Leto XLII. - Štev. 19 (2096)	List je nastal po združitvi goriškega
Četrtek, 10. maja 1990	tednika	»Slovenski Primorec« in trža-
škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
Posamezna številka 1000 lir
TAXE PER£UE
TASSA RISCOSSA
GORIZIA
ITALY
SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZiONE: RIVA PlAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Riva	Piazzutta,	18	-	34170	GORIZIA	-	GORICA
Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
Kako so volili italijanski volilci
Nekateri škofje pri somaševanju v oglejski baziliki
Gradimo novoJZvropo
Govor škofa Metoda Piriha na zborovanju Treh Benečij
Svet, v katerem živimo, se naglo spreminja, včasih tudi nasilno in krvoločno kot lahko ugotavljamo. Doživljamo rušenje ovir, ki so desetletja ločile ljudi in narode. Porušenje berlinskega zidu je nekak simbol teh časov, ki napovedujejo Združeno Evropo. Obljuba Združene Evrope ni več samo utopija, marveč postaja resničnost.
Rane, ki sta jih zadala Evropi Marxovo brezboštvo in materialistični komunizem, so tako globoke, da jih ne bo mogoče hitro ozdraviti, kljub lepim obljubam.
Mnogi si želijo to, kar je duhovnega ali svetega. Vemo, da je svet samo Bog, ki je ljubezen. Želja po ljubezni je hrepenenje po Bogu.
V deželah, kjer je več kot pol stoletja vladal komunizem, evangelij v javnem življenju ni imel prostora; versko življenje je bilo prezirano ali prepovedano. Zdaj v tem novem vzdušju zgleda, da je treba začeti vse od kraja. Povabilo sv. očeta, naj začnemo vsi znova, je kar živo.
V krajevnih Cerkvah čutimo novo zavest in odgovornost. Vstop v »skupni evropski dom« zahteva od nas novo skrb na območju evangelizacije. Zlasti v škofijah ob meji se odpirajo nove možnosti, da strnemo svoje moči v korist vseh.
Že več let se srečujemo pastirji in verniki krajevnih Cerkva na obeh straneh meje. Prvi poskus sta zamislila škofa Bat-tisti iz Vidma in Jenko iz Kopra. Nato je nastalo srečanje treh narodov: Avstrije, Italije in Slovenije. Začetnika sta bila škofa Battisti iz Vidma in Šuštar iz Ljubljane, ki je obenem podpredsednik evropske škofovske konference.
Od leta 1981 so se vršila ta srečanja pod raznimi gesli. Leta 1982 pod geslom »Evropski dan« (Sv. Višarje), 1983 »Graditelji nove Evrope« (Brezje), 1984 »Dajati in sprejemati, zedinjati in ustvarjati« (Tri-cesimo), 1985 »Mir brez meja« (Brezje), 1986 »Vsi bodo eno ljudstvo« (Brezje). V letu 1988 je bilo srečanje treh narodov na Krki pod geslom »Mir in pravičnost« ob udeležbi sv. očeta.
Ta srečanja so bila dobro pripravljena in bodo v prihodnje dala lahko bogate sadove, če bodo rastla iz globoke vere. Podobna zamisel je bila lepo izpeljana med škofijama Gorica in Koper v Marijinem svetišču na Sveti gori, da bi porastlo bratstvo med narodi hi bi bilo izvor novih zamisli za bodočnost.
Čutim si v dolžnost omeniti, da naše škofije ob državni meji morajo računati tudi z etničnimi manjšinami. Na obeh straneh meje je zaznati porast narodne zavesti, ko ljudje zahtevajo svoje pravice na družbenem, političnem in kulturnem področju, a tudi ne pozabljajo svojih pravic na verskem polju. Obstajajo razne listine o teh pravicah. Izjava Združenih narodov, helsinška listina, konferenca na Dunaju Itd. kot tudi dokumenti, ki jih je izdala Cerkev (Pacem in terris, Gaudium
et spet, papeževa poslanica za novo leto 1989, ter interkonfesionalna listina na Nizozemskem 1989). Te listine ne rešujejo zadev, čeprav v teoriji vse težijo k jasnim in določenim ciljem.
Težave se pojavljajo v vsakdanjem življenju, ko prihajajo nesporazumi med manjšino in večinskim narodom: prva v stalnem strahu pred asimilacijo, druga pa ker se čuti politično ogrožena. Pogosto se vprašanje manjšin kaže kot politični problem, ki postopoma zadeva tudi versko sožitje.
Za kristjana bi se taka vprašanja ne smela zaostriti. Kristjani smo eno v Kristusu kot trdi sv. Pavel
Ni več ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnega, ni ne moža ne žene, ker smo vsi eno v Kristusu Jezusu (Gal 3, 27-28). Temeljna zahteva krščanstva je medsebojno spoštovanje, vesoljno bratstvo in medsebojna ljubezen. Kristjan mora zavreči vse želje in poskuse po nacionalizmu in šovinizmu, pa naj prihajata od katere koli strani.
Jezikovne manjšine bodo tudi v bodoči Evropi in bodo eno izmed novih bogastev. V zgodovini so pokazale življenjskost in zdaj, ko se uveljavljajo človekove pravice, bodo našle še plodnejši teren.
Seveda tudi v bodoče ne bo manjkalo težav in bo morda prišlo celo do sporov; zato je treba znova iskati stičnih točk, da bodo zadovoljni oboji.
Če hočemo spoznati znamenja časov, moramo ustvarjati ozračje sožitja in medsebojnega razumevanja ter spoštovanja v skupni Evropi danes in jutri.
Treba je vzgajati ljudi Jd bodo hrepeneli po razgovoru in ustvarjali novega duha in bodo graditelji tega, kar je papež Pavel VI. imenoval »civilizacija ljubezni«.
Naj mi bo dovoljeno še vprašanje: Ali nismo mi pastirji Cerkve prvi poklicani, da se za to zavzemamo? Prav apostolom je Gospod zaupal novo zapoved, od koder izhaja vsaka pristna prenova, tako na civilnem kot na verskem polju.
Kardinal C. M. Martini in škof M. Pirih
Nedeljske volitve so za nami. Slo je sicer za upravne volitve v deželne, pokrajinske in občinske svete, toda kakor vedno so tudi te volitve omele močan politični predznak. Kampanja pred volitvami je bila na vsedržavni ravni ostra in mnogi so napovedovali celo konec sedanji petstran-karski vladi. Le Andreotti 'je bil svest svojega stolčka in pred volitvami znova zatrdil, da se z mesta predsednika vlade ne umakne, dokler ne poteče mandatna doba sedanjemu parlamentu.
In je imel prav. Izidi nedeljskih volitev so namreč takšni, da so stranke vladne koalicije v glavnem ohranile svoje pozicije: DC je rahlo nazadovala, PSI je rahlo napredoval, PCI je doživel poraz, ostale stranke vladne koalicije pa so obdržale svoje volilce. Uveljavile pa so se razne manjše stranke oz. zveze. Takšna je splošna sodba nedeljskih volitev. Toda njih izide si nekoliko pobliže oglejmo.
DC je ostala najmočnejša stranka in zbrala nad deset milijonov glasov ali 33,6%; v primeri z volitvami leta 1985 je izgubila milijon glasov. PCI je volilo nekaj nad sedem milijonov Italijanov ali 24%. V petih letih je PCI izgubil nekaj nad dva milijona volilcev. Ostaja pa že vedno druga najmočnejša stranka v državi. PSI je zbral 4.600.000 glasov ali 153%. Od volitev pred petimi leti je pridobil okrog 400 tisoč glasov. Ohranja tretje mesto med vsedržavnimi strankami. Ostale tri stranke vladne koalicije (PRI, PSDI, PLI) so bolj ali manj obdržale svoje vo-
Ni se še razpletla kriza v Litvi po znani gospodarski blokadi s strani Moskve, ko že razburja kremeljske voditelje (poleg že prej napovedanih načrtov Estonije) tudi Latvija oz. Letomija. Parlament v Rigi je -namreč sprejel izjavo o neodvisnosti in odcepu od ZSSR in ponovno vzpostavitev državne suverenosti, ki jo je leta 1939 pokopala pogodba Molotov-Ribben-trop. S tem je torej tudi latvijska republika sklenila, da stopi na pot avtonomije in samostojnosti države.
Oblasti v Rigi so sicer ubrale malce previdnejšo pot od Litve. Po sprejetju načelnega dokumenta so se odločili za pot postopnosti in za konkretne razgovore z Moskvo. To prav gotovo po dramatičnem zgledu vlade iz Vlilne, ki je tako razdražil Gorbačova. Latvijski sklep pa zato ni nič manj pomemben in zgodovinski, saj slovesno potrjuje načelno izbiro, le taktično prevzema zmernejšo in previdnejšo pot. Vse to pa — kot kaže — Moskvti prav tako ni simpatično. Gorbačov je že ostro reagiral na sklepe v Rigi in zagrozil s podobnimi ukrepi, ki jih je Moskva zadala Litvli.
Med tem je bila predsednica litovske vlade Kazimiera Prunskjene na obisku v ZDA, V Washingtonu je bila v Beli hiši in se pogovarjala s predsednikom Bushem, Ameriški predsednik je sicer gospo iz Litve sprejel le kot »svobodno izvoljenega parlamentarnega predstavnika«, ne pa kot šefa vlade.
Znano je, da so ZDA v tem zelo previdne. Po prvotnih namenih je Bush sicer hotel uvesti gospodarske sankcije proti Sovjetski zvezi prav zavoljo blokade Litvi. Nato pa je to namero umaknil. Zagotovil je sicer Litvi simpatijo in solidarnost, več pa ne.
Očitno je, da Washington noče v tem trenutku metati Gorbačovu .polen pod noge, že posebej, ker je že pred vrati vrhunsko srečanje v Washingtonu. Ni se tudi še polegla reakcija na novice o poskusu vojaškega udara proti Gorbačovu, ki naj bi bil (poskus) letošnjega februarja. Dejstvo je, da med sovjetskim voditeljem in Rdečo armado ni bilo nikoli velike simpatije...
Vznemirjujoča je bila tudi letošnja kon-
lilce ali za malenkost nazadovale.
Vprašanje zase je MSI. Pri nedeljskih volitvah je zbral 1.185.000 ©lasov, pred petimi leti pa nekaj čez dva milijona. Izgubil je skoro polovico volilcev na vsedržavni ravni.
Pojav zase so krajevne liste ali Lege (Zveze), ki so pognale svoje korenine zlasti v severni Italiji. Lega Lombarda je npr. dobila skoro poldragi milijon glasov, dočim je pred petimi leti sploh še ni bilo. Liga Veneta v bližnjem- Venetu je zbrala 180.000 glasov. Tudi te pred petimi leti ni bilo.
Pojav zadnjih let so tudi tako imenovani »zeleni«. Ponekod gre samo za gibanja, drugod pa so to že organizirane stranke. Tako v Italiji, Avstriji, Sloveniji. To so ljudje, ki se zavzemajo za čisto okolje, v boju zoper onesnaževanje narave. V Italiji imamo dve takšni stranki, ki sta nastopili prvič pred petimi leti in zbrali okrog pol milijona glasov. Danes pa imamo že dve stranki zelenih: lista »verde« ter lista »verdi-arcobaleno« (mavrica). V petih letih sta ti dve stranki zbrali že 1.500.000 volilcev. Znamenje, kako raste med ljudmi čut za ekologijo.
Končno je treba spregovoriti tudi o stranki ibrez imena, to so abstinenti, tisti, ki Ob volitvah ostanejo doma ali gredo rajši na izlet, če je lepo vreme, kot je npr. bilo preteklo nedeljo. Število stranke brez imena je od volitev do volitev večje; v nedeljo že 13 %. Abstinenca je -posebno občutena na jugu države.
testacija sovjetskih voditeljev, posebej predsednika Gorbačova, ob praznovanju prvega maja v Moskvi. Velike množice so glasno izžvižgale sovjetskega voditelja, ki se je nato -umaknil s -tribune dn zapustil proslavo. Man-ifestanti pa so med drugim nosili transparente, na katerih so bila gesla z napadi na »rdeči fašizem«, dalje zahteva po svobodi za Litvo, dtd. Videti je bilo tudi veliko litvanskih in carskih zastav. Kaj vse -doživlja dandanes Rdeči trg — z Leninom vred, ki nemo in ‘brez moči iz svojega mavzoleja opazuje ves ta novd čas!
-Naj še dodamo, da se je v litvanski zadevi oglasila tudi zahodna Evropa, ko sta francoski predsednik Mi-tterand in nemški kancler Kohl povabila litvanskega predsednika Landbergisa, da začasno »zamrzne« sklep o neodvisnosti dn s tem omogoči razgovore z Moskvo. Jasno je torej, da se je Zahod kot tak odločil za zelo previdno politiko, kar zadeva baltske države. Politični realizem (ali »Realpoli-tik«) je danes še vedno tista silnica, ki zgovorno označuje sodobno svetovno politiko, politiko, ki sicer -načelno sprejema ideale in vrednote svobode in demokracije, ne zna oz. ne more jih pa nato tudi udejanjiti. In vse to največkrat občutijo prav mali narodi (in države), ki s svojimi političnimi naklepi ne smejo motiti mednarodnega ravnovesja in načrtov žlasti velikih sil!
