7 o TKiirvmo



Jfe^y^cuA> ki/y  /<f^V'

cg5. <$> cgD <£. Cg3 .$> cgD <$> C§3 cgj <&> i

V

"TTl

MII PREČUDNA.

Šmarnice.

Sestavil

J. P. Toussaint,

duhovnik luksenburške škofije.

S pisateljevim dovoljenjem
poslovenil

Viktor Steska.

«j |tt

Ljubljana, 1895.

Založil V. Steska. — Tisk. Katoliška
Tiskarna.


$

\

‘S*

'6,3 5. a/

/j

v e ,

Odobrilo ljubljansko kne^o - škofijstvo ^ od¬
lokom ^ dne 26. februarja l8g5, štev. 5ll.

Pisec:

V

Šmarnice imajo namen, da bi krščan¬
sko ljudstvo nebeško Kraljico bolje spo¬
znavalo in jo častilo kot delivko božjih
milostij. Ta smoter lahko dosežejo na
dvojen način: prvič opisujoč slavo veli¬
častne Matere Božje, drugič kažoč njeno
moč in dobroto, s katero oblagodarja
vse ljudi.

Najlepše pa dosežemo ta namen, če
naštejemo prav umljivo nekoliko mi¬
lostij, s katerimi je Marija poplačala in
razveselila one, ki so se zaupno zatekli
k nji. »Besede ganejo, zgledi vlečejo.«
To sredstvo uporabimo pri teh šmar¬
nicah, zajemaj e iz bogatega zaklada pre-

IV

čudnih posledic češčenja Matere Božje.
Vsak dan povemo kak zgled in pridamo
na koncu primeren pouk, da pridobimo
novih Marijinih častivcev.

Ti opomini pa so t*ko izbrani in
razvrščeni, da bomo govorili po vrsti
o vseh imenitnih pobožnostih, s kate¬
rimi časte Mater Božjo njeni najzvestejši
otroci v katoliški cerkvi.

Da bi pač »Mati prečudna«, ki je v
vseh časih in v vseh prigodkih življenja
prečudno pomagala, porosila nas mo¬
gočno s svojim blagoslovom kot Mati
Zveličarjeva in njegovih odrešencev.

Badnik*) (predvečer).

O šmarnicah.

Lepega majnikovega večera sta se
šla sprehajat dva mladeniča, sinova sicer
katoliških starišev, ki sta pa izgubila
vero radi nenravnega življenja.

Kakor se da iz njih dušnega stanja
razjasniti, pogovarjala sta se prav ne¬
umestno in zasramovala celo preblaženo
Devico Marijo, ki sta jo vendar v otro¬
ških letih častila in na pomoč klicala.
Pogovarjajoča iznenadijo prijetni glasovi
mogočnega petja, glasečega se iz sosedne
cerkve. Radovedna vstopita v božji hram.
Nekoliko časa stojita, poslušata petje in
ogledujeta z radovednimi pogledi na¬
vzoče vernike. Toda, glej! Vedno bolj
čudno jima je pri srcu. Pobožnejši čut
se ju polašča. Kako naj bi si to razla-

*) Tako govord Belokranjci. Beseda se iz¬
peljuje od glagola: bedčti, torej je isto kar lat.
vigilia.

Šmarnice. 1

2

gala, ko sta vendar vstopila s porog¬
ljivim zasmehom? Solze jima zaigrajo
v očeh, poklekneta in ne moreta se
ubraniti, da ne bi prilagala pobožnim
pesmim, ki jih čujeta. Prišla sta kot
sovražnika božja in njegove najsvetejše
Matere in sta dlje zasmehovala molčeče
in pojoče ljudstvo; kmalu pa je zma¬
gala v njihovem srcu milost božja, ka¬
tero jima je izprosila Marija, pribežališče
grešnikov, radi molitve pobožnih duš.
In ta zmaga je bila tako popolna, da
sta bila prisiljena preblaženo Božjo Po¬
rodnico glasno in prisrčno slaviti z dru¬
gimi kristijani, dasi sta se bila preje
obrnila od nje lahkomiselno. Ne samo
ta dan sta služila Bogu in spolnjevala
svoje dolžnosti, ampak sta ostala do
svoje smrti zvesta služabnika Zveličarja
in njegove blažene Matere.

Res pomenljiva misel je bila, da so
posvetili majnik, najprijetnejši mesec
celega leta, češčenju svete Matere Božje,
dike nebeškega kraljestva. In ta misel
se je priljubila po vsem svetu; po vseh
deželah, po vseh škofijah, po vseh samo-

3

stanih in skoro po vseh farah se obhaja
sedaj majnik. Krasno in bogato cvetje
objema, luč mnogoštevilnih sveč obseva
podobo, kjer kraljuje nebeška kraljica
v pričo pobožnega ljudstva, vabeča vse
k tihi pobožnosti in k zaupljivi molitvi.
Kratka pridiga ali primerno berilo po¬
učuje vernike o Marijini slavi in jih
opominja in uvaja, da zvesto slede
Jezusovi Materi, »zrcalu pravičnosti«.
Po skupni molitvi v dober namen se
podeli blagoslov s Presvetim, in po¬
božnost se konča s hvalnim spevom na
čast nebeške Kraljice.

K tej ljubeznivi pobožnosti vabi sveta
cerkev vse svoje otroke kar najnujneje
in jim deli mnogotere odpustke. Vsakdo,
kdor se v majniku udeležuje te cerkvene
pobožnosti ali jo sam zase opravlja, dobi
odpustka 300 dnij. Popolni odpustek
pa dobi, ako še vredno prejme svete
zakramente. *)

Kdo bi torej ne sklenil udeleževati
se z vsem srcem šmarnic? Kdo bi se

') Pij VII. 18. junija 1822.

1 *

4

hotel pahniti iz vrste pobožnih Mari¬
jinih častivcev? Ne, tako zanikernega
kristijana ne sme biti med nami! Vsak
naj sklene, da spremeni ta celi mesec
v en sam Marijin praznik, da se bo
vsak dan udeleževal šmarnic ali oprav¬
ljal vsaj zase to pobožnost. Pobožno
hočemo opravljati šmarnice, da bo
majnik za nas mesec milosti in blago¬
slova. Preblažena Devica, katera z ve¬
seljem posluša te naše dobre sklepe,
naj nam izprosi milost, da te sklepe
tudi zvesto izvršimo; zato molimo
skupno tri Češčenamarije.

1. majnik.

O šmarnicah.

V nemškem »Katoliškem misijon¬
skem poročilu« pripoveduje neki učitelj
sledečo čudno dogodbo:

Bdo je meseca majnika 1. 1870, ko
sem bil še otrok. Z bratom Hermanom
sva si napravila v spalnici altarček za
šmarnice in molila vsak večer, predno
sva legla spat, na čast Matere Božje
lepo molitvico : »Pod tvojo pomoč itd.«
kafero sva se naučila v šoli. Zvečer
12. majnika — tako natanko vem, kakor
bi se včeraj zgodilo — molila sva še
pobožneje in prisrčneje kakor navadno
k Mariji, mogočni in ljubeznivi pomoč¬
nici kristijanov, ker naju je težil nekak
neumljiv strah. Potem sva šla v posteljo

6

in kmalu zaspala. Po noči naju pre¬
budi iz spanja nenavaden šum. Pre¬
strašena poskočiva in opaziva, da je
pokrita odeja na debelo s prahom in
smetmi. Glasno pokličeva stariše, ki so
spali v sosedni sobi. Ko pridejo le-ti
z lučjo, vidiva, da se je nad posteljo
udrl strop in da leže velikanski kosovi
apna in ilovice krog in krog. Marija
naju je obvarovala in otela gotove smrti.

O. Grimm.

Iz te čudovite dogodbice se učimo :

Lepa in hvalevredna je krščanska
navada, da postavimo v svoji domači
hiši Marijin altarček, da ga okrasimo s
cvetjem in lučicami. Pred njim oprav¬
ljajmo jutranjo in večerno molitev in
obiščimo vsak dan preblaženo Devico
s kako pobožnostjo. Zveličarja Jezusa
Kristusa najdeš in obiščeš lahko v pre¬
svetem zakramentu; osebe svete Matere
Božje pa ni najti na zemlji, obiskujemo
jo le pred njenimi podobami v duhu.
To pobožnost opravljajo najpobožnejše
duše z veliko točnostjo.

7

Potem nikar ne opustimo zjutraj in
zvečer pobožne molitve. Marsikatera
nesreča bi se ne bila pripetila po dnevi
ali po noči, ko bi se bili ponesrečenci
zjutraj ali zvečer priporočili nebeškemu
varstvu! Kolikokrat pa je odvrnila dobra
jutranja in večerna molitev dušne in
telesne nesreče! Privadimo se torej, da
bomo vselej, kedar vstanemo in kedar
se vležemo k počitku, kleče opravili
prisrčno molitvico in si izprosili božjega
blagoslova in njegove svete Matere.

Ne zametujmo in ne zaničujmo no¬
tranjih nagibov in čustev veselja ali
žalosti, upanja ali strahu, hrepenenja
ali nejevolje, ki se včasih polotijo na¬
šega srca na nerazumljiv način. Posebno
ako se gre za dobro delo, ali da bi
ubežali grehu, tedaj je mogoče, da
nam je poslal Bog svojo milost, s katero
moramo sodelovati, ali da nas je opomnil
angel varuh, katerega moramo slušati.
Ne da bi bili praznoverni, moramo se
vendar varovati, da si ne bomo vsega
razlagali naravno. Naravni in nadna¬
ravni svet se nekako nerazdeljivo uje-

8

mata, in na naše življenje vplivajo hu¬
dobne in dobre moči nevidoma.

Po tem trojnem načinu mislimo in
delamo vedno kot verni kristijani, po¬
sebno pa si zaslužimo z zaupanjem in
s pobožnimi vajami varstvo svete Matere
Božje, in uresničile se bodo nad nami
besede sv. pisma: da njim, kateri Boga
ljubijo, vse k dobremu pomaga. Da to
srečo dosežemo, molimo tri »Ceščena-
marije«.

2. majnik.

O šmarnicah.

V srečnem razmerju sta živela Henrik
in njegova žena Ana. Henrik je bil vrl
mojster, nikdar mu ni manjkalo naročil,
denar se mu je vsipal prav za prav kar
v hišo. Začelo se je pa v onem mestu
društveno življenje živahno razvijati, in
mizar se je jel udeleževati shodov in
bil izvoljen celo večkrat v odbor. Toda
od todi je izvirala njegova nesreča. Iz
tega ali onega vzroka so se vršili shodi,

9

seveda vedno v gostilnah, in doslej tako
zmerni in zgledni Henrik je postal pi¬
janec. Za svoje rokodelstvo se je malo
menil, in pešala je blaginja.

Obžalovanja vredna žena Ana je jo¬
kala, opominjala, prosila, toda zastonj.
Mož se je v začetku izgovarjal, potem
lagal in nazadnje jezil, v jezi pa ošteval
in klel. Ubogi otroci, ki so bili priče
tega početja!

O velikonočnem času gre žena kot
vestna kristijana k sv. izpovedi in potoži
svoje gorje izpovedniku. Ta jo tolaži
in naposled reče: »Cez nekoliko dni j se
prično šmarnice. Sklenite udeležiti se
vsak večer te pobožnosti in darujte vse
svoje molitve Materi Božji za moževo
spreobrnitev. Tudi otroke naganjajte k
molitvi, jaz sam vam hočem pomagati
z molitvijo.« Z zaupanjem prično mati
in otroci šmarnice; dan za dnevom je
potekal, minila je že polovični majnika
— toda Henrik je bil še vedno isti za¬
pravljivec. Uboga žena je izgubila skoro
pogum, vendar je molila še nadalje.
Zadnji dan lepih šmarnic je napočil.

10

Združila je vse svoje dušne in telesne
moči in molila s podvojeno prisrčnostjo,
da se spreobrne mož. Tako še ni molila
nikdar. Cerkev je zapustila s prepri¬
čanjem, da je njena prošnja uslišana.

Henrik pa ni bil še nikdar tako silno
pijan, surov in brezbožen kakor oni
dan. Gotovo je poskusil satan z zadnjo
silo, da bi ga priklenil nase. Ves pijan
se je vendar še zibal proti večeru v
gostilno.

Uro pozneje začuje žalostna žena
pred hišo čuden ropot, ki se je bližal
polagoma. Kmalu se odpro vrata in
štirje možje prineso na nosilih stoka¬
jočega moža. Pred gostilno je pal s
stopnic in si zlomil nogo.

Ko je ženo zapustil prvi strah, za-
žarila je luč prvega upa v njeni duši.
Razumela je pota božja, ki sicer počasi
ali vedno gotovo vodijo k smotru. Za
poživinjene duše se nahaja redkokedaj
drugo zdravilo kakor občutljiva nesreča.

Zdravnik stori svojo dolžnost in pija¬
nega Henrika zazibljeta bol in onemog¬
lost v globok spanec. Ko se prebudi

11

drugo jutro, zagleda najprej svojo ženo
čujočo skrbno ob postelji in ljubeznivo
vprašujočo, kako mu je. Odgovori ji s
solzami, ki so mu zalile oči. Obrne se k
steni in leži dlje časa tako, ne da bi
izpregovoril kake besedice. Potem se
zopet obrne k svoji ženi, prime njeno
roko in jo nagovori močno ihte:

»Ana, hudo sem te žalil in ti na¬
pravljal bridkosti. Izgubljen človek sem
pred Bogom in pred teboj. Drugače
mora biti odslej, vse hočem popraviti;
Bog mi bo odpustil, in tudi ti mi od¬
puščaš, kaj ne da ?« Iz srca mu je od¬
pustila Ana, a tudi njej so tekle obilne
solze. Henrik je bil mož beseda. Z ob¬
čudovanja vredno potrpežljivostjo je
prenašal bolečine in zopet okreval.
Potem pa se je urno z vesoljno spo¬
vedjo spravil z Bogom. Izstopil je iz
vseh pivskih družb in postal zopet
prejšnji zgledni mojster. Sreča in bla¬
ginja sta mu bila plačilo na zemlji, in
krščanska smrt mu je odprla vrata v
srečno večnost.

12

Ta izkušnja nam svetuje, da dolo¬
čimo takoj v začetku šmarnic kako
dušno ali svetno dobroto, katero želimo
doseči s šmarnicami. Vsakega človeka
tare kaka nadloga; vsak človek ima
kako srčno željo, da bi jo razodel ne¬
beški Kraljici. Prosimo na primer, da
se iznebimo grehov, da nas Marija va¬
ruje grešnih nevarnostij, da nam podeli
kako čednost, katere še nimamo, da
spoznamo svoj poklic, da se spreobrne
kak grešnik, da okrevamo od bolezni,
da bi imeli vselej vsakdanjega kruha.
Ce bomo prav molili, uslišala bo Marija
naše prošnje tako, da še sami ne pri¬
čakujemo. Da spoznamo najpotrebnejše
milosti in šmarnkhm darove, molimo
kakor navadno tri »Ceščenamarije.«

3. majnik.

Pismo, pisano Mariji.

Knoke se imenuje belgijska vasica
ob severnem morju. V nji je stanoval
pošten ribič. > Šest mesecev je že ležal
bolan na prsih. Prehladil se je bil ob

13

strašnem viharju, ki ga je hotel pogu¬
biti. Minilo je torej šest mesecev, da ni
mogel na morje in si ni nič prislužil za
vsakdanji kruh. Kar si je prihranil po-
preje, pošlo je lahko, ostalo mu je le
še pet frankov (dva goldinarja), toliko
torej, da je bilo še za en teden za hrano.
Potem pa ni kazalo drugega, nego da si
kdo oprta beraško torbo in hode od vrat
do vrat prosi usmiljenih ljudij darov, da
si potolaži glad.

Ribičev ponos in čut pa se je upiral
tej misli. Ni se mogel potolažiti misleč,
da bodo morali otroci beračiti; toda
lakota, ta nepreprosljiva zatiravka ubo¬
gih ljudij, zahtevala je to z vso silo. V
žalostni opravi je samevala ribičeva hi¬
šica, trava je obrasla prag one hišice,
kjer sta se vselili lakota in bolezen.
Niso se več vzdigovali dimovi oblački
nad hišo; čoln je bil napolnjen z gnilo
vodo in počival v malem zalivu, maček
je bil rjast. Na vrtcu sta bahato po¬
gnali kopriva in ljulika. Razmere so
bile tožnejše dan za dnevom, in obup
se je širil v ribičevi koči od ure do ure.

14

Zadnja tolažba v tolikej stiski je bila
mila deklica, stara deset let, z zlatimi
kodri in s svetlim, živim očesom. Ivana,
tako je bilo deklici ime, že šest mesecev
ni prepevala; nje srebrni glas, ki je preje
odmeval po hiši in livadi, umolknil je,
in ni bil čuti pol leta.

Nekega dne gre Ivana v cerkev, kjer
je bila lična Marijina kapelica. V to se
napoti Ivana, da bi tam izprosila za svojo
družino pomoči. Tu poklekne v leseno
klop in začne moliti; svoje oči povzdigne
h kipu preblaženeDevice, ki gaje motno
obsevala luč male svečice.

Ko konča svojo molitev in se od¬
pravi, zapazi na steni darilnico. Misleč,
da je pismovnica, kamor se oddajajo
prošnja pisma na Mater Božjo, hiti do¬
mov. Nebesa jo navdahnejo, da iztrga
iz svojega zvezka list papirja in napiše
sledeče besede:

»Ljuba Devica Marija!

Vem, da si usmiljena in rada po¬
magaš nesrečnikom. Prosim te torej,
ljuba Devica, pomagaj tudi nam; daj

15

očetu zopet zdravje in reši nas stiske,
v katero smo zabredli. Obetam ti, da te
bom vedno ljubila in ti vedno na altar
pokladala šopek marjetic, dokler jih bo
kaj na travnikih. Ivana van Essa «

Pismo položi v skrinjico za darila še
vedno meneč, daje pismovnica. Pismo
dobi v roko župnik in je odpošlje gro¬
fici N., zelo darežljivi gospej, bivajoči
včasih v onem kraju. Ta obljubi, da bo
pomagala družini ubogega ribiča.

Drugi dan je dosegla stiska vrhu¬
nec, zakaj uboga družina je snedla zad¬
nji kosec kruha. Mati je pretakala vroče
solze, Ivana pa je bila vesela pričakujoč
zaupno odgovora tako dobrotne božje
Porodnice. Ni se varala.

Pred kočnimi vrati se ustavi go¬
sposka kočija. Posebno opravljen strež¬
nik prinese velikansko pletenico v kočo.
Kaj je pač bilo v tej košari, katero je
Marija poslala po grofici N. ? Živež,
obleka, denar in pismo z naslovom:
Naj prejme Ivana van Esse. Dobri otrok
je sprejme z veselim vsklikom: »Saj sem

16

vedela, dobrotljiva Devica, da uslišiš
mojo prošnjo!« Potem odpre pismo in
bere vsa zamaknjena:

»Moja ljuba Ivana!

Vem, da si pobožen otrok, in pre-
blažena Devica nikdar ne pozabi po¬
plačati otrok, ki, kakor ti, iz srca ljubijo
svoje stariše. Misli le na šopek, ki si
mi ga obljubila, ker marjetic cvete sedaj
mnogo na travnikih.«

Deklica steče na travnik, povije šo¬
pek in ga položi na altar svete božje
Porodnice. Potem poklekne in zahvali
nebeško dobrotnico v tisti klopi, kjer je
pred dvema dnevoma prosila v toliki
stiski pomoči.

Kmalu okreva ribič. Trava ne po¬
ganja več na pragu pred kočo, kopriv
ni na vrtu, čoln, na novo osmoljen, se
ziblje po morju in Ivana veselo pre¬
peva na morskem obrežju.

Tako nas more oteti nebeška Kra¬
ljica s svojo priprošnjo iz največje nad-

17

loge. Kakor je Bog vsemogočen na pre¬
stolu , tako je Marija vsemogočna na
kolenih. Molitve drugih svetnikov so
prijateljske prošnje, prošnje Marijine so
materinske prošnje. »Prosimo milosti)«,
kliče sv. Bernard, »prosimo jih po Ma¬
riji, ker je Mati Božja in ne more pro¬
siti zastonj.« Da nam dodeli Bog brez¬
mejno zaupanje na mogočno priprošnjo
sv. Matere, molimo tri »Ceščenamarije«.

4. majnik.

O molitvi k Mariji.

Sledečo dogodbo beremo v pismu
gospoda Fourcade-a (= Furkada), misi¬
jonarja v vzhodnoindijski škofiji Pondi-
cherie (= Pondišeri). Pismo je iz 1. 1889.

Pred letom je nastala huda kuga
med sitavskimi volovskimi čredami. V
tem selu je pasel krščanski deček čredo
bogatega pagana. Ko ga le-ta nekoč na
paši obišče, pravi deček: »Gospod, ži¬
vinska kuga se vedno bolj širi in za¬
hteva vsak dan mnogo žrtev. <3e se

Šmarnico. 2

18

hočete po mojem nasvetu ravnati, ne
boste, zagotavljam vas, nobenega vola
izgubili.« »Govori«, pravi gospodar,
»bomo videli.« Deček nadaljuje: »V
vaši pagodi (pagoda = ajdovski tempelj
sicer vsak dan darujete, vendar se bo¬
lezen še zmerom razširja. Vaše božan¬
stvo menda nima moči. Zatorej se hočem
zaobljubiti, da podarim preblaženi De¬
vici Mariji, naši nebeški Materi, dve
sveči. Sedaj vas vprašam: Ali mi to
dovolite in mi boste dali dvanajst sol¬
dov za sveči, ako se kuga ne loti vaše
črede ?«

»Naj bo, kakor si dejal«, odgovori
gospodar.

Takoj poklekne deček sredi polja,
sklene roki, povzdigne oči k nebu:
»Mati, če noben vol mojega gospodarja
ne pogine, podarim ti dve sveči v naši
kapeli.«

Bolezen je razsajala kmalu s tako
silo v okolici med čredami, da je v
kratkem počepalo pet sto volov. Pri¬
zanesla pa je kuga čredi krščanskega
pastirja. Misliti si pa moremo, kako se

19

je radoval pastir, kako je slavil dobroto
nebeške Matere! Kako se je pa tudi
zavzel njegov paganski gospodar, ko se
je pokazala nezmožnost malikov tako
očito! _

Morda se bo komu čudno zdelo, da
je imenoval ta priprosti pastirček mo¬
gočno nebeško Kraljico svojo mater in
se k nji zatekel, kakor k svoji lastni
materi. Ravnal je popolnoma prav, in
mi mu hočemo biti posnemavci.

Marija je res Mati naših duš. Zaradi
izvirnega greha pridejo vse duše na svet
v stanu smrtnega greha. Vse duše so
mrtve. Marija pa pride, prinese nam
Zveličarja in v'njem izgubljeno življenje
milosti. Kakor imenuje prerok našega
Zveličarja Jezusa Kristusa očeta zve¬
ličanega človeštva, očeta prihodnjosti,*)
kneza miru, tako kaže Zveličar sam s
križa na preblaženo Devico kot na mater
življenju zopet darovanih duš, govoreč:
»O človeštvo, glej tu svojo mater!«**)

*)Pater fuluri saeculi, prineeps pacis. Iz.9,6.

**)Ecce mater tua. Jan. 19, 27.

2 *

20

»Veselite se torej«, piše sv. Alfonz,
»da ste Marijini otroci!« In sv. Anzelm
zatrjuje: »O blaženo zaupanje, o varno
pribežališče, Mati mojega Boga je tudi
moja mati.« Mali otroci vedno izgovar¬
jajo besedo »mati«. Pri najmanjšem
povodu kličejo: Mati! mati! Zelja Ma¬
rijina je, da se zatekamo v vseh nevar¬
nostih, dušnih in telesnih, k nji kot
materi in jo kličemo mater.

Marija se imenuje »naša mati«, a
ni nenaravna mati, ki nima srca in
ljubezni za otroke. Take nedostatnosti,
takega siromaštva čednostij vendar ne
smemo očitati Božji Materi, ki je ob¬
darovana z zakladi vseh čednostij. Cer¬
kev ji marveč polaga na jezik pomen¬
ljive besede: »Jaz sem mati lepe lju¬
bezni.«*) Daje čez vso mero ljubezniva
mati naših duš, pokazala je s tem, da
je sprejela lastnosti križane Matere kri¬
žanega Odrešnika in da je na Kalvariji
darovala svojega ljubljenega Sina božji
pravici za človeštvo.

*) Ego mater pulchrae dileetionis. Eccli.
24 , 24 .

21

če se je Marija pokazala tako lju¬
beznivo do vseh ljudij in celo do onih,
ki niti ne mislijo na njo, niti jo kličejo
na pomoč, kolika bo šele njena ljubezen
do zvestih služabnikov, ki se pogostoma
zatekajo k nji. Sveto pismo pravi: Naj¬
dejo jo, kateri jo ljubijo.*)

Pridobimo si torej lepo in blago-
datno navado, da bomo imeli Marijo
za mater, da jo bomo mater imenovali
in jo kot mater častili. Bodimo dobri
otroci tako dobre matere. Ne žalimo je
z grešnim življenjem, posnemajmo njene
čednosti, opravljajmo one pobožne vaje,
s katerimi so jo častili njeni zvesti slu¬
žabniki. V stiskah in potrebah, tudi v
časnih in malih, zatekajmo se k dobrot¬
ljivi Materi v nebesih. Blagor kristijanu,
komur je ljubeznipolna dušna mati, za
kogar ljubeznivo skrbi kot mati. Da vsi to
srečo dosežemo, molimo tri »češčena-
marije«.

*) Invenitur ab iis, qui quaerunt illam,
Sap. 6, 13,

22

5. majnik.

O molitvi k Mariji.

Naslednje vrstice smo povzeli iz
pisma nekega avstrijskega misijonskega
prednika:

Ko so obhajali preteklo poletje naši
misijonarji misijon v Požarnici na Ko¬
roškem, pride k nekemu misijonskemu
očetu mala deklica, Frančiška po imenu,
in ga vpraša vsa objokana, kaj ji je
storiti, ker njen oče že toliko let ni
bil pri sv. izpovedi. Pater ji odgovori:
')Prav vneto moraš klicati Marijo na
pomoč, zakaj ona je pomoč ubogih
grešnikov.«

Ko deklica to sliši, hiti pred Mari¬
jino podobo in moli dolgo in prisrčno
za svojega nesrečnega očeta.

Potem steče takoj k očetu, poklekne
predenj in ga prosi prav iskreno, da bi
šel z materjo v cerkev in se tam iz¬
povedal. Oče je bil zelo presenečen,
odgovoril ni, ampak tiho odšel. Mala
deklica ni izgubila poguma; zopet gre
k podobi preblažene Device, da bi še

23

bolj goreče molila za izgubljenega očeta.
Morda je premolila vso noč ? Gotovo je,
da je že ob štirih drugo jutro klečala
pred očetom ponavljajoč svojo prošnjo.
Ta se ni mogel dalje ustavljati. Ginjen
je bil, in solze so ga oblile. Prazniško
obleko si odene in gre v cerkev. Dolgo
se je pripravljal na izpoved; ko se je
vrnil po dovršeni pobožnosti, žarilo se
mu je obličje veselja; saj je zopet do¬
segel milost božjo.

Kako srečna je bila Frančiška ! Re¬
šila je svojega očeta.

Molitev za spreobrnitev grešnikov
Marija rada posluša in rada usliši. Saj
jo po pravici imenuje sv. cerkev »pri¬
bežališče grešnikov«. Ubogi grešniki so
ljudje, za katere je njen Božji Sin prelil
svojo kri in daroval svoje življenje. Pre-
blažena Mati Božja bi gotovo ne cenila
prav krvi svojega Sina, ko bi ji ne bilo
zveličanje grešnikov pri srcu. Kakor je
najiskrenejša želja vsake dobre matere
zdravje bolnih otrok, tako se tudi Ma¬
rija najbolj ozira na one duše, ki so v

— 24

nevarnosti, da bi bile pogubljene radi
grehov. Sv. Gregorij piše: če nočeš nič
več grešiti, smeš biti prepričan, da te
sprejme Marija ljubezniveje, kakor bi
te mogla sprejeti lastna mati. Ko je
živela preblažena Devica še na zemlji,
bila je pripravljena umreti za vsakega
posameznega grešnika. Najbolj ji torej
ustrežemo, če jo kličemo kot posred¬
nico grešnikov, da bi priporočala greš¬
nike Božjemu Sinu in jih tako re¬
šila.

Tudi mi ne smemo biti malomarni
za žalostno usodo onih vrstnikov, ki ne
žive v stanu milosti božje. Ko bi videli
koga hitečega k vodi, da bi se potopil,
ali bi ne storili vsega, kar mogoče, da
bi mu rešili časno življenje? če se ob
požaru kdo nahaja v nevarnosti, da bi
zgorel v plamenu, ne strašimo se pla¬
mena, ampak z lastno nevarnostjo mu
hitimo na pomoč. Koliko bolj bi morali
vse poskusiti, da bi oteli uboge grešnike
večnega pogubljenja, ki jih čaka! Ne gre
se tu za časno smrt, ne za telesno smrt
v plamenu, ampak za večno smrt, za

25

neskončne bolečine v neugasljivem pe¬
klenskem ognju.

