Čertice o vzrejevanji. Spisal J. Lapaj ne. (Konec.) Zelo , zelo važno je , da otroci sami vidijo in spoznajo, kako potrebno je, da se v soli kaj uče. Še odraščeni smo taki, da nam ne diši kaj, kjer ne vidimo kaj pravega dobička; koliko bolj je to pri otrocih , kterim še zeld nianjka tiste Jkišne moči ali zmožnosti, da bi pri vsaki reči precej videli, kaj in kako jim bode koristilo to in uno, česar se uče. Učitelj naj se tedaj pri vsem obnašanji in podučevanji tako vede in kaže, da učenci vidijo in spoznajo, da nm je res mar za njihovo pravo srečo. Ako učcnci vidijo, da je učitelju resnica, da svoje učence resnično ljubi in skerbi za njihovi blagor, ga radi poslušajo in ga spoštujejo, in to je pervi pogoj v šoli. Dokler učenci niso v šoli pazljivi in učitelja pri vsem podučevanji in z očmi in z dušo ne spremljajo, tako dolgo je vse njegovo razlaganje in prizadevanje zastonj. — Kedar se učenci radi uče, se jih učenje tudi prime, in če se nauki primejo mladega serca, rode tudi obilni sad za življenje, in ravno za to je šolsko poducevanje. Učitelj mora pri podučevanji vedno misliti, da podučuje učence za življenje in ne le za šolo. Pa tudi učitelj sam dobiva in ohrani veselje do šole, ako vidi, da njegov trud ni zastonj. Da pa se učenci vnemajo do šole, morajo to veselje naj pred viditi pri učitelju; kajti če učitelj nima veselja in ljubezni do šole, gotovo tega tudi pri otroeih obuditi ne more. Te ljubezni do šole pa učitelj ne sme kazati le na videz, ker to učenci kmali zapazijo, in česar ne čutijo, si ludi v serce ne vtisnejo. Učitelj naj ima vedno pred očmi, kako važen za človeštvo je njegov poklic, in la vzvišena misel naj ga krepča, spodbuja in vterja pri njegovem trudapolnem poslu. Vse lepe učiteljeve lastnosli pribajajo iz poterpežljivosti. Koliko poterpežljivosti je treba učitelju, ne ve nobeden, kdor se ni ukvarjal z mladino. Zraven poterpežljivosti pa je učitelju treba tudi prave delavnosti, t.j. tiste moči, da nepreneboma dela in se ne utrudi, akoravno ne vidi hitro pravega vspeha pri svojem delu. Učitelj naj misli in naj bode stanovitno prepričan, da vsako malo zernice, ki ga z dobro voljo in s pravim dobrim namenom verže na otroška serca, ne bode po večem zastonj; zakaj če ne obrodi tii, obrodi tani, če ne sedaj, pa obrodi pozneje dobrega sadii, kteri se bode morda prikazal še le takrat, ko bode zelen mah obraščal tvojo mirno gomilo.