Spectator
Obsodili s
Komisija ameriških senatorjev, ki se je mudila v Beogradu in na Kosovu ter se razgovarjala tudi s Slobodanom Miloševičem in Rahmanom Marino, je ob zaključku obiska objavila svoje mnenje. Obsoja srbsko policijo zavoljo kršenja človečanskih pravic na Kosovu, Miloševiču in Mo-rini -pa priporoča dialog z demokratičnimi alternativci na Kosovu za ureditev medsebojnih odnosov ter obsoja srbsko represijo v tej deželi. Ameriška komisija se torej popolnoma strinja s tem, kar Slovenci trdijo že od začetka.
Kristjani, uporabite priložnost
Na zadnjem koncilu je Cerkev sklenila, da hoče biti čimbolj neodvisna od civilnih Oblasti in to tudi na ekonomskem področju. Italijanska Cerkev je ta izziv sprejela in v reviziji konkordata leta 1984 sklenila, da se od leta 1990 odpoveduje vsaki podpori s strani države.
Za Cerkev in njene potrebe naj skrbijo verniki sami, in sicer na tri načine: z običajno miloščino, z enkratnim darom do dveh milijonov, ki jih potem lahko odbijejo pri davfčni prijavi, ter z možnostjo, da ob davčni prijavi v mesecu maju določijo, naj gre šest od tisoč lir njihovega davka za cerkvene potrebe.
Pri tem ne gre za kak nov davek, temveč preprosto za to, da pri prijavi s svojim podpisom izrazimo svojo namero, naj šest od tisoč lir, ki jih moramo dati državi, gre za cerkvene potrebe.
Država je namreč pristala na to, da vsak državljan ima pravico določiti pri prijavi IRPEF, kam naj gre šest od tisoč -lir njegovih davkov: ali državi za njene kulturne potrebe, ali katoliški Cerkvi za njene potrebe ali adventistični Cerkvi ali pa Božjim shodom.
V	ta namen je na naslovni strani davčnih prijav IRPEF posebna vrsta, razdeljena na štiri predalčke z naslovi: Stato / Chiesa cattolica / Unione chiese cristia-ne / Assemblee di Dio. Dovolj je, da se podpišeš v predalček »Chiesa cattolica« in država bo avtomatično šest od tisoč ‘lir tvojega davka IRPEF nakazala Centralnemu inštitutu za vzdrževanje Cerkve v Rimu.
Ce recimo, prijaviš pet milijonov lir davka za leto 1989, bo država nakazala za Cerkev 30 tisoč lir. Ce tega ne narediš, bo država nakazala sebi šest od tisoč, oz.
30.000	od petih milijonov. Ne plačaš nič več, ampak samo poveš, naj država nekaj tvojega davka nakaže Cerkvi. Vsoto bo sama izračunala.
Nespametno bi bilo ne uporabiti te možnosti, ki jo država daje vsem svojim državljanom. Tako nabran denar bo Cerkev uporabila za dobrodelne namene (potresi, povodnji, epidemije), za gradnjo novih cerkva, za vzdrževanje duhovnikov itd.
KRATKE NOVICE
32.000 Svetih pisem za Ukrajino
Za nakup tako visokega števila Svetih pisem so poskrbeli avstrijski katoličani. -Denar so zbirali od lanske jeseni dalje. Knjige so namenili katoličanom vzhodnega obreda (uniatam) v Ukrajini. V Lvov so jih odpeljali s posebnim tovornjakom. Dragoceni tovor so prostovoljci razkladali vso nOč in ga spravili v eno izmed cerkva, ki so jo uniati pred kratkim dobili nazaj. Bogoslužje v tej cerkvi opravlja 36-Jetni župnik Jaroslav Cuhni, ki je lanskega oktobra prestopil iz ruske pravoslavne v ukrajinsko katoliško Cerkev. Njegovemu zgledu je doslej sledilo že okoli 200 drugih pravoslavnih duhovnikov.
Nova madžarska vlada in predsednik
Pred dnevi se je v Budimpešti sestal novoizvoljeni madžarski parlament, ki ga sestavljajo predvsem demokratične stranke. Na tej seji so izvodili vse glavne organe skupščine in tudi začasnega republiškega predsednika. Parlament je tudi soglasno sprejel sklep, da zaprosi za vstop v Evropski svet.
Priprave na volitve v Romuniji
Med tem časom se aktivno pripravljajo na prve svobodne volitve v Romuniji, kjer pa še ni jasno, kako bo država prišla iz politične krize. Romunija je medtem tudi sklenila ponovno vzpostaviti diplomatske stike z Vatikanom, ki so bili prekinjeni kmalu po nastopu komunistične vladavine po zadnji -vojni.
Baltik še vedno vroč
NAMEN ZBOROVANJA V OGLEJU
Doživljanje liturgije Gospodovega dne
NAMEN ZBOROVANJA
Dne 6. maja je bila nedelja Dobrega Pastirja. Med (besednim bogoslužjem smo poslušali tudi te besede: »Bratje, kaj naj stonimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se!« (Apd 2, 37-38).
Zdi se mi, da so bile besede bratov, ki so jih izrekli Petru, povod, da so škofje severovzhodnih Cerkva v Italiji sklicali medcerkveno zborovanje. Na njem smo iskali novih poti, vpraševali smo se, kaj naj naredimo, da bo Kristus zopet v celoti navzoč v življenju Cerkve na tem koščku zemlje (Cerkev = skupnost vseh krščenih). V teh dneh me je stalno spremljala misel Mahatima Gandhija, ki je poznal Kristusa in njegovo sporočilo, a se ni dal krstita; ugotavljal je, kako živijo kristjani povsem nasprotno temu, kar vsebuje oblivanje s krstno vodo. Kaj naj storimo, bratje in sestre, da bi Kristus zopet postal središče našega življenja, da ibi razumeli njetgov nauk, ga sprejeli in ga živeli vsak dam?
DELO V SKUPINAH
V	dneh zborovanja v Gradežu smo skušali ugotavljati v skupinah, v katere smo bili porazdeljeni, kje je vzrok jalovosti našega krščanstva. V naši skupini, ki se je posvetila liturgiji in obhajanju Gospodovega dne, je bil odgovor jasen: duhovniki in laiki smo postali preveč individualisti in vase zaprti, da ne znamo več ustvarjati Cerkve z življenjem v skupnosti.
Nedeljski beg iz župnij v turistične kraje in na izlete, šport in podobne prireditve so saimo zunanji dzraz tega, kar se v resnici dogaja v naših krščanskih skupnostih. Kristus nam je postal le eno od tolikih bremen, ki jih moramo kristjani nositi dan za dnem, še posebej pa ob nedeljah. Nedeljska maša ostaja sdcer element nedeljskega življenja, vendar le iz tradicije, navade. Če bi se je ne udeležili, bi njena odsotnost pustila v nas praznino. Ta praznina pa ne pomeni pomanjkanja srečanja s Kristusom, ampak neizpolnitev nedeljske zapovedi.
Dejansko bi morale biti naše nedeljske skupnosti resnično znamenje Kristusove prisotnosti na zemlji, živa središča, v katerih se po kristjanih in evharistiji Kristus ponavzočuje in iz katerih naj bi kristjani čarpali milosti in blagoslov za vsakdanje delo.
Ugotovili smo, da smo vsak dan bolj podobni prvim učencem, ki jih je Peter vabil naj se spreobrnejo.
Mnogi redni nedeljniki mislijo, da so že na dobri pati krščanstva, ker redno »obiskujejo mašo« ali »gredo k maži«. Obiskovati mašo je nesmiselno, če ji ne pridamo pravega pomena; to je, da moramo proslavljati, obhajati, živeti in doživeti nedeljsko evharistijo, jo »somaše-vati«. Nedeljska maša ni gledališka predstava, pri kateri igralci — duhovniki in ministranti, pa tudi pevski zbor, skrit na koru — nastopajo kot bi bili na odru; poleg tega večkrat celo tile opravijo svojo vlogo zelo nerodno in smeh vzbujajoče. Ostali verniki pa kot nemi ali polnemi gledalci udobno sedijo v klopeh in si srčno želijo, da bi gledališka predstava ne bila predolga, sicer bodo morali zapustiti dvorano predčasno. Evharistični prostor je res dvorana, toda »dvorana zadnje večerje«.
Potrebno bo torej, da se spreobrnemo vsak v svojem poslanstvu; duhovniki moramo skupaj z verniki priznati, da smo kristjani manjšina, še posebno nedeljniki. Skušali bomo zato ustvariti vsaj v tej majhni skupnosti verujočih pravo nedeljsko evharistično bogoslužje. Tarnanje nad odsotnimi brati naj ne preglasi Skrbi za poglobljeno pripravo in izvedbo nedeljskega srečanja okoli mize božje besede in evharistije.
Naj se vsako nedeljo pozna, da je to velikonočni dan, obujanje spomina na Jezusovo smrt in vstajenje. Ta spomin pa ni zgolj zgodovinski, je resnično udejanjanje tega, kar se je takrat zgodilo: smrt in vstajenje sta navzoča v evharistiji in v vernikih, po krstu.
ŽIVLJENJE CERKVE SE IZRAZA
V	LITURGIJI
Jezusove besede: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil« (Jn 10, 9), ki naj bi jih uresničevali po krstu vsi kristjani v skupnosti — »v Cerkvi-župniji, smo zborovalci podčrtali zelo jasno, vidno in konkretno. Prvi sad in udejanjenje naših pogovorov so bila skupna bogoslužja.
Liturgije, tako evharistične kot besedne,
so pomenljivo dokazale, da smo bili vsi prisotni kristjani, zbrani v Jezusovem imenu, da smo z njim in zase obhajali bogoslužje, ki je višek in izvir krščanskega življenja. V skupni hliturgičnih dejanjih, ki jim je predsedoval eden od škofov, simo vsi udeleženci Občutili, da smo člani ene Cerkve, Kristusove, in da se zanjo splača sborovati, delati, živeti, trpeti. Vsi smo sodelovali: s petjem, molitvijo, tišino, premišljevanjem, poslušanjem. Uresničile so se besede apostola Pavla: »Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske: zakaj vsi ste eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3, 28). Resnično smo se vsi počutili čreda enega Pastirja, ovce istega pašnika, kristjani istega Kristusa. Kljub našim specifičnim lastnostim, načinu, jeziku in kulturi, ni bilo več med nami Italijana ne Slovenca ne Furlana ne Nemca ne Ladinca: vsi smo bili eno v Kristusu našem Pastirju.
Ohranili pa smo vsak svojo kulturo in jezik. To se je pokazalo prav pri liturgijah, kjer smo prepevali in poslušali božjo besedo v vseh krajevnih jezikih. Pravzaprav je bila slovenščina še najbolj upoštevana in največkrat smo Slovenci poslušali branje v domačem jeziku.
OBRODITI SAD
Vse, kar smo doživeli, nam bo ostalo
globoko v spominu. To pa ni dovolj, če hočemo izpolniti Jezusove besede, ki nam jih je v njegovem imenu prebral diakon: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence!« (Mt 28, 18-19). S temi besedami se začenja naše poslanstvo ob koncu zborovanja petnajstih Cerkva severovzhodne Italije. Naloga ni lahka, moč nam daje doživetje skupnosti, resničnih Kristusovih učencev, ki smo ga bili deležni v Gradežu in Ogleju.
Naj ob konou poudarim še eno dejstvo, nad katerim sem bil osebno presenečen in zadovoljen. Bogoslovci štirih škofij naše dežele, ki bivajo in študirajo skupaj v videmskem semenišču, so pokazali, da 'je v Slogi in povezanosti moč jutrišnje Cerkve pri nas, z duhovniškega gledišča. Žal, oni iz Pordenona so se po večletnem sodelovanju umaknili v domače semenišče. Naši škofje že dolgo razpravljajo o tem ali bi ustanovili centralno semenišče naših škofij v Vidmu ali ne. Sodelovanje, pomoč, pripravljenost in vzajemnost, ki so jih bogoslovci dokazali na zborovanju, se mi zdijo odličen povod za ustanovitev takega bogoslovja, kjer bi se šolali vsi skupaj, se spoznavali (tudi z narodnostnega vidika), se skupno poglabljali v veri in duhovništvu, ter rastli kot ena Cerkev za eno Kristusovo Cerkev v naši deželi.
K.B.
Umrl je patriarh Pimen
■
DUHOVNA MISEL ZA 5. VELIKONOČNO NEDELJO:
»Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14, 6)
— JAZ SEM POT.	i
V nemiru iskanja se človek od vedno vprašuje: odkod... kam... ^akaj? Svojemu :ivljenju hoče dati smisel in cilj. Vsa verstva, filozofije in ideologije so poskus odgovora. Jezus je vsem ljudem dobre volje pokazal rešitev in pot — evangelij ljubezni.
S svojo besedo, zgledom, čudeži, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem je dokazal, da misli resno. Njegovo vabilo zahteva od nas veliko mero poguma, ljubeče in svobodno srce: »Če hočeš biti popoln... pridi in hodi za menoj« (Mt. 19, 21).
— JAZ SEM RESNICA.
Jezusova resnica je najtesneje povezana s človekovim življenjem, ker mu daje vsebino, okus, gotovost, vzpodbudo in prihodnost. Če jo pravilno razume, sprejme in ji sledi, postane luč, ki naredi vse bolj jasno; ga odpira delovanju božjega Duha, usmerja in vodi k Bogu, ki je Resnica sama.