Hvalevredno je, če molimo za uboge
duše v vicah. Boljša in potrebnejša pa
je molitev za uboge grešnike. Duše v
vicah so rešene duše, ne morejo se
nič več pogubiti, ampak bodo gotovo
zveličane. Ubogi grešniki pa hodijo po
potu pogube in so v največji nevarnosti,
da se pogreznejo kmalu v peklensko
brezdno. Mislimo si torej grešnika, ki
nam je morda v sorodu, in sklenimo
rešiti ga brezbožnosti in pogubljenja.
Vplivajmo nanj z dobrim zgledom, s
prigovarjanjem, z dobrimi spisi in mo¬
limo vsak dan k Pomočnici ubogih
grešnikov, da dodeli našemu trudu
blagoslova in vspeha. Predno zapustimo
ta božji hram, premislimo, kaj v tem
oziru lahko storimo za uboge grešnike
v naši hiši, v naši družini, naši fari, naši
domovini in na vsem svetu in sklenimo
to tudi zvršiti. Da nas Marija milostivo
blagoslovi, molimo tri »Ceščenamarije«.

26

6. majnik.

O molitvi: „Ceščena Marija 11 .

V velikem mestu na Nemškem je
živela družina v veliki stiski. Prejšnja
leta je bila precej imovita, razne nesreče
so jo pa pripravile do take ubožnosti,
da je moral oče opravljati službo na¬
vadnega dninarja, ako je hotel svojo
ženo in štiri otroke hraniti. To pa ni
bila mala stvar za poštenega moža, ki
ni bil vajen takemu delu. Mnogokrat
se mu je milo storilo pri delu. Toda
ni bilo še dosti nadlog. Huda bolezen
položi ženo na posteljo, in dva tedna
pozneje zbolita tudi dva starejša otroka.
Stiska je prišla do vrhunca.

Nekega večera sedi stiskani in brez-
tolažni oče ob postelji svojih domačinov,
da bi pri njih prečul vso noč. Vrnil se
je prav kar s težavnega dela. Žalost,
podobna obupu, se polasti njegovega
srca. Mati, krščanska žena, ni ga mogla
več tolažiti in mu dajati poguma. Kar
pravi najstarejši otrok : »Oče, ljubi oče,
Marija bo pomagala! Molite pobožno

27

»Ceščeno Marijo« in sveta Devica po¬
more.« »Moliti ne morem več,« odgo¬
vori s tresočim glasom mož, vstane in
zbeži v temno, neprijazno noč. Nekoliko
časa tava brez smeri okrog, ko mu pa
potok solz olajša srce, poklekne in
vzdihne iz vse duše: Marija, usmili se!
Marija, pomagaj! Potem izmoli zaupno
in z razprostrtimi rokami: Ceščena Ma¬
rija. Ko hoče vstati, čuti neko večjo
mehko stvar pod koleni.To stvar vzdigne,
užge žveplenke in se prepriča, da ima
pred seboj listnico napolnjeno z ban¬
kovci. Domov grede sklene drugi dan
poiskati lastnika, in če ga najde, vrniti
mu listnico. Na poti mu pa pride na¬
proti neki gospod, ki ga naglo vpraša,
ni li našel listnice? »Da, tukaj je,« od¬
govori mož. Gospod mu da petdesetak
in ga vpraša, če je ubožen. S solznimi
očmi odgovori srečni mož: »Bil sem
siromak, sedaj nisem več!«

Iskreno zahvali Boga, Marijo pomoč¬
nico v stiskah in blagega dobrotnika
ter hiti domov. Drugi dan ga obišče
gospod, ki je izgubil listnico, poprašuje

— 28

razmere zelo natančno in mu nakloni
obilne podpore. Zopet se je vrnilo ve¬
selje in radovanje v ubožni hram, bolna
mati je kmalu okrevala ob dobrej po¬
strežbi, tudi otroci so ozdraveli. Stiska
in žalost sta minili, in mož si je opo¬
mogel polagoma. Kolikrat je pač mislil
s svetim strahom na ono »Ceščena-
marijo« in se čudil, kako hitro mu je
pomagala iz silne stiske sveta Mati
Božja. Kako pobožno je pač molil sam
in tudi vsa njegova družina to vspešno
molitev, dokler je živel!

Vsak kristijan ve, da ima »Ceščena
Marija« tri dele, namreč pozdrav nad¬
angela Gabriela, sv. Elizabete in besede
sv. cerkve. Ta troj ni pozdrav je po navdih-
njenju sv. Duha posvečen oni blagoslov¬
ljeni Devici, katero je hotel počastiti in
oveseliti večni Oče kot svojo hčer, Bog
Sin kot svojo mater in sveti Duh kot
svojo nevesto. Kdo bi pa opisal ne¬
beško veselje, katero je občutila bogo-
ljubna Devica, čujoč te pozdrave! To
veselje pa ponavljamo njenemu srcu,

29

kedarkoli molimo pobožno »Ceščena-
marijo«. »Bolje in prijetneje me pač
ne morete pozdravljati, kakor s tem
angelovim pozdravom,« rekla je Marija
sama sv. Mehtildi. Pomisliti moramo tudi,
da dobrotna in hvaležna nebeška Kra¬
ljica nedvomno na te pozdrave vselej
odzdravi, in sicer s tem, da deli drago¬
cene milosti. Sv. Alfonz zatrjuje, da se
z vsako »češčenamarijo«, ki jo pobožno
molimo, nebesa vesele, pekel trese in
da hudobec beži. Po pravici nas torej
navaja sv. cerkev, učiteljica v  prave po¬
božnosti, da združujemo »Ceščenama-
rijo« vselej z »Očenašem«, da torej tudi
to molitev opravljamo z očenašem.

Cenimo torej po vrednosti to pre¬
lepo molitev; molimo jo, opravljajmo
jo vsak dan in vsako uro, v veselju in
žalosti, da razveselimo z njo nebeško
Kraljico in se udeležimo njenega moč¬
nega varstva. V ta namen molimo na¬
vadne tri »Ceščenamarije«.

30

7. majnik.

O „Češčenamariji“.

L. 1508. so zatožili nekega meščana
iz Modene, Fabricija Padevani-ja po
imenu, pri sodišču hudega zločina. Po
tedanji sodni navadi so ga potegnili
na natezalnico, da bi priznal svojo pre¬
greho. Na natezalnici je radi hudih
bolečin priznal, dasi je bil nedolžen.
Obsodili so ga k smrti. Duhovnik, ki
bi ga moral pripraviti na smrt in ka¬
teremu je potožil svoje gorje, svetoval
mu je, naj se v molitvi zateče k Mariji
viterbski, kar je tudi zaupno storil. Ko
pride na morišče, zatrdi iznova, da je
nedolžen in prosi ljudstvo, naj z njim
moli »češčenamarijo«, da bi mu poma¬
gala mogočna »Pomočnica kristijanov«
v najhujši stiski. Gledavci pokleknejo
in molijo glasno zahtevano »češčena¬
marijo«. Rabelj položi vrv obsojencu
krog vratu in odtegne lestvico, kjer je
stal le-ta; toda vrv se pretrga, vislice
se polomijo in rabelj pade na tla. Vis¬
lice postavijo iz nova, toda dejanje se

31

je ponovilo. Ljudstvo pa je pričelo kli¬
cati in upiti: Čudež, čudež! Rabelj se
pa ni hotel udati in je še enkrat po¬
skusil svoj posel. Vislice pa so se raz¬
lomile v nebrojne kosce. Ljudstvo se je
grozilo in zahtevalo, naj se kazen pre¬
loži in iz nova prične pravda. Res se
je pravda ponovila, in izkazala zatožen-
čeva nedolžnost. Oprostili so ga. Prvo
pa, kar je storil, bilo je, da je šel v
Viterbo obiskat čudežno podobo, in da
je položil ondi lep zaobljubni dar. Vse
svoje žive dni je posvetil Mariji in ostal
zvest njen služabnik do smrti.

v  čudovit je bil torej uspeh te edine
»češčenamarije«, ki jo je ljudstvo mo¬
lilo, in tudi v nas mora obuditi za¬
upanje v to nebeško molitev. Molimo
jo torej pridno in posebno one čase,
kedar jo molijo pobožni služabniki ve¬
like nebeške Kraljice.

Navadimo se moliti tri »češčena¬
marije« kleče pri večerni molitvi na
čast brezmadežne Device , da bi nas s
svojo milostjo obvarovala po noči in
prihodnji dan vsakega nečistega greha.

32

Pristaviti je še treba prošnjo: »Marija,
s svojim čistim devištvom in brezmadež¬
nim spočetjem očisti moje srce, mojo
dušo in moje telo!« Kako rada bo
uslišala preblažena Devica, kateri so
tako ljube čiste duše, to molitev, bra¬
nila nas nevarnih izkušnjav, varovala
slabih priložnosti]' in obranila v čistosti.
To je oni čudoviti pripomoček, ki ohra¬
njuje v nedolžnosti vse izvoljence, bodisi
duhovskega ali svetnega stanu. Ko bi
bile molile pobožno in stanovitno te
tri »Češčenamarije« nesrečne žrtve ne¬
čistosti, ne bi bile tako žalostno pro-
pale v časno in večno pogubljenje!

Lepa je tudi navada, da vselej po¬
častimo sveto Mater božjo s »Ceščena-
marijo«, kedar slišimo, da bije ura. Sve¬
tega Alfonza Rodriguez-a je vzbudil
angel varuh vsako uro po noči, da je
mogel opraviti to pobožno vajo.

Kedarkoli gremo iz hiše, pozdravimo
Marijo kot ljubeznipolno varovavko, da
si izprosimo njenega blagoslova za naše
posle in opravke. Ce gremo mimo Mari¬
jine podobe, nikar ne opustimo ange-

33

lovega pozdrava. Sv. Bernardu se je pri¬
merila nenavadna čast, ko je šel v
stolnico v mestu Speyer-u, da mu je,
pozdravljajoč Marijino podobo, le-ta od¬
govorila: Pozdravljen, Bernard!

Sv. Alfonz nam svetuje, naj pred
vsako versko vajo ali pred svetnim
opravilom odmolimo eno »Ceščena-
marijo«. »Gotovo«, pravi, »bodo blago¬
slov in dobiček donašala ona opravila,
katera postavljamo med dve ,češčena-
mariji 1 .«

Sv. Mehtildi je obljubila preblažena
Devica srečno smrt, če bo vsak dan
molila tri »Ceščenamarije« na čast njeni
moči, modrosti in dobroti.

Ko bi si ne drznili moliti »Ceščena¬
marije« pri vseh imenovanih slučajih,
volimo si vsaj to ali ono navado, katere
se stanovitno oklenimo. Tudi tu moremo
prav vporabiti besede našega božjega
Zveličarja: Kdor bo vstrajal do konca,
ta bo izveličan.*)

*) Qui perseveraverit usque in finem, hic
salviH erit. Matth. 10, 22.

Šmarnice. 3

34

8. majnik.

O angelovem češčenju.

Bil sem, pripoveduje katoliški duhov¬
nik, v Liverpoolu na Angleškem za po¬
močnika v dušnem pastirstvu. Nekega
dne hočem vstopiti v neko hišo, kar
mi zastopi pot sedemdesetleten starec
in me surovo nagovori: »Idi, tu nimaš
ničesar iskati!« Njegova žena, ki je cula
te besede, hitela je za njim in mu rekla:
»Saj je ta gospod katoliški duhovnik.«
Precej se obrne mož nekoliko prestrašen
in me s prosečim glasom nagovori:
»Odpustite mi, oče, odpustite mi! Ne
imel bi več blagoslova na svetu, ker
sem razžalil Gospodovega duhovnika.
Glejte, mislil sem, da ste metodijski
duhovnik, ki je večkrat tu pohajal.
Ubožni smo sicer, pa ostati hočemo
katoliški. Odpustite mi torej, oče!* jPo-
gledal sem moža in vprašal: »Povejte,
kedaj ste bili zadnjič pri izpovedi?« —
»Dolgo je že, oče, dolgo.« — »Dobro,
poprej ste me surovo nagovorili. Zato
zahtevam, da se zopet sedaj izpoveste.

35

Prihodnjo saboto pridem v cerkev (ka¬
tero sem natančno določil) in potem
vse opraviva. Pripravite se nekoliko.«

— »Da, oče, pridem, da ostane božji
blagoslov v meni.«

Starček je prišel in opravil vesoljno
izpoved. Kako je bil potem vesel! Vpra¬
šal sem ga: »Poznate-li tudi druge može,
ki se že dlje niso izpovedali?« — »Po¬
znam jih več. oče.« — »Pomagajte jim
torej, da se osrečijo, kakor ste se vi.«

— »Storil bom to, oče!« Res jih je
mnogo pripeljal in sam večkrat prejel
sv. zakramente.

Pozneje nekoč sem ga obiskal v
njegovi hiši in pri tej priliki mi pove
njegova žena, ki je bila vsa srečna radi
moževe spreobrnitve to-le dogodbo:
»Glejte, oče, malo Marijino podobico
visečo na steni: Vse sem poskusila, da
bi vcepila svojemu možu zopet vero v
srce, toda zastonj; pričela sem torej
moliti vsak dan pred to podobo tri
»češčenamarije«, da bi Marija sama
privedla mojega moža zopet k bogo-

3 *

36

služnemu življenju. Kako se ji je to
posrečilo, veste, oče, sami najbolje.

Dolgo vrsto stoletij je v cerkvi lepa
navada, da zvoni zjutraj, opoldne in *
zvečer, in verniki, poznavajoči ta klic, !
molijo »Angel Gospodov«. Že v dva¬
najstem veku je bila navada, da so
delopust naznanjali z zvonom. Papež
Janez XXII. pa je določil z bulo dne
7. majnika 1327, naj verniki ob zvo¬
njenju molijo trikrat »češčenamarijo«.
Polagoma se je navada razširila tudi
na zjutraj in zvečer.

Papež Benedikt XIII. je podelil s
pismom 14. septembra 1724. popolni od¬
pustek vsem vernikom, ki vsak dan na
zvonovo znamenje zjutraj, opoldne in
zvečer v trikrat »Angel Gospodov« s
tremi Ceščenamarijami molijo, in sicer
enkrat na mesec kedarkoli, da se le
skesano izpovedo in pobožno prej mo
zakrament sv. Rešnjega Telesa in na
namen svete cerkve molijo. Sto dnij
odpustka pa zadobi, kdorkoli sicer to
molitev opravi.

37

Papež Benedikt XIV. je potrdil dne
20. aprila 1742. imenovane odpustke
in določil, naj se »Angel Gospodov«
opravlja saboto zvečer, ob nedeljah in
o velikonočnem času stoje. Pozneje je
sveta stolica določila, da se udeležimo
odpustkov tudi tedaj, ako ne klečimo,
če nas namreč kaj ovira. Preje je bilo
navadno, da so ljudje pokleknili na
zvonov glas nele doma, ampak tudi
pod milim nebom. Sedanje dni se pa
že mnogi sramujejo klobuk sneti. O da
bi se pač pretresli spominjajoč se Zve-
ličarjevih besed: Kdor se mene sra¬
muje, tega se bo sramoval tudi Sin
človekov, ko pride v svoji slavi.*) Sveti
Karol Boromej, rojen knez in kardinal
sv. cerkve, se ni sramoval stopiti s konja
ali z voza in moliti na tleh kleče: »Angel
Gospodov«, ako je na cesti začul zvonov
glas.

Kedar začujemo zvonov glas, ki ob¬
kroži vsak dan trikrat ves svet, zdru¬
žimo se z vsemi kristijani na svetu in

*) Qui me erubuerit... hunc Filius hominis
erubescet cum venerit in majestate sua. Luc. 9.26.

38

pozdravimo nebeško kraljico, vpletimo
v trojni molitveni venec, ki ga plete
vsa zemlja, veseli vsak eno cvetico in
nagovarjajmo tudi domačine, da to store.
To prav trdno sklenimo in molimo tri
Ceščenamarije, da ta sklep Marija po¬
trdi s svojim blagoslovom.

9. majnik.

O rožnem vencu.

Tednik »Semaine religieuse«, izha¬
jajoč na Francoskem v Vannes-u, je
objavil sledeče pismo učenega jezuita
Charoppin-a iz St. Louis-a v zjedinjenih
državah severne Amerike. Ta je nam¬
reč potoval s štirimi zvezdoznanci, z
gospodi Pritschel, Nipjier, Engler in
Valler, v Norman pri St. Frančišku, da
bi opazoval solnčni mrak 1. januvarija
1. 1889:

Edino jaz sem bil katoličan, oni
štirje gospodje so bili protestantje.

Ko smo v Normanu delali pet dnij
in pet nočij, da bi natanko določili

39

zemljepisno dolžino in širino, kazalo je
vse, da se bomo zastonj trudili. Dne
31. decembra je namreč bilo nebo me¬
gleno. Po našem računu bi morala luna
pričeti zatemnjevati solnce ob dvanajstih,
dvanajst minut in petnajst sekund, po¬
polnoma bi moralo otemneti solnce pol¬
drugo uro pozneje.

Zvezdoznanci so bili zelo poparjeni.
Nobene zvezde ni bilo videti; izgubili
so vse upanje za prihodnji dan. Tolažil
sem jih zatrjujoč, da bomo videli ob
popolnem mrku dve minuti solnčno
obličje.

»Oče, ste li prerok?« vpraša pro¬
fesor Pritschel.

»Niti prerok, niti preroški sin«, od¬
govorim nato.

»Kako morete torej tako gotovo
trditi?« vpraša me drugi.

»Gospodje«, odgovorim, »prepričan
sem, da morem trditi, ne morete pa
razumeti vzrokov, ki mi to dovoljujejo.«

»Povejte nam jih«, prodjo vsi.

»Prav rad. V nebesih imamo dobro
mater, katere protestantje ne poznate.

40

Ta premore vse pri Bogu. Glejte, ako
jo prosim za posebno milost, tedaj po¬
skrbim, da jo mnogo njenih otrok za to
prosi, in ona me vedno usliši. VSt.Louis-u
je na stotine dobrih sestra in nedolžnih
otrok, ki kličejo k nji: »Ljuba mati, daj
očetu Charoppinu dve minuti solnca.«
Prepričan sem, da bom dosegel ti dve
minuti solnca.«

Zvezdoznanci se prisrčno zasmejejo,
in profesor Engler reče: »Pater, ali si
upate podpisati pogodbo, s katero se
zavežete, da poj dete peš v Ogden, torej
sto in šestdeset ur daleč, ako ostane
jutri nebo neprenehoma megleno ?«

»Zakaj ne, gospodje; svoj živ dan
sem služil Materi Božji, zatorej ne bo
pripustila, da bi tako daleč šel peš. Vsi
se pa morate zavezati, da boste priznali
kleče moč Marijine priprošnje, ako bomo
imeli dve minuti solnca. Vsi so bili za¬
dovoljni, pogodbo so spisali in podpisali.
Prihodnje jutro, dan solnčnega mrka,
pokrivali so temni oblaki nebo. Zvezdo¬
znanci so obupavali, in ob desetih niso
nič več upali. Jaz sem molil rožni venec

41

in molil k Materi Božji, naj mojo prošnjo
usliši tudi radi tega, ker se je šlo za
njeno čast in veljavo pri teh neje-
vercih. Prepričan sem bil, da je moja
molitev uslišana.

Začetek solnčnega mrka je prišel in
prešel. Zvezdoznanci so izgubili ves po¬
gum. Zahteval sem, naj se vstopijo k
svojim pripravam, zatrjujoč, da se bodo
razmaknili oblaki v pravem času.

Prav deset minut pred popolnim
mrkom se razdele oblaki. Splošno ve¬
selje! Venera, Jupiter, Mart in Merkurij
so se svelili v solncu v jasni svetlobi. Ozek
srp zakritega solnca se je še videl, vsa
okolica pa je bila na pol mračna. Tudi ta
srp je izginil, in svetlobni venec seje po¬
kazal v vsej krasoti. Popoln solnčni mrk
je zares veličasten naraven prizor Mrk
je trajal prav dve minuti.

Ves zavzet zavpije neki zvezdo -
znanec: »Vsi se moramo pokatoličaniti,
pater; verujemo v veliko moč Matere
Božje; zakaj to je bilo res njeno delo.«
Ko je to izgovoril, zakrili so zopet oblaki
solnce.

42

Po kosilu, pri katerem sem naprej
molil, spolnili so vsi obljubo. Pokleknili
so in zahvalili Marijo za čudovito pomoč.
Profesor Nipher je povedal odkritosrčno,
da je molil prvič v življenju.

Ne samo zvezdoznance, ampak nas
vse mora osupniti ta znameniti dogodek.
Vsi moramo zaklicati: »Oj, čudovita
moč ljubeznive Matere Božje, o čudežna
moč rožnivenške molitve!« Že radi tega
mora biti rožni venec uspešna molitev,
ker ga je darovala svetu Marija sama.
Kakor poroča ustno izročilo sv. cerkve,
kronika dominikanskega reda in izrek
mnogih papežev, učila ga je Marija Do¬
minika in mu velela, naj ga širi med
krščansko ljudstvo. Kakor se imenuje
Očenaš Gospodova molitev, ker ga je
učil Kristus, naš Gospod, tako moramo
imenovati rožni venec molitev Matere
Božje. Da bi ga z božjo milostjo vselej
prav cenili in ljubili, molimo tri če-
ščenamarije.

43

10. majnik.

O rožnem vencu.

O strašni kazni, ki je zadela za-
smehovavca rožnega venca, poroča neki
dopisnik listu »Semaine catholicjue de
Toulouse«:

čujte zgodbo, za katere resnico vam
jamčim: Neki prostomislec iz »Vallieres
les Grandes« v okraju Loire et Cher je
obesil pred mesecem svojemu psu molek
krog vratu. »Molek«, dejal je posme-
hujoč se, »poda se dobro kot ogrljak
(zavratnica), in res sem ustrelil nena¬
vadno mnogo in lepih zajcev, odkar
ga pes nosi.« Kmalu po tem bogokletnem
govoru zboli ta srečni lovec v vratu.
Vrat mu je zatekel, da ubožec ni mogel
ne jesti, ne piti, ne dihati in da je v
treh dneh umrl za groznimi bolečinami,
prav za prav ga je zadušilo.

Ni skoro ireba pristaviti, da je bil
pokopan — kakor žival — brez cerkve¬
nega blagoslova in spremstva.

44

Tako kazen na duši in telesu za¬
služi pač trdovratni grešnik, ki se drzne
zasmehovati tako častno molitev, kakor
je rožni venec. Saj je ta molitev se¬
stavljena iz najsvetejših, najlepših in
koristnejših cerkvenih molitev. Najdražji
biseri iz zaklada cerkvenih molitev so
združeni tu v eno samo pobožnost. Na¬
vadno pričenjamo sveti rožni venec, da
obudimo tri božje čednosti vere, upanja
in ljubezni in popolno kesanje, kar
nam srce nagne k pobožnosti in nam
vest očisti naših grehov. Potem molimo
apostolsko vero, za katere posamezne
besede je tekla mučeniška kri. Tej sledi
oče naš, najlepša molitev, ki jo je učil
Jezus Kristus, večna modrost. Ža tem
se vrsti pomenljiva molitev »Ceščena-
marija«, s katero so pozdravili nadangel
Gabriel, pobožna Elizabeta in neki ka¬
toliški cerkveni zbor presveto Mater
Božjo. Ali naj bi nam priskutilo rožni
venec, ker treba tolikokrat ponoviti Ce-
ščenamarijo? Nikakor ne, ampak še-le
vzbuditi in ohraniti morajo te sladke
besede našo pobožnost. Posameznim če-

45

ščenamarijam pristavljamo premišlje¬
vanje skrivnosti iz življenja, trpljenja in
poveličanja Jezusovega in njegove pre¬
svete Matere. Te skrivnosti stavljajo pred
naše oči življenje Zveličarja sveta in
preblažene Device Marije, podajajo duši
najslajši vžitek in nas povzdigujejo v
pobožnosti. v  Med posamezne odstavke
vtikamo »čast bodi Bogu«, ki je izmed
najstarših in najčastitljivejših molitev
naše cerkve, katero so, skoro bi rekli,
prvi kristijani čuli od nebeških duhov,
ki leže na svojem obrazu pred božjim
prestolom slave Najvišjega s podobnimi
besedami. Res, ta tako preprosta in
vendar tako plemenito in primerno se¬
stavljena molitev poveličuje tudi Marijo,
»posodo vse svetosti« in je vredna, da
jo občuduje ves svet! In ničvreden člo¬
vek bi jo smel zaničevati, prezirati in
celo zasramovati!

Da bomo tembolj cenili rožni venec,
preglejmo, kaj vse doseže ta molitev.
Saj nam pripoveduje svetovna zgodo¬
vina, da je ta molitev v šestnajstem
veku premagala in ustavila moč Turkov,

46

ki so si hoteli podjarmili vse krščanske
dežele. Sad te molitve je bila sijajna
zmaga krščanska pri Lepantu. V za¬
hvalo je potem papež Gregor XIII. po¬
stavil praznik rožnega venca. Tako pri¬
pisujejo tudi zmago krščanskega orožja
pri Temešvaru in na otoku Krfu po¬
božni rožnivenški molitvi.

Cele fare, škofije in dežele so se
ohranile v pravi veri z rožnim vencem.
Sv. Dominik je pridigoval rožni venec,
ljudstvo ga je sprejelo z veseljem, in
vsa južna Francija se je obranila krivo¬
verstva Albigencev. »Splošno vsi pri¬
znavajo, da ima svet jako mnogo za¬
hvaliti tej pobožnosti; koliko duš je pač
že rešila ta molitev grešnih spon, ko¬
liko jih je navdušila za pobožno živ¬
ljenje ! Koliko nebeščanov mora zahva¬
liti to molitev, da so srečno umrli!«

Kristijan, ako hočeš izkusiti sam na
sebi čudež milosti, moli vsak dan pet
odstavkov rožnega venca s prav posebno
pobožnostjo, in kmalu boš zaznal tako
spremembo v srcu, tako sovraštvo do
greha, tako hrepenenje po čednostih,

47

da boš priznal: Čudež se je zgodil nad
menoj! Res, čudovita v  molitev je rožni
venec!« Molimo tri češčenamarije, da
bi mnogi to poskusili.

11. majnik.

O rožnem vencu.

Napoleon I. stoječ na vrhuncu svoje
slave, gre nekoč v gledišče. Mlad go¬
spod visokega rodu, Rohan Chabot,
princ leonski, ga spremlja. Cesar se malo
meni za predstavo, razveseljuje pa se
opazujoč gledavce in poslušavce. čez ne¬
koliko časa zapazi čudeč se, da se nje¬
gov komornik ne meni za igro, in svoje
roke skriva pod gube svoje obleke.
Hitro ga zgrabi cesar za roko in najde
molek. Ker mladi princ ni bil takrat v
posebni milosti pri cesarju, bil si je
svest, da dobi strog ukor. Napoleon pa
mu de: kakor vidim, ste vzvišeni nad
neumnosti te igre. Vi boste še pravi
mož. Le nadaljujte in molite rožni venec,
ne bom vas nič več motil. Princ je po-

48

stal res pravi mož; umrl je namreč kot
besangonski nadškof in zapustil svoji
škofiji mnogo spominov pobožnosti in
ljubezni do bližnjika.

Večjega pomena je za nas kakor
Napoleonova sodba, če prav mu ne od¬
rekamo razuma in spoznanja ljudij, kako
ceni in časti rožni venec sveta cerkev,
katero vodi sveti Duh pri volitvi po-
božnostij. Cela vrsta papežev, med njimi
naš sedanji sveti oče Leo XIII, pripo¬
ročala je najiskreneje katoliškim kristi-
janom vsega sveta rožni venec v zgo¬
vornih poslanicah. Potem je to molitev
sveta cerkev bogato obdarovala z od¬
pustki, da bi nas še bolj navdušila. Be¬
nedikt XIII. je podelil sto dnij odpustka
za vsak Očenaš in Ceščenamarijo onim,
ki najmanj pet odstavkov hkrati molijo
in rabijo pri tej molitvi s posebnimi
pravicami blagoslovljen molek. Popolne
odpustke dobiva večkrat med letom ob
praznikih, kdor vsak dan rožni venec
moli in ob teh dneh prejme zakrament
sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.

49

Čuditi se moramo množici odpust¬
kov, katerih se udeležujejo udje na¬
vadne rožnivenške bratovščine. Po¬
polni odpustki:  1. Na dan spre¬
jema pod navadnimi pogoji. 2. Isti dan, .
ako se obhajaš v bratovski cerkvi ali
kapeli, moliš vsaj pet odstavkov in na
namen sv. Očeta. 3. Prvo nedeljo vsa-
cega meseca; pogoji: spoved, sv. ob¬
hajilo v bratovski cerkvi; ali če je bilo
obhajilo drugje, vsaj molitve v isti cer¬
kvi. 4. Isti dan še en popolni odpustek,
kdor se udeležuje procesije. 5. Ob praz¬
nikih Marijinih. 6. Ob petih praznikih
Gospodovih in praznik cerkvenega pa-
trona. 7. Dva poljubna petka v postu,

8. Smrtno uro. — Nepopolni:  1. Sto
let in prav toliko kvadragen za vsak
dan, ako skesani nosimo sv. rožnivenec
pri sebi Mariji na čast. 2 .  Pet let in pet
kvadragen, kolikorkrat izgovarjamo med
rožnivenško molitvijo sveto Ime Jezus.

3. 300 dni, ako obiščemo bolnika, gremo
za pogrebom. 4. 100 dni odpustka, kadar¬
koli obiščemo bratovsko cerkev. 5.60 dni
za vsako delo bogoljubnosti ali krščanske

50

ljubezni itd. (Maurel. 1881.) Druge bra¬
tovščine svetega rožnega venca imajo še
druge odpustke.

