki tvorijo že sami kar lepo domačo kniižnico. Posebno veseli bodo vsi prelepega igodovinskega romana »Kragulj«, ki ga je napisal odlični hrvaški pisatelj V, Deželič. Opisuje nam življenje našega slovanskega apostola sv Cirila in deloma tudi njegovega brata sv. Me-toc,a od detinskih let v Solunu do Cirilove smrti v Rimu. Kar imamo mi Slovenci doslei napisanega o teh dveh naših apostolih, aim niti oo daleč ne nudi tako žive in nazorne slike o svetih solunskih bratih kot prav ta prelep in izredno zanimiv roman, ki je ograjen na zgodovinska deistva. zato naj bi -es ne bilo "obenega našega človeka, ki bi ga letošnjo limo ne prebral. Celo £a prav lepo in zanimivo predavanje bi lahko služil, sai nam ne opisuje Ie živlienja obeh svetnikov, temveč :ziedno n* tudi gnilo in po- kvarjeno življenje ua .edanjem cesarskem dvoru v Carigradu in pa ozračje, iz katerega se j^ razvil — pravoslavni'cerkveni razkol Prav iz tega razloga je ta roman 4e prav posebno poučen in bi ga morali 'es brati v prav vsaki slovenski hiši. — Kot nekak nameček »Kragulju« je izdala naša podjetna Mohorjeva družba skoraj istočasno še droben zvezčič »Koroških ugank in popevk«, ki jih je nabral V. Moderndorfur m z lepimi risbami okrasil J. Vokač. Tega zvezka bodo veseli zlasti otroci, ki