— JAZ SEM ŽIVLJENJE.
Življenje je najvišja vrednota vsakega živega bitja. Zato živi v človeku pradavno hrepenenje, da ibi ga smel uživati v vsej njegovi polnosti. Življenje tega sveta premine — začne se s spočetjem in konča s smrtjo. Samo Bog biva izven meja, ki jih človeku in drugim živim bitjem določajo materija, prostor in čas. Kristjani smo po krstu postali božji otroci, Jezusovi bratje in sestre. Po njem in skupaj z njim, ki je »podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva« (Kol 1, 15), bomo tudi ml, po meri svoje zvestobe, deležni večnega življenja pri Očetu v nebeški slavi.
MILAN NEMAC
Pismo iz Sanzane - Mali
MMM
Moskovski patriarh Pimen ob slovesnem ustoličenju za patriarha
Težki bolezni je podlegel patriarh ruske pravoslavne Cerkve Pimen. Star je bdi 79 let. Pogrebnih slovesnosti v Moskvi se je udeležil tudi predstavnik katoliške Cerkve kardinal Wi;!lebrands. Zadnji čas so potekala razgovori med rusko pravoslavno in katoliško Cerkvijo o katoličanih vzhodne-
ga obreda (uniatih), ki so bili leta 1946 nasilno priključeni pravoslavni Cerkvi. Razgovori še niso končani. Najtežje vprašanje je vrnitev bogoslužnih prostorov. V novem ozračju se bo našla rešitev tudi za to vprašanje.
Terezika Srebernič piše:
VERA V FETIŠE
Koliko novosti so prinesli zadnji meseci v Sloveniji in na Vzhodu. Vsemu temu sledim iz Katoliškega glasa, iz pisem in revij, časopisov, seveda z razumljivo zamudo, ko jih dobim v roke s pošto.
Tu se zdi ozračje bolj mimo in statično, ni velikih premikov. Ljudje se ukvarjajo s trdim bojem za preživetje, ki večkrat ni lahko. Sonce žge in peče to malijsko zemljo, da se puščavskost širi in postajajo nove in nove površine nerodovitne, trde kot cement. Treba pa je novih polj za setev, za preživljanje.
Tako so ljudje primorani spet izsekavati drevesa, kar jih Se ostaja. Pogozdovanje pa ni lahka zadeva, zahteva namreč napor, stanovitnost, dovolj vode. Ljudje večkrat tudi ne razumejo, čemu pogozdovanje.
Trenutno imamo tu sušni letni čas, ko
FRANCE PERNIŠEK:
Zgodovina slovenskega Orla
Danes, ko je postal šport nekaka moda in tudi nuja za sprostitev duha, je zanimivo pogledati nazaj v preteklost, kako so znali družiti šport z vsestransko vzgojo, ko pri športu niso gojili predvsem agonizma, tj. boja za prvenstvo, marveč so videli v njem isprostitev duhovnih in telesnih sil ter harmonično vzgojo telesa in duha. To je ravno bil namen slovenskih Orlov in Orlic v naši preteklosti.
Povojni rodovi naših (športnikov morda poznajo ime Orli in Sokoli ali pa Se tega ne. Zato je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu napravila zelo koristno de-
lo,	ko je izdala »Zgodovino slovenskega Orla«. Vendar ne gre isamo za zgodovino Orla, temveč za strnjen pregled vsega našega telovadnega življenja od čitalnic preko Sokola do Orla.
Knjiga je razdeljena na štiri dele. Prvi del ima naslov: Narodno prebujenje slovenskega naroda. Tu je najprej beseda o Čitalnicah, nato o Sokolu (1863 do 1893). O tem pravi: »Ustanovni občni zbor "Južnega SOkola” je bil 1. Oktobra 1863 v prostorih ljubljanske čitalnice. To je rojstni dan slovenskega Sokola... V pravilih je označen kot "gimnastično” društvo in je po svojem delovanju bil podoben takratnim čitalnicam... Za prvega starosto (predsednika) je bil izvoljen Etbin Kristan.« Gojili so predvsem telovadbo. Namen Sokola pa je bil tudi narodno-budi-teljski, podobno kot pri nemških »tur-nerjih«. So/kol je veljal za otroka liberalizma in liberalne stranke. Nato avtor
opisuje razvoj slovenskega Sokola do leta 1929, ko se je pod Aleksandrova diktaturo ivlključil v »Sokola kraljevine Jugoslavije«.
V	začetku devetdesetih let preteklega stoletja iso se Slovenci politično ločili v dve stranki, liberalno in katoliško. S tem se je začelo katoliško gibanje, ki 'je zajelo ne samo strogo politiko, temveč tudi vise ostalo življenje: gospodarsko, kulturno, socialno. To so časi prvih treh katoliških shodov v Ljubljani. O tem novem okolju govori drugi del omenjene knjige.
Ob tem razgibanem katoliškem prebu-ditvenem življenju je vstala zahteva, »maj se slovenska mladina diuševno in telesno okrepi in pripravlja na težke narodne in kulturne boje s pomočjo telovadbe«. V ta namen so začeli gojiti telovadbo v tedanjih prosvetnih društvih. Do prvega telovadnega društva Orel pa je prišlo na Jesenicah leta 1906. Jesenice so že takrat bile mogočno industrijsko središče. Tam nameščeni Nemci so za utrjevanje nemštva ustanovili »Turnirko društvo«. Temu nasproti so liberalci leta 1904 ustanovili »Sokola«. Mlade fante je Sokol privlačeval.
Da katoliške fante pridrži stran od Sokola, je tedanji kaplan Karel Čuk dal pobudo za ustanovitev telovadnega društva Orel, ki naj sloni na katoliških načelih. Tako je 18. februarja 1906 nastal Orel. Pobuda se je kmaliu razširila in polagoma zajela vso Slovenijo, tako da so leta 1909 ustanovili že Zvezo Orlov. O tem
govori avtor v 3. delu knjige. Orlom so pridružili Se Orlice (odseke za dekleta).
Tako pri Sokolih kot pri Orlih so gojili telovadbo, se pravi lahko atletiko. Orli so dobili svoj kroj in svojo himno na besedilo E. Lampeta; kot koračnico jo je uglaSbil Vinko Vodopivec, in se začenja: »Dvignite, orli, v jasne višine...«
Po prvi svetovni vojni so se v Sloveniji znašli v novi državi. Kmalu so organizacijo Orlov obnovili in jo razširili tudi na Hrvaško, skupino Orlov so ustanovili celo v Beogradu. O tem obdobju govori 4. del knjige. Orel se je močno razmahnil, toda v tem čaisu so nastale še druge mladinske organizacije: mladinsitvo, križar-stvo, krščanski socializem. Orel se 'je moral z njimi soočati, dokler ni bil razpuščen na ukaz kralja Aleksandra leta 1929.
Toda Orli niso pristopili k Vsedržavnemu kraljevskemu Sokolu. Bili so razpuščeni. V novi obliki in z novim imenom Slovenska fantovske izveza in Slovenska dekliška organizacija so po smrti kralja Aleksandra znova vstali leta 1936. Med vojno so v veliki večini pristopili v antiko-munistični tabor in bili med pobudniki vaških straž ter pozneje pri domobrancih. Zato je številne bivše Orle doletela tragična povojna usoda domobrancev.
*	* *
Nekaj izvodov te knjige je naprodaj v Katoliški knjigarni v Gorici.
Tam se dobi tudi pesniška zbirka Dolores Terseglavove »Ladijski dnevnik«, o kateri pa smo že pisali.
nikoli (ali le izredno) ne dežuje. Ljudje so že davno pospravili svoje pridelke: bombaž, proso, riž, arašide, sorgo, koruzo. Zdaj bolj umirjeno kaj postorijo, zorjejo ali prekopajo njive, a v glavnem počivajo. Zdaj je čas porok in praznikov.
Fetiši so še precej razširjeni in zlasti starejši jlih še vedno častijo in jim darujejo ubite živali: pse, piščance, kokoši, peteline. Tem nekoliko narežejo vrat in jih vržejo stran. Če padejo na hrbet, je dobro znamenje za Vso vas. Fetiši imajo ob vhodu v vsako vas svojo hišo, ki je včasih lepo poslikana z različnimi okrasnimi motivi.
Kri ubitih živali oblije fetiša, ki je skrivnosten (verjetno kos lesa ali kaj podobnega), in ga dajo večkrat v vrečo ter ga obesujo nad vhodna vraita. V bližnji vasici Segenini so za praznik (meseca septembra) pobili veliko perutnine; metali so jo v mlako, kjer voda ni bila prav nič pitna. A ljudje so jemali »blagoslovljeno« vodo tam in jo s spoštljivostjo in prepričanjem pili.
Kako so zakoreninjene tu take in podobne navade! Tudi katoličani in muslimani se jih ne morejo otresti, saj nekateri hočejo »služiti dvema gospodoma«...
Vse to je del njiih samih, je Obseženo v njih kulturi. Neka mlada muslimanka na primer ima enoletnega sinka. Ta ima okoli vratu več obeskov na različnih ogrlicah. V enem so zavite misli iz korana, zraven pa je istočasno fetiš — mala črna škatlica iz usnja. V njej so dečkovi lasje, ker so ga obrili, ko so mu dali ime: Mafilibu. Njegova starejša sestrica je umrla Že kot dojenček.
t m tjiitii v- n^iriHN e mm +
Laični misijonar Lojze Gaberšček, ki Je v nedeljo, 1. aprila prejel misijonski križ iz rok škofa Metoda Piriha. Za tri leta bo odšel na pomoč misijonarjem na Madagaskar
Krščanska skupnost il bodočnst Treh Benečii Razmišljanje ob zborovanju
V Graddžu in Ogleju je bilo pod zgornjim naslovom v dneh od 28. aprila do
1.	maja cerkveno zborovanje, ki ga je organizirala škofovska konferenca dežel Fur-lanije-Julijske krajine, Veneta in Triden-tinske^Gomjega Poadižja (tj. Treh Bene-čij), udeležilo pa se ga je okoli 800 zastopnikov, škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov. Debatni del zborovanja se je odvijal v kongresni palači v Gradežu, siv. malše in drugi verski obredi pa v starokrščanski baziliki v Ogleju.
NOVA EVANGELIZACIJA
Prav oglejska bazilika je imela za zborovalce paseben simboličen pomen. V Ogleju so se namreč srečali verniki, ki jih je v preteklosti dolga stoletja vezal oglejski patriarhat. Iz Ogleja je v naše kraje prvič prišlo veselo oznanilo. In tudi po burnem Obdobju preseljevanja narodov je bil Oglej središče, iz katerega so izhajali misijonarji, ki so ponesli Kristusov evangelij tudi nOvim ljudstvom, npr. Slovencem. Vplivnostno območje oglejskega patriarhata je segalo namreč na severu vse do reke Drave. Ni bilo torej naključje, da se je v Ogleju molilo, govorilo in razmišljalo o novi evangelizaciji Evrope in seveda tudi našdh krajev. To je bila osrednja problematika Zborovanja, vsa predavanja in pogovori so imeli za ozadje vprašanje nove evangelizacije, kar je v svojem pozdravnem pismu poudaril tudi papež Janez Pavel II.
POTEK ZBOROVANJA
Zborovanje samo se je začelo v soboto, 28. aprila popoldne s pozdravom v italijanščini, nemščini, furlanščini in slovenščini, s krajšim obredom, ki ga je vodil beneški patriarh Marco Ce, in z zgodovinskim predavanjem o vlogi Ogleja pri pokristjanjevanju naših krajev.
V samo bistvo stvari pa je nato s sociološkega zornega kota segel prof. Gubert. Njegovo predavanje je bilo brez dvoma med najmočnejšimi celotnega zborovanja. Posvaril je pred tem, da bi si delali iluzije glede smeri, ki jo ubira sodobni svet. Kristjani imamo, po njegovem mnenju možnost, da odgovorimo na hrepenenje po smislu, ki je zelo živo v sodobni družbi. To pa lahko dosežemo le, če se zavedamo, da sloni ‘krščanska etika na povsem drugačnih temeljih kot laična; v nasprotnem primeru kmalu zaidemo v meglenost in retoriko. Gre torej za to, da svoje krščanstvo vzamemo bolj zares.
Nedeljsko jutro (29. aprila) je poteklo v znamenju slovesnega somaševanja, ki ga je vodil kardinal Ce, somaševalo pa je še 22 škofov, med katerimi so bili kardinal Martini, nadškof Šuštar in škof Pirih, in nad 100 duhovnikov. Branje beril in prošenj je potekalo v italijanščini, furlanščini an slovenščini.
Pri popoldanski okrogli mizi, pri kateri so sodelovali milanski kardinal Martini, celovški škof Kapellari in koprski škof Pirih, je bila pozornost posvečena evangelizaciji Evrope. Prikazano je bilo delo evropske škofovske konference na tem področju, škof Pirih pa je še posebej poudaril vprašanje manjšin in zavzetost Cerkve za mirno reševanje narodnostnih trenj.
DELO PO KOMISIJAH
Po pozdravu predstavnikov nekatoliških Cerkva se je začela osrednja točka zborovanja, ki je (trajala še ves naslednji dan (30. aprila), delo po komisijah. Teh je bi-
lo	skupno 24 in so bile razdeljene v tri skupine. Prva skupina komisij je obravnavala versko izkušnjo v sekulariziranem okolju, druga posredovanje vere v krščanski Skupnosti in tretja pričevanje vere v našem času.