Pomisli torej, kristijan, kako koristno
ti je, da si skušaš skrbno pridobiti od¬
pustke, katere ti ponuja sveta cerkev.
Gotovo si se že smrtno pregrešil v svo¬
jem življenju, in brez dvoma te teži ne-
brojno malih pregreškov. Ce tudi po
pravici upaš, da so ti bili odpuščeni
pri izpovedi, moral boš vendar-le še
radi njih trpeti v časnem ognju. V vsa-
katerem oziru bi se namreč morali iz¬
povedati, da bi bili oproščeni vseh časnih
kaznij. Koliko dnij, let, morda stoletij
ognja ti je namenjenih ?

In vendar je trpljenje v vicah ne¬
znansko mučno! Le v enem oziru se
loči od peklenskega, da namreč ni večno.
Uboge duše gore v najhujšem ognju, v
ognju, v primeri s katerim je zemeljski
le slaba slika. Ali te torej nič ne straši,
da bi bil pahnjen po smrti v ta ogenj?

Nekateri cerkveni učeniki menijo,
da so kaznovani v vicah oni, ki na svetu
zaničujejo odpustke in se nič ne trudijo,

51

da bi se jih udeležili, ker jim Bog ne
naklanja odpustkov, katere jim name
njajo na zemlji domačini ali druge po¬
božne duše.

Molimo torej pridno rožni venec,
bodimo pobožni udje rožnivenške bra¬
tovščine, da se s tem udeležimo tako
bogatih odpustkov. Da bi nam prebla-
žena Devica izprosila v tem oziru modro
gorečnost, molimo pobožno tri Ceščena-
marije.

12. majnik.

O rožnem vencu.

Na švicarskih planinah se nahaja
blizu vasice Keslar kapelica z imenom:
Pri naši ljubej Gospe nevarnega padca.
Zidali so to kapelico radi sledečega do¬
godka:

Dne 28. maja 1866 sta šla tam mimo
zjutraj ob treh prav urno dva moža na
goro. Prvi je bil Leon Marey-ski, iz
francoske pokrajine Bretagne, drugi je
bil mlad mož iz Keslar-ja, službujoč za
vodnika potujoči gospodi, ki je hodila

4 *

52

na lov na divje koze. Leon je bil preje
častnik v papeževi vojni. Doma je imel
zelo pobožno mater, ki ga je nerada
pustila odpotovati, zato pa zanj temveč
molila in se mirila z mislijo, da nosi
škapulir in biva zato pod Marijinim
varstvom. Kmalu sta dospela do velike
višine; na obeh straneh steze so zijali
prepadi. Ker je govoril vodnik le malo,
molil je Leon kakor vsak dan rožni
venec.

Vodnik pa se je tedaj vdal popol¬
noma strašni izkušnjavi; morilne misli
so vstajale v njegovi duši. Mislil si je,
ta gospod ima denar; ko bi ga jaz imel,
zidal bi si hišo; ko bi še živ ostal, če
ga telebnim v prepad, umorim ga spodaj
popolnoma. Da mene nihče ne bo mogel
sumničiti, pustim mu nekoliko denarja
v listnici.

Ob osmih sta bila na štrleči skali,
pod katero je šumela gorska reka. Leon
se nagne za trenotek čez globel, da bi
si natančneje ogledal kraj. Vodnik po¬
rabi to priliko, sune ga z vso silo, da
se zvrne vnic v prepad.

53

»Presveta Devica!« zavpije Leon s
polnim glasom, in se trklja od skale
do skale, dokler ne izgine v strašni
globini.

Po naravnem potu bi se mu moralo
truplo razbiti na tisoč koscev. Izgubil
je tudi vso zavest, ko je ležal v globini
na robu gorske reke. Ko se pa popol¬
noma zave. prepriča se, da se mu ni
prelomil noben ud. in da se je le ne¬
koliko obtolkel. Spomnil se je hkrati,
da je moleč rožni venec padel v glo¬
bino in da je padajoč poklical na pomoč
presveto Devico. Ves vesel spozna, da
je storila Marija čudež nad njim, in
zato opravi kleče zahvalno molitev.

Ko vstane, vidi svojo puško nepo¬
škodovano, visečo na grmovju. Sname
jo in gre proti prepadovi odprtini. Kar
pridrvi hudobni vodnik, da bi žel sad
svoje hudobije. Ko zagleda Leona s
puško, osupne in odbeži, da ga ni bilo
nikdar več videti v onem kraju. Leon
Pa je dal zidati kapelico na onem kraju
v  spomin, da ga je Kraljica svetega
rožnega venca prečudno rešila.

54

Ker so bile vse pobožne in razsvet¬
ljene duše prepričane o netajni moči
svetega rožnega venca, zato so ga vedno
od njegovega početka, torej že sedem¬
sto let, opravljale z veliko gorečnostjo.
Sv. Frančišek Salezijan je pripoznal, da
ga ta molitev razsvetljuje in mu naj¬
bolj pomirja srce. Sv. Roza Limanska
je v rožnem vencu skušala sladkosti
premišljevalne in vrednost ustne mo¬
litve. Sv. Frančišek je ne le molil vsak
dan te molitve, ampak je nosil molek
očito krog vratu. Sv. Alfonz je ljubil že
kot otrok rožni venec, kot redovni usta-
novnik ga je ukazal moliti vsak dan
redovnikom svoje kongregacije, in kot
škof ga je molil vsak večer skupno s
svojo družino. Veliki cesar Karol V.
ga je molil vsak dan prav pobožno, in
če se je oglasil kdo med molitvijo za
vsprejem, moral je čakati. Imenitni glas¬
benik Haydn je bil pobožen častivec rož¬
nega venca. Ce so ga ovirale težkoče
pri izvršitvi umotvorov, zatekel se je
k rožnemu vencu. Rožni venec moleč
je hodil nekoliko časa po sobi. In glej,

55

pomagalo mu je. Toliko iskanih akordov
se je domislil, da jih še vseh zapisati
ni mogel.

Takisto so papeži in kardinali, škofje
in mašniki, kralji in knezi, učenjaki in
umetniki častili in zaupno molili sveti
rožni venec. Skoro vsi redovniki ga
nosijo nad obleko, pobožni kristijani ga
nosijo s seboj, in mnogi Marijini slu¬
žabniki si ga ovijajo krog roke če gredo
spat.

Pridružimo se tem izbranim služab¬
nikom božjim na tem svetu, da bomo
v njih presrečni bližini prebili večnost.
Da dosežemo to milost, molimo tri Ce-
ščenamarije.

13. majnik.

O rožnem vencu.

Alfred V. je služil kot častnik v fran¬
coski vojni. Ker je bil bogat in ne-
oženjen, udal se je vsem slastem, ki
mu jih je ponujalo novodobno življenje.
Njegovo srce sicer ni odmrlo veri, a
se je zelo odtujilo. Njegova mati, pri

56

kateri je stanoval, jokala je skrivaj, mo¬
lila mnogo za izgubljenega sina in sicer
najraje rožni venec.

»Mati«, de nekega dne Alfred, »za¬
kaj molite za mojo spreobrnitev? Po¬
štenjak sem, ki ni nikomur nič dolžan,
ki izvršuje svoj posel natančno in ni¬
koli ne pride pijan domov. Čemu torej
vedno ta rožni venec moliti, ki je k
večjemu za neolikane ljudi?«

»Vprašuješ«, odgovori mati, »zakaj
za-te molim rožni venec. Zato, ker
imaš časa dovolj za mnoge stvari, samo
za Boga in svojo ubogo dušo nimaš
časa. In zakaj vprav molim rožni venec?
Ker je rožni venec čudovita molitev,
ki je spreobrnila že toliko grešnikov,
ki je rešila že marsikoga iz dušnih in
telesnih nevarnostij.

»Pojdite, pojdite«, norčuje se Alfred,
»kako naj bi nas rešila ta molitev rož¬
nega venca?«

Nekaj tednov je minilo, in na Alfredu
je bila poznati velika izprememba. Po¬
stal je resen, boječ in molčeč. Neko
jutro gre v svojo sobo, pospravi svoje

57

papirje, piše pisma in — morda svojo
oporoko ali testament. Šlo se je namreč
za njegovo srečo —• za njegovo živ¬
ljenje.

Popoludne obišče svojo mater. Stara
gospa je klečala v svoji sobi in molila
rožni venec. »Mati«, vpraša ginjeno
Alfred, »zakaj molite tako goreče?«

»Nepopisen strah me muči«, odgo¬
vori mati, »zdi se mi, da ti preti velika
nevarnost. Izgubila sem že iz davna
zaupanje svojega sina. K Bogu vzdi¬
hujem, da reši tebe in potolaži mene.«

»Pomirite se, mati«, tolaži sin, »vse
se dobro izteče.«

Tresoč se glas je pričal, da se laže.
Strah se ga je lotil, čez nekoliko ur
stopi Alfred urno v sobo svoje matere
in ji pokaže pismo. Utrujena je sedela
stara gospa na naslonjaču in molila še
vedno rožni venec.

»Mati,« zakliče živahno Alfred, »be¬
rite to pismo ali pa vam povem sam
vsebino. Zaradi svoje nagle jeze sem
nekoga razžalil in jutri ob zori bi se
moral dvoboj odločiti. Moj nasprotnik

kupec H. je izvrsten strelec, ki je že
nekoga ustrelil v dvoboju. Kot razža-
ljenee bi moral prvi ustreliti. Gotovo
bi me njegova kroglja usmrtila. Sedaj
pa je preklical svojo zahtevo, ne iz
strahopetnosti ampak, kakor mi piše,
ker se mu je vzbudila vest, in mu ne
da miru, očitaje mu vedno to pregreho.
Svoj *iv dan se-hoče pokoriti v nekem
samostanu. Ljuba mati, vašo molitev
rožnega venca moram zahvaliti, da sem
rešen smrtne nevarnosti. Slovesno obe¬
tam pred Bogom in Marijo, da se bom
poboljšal!«

Mati in sin poklekneta in molita
rožni venec jokaje samega veselja. Cez
nekoliko tednov se poslovi Alfred in
sedaj skrbi v tihi celici za svoje izve-
ličanje. _

Ta vse hvale vredna mati se torej
ni dala motiti zaničevanju svojega lahko¬
miselnega sina, da bi jenjala ljubiti in
moliti to molitev. Posnemajmo jo! Vsak
čas zasramujejo, sovražijo in preganjajo
nasprotniki prave vere rožni venec. Ko-

59

liko nejevercem, koliko krivovercem,
koliko mlačnim kristijanom, koliko pre¬
grešnim katoličanom je zoprna ta mo¬
litev? Ali nismo že sami, občevaje s
takimi ljudmi, čuli pikre opazke o rož¬
nem vencu? Ali naj bi bil to vzrok,
da pustimo tudi mi to molitev in da
bi jo le malo cenili ? Nasprotno! Ker
vsi peklenski privrženci tako enodušno
sovražijo rožni venec, je to neovržno
znamenje, da je satan, ki vodi svojih
služabnikov nazore, sovražnik rožnega
venca. Rožni venec mora biti torej
nekaj dobrega, nekaj prav dobrega. S
podvojeno ljubeznijo ga moramo torej
ljubiti, s podvojeno gorečnostjo moliti.

Ce kdo nič ne mara za rožni venec,
je to slabo znamenje za katoliškega
kristijana, znamenje, da ga v mislih ne
vodi božji duh, znamenje, da se nagiba
krivoverstvu in nejeveri, znamenje, da
ni med izvoljenci božjimi in med pri¬
hodnjimi svetniki. Pred to največjo ne¬
srečo varuj nas neskončno dobrotni Bog!
Za milost, da bi močno napredovali v
češčenju rožnega venca in se k njemu

80  —

zaupno zatekali v vseh stiskah in nad¬
logah. molimo sedaj tri navadne Ce-
ščenamarije.

14. majnik.

O rožnem vencu.

Goreč duhovnik pripoveduje iz bo¬
gatega zaklada svojih izkušenj sledečo
jako znamenito dogodbo:

Trdovraten grešnik je zbolel in iz¬
gubil skoro popolnoma zavest. Trideset
let je že živel kakor pagan in se ni več
izpovedal. Tudi kadar se je zavedal, ni
hotel slišati o spreobrnitvi ali o prejemi
sv. zakramentov, če tudi mu niso tajili
nevarnega stanja Duhovnik, ki ga je
večkrat obiskal brezuspešno, sklene iz
usmiljenja maševati na čast preblažene
Device Mtrije, da bi se bolnik popol¬
noma zavedel in se zopet spravil z
Bogom. In glej, med mašo se vzbudi
bolnik in vpraša: »Ni li nobenega du¬
hovnika tu?« Takoj po maši sporoče
to duhovniku, ki nemudoma prihiti k
bolniku. Ta je bil na vse pripravljen;

61

izpove se skesano in prejme z zgledno
pobožnostjo druge sv. zakramente.

Ko je bilo vse dovršeno, in je srečni
spokorjenec prisrčno zahvalil duhovnika,
vpraša ga le-la: »Povejte mi vendar,
kako si razlagate izredno usmiljenje
božje, katerega ste se udeležili? Ali vam
je kaj pomagala ljuba sveta Mati Božja?

»Da,« odgovori bolnik, »sveta Mati
Božja mi je pomagala. Ko sem bil star
štirinajst let, umrla mi je dobra mati.
Na smrtni postelji sem ji moral oblju¬
biti, da bom molil vsak dan vsaj en
odstavek rožnega venca. Ko sem to
zatrdno obl jubil, reče mi: »Ker sem
te izročila y Marijinemu varstvu, lahko
umrem!« Ce tudi sem živel brezbožno,
vendar nisem nikdar opustil onega od¬
stavka. Včasih sem ležal zvečer že v
postelji in sem menil zaspati brez ve¬
černe molitve, kar se spomnim, da še
nisem izpolnil materine volje. Vselej
sem takoj vstal, pokleknil in opravil
obljubljeno molitev«.

62

Kakor je bil rožni venec zadnja in
edina molitev tega ubogega grešnika,
tako je sploh molitev vsega krščanskega
ljudstva, splošna molitev v katoliški
cerkvi. In to je zopet sijajna prednost,
ki jo občudujemo na tej molitvi.

V starem zakonu so bili po volji
božji psalmi Davidovi in nekaterih pre¬
rokov navadna molitev izvoljenega ljud¬
stva. V novem zakonu pa je božja pre¬
vidnost krščanskemu ljudstvu pripravila
rožni venec, da more razodevati svojo
pobožnost.

In kako pripraven je rožni venec za
toliki smoter! Na milijone štejemo kri-
stijanov, ki nimajo prilike brati, ki ne
znajo čitati, ali bi jih branje preveč
utrudilo pri pobožnih vajah. Kako je
tudi možno dalje časa pogovarjati se z
Bogom pobožno in zbrano, če ga ne
podpira kak zunanji pomoček ! Najboljši
pomoček za ta namen pa je molek.
Rožni venec lahko vsak moli, olikanec
in neolikanec, starček in otrok, knez in
berač, najpobožnejši svetnik kakor naj-
nevrednejši grešnik. Najbolj zanimive

63

verske resnice razsvetljujejo duha, naj¬
lepše molitve napeljujejo srce k po¬
božnosti, brez posebnega truda moliš
rožni venec lahko po več ur. Moliš ga
pred Presvetim na altarju v tihi cerkvi,
moliš ga na hrupnej cesti, moliš ga
počivajoč in z delom obložen, pri naj¬
svetlejšem dnevu in po noči, ko ne
zatisneš očesa, moliš ga lahko, ko se
ti dobro godi, in v bolezni, stiski in
trpljenju. O moj kristijan, ni-li rožni
venec bil včasih tvoja zadnja in naj¬
večja tolažba?

Res, ne ločimo se več od rožnega
venca, ki ga je Bog odločil katoliškemu
ljudstvu kot posebno molitev, ki je
ljudska molitev katoliške cerkve. Kakor
smo katoličani v veri in življenju, tako
hočemo biti tudi v molitvi. Katoliški
rožni venec molimo tu v svoji domo¬
vini, kakor ga molijo po vseh delih sveta
naši katoliški drugi. Pred vsim svetom
se ponašajmo s tem znamenjem kato¬
liškega kristijana. Z molkom v roči
hočemo dokončati svojo zemeljsko pot,
hočemo leči na smrtno posteljo, pričeti

64

zadnji boj in izdihniti duha. Da, na
mrtvaškem odru naj še ovija otrple
roke in z nami naj se pogrezne v
grobno tihoto častitljivi, ljubi in tako
tolažilni rožni venec! Da bi se vedno
oklepali tako trdno rožnega venca naše
nebeške Matere, molimo tri Ceščena-
marije. _

15. majnik.

O rožnem vencu.

Dne 10. marcija leta 1615 je umrl
mučne smrti zavoljo svoje vere du¬
hovnik jezuitskega reda v Glasgowu
na Škotskem. Imenoval se je Janez
Ogilby, in zaslužil si smrt trdeč, da ima
v verskih rečeh vso oblast papež, ni¬
kakor pa ne kralj. Takrat je vladal
Jakob I.

Ko peljejo patra Ogilby-ja na mo¬
rišče, pridruži se mu med potoma
protestantski pridigar in ga nagovori:
»Milujem vas, da morate umreti tako
sramotno radi svoje trme.« Jezuit mu
odgovori: »Da umrem ali ne, ne od-

65

ločujem jaz. Jaz si tu ne morem po¬
magati. Obdolžili so me veleizdaje in
radi tega grem sedaj-le v smrt.

»Veleizdaje?« odgovori pridigar,
»nikakor ne, o tem ni govora. Verje¬
mite mi, pater Ogilby, če se odpoveste
udanosti do papeža, vse vam bodo od¬
pustili in pozabili, celo obsipali vas bodo
s častmi.«

»Najbrže se šalite?« vpraša pater.

»Ne, ne«, odgovori protestant, »go¬
vorim resno in z naročilom in poobla¬
stilom. Naš protestantovski nadškof me
je pooblastil, da vam ponudim v zakon
njegovo hčer in bogato službo za doto,
ako prestopite k naši veri.«

Med tem dvogovorom prideta na
morišče, kjer so stale vislice. Pridigar
nagovarja redovnika, naj si vendar
ohrani življenje. Pater Ogilby pa mu
zatrjuje, da ve ceniti življenje, da pa
ne sme onečastiti svojega imena.

»Saj sem vam že povedal«, trdi
protestant, »da vas bodo obsipavali s
častmi.«

• 5

Šmarnice.

66  -

»Dobro«, pravi pater Ogilby, »po¬
novite glasno pred zbrano množico, kar
mi obetate.«

»Zgodi se«, odgovori pridigar.

»čujte«, zakliče pater Ogilby z odra
mnogoštevilnemu ljudstvu, »čujte, kaj
se mi obeta!«

In protestantovski pridigar govori
glasno:

»Patru Ogilby-ju obetam življenje,
hčer našega nadškofa in bogato službo,
ako prestopi k naši veri.«

»Ali ste čuli vsi?« zavpije pater,
»ali ste pripravljeni pričati o tem, če
vas poprosim?«

»Smo, smo«, kriči ljudstvo, »stopite
z odra, pater Ogilby, stopite z odra!«
Pričujoči katoličani so se tresli strahu,
protestantovski obrazi pa so se žarili ve¬
selja. »Torej se mi ni treba bati, da bi
me preganjali kot veleizdajico?« vpraša
pater.

»Nič, nič,« vpijejo z vseh strani j.

»Na odru torej stojim samo radi
katoliške vere? To je moja edina pre¬
greha ?«

67

»Da, samo radi vere!«

»Izvrstno«, odgovori pater Ogilby,
»to je več nego sem pričakoval. Edino
radi katoliške vere sem obsojen. Za to
katoliško vero pa bi rad stokrat življenje
daroval, ko bi le mogel. Samo eno živ¬
ljenje imam, vzemite mi je brez odloga;
vere mi ne boste nikoli izruvali iz srca.«

Ko katoličani začujejo te besede, ne
morejo zakriti velikega veselja; besneli
pa so protestantje, ki so se ujeli v lastno
mrežo. Najbolj se je razsrdil protestan-
tovski pridigar; patru Ogilby-ju, ki je
hotel nadaljevati svoj govor, ni dovolil
nobene besede več, temveč je ukazal
rablju, naj stori svojo dolžnost. Rabelj
prosi mučenca odpuščenja; ta ga po¬
ljubi. Potem vzame pater Ogilby, predno
mu zavežejo roke, svoj molek in ga vrže
za spomin med krog stoječe ljudstvo.
Molek zadene kalvinskega mladeniča na
prsi. Bil je baron Janez Eckersdorf-ski
potujoč takrat po Škotskem. Kot zaupen
prijatelj nadvojvode Leopolda, brata ce¬
sarja Ferdinanda II., postal je pozneje
namestnik v Trier-ju.

5 *

68

Kot osivel mož je pravil patru Bole-
slavu Balbinu iz Jezusove družbe: »Ko
so umorili patra Ogilby-ja, zadel meje
njegov molek na prsi, da bi ga lahko
ujel, ko bi me ne ovirali katoličani, ki
so se pohlepno zanj pulili. Takrat pač
nisem mislil, da bom menjal kedaj svojo
vero, toda oni molek me je zadel v srce,
in od onega trenotka nisem imel več
miru. Vest mi je bila vedno razburjena
in mi govorila: Zakaj je moral zadeti
molek tebe in ne drugega? Ta misel
me ni zapustila noben dan skozi več
let — in pokatoličanil sem se. Svojo
spreobrnitev pripisujem blagoslovlje¬
nemu molku. Ko bi ga mogel dobiti,
dal bi vse zanj; in ko bi ga imel, ne
dal bi ga za noben denar «

Ta zgodovinski dogodek uči, da Bog
ne deli dobrot le pobožnim molivcem
rožnega venca, ampak celo z molkom,
ki ga rabimo, kedar molimo rožni venec.
Molke cerkev blagoslavlja in jim pri¬
deva odpustke. Cenimo in ljubimo torej
molek in ne sramujmo se imeti ga v
rokah moleči ali pristopajoči k svetemu

69

obhajilu, imejmo ga pri sebi po noči in
po dnevu, ne ločimo se od njega ne v
življenju in ne v smrti. Prečastita Kra¬
ljica rožnega venca Marija, na katero
se naslanja to češčenje, poplačala nam
bo to na zemlji in v nebesih. Da bi
nas potrdila v tej pobožnosti, molimo
tri Ceščenamarije.

16 . majnik.

O rožnem vencu.

V rimski propagandi, velikanskem
zavodu, kjer se vzgajajo misijonarji za
ves svet, pripovedoval je častiti sivolasi
duhovnik Vitalis dogodbo svojega spre¬
obrnjenja s sledečimi besedami:

Bil sem jud, petnajst let star in sem
stanoval v očetovski hiši pri Damasku
v Siriji. Nekega večera potrka na naša
vrata starček in prosi milo prenočišča.
Iz usmiljenja smo ga vsprejeli in mu
dali tudi večerje. Drugega jutra ni
mogel radi onemoglosti več iz postelje
vstati. Njegova častitljiva vnanjščina nas

70

je vse pridobila; storili smo vse, kar
smo le mogli, da bi ga pokrepčali. A
opazili smo, da se mu bliža smrt prav
nagloma. Tudi smo izvedeli iz njegovih
ust, da je katoliški misijonar, kar nas
je nekoliko oplašilo.

Malo ur pred smrtjo me pokliče k
sebi, potisne mi molek v roko in pravi:
»Natan, ne zametuj zahvale umirajočega
starčka, ki ti ne more drugega dati za
izkazano ljubezen nego to svojo naj¬
dražjo in zadnjo lastnino.«

Nejevoljen sem odstopil. Kaj naj bi
jaz jud z molkom? Nalahno se na¬
smehne in reče: »Ne boj se, Natan,
molka; zakaj ona, katero z njim ča¬
stimo, je največja hči tvojega ljudstva.
V stiski in nevarnosti obrni se k nji in
gotovo ti bo pomagala. Veruj, moj dar
ti bo v srečo.« —- Vzel sem molek.
Kmalu potem je izdihnil duhovnik.

V začetku sem nekako zaničevaje
ogledoval molek in se bal komu kaj
povedati o tem daru. Toda besede:
Marija je največja hči tvojega naroda,

71

niso mi šle iz spomina. Ali je to res?
Zakaj je torej ne časte moji verski
tovariši ?

Kmalu so se me lotile velike stiske
in ne vede, kaj delam, vzel sem v nad¬
logi molek in zaklical: »Oj, največja
hči mojega naroda, pomagaj zapušče¬
nemu človeku!« Pomagala mi je na
čudovit način. Hvaležnost me je na¬
ganjala, da bi spoznal to največjo hčer
svojega naroda natančneje, in bral sem
nekoliko krščanskih knjig. A čim globlje
sem prodiral v nauke katoliške cerkve,
tem huje se je vnel v meni boj med
zmoto in resnico; zakaj juda težko pre¬
pričaš. Kolikokrat sem ob onih soparnih
dneh vzdignil molek in zaklical: »Naj¬
večja hči judovska, če je res, kar je
pisano in mi je umirajoči starček rekel,
pomagaj mi!« In Kraljica svetega rož¬
nega venca je uslišala molitev ubogeg-a
juda. Postal je kristijan in katoliški
duhovnik. Uvedla ga je v vinograd Go¬
spodov. In v kateri stiski koli sem jo
klical, vselej mi je pomagala.

72

Judovski deček Natan začetkoma še
moliti ni znal rožnega venca, in vendar
mora njega zahvaliti za svojo časno pa
tudi za večno srečo. Mi smo tako srečni,
da ga molimo, kakor ga je Marija na¬
rekovala in kakor zapoveduje sv. cerkev.
Molimo ga torej pravilno. Ne pozabimo
premišljevati skrivnostij veselega, ža¬
lostnega in častitljivega dela. Ko bi
to premišljevanje namestili z drugimi
vzkliki, na pr. z besedami: »Hvaljeno
bodi presveto Rešnje Telo,« ali »Bog
daj umrlim večni mir!« opravljali bi
sicer ^lobro molitev, a pravega rožnega
venca bi vendar ne molili in ne zado-
bili odpustkov sv. rožnega venca. Med
molitvijo naj te skrivnosti plavajo pred
našim duhom in nas uvajajo v njim
primerno pobožnost.

Potrudimo se, da bomo molili rožni
venec s pravo pobožnostjo. Ce tudi je
lepa in izbrana molitev sv. rožnega
venca, vendar jo opravljajo mnogi kri-
stijani pomanjkljivo in razmišljeno. Ko
ustnice molijo, plavajo misli po vsem
svetu. Mnogi celo obstanejo in ne vedo

73

več, kaj da so že odmolili in kaj morajo
še moliti. Taka molitev je res prazna
slama, kakršne Bog in Marija ne po¬
slušata in katere rie moreta poplačati
z milostimi.

Varujmo se tudi zelo navadne raz¬
vade, da bi molili rožni venec z veliko
naglico. Ce nagovarjamo imenitnega
gospoda, tedaj govorimo počasi, pre¬
mišljeno in s spoštovanjem. Kedar go¬
vorimo z Bogom ali Marijo, ali naj bi
se ne ozirali tudi na to? Preblažena
Devica je sama razodela sv. Evlaliji,
da so ji ljubši peteri odstavki rožnega
venca, če jih počasi in pobožno molimo,
kakor petdeseteri, katere molimo pre-
urno in brez pobožnosti. Za veliko
milost, da bi rožni venec molili vselej
z y brano in prisrčno, molimo navadne tri
Ceščenamarije.

17. majnik.

O rožnem vencu.

Morda je minulo petdeset let, kar
je sedel v Londonu na Angleškem žup-

74

nik B. v svoji učni sobi ob pozni uri.
Mitro se odpro vrata in v burni naglici
mu naznani hišna, da zahteva umirajoča
gospa v gosposki ulici štev. 18 zadnjo
pomoč duhovnikovo. Ker je bil župnik
ves vtopljen v svoj uk, ni si zapomnil
dobro številke, in vstopi v hišo s šte¬
vilko 8. Gosposka ulica ni zaslužila tega
imena, zakaj vnanjost malih hiš je pri¬
čala o ubožnosti svojih prebivalcev. Na
siromašnem ležišču najde gospo, katere
pa ni poznal.

Poleg nje je sedel njen mož, ki se
je ob duhovnikovem prihodu vspel in
razjarjeno zakričal: »Kaj hočete tu ?
Kdo vas je poklical?«

»Poklicali so me«, odgovori župnik.

»A, jaz nisem nikogar poslal k vam,
idite!«

»Potem sem se pač zmotil pri hišni
številki. Ali, kakor vidim, potreben sem
tudi tu. Brez dvoma me je božje usmi¬
ljenje privelo do smrtne postelje vaše
gospe.«

»Bog bodi tisočkrat zahvaljen, da
ste prišli«, de tiho uboga žena. Mož pa

75

se surovo odreže : »Noben duhovnik ni
prestopil do danes našega praga, tudi
sedaj nobenega ne potrebujem, idite!«

»Te sobe ne zapustim, predno ne
izpovem vaše žene in je ne pripravim
za pot v večnost. Prosim vas, da za¬
pustite za nekaj trenotkov sobo.« Pri¬
jazno je govoril župnik te besede, ven¬
dar odločno, da je odšel mož, če prav
rohneč.

Ko se potem obrne duhovnik k bol¬
nici, potegne le-ta vspod blazine molek
in ginjeno reče: »častiti oče, deset let
vsak dan sem odmolila odstavek rož¬
nega venca za milost, da bi mi Bog
dodelil srečno smrtno uro in duhov¬
niško pomoč.«

Izpovedala se je, prejela sv. popot¬
nico s sv. poslednjim oljem in mirno
zaspala v Gospodu.

Da bi ta dobra žena, ki je prosila
deset let za srečno zadnjo uro, našla
mnogo posnemavcev! Da bi bili mno¬
goštevilni oni kristijani, ki v ta namen
vsak dan molijo odstavek rožnega venca.

76

Saj je srečna smrt skoro največja milost,
ker je od nje zavisna naša večna usoda,
naš delež za vso večnost. Primerno bi
bilo, da bi se vpisali v bratovščino ži¬
vega rožnega venca, katere udje vsak
dan molijo odstavek rožnega venca in
se s tem udeležujejo mnogih odpustkov.
Razen tega si zaslužijo mnogo milostij,
katere se strinjajo z namenom molitve.
Bolje pa bi bilo, ko bi se ujunačili in
sklenili, da bomo izmolili vsak dan rožni
venec spetimi odstavki. Srečen kristijan,
ki moli rožni venec vsak dan, in ga po¬
božno moli! Sveta Mati Božja ga bo
varovala nevarnih pregreh, ali ko bi
zlorabil prosto voljo in se zadrgnil v
zanjke smrtnih grehov, rešila ga bo
kmalu iz njih. Kot mati in kraljica vseh
svetnikov ga bo podpirala v vseh čed¬
nostih in v pobožnosti in ga napeljevala
k svetosti in popolnosti.

Iz tega vzroka molijo v resnici vse
res pobožne in za svoje zveličanje
skrbne duše vsak dan rožni venec.
Kakor duhovnik moli vsak dan svoj
brevijarij, molijo one dan na dan rožni

77

venec. Nemogoče bi jim bilo, da bi
legle zvečer k počitku, če niso izmolile
rožnega venca. Rožni venec je njih
vsakdanja naloga življenja. Noben dan
brez rožnega venca! Težko bi se ime¬
noval dobrega kristijana, pravega slu¬
žabnika Božjega, zvestega otroka svete
Matere Božje, kdor ne moli vsak dan
rožnega venca.

Ne ugovarjajmo, da ne utegnemo.
Ne samo pred delom in po delu, ampak
tudi med opravkom lahko molimo rožni
venec. Koliko poslov, ki so obloženi z
delom od ranega jutra do poznega ve¬
čera, moli vsak dan rožni venec. Koliko
časa pa zamude mnogi z praznimi mar¬
njami, ki pa ne utegnejo moliti rožnega
venca! Ne primanjkuje nam toliko časa,
kolikor dobre volje in veselja do molitve.

Poskusimo vsaj in molimo rožni
venec prav pobožno. Kmalu bomo za¬
jemali iz te pobožne vaje toliko dušnega
veselja, da bomo po njem hrepeneli in
nikdar več jenjali moliti ga. Ta vžitek
pa bo predokus nebeškega veselja, ki
s i ga zaslužimo z rožnim vencem. Da

78

nam Marija izprosi tako ljubezen do
rožnega venca, molimo tri Ceščena-
marije._

18. majnik.

O lavretanskih litanijah.

V Weidenwang-u, mali vasici Go¬
renje Palacije, porodil se je 1. 1714.
jako nadarjen deček Krištof Gluck. Lepi
mladostni dnevi so mu pretekli v ne¬
skaljeni nedolžnosti, in njegovi siro¬
mašni stariši — oče je bil logar —
doživeli so le veselje nad njim. Rad je
zahajal v bližnji samostan, da je tam
menihom stregel pri sveti maši ali pre¬
peval na koru. Imel je silno mil glas
in kakor srebro mu je donel, če je
peval z menihi. Večkrat je moral sam
peti litanije Matere Božje, menihi pa
so mu odgovarjali. Celo v okolici so
govorili o njegovem angelskem glasu,
in vse je drlo v samostan, kedar je on
prepeval litanije.

Seveda bi morali sami dečka slišati
in čuti, s kako prisrčnostjo je k nebu

79

klical: Sancta Maria ! Mater Christi!
Regina angelorum! Vsak nov pozdrav
je pel z novo povišano pobožnostjo, in
solze so mu radi ginjenja zalivale oči.

Nekoč ga vidi in občudovaje posluša
tuj redovnik. Po božji službi počaka pri
durih malega pevca. Ko pride, pritisne
ga ginjen na prsi, izroči mu molek in
reče: »Glej, ljubi otrok, to je vse, kar
ti morem dati; toda obljubi mi, da boš
vsak dan svojega življenja molil sveti
rožni venec, če to storiš, prepričan sem,
da boš še kedaj imeniten glasbenik.«

Mali Krištof obljubi v svoji otroški
preprostosti, da bo rad molil rožni venec
in to je zelo veselilo pobožnega redov¬
nika. Ko je deček rastel, skrbel je Bog,
da se je v izobraževal pri najboljših umet¬
nikih. Čeprav je služil drugim, imel je
vendar vedno priliko za lastno izobrazbo.
Dalj časa je živel v Pragi pri zname¬
nitem učitelju glasbe. Ko je pozneje
potoval neki cerkveni dostojanstvenik
v Rim, da bi nabral najboljša dela
cerkvene glasbe, vzame — kakšna sreča!
— mladega Glucka kot tajnika seboj.

80

Tu ob zibelki najlepših umetnosti]
se mu je ponudila prilika, proučevati
dela najslavnejših skladateljev in po¬
slušati nauk najizvrstnejših učiteljev.
Sam je tako napredoval, da je kmalu
izdal najlepša dela in si z njimi pro¬
slavil ime.

Vrhunec slave je dosegel, ko je
postal 1. 1754. kapelnik dvorne opere
na Dunaju. Tu je vzbudil pozornost
višjih stanov, in njegove umotvore so
cenili čimdalje bolj.

Toda proslavljeni Gluck ni izgubil
mladostnega pobožnega duha. Pogo-
stoma si ga lahko videl v božjem hramu
in pri mizi Gospodovi, vsak dan je molil
rožni venec, kakor je obljubil pobož¬
nemu redovniku v domačem kraju.

Prvo podlago zemeljske in gotovo
tudi večne sreče tega svetovnoznanega
skladatelja nahajamo v pobožnem in
vspodbudljivem petjulavretanskih litanij.
Teh lavretanskih litanij, katere oprav¬
ljamo pri šmarnicah in tudi sicer večkrat

81

pri božji službi, hočemo se spominjati
tu nekoliko obširneje.

Imenujejo se lavretanske litanije, ker
so jih najprej molili in peli na svetovno-
znani božji poti v Loreti na Italijanskem.
Tu se torej časti ona hišica, v kateri je
prebivala nekedaj sveta družina, Jezus,
Marija in Jožef. Na božje povelje so
angelci, kakor spričujejo popolnoma
zanesljive listine, prenesli to svetišče iz
Palestine, katero so podjarmili nejever-
niki, v Italijo.

Od trinajstega veka se razlegajo tu
do današnjega dne, goreči slavospevi in
pobožno ljudstvo kliče v lavretanskih
litanijah Marijo na pomoč.

Kako temeljito in resnično, pobožno
in navdušeno se opisuje v teh litanijah
življenje in čast, delež pri odrešenju in
delovanju sv. cerkve, blagovita delitev
rnilostij in nebeškega veličastva prebla-
žene Matere Božje! Kakor neznansko-
vzvišena prikazen plava nad to mo¬
litvijo nebeška Kraljica v blišču svoje
slave pred našimi čudečimi se očmi.

Šmarnice. 6

82

Iz svetega pisma nove in stare za¬
veze so povzeti oni pomenljivi pridevki,
žareči se kot biseri, iz katerih so se¬
stavljene litanije. Najlepši slavospev so,
ki se je kedaj pel in prepeval v slavo
nebeške Kraljice.

Te tako lepe in svete litanije cenimo
po vrednosti in molimo jih pridno. Raz¬
umno in pobožno jih moramo moliti;
skušajmo jih s pomočjo primernih knjig
vedno bolj razumeti, pri vsakem novem
proslavku vzdihniti s ponovljeno go¬
rečnostjo in se tako udeležiti izveličanja,
katero je dolžna ona razširjati. — Za
Marijin blagoslov k temu sklepu mo¬
limo tri Ceščenamarije.

19. majnik.

O Marijinih praznikih.

Kakor vsi svetniki, odlikoval se je
tudi sveti Stanislav Kostka s posebno
nežno ljubeznijo in pobožnostjo do pre-
blažene Matere Božje Marije. Vračajoč
se nekega dne iz cerkve Marije Snež-

83

niče se pogovarja s svojim spremlje-
vavcem o bližajočem se prazniku Mariji¬
nega vnebovzetja in pravi tudi to-le:
»Zdi se mi, da se ta dan vidi v nebesih
drugo nebo, ker se vzvišena Mati Božja
kaže v vsej krasoti, venčana za nebeško
Kraljico, povišana nad vse angelske
kore do božjega prestola. Ce je res, kar
imam za resnico, da se obhaja ta praznik
vsako leto veličastneje, potem upam,
da se ga bodem udeleževal prihodnjič
tudi jaz.

Ko so srečkah za mesečne patrone,
dobil je za varuha in zagovornika (pri-
prošnjika) v nebesih sv. mučenca Lav-
rencija. Potem spiše pismo Materi Božji
proseč jo za milost, da bi bil na njen
praznik pri nji v nebesih. Na praznik
sv. Lavrencija prejme sv. obhajilo in
prosi svojega priprošnjika, da bi pri¬
poročil Materi Božji prav gorečo listovo
vsebino. Glej, še tist večer se ga loti
mrzlica, in to ga v veliko veselje pre¬
priča, da je prošnja uslišana in smrt
blizu. Ko se vleže, zavpije ves vesel:
* z  te postelje ne bom več vstal! Na

6 *

84

predvečer Marijinega praznika bolezen
že ni bila nevarna ; komaj pa mine pol¬
noč, loti se ga smrtna omedlevica, mrzel
pot ga oblije, moči ga zapuste. Ko pride
prednik, naprosi ga Stanislav, naj ga
polože na zemljo, da bo umrl kot spo¬
kornik. To so mu dovolili. Nato se iz¬
pove in prejme sv. popotnico. Ko pri-
neso presv. zakrament v sobo, zalesketa
njegovo oko nebeškega veselja, in božje
ljubezni je obraz kar razžarjen. Potem
prejme sveto poslednje olje misleč le
na nebo. Pogostoma obrne svoj po¬
gled k podobi preblažene Device, včasih
jo tudi poljubi in ljubeznivo pritisne
na srce. Neki redovnik ga vpraša, kaj
mu molek pomaga, ki si ga je ovil
krog roke, ko ga vendar ne more mo¬
liti. »Tolaži me«, odgovori svetnik, »ker
je molek moje nebeške matere.«—»V
kako tolažbo, brat, ti bo še le, ko jo boš
kmalu sam videl in ji poljubil roko!«
Tu je vzplamtel nov ljubeznipolni žar
iz svetnikovega srca, hrepeneče vzdigne
roke v višavo, izrazujoč svojo željo, da
bi bil kmalu pri ljubljeni Kraljici. Potem

85

se mu prikaže, kakor je pozneje po¬
vedal, sveta Mati Božja, in malo tre¬
nutkov pozneje, ko je jutranji mrak na¬
znanjal veseli praznik vnebovzetja Ma¬
rijinega, izdahne v zamaknjenju svojo
dušo.

Tako velikodušno poplačuje dobrot¬
ljiva nebeška Kraljica gorečnost, s ka¬
tero jo časte zvesti služabniki prazno-
vaje nje praznike. Izprosi jim namreč,
da se udeleže njene slave v nebeškem
kraljestvu.

Ne samo pobožno, ampak z veselim
zadoščenjem praznujmo torej praznike,
katere je katoliška cerkev posvetila Ma¬
riji, posebno sedem glavnih praznikov,
namreč praznik brezmadežnega spočetja,
očiščevanja, oznanjenja, obiskovanja,
vnebovzetja, rojstva in sedem žalostij.
Bripravljajmo se nanje s postom na
badnik (predvečer), počastimo jo s pre¬
jemom- zakramentov svete pokore in
presv. Rešnjega Telesa, premišljujmo
bednosti, katerih nas spominja praznik,
prosimo je milosti, da bomo vselej prav

86

nasledovali, goreče  se udeležimo božje
službe in molimo mnogo k naši ljubi
Materi, katera se tiste dni tako pove¬
ličuje v nebesih in na zemlji.

Oziraje se na praznike Matere Božje
nas opominja njen pobožni častivec sveti
Alfonz:

Prav storimo, če si izberemo izmed
raznih Marijinih praznikov v letu en
praznik, ki se najbolj prilega naši duši.
Na ta dan se pripravimo posebno go¬
reče, posvetimo se s ponovljeno goreč¬
nostjo službi sv. Matere Božje in izvo¬
limo si jo v zaupni ponižnosti za za-
povedovavko, priprošnjico in posrednico
pri Bogu. Pri tej priliki pa moramo pre-
blaženo Mater Božjo prositi odpuščenja,
da smo ji tako zanikrno služili preteklo
leto, hkrati moramo obljubiti, da bomo
prihodnje leto bolj goreči Naposled jo
prosimo, naj nas vsprejme med svoje
služabnike in izprosi srečno smrtno uro.

Ko bi obhajali praznike naše nebeške
Kraljice vedno takisto, kako obilen bla¬
goslov bi nam rosila nebesa, kako utrjeno
bi bilo naše zaupanje, da bomo kmalu

87

vstopili k nepopisnim rajskim slavno¬
stim. Sklenimo torej prav trdno to stvar
in molimo v  za milost, da bi izvršili ta
sklep tri Ceščenamarije.

20. majnik.

O Marijinih devetdnevnicah.

V Ottenbergen-u, selu hildesheimske
škofije, vprusovski provinciji Hannover,
razpostavil je leta 1872 prednik tamoš-
njega frančiškanskega samostana po¬
dobo naše ljube Gospe vedne pomoči.
Neki osebi, Magdaleni Holce po imenu,
ki je štela dvaintridesetlet in je bila
petnajst let bolna ter štirinajst let ni
zapustila postelje, vzbudi se upanje, da
bo pred to podobo zadobila zopet zdravje.
Iz svojega domovja, dve uri oddaljenega
Okeln-a, pripelje se v Ottenbergen, kjer
je imela sestro in meni pričeti pred
čudežno podobo devetdnevnico. Ko vsi
zemeljski pomočki niso pomagali, ho¬
tela je prositi v nebesih, posebno pri
sveti Materi Božji, pomoči. Ker ni mogla

88

niti hoditi, niti sedeti, da se vsak dan
prenesti v samostansko cerkev pred Ma¬
rijino podobo in opravlja z nekaterimi po¬
božnimi dušami devetdnevno pobožnost.
Deveti dan, bilo je 18. septembra 1872,
ko je bila prav sama v hiši svoje sestre,
čutila se je hipoma zdravo. Oveseljena
hitro vstane in steče takoj brez vsa¬
kršne pomoči, brez podpore z urnimi
in krepkimi koraki k čudežni podobi,
da zahvali svojo nebeško dobrotnico.
Vsa fara je bila veselo presenečena.
Drugi dan so pred čudežno podobo peli
slovesno sv. mašo, med katero je ozdrav-
Ijenka prejela sv. obhajilo.

Devetdnevnica kot priprava na praz¬
nike preblažene Matere Božje so po¬
božne vaje, katere so nebesom zelo
všeč in ki naklanjajo dušam mnogo
milostij, čednostij in zaslug. V življenju
sv. Jere se pripoveduje, da je videla
nekega dne množico duš pod Marijinim
krilom, na katere je visoka nebeška
Kraljica gledala posebno dobrotno in

89

milostno. Bilo ji je tudi razloženo, da
so to duše, ki so se pripravile z devet-
dnevnico na Marijin praznik, ki se je
obhajal tisti dan.

Devetdnevnice moreš različno ob¬
hajati, če si naložiš več ali manj molitev
ali čednostnih vaj. Sv. Alfonz nam pri¬
poroča sledeče:

1. Jutranje in večerno premišlje¬
vanje,

2. Obiskovanje presvetega Rešnjega
Telesa.

v  3. Devet Očenašev, Ceščenamarij in
čast bodi Bogu.

4. Tri obiske preblažene Device pred
njeno podobo. Pri teh obiskih treba
zahvaliti Boga za milosti, ki jih je po¬
delil Mariji, in ga za-se prositi posebnih
milostij.

5. Pogosto vzbuditi dejanje ljubezni
do Jezusa Kristusa, ker preblaženi Ma¬
teri Božji ne more biti nič bolj všeč,
kakor da ljudje ljubijo njenega ne¬
skončno ljubeznivega Jezusa.

d. četrturno berilo iz bukev, ki ob¬
ravnavajo Marijine prednosti.

90

7. Zunanje zatajevanje, na primer,
da nosimo spokorni pas, da se postimo
ali zdržujemo sadja ali drugih jedil, ki
jih uživamo posebno radi. Na badnik
(predvečer) se utegneš postiti ob kruhu
in vodi, ako ti dovoli izpovednik.

8. Notranje zatajevanje, na primer,
da premagujemo radovednost, da se
vadimo v molčečnosti, v krotkosti, v
občevanju z neljubimi osebami, potr¬
pežljivo prenašamo nadloge.

9. da se odločno varujemo navadnih
grehov.

10. Da obujamo kesanje nad storje¬
nimi grehi, s trdnim sklepom, da ne
bomo več zagazili v staro grešnost.

11. Da posnemamo Marijine čednosti.
Ob vsaki devetdnevnici sklenimo pri¬
dobiti si onih čednostij, katerih nas
spominja tisti Marijin praznik, na primer
pred praznikom brezmadežnega spo¬
četja, da hočemo imeti vselej čist namen,
pred Marijinim rojstvom, gorečnost v
Božji službi, pred Marijinim daro¬
vanjem, da se hočemo odtrgati vsemu
svetnemu, pred Marijinim oznanjenjem

91

ponižnost, pred Marijinim obiskovanjem
ljubezen do bližnjika, pred Marijinim
očiščevanjem pokorščino, pred Mari¬
jinim vnebovzetjem hrepenenje po ne¬
besih.

12. Sv. obhajilo konec devetdnevnice
in če izpovednik dovoli, nekatere dni
med devetdnevnico. Kako bi pač mogli
bolj razveseliti sveto Mater Božjo, kakor
če prejmemo večkrat sv. obhajilo.

»Ce opravljamo tako devetdnevnice«,
pravi sv. Alfonz po besedah, »imeli
bomo gotovo mnogo koristij.«

Število čednostnih vaj, ki nam jih
nasvetuje sv. učnik, ni majhno in
malokdo bi se upal vseh lotiti se. To
pa tudi ni potrebno. Blagor mu, kdor
opravlja le del teh vaj pobožno in sta¬
novitno. Devetdnevnice ga bodo močno
podpirale na potu krščanske popolnosti
in mu zagotavljale branečo pomoč ne¬
beške delivke milostij. — Da se to
uresniči pri mnogih izmed nas, molimo
Ifi Ceščenamarije.

92

21. majnik.

O Marijinih devetdnevnicah.

Imeniten mož, meščan malega mesta
na Nemškem, je ohromel na rokah in
nogah, da je prebil največ časa v postelji
ali na stolu. Zdravniki so mislili, da se
je večkrat prehladil in si s tem nakopal
to bolezen. Njegova pobožna žena pa
je govorila: »Smatrajmo bolezen za
kazen božje pravice radi tvoje popolne
nejevere, radi bogokletnega zasramo¬
vanja vere in verskih stvarij. Imej jo
za opomin, da bi se povrnd k sveti
veri. Skupno kličiva na pomoč Boga
in preblaženo nebeško Kraljico, da bi
zopet ozdravel na duši in na telesu.«

O kaznujoči božji pravici, o svarečem
bnžjem usmiljenju in da bi si dušo rešil,
ni hotel bolnik nič vedeti. Ker pa ni
mogel noben zdravnik polajšati mu bo¬
lečin, udal se je prošnjam svoje pobožne
in verne družice in je privolil v to, da
je nosil Marijino svetinjico in opravljal
devetdnevnico na čast Matere Božje,
da bi dosegel zopet telesno zdravje.

93

Nebeški Oče usliši proseča na pri-'
prošnjo preblažene Device Marije. Po
opravljeni devetdnevnici prešine silna
bolečina bolnikovo telo, pa le za kratek
čas. Potem čuti, kako se pretaka novo
življenje po skoro premrlih udih. Po¬
skusi pregibati se, kar se mu posreči
popolnoma, in oblečen gre naproti svoji
ženi, ko stopi le-ta vračajoča se iz cerkve
v sobo.

Molitev bogaboječe žene, kateri se
je pridružila tudi moževa molitev, kakor
tudi posebno čudovito ozdravljenje, je
izpremenilo brezvernega zasmehovavca
v vernega kristijana. Žal, da ne za dolgo.
Strupeno zasmehovanje prejšnjih tova¬
rišev, kateri so razlagali ozdravljenje
popolnoma naravno, prazen strah, da
ne bi veljal za nerazsodnega mračnjaka,
omajali so nesrečniku vero in mu ohla¬
dili ljubezen do Boga. Toda pravični
Bog je še živel.

Vožnja na saneh ob mrzlem zimskem
dnevu je provzročila nehvaležniku hudo
prehlajenje in povrnila se mu je prejšnja
otrplost.

94

»Ali ne bi opravljala devetdnevnice
na čast svete Matere Božje in prejela
zakrament sv. pokore in sv. R. Telesa ?«
vpraša prestrašena žena. »Morda po¬
more Bog drugič.«

»Pripravljen sem prejeti sv. zakra¬
mente in opravljati devetdnevnico, da
rešim svojo dušo«, odgovori resno,
»telesnega zdravja pa si ne želim, zakaj
pogubiti bi me utegnilo, ker imam tako
šibko voljo.«

Po nekoliko mesecih hude pa Bogu
udane boli umrje bolnik pokrepčan s
svetimi zakramenti, poln kesanja radi
preteklega življenja, poln žive vere in
zaupanja na Božje usmiljenje. Druga
devetdnevniea mu je dosegla dušno
srečo.

Ta dobri mož nam daje redek zgled
krščanske modrosti, ker se je tako veli¬
kodušno odtrgal od sveta. Celo boljši
kristijani molijo z vednim ozirom na
časno blaginjo, on pa se je velikodušno
odpovedal časni sreči in celo daljšemu
življenju.

95

Isti duh naj vodi tudi nas! Zapom¬
nimo si Zveličarjeve besede: Kaj po¬
maga človeku, če ves svet pridobi, svojo
dušo pa pogubi. 1 )

Cenimo večne zaklade po vrednosti,
skušajmo si jih pridobiti, potrudimo se,
da zanje molimo in si jih izprosimo v
teh šmarnicah. Seveda smemo Boga
prositi tudi za časne potrebe. Saj nas
uči Gospod prositi v svoji uzorni mo¬
litvi, daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Toda te dobrote ne smejo biti edini ali
naravni predmet naše molitve. Kakor
se morajo naše misli in želje ozirati na
večno, tako moramo Gospoda posebno
prositi za večno zveličanje in za to, kar
nas tja vodi. Prosimo torej v tem me¬
secu mogočno nebeško kraljico za od-
puščenje svojih grehov, za milost, da
ostanemo stanovitni v ljubezni in pri¬
jaznosti božji, za moč v boju proti iz-
kušnjavam, za živo vero, za trdno upa-
n je, plamtečo ljubezen božjo, dejanjsko

') Quid enim prodest homini, si mundum
universum lucretur, animae vero suae detri-
m entum patiatur. Matth. 16, 26.

96

ljubezen do bližnjega, za modrost, pra¬
vičnost, zmernost, srčnost, ponižnost,
pokorščino, čistost in posebno za one
čednosti, katerih nam najbolj primanj¬
kuje. Zmerom in zmerom kličimo iz
srca k delivki milostij Mariji: »Ne daj,
da bi se pogubili; daj nam priti v ne¬
besa ; daj, da se bomo veselili v tvoji
blaženi pričujočnosti vso večnost!« Za
milost, da bi vedno molili tako izvrstno,
opravimo sedaj tri Ceščenamarije.

22. majnik.

O Marijinih podobah.

Razni angleški listi so poročali pred
nedavnim časom sledečo dogodbo:

Angleška politika je izgubila svo¬
jega najčudovitejšega zastopnika v umr¬
lem Arturju Kavanaghu, ki je bil par-
lamentni ud. Bilje popolnoma pokvečen,
zakaj zagledal je luč sveta brez rok in
nog, vendar pa je dosegel visoko sto¬
pinjo, bil voljen v parlament, jezdil je
na konju na najtežavnejši lov, imel lepo

97

glavo, bister um in bil radi prijetnega go¬
vorjenja ljubljenec zlasti veselih družb.
Za ježo si je dal napraviti posebno sedlo,
od koder je vodil vajeti z zobmi. Če je
pisal, držal je pero v ustih. Ko je vstopil
v poslansko zbornico, trebalo je neke
izjemne postave. Za časa sej ne sme
nihče nepoklican vstopiti v zbornico.
Kavanagh pa ni mogel doseči sedeža
brez stola na kolesih, zato so dovolili
njegovemu strežniku, da ga je na hrbtu
nesel na stol. Gotovo čuden ljudski
zastopnik! Še bolj čudno pa je, kar
pripovedujejo v njegovi domovini, zakaj
je bil tako rojen Pred njegovim roj¬
stvom je nekdo ponudil materi podobo
preblažene Device iz mavca. Kupila jo
je, toda v svoji protestantovski zagri¬
zenosti odlomila roke in noge; kazen
je bila, da se je Artur porodil brez nog
in brez rok. _

Ceščenje podobe se nanaša vedno
na onega, kogar predstavlja podoba.
Častimo pa na primer podobo starišev,
kakega kneza, svetnika, preblažene

Šmarnice. ^

98

Božje Matere, Božjega Zveličarja. Tako
častimo častitljivo osebo samo, če imamo
čist namen.

če pa skrunimo podobe namenoma,
onečaščujemo in žalimo osebe, ki jih
predstavljajo. Marsikak nesrečnež one-
čaščuje podobe svetnikov, ker ne mara
osebno svetnikov sramotiti. Takisto se
je pregrešila ta protestantovska žena
nad podobo svete Matere Božje, ker je
njo samo sovražila. Znosila se je nad
Materjo Božjo; njeno dejanje je bilo
sovraštvo proti veliki nebeški Kraljici,
bil je velik zločin, in zato jo je zadela
tako huda kazen.

Varujmo se, da se ne pregrešimo
podobno onečaščevaje Marijine podobe
in ne zaslužimo podobnih kaznij. Ne
puščajmo jih na tleh ležati, ne dajajmo
jih malim otrokom v roke, ne prepu¬
ščajmo jih v zasmeh brezbožnim kri-
stijanom ali nejevernim ljudem, če so
polomljene ali raztrgane, ne metajmo
jih med smeti, ampak sežgimo jih. če
si kupimo novih, glejmo, da bodo lepe,
dostojne in vzpodbudne. Marsikaka Ma-

99

rijina podoba je tak spaček, da pre-
blažene Device gledajoče z nebes niti
ne časti niti ne veseli, ampak da bi
dobro delo storil, kdor bi take tvore
takoj prepustil uničujoči ognjeni sili.
Častimo te podobe s tem, da jih de-
vamo v molitvenik, v katerem jih po¬
tem včasih ogledujemo pobožno in lju¬
beznivo.

Postavljajmo in obešajmo jih v spal¬
nicah, in opravljajmo pred njimi ju¬
tranje in večerne molitve, kakor tudi
druge domače pobožnosti. Ne sramujmo
se obešati jih tudi po drugih sobah, v
katerih sprejemamo obiskovavce, da s
tem priznavamo vero in naklonjenost
do naše velike nebeške Kraljice. Skrbimo
tudi po svoji moči, da se obešajo po
naših cerkvah dostojne in vspodbudne
Marijine podobe, in da jih krasimo s
cvetlicami, svečniki in svečami. Kato¬
liška cerkev bodi posnetek nebes, kjer
svetnike ne vzradoščuje samo neskončni
Cog, ampak tudi pričuj očnost prehla¬
dne Matere Božje. Lepe Marijine po¬
dobe, prestola nebeške Kraljice, ne

7*

100

smemo pogrešati v cerkvi. Pred Mari¬
jinim altarjem si predstavljajmo sveto
Mater Božjo samo in se navdušujmo s
to mislijo k žarni pobožnosti.

Ako ležimo bolni na ležišču, naj
počiva naše oko pogostoma na Marijini
sliki, posebno na sliki žalostne Matere
Božje. To daje sladko tolažbo v trpljenju,
vzbuja nas, da prisrčno prosimo zdravja
ali pa še večje milosti, da bi trpeli
vdani v božjo voljo.

In kaj nas more ob smrti zraven
podobe Križanega bolj tolažiti nego po¬
doba dobre Matere Marije, v katere
ljubeznivem in zaupnem objemu iz¬
dihnemo svojo dušo? Saj bomo potem
takoj prišli pred Jezusa Kristusa samega
in gledali tudi njegovo sveto Mater samo.
Za milost, da bi Marijo vselej prav
častili v podobah, molimo tri Ceščena-
marije.

101

23. majnik.

O Marijinih podobah.

Roza, hči bogatega grajščaka ob
Reni, bila je zavoljo svojih izvrstnih
čednostij in sposobnostij veselje svojih
starišev. Izza rane mladosti je posebno
častila sveto Mater Božjo. Posebno rada
je lepšala Marijino podobo z belimi
rožami. Kedar so vrtnice na domačem
vrtu ovenele, potem je potrošila pri¬
hranjeni denar, da jih je kupila pri
vrtnarju.