V prvi skupini so se posamezne komisije posvečale npr. verski brezbrižnosti, vlogi laikov, posvečevanju nedelje, misijonskemu poslanstvu itd., v drugi predvsem vprašanju krščanske vzgoje, družini, verskim skupnostim in občestvom, v tretji pa recimo političnim vprašanjem, človekovim pravicam, vprašanju okolja, narodnim manjšinam, vprašanju priseljencev iz držav Tretjega sveta, šoli, turizmu, vlogi ženske v družbi, vrednotam, prostovoljnemu delu v korist bližnjega, solidarnosti itd. Vse to seveda pod vidikom nove evangelizacije, ki jo zahteva naš čas in o kateri tako vztrajno govori papež Janez Pavel II.
V večernih urali so zborovalci pod vodstvom goriškega nadškofa Bommarca s čolni poromali k Mariji na Barbano.
ZADNJI DAN ZBOROVANJA
Zadnji dan zborovanja (1. maja) se je začel z branjem treh poročil, ki so na-
stala na podlagi zaključkov 24 delovnih skupin. Zbrati v tako kratkem času toliko gradiva in ga skrčiti na slabo uro branja, res ni bila lahka naloga. Zato je bilo zaključno poročilo o delu po komisijah nujno nekoliko splošno, brez močnejšega poleta. Gradivo bo mogoče veliko bolj objektivno presoditi, ko bodo na voljo Obširnejši zapisniki posameznih komisij v zborniku, katerega izid je bil najavljen.
KRISTJANI IN EVROPA
Sledila je Okrogla miza z naslovom »Kristjani in Evropa«, ki je po mnenju mnogih udeležencev pomenila višek zborovanja. Nastopili so poljski filozof Gry-giiel, evropska parlamentarka, Španka Ferrer in Urugvajanec Carriquirry. Posebno Grygiov poseg, ki so ga poslušalci večkrat prekinili s ploskanjem, je bil po svoji neposrednosti naravnost pretresljiv. Brez olepšavanja je namreč pokazal duhovno in materialno stanje, v katerem se je znašel poljski narod po 40 letih komunizma. »Za nekatere na Zahodu je bilo spogledovanje z marksizmom intelektualna igra ,za nas pa ni bil marksizen>lenini-zem nikakršna igra,« je dejal Grygiel. Ga. Ferrer je preprosto, a učinkovito orisala daljnovidnost ustanoviteljev evropske skupnosti, Schumanna, Adenauerja in De Gosperija. Carii'quirry je opozoril na vprašanje razvoja »nerazvitih«. Z večkratnim navajanjem papeža Janeza Pavla II. je pokazal na naraščajoči prepad med bogatimi in revnimi ter pozval bogate k sarno-obdavčitvi (1 % dohodka) v korist revnejših.
ZAKLJUČEK V BAZILIKI
Zborovanje se je zaključilo v oglejski baziliki v popoldanskih urah z nagovorom kardinala Cčja, branjem, zaključnega spo-
ročila in s pozdravov predsednikov treh sodelujočih dežel. Udeleženci so se razšli s simbolično svetilko z značilnim oglejskim križem, ki naj bi vedno znova spominjal na naše krščanske korenine in na potrebo po novi evangelizaciji.
Težko je že danes presoditi uspeh te opisane pobude, saj bodo njeni sadovi, kot se v takih primerih dogaja, obrodili le na dolgo roko, ko o zborovanju samem nihče ne bo več govoril. Gotovo pa je zelo pozitivno, da smo sploh prišli skupaj verniki iz treh dežel severovzhodne Italije, da smo se medsebojno sprejeli, skupaj molili in se spominjali skupnih krščanskih korenin. Pomembno je bilo tudi, da smo se zborovanja udeležili slovenski zastopniki iz tržaške, goriške in videmske pokrajine, ki smo sodelovali že v pripravljalni fazi, potem pa tudi aktivno posegli v delo komisij.
žč
Težko je strniti y nekaj misli občutke in vtise, ki so se mi porajali ob zaključku tega zborovanja. Nad 800 ljudi, laikov in ne, je štiri dni iskalo poti, ki bi pomagale Cerkvi do prenove, do ponovne evangelizacije mest in vasi, v katerih živijo in delajo. Nekdo je med drugim dejal: »Najprej moramo stremeti za evangelizacijo samih sebe, nato drugih; le če se bomo v sebi srečali z vstalim Kristusom, bomo sposobni veselo novico njegovega nauka oznaniti tudi drugim. Drugače bo vse zaman, naše besede, naša dejanja bodo izzvenela v prazno, bodo brez učinka!«
Čeprav je bilo to nekakšno geslo vsega zborovanja, veliko govornikov se je nanj sklicevalo in je v skoraj vseh poročilih prišlo na dan, se sprašujem, koliko smo mu bili udeleženci srečanja resnično zvesti. Koliko smo 'o raznih problemih govorili, debatirali, koliko pa resnično iskali srečanja s Kristusom. Občutek imam, da
Koroška - Tinje
V	soboto, 28. aprila zvečer so se vrata tinjskega doma odprla zgodovinskemu dogodku za Slovence: predavat je prišel znani zgodovinar Nikolaj Tolstoy (daljni sorodnik ruskega pisatelja Tolstoja). Tema »Vetrinjska tragedija slovenskega naroda« je pritegnila veliko število slovensko in nemSko govorečih poslušalcev s Koroške im iz matične Slovenije.
Na začetku je rektor doma g. Kopeinig pozdravil g. Tolstoya in oba prevajalca, prebral odlomek iz knjige »Celovška zarota« in poudaril, da je to zgodovinski dogodek, saj se bo zgodovina malih in
Notranjščina bazilike sv. Evfemije v Gradežu. Sv. Evfemija je oglejska mučenka
zatiranih narodov začela pisati znova — posebno zdaj, ko so se časi končno začeli spreminjati.
Predavatelj, ki je bil v Angliji obsojen na 1,5 mil. funtov kazni in čaka jeseni na nadaljnji proces (za katerega upa, da se bo končal njemu v korist), je na zanimiv način podal dogodke v maju leta 1945, ko so Angleži izročili oz. vrnili Titovi Jugoslaviji tisoče Slovencev, Hrvatov in Srbov — domobrancev in tudi 6.000 žena in otrok. Zakaj in kako, to je bila predvsem tema v diskusiji, ki se je živahno razvila po predavanju. Žal prevajanje pa ni bilo takšno, da bi nekdo, ki o dogodkih ni imel jasne podobe, zdaj vedel, kaj se je takrat v resnici dogajalo. Sicer pa so mnogi angleško razumeli in so bili tako zadovoljni z večerom.
Tolstoy, ki je s sprožitvijo odkrivanja zgodovinske resnice, postavil na kocko svoje dobro ime in premoženje, ki je kljub ogorčenju Angležev kmalu dobil na svojo stran prav rije (in so 'ga moralno in gmotno podprli), je to naredil iz prepričanja, da odkriva zločin, ki človeštvu in zgodovini ne sme ostati prikrit. Zdaj je dobil celo ključno osebo, ki mu bo pomagala pri rešitvi zamotanih dogodkov. Kljub temu da njegov nasprotnik, nekdanji general Lovv oz. sedanji lord Aldington zaradi izgube spomina (?) ne ve več točno, kaj se je takrat dogajalo, in zahteva celo povrnitev stroškov procesa (pa jih sploh ni imel, ker so mu vse plačali drugi), Tolstoy upa, da bo resnica prišla na dan in bo pravica zmagala.
Z njim upajo tudi vsi preživeli oz. rešeni iz Vetrinja in tisti, ki so tam izgubili svoje sorodnike in prijatelje. Čeprav po dveh urah in pol marsikatero vprašanje ni bilo rešeno (npr. kdo je kriv za predajo v Jugoslaviji), so slušatelji zapustili dvorano z ugotovitvijo, da se nekaj le premika — in to v pravo smer.
P. S. - Predavanje je g. Tolstoy ponovil v Ljubljani.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
smo ponovno podlegli skušnjavi, ki nas tako rada privede do tega, da se zapičimo v problem, diskutiramo o njem z najrazličnejših zornih kotov, pozabimo pa ga analizirati z vidika globoke vere, ki temelji na vsakodnevnem življenju s Kristusom, in v tem smislu iskati najprimemaj-ših odgovorov.
Ob zaključku zborovanja se torej v meni poraja cela vrsta vprašanj. Sprašujem se, koliko bodo zaključku, ki so jih izdelale razne skupine, resnično pripomogle k rasti naše slovenske zamejske Cerkve, koliko prenove bodo prinesli v naše župnije? Ali bomo sposobni si zamisliti na-podlagi zaključnih dokumentov, ki jih bodo izdali naši škofje, korenite pastoralne načrte, ki bodo pomagali današnjemu se-kulariziranemu človeku ponovno izkusiti Boga? Koliko bomo odrasli laiki, ki smo največkrat zaposleni še na najrazličnejših drugih področjih, pripravljeni sodelovati pri tej prenovi Cerkve? Koliko svojih moči in časa smo sploh sposobni dati na razpolago, saj se največkrat pritožujemo, da nam jih primanjkuje še za tisto, kar počenjamo?
Kljub temu pa je zborovanje poudarilo prav evangelizacijo odraslih in njihovo pričevanje. Kaj torej storiti? Mislim, da nas je ta zbor vseh škofij, ki delujejo v Treh Benečijah, povabil predvsem k temu, da se vsak vernik vpraša, \koliko mu je pri srcu njegova Cerkev, kako lahko pripomore k njeni prenovi. Kaj mora on sam najprej na sebi storiti, da bo Kristus mogel sploh pričevati.
Kljub tem, mogoče zelo realističnim pogledom na zborovanje, ki kličejo, vsaj po mojem, vsakega vernega Slovenca — laika in ne —, da si izpraša nekoliko vest, moram dodali, da je zborovanje bilo prav gotovo res lep in izreden dogodek, ki je v človeku pustil občutek veličine. Mislim tu predvsem na odprtje in zaključek zborovanja, na nedeljsko mašo. To so bili trenutki, ki so ti dali čutiti, kako se vsi dobro zavedamo, da je naš edini temelj, na katerem moramo graditi našo pastoralo Tisti, ki je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jan 14, 6).
Ostaja pa mi, kot sem že zgoraj omenila, odprto vprašanje, koliko smo to resnico, ki se je zavedamo in ki jo je zborovanje s slovesnimi bogoslužji jasno poudarilo, tudi pripravljeni uresničiti. Koliko si resnično želimo slediti poti, ki nam jo je, čeprav mogoče še vedno na ne povsem jasen način, pokazalo to srečanje Treh Benečij.	O.	T.
»Rodna gruda«
»■Rodna gruda« je revija za slovenske izseljence, ki jo izdaja Slovenska izseljensko matica. Do sedaj je bila ta revija izrazito režimSka in pravo trobilo domačega (režima med izseljenci. V zadnji Številki je pa opaziti velikanski preobrat. Odkrila je slovensko politično emigracijo in o njej zelo prijateljsko poroča v številnih člankih. Govori npr. o Argentinskem slovenskem čudežu. Članek je napisal dr. Taras Kermauner. Poroča o »čudežu«, ker je videl, kako otroci staršev, ki so se rodili že v Argentini govorijo lepo slovenščino, morda 'lepšo kot otroci v Sloveniji. Zaslugo pripisuje slovenskim duhovnikom in intelektualcem.
»Jaz sem trta, vi mladike« (Jan 15, 5).
S temi besedami je papež poslal svoje sporočilo mladim s celega sveta ob petem svetovnem dnevu mladih, ki smo ga obhajali na letošnjo oljčno nedeljo.
Z veliko radostjo se je sv. oče spominjal lanskega romanja v Santiagu de Com-postela v Španiji, ki je bilo zarij in za tisoče mladih »izrazit dogodek, izredno pričevanje vere in močan trenutek evangelizacije. V Santiagu je Cerkev še enkrat dokazala svetu svoj resnični obraz, poln radosti, upanja in zagnanosti v veri«.
Te besede me peljejo naravnost v problematiko, ki bi se je rada v tem razmišljanju samo dotaknila; to je mladinska postorala v tržaški škofiji.
Čutim eno s papeževimi besedami, da morajo mladi odkriti škofijsko Cerkev in tudi (predvsem) župnijsko). Kaj je Cerkev, če ne skupnost ljudi v malem, »bratov v veri«? »Sprejeti z vero in ljubeznijo otrok to Cerkev, ki je nabita z duhovnim bogastvom,« ni lahko, če se ne zavedamo, da je vsak kristjan odgovoren sodelavec v Kristusovem vinogradu. »To Cerkev pa je treba sprejeti v celoti: v osebi škofa, ki je naslednik apostolov, v osebi duhovnikov, redovnikov in vseh vernikov.«
Kje dobiva zamejska slovenska katoli-
Cerkev je mlada
ška mladina življenjski sok, da bi lahko bila mladika na božji trti?
Papež pravi, da so »privilegiran kraj odkrivanja Cerkve in eklezialnega udejstvovanja prav združenja, gibanja in razne mladinske cerkvene skupnosti. Danes se v svetu govori o "novem agregatnem času” v Cerkvi (Chri9ti fideles laici, 29). To je ogromno bogastvo in velik dar Duha, ki bi ga morali sprejeti z veliko hvaležnostjo«.