Petnajst let ji je bilo, ko se je nekoč
vračala z očetom v vzgojevališče. Za
plačilo, ker se je lepo vedla, dovolili so
jh da sme s cvetlicami okrasiti Marijin
altar v kapelici. Ob vožnji sedi Roza
Pri oknu železniškega voza in se raduje
lepe pokrajine Hipoma vzklikne : »Oče,
poglejte vendar lepe, bele rože! Kako
hi krasile naš altar! Veste, kaj storiva?
h< T a bližnji postaji izstopiva, vrniva se
oa ta kraj in prosiva lastnika vrta za
šopek cvetic. Z drugim vlakom se po¬
peljeva naprej,«

102

»Otrok, pomisli vendar, to se ne
more zgoditi,« odgovori oče. »Lastnik
vrta je gotovo velik prijatelj cvetlic,
težko bi porezal svoje lepe vrtnice za
tuje dekle. A tudi pot je predolga.«
»Kar se tiče poti,« odgovori Roza, »ne
zdi se mi predolga. Prosim vas, izsto¬
piva; gospodarju bom prigovarjala s
tako lepimi besedami, da mi prepusti
potrebnih cvetlic.«

Oče se je obotavljal. Kar se začuje
znamenje, da se bo vlak vstavil. Otrok
prosi zopet: »Prosim vas, oče, ne od
bijte mi prošnje! Kako srečna bom, če
prinesem te cvetke s seboj za Mater
Božjo! Zastonj sem iskala podobnih v
našem vrtu. Dajte, izstopiva!« Oče se
ni mogel dalje ustavljati in gre z Rozo k
lastniku vrta, kjer ju prijazno vsprejmo.
Rad je lastnik ustregel želji in odrezal
šopek najlepših belih rož. Cez dve uri
sta zopet na postaji.

Uradnike in potnike najdeta vse raz¬
burjene. Načelnik jima pove, da je
trčil vlak, ki se je bil odpeljal pred
dvema urama v B., ob tovorni vlak,

103

da se je razbilo več voz in ranilo več
potnikov. »Midva sva bila skoro v prvem
vlakovem vozu«, de oče. »Kakšna sreča,
da sta izstopila«, odgovori načelnik,
»prav prvi vozovi so popolnoma razsuti.«

Prisrčno zahvalita Roza v  in njen oče
ljubega Boga za rešitev, čez nekoliko
ur okrasi Roza z belimi cvetkami s pri¬
srčno hvaležnostjo altar svete Matere
Božje, ki je bila oba varovala tako vidno.

Ne mine dan, da se ne bi pone¬
srečili potniki, ti na suhem, oni v vodi,
nekateri na železnicah, drugi na cestah,
na širnem polju ali v temnem gozdu.
Tudi mi se včasih kam napotimo; ali
bi nas ne mogla zadeti ista nesreča?
Svetovati je torej, da se v začetku po¬
tovanja kot verni kristijani izročimo
varstvu preblažene Device, ki naj nas
varuje vsake dušne in telesne nesreče
in nas v vsakem oziru srečno domov
privede.

Posebno ena pot je, ki jo moramo
Pričeti in dokončati pod varstvom mo¬
gočne nebeške Kraljice — dolga pot s

104

tega sveta v večnost, če se ponesrečimo
na tej poti in strmoglavimo v prepad
smrtnega greha in se ne vzdignemo iz
globine, ne bomo dosegli nebeške do¬
movine, ampak se zvrtoglavili v mučno
peklensko kraljestvo. Mogočni sovraž¬
niki na poti življenja si prizadevajo, da
bi nas pahnili v brezdno, namreč naše
strasti, hudobni duh in grešni zapeljivi
svet. Koliko kristijanov se je že pone¬
srečilo na tem potu in vzdihuje sedaj
v večnem obupu. Ali se nam ni treba
tresti in vsako uro pričakovati naj-
liujšega zla?

Kako tolažilna je za nas misel v
tem položaju, da se moremo z enim
pomočkom protiviti nevarnosti in celo
nezmotljivo ubežati pogubi. Ta nepre¬
cenljiv pomoček je stanovitno češčenje
Matere Božje. Zvesti služabniki prebla-
žene Device se ne bodo pogubili. Mo¬
gočna priprošnjica ob božjem prestolu
jim izprosi kot sad njih zaupljive mo¬
litve neštete milosti, namreč da se va¬
rujejo greha, da se vadijo v čednostih,
da si nabirajo dobrih del in za dušo

105

skrbe. »Blagor jim«, piše sv. Bonaven¬
tura, »kateri so se omilili Mariji; njih
imena so zapisana v bukve večnega
življenja, blaženi v raju jih gledajo kot
svoje prihodnje tovariše.« Sv. Alfonz
pristavlja: »Hitimo, hitimo pod Marijino
okrilje, odkoder bomo lahko šli v večno
življenje.« Častimo Marijo, ljubimo Ma¬
rijo, služimo Mariji, molimo vsak dan
za Marijino varstvo, in nebeško zveli¬
čanje bo naš delež.

Z a to osrečujočo pobožnost molimo
tri češčenamarije.

24. majnik.

O Marijinih božjih potih.

Bilo je 1. 1881. Katoliški učnik na
Westfalskem je imel protestantovsko
mater, ki je bila že sedemdeset let
stara, bolehna in skoro slepa. Po smrti
njenega moža jo vzame sin k sebi.
Srčna želja mu je bila, da bi umrla kot
katoličanka, vendar se ni upal govoriti
ž njo o tem.

106

O jesenskih počitnicah gre k du¬
hovnim vajam, ki so se vršile v Werl-u
za učnike. Ko so se tovariši o prostih
urah pogovarjali med seboj, gre v onem
mestu v romarsko cerkev in prosi pred
čudovito podobo Mater Božjo za spre¬
obrnitev svoje matere.

Ko tako moli, obišče njegova mati
svojo sinaho, učnikovo ženo, in ji po¬
toži svoj notranji nemir. »Čutim«, de¬
jala je, »da se moram pokatoličaniti.«
Ta jo tolaži, češ da se to lahko doseže,
naj le sinu pove, ko se vrne domov.

Ko se učnik povrne domov, vpraša
ga takoj mati, bi-li ji ne hotel uslišati
neke prošnje? »Srčno rad«, odgovori
le-ta. Sedaj mu pove svojo željo, da bi
se pokatoličanila, in ga prosi, da bi ji
pomagal. »Oj, mati«, odgovori sin, »že
izdavna sem pričakoval te želje; rad
storim potrebne korake.«

Potem poprosi nekega duhovnika,
da obišče njegovo staro mater. Ko ta
pride, prosi ga mati jokaje, naj jo
vsprejme v katoliško cerkev.

107

»Stara sem«, pravi, »in kaj me more
tolažiti v tem stanu? Moj sin hodi k
lepim duhovnim vajam, moja sinaha k
sveti maši, njeni otroci prejemajo svete
zakramente, in jaz!« — Začela se je
jokati. Duhovnik ji je razložil, da je
njen sklep le milost božja, ki jo je
izprosil njen sin pri Materi Božji.

Sin vstopi in reče: »Mati, sedaj mo¬
rate moliti, da vam Bog da stanovitnost
vtem poslu.« Mati mu odgovori: »Ni¬
koli mi ne bo žal!«

Sin jo je sam učil potrebnih kato¬
liških resnic, čez dva meseca so jo
vsprejeli v sveto cerkev, in prejela je
svete zakramente.

češčenje Marijinih podob je že samo
na sebi primerno sredstvo, da si pri¬
dobimo naklonjenost sv. Matere Božje
in njene priprošnje ob božjem prestolu;
še posebno pa velja to, če se zatekamo
k njenim čudežnim podobam. Saj se
prav zato imenujejo čudežne ali milostne
podobe, ker se dele milosti ali gode ču-

108

deži radi molitve, ki jo opravljamo pred
njimi.

Seveda molimo lahko na vseh krajih
sveta, da nas Bog usliši; v najglobljem
jarku in na najvišji gori, bodisi doma, bo¬
disi pod milim nebom. Povsod lahko na
pomoč kličemo Boga in njegove svet
nike.

Toda nihče ne more tajiti, da Bog
naše prošnje hitreje usliši in našo mo¬
litev bogateje obdaruje, ako molimo na
posebnih krajih, kijih imenujemo božja
pota, pred podobami, ki jih imenujemo
milostne podobe. To dokazuje krščansko
ljudstvo, ki vedno in splošno radi dolgo¬
letne izkušnje hiti na take kraje in k
takim podobam; to dokazujejo nešte-
vilna zaobljubljena darila viseča ob takih
krajih in okoli takih podob. Koliko dušnih
in telesnih dobrot se je tu izprosilo, ko¬
liko grešnikov spreobrnilo, čislih src
ohranilo? Kolikokrat se je doseglo te¬
lesno zdravje, kolikokrat odvrnila pre¬
teča nevarnost, koliko se jih je rešile
iz mučnih nadlog! Tisoč molitev jo
bilo tu uslišanih, neštetokrat se je raz-

109

odela tu čudežna pomoč, da moramo
kar strmeti. Zakaj se tako godi, nimamo
pravice popraševati Boga in njegovih
svetnikov, da pa je res tako, ne more
nihče tajiti, ki je zdrave pameti.

Kdor je krščansko moder, naj si to
resnico zapomni in uporabi v svoje zve¬
ličanje. Vsak čas in na vsakem kraju
ko molil, a s posebnim zaupanjem se
bo zatekal na božja pota in k čudežnim
podobam preblažene Device. Kakor usliši
Marija, mogočna in dobrotljiva pomoč¬
nica kristijanov, največ prošenj, tako na¬
hajamo tudi več Marijinih milostnih po¬
dob in božjih potov, nego vseh svetnikov
skupaj. V vseh stiskah in nadlogah torej
hitimo na božja pota svete Matere Božje,
obljubimo ji, da poj demo na romanje,
hodimo na božja pota, če se tudi nismo
z obljubo zavezali.

<^e prav nas ne priganja sila, obi¬
skujmo pobožno milostne podobe naše
nebeške Matere, kjer najraje izkazuje
svojo moč in dobroto.

Seveda nam božja pota ne smejo
biti za kratek čas, v razveseljevanje,

110

posebno ne grešna pota. Taka bi nam
pač ne prinesla blagoslova, marveč božjo
kazen. S čistim srcem in namenom, s
pobožno molitvijo potujmo na Marijina
božja pota in prislužimo si njenih milih
darov. Za ta dober duh molimo tri Ce-
ščenamarije.

25. majnik.

O Marijinih svetilnicah.

O polnoči je nekdo močno trkal na
župnišče v N. Postarna ženska je stala
ob vratih in prosila župnika, naj gre
obhajat nevarno bolno osebo. Natanko
določi ulico in hišo, kjer bolnik sta¬
nuje, in gre naprej, župnik pa ji sledi
s svetim zakramentom. Hipoma izgine,
in župnik spozna, da je pred zaznamo¬
vano hišo.

Pozvoni. Nihče mu ne odpre. Čaka
in čaka, kar pogleda skozi okno naj-
višjega nadstropja star gospod in vpraša,
kdo da sili tako pozno v njegovo hišo.
Duhovnik odgovori, da je prišel obhajat
bolnika, h kateremu so ga poklicali-

111

»V tej hiši ni nihče bolan«, odgovori
gospod, »ker pa dežuje, pridite gor k
meni, dokler ne jenja. Jaz tako ne mo¬
rem spati.« Duhovnik sprejme ponudbo
in gospod mu odpre. Ko vstopi v sobo
starega gospoda, zapazi veliko Marijino
podobo in gorečo svetilnico pred njo.

»Saj sem prišel v dobro krščansko
hišo«, de duhovnik, ko je odložil pre¬
sveto Rešnje Telo na primernem kraju.
— »Nikakor ne«, odgovori gospod, »jaz
sem naprednjak, in se nič ne menim
za podobe; toda umrli materi na ljubo
sem ohranil to Marijino sliko, katero
je ona jako cenila, in pomislite, še celo
navado sem pridržal, da vsako soboto
prižgem svetilnico, kakor je tudi ona
storila.

Pogovarjaje se vstopita v stransko
sobo. Nad pisalno mizo je visela ženska
slika z nošo starih časov. Ko gospodar
opazi, dajo duhovnik pazno premotruje,
reče ves ginjen: »To je moja nepozabna
mati. Kako prisrčno je pogostoma mo-
jila pred Marijino sliko! Včasih je de-
j a la, da je molila tudi zame. Umirajoča

112

je še šepetala: Nesrečni moj sin, če
pridem v nebesa, prosila bom za-te pri¬
prošnje . Matere Božje, dokler se ne
spreobrneš! Tako rada bi me bila pri¬
vedla k dobremu pastirju, a — pristavil
je bridko se smejoč — meni ni ugajala
izpoved.«

Med pogovorom je začel gospod pri¬
povedovati zgodbe iz svojega življenja.
Odkritosrčno je pravil svoje mladostne
burke, kakor poznejše dogodke in tudi
ni prikrival napak.

Ko je končal, povzame duhovnik
besedo in reče zaupno: »Odkrili ste mi
svojo notranjost tako prostodušno, da
stoji vaša duša razkrita pred mojimi
očmi. Vaše življenje poznam tako, da
bi vam mogel podeliti odvezo.«

»Kako bi to mogli ?« vsklikne ga¬
njen gospod. »Več ko trideset let že
nisem prejel svetega obhajila.« Potem
prime duhovnika za obe roki in reče:
»Pri spominu svoje pobožne, nepozabne
matere se sklicujem na vašo besedo,
častiti gospod! Sedaj sem pripravljen
izpovedati se prav skesano. Ali me mo-

113

rete odvezati ? In če me morete, obha¬
jajte me tudi takoj.«

Presunjen poklekne starček, izpove
se popolnoma, izmoli apostolsko vero
•n prejme zelo pobožno Telo Gospo¬
dovo.

Duhovnik še nekoliko pouči spokor¬
nika in se poslovi. Sam ni vedel, kako
mu je. Korakajoč domov je premišljeval
dogodek te noči in se sam vprašal, ka¬
tera ženska me je vendar poklicala?
/Hakaj je izginila pred označeno hišo ?
Kako je vplivala materina molitev na
sina! Same skrivnosti! Tu je vidno po¬
segel Bog v dogodek.

Drugo jutro je izvedel, da je umrl
stari gospod za kapjo.

Ta čudoviti dogodek mora tudi nas
predramiti k resnemu premišljevanju.
Vsak veljaven kristijan bo prepričan,
da je Marija uslišala stanovitno materino
molitev, in da je poplačala prižiganje
svetilnice pred njeno podobo. Na božje
povelje se je napotila, ko se je bližala
zadnja ura starega grešnika, skrivne stna

Šmarnice. ®

114

ženska (morda njegova mati ali angel
v njeni podobi) k duhovniku, gotovo
na božje povelje je tega gospod po¬
vabil v vas, izpovedal se po tolikih letih
prostovoljno in prejel sv. Rešnje Telo
pred smrtjo.

Mimo drugega lepega in vspodbud-
nega izveš iz te dogodbe, da je Materi
Božji ljuba navada, če prižigamo pred
njenimi podobami goreče svetilnice.

Celo v Rusiji, ki je odpala od prave
cerkve, nahajamo redko hišo, kjer ne
bi gorela svetilnica pred Marijino po¬
dobo. V Rimu pa gore celo zunaj hiš
pred podobami preblažene Device sve¬
tilnice.

Uvrstimo se tudi mi v tem oziru
k najpobožnejšim častivcem velike ne¬
beške Kraljice in prižgimo vsaj vsako
saboto in ob njenih praznikih svetilnico
pred njeno podobo, v znamenje ljubezni
in češčenja, ki nam tlita v srcu. Za
tako ljubezen do svete Matere Božje
molimo tri češčenamarije.

115

26. majnik.

O svetinjicah žalostne Matere Božje.

V Emsu je izgubil mlad baron pri
igri ve s imetek. Radi tega je bil silno
razburjen. Tu se spomni, da ima na
svetu še vendar nekaj dragocenostij,
namreč krasotine umrle matere, zlate
prstane, zapestnice in posebno drago¬
ceno svetinjico. Vse to sklene spraviti
v denar, svojo srečo zopet poskusiti in
imovino si pridobiti ali umoriti se. V
mestu stopi v zlatarjevo prodajalnico
in vpraša po lastniku. V posebni sobici
položi baron dragocenosti na mizo.
Zlatar ogleduje kos za kosom in jih
ceni prav visoko. Nazadnje vzame v
roko medaljon, odpre, opazuje ga dalj
časa in izpregovori: »Mislim, gospod,
da vam je medaljonova vsebina neznana.
Gotovo bi ga sicer ne prodali. Poglejte
in odločite se!« — Baron pogleda me¬
daljon in vsebino, povesi glavo in od¬
govori : »Prav pravite, za nobeno ceno
se ne morem ločiti od te slike. Zakaj
nisem sam preje odprl medaljona? Po-

8 *

116

doba žalostne Marije in moje matere z
molitvijo, ki jo je sama spodaj zapisala,
obvarovala bi me bila raznih zmot.«
Potem poljubi s solzami medaljon.

Zlatar ga opominja, navdušuje k po-
boljšanju in mu obljubi svojo pomoč.
Baron ga zahvali, spravi svoje drago¬
cenosti in se vrne v svoje stanovanje.

Leto pozneje dobi pošteni zlatar
pismo iz Rima, kjer mu sporoča baron
L., da je vstopil v frančiškanski samo¬
stan, da bi se posvetil službi božji in
njegove svete Matere. Medaljon pa krasi
Marijino podobo v samostanski cerkvi.
Molitev, ki jo je umirajoča mati zapisala
pod podobo preblažene Device, razla¬
gajoča tudi njegovo spreobrnitev, glasi
se tako le:

Blagoslovljena med ženami, spomni
se vsako uro mojega sina, in če mu
preti nevarnost na duši in na telesu,
stoj mu kot mati na strani. Ne zapusti
sina, od katerega se mi je sedaj ločiti,
o dobrotljiva, o mila, o sladka Devica
Marija!

117

Ne samo pogled materine podobe
je provzročd tako popolno in stalno
spreobrnitev v mladostnem zapravljivcu;
zakaj tako malenkosten vzrok ne more
imeti tako mogočnih posledic. Glavni
povod te koristne spreobrnitve moramo
iskati marveč v molitvi k žalostni Ma¬
teri Mariji, katero je baronovka zapisala
v medaljon, in ne samo zapisala, ampak
pogosto in pobožno opravljala za svo¬
jega sina. To nas mora opominjati, da
s posebno pobožnostjo častimo žalostno
Mater, Kraljico mučencev.

Marija je toliko trpela za nas. Pre¬
mišljujmo te besede: Marija je trpela.
Kdor kakega človeka v resnici ljubi, ne
more misliti brez sočutja na njegovo
trpljenje, ne more slišati govorečih o
tem, da ne bi bil ganjen. Kako si na
pr. k srcu jemljemo bolečine obolelih
starišev! A še bliže kakor oče in mati,
bliže kakor lastni otroci, mora nam biti
ljubljena nebeška Mati, ki je hkrati tudi
Božja Mati. Kako bi nas moralo pre¬
suniti njeno trpljenje, kako bi nas mo¬
rale ganiti njene bolečine!

118

Toliko je trpela Marija. Hudo je
moralo trpeti srce, katero, pravimo, da
je predrl meč bolečin. O srcu svete Ma¬
tere Božje govori ves svet. In še več!
Ne samo en meč, ampak sedem bridkih
mečev pripisuje krščanstvo temu mu¬
čenemu srcu. Sedemkrat je pretrpela
smrtne bolečine, sedemkrat jo je zadelo
smrtno gorje, in le moč njene čednosti
in Božja pripomoč jo je ohranila živo.

Za nas je Marija trpela. Z njenim
Božjim Sinom in radi Božjega Sina je
pretrpela tako grozovite muke. Vzrok
Jezusovega trpljenja je tudi vir Marijinih
bolečin. Jezus, jagnje Božje, je trpel, da
bi odvzel grehe sveta. Greh je bil vzrok
njegovih nepopisnih muk, edin povod
njegovega mučnega življenja in bridke
smrti. Naši grehi so torej sveti žalostni
Materi provzročili vse bridkosti, naši
grehi so torej sedemkrat predrli njeno
srce, naši grehi ji iztisnili krvave solze.
Ko bi storili en sam greh manj, bilo
bi ji v  tudi manj trpeti.

Častimo torej s prisrčno pobožnostjo
sveto Žalostno Mater Marijo, ki si je

119

tako zelo prislužila našo ljubezen, ki je
toliko trpela, ki je za nas trpela, kateri
smo celo sami porinili meč bolečin v
srce. Mislimo večkrat in sočutno na
njene bolečine, tolažimo jo s pokoro in
poboljšanjem; razveselimo jo z onimi
molitvami, s katerimi posebno častimo
njeno trpljenje. — Da bi nam Marija
sama vdihnila to pobožnost, molimo tri
Ceščenamarije.

27. majnik.

O Marijini svetinjici.

Znani politični pisavec Cassagnac v
Parizu pripoveduje v listu »Matin« zelo
čudovit dogodek. Revolucijonar Roche-
fort je pisal sramotilen članek o ne¬
srečni kraljici Mariji Antoinette-i, kar je
ognjevitega Cassagnaca tako razvnelo,
da je pozval Rocheforta na dvoboj s
samokresi. Dvoboj se je zvršil. Cassa¬
gnac pripoveduje doslovno: »Ko sem
ustrelil, zvrne se Rochefort na tla.
Mislil sem, da je mrtev; zakaj krogla

120

ga je zadela, kamor sem meril. Zdravnik
pa se je prepričal v svoje lastno ču¬
denje, da je dobil le močen vtisek.
Kroglja je torej odletela. A kako?
Zdravnik je preiskaval in pokazal sve¬
tinjico Matere Božje, ki jo je prevrtala
kroglja. To svetinjico je ljubeča roka
všila skrivaj v gornji hlačni rob. Ko bi
ne bilo te svetinjice, brezdvomno bi bil
umrl Rochefort.«

Pisec teh vrstic je izvedel od oči¬
vidcev še bolj čudno dogodbo: Iz vasi
Kell nedaleč od Trierja je šel mož z
ženo in hčerjo na polje delat. Kmalu
jih zasači huda nevihta. Urno se po¬
skrijejo pod voz, ki so ga vzeli seboj;
toda vse tri zadene strela. Oče in mati
sta bila mrtva. Hči je ostala še živa.
In komu je morala zahvaliti življenje?
Svetinjici brezmadežnega spočetja, ka¬
tero je nosila na prsih. To je zadela
strela, izgubila moč ob njej, in jo deklici
le vtisnila v kožo, da se je poznal od-
tisek popolnoma razločno.

121

Ali smemo z nejevernimi posvetnjaki
pripisovati usodi, da je zadela Cassa-
gnac-ova kroglja in strela prav Marijino
svetinjico, ter ob nji izgubila vso moč?
Ne, tega ne sme reči veren kristijan;
saj usode prav za prav ni. Ali nam ne
govori v svojem evangeliju vsevedni in
neskončno resnični Bog: Ali se ne pro-
dasta dva vrabca za en vinar? In le
eden izmed njih ne bo padel na zemljo
brez vašega Očeta. Vaši lasje na glavi
so vsi sešteti.*) Bog je hotel pokazati,
ko je reSil oni dve zadeti osebi, kako
všeč mu je, če nosimo pri sebi sveti¬
njico preblažene Device Marije, kako
one posebno varuje in jih celo s čudeži
poplačuje, kedar je to všeč njegovi božji
previdnosti. Ne pomaga nam mrtva sve¬
tinjica, ampak živi Bog, kateremu ugaja
to češčenje, varuje pobožne Marijine
služabnike, ki nosijo svetinjice.

*) Nonne duo passeres asse vaeniunt: et
unus ex illis non cadet super terram sine patre
vestro? Vestri autem capilli capitis omnes nu-
nierati sunt. Matth. 10, 29. 30.

122

I

Svetinjica je navadno zlata, srebrna
ali bakrena kovina, kateri je vtisnjena
podoba sv. Matere Božje s kakim rekom
ali s kako kratko molitvico, zloženo njej
na čast. Pobožnim Marijinim častivcem
namreč ni zadosti, da bi slavili Marijo
samo v cerkvah ali pa doma, marveč
hočejo nositi Marijino podobo pobožno
povsodi s sabo. Kakor se njihovo srce
ne more ločiti misli na Marijo, tako tudi
telesno ne marajo biti ločeni od nje. Ali
ne bo ganila taka zvesta naklonjenost
srca svete Matere Božje in si pridobila
posebno dobrohotnost ? Ali ne bo po¬
kazala s tem svoje hvaležnosti, da bo
prosila za take služabnike?

Gotovo vidi vsak knez rad častno
svetinjo s svojo podobo na junaških
prsih. Ali ne veseli enako Boga ali
Marijo, ko vidita častitljivo Marijino
svetinjico na prsih ali v roki svojih
zvestih služabnikov; ali jih ne bosta
radi tega posebno varovala in jim po¬
magala ?

Največkrat vidiš svetinjico brezma¬
dežne Device. Na njej je podoba brez-

1

123

madežno spočete Device Marije z na¬
pisom : »Marija, brezmadežno spočeta,
prosi za nas, ki se zatekamo k tebi!«
Posebno jo nosijo nad obleko ali pod
obleko udje svetovnoznane velike bra¬
tovščine presvetega srca Marijinega za
spreobrnjenje grešnikov.

Ce torej hočemo biti zvesti Marijini
služabniki, nosimo Marijino svetinjico.
Navadno jo nosimo krog vratu na vrvici
ali pa pri molku. Toda, kje jo nosimo,
ni poglavitna stvar, marveč to, da jo
sploh nosimo, in da se od nje ne ločimo
niti po dnevu niti po noči. Božja in
Marijina pomoč nam je potem zago¬
tovljena. — Da bi prav mnogi sklenili
Marijo takisto častiti, molimo Iri Cešče-
namarije.

28. majnik.

O Marijini svetinjici.

.Janez P. seje udeležil z neznanskimi
težavami nemško-francoske vojske leta
1870 in se junaški vojskoval v dva¬
najstih bitkah. Kakor marsikaterega

124

hrabrih tovarišev, lotila se je tudi njega
vročnica. Ležal je kot okrevavec v neki
bavarski bolnici. Ko ga nekoč obišče
domači duhovnik in se z njim pogo¬
varja , ponudi mu duhovnik Marijino
svetinjico.

»Imam že svetinjico«, odgovori vojak
in potegne svoj denarnik izpod blazine.
Ko ga odpre, pravi: »Glejte svetinjico,
ki mi jo je dala mati, predno smo od¬
rinili.« — »Zakaj je ne nosiš na prsih?«
— »Utegnil bi jo izgubiti. Ljubša pa
mi je nego zlatnik, in svoj živ dan jo
bom hranil za spomin. Ko smo odrinili
prvega avgusta, obesila mi jo je mati
jokaje krog vratu in dela: »Zastonj sem
te nagovarjala, v sedaj te pa priporočam
Materi Božji. Ce boš pozabil mene, ne
pozabi vendar te.« To mi je seglo v
srce, in nisem pozabil ne ene ne druge
matere. Mater Božjo sem vedno ljubil.
Misel na njo me je tolažila v žalosti,
mirila v jezi; res vesel sem bil, da sem
nosil njeno svetinjico. Besede : »Ce po¬
zabiš tudi mene, ne pozabi te«, ni mati
izpregovorila zastonj!

125

V bitki pri Worth-u me je kroglja
zadela v prsi. Nezavesten sem pal; ko
se zopet zavem, nisem občutil najmanjše
bolečine. Ranjen nisem bil, in vendar
je bila obleka prevrtana do kože. V
hlačah sem našel svetinjico, ki se je od¬
trgala od vrvice, in v škornjah usodno
krogljo. Bila je vsa ploščnata in podobna
kroni.

Na eni strani je bila videti podoba
Matere Božje, kakoršna je bila utisnjena
na svetinjici, in krog nje si narobe
bral: »O Marija, brezmadežno spočeta,
prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«
Glejte svetinjo in krogljo, kako se lepo
ujemata.

Ta svetinjica mi je rešila življenje.
Kako bi mogel torej pozabiti Mater
Božjo in tudi svojo mater, ki me je
zavarovala s tem Marijinim ščitom ? Ta
dva draga predmeta bom ohranil. Dokler
živim, naj me spominjata: Ne pozabi
matere!

Kako se pa more, utegnil bi kdo
vprašati, velika nebeška Kraljica meniti

126

za take malenkosti in po njih uravnati
svoje vedenje? Odgovarjam: Marija je
velika v istem pomenu kakor Bog. Bog
pa ni samo velik v svoji neskončni vi¬
sokosti, s katero se razlikuje od malega
stvarstva, ampak tudi v tem, da pozna,
ohranjuje in vodi vse, tudi najmanjše
in najneznatnejše stvari. Tako je tudi
Marija veličastna, ne samo ker kraljuje
kot kraljica nad nebom in zemljo, am¬
pak tudi, ker pozna vse svoje služab¬
nike na zemlji in njih pobožne vaje, in
jih opazuje s pobožno naklonjenostjo.
Dobro ve, kdo da nosi njeno svetinjico;
njemu je naklonjena, njega ščiti in va-
ruje v  deli mu srečo in blagoslov.