Kar zadeva slovensko zamejsko mladino, mislim, da ne moremo okušati tistega, kar lahko doživljajo naši sovrstniki že v sami tržaški škofiji in drugod po svetu, ki sledijo besedam glavarja Cerkve.
Skupina mladostniku veliko pomeni, že iz samega antropološkega vidika. Išče jo, ker jo potrebuje, ker se v njem poraja nešteto življenjskih vprašanj. In če ne bo našel pravega odgovora nanje, bo od tega odvisno, kam se bo nagnilo njegovo nadaljnje življenje.
V	slovenski pastorali v tržaški škofiji vidim velike luknje. Nimamo mladinskih
skupin in raznih verskih združenj, o katerih govori papež. Edino, kar še druži slovensko katoliško mladino, je Slovenska -zamejske skavtska organizacija. Toda vsa slovenska mladina ni vključena vanjo. Kako torej poskrbeti za telesno, duševno in duhovno rast naše verne mladine? Ali naj mladi zaidejo v neprimerno družbo, kjer bodo prej ali slej izgubili, kar jim je dala otroška vzgoja? Ali ni človekov razvoj eno samo nadaljevanje v rasti? Torej tudi v verovanju.
Kdo lahko mlademu fantu ali dekletu še odgovori na njihova nešteta eksistencialna vprašanja? Ali ni svet mamil, alkohola in prostitucije le beg pred nečloveški družbo?
Mladi torej v skupini iščejo predvsem toplo sprejetje in ljubezen.
In zakaj mladi, ki so se znašli v resnični skupnosti sebi enakih, niso zapustili te agregacije? Prepričana sem, da zato, ker na mladega človeka naredi močan vtis skupnost, ki je svoj temelj postavila na iskrenost in toplino, na velike
življenjske vrednote. Težko bo nekdo v svojem iskanju zapustil celico, v kateri lahko deleži z drugimi svoje življenje. Kjer pa tega temelja ni, lahko še tako navzven bleščeča skupina izgubi brstelčo mladiko.
Slovenska mladinska pastorala v tržaški škofiji išče v tej smeri. Toda v njenem telesu je veliko bolečin in premalo je iskrenih in iščočih »zdravnikov«, da bi jo dvignili in ji kljub njeni majhnosti dali univerzalnega duha, da bi jo prebudili iz otopelosti, da bi ji vlili tistega žgočega upanja, ki ga papež vidi v mladih.
Ali smo res mladi slovenski katoličani v tržaški škofiji rana na telesu Cerkve?
»Biti žive mladike v Cerkvi-vinogradu pomeni predvsem biti v življenjskem odnosu s Kristusom-trto. Kajti Jezus je rekel: "Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.	(Jan	15,	5).«
Rebeka
★
Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori, kajti skušnjava je močna, človek pa slaboten. Največja krivda človeka je v tem, da se sleherni trenutek lahko spreobrne, pa tega ne stori.
Pričevanja
Zapisnik o
Izziv „ alternativnih “ verskih gibanj
bolničarke gdč. Znojič Mimice, roj. 4. maja 1926 v Metkoviču v Dalmaciji, pristojne v Gorico, kjer živi od leta 1939 via Montesanto, po pokliou uradnica, neporočena, slovenske narodnosti, jugoslovanska državljanka, rim. kat. vere, ki opomjena na resnico izpove:
Ko se je na Primorskem pričelo osvobodilno gibanje, sem se mu kot zavedna slovenska narodnjakinja takoj priključila. Najprej sem bila organizirana kot članica v ZSM (zveza slovenske mladine), nato v ZKM (zvetza komunistične mladine), dalje v rajonskem komite tu za Primorsko, končno pa v VOS (varnostno obveščevalna služba) kot tajniva 20-tih obveščevalcev. S svojo agilnostjo sem si pridobila zaupanje mnogih funkcionarjev tega gibanja in sem zato precej poučena o njihovih tajnah in delovanju.
Dolgo časa sem bila prepričana, da je osvobodilno gibanje na Primorskem zasnovano na narodnostnih težnjah primorskega ljudstva, ki si želi osvoboditve izpod 25-letne fašistične tiranije in priključitve k svobodni Jugoslaviji pod vodstvom dinastije Karadjordjevič. Do zloma Italije 8. septembra 1943 se v vodilnih krogih osvobodilnega gibanja na Primorskem tiu-di ni nič govorilo zoper to. Zato je narod smatral to organizacijo kot pravilno in ji bil v celoti privržen.
Ko pa je propadla Italija, sem naenkrat opazila, da so vzniknile na dan komunistične tendence. Na dan 9. septembra 1943 sem pripela na kolo jugoslovansko zastavo in se veselo odpeljala k odborniku organizacije Srebrniču v Solkan, via S. Ste-fano, da mu rečem, naj tudi on izobesi jugoslovansko zastavo, ker je prišel trenutek osvoboditve, na katerega smo tako dolgo čakali. Na to pot me je poslal Štrukelj Pepi iz Solkana, via Officine 100, ki je bil voditelj osvobodilnega gibanja za Gorico in okolico in smo ga do takrat vsi smatrali za zavednega nacionalista, šele pozneje pa 'sem zvedela, da je voditelj komunistične partije za omenjeni kraj. Srebrniču moja zastava ni bila všeč. Rekel je, da je naša zastava slovenska z rdečo zvezdo. Meni to ni šlo v glavo, tembolj ker do takrat na sestankih osvobodilnih odborov o takih zadevah sploh ni bilo govora. Na moje veliko razočaranje so kmalu nato prišli v Solkan tudi partizani z rdečimi zvezdami in komunistično propagando. V debatah, ki sem jih povodom tega imela z dosedanjimi sodelavci, so mi oni dokazovali, da je pač to vse jugoslovansko, ker da o starih jugoslovanskih oblikah in simbolih ne more biti več govora. Nekega dne sem bila prisotna debati med dr. Božom Kjačičam, župnikom v Solkanu, Mitjo Bitežnikom, juristom iz Ljubljane, in hčerko prej omenjenega Štruklja Pepi ja, ter Brumat Lidije, študentke iz Solkana. Debata se je vodila o kralju Petru in Draži Mihajloviču z ene strani, z druge pa o Titu in komunizmu. Obe dekleti, ki sta bili za Tita, sta mi po debati rekli, da sta dr. Kjačič in Mitja Bitežnik, ki sta se izjasnila za kralja, belogardista. Jaz sem prvič slišala to besedo in nisem mogla doumeti, kaj naj bi vse to pomenilo, ko je vendar omenjena dvojica, po mojem mišljenju, zastopala popolnoma pravilno linijo. V krogih osvobodilnega gibanja so govorili, da bo dr. Kjačiča in Bitežnika radi tega treba zasledovati in spraviti s poti.
V	meni so sicer spoznali, da jim idejno nisem privržena, vendar so me še naprej zadržali v službi in mi naložili, da opazujem dr. Kjaičiča in Bitežnika, ki sta postajala vedno bolj izrazita idejna protikomunistična borca. Komunisti so mislili, da jim bom jaz kljub svojemu nazira-nju lahko koristila; pa so me določili za tajnico obveščevalne službe za Gorico in okolico. Dali so mi nalogo, da poleg prej omenjenih zasledujem še: dr. Kogeja, organizatorja nacionalistov v Gorici, dr. Dušana Černeta in njegove sodelavce, dalje ing. Rustjo, dr. Tonklija, dr. Sobana, Saksido Bogdana in njegovo sestro Sonjo, prof. Bratuža in njegovo sestro Željko, dr. Jazbeca, prof. Bednarika, prof. Kom-jančevo, dr. Brumata, dr. Juvančiča in še mnogo dingih, same zavedne slovenske nacionaliste, ki so delali za kralja in nacionalno demokratično in federativno Jugoslavijo. Voditelj VOS-a v Renčah pri Gorici Plahuta Janko, s partizanskim imenom Stjenko, iz Gorice, via Duca d'Aosta, mi je v prisotnosti Zavadlava Zdenka iz Ljubljane, namestnika Plahute Jankota, ter Fornazarič 2ive iz Gorice iz vodstva VOS-a, začetkom februarja 1944 izjavil, da bodo prej imenovani nacionalisti na dan
11.	februarja likvidirani. Meni je dal na-
zaslišanju
logo, naj ukažem obveščevalcem, naj se po eden od njih nahaja pred stanovanjem vsakega obsojenca, kar bo za likvidatorsko patrolo, ki je ob 7. uri zveičer poslana iz Renč z namenom izvršitve likvidacije, znak, da se dotični nahaja doma. Jaz tega povelja nisem izvršila, obveščevalcev nišam poslala pred stanovanja obsojencev. Likvidatorski patroli je tako bilo onemogočeno njeno krvavo delo. Komunistični voditelji so me klicali na odgovor, zakaj stvar ni uspela, jaz pa sem se jim zlagala, da ob tisti uri pač še nikogar od obsojencev ni bilo doma.
Ko sem nekaj časa za tem zvedela, da imajo namene likvidacijo ponoviti, sem simulirala bolezen in vstopila v bolnico. Ker vodstvo VOS-a ni imelo direktnega stika z obveščevalci, se vsled tega za časa mojega bivanja v bolnici poizkus ni mogel izvršiti. Po enomesečnem bolovanju in povratku domov so me začeli zopet priganjati, naj bi se likvidacija na vsak način izvršila. Jaz pa sem na vse mogoče in nemogoče načine stvar zavlačevala do junija meseca, ko sem jim ušla v Ljubljano. Moje zavlačevanje jim je bilo vedno bolj sumljivo in že v začetku maja sam dobila konkretne podatke, da imajo namen ubiti tudi mene. Opozorilo glede tega mi je dal partizan Santin. Pač pa se jim je posrečilo ubiti bratranca prej omenjenega Bitežnika, Julija Ceja, mizarja iz Solkana. Z namenom, da .ga ubijejo, so prišli likvidatorji tudi k dr. Kjačiču pod pretvezo, da si bodo izposodili pisalni stroj, vendar je z moje in mojih zaupnikov strani bil pravočasno obveščen dn se je umor ponesrečil. Ing. Rustja je bil pri atentatu tudi samo obstreljen, dr. Kogeja pa so ubili 15.3.1945.
Po mojem odhodu v Ljubljano sem zvedela, da so partizani po nalogu Plahute Jankota v fašističnih in nemških uniformah izvabili od doma Milost Evgena iz Solkana, organiziranega nacionalista, ga odpeljali v gozd, mu ukazali, da napiše ženi pismo, da mu je dobro in da je vse v redu, in ga nato ubili. Ta umor so pripravljali že tedaj, ko sem bila v njihovi službi in sem za to vedela. Tudi on, 'kakor vsi ostali obsojenci, so bili z naše strani obveščani, kaj se jim pripravlja.
Op ured.: Ta zapisnik je bil sestavljen v taborišču v Forliju 3.6.1945 pri komandi slovenskih trup.)
Krščevanje odraslih v Sibiriji
Ruski center v belgijski prestolnici Bruslju, ki ga vodi naš rojak msgr. Ilc, je pred kratkim gostil pravoslavnega župnika iz Novosibirska, glavnega mesta zahodne Sibirije. Ta je povedal, da ima njegovo mesto že nad milijon prebivalcev in vzbuja krščanstvo med ljudmi vedno več zanimanje. On sam je krstil v enem letu
3.000	oseb.
V	ponedeljek, 23. aprila je bila v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu slovesnost ob podelitvi letošnje nagrade Vstajenje Zorku Simčiču. O pisatelju in njegovem delu je v zvezi z nagrado in njeno utemeljitvijo naš list že dvakrat pisal, zato se v današnjem poročilu omejujemo na ponedeljkov večer. Potekal je v prijetnem domačem vzdušju, tudi po zaslugi Saša Martelanca, ki je uvajal posamezne točke sporeda.
Najprej je predsednik komisije za podelitev nagrade Martin Jevnikar prebral utemeljitev, Vladimir Vremec pa je v imenu openske Hranilnice in posojilnice nagrado izročil prirediteljem ter povedal nekaj aktualnih priložnostnih mislti. Sledil je najtoplejši del večera, skoraj petminutni posnetek Simčičevega telefonskega pogovora s prireditelji. Njegova živa beseda je zmanjšala oceansko razdaljo med njim in nami.
Nato je Lojzka Bratuž na kratko orisala življenje in delo Zorka Simčiča. Njegove korenine ga vežejo tudi na primorsko zemljo, čeprav je na Primorskem preživel razmeroma kratko dobo. Goriški in tržaški prijatelji se ga spominjajo kot živahnega in duhovitega izobraženca, navdušenega kulturnega delavca in do kraja zavednega Slovenca. Vseskozi ga vznemirjajo tudi vprašanja, ki so bistvena za današnjo slovensko stvarnost.
Za velik del njegovega pisanja je značilen problem begunstva, tako v njegovi osebni usodi kakor v usodi premnogih naših ljudi, ki so morali v tragičnih oko-
Stari krščanski svet doživlja v zadnjih desetletjih dvojno preobrazbo: po eni strani je postavljena pod vprašaj tradicionalna vernost (katoliška in protestantska), kar povzroča skokovito naraščanje verskega .indiferantizma; po drugi strani pa se razcvetajo nove oblike religioznosti, ki prevzemajo povsem alternativne poteze v primerjavi z običajnimi veroizpovedmi.
V	Latinski Ameriki kar mrgoli raznih fundamentalističnih sekt severnoameriškega izvora, iv Afriki se množijo sinkreti-stične verske ločine, v ZDA beležijo močan vdor vzhodnjaških Oblik duhovnosti, pa tiudi iv Evropi se sekte in ločine kar vrtoglavo množijo. V Italiji naj bi tako štele že okrog pol milijona privržencev.
Med krščanskimi ločinami so v Italiji najbolj razširjeni jehovci, med nekrščan-skimi pa Mednarodna zveza Krishna (ISKON), bolj znana kot Hare Krishna. Razširjena je tudi isinkretistična Duhovna zveza za združitev krščanskega sveta (ustanovitelj Korejec Sun Myung Moon), dalje Vesoljna antropozofska zveza (modrost gnostičnega izvora) itd. Prisotna so celo gibanlja, 'ki bi hotela ponovno oživiti grško-rimski politeizem, ali tudi nordijsko in arijsko mitologijo.
Kaj imajo ta gibanja skupnega, kako jih oznatčiti, da se neizkušen in nepodkovan človek znajde v tem labirintu sekt, ločin, gibanj? Gre nedvomno za težko nalogo, saj je prvi vtis, ki se polasti človeka ob stiku s tem svetom, vtis popolne zmede in neorientacije. Kljub temu pa je mogdče v glavnih obrisih določiti pet značilnosti, ki še precej dobro označujejo poglavitne vidike omenjenih gibanj. Te so:
1.	Ekskluzivizam. Pripadnik sekte je v posesti vse resnice, vsi ostali se motijo in grešijo. Pripadniki sekte se imajo torej za .izvoljene, izbrane, medtem ko so
V	več krajih Primorske so na velikonočno vigilijo podelili krst odraslim.
»Nekač sem prijateljici zaupala, da bi se rada dala krstiti in tako potrdila svojo vero. Vendar je minilo nekaj let, da je prišla prava priložnost za to. Zdaj se bo moja želja kmalu izpolnila. Na tak način se želim zahvaliti Bogu in našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Kajti spoznala sem, da mi ni mogel pomagati nihče drugč kot le on sam.«
Tako je v velikonočni številki oznanil župnije Sežana zapisala ena izmed odraslih, ki so bili krščeni na velikonočno soboto v sežanski župnijski cerkvi. Skupaj z njo sta bila krščena še dva katehume-na. Od jeseni so se skupaj pripravljali na prejem zakramenta svetega krsta. Z nji-
liščinah zapustiti rodno zemljo. Zelo zgodaj je Simčič načel tudi vprašanje sprave, prav gotovo v času, ko je bila lipa sprave še daleč za slovenskimi obzorji.
Govornica je izrazila prepričanje, da bi bil nagrado zaslužil že prej, in je nadaljevala: »Morda pa prihaja ta nagrada o pravem času. Vsekakor v okoliščinah, ki so za slovenski svet srečnejše kot v 50. ali 60. letih. Saj vsi čutimo, da se nam vremena jasnijo in nam sijejo, tako bi rekel Prešeren, milši zvezde. Obzorja se jasnijo tudi naši kulturi, ki bodi najprej slovenska, in zato enotna.«
Ob današnji duhovni in drugačni odprtosti bi morale pasti vse pregrade, ki so večjemu delu slovenskega naroda vse predolgo zastirale pogled v celovito slovensko književnost, ne glede na to, kje je nasitala, četudi zunaj domovine ali celo pod Južnim križem. In zakaj ne bi tudi nagrada Vstajenje ponovno opozorila slovensko javnost, zlasti širšo v matični domovini, na ta dragoceni sestavni del naše skupne omike.
Večer sta zelo primerno dopolnila odlomka iz Simčičevih del, ki ju je podala Matejka Peterlin Maver, in pa trije samospevi (Dvorak, Rahmaninov, Lajovic), ki jih je v originalnih jezikih zapel tenorist Dušan Kobal ob klavirski spremljavi Valentine Pavio.
Bil je zares prazničen večer. V duhu nas je povezal z Zorkom Simčičem, ki že nad 40 let živi in uspešno deluje med svojimi rojaki v argentinskem izgnanstvu.
L.B.
vsi ostali prekleti in hudobni.
2. Ločitev od zunanjega sveta. Kdor se priključi kaki ločini, običajno pretrga vse stike e zunanjim svetom, tudi z družino in sorodniki. Zato se člani sekt postavljajo v dokončno nasprotje z obstoječim svetom in njegovimi ustanovami, med katere uvrščajo navadno na prvo mesto ne to ali ono državo, ampak katoliško Cerkev. Jehovci recimo označujejo Cerkev kot »Veliki Babilon«.
3. Voluntarizem. Prehod v to ali drugo ločino označuje navadno tako ali drugačno »spreobrnjenje«, po katerem neofit zapusti svet svojih prejšnjih prepričanj ter objame nauk in pravila nove sekte.
4. Absolutna podrejenost voditelju. Za mormonce je recimo predsednik gibanja božji prerok. Kar on uči, je treba torej sprejeti kot božje razodetje.
5. Fanatizem. Izvor fanatizma je kajpak prepričanje o nezmotljivosti ločine in njenih voditeljev. Njenim članom ne gre za dialog, ampak samo za prepričevanje in vsiljevanje lastnih stališč. (Gotovo je to izkusil vsak, ki je imel kdaj opravka z »misijonarji« Jehovih prič.)
Pojav sekt in ločin v zgodovini ni nov. Posebno opazen je v kriznih in duhovno negotovih obdobjih. Tako so recimo vzhodnjaški kulti vdrli v rimski imperij v zadnjih stoletjih njegovega obstoja. Ponovno se je njihovo število razbohotilo v protestantskih deželah od 16. stoletja dalje. Danes pojav sekt in ločin nikakor ne predstavlja več obrobnega ali zanemarljivega vidika v svetovnem verskem življenju, ampak se javlja v velikem obsegu in to na svetovni ravni.
To je tudi razumljivo, saj je današnja družba po eni strani pluralistična (dopušča torej različne oblike veroizpovedi), po drugi strani pa jo vedno bolj prežemajo radovednost, iskanje novega za vsako če-
mi je obiskovalo katehumenat še šest odraslih. Vsi so med velikonočnim bedenjem prejeli tudi zakrament svete birme, prvič pa so bili pri obhajilu tisti, ki niso tega zakraimenta prejeli kot otroci.
Poleg teh so krst prejeli tudi otroci, ki že obiskujejo osnovno šolo. Ti pa zavoljo svoje prenizke starosti niso bili pri birmi.
Vsi kandidati za prejem zakramentov uvajanja, kakor imenujemo krst, obhajilo in birmo, so s Krasa. Katehumenat ali pripravo odraslih na krst in druge zakramente uvajanja so obiskovali v Sežani. Seveda Sežana ni edini kraj v koprski škofiji, kjer se ,te priprave vršijo. Od lanske jeseni potekajo skoraj v vseh večjih krajih koprske škofije. Znan je katehumenat na Kapeli v Novi Gorici, ki poteka že drugo leto. Ne smemo pa pozabiti, da je v tem mestu bil katehumenat že pred leti še v »svinčenih časih«. Škofijski ordinariat Koper je izdal poseben program, po katerem poteka priprava Odraslih na prve zakramente. V pripravi pa so tudi posebne kateheze, ki bodo voditeljem in sodelavcem katehumenata olajšale delo.
Odgovorni za pastoralno delo v .primor-nski škofiji so posebej naglasili pomen skupne priprave odraslih na krst v ^prelomnih časih«. Vsem, ki iščejo resnico in ki želijo prejeti zakramente, moramo duhovniki in kristjani sploh dostojno predstaviti krščansko vero in uvesti v krščansko življenje. Krščanstvo jim prikažimo kot veliko vrednoto in Boga kot edini pravi cilj našega življenja.
Verjetno je krst odraslih splošen pojav v vseh pluralističnih 'družbah. Še posebej pa je potreben v Sloveniji, kjer je bila vera načrtno preganjana skoraj pol stoletja. Mnogi starši so se bali dati krstiti svoje otroke, drugi jih zaradi pritiska okolja in družfbe niso versko vzgajali, seveda pa je marsikateremu nekrščenemu Otroku botrovala verska brezbrižnost staršev. Ni malo primerov, ko so morda stari starši (nonoti) napol skrivaj dali krstiti svoje vnuke, a ni pozneje nihče skrbel za njihovo versko vzgojo. Tudi ti morajo obiskovati katehumenat, da lahko prejmejo še birmo in obhajili.
Ob izpovedih mnogih novakrščencev lahko vidimo, kakšna sreča se naseli v njihovih srcih, ko so koščeni. Priča smo vesdju njihovih prijateljev in sorodnikov. Upravičeno se sprašujemo, komu je koristilo preganjanje vere v Sloveniji. Seveda nas še vse čaka težko in dolgotrajno delo, kajti lahko je vero v človeku ubiti, težje jo je obnoviti ali vcepiti.	B. R.
no, nezadovoljstvo, dezorientacija na verskem in moralnem področju, potreba po zanesljivosti glede na mračno in negotovo bodočnost. Nekoč je bila religija ena sama in vsi so jo sprejemali, danes pa postaja vera vedno manj družbena in vedno bolj zasebna zadeva.
Uspeh sekt in ločin je mogoče razložiti tudi z dejstvom, da iščejo ljudje v njih nekako zavetje pred naraščajočim individualizmom (vsak zase) moderne družbe, v njih prihaja torej do izraza človekova vrojena potreba po občestvu, po sprejetju. Sekte in ločine pa nudijo svojim pripadnikom tudi določen občutek odgovornosti, ki je sodobna družba prav tako ne more dati. Gre predvsem za občutek, da so v posesti edine, popolne in končno veljavne resnice.
In končno ne gre zanemariti dejstva, da postavljajo nove sekte, ločine in gibanja pred nove in odgovorne naloge tudi krščansko občestvo. Očitno je namreč, da pripadniki novih ločin iščejo to, česar v katoliškem občestvu niso našli, največkrat najbrž sicer po lastni krivdi, včasih pa morda tudi po krivdi samih katoličanov.
Kristjani in volitve
V	času volitev je vprašanje politike še bolj prisotno kot sicer. Včasih se sliši očitek, češ da kristjani stojimo 'daleč od politike, ali da se zapiramo v neke elitne katoliške kroge, skratka, kakor da bi se-bali politike, da se ne bi umazali. Očita se nam tudi, da smo neprestano v nekih ideoloških bojih, da hitro ločujemo ljudi v »bloke«, da smo nazadnjaški, nenapredni.
Če pogledamo dobo cerkvenih očetov, že vidimo, da je politika zelo visoko cenjena, da jo nekateri uvrščajo takoj za čisto kontemplacijo kot drugo najbolj pomembno vrlino kristjanovega življenje. Politika je namreč v krščanski teologiji obravnavana kakor področje dejavne ljubezni do bližnjega. Politika pomeni organizirati polis, mesto, deželo, človeško skupnost in njeno okolje po ljubezni. Ljubezen do bližnjega pa v krščanstvu ni nek romantičen, intimističen, zasanjan občutek, ampak prodoren življenjski naboj, ki razkrije vsako krivico, laž in koristoželj-nost. Politika kot organizirana, strukturirana ljubezen in skrb za drugega, za celo skupnost in njeno okolje preraste komod-ne individualistične vrtičke, ustvarjajoč organizirano skrb za vse, predvsem za sicer .izključene, zapostavljene, največkrat prevarane. Predvsem taka politika zavzema posebno pozornost do tako imenovanih nasprotnikov in 'sovražnikov.
Mislim, da ta kratek vpogled v krščansko pojmovanje politike od nas kristjanov zahteva maksimalno pozornost, prebujenost in osveščenost, kar ne pomeni, da se moramo kar začeti zaganjati v politiko. Gotovo pa nas sili, da smo v našem okolju res politični (kakor smo zgoraj skušali razložiti politiko), da izpolnjujemo politične dolžnosti '(kot recimo volitve), predvsem pa, da od nas zahteva marljive, globoke, dolgoročne priprave, predvsem mladih za bolj profesionalno vstopanje v politiko.
Strinjam se z naporom in s stališči skupine za prenovo (Katoliški glas, št. 15), da je Mahničev izraz »ločitev duhov« danes sporen, da je čas, da kristjani naredimo neko zaključno sinitezo Mahničevega razmišljanja, ker danes čas od nas zahteva jasnost duha na drugačnih področjih in drugih sferah.
Gotovo pokoncilska Cerkev težko sprejme izraze, kot so desnica, levica in podobne. Znani italijanski jezuit p. Songe je s svojim posegom v italijanski politični prostor vnesel nove kriterije evangeljske kritičnosti, ki se ne zaustavi ob imenu stranke, pa če je ta še tako lep, vabljiv, cdo krščanski, ampak teži gldb-lje, k mislim, predvsem pa k dejanjem, k resničnim političnim stališčem in predvsem postavi pod vprašaj osebe in njihovo notranjo moralno osebno doslednost. Tudi pni nas je prav, da je krščanska prisotnost v politiki evangeljska kritičnost, socialno ekološka pravičnost, pa tudi kvas naše bodoče politike, vsekakor pa dialoška konstruktivnost.
Mislim, da je čas, kot pravi pisec članka Prenove, da bi se tudi v zamejstvu odprlo obdobje »perestrojke« ali že »stare« koncilske prenove.
Vasilij B.