Ge je tako, potem bom nosil Marijino
svetinjico, in ni se mi kaj posebnega
bati greha in kaznij, ker stojim pod
varstvom mogočne Matere Božje, tako
bi utegnil kdo misliti. Ne, taka misel
bi bila brezbožna, izvirala bi iz pre¬
drznosti in provzročila najhujše na¬
sledke.

Prvo in najimenitnejše češčenje, ki
je Marija zahteva od nas, je pač, da se

127

greha bojimo. Posebna njena želja je,
da ne žalimo njenega in našega Boga,
da njenega neskončno ljubeznivega Sina
Jezusa Kristusa drugič ne križamo.

Ge prav ljubi svoje služabnike in
vse ljudi, ljubi vendar brez primere
bolj svojega Boga; če prav nam vsem
dobro želi, hrepeni vendar-le najbolj po
časti božji. Kakor vsi nebeščani, zre
tudi ona z zadoščenjem na božjo pra¬
vico, ki se maščuje nad nespokornimi
in predrznimi grešniki. Kedar pa človek
prizna svojo krivdo, kedar se pokesa
svojih pregreh in se vrne k Bogu s
presunjenim srcem, takoj je zopet usmi¬
ljena Mati in pribežališče ubogih greš¬
nikov.

Ne da bi ložej grešili, častimo Ma¬
rijo in nosimo njeno svetinjico, ampak
da bi dosegli z njeno priprošnjo po¬
trebno milost, in da bi brez greha ži¬
veli, vstrajali v božji v  službi in skrbeli
za dušo. Molimo tri Češčenamarije, da
bi vedno po tem hvalnem načinu častili
sveto Mater Božjo.

128

29. majnik.

O romanju k Marijinim cerkvam.

Bila je huda, mrzla zima. Neki oče
potuje iz službenih ozirov v Tannhausen
v Ries-u, v dve uri od domače hiše
oddaljen trg. Tam hudo zboli, in gospod
župnik sporoči to s kratkimi vrsticami
materi. Ta se takoj odpelje s sanmi
tjakaj in prosi domačega zdravnika v
mestu po svojem vozniku, ki se je vrnil,
naj urno pride v Tannhausen in preišče
bolezen njenega moža. Drugo jutro se
zdravnik res odpelje in se prepriča, da
je bolezen zelo nevarna, in da bo bolnik
težko okreval.

Ne moremo popisati, kakšen strah
je ta novica napravila v domači hiši in
kako je presunila otroke.

Krištof, naj večji izmed dečkov, gre
v cerkev in sicer v malo temno kapelo,
kjer je visela podobica brezmadežne Ma¬
tere, ki drži svojega mrtvega Sina v na¬
ročju in ga milo objokuje. Stene na obeh
straneh altarja so železno, bogato z listi
in s cvetjem okrašeno omrežje; tudi ve-

129

lika vrata spredaj so iz umetnomreža-
stega železja. Včasih je romalo mnogo
kristijanov v to cerkev, in skoro zme¬
rom si videl pobožne molivce. Tedaj
ni bilo nikogar tam. Vrata so bila na
stežaj odprta. Krištof poklekne pred
altarjem, zatopi se v molitev in moli
tako pobožno in prisrčno, kakor še ni¬
koli poprej. Kar se zjasni njegova do¬
slej žalostna duša. Neizrekljivo vesel
čut mu prešine srce. Prepričan je, da
oče ozdravi. Vesel zahvali Boga in gre
iz cerkve. Součenci so ga bili povabili,
da bi se zvečer vozil na saneh. Kako
se začudijo, ko Krištof res pride. Mlad
mož, ki je delal v pisarni njegovega
očeta, vpraša: »Krištof, kako se moreš
veseliti, ko so oče bolni?«

Krištof odgovori: »Saj jim je že
bolje.« — Gospod nadalje vpraša: »Od¬
kod to veš ? Zdravnik govori povsem
drugače.« — Krištof pristavi: »Prepričan
sem popolnoma«, vendar ne pojasni
stvari, odkod da ve. Drugo jutro se
vrne mati na dom in prinese veselo
novico, da je jenjala mahoma' prejšnji

Šmarnice. ^

130

večer očetova bolezen; to jutro je že
vstal in se čuti dovolj krepkega, da do¬
vrši svoj posel.

Te dogodbe Krištof ni nikdar po¬
zabil. V žalostnih dneh poznejšega živ¬
ljenja mu je bila svetla zvezda in dokaz,
da sveta Mati Božja usliši vsako po¬
božno molitev, če ne nasprotuje mo¬
drim božjim namenom.

Deček, kateremu se je to pripetilo,
proslavil se je pozneje kot pisatelj mla¬
dinskih spisov; bil je namreč znani
nemški pripovedovavec Krištof Schmid,
katerega ljubke povesti razveseljujejo
milijone ljudij. l’(Pdogodb® je torej res¬
nična, in~se je res tako .zgodila. Zato
smo jo tu povedali, da bi v vas obu¬
dili ali pomnožili verno zaupanje v pre-
blaženo Devico in vas navdušili za za¬
upno molitev. __

Občudovati moramo pri tej lepi do-
godbici neomajno prepričanje mladega
molivca, potem pa, da ga je Marija usli¬
šala in podelila njegovemu očetu zopet
zdravje. Res, Bog in preblažena Devica

131

s!a tako dobrotljiva, da nam ne uslišita
le naše molitve, ampak nam dajeta tudi
pogostoma tolažljivo zavest, da smo
uslišani. Kateri pobožni kristijan ne ve
tega iz lastne izkušnje? Ko dovolj
dolgo molimo, čujemo nekako glas od
zgoraj, ki pravi: »Dosti je molitve, usli¬
šala se je tvoja prošnja.« Ako nisi tega
nikdar izkusil, ljubi kristijan, bati se je,
da nisi molil nikdar v vsakem oziru
dobro in pobožno. Kako naj bi Bog
mislil na molitev, na katero sami ne
mislimo; kako naj bi ganila božje srce
molitev, katero opravljamo brez srca?

Potrudimo se torej, da bomo res
pobožno molili. V resnici pobožno pa
molimo, če povzdigujemo duha in srce
k Bogu. Naš duh se udeležuje molitve,
če molimo zbrano in brez raztresenosti,
naše srce pa, če molimo prisrčno. Pri
molitvi moramo pozabiti na ves svet
in le na Boga misliti; z zaupanjem in
ljubeznijo, z močno silo in ognjenim
plamenom moramo prositi.

Ko bi morali kakega kneza prositi
za imenitno in za nas posebno važno

9 *

132

milost, gotovo bi proseč ne imeli drugih
mislij. In kako goreče bi jadikovali in
prosili! Takisto moramo prositi tudi,
kedar kaj prosimo vsemogočnega Boga
in vzvišeno nebeško Kraljico. Taka mo¬
litev nam je porok, da smo uslišani, in
nam daje zavest, da smo dosegli mi¬
lost, za katero smo prosili. — Molimo
tri Ceščenamarije za milost take molitve.

30. majnik.

O š kapulirj u.

Sv. Alfonz, škof in redovni usta-
novnik, piše v svoji knjigi: »Slava Ma¬
rijina« :

Kar tu pripovedujem, nisem posnel
iz kake knjige, ampak povedal mi je
duhovnik naše kongregacije. Ko je le-ta
duhovnik izpovedoval nekoč v cerkvi,
opazi blizu svoje izpovednice mladeniča
neodločnega, ali bi se izpovedal ali ne.
Pokliče ga k sebi in vpraša, če se hoče
izpovedati. »Hočem«, odgovori le-ta, in
ker pristavi, da bo trajala njegova iz-

133

poved dolgo časa, pelje ga izpovednik
v samotno sobo. Tu pove grešnik, da
je tuj plemič in da komaj upa odpu-
ščenja grehov. Imel je na vesti mnogo
umorov in najhujše grehe zoper sveto
čistost, izgubil je upanje, da bo kedaj
zveličan, in odslej je grešil bolj iz so¬
vraštva do Boga, nego-li iz strasti. Pri¬
povedoval je tudi, da je vrgel nekega
dne razpelo na tla in tisti dan prejel
nevredno sveto obhajilo, da bi vrgel
potem sv. hostijo na tla, in jo pogazil
z nogami. Že je vzel sv. hostijo iz ust,
svojega strahovitega sklepa pa si ni
upal izvršiti, da bi ga ne videli ljudje.
Potem pokaže izpovedniku sv. hostijo,
ki jo je imel zavito v papir. »Ko sem
šel danes mimo te cerkve«, nadaljuje
svojo pripoved, »čutil sem neko nepre¬
magljivo silo, da sem vstopil, potem
veliko kesanje in potrebo, da se ob¬
tožim svojih grehov. Stopil sem zatorej
k izpovednici, toda občutil sem tako
malodušnost, da sem hotel oditi. Neka
nadnaravna moč meje pa držala, dokler
me častiti oče niste poklicali. Tu sem

134

torej izpovedujoč se, dasi sam ne vem,
kako sem dospel sem. Duhovnik ga
potem vpraša, če ni opravljal kake po¬
božnosti Mariji na čast v tem brez¬
božnem času. »Ne, nisem«, odgovori,
»kako bi tudi mogel, ko sem mislil,
da sem pogubljen. Ko nato mladenič
svojo roko položi na prsi, in se obleka
nekoliko premakne, prikaže se škapulir
Marije sedem žalosti. »Ali ne vidite,
dragi mi sin«, zakliče izpovednik, »da
vam je Marija izprosila to veliko mi¬
lost od Boga?« Ko mladenič to sliši, pre¬
tresejo mu te besede srce, polasti se
ga tako kesanje, da se zjoka. Tolika
je bila žalost, da omedli in se zvrne.
Ko se zopet zave, konča izpoved, dobi
odvezo in se povrne v svojo domovino
s trdnim sklepom, da hoče svoje živ¬
ljenje poboljšati. Predno odide, dovoli
izpovedniku, da objavi povsodi veliko
usmiljenje, katero mu je izkazala Marija.

Škapulir je malo krilce, katero no¬
sijo goreči Marijini častivci njej na čast

135

pod svojo vrhnjo obleko. Razločujemo
pa tri Marijine škapulirje:

1. Rjavi škapulir naše ljube Gospe
Karmelske ima svoj pričetek v prikazni,
katero je videl sv. Simon Stock, gene¬
ralni prednik karmeličanov na zahodu.
Preblažena Devica je pokazala svetniku
škapulir, ki ga je držala v rokah z be¬
sedami : »Vzemi, ljubi sin, ta škapulir
s\ojega reda; ta je posebno znamenje
milosti, katero sem izprosila tebi in
vsem otrokom Karmelske Gore. Kdor
v tem krilu umrje, obvaroval se bo
večnega plamena. Znamenje je izveli-
čanja, branik v nevarnostih in zagotovilo
posebnega miru in varstva.«

Učeni papež Benedikt XIV. razlaga
v svojih spisih, da veruje v to prikazen
kot gotovo istino, »in mi smo«, pri¬
stavlja, »te misli, da jo mora vsak imeti
za resnično.« Razumeva se pa samo ob
sebi-, da ne sme zaupati v to milosti
polno prednost, kdor živi še nadalje v
smrtnem grehu zanašajoč se predrzno
na škapulir.

136

Pol stoletja pozneje se je pokazala
Marija papežu Janezu XXII. in mu oblju¬
bila, da pride na pomoč, kakor hitro
mogoče v vicah onim, ki so škapulir
nosili, posebno da jih bo rešila prvo
soboto po smrti iz vic. Papeži onega
časa uče, da se udeležujejo škapulirjevi
nosivci tudi privilegijev karmelitskega
reda in njegovih dobrih del in zaslug.

2 .  Drugi škapulir je črn in se ime¬
nuje škapulir sedem žalosti sv. Matere
Božje. Ta škapulir je podarila prebla-
žena Devica udom servitskega reda, ki
ga pa širijo tudi med druge kristijane
in jim naklanjajo vsa dobra dela nji¬
hovega reda.

3. Tretji škapulir je škapulir brez¬
madežnega spočetja in je modre barve.
Namen mu je, da širi pobožnost do
brezmadežno spočete Matere Božje in
vzbuja grešnike, da se spokore in spre¬
obrnejo. V začetku so ga nosili udje
theatinskega reda. Kolikorkrat oni, ki
ga nosijo, izmolijo šest Očenašev, Ce-
ščenamarij in Čast Bogu presveti Trojici
na čast, udeleže se vseh odpustkov

137

glavnih rimskih cerkva, jeruzalemskih
svetih krajev, porcijunkulske cerkve in
groba sv. Jakoba v Compostelli. — Za
milost, da bi škapulirje svete Matere
Božje prav cenili in pobožno nosili,
molimo tri Ceščenamarije.

31. majnik.

Se ena pobožna vaja je, s katero
počastimo Marijo in si zaslužimo njeno
varstvo, ako namreč sami sebe daru¬
jemo in posvetimo njej, vzvišeni Materi
in Kraljici.

Sv. Frančišek Salezijan je gojil to
izvrstno pobožnost že v cvetu svoje
mladosti. Da bi si ohranil svojo ne¬
dolžnost, izročil se je zaupno kakor
otrok Marijinemu varstvu, daroval se ji
je popolnoma in storil pred njeno po¬
dobo obljubo vednega devištva. Ko so
ga pozneje z božjim dovoljenjem nad¬
legovale strašanske izkušnjave, zatekel
se je k svoji nebeški Gospej. Ves otožen
poklekne pred njeno podobo, prosi jo,

138

da bi mu bila priprošnjica in besednica
pri božjem prestolu, in se ji priporoči
posebno za milost, da bi vsaj na tem
svetu mogel ljubiti Boga iz vsega srca,
ko bi moral prebiti vso večnost brez
božje ljubezni. Takoj je premagal iz-
kušnjavo, mirno je živel potem dalje
pod varstvom svete Matere Božje in
umrl kot velik svetnik.

Sv. Terezija je bila še-le dvanajst
let stara, ko ji umrje mati, katero je
prisrčno ljubila. Žalosti prevzeta po¬
klekne pred podobo preblažene Device
in jo prosi vsa solzna, da bi ji nado-
mestovala umrlo mater in ostala njena
mati in varovavka. In Marija sprejme
svojo novo varovanko. »Nikdar nisem
te častitljive Matere klicala na pomoč
v kakoršnikoli reči, da bi iste ne do¬
segla hipoma. Pod vodstvom in skrbjo
take Matere je Terezija nele sama sveto
živela, ampak je odprla tudi mnogim
drugim dušam vrata nebeškega kra¬
ljestva.

Ko je sveti Alfonz začul božji klic,
naj zapusti svet in njegovo službo, šel

139

je k altarju svete Matere Božje, odpasal
meč, ki ga je nosil kot plemič in ga
obesil kot pomenljiv dar zraven podobe
svoje vzvišene Kraljice. Svojo bliščečo
prihodnjost, ki se mu je obetala, vse
zemske radosti in časti, posebno pa
samega sebe, telo in dušo, moči in
zmožnosti, čas in delavnost, vse je da¬
roval in posvetil blaženi Gospodovi
Materi. Ostal ji je zvest služabnik do
srečne smrti, obiskaval jo je vsak dan
pred njenimi podobami, nobena ura ni
minula, da bi je ne pozdravil s kako
Ceščenamarijo, porabil je vsako priliko,
da jo je slavil z besedami in spisi, in
zaslužil si je veliko milost, da se mu
je prikazala ob smrtni uri in odpeljala
njegovo lepo dušo v nebo.

Kakor ti trije svetniki, tako so se
posvetili vsi svetniki in prijatelji božji
službi preblažene Device in jo častili
vse dni svojega življenja kot mogočno
in ljubeznivo Mater svojih duš.

če hočemo torej kakor ljubi svetniki
imeti Marijo za mogočno priprošnjico
ob božjem prestolu, za ljubeznivo po-

140

močnico v vseh stiskah in nadlogah
živlienja in zvesto vodnico na potu k
izveličanju, moramo se ji po njihovem
zgledu večkrat v življenju in posebno
sedaj ob majnikovem koncu posvetiti
in darovati.

V tej nameri darujmo se danes po¬
polnoma preblaženi Materi Božji po¬
navljajoč dobre sklepe, ki smo jih storili
v teku tega milostipolnega meseca. Saj
smo sklenili, da bomo opravljali one
pobožne vaje zvesto in stanovitno, ka¬
terih smo se spominjali pri naši po¬
božnosti, torej da bomo pridno molili
Ceščenamarijo in Angel Gospodov, da
bomo Marijo častili z rožnim vencem
in devetdnevnicami, da bomo obiskavali
podobe in božja pota Marijina, da bomo
nosili zaupno nje svetinjico in škapulirje,
kratko, častimo častivredno Mater Božjo
in našo Mater, da se bo mogla izkazati
kot prava »Mater admirabilis, Mati pre¬
čudna«.

Okrepite torej svojo vero in po¬
božnost, mislite si, kako gleda Marija
z visokega neba na nas, kako je pri-

141

pravljena sprejeti nas vse pod svoje
okrilje. Pokleknite ... in izgovarjajte
glasno za menoj posvečevalno molitev,
katero je zložil sveti Alfonz v ta namen
in s katero je sam sebe in krščansko
ljudstvo tolikokrat daroval sveti Materi
Božji :

Prečista, brezmadežna in preblažena
Devica Marija, Mati, pribežališče in to¬
lažnica vseh žalostnih! kleče se bližam
danes tvojemu prestolu in te volim za
svojo Gospodovavko, za Mater in Pri-
prošnjico pri Bogu.

Posvečujem se z vsem, kar imam,
tvojej službi.

Prosim te, Mati mojega Boga, vzemi
me med število svojih služabnikov in
pod svoje varstvo in pomagaj mi celo
življenje do moje smrtne ure.

O usmiljena Mati, volim te tudi za
oskrbnico vsega, kar imam, za oskrbnico
vseh sorodnikov, vseh opravil in poslov.

Blagoslovi me na duši in telesu in
ne dopusti, da bi kedaj hudo razžalil
tvojega Božjega Sina. Podpiraj me v
izkušnjavi, reši me vseh nevarnostij,

142

pomagaj mi v dušnih in telesnih po¬
trebah , razsvetljuj me v bridkostih, I
tolaži v žalosti, podpiraj me v bolezni
in posebno v smrtnem boju. Ne dovoli,
da bi se kedaj mogel hudobec hvaliti,
da me je imel v sponah, saj sem po¬
svečen tebi.

Stori, da pridem kedaj v nebesa, da
Jezusa Kristusa, našega Odrešnika, in
tudi tebe zahvalim, da vas bom častil
in ljubil do konca.. Da dosežem to naj¬
višjo srečo, izprosi mi milost stano¬
vitnosti v božji službi in v tvojem če-
ščenju. Amen.

Molitve.

Jutranja molitev.

Kedar vstaneš, pokrižaj se in reci:

Moj Bog, molim te; ljubim te iz
vsega srca! Zahvaljujem teza vse do¬
brote, katere si mi že izkazal; posebno
še zato, ker si me to noč tako milostno
obvaroval.

Vse, kar danes storim ali pretrpim,
darujem ti že zdaj. Vse svoje delo in
trpljenje zedinjujem s trpljenjem Jezu¬
sovim in s trpljenjem ljube Matere

144

Božje ter želim zadobiti vse odpustke,
katerihkoli se le morem udeležiti.

Za trdno obetam, da se hočem danes
varovati posebno tega greha ... (to
skleni zlasti z ozirom na tisti greh, v katerega
največkrat padeš). Prosim te, o Bog, za¬
voljo Jezusa mi dodeli svojo pomoč,
da stanoviten ostanem. Tudi sklenem,
da se hočem v vseh bridkostih udati
tvoji presveti volji. V vsaki težavi hočem
vzdihniti:. Gospod, tvoja volja naj se
zgodi!

O moj Jezus, ti me danes vladaj;
o preblažena Devica Marija, zakrij me
pod svoj materinski plašč; in ti nebeški
Oče, pomagaj mi iz ljubezni do Jezusa
in Marije! Moj angel varuh, vsi moji
zaščitniki, prosite za me!

Oče naš . .. Ceščena si Marija . . .
Verujem . . .

145

Večerna molitev.

Preden se vležeš, izprašaj svojo vest. Nam¬
reč najprej zahvali Boga za prejete dobrote;
potem premisli, kaj si čez dan delal? kje si
hodil? s kom občeval? kaj vse si govoril? kaj
pregrešnega si mislil? Potem obudi kesanje.

Dober namen, predno se vležeš.

Moj Gospod, Jezus Kristus ! sprejmi
moje spanje v tisti ljubezni, s katero
si posvetil svoj počitek, ko si v svoji
človeški natori spal tukaj na zemlji, v
čast Bogu Očetu in v izveličanje vsega
sveta. Prosim te, pomagaj mi, da bo
moje spanje v Tvojem varstvu čisto in
neomadeževano, da te v jutro počastim
in zahvalim s čistim srcem in neoma-
deževanim telesom. Amen.

Šmarnice.

10

Sveta maša.

Na čast bridkemu trpljenju in smrti Jezusa Kristusa.

Poglej na altarju sveti križ in pre¬
misli, da ga je Jezus posvetil s svojo
drago krvjo, kakor je škof s svetim
oljem posvetil altar, na katerem se
opravlja presveta daritev. Premišljuj v
beli, dolgi obleki mašnikovi presveto
nedolžnost in čistost Jezusa Kristusa.
Pas, s katerim je mašnik prepasan, naj
te opominja Jezusovega devištva; ma-
nipel ali potni prt na levici mašnikovi
naj te opominja Gospodove ponižnosti
in bridkosti njegovega božjega Srca.
Štola, katera križa mašnikove prsi, te

147

spominja Jezusove pokorščine. Mašni
plašč pa je spomin popolne ljubezni do
Boga in do ljudij, s katero se je Jezus
daroval.

Pristop.

O presveta Trojica! glej, jaz, Tvoja
nevredna stvar, darujem z mašnikom
to sveto mašo z vsemi svetimi mašami,
ki se danes po vsem svetu obhajajo, v
hvalni in častilni dar. Spoznavam, da
si Ti moj Gospod in najvišji gospodo-
vavec moje duše. Spoznavam, da vse,
kar sem in imam, imam le od Tebe.
Zavoljo svojega veličastva zaslužiš ne¬
skončno češčenje; jaz pa sem preubožen
in Te zares ne morem častiti, kakor
sem dolžan. Darujem Ti pa zato poni¬
ževanje in pokorščino, katero Ti Jezus
skazuje na altarji. Kar dela Jezus, to
želim jaz storiti. Ponižujem se z njim
pred Tvojim najvišjim veličastvom.

10 *

148

Molim te z njegovo ponižnostjo in z
njegovim počeščenjem ter se presrčno
veselim, da moj prečeščeni Jezus zame
opravlja neskončno daritev hvale in če-
ščenja. (Molitev sv. Leonarda Portomavriškega.)

Po nastopni razlagi svete maše lahko
povzameš, kako je ta presveta daritev
spomin Jezusovega trpljenja:

Mašnik se v zakristiji pripravlja, da
opravi presveto daritev — Jezus željno
hrepeni, da bi obhajal zadnjo večerjo
in opravil daritev na križu.

Mašnik gre k altarju — Jezus gre
s svojimi učenci na Oljsko goro.

Mašnik prične sveto mašo; moli pred
altarjem globoko priklonjen očitno iz¬
poved — Jezus prične daritev odrešenja
na Oljski gori: moli tri ure, pade na
svoj obraz, trpi smrtne bridkosti in poti
krvavi pot.

Mašnik poljubi altar — Jezusa po¬
ljubi Judež izdajavec.

Mašnik gre na epistelsko stran —
Jezusa zvežejo in peljejo pred višje du¬
hovnike.

149

Mašnik se prekriža in prične sveto
mašo — Jezusa izprašujejo in ga bijejo
v prečeščeno obličje.

Mašnik moli: Kirie eleison! — Jezusa
Peter trikrat zataji.

Mašnik se obrne k ljudstvu — Jezus
milo pogleda Petra in ga vzbudi k bridki
pokori.

Mašnik moli cerkveno molitev in
bere epistel ali list — Jezusa krivo so¬
dijo pred Pilatovim sodnim stolom.

Mašnik moli sredi altarja — Jezusa
peljejo k Herodu in ga zaničujejo z
belim oblačilom.

Mašnik bere sveti evangelij — Je¬
zusa zopet pred Pilatom tožijo.

Mašnik se obrne k ljudstvu — Je¬
zusa z Barabo primerjajo. Pilat skuša
Jezusa oprostiti. Ljudstvo terja opro-
ščenje morivca.

Darovanje.

Presveta Trojica! darujem ti to sveto
mašo, zedinjen z mašnikom, v resnični
dar sprave za svoje grehe in za grehe

150

vsega sveta. Nezvesto sem Te izdal, o
moj Bog, in velikrat sem se vzdignil
zoper Tebe. Obžalujoč sovražim vse svoje
tako velike grehe ter jih preklicujem s
prisrčnim kesanjem. V spravo za nje
ti darujem zadoščenje, katero Ti Jezus
Kristus daruje na altarju. Darujem Ti
vse zasluženje Jezusovo; darujem pre¬
sveto kri Jezusovo; darujem ti Jezusa
po njegovi božji in človeški natori, ka¬
kor se zdaj novič sam za me daruje
pri sveti maši. In ker bo Jezus zdaj
na altarju moj srednik in moj priproš-
njik in bo usmiljenja za me prosil s
svojo predrago krvjo, zatorej se zedi-
njujem z glasom te iz ljubezni do mene
prelite krvi ter tudi prosim, usmili se
me zavoljo mojih obilnih in velikih
grehov. Milost zahteva od Tebe kri Je¬
zusova, milosti prosi tudi moje skesano
in potrto srce. O moj Bog! ako te ne
omečijo moje solze, naj Te k milosti

151

naklonijo vzdihljeji mojega Jezusa ! Mar
milosti, katero je na križu pridobil vsemu
človeškemu rodu, ni pridobil tudi za
me? Za trdno upam in za gotovo se
zanašam, da mi boš zavoljo te predrage
krvi odpustil vse moje, če tudi še to¬
like pregrehe, katere hočem vedno ob¬
jokovati do zadnjega izdiha svojega živ¬
ljenja. (Molitev sv. Leonarda Portomavriškega.)

Mašnik odkrije kelih — Jezusa oro¬
pajo njegovih oblačil in ga bičajo.

Mašnik daruje kruh in vino — Jezus
na steber privezan daruje nebeškemu
Očetu svojo presveto kri in neusmiljene
udarce.

Mašnik pokrije kelih s palo — Je¬
zusa s trnjem kronajo.

Mašnik si umije roke — Jezusa Pilat
z umivanjem svojih rok nedolžnega
spozna.

Mašnik se obrne k ljudstvu in pravi:
Orate fratres! — Molite bratje! — Je¬
zusa pokaže Pilat ljudstvu in pravi:
Ecce homo ! — Glej človek !

152

Mašnik moli predglasje — Jezusa
na silno vpitje zaslepljenih Judov k
smrti obsodijo.

Mašnik globoko pripognjen moli
»sveto«, prekriža se in poljubi altar —
Jezus sprejme smrtno sodbo od svojega
nebeškega Očeta, prevzame in poljubi
težki križ.

Mašnik odslej tiho moli — Jezus
nese molče križ na goro Kalvarijo in
tiho moli.

Mašnik se spominja živih — Jezus
sreča jokajoče jeruzalemske žene in jih
milo opominja.

Mašnik položi svoje roke čez kelih
in prekriža kruh in vino — Jezusa na
križ raztegnejo in ga z žeblji nanj pri¬
bijejo.

Mašnik povzdigne sveto hostijo, da
jo verniki molijo — Jezusa s križem
povzdignejo.

Mašnik povzdigne kelih s presveto
Krvjo — Jezus preliva na lesu svetega
križa svojo Rešnjo Kri.

153

Po povzdigovanju.

Presveta Trojica! darujem ti to sveto
mašo zedinjen z mašnikom, v dar za¬
hvale za vse prejete dobrote. O moj
preljubeznivi Bog! ves obsut sem z
dobrotami, s splošnimi in s posebnimi,
katere si mi že izkazal in katere mi
boš še dodelil, sedaj tukaj in tamkaj v
večnosti. Spoznavam, da je Tvoje usmi¬
ljenje z menoj bilo neskončno in je še
neskončno. Vendar želim vse to Ti do¬
stojno povrniti. O moj Bog, sprejmi v
zahvalo in povračilo to božjo Kri, to
predrago Telo svojega Sina! Ta neoma-
deževani dar Ti darujem po mašnikovih
rokah. Ta veličastna daritev, ta dar
neskončne cene je zadosten, da odtehta
in poravna vse dobrote, katere sem že
prejel ali jih šele prejmem. O vi sveti
angeli in preblaženi duhovi! pomagajte
mi hvaliti mojega Boga! V zahvalo za

154

toliko meni izkazanih dobrot darujte
mu to sveto mašo in vse druge, katere
se danes obhajajo na vsem svetu, da
bo njegovi preljubeznivi dobroti popolno
povračilo za tako mnogotere in tolike
milosti, katere mi je že izkazal, in ka¬
tere mi bo še delil skozi vso večnost.
(Molitev sv. Leonarda Portomavriškega.)

Mašnik moli z razprostrtimi rokami
nekaj časa tiho in se potem spominja
mrtvih — Jezus visi tri ure na križu
in moli za svoje sovražnike.

Mašnik se trka na prsi — Jezus po¬
deli desnemu razbojniku milost spre¬
obrnjenja.

Mašnik večkrat prekriža kelih —
Jezus trpi razne, prehude bolečine na
duši in na telesu.