Slovesi) Dodelitev uinde Vsiaieoie
Krsti odraslih
,4
Volitve v občinah
s slovenskim prebivalstvom
Pastirčkov dan v Gorici
DEVIN-NABREZINA
DC: 1.517 glasov ali 25% in 6 sedežev; na prejšnjih 1.367 glasov aii 233 %■
Slovenska skupnost: 1.165 ali 19,2% in 4 sedeže; prej 915 glasov ali 15,5 % ter tri sedeže.
PSI: 1.037 glasov aii 17,1 % in 4 sedeže; prej 818 glasov ali 13,8'% in 3 sedeže.
PCI: 1.051 glasov ali 17,3 % ter 4 sedeže; prej 1.456 glasov ali 24,7 % in 6 sedežev.
Lista za Trst: 222 glasov ali 3,7 % nobenega sedeža; prej 273 glasov in 1 sedež.
MSI: 356 glasov ali 5,9 % in 1 sedež; prej 355 glasov ali 6% in 1 sedež.
Zelena lista je Zbrala 306 glasov in bo imela 1 sedež; na prejšnjih občinskih volitvah ni nastopila.
Brez zastopnika v občinskem svetu bodo tudi liberalci in republikanci.
OBČINA DOLINA
DC: 866 glasov ali 19,9% in 4 sedeže; prej 664 ali 15,9 % dn 3 sedeže.
Slovenska skupnost: 611 glasov ali 14% in 3 sedeže; prej 600 glasov ali 15,9 % in 3 sedeže.
PSI: 780 glasov ali 17,9 % in 4 sedeže; prej 642 glasov ali 15,9 % in 3 sedeže.
PCI: 1.633 glasov ali 37,5 % in 8 sedežev; prej 2.032 glasov ali 46 8 % ter 11 sedežev.
Zelena lista: 260 glasov ali 6 % in 1 sedež. 'Na prejšnjih volitvah ni nastopila.
Liberalci, misovci in republikanci so ostali brez sedeža.
OBČINA ZGONIK
Napredna lista (socialkomunistii): 744 glasov ali 50,2 % ter 12 sedežev; prej 713 glasov in 12 sedežev.
Slovenska skupnost:	234 glasov ali
15,8	%, prej 236 glasov ali 16,3 % ter 3 sedeže.
DC: 168 glasov, prej 163 in brez sedeža.
MSI: 55 glasov, prej 66 in brez sedeža.
PRI in PLI tudi brez sedeža.
OBČINA REPENTABOR
Napredna lista (socialkomunisti): 268 glasov ali 44,2 % ter 12 sedežev; prej 251 glasov dn 12 sedežev.
Slovenska skupnost: 166 glasov ali 27,4 % ter 3 sedeže; prej 145 ali 27,8 % in 3 sedeže.
DC: 62 glasov ali 10,2 %, brez sedeža; prej 84 glasov in brez sedeža.
MSI: 72 glasov ali 11,9% in brez sedeža; prej 37 glasov ali 7jl % in brez sedeža.
Volitve v naši deželi
V	nedeljo so bile volitve le v dveh pokrajinah dežele Furlanija-Julijska krajina: Videm in Pordenone.
Videmska pokrajina: DC od 35.9 na 36,1 %; PCI od 15,5 na 12,8 %; PSI od 15,3 na 20,'l %; zeleni 9,5 %, ki pred petimi leti niso nastopili.
Pordenonska pokrajina: DC od 38,7 na 37,9 %; PCI od 19,3 na 15,7 %; PSI od 15,1 na 19%; zeleni (stopaj) 7,7 %.
Bazovica
V	tem letu smo imeli v naši dvorani kar pet zabavnih in prosvetnih prireditev. Prvi so nas razveselili igralci iz Štandre-ža z igro »Jara meščanka«. Druga prireditev je bila Prešernova proslava z odličnim tercetom iz Kamnika. SSG iz Trsta nam je nudilo »Povest služkinje Zerbin«. Četrta prideditev je bila ob zaključku obnove misijona s Praznikom staršev. Otroci in naš otroški zbor Slomšek so počastili starše, za njimi pa še igralska skupina »Železnik« iz Celja.
Zadnjo nedeljo apnila nas je zabavala čarodejna skupina ^Vikj Show«, ki jo vodi Ivo Valetič. Mali in veliki smo bili očarani od spretnosti te skupine in zlasti od devetletne Aldde, ki je pokazala veliko sposobnosti za to dejavnost. Vsi smo si mislili, kako je mogoče, da otrok zimore toliko kot odrasli igralci.
Naše občinstvo je že trikrat v dveh letih bilo deležno čarodejnega nastopa iste skupine, kd pod vodstvom Iva Valetiča vedno lepše nastopa in navdušuje gledalce. Ivo Valetič zasluži vse priznanje in Pohvalo, ker zna vložiti v to zvrst toliko
truda, časa in moči. Prav zato je uspeh zagotovljen.
Naš otroški zbor Slomšek je rad šel v Gorico na Pastirčkov dan, ker se je veselil, da bo tudi v Gordci užival ob čarodeju Ivu Valetiču in njegovi skupini. Prvi so nastopili na odru in lepo zapeli, da so bili starši in številno občinstvo presenečeni, da je mala skupina tako uglašena. Nato so nestrpno čakali čarodeja, ki je večkrat nastopil v veselje vseh. Prepričani smo, da bo še prišel v Bazovico.
Zadnjo nedeljo v maju bo 14. naših otrok prvič prejelo sv. obhajilo. Pridno se . pripravljajo. Preživeli bodo lep popoldan v koloniji v Dragi, da se povežejo v skupino božjih gostov.
Gropajci že čakajo, da jih bo z velikega okna naše cerkve gledal njih zavetnik sv. Rok. Zato smo prepričani, da se juh bo veliko udeležilo praznika prvega obhajila. Še bodj se bodo počutili člane župnijske skupnosti.
V	Marijinem domu, ul. Brandesia 27 pri Sv. Ivanu v Trstu, bo v nedeljo 13. maja
ob 17. uri gostoval dramskd odsek PD »Lipa« iz Velikovca na Koroškem z veseloigro
MALI STRAH BAV-BAV
Počitniške kolonije
Še dva meseca šole in nato počitnice. Kam? Doma, v poletne centre v bližini doma, v Slovenijo, v hribe, v Comeglians ali v Drago, ki je 13 km oddaljena od Trsta. Marsikdo je že določil, kam bo šel. Starši so otroke vpisali, a ne vsi. Nekateri čakajo zadnji teden. Toda to čakanje in Odlašanje povzročata dobrodelnim društvom, kot so Slokad in Vincen-cijeva konferenca, veliko težav, ker je vpis odvisen od občin, v katerih otroci živijo. Zato obe društvi vabita starše, ki se še niso odločili in niso vpisali v šoli otrok, naj se javijo tudi po telefonu za Drago -kolonijo Slokad na št. 226117 ali za Co-meglans - Vincencijeva konferenca na tel 43194. Naj to storijo čimprej, da si zagotovijo lepe poletne počitnice ali v gorskih krajih ali v Dragi, odkoder bodo trikrat tedensko šli na kopanje.
Odrasle osebe, ki. ljubijo naše otroke, se morejo prijaviti za koristno delo v prid otrokom v kolonijah (na dste telefonske številke).
Občni zbori slovenskih denarnih zavodov
Vsi trije slovenski denarni zavodi na Tržaškem so imeli vsakoletni občni zfbor. Najprej so to dolžnost opravili delničarji Tržaške kreditne banke, nato pa še člani kmečkih in obrtnih posojilnic iz Nabre-šine in z Opčin.
Kot izhaja iz uradnih bilanc, so vsi trije kreditni zavodi tudi lani uspešno poslovali in dosegli lep dobiček oziroma prebitek. Na občnih zborih smo med drugim zvedeli, da bodisi TKB kakor tudi obe kreditni zadrugi nameravajo odpreti nove podružnice.
Zahvala SSk
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je Objavilo tiskovno poročilo, s katerim se je zahvalilo volivcem, ki so na Tržaškem in Goriškem podprli stranko »lipove vejice«. SSk je skoraj povsod utrdila svoj položaj, v devinsko-nabrežmski občini pa je doživela izreden uspeh. Potrjeno in povečano zaupanje nalaga stranki še večjo odgovornost za dosledno delo v korist slovenske narodnostne skupnosti dn vsega tukajšnjega prebivalstva.
Deželno tajništvo se želi tudi javno zahvaliti vsem dosedanjim svetovalcem SSk, ki niso več kandidirali ali pa niso bili izvoljeni, obenem pa čestitati in voščiti uspešno delo vsem potrjenim dn novim upraviteljem.
Javna zahvala gre vsem kandidatom, aktivistom in podpornikom, a tudi sredstvom množičnega obveščanja, ki so poročala o delu in prizadevanjih Slovenske Skupnosti.
Praznovanje
SV. LEOPOLDA MANDIČA
in počastitev goriške pesnice
LJUBKE ŠORLI
pri Domju v nedeljo, 13. maja
16.00 Slovesno bogoslužje, ki ga bo v kapeli opravil nekdanji župnik in katehet pri Domju, ki je leta 1954 uvedel nedeljske maše v šolskih prostorih. Sodelovali bo mladi ansambel s trobili Glasbene šole v Ricmanjih.
17.00 Kulturna prireditev na cerkvenem, vrtu. Pesnici Ljubki Šorli se bodo z deklamacijami in petjem poklonili šolski otroci iz Domja in Ricmanj pod vodstvom svojih učiteljic. Dr. Zorko Harej bo kratko predstavil življenje in delo naše slavljenke. Pe-snik-domačin Aleksij Pregare bo recitiral nekaj njenih pesmi. Ekumenski zbor iz Trsta bo zapel nekaj pesmi na besedilo Ljubke Šorli. Sledi družabnost.
Občni zbor zadruge »Slovenski dom«
Konec aprila je v svojih prostorih v ul. Donizetti imela redni občni zbor zadruga »Slovenski dom«. Poročilo upravnega sveta in obračun za leto 1989 je podal predsednik zadruge dr. Franc Mljuč, poročilo nadzornega odbora pa prof. Maks Šah. Sledila je razprava, nakar so člani obračun soglasno oddbrili. Pri vo-Jitvah je bil za predsednika zadruge potrjen Franc Mljuč,
Izvestja za šolsko leto 1987/88
Že takoj po obnovitvi slovenskih šol po drugi svetovni vojni so ravnateljstva na Tržaškem začela izdajati letna izvestja. Več let je publikacijo urejal prof. Martin Jevnikar, sedaj pa že vrsto let skrbi zanjo prof. Robert Petaros. Z letnico 1989 je pred kratkim izšlo Izvestje srednjih šol na Tržaškem za šolsko leto 1987/88.
Takrat je uvodni sestavek napisal urednik sam. Sestavek je sicer kratka, a zanimiva razprava o slovenskih leposlovnih revijah. V svojem pregledu prof. Petaros daje dovolj prostora tudi leposlovnim revijam, ki so izhajale ali še izhajajo v zamejstvu. Razprava je podprta s številnimi in podrobnimi opombami, ki obsegajo več prostora kot razprava sama.
Sicer pa publikacija prinaša običajne preglede profesorskih zborov in sezname dijakov po posameznih šolah. Na koncu je nekaj strani namenjenih življenju in delu naših šol.
Tudi tokrat so tisk Izvestja podprli slovenski denarni zavodi na Tržaškem: Kmečka in obrtna posojilnica iz Nabrežine in z Opčdn ter Tržaška kreditna banka.
Težko je vztrajati v dobrem, če se v notranjosti pojavi malodušje, brezvoljnost. Hvala zato minoritskemu patru Mirku Versiču, da nas (je skozi tri dni krepil in soočal z Marijino neizmerljivo duhovnostjo. Hvala še posebno vsaki slovenski materi, v kolikor nam je za ceno žrtev in trpljenja vzgojila in darovala sina duhovnika. In končno naj bo blagoslovljena tudi naša deželica številnih cerkva, kapelic in znamenj. Na poteh življenja rezervoar upanja in božji glas ik vabilu zvestobe in predaji dediščine prihodnjim rodovom.
Za izhodišče si je govornik vzel Marijo predvsem kot ogledalo življenja, nato pa še Marijo v hiši njenega doma. Angel je Marijo našel pri molitvi. Biti je moral čudovit pogled na to 15-letno deklico, ta »biser vesolja« kot jo imenuje T. Chardin, v pogovoru z Jahvejem. Njen »da« pomeni, da se je [brez pridržkov izročita Bogu. Pomeni odpoved lastnim mladostnim težnjam. Pomeni odpoved samozavestnemu razmahu ali razvoju lastne razumske osebnosti, po besedah sv. Pavla: »Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel« (1 Kor 18, 19). Kljub Marijinim privilegijem pa sta bila z Jožefom silno preizkušana.
Kralj Salomon je svoji materi dal zgra-
★
Jezik je kot roža, ki raste, cveti, se množi, s svojim vonjem omamlja in osrečuje, le če vsak dan zanjo skrbimo, jo zalivamo, ji odstranjamo suhe liste in jo varujemo pred slano in pripeko. (Tone Rode)
Prav na nedeljo Dobrega Pastirja, 6. maja je Pastirček sklical skupaj svoje prijatelje od Bazovice do Števerjama in jih zbral v Katoliškem domu. Prišli so otroci, njihovi starši, prijatelji. Napolnili so dvorano in tudi igrišča okoli dvorane so zaživela od veselega otroškega živžava. Vreme je bilo otrokom nadvse naklonjeno, zato so nemoteno nastopali na odru v dvorani in tekali okrog Doma za oddih in veselje.