Mašnik moli očenaš s sedmerimi
prošnjami — Jezus na svetem križu
sedemkrat izpregovori.

Mašnik razdeli sveto hostijo — Jezus
umrje na svetem križu.

155

Mašnik spusti košček svete hostije
v kelih — Presveta duša Jezusa Kristusa
stopi v predpekel.

Mašnik se vdari trikrat na prsi — Je¬
zusovo presveto stran s sulico prebodejo.
Veliko se jih spreobrne ob Jezusovi smrti.

Mašnik pravi: »Gospod, jaz nisem
vreden . . .« — Ko presveto Telo Je¬
zusovo snamejo s križa, žalujejo verniki
z Marijo, njegovo žalostno Materjo.

Mašnik pobožno prejme presveto
Rešnje Telo in predrago Rešnjo Kri —
Presveto Rešnje Telo Jezusovo mazilijo,
zavijejo v čisto tančico in polože v grob
Jožefa Arimatejca.

Po svetem obhajilu.

Presveta Trojica! darujem Ti to sveto
mašo, zedinjen z mašnikom, v prošnji
dar za potrebe svoje in za potrebe ce¬
lega krščanstva! Preljubeznivi moj Bog!
prav dobro spoznavam, da nisem vreden
tvoje milosti. Spoznavam svojo veliko

156

slabost in vem, da zavoljo svojih velikih
in mnogoterih pregreh ne zaslužim, da
bi me uslišal. Pa mar ne boš uslišal
svojega Božjega Sina, ki za me prosi
tu na altarju in za me daruje svoje
življenje in svojo Kri? 0 moj prelju-
beznivi Bog! usliši prošnje mojega Bož¬
jega Srednika in zavoljo njega mi do¬
deli vse milosti, katere so mi potrebne,
da dopolniš veliko delo mojega večnega
izveličanja. Kar naravnost Te prosim,
da mi odpustiš vse moje grehe in mi
podeliš stanovitnost v dobrem do konca.
Zaupajoč na molitev mojega Jezusa
te prosim, o moj Bog, vseh čednostij,
in sicer v visoki stopinji in v veliko¬
dušnem zatajevanju. Prosim vseh po¬
trebnih pripomočkov, da dosežem res¬
nično svetost. Prosim Te za spreobr¬
njenje vseh grešnikov, zlasti tistih, za
katere sem dolžan prositi. Prosim te
daru pobožnosti za-se in za moje znance,

157

da v naših srcih kot v svojem svetišču
veselo prebivaš, da vsi od čednosti do
čednosti rastemo in v vsem dobrem na¬
predujemo. (Molitev svetega Leonarda Porto-
mavriškega.)

Mašnik se obrne k ljudstvu — Jezus
od smrti vstane in se prikaže svetim
ženam.

Mašnik opravi zadnje molitve na
epistelski strani — Jezus se večkrat pri¬
kaže svojim učencem, je še 40 dni na
zemlji in postavi še druge zakramente.

Mašnik zadnjikrat pozdravi ljudstvo
— Jezus blagoslavljajoč gre v nebesa.

Mašnik blagoslovi vernike — Jezus
pošlje svojim učencem na binkoštno ne¬
deljo obljubljenega tolažnika sv. Duha.

Mašnik bere zadnji evangelij — Apo¬
stoli gredo na povelje Gospodovo po
vsem svetu, oznanjajoč vsemu ljudstvu
sveti evangelij, ki je veselo oznanilo
božje dobrote in milosti.

158

MelitrTr©*

katere naj se kleče opravljajo, po ukazu sve¬
tega očeta papeža Leona XIII., v vseh cerkvah
sveta po vsaki tihi sv. maši.

Mašnik moli trikrat z verniki.

Ceščena si Marija itd.

Potem tudi z verniki skupaj antifono:

Ceščena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
ceščena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci. K tebi vzdihujemo žalostni in
objokani v tej solzni dolini. Oh, obrni
tedaj, naša pomočnica, svoje milostljive
oči v nas in pokaži nam po tem revnem
življenju Jezusa, blaženi sad svojega
telesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o
sladka Devica Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica!
R. Da bomo vredni obljub Kristusovih!

Molimo  !

O Bog, pribežališče naše in moč,
ozri se milostno na ljudstvo k Tebi

159

vpijoče; in na priprošnjo častitljive in
brezmadežne Device Marije, Božje po¬
rodnice, svetega Jožefa, njenega ženina,
Tvojih sv. apostolov Petra in Pavla in
I vseh svetnikov, usliši milostno in do-
| brotno naše prošnje za spreobrnjenje
grešnikov, za prostost in povišanje
matere sv. cerkve. Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Pristavi naj se invokacija :

Sveti nadangel Mihael, brani nas v
boju; proti zlobnosti in zalezovanju
hudobnega duha bodi nam pomoč! —
Ukroti naj ga Bog!  ponižno za to
prosimo. In ti, prvak nebeške vojne,
satana in druge hudobne duhove, ki
hodijo po svetu v pogubo duš, z močjo
božjo v peklensko brezdno pahni! Amen.

Izpovedne in obhajilne
molitve.

i. Izpovedne molitve.

Pripravljalna molitev.

O moj Bog, dobro vem, kako do¬
brotljiv in usmiljen si Ti do vseh, ki
se te boje in Te ljubijo; vem pa tudi,
kako pravičen in strog in strašen si
vsem, ki te ne ljubijo; in vendar se Te
nisem vedno bal, nisem Te vedno ljubil!
— Tebi, vsevedni Bog, ni nič skritega;
Ti gledaš v srce človekovo in znane
so Ti najskrivnejše misli njegove.

O pravični Bog, kako strašen boš
grešniku, ki se Te ne spominja, ki hudo
dela in živi, kakor bi ne bilo ne sodbe,

161

ne plačila, ne kazni. Ti ga boš poklical
ob uri, ko prav nič mislil ne bo, sodil
ga boš in na vekomaj obsodil v pekel.
Sramota bo pokrivala grešnika, kedar
se v svojem nebeškem veličastvu z an¬
geli božjimi prikažeš Sodnik na oblakih
neba; sramoval se bo svojih grehov, ki
ga bodo tožili pred sodnim stolom Kri¬
stusovim.

Kaj bo z menoj, o Gospod, kako
se bom jaz rešil pred pravično jezo
Tvojo? Tresem se, ko se spomnim
zadnje ure in pravične sodite, pri kateri
ne pomaga več nobena prošnja.

Usmiljeni Oče, ne daj, da bi jaz
umrl v smrtnih grehih; dodeli mi to¬
liko časa, da s pokoro zadostim za svoje
grehe. K Tebi, o Bog, ki si dobrotljiv
in milostiv, vzdihujem ubogi grešnik:
Daj mi milost, da vse svoje grehe prav
spoznam, da se jih skesam, odkritosrčno

Šmarnice. 11

162

izpovem, za-nje spokorim, in tako, kakor
izgubljeni sin, milost najdem pri svojem
Očetu.

Mili Jezus, ki si voljan križ nosil
zavoljo mene grešnika, podpiraj me s
svojo mogočno milostjo! Amen.

Izprašaj svojo vest!

Pomni besede pobožnega Tomaža,
ki pravi: Pi’avični obdolžuje sam sebe,
zato tudi ti vsak dan premišljuj, kako
živiš. Nespametni se jezi, ako mu kdo
kaj očita in ga opominja, ničemerni nič
ne mara za to, prevzetni se izgovarja,
leni se nič ne zmeni. Kdor pa je moder,
rad premišljuje svoja dela, rad se ozira
nazaj, kaj je bilo, in naprej, kako bo
v prihodnje. Strašijo ga grehi njegovi.
— Pazi torej tudi ti na svoje napake,
sam od sebe terjaj oster odgovor; pre¬
glej, kaj in kako si grešil; ozri se v
svoje srce in pomisli, ali ne gospodari
v srcujeza, nevošljivost, nečistost, napuh,
nepotrpežljivost ali žalost. — Toda ni

163

še dovolj, da pomisliš, kaj si grešil,
treba tudi, da premisliš, kaj si dobrega
opustil in ali si dobro delal v čast božjo.
Sam sebe sodi ostro in spoznal se boš,
žaloval boš zaradi storjenih grehov, va¬
roval se jih in našel boš odpuščenje in
milost pri Bogu.

Opomba:  Najbolje si vest izprašaš, ako
premišljuješ, kako si se pregrešil zoper vsako
posamezno božjo in cerkveno zapoved.

Obžaluj svoje grehe!

Jezus, Sin Božji, usmili se me! Grešil
sem, velikokrat in hudo sem grešil;
svoje grehe priznavam pred Tvojim ob¬
ličjem. Kam se naj obrnem? Ako po¬
gledam v nebesa, Ti pravični Bog si
lam, ki ne zanašaš grešnikom in go¬
voriš: Končajmo brezbožni k a,
da ne b'o gledal veličastva  bož¬
jega!  — Ako se ozrem v pekel, tudi
tam si Ti, pravični Bog, ki kaznuješ
grešnika, in kakor grom doni Tvoj glas:
Zvežite mu roke in noge in

11 *

164

vrzite ga v vnanjo temo, kjer je
jok in škripanje z zobmi!

O sveti in pravični Bog, bojim se
Te in trepetam pred Teboj! Kako bom
Tebi odgovarjal pri sodbi, ker strašno
in sveto je tvoje ime!

Vendar za-me ni še vse izgubljeno;
v tem življenju si še pomagam, saj
slišim mili glas Jezusov: Delajte
pokoro, ker blizu je kraljestvo
božje;in: B 1 a g o r ža 1 o s t n im,
ker bodo potolaženi in: Pri¬
dite k meni, ki ste trudni in
obloženi, in jaz vas pokrepčam!
0 kako me tolažijo te Tvoje besede,
o Jezus; sedaj vem, da ne boš zavrgel
mene ubogega grešnika, ker si prišel
iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega.
Usmili se me, o Gospod, po svojem
neskončnem usmiljenju.

Upam na Tvojo neskončno milost
in zato vzdihujem: Gospod Bog, sveti

165

Oče ! Grešil sem zoper nebesa in zoper
Tebe in nisem vreden, da bi me Ti
imenoval svojega sina; vendar dodeli,
da bom le kakor Tvoj najemnik! —
Zaslužil sem, da me pogubiš, vendar
bodi mi milostiv in usmiljen in odpusti
mi moje hudobije, katere obžalujem in
sovražim!

Obudi trden sklep!

Kako je bilo pač mogoče, da sem
tolikrat razžalil svojega dobrega Boga
in pozabil njegovega usmiljenja! Gospod,
sedaj več ne sme tako biti. Trdno danes
sklenem, da Te ne bom nikdar več raz¬
žalil z radovoljnim grehom, ker Te želim
v prihodnje ljubiti čez vse. Prenašal
bom voljan nadloge, da se spokorim za
svoje grehe. Vendar Ti, Gospod, veš,
kako sem slab; zato me podpiraj, da
zvesto izpolnjujem svoj sklep. Ljudje
govorite o meni, kar vam drago, Go-

166

spoda se bom bal, ker Bog je moje vse. j
Gospod, pomagaj mi, da se bom stano¬
vitno vojskoval z izkušnjavami, pošlji
mi svojega angela, da me bo vodil na
vseh mojih potih, in dodeli mi milost,
da bom vedno poslušal njegov glas.

Pred izpovedjo.

0 Bog, bližam se izpovednici, kjer
sedi mašnik, Tvoj namestnik, da v
Tvojem imenu odpušča ali pridržuje
vernikom njih grehe. Torej Bogu vse-
vedočemu se hočem izpovedati; dodeli
mi torej milost, da se tako čisto in
natanko izpovem vseh svojih grehov,
kakor bi stal pri sodbi pred Teboj, ki
vse veš in vidiš v moje srce.

Preden začneš izpoved, moli:

Prosim, duhovni oče, svetega bla¬
goslova, da se svojih grehov prav in

167

čisto izpovem. Jaz ubogi grešnik sc
izpovem Bogu, vsemogočnemu, Mariji,
Materi Božji, vsem svetnikom in svet¬
nicam božjim in vam mašniku, namest¬
niku božjemu, da sem od svoje zadnje
izpovedi (povej, kedaj si bil zadnjič pri izpovedi)
velikokrat in obilno grešil z mislijo, z
besedo, z dejanjem in zamudo dobrih
del, posebno se obtožim : (Sedaj se izpovej
vseh svojih grehov, in ko si vse povedal, reci:)
Drugih grehov se več ne spominjam.
Prosim, duhovni oče, izveličavne pokore
in svete odveze, če sem je vreden.

Pazljivo poslušaj, kar te uči izpo-
vednik, odgovori odločno, kar te vpraša,
in dobro si zapomni pokoro; na-to moli
kesanje:

O moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz srca žal, ker sem Tebe, svo¬
jega preljubeznivega Boga, Tebe, vso
svetost in neskončno dobroto, ki Te iz
vsega srca ljubim, z njimi razžalil-

168

Trdno sklenem s Tvojo pomočjo svoje
življenje poboljšati in vse, tudi smrt
rajši pretrpeti, kakor Tebe, svojega Boga,
še kedaj s kakim grehom razžaliti. Daj
mi moč, da izpolnim ta svoj sklep!
Prosim Te po neskončnem zasluženju
Tvojega Božjega Sina, našega Gospoda
in Izveličarja Jezusa Kristusa. Amen.

Po izpovedi.

Pojdi, tvoji grehi so ti odpuščeni!
Tako si Ti, o Jezus, govoril grešnikom,
ko si še hodil po zemlji; tako je v
Tvojem imenu tukaj izpregovoril tudi
Tvoj namestnik.

Slavim in hvalim Te, dobrotljivi Bog,
za Tvojo neskončno milost, da si mi
odpustil vse grehe in me sprejel zopet
za svojega otroka. Da bi pač tudi jaz,
kakor nekdaj Peter, jokal nad svojimi
grehi, da bi se jih spokoril s solzami
resničnega kesanja!

169

Veliko, Gospod, je usmiljenje Tvoje,
katero si mi skazal ravnokar pri izpo¬
vedi ; dodeli, o Jezus, da bo velika tudi
moja hvaležnost! Daj mi milost, da Ti
ostanem zvest, da nikdar več ne po¬
zabim svojih sklepov. Spominjaj me
večkrat svojih svetnikov — spokornikov,
da bom imel žive vzglede pred seboj,
kako je meni treba živeti po dobri iz¬
povedi, kako pokoro delati in skrbno
se varovati novih grehov. Po noči in
po dnevu so premišljevali božjo postavo
in iskreno hrepeneli, da bi se kmalu
združili z Bogom v nebesih na veke.

Take zveste služabnike Tvoje želim
tudi jaz posnemati, da ne zabredem v
stare grehe. Gospod, ki si milostno od¬
gnal hudobo iz mojega srca, varuj me
in podpiraj, da satan ne pride š sedem
novimi tovariši, da ne najde mojega srca
hudobi in svetu odprtega, da poslednje
moje reči ne bodo hujše, nego prve.

170

O Gospod, ki si v meni dobro začel,
utrjuj me v čednosti tudi zanaprej, da
bom v nebesih deležen neizmernega
plačila, katero si pripravil vsem, ki Tebe
ljubijo. Amen.

Ostani stanoviten!

Da ostaneš stanoviten, beri, kaj pravi
o tem pobožni Tomaž: Veliko je ljudij,
ki po izpovedi obžalujejo svoje grehe, ki
krotijo svoje poželenje, premišljujejo
Kristusovo trpljenje in voljno nosijo
jarem Gospodov: toda vsi ne ostanejo
stanovitni v tej gorečnosti; polagoma
opešajo, in zopet se začne staro življenje.
Ni namreč zadosti imeti le dobro voljo,
marveč treba tudi delati za poboljšanje.

Premišljuj življenje svetnikov in kliči
jih na pomoč.; pomni, kaj in koliko so
trpeli, da so prejeli venec izveličanja!
Kolikor več so trpeli na svetu, toliko
večje je njih plačilo v nebesih. — Ne
daj, da bi te zopet omrežile časne
skrbi; spominjaj se besede božje : Kaj

m

pomaga človeku, ako ves svet pridobi,
ako pa svojo dušo pogubi !

Da ostaneš stanoviten, rad pobožno
moli, ne zahajaj v šumeče druščine,
bodi rad sam, beri pobožne bukve, po¬
slušaj in premišljuj božjo besedo, vendar
vedno in povsodi na milost božjo in na
priprošnje svetnikov več zaupaj, nego
na svojo molitev in svoja dobra dela!

Vojskuj se vedno zoper napuh, ki
tiči tudi v najboljšem srcu skrit; zoper
poželenje po jedi in pijači, ki vodi člo¬
veka v velike grehe, in zoper lenobo,
ki je mati vseh hudobij. Kdor se zoper
te tri strasti ne vojskuje, ne bo obstal
stanoviten; dokler nisi sebi odmrl in
se popolno ponižal, ti vse drugo le malo
pomaga.

Neprestano pa se oziraj k Bogu in
ga prosi, da te varuje, pri dobrih delih
ti pomaga in ti do konca stoji na strani
pri vsakem boju.

172

II. Obhajilne molitve.

Pred svetim obhajilom.

1. Slavim Te in hvalim, o Jezus,
ker si obhajal zadnjo večerjo s svojimi
učenci in si takrat poslavil zakrament
svetega Rešnjega Telesa, da vse svoje
hraniš v večno življenje s svojim pre¬
svetim Telesom in s svojo Krvjo. O kako
neskončna je ljubezen božja, o kako
radodarna, ki daje za darilo sama sebe.
Kako živo se pri tem spominja zvesta
duša smrti svojega ženina, katerega naj
prejme, in večnega življenja, katero jej
je pridobil. O kako čudovito, kako sladko
in prijetno je človeku, da sme prejeti
živega Boga, skritega v najsvetejšem
zakramentu, čegar veličastvo molijo an¬
geli v nebesih!

Dodeli, Jezus mili, da se kesam v
svojem srcu, da se ponižujem v molitvi,

da utrdim svojo vero, ukrepim svoje
upanje, vnamem goreče želje in da se
topim v pobožnih solzah, kedar želim
Tebe vredno prejeti! Daj, da Te častim
in ljubim, da se veselim in v strahu
trepetam ter Te zahvaljujem iz dna
svojega srca!

2. Toda, o Gospod, jaz se moram
spoznati nevrednega, da bi povzdignil
k Tebi svoje oči, katere sem tolikrat
omadeževal s poželenjem mesa. Vem,
da Ti ne prideš rad v hišo, kjer je vse
v neredu, kjer je polno hudih strastij.
Zato se osramočen ponižujem pred Teboj
in žalosten premišljujem, kako zelo da
sem nevreden.

O Bog, Tebe prosim prav iskreno,
odtrgaj me slastim sveta in vsem po-
čutnim mislim, razsvetli mojo pamet
in dodeli mi, da Tebe najdem ter Te
vsprejmem in obdržim v svojem srcu.

174

3. Poln zaupanja se bližam Tebi,
o Jezus ! Usmili se me in pridi k meni!
Moja duša hrepeni po Tebi, pridi in
donesi jej mir, da bo našla svojo srečo.
— Vem sicer, da si ti vsemogočni Bog,
pa ne da bi me sodil, marveč v dobrem
potrdil. O moj Zveličar in moj Bog,
skaži mi svoje usmiljenje, ker sam ni¬
sem vreden, da bi Te vsprejel v svoje
srce. — Na-Te o Jezus, upam. Ti si
Sin živega Boga, Odrešnik sveta, Kralj
nebes in zemlje; na-Te upajo pobožni,
Ti tolažiš pravične. Ti daješ krotkim
svoj mir, Ti bogatiš reveže in poveli¬
čuješ ponižne, Ti krepiš slabotne, iz¬
gubljenim Ti kažeš pot, Ti daješ luč
slepim, pomagaš stiskanim in tlačenim,
pri tebi imajo svoje zavetje vsi dobri!
O srečna ura, ob kateri prejmem tolik
zaklad, ko se Ti, mili Jezus, sam po¬
nižaš in prideš v moje srce.

175

4. O večna Resnica, o nebeška Lju¬
bezen, presladki, mili Jezus! Ti si moj
Bog; po Tebi želi moja duša. Noč in
dan vzdihujem po Tebi in želim, da bi
se združil s Teboj. Pridi, hrepenenje
mojega srca, luč mojih očij; pridi upanje
moje, Ti si moj Bog in moj Gospod,
izpolni, kar si obljubil! Pridi, o Jezus
razveseli moje srce!

(Sedaj obudi kesanje nad svojimi grehi in po¬
nižno pristopi in poklekni pred altar, da prejmeš
sveto obhajilo.)

Po svetem obhajilu.

1. Imam ga, katerega ljubi moja
duša! Sedaj, Gospod, odpusti svojega
služabnika v miru, kakor si obljubil!
— O kako veliko usmiljenje mi je skazal
Gospod! Srečna, presrečna duša, kateri
se je približal Naj višji iz nebes, da jo
obsiplje z milostimi in navdaja s to¬
lažbo ! — Poveličuj ga, duša moja, in
vse moje moči slavite njegovo presveto

176

Ime! — Poveličuj, duša moja, Gospoda
in ne pozabi nikdar, kaj je on storil s ,
Teboj. Rad, o Gospod, bi Te hvalil, a
višji nad vso hvalo si Ti, neskončni
Bog. Moja duša počiva le v Tebi in
hoče edino Tebe ljubiti na veke.

Toda, neskončni Bog, Ti me poznaš
in veš, kako sem slab, veš, da potre¬
bujem vodnika; vodi me torej Ti v
prihodnje in dodeli, da zvesto hodim
za Teboj!

2. Sveti Gospod, vsemogočni Oče,
večni Bog! Sprejmi mojo zahvalo, da
si mene grešnika, svojega nevrednega
služabnika, brez vsega zasluženja, le po
polni dobroti svojega usmiljenja nasitil
s predragim Telesom in s Krvjo svo¬
jega Sina, Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa. Dodeli, Te prosim, da mi to
obhajilo ne bode v sodbo in pogub¬
ljenje, ampak v odpuščenje grehov in
v zveličanje moje duše. V vojski bodi

177

mi orožje vere in ščit dobre volje. Naj
izčisti iz mene vso hudobijo in iztrebi
vsako sladnost in poželjivost! Pomnoži
v meni ljubezen in potrpežljivost, po¬
nižnost in pokorščino in vsakatero čed¬
nost. Naj mi bo močna bramba zoper
napade vseh vidnih in nevidnih sovraž¬
nikov in mogočna brzda vseh hudih
nagnjenj, dušnih in telesnih. S Teboj,
ki si edini pravi Bog, naj me neraz-
vezljivo sklene in srečno privede k mo¬
jemu poslednjemu namenu. Nazadnje
Te še prosim, da me kedaj privedeš k
oni nepopisljivo sladki večerji, kjer si
Ti s svojim Sinom in s svetim Duhom
svetnikom svojim prava luč, popolno
nasičenje, večno veselje, dovršena ra¬
dost in popolno zveličanje. Po istem
Kristusu, Gospodu načem. Amen.

Sedaj obudi tri božje čednosti.

Šmarnice.

12

178

Tri božje čednosti.

Vera.

Verujem v Tebe, pravi trojedini
Bog-, Oče, Sin in sveti Duh, ki si vse
ustvaril, ki vse ohranjuješ in vladaš, ki
dobro plačuješ in hudo kaznuješ. Ve¬
rujem, da je Sin Božji za nas človek
postal, da nas je s svojo smrtjo na križu
odrešil, da nas sveti Duh s svojo mi¬
lostjo posvečuje. Verujem in trdim vse,
kar si Ti, o Bog, razodel, kar je Jezus
Kristus učil, kar so apostoli oznanjevali,
in kar nam sv. rimska katoliška cerkev
verovati zapoveduje. Vse to verujem,
ker si Ti, o Bog, večna in neskončna
resnica in modrost, ki ne moreš ne go¬
ljufati, ne goljufan biti. 0 Bog, pomnoži
mojo vero!

Upanj  e.

Upam in se zanašam na Tvojo ne¬
skončno dobroto in milost, o Bog, da

179

mi boš po neskončnem zasluženju svo¬
jega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa
v tem življenju spoznanje, pravo obža¬
lovanje in odpuščenje mojih grehov, po
smrti pa večno zveličanje dal in dodelil,
Tebe od obličja do obličja gledati, lju¬
biti in brez konca uživati. Upam tudi
od Tebe potrebnih pripomočkov, vse to
doseči. Upam to od Tebe zato, ker si
Ti to obljubil, ker si vsemogočen, zvest,
neskončno dobrotljiv in usmiljen. O
Bog! potrdi moje upanje!

Ljubezen.

O moj Bog! ljubim Te iz vsega
svojega srca in čez vse, zato, ker si
Ti največja dobrota, neskončno popoln
in vse ljubezni vreden ; ljubim Te tudi
zato, ker si do mene in do vseh stvarij
neskončno dobrotljiv. Želim iz vsega
srca, da bi Te prav tako ljubil, kakor
so Te tvoji najzvestejši služabniki lju-

12 *

180

bili in Te še ljubijo. Z njih ljubeznijo
sklenem svojo nepopolno ljubezen; po¬
množi jo v meni, o dobrotljivi Gospod,
bolj in bolj!

Ker Te tedaj resnično in iz srca
ljubiti želim, in si za to trdno priza¬
devam, mi je iz srca žal, da sem Tebe,
svojo neskončno dobroto, katero čez
vse ljubim, Tebe, svojega Stvarnika,
Odrešnika in Posvečevavca razžalil. Zal
mi je, da sem grešil, da sem Tebe,
svojega vsemogočnega Gospoda, svo¬
jega najboljšega Očeta, razžalil. Trdno
sklenem, vse grehe in vse grešne pri¬
ložnosti zapustiti, storjene grehe čedalje
bolj obžalovati, in nikdar več zoper
Tvojo sveto voljo ne ravnati. Sprejmi
me zopet za svojega otroka in dodeli
mi milost, ta Tvoj sklep dopolniti. Tega
Te prosim po neskončnem zasluženju
Tvojega Božjega Sina, našega Gospoda
in Zveličarja, Jezusa Kristusa. Amen.

181

Moli za odpustke.

(Vselej prejmeš po svetem obhajilu popolne
odpustke, ako kleče pred križem  moliš na¬
slednjo molitev in jej prideneš še nekaj molitev
v namen svete cerkve, na pr. navadnih 5 Oče-
našev in Ceščenamarij z vero.)

Moli pred križem.

O dobrotljivi in presladki Jezus!
glej, pred Tvojim obličjem se sklonim
na koleni in Te prosim in zarotim z
vso gorečnostjo svoje duše: vtisni mi¬
lostno v moje srce občutke žive vere,
upanja in ljubezni, resnično žalost nad
mojimi grehi in trden sklep poboljšanja,
da z globokim sočutjem in srčnim ža¬
lovanjem pregledujem petero Tvojih
krvavih ran in v duhu premišljujem,
ter si stavim pred oči, kar je že David
prerok govoril o Tebi, rekoč: Pre¬
bodli so moje roke in noge in
prešteli so vse moje kosti.

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog- Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešnik sveta, usmili se nas !
Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sv. Trojica en sam Bog, usmili se nas!
Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Sv. Mihael,

Sv. Gabriel,

Sv. Rafael,

prosi za nas!

183

Vsi sveti angeli in nadangeli, prosite
za nas!

Vse svete vrste zveličanih duhov, pro¬
site za nas!

Sveti Janez Krstnik, prosi za nas!
Sveti Jožef, prosi za nas!

Vsi sveti očaki in preroki, prosite za nas!

Vsi sveti apostoli in evangelisti, prosite
za nas!

184

Vsi sveti učenci Gospodovi, prosite za
nas!

Vsi sveti nedolžni otroci, prosite za nas!
Sv. Štefan, |

Sv. Lavrencij, ! prosi za nas!

Sv. Vincencij, J

Sveta Fabijan in Sebastijan, prosita za
nas!

Sveta Janez in Pavel, prosita za nas!
Sveta Kozma in Damijan, prosita za
nas!

Sveta Gervazij in Protazij, prosita za
nas!

Vsi sveti mučenci, prosite za nas!

Sv. Silvester,

Sv. Gregorij,

Sv. Ambrozij,

Sv. Avguštin, prosi za nas!

Sv. Jeronim,

Sv. Martin,

Sv. Nikolaj,

Vsi sveti škofje in spoznovavci, prosite
za nas!

Vsi sveti učniki, prosite za nas!

Sveti Anton, prosi za nas!

185

prosi za nas!

Sv. Benedikt,

Sv. Bernard,

Sv. Dominik,

Sv. Frančišek,

Vsi sveti mašniki in leviti, prosite za
nas!

Vsi sveti menihi in puščavniki, prosite
za nas!

Sv. Marija Magdalena,

Sv. Agata,

Sv. Lucija,

Sv. Neža, P rosi za nas!

Sv. Cecilija,

Sv. Katarina,

Sv. Anastazija,

Vse svete device in vdove, prosite za
nas!

Vsi svetniki in svetnice božje, prosite
za nas!

Bodi nam milostljiv! zanesi nam, o Go¬
spod !

Bodi nam milostljiv! usliši nas, o Go¬
spod !

\ sega hudega, 1 re gj n as, 0  Gospod!
Vsega greha, )

186

Svoje jeze,

Nagle in neprevidene smrti,
Izkušnjav hudičevih,

Jeze, sovraštva in vse hude volje,
Duha nečistosti,

Treska in hudega vremena,

Šibe potresa,

Kuge, lakote in vojske,

Večne smrti,

S skrivnostjo svojega svetega včlo-
večenja,

S svojim prihodom,

S svojim rojstvom,

S svojim krstom in svetim po¬
stom,

S svojim križem in trpljenjem,

S svojo smrtjo in svojim pokopom,
S svojim svetim vstajenjem,

S svojim čudovitim vnebohodom,
S prihodom tolažnika sv. Duha,

V dan sodbe,

Mi grešniki,

Da nam zaneseš,

Da nam odpustiš,

Da nas k pravi pokori
pripelješ,

prosimo Te,
usliši nas!

reši nas, o Gospod!

187

Da svojo sveto cerkev vladaš in
ohraniš,

Da pastirja apostolskega in vse
cerkvene stanove v svoji sveti
veri ohraniš,

Da sovražnike sv. cerkve ponižaš,
Da našega cesarja varuješ,

Da krščanskim kraljem in oblast¬
nikom mir in pravo edinost da¬
ruješ,

Da vsemu krščanskemu ljudstvu
mir in edinost dodeliš,

Da nas vse v svoji sveti službi po¬
trdiš in ohraniš,

Da naše misli k nebeškim željam
povzdigneš,

Da vsem našim dobrotnikom večne
dari dodeliš,

Da duše naše in naših bratov,
bližnjih in dobrotnikov večnega
pogubljenja rešiš,

Da sad zemlji daš in ohraniš,

Da vsem vernim dušam večni po¬
koj dodeliš,

Da nas uslišiš,

Sin Božji,

prosimo Te, usliši nas!

188

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . . (tiho).

V. In ne vpelji nas v izkušnjavo.
0. Temuč reši nas hudega. Amen.

189

Molitve pri popoldanji službi
božji.

K presvetemu Rešnjemu Telesu.

(Kedar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kateri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog - , kateri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega trpljenja
zapustil, daj nam. Te prosimo, svete
skrivnosti Tvojega Telesa in Tvoje Krvi
tako častiti, da sad Tvojega odrešenja
vedno v sebi čutimo. Kateri živiš in
kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti
svetega Duha, Bog od vekomaj do ve¬
komaj. Amen.

Za odvrnjenje vseh nadlog in nevarnostij.

Vsemogočni večni Bog, nebeški
Oče! poglej z očmi svoje neskončne
milosti naše reve in nadloge. Usmili se
vseh vernih kristijanov, za katere se je
tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Zve-

190

ličar, Jezus Kristus, voljno grešnikom
v roke dal, in je tudi svojo drago kri
na lesu svetega križa prelil. Po tem
Gospodu Jezusu odvrni, milostivi Oče!
zaslužene šibe, sedanje in prihodnje ne¬
varnosti, punte, vojsko, kugo, lakoto,
draginjo, bolezni in žalostne revne čase.

Vsemogočni, večni Bog! usmili se
svojega služabnika našega papeža I, in
vodi ga po poti večnega življenja, da bo
s Tvojo pomočjo, kar je tebi prijetno,
želel in z vso močjo storil.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih!
glej milostivo na svojega služabnika,
našega škofa I., ki si ga pastirja naši
škofiji postavil; dodeli mu, da tistim,
čez katere je postavljen, z besedo in z
dejanjem k dobremu služi, in tako s
čedo, ki mu je izročena, večno življenje
doseže.

Bog, varuh vseh kraljestev! dodeli
svojemu služabniku, našemu cesarju I.,
spoznati in častiti tvojo moč, s katero
se sovražnik premaga, da bo, ker je iz
tvoje volje cesar postal, tudi v tvojem
varstvu vselej mogočen.

191

Razsvetli in potrdi v vsem dobrem
duhovske in deželske oblastnike in go¬
sposke, da nas bodo na vse to nape¬
ljevali, kar more k tvoji božji časti, k
našemu zveličanju in k miru in sreči
vsega krščanstva pripomoči.

Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam
je prositi, za svoje prijatelje in neprija-
telje, za zdrave in bolne, za vse žalostne
in revne kristijane, za žive in mrtve.

Vsemogočni, večni Bog! ki gospo¬
duješ čez žive in mrtve in se usmiliš
vseh, katere iz vere in dobrih del za
svoje spoznaš; pohlevno te prosimo, da
vsi, za katere smo se namenili moliti,
kateri so še živi, ali pa so se že s’sveta
ločili, na prošnjo vseh Tvojih svetnikov
od Tvoje dobrote odpuščenje vseh svojih
grehov dosežejo.

Dodeli nam, o Bog miru! pravo
edinost v veri, brez vsega razdrtja in
ločitve. Spreobrni naša srca k pravi
pokori in poboljšanju našega življenja.
Užgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj
nam goreče želje po vsej pravičnosti,
da ti bomo kakor tvoji pokorni otroci

192

v življenju in v smrti prijetni in do¬
padljivi.

Tebi, o Gospod! bodi vedno pripo¬
ročeno vse naše dejanje in nehanje,
naše delo in opravilo, naše življenje in
naša smrt. Daj nam svojo milost tukaj
uživati, in tamkaj z vsemi izvoljenimi
doseči, da Te bomo v večnem veselju
in zveličanju hvalili in molili. To nam
dodeli, Gospod, nebeški Oče! po Jezusu
Kristusu, svojem ljubem Sinu, Gospodu
našem in Odrešniku, kateri s teboj živi
in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas!

O. Amen.

Oče naš . . . Ceščenamarija . . .
(petkrat.)

-o—c£3g>--c-

Lavretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Krist§, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešnik sveta,

Bog sveti Duh,

Sv. Trojica, en sam Bog,

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubezniva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,

Šmarnice.

usmili se
nas!

prosi za
nas!

13

194

Mati našega Odrešnika,
Devica premodra,
Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,
Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Stolp kralja Davida,
Stolp slonokosteni,

Iliša zlata.

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška.

Zgodnja danica,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristijanov,
Kraljica angelov,
Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

prosi za
nas!

195

Kraljica apostolov,
Kraljica mučencev,
Kraljica spoznovavcev,
Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

prosi za
nas!

Kraljica brez madeža iz¬
virnega greha spočeta,

Kraljica sv. rožnega venca,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . . . Ceščena si Marija . . .

Molitve.

I. K sveti Devici, Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
božja Porodnica! ne zavrzi naših prošenj

13 *

196

v naših potrebah ; temuč reši nas vselej
vseh nevarnostij. O častitljiva in bla¬
žena Devica, naša gospa, naša sred-
nica, naša besednica, naša pomočnica.
S svojim Sinom nas spravi, svojemu
Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas
izroči.

V. Prosi za nas, sveta božja Po¬
rodnica !

O. Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Dodeli nam, svojim služabnikom,
prosimo, Gospod Bog! da vedno zdravje
na duši in na telesu uživamo, in da
bomo po častitih prošnjah presv. Marije,
vselej Device, sedanje žalosti rešeni in
večnega veselja deležni.

2. „Češčena kraljica 1 !

Ceščena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi vzdihujemo žalostni, ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, obrni tedaj,

197

naša pomočnica! svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnem živ¬
ljenju Jezusa, blaženi sad svojega telesa;
o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka De¬
vica Marija!

V. Prosi za nas, sveta božja Porod¬
nica!

O. Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Vsemogočni, večni Bog! kisi dušo
in telo častite Device, Matere Marije,
da bi vredno prebivališče tvojega Sina
biti zaslužila, s pripomočjo sv. Duha
pripravil: daj, da bomo, ki se njenega
spomina veselimo, po njenih milostivih
prošnjah prihodnjega zla in večne smrti
rešeni.

3. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, ka¬
terega je postavil Gospod čez svojo
družino.

V. Prosi za nas, sveti Jožef!

O. Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

198

Molimo.

Naj nam, prosimo, Gospod! zaslu-
ženje ženina tvoje presvete Matere Ma¬
rije pomaga, da, kar naša slabost ne
premore, nam bode po njegovih proš¬
njah dodeljeno.

4. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno te prosimo, raz¬
veži po svoji milosti naših grehov vezi
in ohrani po prošnjah svoje izvoljene
Matere, ljube Device Marije, in vseh
svojih svetnikov nas, svoje služabnike,
naše dobrotnike in naše pohištvo v vsi
svetosti. Očisti tudi vso našo rodovino
in naše prijatelje hudobe in grehov in
napolni jih z lepimi čednostimi. Dodeli
nam mir in zdravje, odvrni od nas
vidne in nevidne sovražnike in odženi
vse hude želje. Daj nam zdravo vreme
in dobro letino; skaži milost našim pri¬
jateljem in neprijateljem, in obvaruj to
duhovnijo z vsemi, kateri v njej pre¬
bivajo, kuge, lakote, vojske, ognja,
potresa, povodnji, in dodeli milostivo

199

vsem vernim kristijanom, živim in mrt¬
vim, v nebeškem kraljestvu večno živ¬
ljenje, mir in pokoj. Obvaruj našega
papeža 1., našega škofa I., našega ce¬
sarja L, in vso našo duhovsko in de¬
želsko gosposko, in vse krščansko ljud¬
stvo vseh nadlog in vsega zla. In tvoj
blagoslov pridi z nebes na nas in bodi
vselej nad nami! Po Gospodu našem
Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kateri s
teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas!

O. Amen.

Oče naš . . . češčenamarija . . .
(petkrat.)

Sveti križev pot

svetega Leonarda Portomavriškega.

Darovanje svetega križevega pota.

0 dobrotljivi Jezus! ljubim te čez
vse, ker si večna dobrota in neskončna
milost. Zal mi je iz vsega srca, da sem
kedaj Tebe, o največja dobrota! razžalil.
Darujem ta sveti križev pot Tebi v čast,
v spomin tiste težavne poti, po kateri
si hodil - zavoljo mene, ubozega greš¬
nika. Vseh odpustkov se želim udeležiti,
kateri so za sveti križev pot podeljeni;

201

torej tudi želim vse tako opraviti, kar
in kakor je v zadobljenje odpustkov
storiti potrebno. Prosim te, o Jezus!
dodeli mi milost in moč, da s tem kri¬
ževim potom v tem življenju tvojo mi¬
lost, v prihodnjem pa večno veselje
zaslužim. Amen.

(Ker se pri svetem križevem potu moreš
udeležiti več popolnih odpustkov, ne pozabi, da
jih zdaj že daruješ za duše v vicah.)

Oh, pridite, stvari!

Kaj, glejte, se godi!

On, ki nas vse živi,

Strašno za nas trpi!

I postaja.

Jezusa v smrt obsodijo.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost, svo¬
jega nedolžnega Jezusa, s katero je
krivično sodbo brez vsega izgovora po¬
slušal in sprejel. Tvoji grehi so tiste
lažnive in krivične priče, katere so sodbo
podpisale. Hudobnost tvojega jezika, s
katerim si se večkrat zoper Boga in
bližnjega pregrešil, oslepila je sodnika,
da je nedolžnega Jezusa v smrt obsodil.
Obrni se torej k njemu, jokaj in vzdihni
bolj s srcem kakor z usti:

O moj ljubeznivi Jezus! kako ne¬
izmerna je tvoja ljubezen proti meni,

203

ubogemu grešniku! Boš li torej za ne¬
vredno, hudobno stvar ječo, verige, pre¬
tepanje trpel in v tako grozovito smrt
obsojen? Oh, to je zadosti, da mi gane
srce, da objokujem vse pregrehe, ka¬
tere sem s svojim jezikom storil. Ob¬
žalujem jih torej in kličem k Tebi: O
Jezus, usmiljenje! — Prosim Te usmi¬
ljenja in milosti, o Jezus!

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . čast
bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Razbičan, zapljuvan,
lil kronan, zasranPvan,

Pred sodbo je peljan,

Nedolžno v smrt izdan.

III. postaja.

Jezus pade prvič pod križem.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus,
zavoljo tolikanj prelite krvi ves oslabljen,
prvič pade na zemljo. Oh, kako ga s
pestmi bijejo, z nogami teptajo in su¬
vajo! Vendar ni pritoževanja ali nevolje
slišati iz njegovih ust. Ti pa tarnaš in
tožiš, če  le majhen križ občutiš ali zo-
perno besedo slišiš. Oh, sovraži svojo
nepotrpežljivost, svoj napuh in svojo
ničemernost. Vzdihni k Jezusu:

O ljubeznivi Jezus! poglej me pre-
ubozega grešnika pred tvojimi nogami!

207

Oh kolikrat in v kako velike grehe sem
padel! Kolikrat sem se pogreznil v glo¬
bočino hudobije! O Jezus, stegni in po¬
daj mi svoje roke! Pomoči, o Jezus!
pomoči pri tebi iščem, da ves čas svo¬
jega življenja nikdar in nikoli smrtnega
greha ne storim, in tako v svoji zadnji
uri zveličanje upati morem.

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . čast
bodi..  .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Opešal je v močeh,

Podre ga križ, naš greh,

Vtopljen v sveta dolgeh
Leži potrt na tleh.

IV. postaja.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

V. Molimo te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino
je občutilo srce Jezusovo! Oh, s kakšno
grenkostjo in žalostjo je bilo napolnjeno
Marijino srce, ko sta se srečala! Po¬
slušaj, o nehvaležna duša: »Kaj ti je
storil moj Sin?« kliče tebi Marija. »Kaj
hudega ti je storila moja Mati ?« vpraša
te Jezus. »Oh zapusti že enkrat svoje
grehe, zavoljo katerih midva toliko ža¬
lost in bridkost trpiva.« Oj grešnik, kaj
praviš na to? — Reci in vzdihni v
svojem srcu:

209

O božji Sin Marijo! o presveta Mati
mojega ljubeznivega Jezusa! ves potrt
in ponižan klečim pri vajinih nogah.
Jaz sem tisti izdajavec; s svojimi grehi
sem brusil meč, kateri je ranil vajino
Srce. Oh iz srca mi je žal. Prosim
vaju, odpustita mi! Milost, o Jezus!
milost, o Marija! Po svojem velikem
usmiljenju mi dodelita milost, da nikdar
več ne grešim, ampak noč in dan pre¬
mišljujem in objokujem vajino grenko
trpljenje in žalost.

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . Čast
bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Oh, žalosten spomin!

Ker mater sreča Sin,

Njej meč gre bolečin
Do srca globočin.

Šmarnice.

14

V. postaja.

Simon Cirenejski pomaga Jezusu
križ nesti.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spomni se, da si ti tisti Simon, ka¬
teri si ničemernosti sveta in sladnostim
svojih počutkov ves udan, ki svojih
križev ne nosiš radovoljno, ampak le,
ker se jih braniti ne moreš, z veliko
nevoljo. Oh, zbudi si že enkrat srce in
usmili se svojega tako obloženega Zve¬
ličarja. Sprejmi voljno vse križe in nad¬
loge , katere ti pošlje tvoj ljubeznivi
Oče. Trdno skleni, ne samo vse zoper-
nosti potrpežljivo prenašati, ampak tudi
svojemu Bogu za nje hvaležnega se
skazovati. Prosi ga tako:

211

O ljubeznivi Jezus! hvalim te za
toliko priložnostij, katere mi daješ, da
bi za Te trpeti in za-se kaj zaslužiti
mogel. O moj Bog! daj mi milost, da
vse, kar se mi v tem življenju težav¬
nega prigodi, s potrpežljivim srcem pre¬
našam in se potem večnega veselja ude¬
ležim. Stori, o Jezus ! da tukaj s Teboj
jokam in trpim, da bom potlej s Teboj
v nebesih gospodoval.

Očenaš . . . Češčenamarija . . . čast
bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Omagal Jezus je
Od teže križeve,

0 Simon, prosim te,

Ne brani križa se!

1 ,*

VI. postaja.

Veronika poda Jezusu potni prt.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem prtu sveto
obličje svojega Zveličarja! Ljubi Jezusa,
in po tej ljubezni si v srce vtisni njegov
sveti obraz. O kako srečen boš, ako
živiš z Jezusovim obrazom v svojem
srcu in ž njim greš v večnost. Da to
milost dosežeš, prosi svojega Boga in
reci:

O moj žalostni Jezus! prosim Te,
vtisni mi v srce sveti obraz svojega
obličja, da brez nehanja mislim na Te,
noč in dan si pred oči stavim Tvoje

213

grenko trpljenje in svoje grehe objo¬
kujem. O Jezus! s kruhom Tvojega
trpljenja hočem nasičevati svojo dušo,
in oči naj mi vedno solze točijo nad
mojimi pregrehami.

Očenaš . . . češčenamarija . . . čast
bodi .. .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

S prtom Veronika
Obriše Jezusa,

Spomin za to jej da
Trpljenja bridkega.

VIL postaja.

Jezus pade drugič pod križem.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in
tvoj Gospod, zopet na zemlji leži, ves
oslabljen od velike bolečine, zdelan in
zaničevan od sovražnikov. Premisli, da
je tvoja prevzetnost potrla Jezusa in
ga na zemljo vrgla, ker je prenesti ne
more. Oh, zapusti svojo ošabnost, ne
bodi več tako napuhnjen. Spokori se
in skleni biti ponižnejši. Reci s ske¬
sanim srcem:

O prečastitljivi Jezus! akoprav vi¬
dim, da na zemlji pod težo križevo ležiš,

215

vendar te molim in častim, kakor svo¬
jega mogočnega, večnega Boga. Prosim
Te, zatri moj napuh; vzemi mi iz srca
vso ošabnost, da spoznam svojo niče-
mernost, da vse zasramovanje spreje¬
mam s tebi tolikanj ljubo ponižnostjo,
da bom potem tudi s teboj povišan v
nebeškem kraljestvu.

Očenaš . .. Ceščenamarija .. . Čast
bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Slabosti ves prevzet

Pod križem pade spet.

O jenjaj, grešni svet!

Ponavljat’ greh preklet!

VIII. postaja.

Jezus tolaži jeruzalemske žene.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli in preudari v svojem srcu,
koliko ti je vendar treba jokati in žalo¬
vati. Prvič, ker tvoj ljubeznivi Jezus
toliko zavoljo tebe trpi; drugič, sam
nad seboj, ker si tako nehvaležen in
ne nehaš, žaliti ga. Kako moreš pre-
mišljevaje njegove grozovite bolečine
še trdovraten ostati? Poglej, kako milo-
stivega in ljubeznivega se Jezus jeru¬
zalemskim ženam skazuje. Zaupaj va-nj
in vzdihni s srcem:

O ljubeznivi Jezus! oh, kako je to,
da se moje srce ne raztopi v solzah

217

velike žalosti? Solz, o Jezus, prosim;
solz prave pokore in prisrčnega obža¬
lovanja mi daj, da z objokanimi očmi
in s skesanim srcem zadobim tisto mi¬
lost, katero si tem revnim ženam skazal.
Oh, Jezus! ne obračaj od mene svojih
milostivih očij. Poglej me ubozega greš¬
nika, da Te bom tudi jaz ves potolažen
mogel videti ob zadnji uri.

Očenaš . . . Češčenamarija . . . čast
bodi . ..

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Usmiljene žene,

Ne jokajte za me!

Točite le za se
Spokornih src solze.

IX. postaja.

Jezus pade tretjič pod križem.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

O, s kako veliko bolečino je Jezus
že tretjič padel pod križem! Premisli,
kako Jezusa, krotko nedolžno ovčico,
judje in neverniki, kakor stekli volkovi,
tepo, suvajo, in sem ter tja po trdih
kamenih vlačijo. O nesrečni greh, ki
samega Sina Božjega tako grozovito
trpinčiš! O grešnik! ali ni tvoj ves
potrti in krvavi včlovečeni Bog vreden
tvojih solz? Oh, reci ves objokan:

O vsegamogočni Bog, ki nebo in
zemljo z enim prstom držiš, kdo Te je

219

vrgel tako neusmiljeno? Oj nihče drug
ne, kakor moja pregreha, v katero sem
tolikrat zopet padel. Moja hudobna na-
tora ni jenjala grešiti; in zato se je
množilo Tvoje trpljenje. Toda poglej, o
Jezus! pred Teboj sedaj klečim s ske¬
sanim srcem in trdno sklepam, s svojo
hudobijo prejenjati. Z objokanimi očmi
Ti trdno in zvesto obetam : Nikdar več
nočem grešiti. O Bog, nikdar več, ni¬
kdar več ne!

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . čast
bodi. . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Oh, Jezus omedli,

Pod križem spet leži.

Naj vendar se zbudi,

Kdor še v pregrehah spi.

X. postaja.

Jezusa slečejo in mu žolča piti dajo.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, o duša! kako Jezusu, ki je
po svojem životu ves ranjen in stepen,
še grenkega žolča piti dajo. Poglej, kako
on tvojo nesramežljivost, nespodobno
vedenje in ničemernost v obleki s svojo
nagoto plačuje, z žolčem pa tvojo po¬
žrešnost. Ali moreš svojega Jezusa brez
milovanja pogledati? Oh, vrzi se k no¬
gam svojemu Jezusu in reci:

O žalostni Jezus, kako velik je raz¬
loček med Teboj in med menoj! Ti si
ves ranjen, poln grenkosti in ves s

221

krvjo oblit; jaz pa ves ničemeren, poln
sladnosti in veselja; ali vsaj tak želim
biti. Oh, jaz nisem na pravi poti. O
Jezus, pelji me ti na pravo stezo! Stori,
da mi bodo vse sladnosti tega sveta
grenke in zoperne; da bom namesto
njih želel Tvoje trpljenje občutiti, in
da tako vreden postanem, s Teboj večno
veselje uživati!

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . čast
bodi. . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Ko pride na goro,

Ga slečejo grdo, •

Pijačo mu dado
Ostudno in grenko.

XI. postaja.

Jezusa na križ pribijejo.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojem križem svet odrešil.

Premisli neizrekljivo bolečino, ka¬
tero je občutil dobrotljivi Jezus, kedar
so mu ude, kite in žile z žeblji pre¬
bodli. O kako je to, da tvoje srce kar
žalosti ne poči, ko vidiš, da tvoji grehi
tako neusmiljeno morijo tvojega Zveli¬
čarja ? Vsaj sedaj toči solze, obžaluj
svoje grehe in reci:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani
Jezus! vlij mi v srce strah in ljubezen
do tebe. In ker šo moji grehi tisti žeblji,
ki so Tebe na križ pribili, stori s svojo

223

milostjo, da bodo vse moje hude želje
in občutki na tvoj križ nabiti in tamkaj
umorjeni, da bom v življenju in v smrti
s Teboj križan, tudi s Teboj v nebesih
večno kraljevati mogel.

Očenaš .. . Ceščenamarija . . . čast
bodi . ..

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Na križ ga polože,

Razpno roke, noge;

Zdaj z žeblji mu nove
Se rane narede.

XII. postaja.

Jezus umrje na križu.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Odpri tukaj svoje oči in premišljuj
svojega na križ pribitega Jezusa. Poglej
vse bledo obličje božje. Poslušaj, kako
prosi odpuščenja tistim, kateri ga kri¬
žajo in žalijo. Razbojniku obeta nebeško
kraljestvo. Svojo Mater izroča Janezu.
Svojo dušo priporoča nebeškemu Očetu.
Slednjič pa umrje z nagnjeno glavo. —
Tako je torej moj Jezus umrl! Res,
umrl je na križu in zavoljo mene. O
duša moja, kaj boš sedaj počela? Oh,
ne hodi proč, kakor le s ponižnim in

225

skesanim srcem. Objemi križ in vzdihni
k Jezusu:

O moj ljubeznivi Zveličar! vem in
spoznavam, da so moji grehi tisti rablji,
kateri so Tebe tako neusmiljeno umo¬
rili. Nobene milosti nisem vreden, ker
sem Tebe križal. Pa kako veliko ve¬
selje in upanje občuti moja duša, ko
Te slišim prositi celo za tiste, kateri
so Te križali. Kaj hočem sedaj za Te
storiti, ker si Ti toliko za-me storil?
Poglej, o Jezus! pripravljen sem in
voljan vsem odpustiti, kateri so me
kedaj razžalili. Res, moj Bog! zavoljo
tvoje ljubezni odpuščam vsem, v srcu
jih objamem in jim želim vse dobro.
In tako tudi upam ob svoji smrtni uri
slišati Tvoje vesele besede: »Se danes
boš z menoj v raju!«

Očenaš . . . češčenamarija . . . Čast
bodi. . .

Šmarnice. la

226

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Na križu tam visi,

Oh, sveta teče kri!

Za grehe vseh ljudi
Zveličar smrt stori.

XIII. postaja.

Jezusa s križa snamejo in ga Mariji
na naročje polože.

V. Molimo Te, o Kriste ! in Te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako oster je bd meč, ki
je prebodel Srce žalostne Matere, ko je
svojega mrtvega Sina vzela na naročje.
Videla ga je vsega ranjenega in krva¬
vega. O kakšno žalost in bolečino je
ona takrat čutih v svojem Srcu! Ka¬
teri meč pa je bil tako oster, ki je
prebodel njeno srce? Oh, greh je bil,
ki je Jezusu življenje vzel in Marijino
srce tako močno ranil! Objokuj torej
ta grozoviti greh. Skleni svoje solze s
solzami svoje žalostne Matere in vzdihni
k njej tako:

15 *

O kraljica vseh mučencev! kcdaj
bom vreden prav razumeti tvojo žalost
in bolečino ? Kedaj zadobim milost, tvojo
žalost v svojem srcu nositi in s teboj
trpeti ? O velika Gospa! izprosi mi to
milost, da noč in dan obžalujem svoje
grehe, kateri so ti tako žalost napravili;
da ves skesan in spokorjen v zaupanju
in v ljubezni do tebe umrjem, in po
smrti s teboj večno živim!

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . Čast
bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Marija, k tebi hitim,

Tvojega Sinu častim,

Z vama, dokler živim,

Rad jokam in trpim.

XIV. postaja.

Jezusa v grob polože.

V. Molimo Te, o Kriste! in Te hvalimo.
R. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, vzdihovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in druzih
pobožnih duš, ko jim je bil Jezus od¬
vzet in v grob položen. Zlasti pa si v
srce vtisni bridkost in gienko žalost
Marije, njegove Matere, ko je iz svo¬
jega naročja dala svojega ljubeznivega
Sina. Premišljevaje njeno tedanjo žalost
in njeno trpljenje moraš se res sramo¬
vati, da si obiskujoč križev pot tako
malo milovanja občutil. Oh, vzdrami
svoje srce vsaj sedaj pri zadnji postaji.

230

Poljubi s častjo kamen s ve (ega groba;
položi v duhu vanj srce in reci svojemu
mrtvemu Jezusu:

O usmiljeni Jezus! ki si tako krvavo
pot hodil iz ljubezni do mene, v grob
položenega Te častim in molim. Ob,
želim in hočem Tebe v svojem srcu
zaprtega imeti, da bi s Teboj sklenjen
po tem križevem potu vstal k novemu
življenju, in se v Tvoji milosti mogel
iz tega sveta ločiti. Po zasluženju Tvo¬
jega trpljenja, katero sem premišljeval,
dodeli mi, da bo ob zadnji uri Tvoje
presveto Rešnje Telo moja popotnica;
da bodo moje zadnje besede: Jezus,
Marij  a, J o ž e f! in da svoje zadnje vzdi¬
hovanje sklenem s tem vzdihovanjem,
s katerim si ti na sv. križu svojo dušo iz¬
dihnil. Daj mi z živo vero, s trdnim za¬
upanjem in z gorečo ljubeznijo s Teboj
in zavoljo Tebe umreti in potem s Teboj
na veke živeti. Amen.

231

Očenaš . . . Ceščenamarija . . . čast
bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Za greh naš mrtvega
Molimo Jezusa,

In položimo ga
V grob svojega srca.

Sklepna molitev.

Nebeški Oče, večni Bog! po tisti
ljubezni, s katero si svojega Sina Jezusa
Kristusa zavoljo mene na svet poslal,
in s katero je on po svojem bridkem
trpljenju in grenki smrti mene odrešil,
darujem ti ta sveti križev pot, katerega
sem s tvojo pomočjo obiskal. Vzemi to
pobožno opravilo v povišanje svoje časti,
v zahvalo za vse meni in drugim po¬
deljene milosti, za odpuščenje grehov
vsega sveta, v pomoč revnim dušam
v vicah, zlasti pa še, za katere sem v
začetku prosil. O milostljivi nebeški Oče!
poglej obličje Kristusa, svojega Sina,
usliši glas njegove sv. krvi in bodi mi¬
lostljiv meni, ubogemu grešniku. Amen.

233

Hvaljen bodi naš križani Zveličar,
Jezus Kristus, in njegova žalostna Mati
Marija!

0 Jezus, hvala zdaj
Ti bodi in vselej!

Skoz svojo smrt nam daj
Te ljubit’ vekomaj!

(/<z  -Vč-C djy~o,p, ^^

sb+-o-r>*. •  lXt^' ac ^ 4 ^ i> /tctjijd+l* d.. At.

a> *%H. OcJl^-^l^.  , Afm* 4 j± a^A  ot^>^it-^4 xA^V
'?T^V«-4. 'yr^Otp'r^'~A  f&tdCKJup'.

■7W z J-C-rH.  *

O p o m n j a:

7 ■

Molitve so posnete izVolčičevih  »Š m a r-
n i c« 1. 1892 in iz Kalanove: »Tomaža
K e m p C a n a: Hodi za K r i s t u s o m! <



KAZALO

Stran

Pisec . . .JU

Stran

Molitve. Jutranja molitev
Večerna molitev
Sveta maša
Izpovedne molitve
Obhajilne molitve
Litanije vseh svetnikov
Lavretanske litanije
Sveti križev pot

143

145

146
160
172
182
194
200

' •