Program letošnjega Dneva je bil pester, živahen, vesel. Z uvodno pesmijo je začela katehistinja Olga Tavčar, za njo pa so se zvrstili: otroška zbora iz Bazovice in Podgore, baletna skupina iz štandreža. Vsaka skupina je doprinesla svoje: petje, kitare, flavte, rajanje.
Za temi skupinami se je pojavil na odru čarodej Vikj. Pa ni bil sam, družbo so mu delala dekleta, ki so zelo usklajeno sodelovala pri njegovih čarovnijah. Zanimivo samostojno točko je izvedla devetletna deklica Alida in navdušila otroke in odrasle. Iskrena hvala celotni Skupini Vikj Show! Za spremembo je za čarodejem nastopila skupina iz Šempolaja. Nakar je Adela Ferletič por. Podveršič spregovorila otrokom in dejala: »Povem vam, da sam nekolč tudi jaz bila prava pastirica. Ko sam bila stara kot vi smo imeli doma dve kravi, dva vola in telička. Več-krat sem morala z njimi na pašo, včasih tudi dvakrat na dan, zjutraj in popoldne. Siva je bilo ime kravi, ki je bila zelo mirna in krotka, a je imela malo mleka. Drugo kravo, ki je bila rdečkasta, smo klicali Buškerina.
Poleti smo morali na pašo zelo zgodaj, že ob 5. uri, ker je kasneje bila huda vročina. Jaz sem vedno vzela s seboj kako knjigo, ker sem rada brala. Toda ko sem prišla na travnik, me je včasih premagal spanec in sem v sanjah šla v deveto deželo.
Ko sem nekoč tako zaspala in se potem prebudila, ni bilo živine nikjer. Tekam okrog, stikam po grmovju, kličem: Siva, Buškerina, na, na... Toda živine nikjer. Ko sem tako iskala že dobro uro, se jokaje vrnem domov iskat pomoči. In veste, 'kakšno presenečenje me je čakalo doma? Živina je vsa mimo ležala v hlevu in prežvekovala...«
Tako je ga. Adela orisala življenje kra-ških otrok še po zadnji svetovni vojni. Sedaj na Krasu pasti ilSkov ni več, ker ni več živine za pašo. A prav je, da so otroci slišali, kako je bilo nekoč.
Potem je ga. Adela otrokom položila na srce še nekaj: Obhajali smo nedeljo Dobrega Pastirja, zato jim je spregovorila
diti poleg svojega tudi prestol za mater. Na enak način je tudi Jezus počastil svojo mater, da ji je dal poleg sebe prostor v izkazovanju ljubezni in češčenja. Pomembnejši od prestola je naša oltarna miza Marijinega doma, simbol srečanja in darovanja. Tu se po Mariji osebno srečujemo z Bogom ter obnavljamo in krepimo v sebi božje življenje.
In prav pred oltarjem, pred evharističnim Bogom, nam je govornik dal najlepši zgled zavestnega, globoko verujočega dialoga z živim Bogom. Bolj kot duhovite pridige delujejo taki trenutki kot izraz božje moči, ki deluje po duhovniku, ko si Jezusovo življenje prevzame za svojo resnično nalogo.
F. V.
Od 14. maja z osebno izkaznico v Jugoslavijo
Goriška prefektura je včeraj posredovala vest, da bodo smeli italijanski državljani v Jugoslavijo tudi z osebno izkaznico.
Notranje ministrstvo je namreč pozitivno ocenilo pobudo, ki so jo že pred časom dali jugoslovanski zvezni organi, In bo tako Jugoslavija dostopnejša že od 14. maja letos.	,	,
Italijanski državljani, ki so do danes smeli v Jugoslavijo Izključno s potnim listom (prepustnica velja izključno za prebivalce točno določenega obmejnega območja), bodo sedaj lahko vključili Jugoslavijo v seznam držav, do katerih smejo z veljavno osebno izkaznico.
Odločitev notranjega ministrstva je seveda dobrodošla predvsem na jugoslovanski strani, kjer si ob mednarodnem letu turizma upravičeno obetajo obilo gostov iz tujine.	;
tudi o duhovnih poklicih. »Biti pastir v službi Kristusa in božjega ljudstva, to je velik dar božja. Ce kdo med vami sliši ta klic, čeprav morda komaj slišen, prisluhnite, ne bo vam žal...«
Po Občutenih besedah Adele Podveršič se je program nadaljeval. Gospod Marijan Markežič, glavni urednik Pastirčka in glavni organizator Pastirčkovega dne, je poklical na oder predstavnike šol, ki so se v letošnjem šolskem letu najbolj odlikovale v sodelovanju s Pastirčkom. Te so-»P. B. Domen« Sovodnje, »I. Pregelj« Ru-pa, »F. Bevk« Gorica, »O. Zupančič« Trst, »K. D. Kajuh« Gropada, »M. G. Stepančič« Trst, »I. Grbec« Trst, OŠ Slivno.
Za odrom pa sta čakali še dve skupini: od Sv. Ivana v Trstu in pa otroci iz Doberdoba. Svetoivančani so odpeli svoji dve pesmi kot ostale skupine, nato so dober-dabski otroci z Orff instrumenti podali svoj prispevek. Vso pestro prireditev je zaključil Vikj Shovv s svojimi čarovnijami. Ob koncu je še vsa dvorana zapela z gibi pesem »če si srečen«.
*	* *
Tudi letošnji 11. Pastirčkov dan je za nami. Kako lepo je, da se mali Pastirčkovi prijatelji srečajo enikrat na leto in so zraven tudi njihovi starši in prijatelji. Lahko pa bi bilo let-eh še več, zlasti katehetov in katehistinj, saj bi brez njih pomoči v šoli Pastirček ne imel toliko sodelavcev. G. Markežič je namreč povedal, da vsak mesec dobi Pastirček do 300 pisemc in še več risbic. Zato zaslužijo pohvalo tako otroci kot njih vzgojitelji.
Nasvidenje prihodnje leto na Tržaškem!
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
★
Z GORIŠKEGA
MePZ Hrast Delovanje
Mešani zbor Hrast iz Doberdoba pripravi vsako leto obširen program, ki ga navadno ob koncu pevske sezone predstavi širšemu občinstvu. Letos je med zimskimi vajami naštudiral zahteven, a zanimiv program, ki je tokrat nekoliko drugačen kot prejšnja leta. Zbor se je namreč osredotočil na dela še živečih zamejskih skladateljev. V svoj repertoar je tako vključil pesmi goriškega skladatelja Stanka Jericdja, ki s svojo globoko glasbeno govorico prav gotovo spada med najvidnejše goriške ustvarjalce. Kot drugega predstavnika pa si je izbral Tržačana Ubalda Vrabca, ki se razlikuje od Jerieija po energičnih, zanimivih vertikalnih konstrukcijah.
Ta program je zbor prvič predstavil občinstvu v petek, 27. aprila na manifestaciji »Cori d’autore«, kjer so peli še drugi trije 7-b o ni. Na tem večem so bili prisotni tudi nekateri skladatelji (naj omenim nekatere: Jericijo ter predstavniki italijanske sodobne zborovske umetnosti Sofianopulo, Mačehi, Dipiazza), ki so doberdobski zbor pohvalili zaradi izvajanja in interpretacije.
Z istim programom bo zbor nastopil na vsakoletnem deželnem tekmovanju «Corovivo», ki ga letos organizira društvo Seghizzi v goriškem Avditoriju 19. in 20. maja. Tekmovanje je za zbor važna odskočna deska za nadaljnje delovanje. S ■temi skladbami, ki so od pevcev zahtevale veliko vaj in truda, je zbor naredil važen korak v svojem dolgoletnem delovanju. Z njimi bi hotel tudi' dvigniti glasbeno raven našega naroda, ki je pri italijanskem občinstvu večkrat premalo poznana.
Važna etapa za zfbor je bil tudi celovečerni koncert v soboto, 6. maja v stolnici v Huminu (Gemoni). Koncert je organiziralo tamkajšnje društvo pod pokroviteljstvom občine ob 14. obletnici potresa. Na sporedu so bili odlomki iz pravoslavne liturgije (Čajkovski, Rachmaninov, Chri-stof), ki že nekaj let zanima doberdobske pevce. Poleg tega je zbor pripravil še slovenske polifonsko-umetniške pesmi sodobnih skladateljev ter skladbe iz slovenske folklore. - SL
Duhovne vaje z Marijo
Volitve na Goriškem
za obnovo občinskih svetov
Prizor iz komedije »Oče na polikliniki«. Nastop je bil v Rupi ob Prazniku frtalje
OBČINA GORICA
DC: 10.535 glasov ali 37,6 % in 16 sedežev; prej 12.427 ali 41,5 % ter 18. sedežev.
PCI: 2.957 glasov ali 10,5 % ter 4 sedeže; •prej 4.395 ali 14,7 % in 6 sedežev.
PSI: 3.625 glasov ali 13 % in 5 sedežev; prej 2.405 glasov in 3 sedeže.
Slovenska skupnost:	1.291 glasov ali
4,6% in 2 sedeža; prej 1.437 glasov ali
4,8	% in 2 sedeža.
MSI: 2.689 glasov ali 9,6 % in 4 sedeže; prej 2.393 glasov in 3 sedeže.
Zeleni (skupno) 2.408 glasov ali 8,6 % in 3 sedeže.
Lista za Trst je v Gorioi propadla.
Liberalci imajo 1 sedež, republikanci 2, ■socialdemokrati 3 sedeže.
OBČINA SOVODNJE
Občinska	enotnost	(socialkomunisti):
639 glasov ali 59,7 % in 12 sedežev; prej 567 glasov ali 56,2 % in 12 sedežev.
Slovenska skupnost:	397 glasov ali
37,1	% in 3 sedeže.
MSI je dobil 35 glasov.
OBČINA ŠTEVERJAN
Občinska	enotnost	(socialkomunisti):
280 glasov ali 49,8% ter 12 sedežev; prej
»Coro San Marco« iz Moše v Sloveniji
Praznične nedelje se na Mirenskem Gradu nadaljujejo. Na belo nedeljo je slovesno popoldansko bogoslužje poustvaril mešani zbor iz Moše. Prazničnost pogleda pa je od kora segla tudi v prezbiterij, kjer so k oltarju pristopili trije somaše-valci: don Flaviano Scarpin iz Moše, do nedavna dolgoletni misijonar v Afriki, don Maurizio Oualdzza iz Krmina in domači lazarisit Stanislav Boljka. Številno je bilo tudi občestvo v cerkvi.
Zbor »San Marco« se je za obisk na Gradu skrbno pripravili in se v izbranem programu tudi lepo razživel. Velikonočni čas sam po sebi navdaja z veseljem in takšne so tudi pesimi za to dobo. Poleg velikonočnih skladb je zbor iz Moše izvajal še Messo gaudioso v čast Lurški Materi božji skladatelja F. Vittadinija, in zaključil s Handlovo Alelujo, v kateri je še posebej prišla do izraza mlada sopranska vrsta zbora. Zbor je pel pod vodstvom Antonalle Scorianz, organist je bil Roberto Medeot, pri uvodni skladbi pa je z violino sodeloval tudi Lorenzo Mian. Dve skladbi je zbor zapel že zunaj, pred Kalvarijo, v spomin občestvu pokojnih, posebej u-smiljenk na gradenskem pokopališču.
Posebna vrednost tovrstnih srečanj je, da nas družijo v povezovanju med seboj in z Bogom. V evangeljski veri smo vsi eno in isto, v molitveni povezanosti pa smo lahko tudi drug drugemu upanje. Takšno je bilo tudi sporočilo mašniikov izza oltarne mize. Don Flaviano in g. Bolj-
296 glasov ali 54,6% in 12 sedežev.
Slovenska skupnost: 259 glasov ald 46 % in 3 sedeže; prej 233 glasov ali 43 % in 3 sedeže.
Poleg tega je nastopil še MSI, ki je dobil 23 glasov.
OBČINA DOBERDOB
Občinska enotnost (socialkomunisti): 425 glasov ali 57;1 % glasov in 12 sedežev; prej 528 glasov ali 64 % in 12 sedežev.
Slovenska skupnost: 301 glas ali 40,5 % in 3 sedeže; prej 273 glasov ali 33 %.
MSI je dobil 18 glasov.
V Gorici sta bila izvoljena na listi SSk dr. Bernard Špacapan ter Marjan Breščak {Brescia), na listi PCI pa Igor Komel.
Socialisti tudi to pot niso izvolili nobenega slovenskega kandidata.
V Števerjanu je SSk porastla za 26 glasov, vendar premalo, da bi znova dobila v svoje roke upravo občine.
Kriza, ki je zajela komunistično partijo po vsem svetu, tudi v Sloveniji, se je naših komunistov le malo dotaknila. Osta-
li	so partiji zvesti kot malokje na svetu.
MSI je pri nas porasel, v ostalih pokrajinah države je pa izgubil glasove.
ka sta izrekla obojestranske zahvale. Gostje so v spominski dar izročili sliko svoje božje poti Preval, kamor najraje romajo, g. Boljka pa je zaželel, da bi na Grad še prišli.
Koncert Marijinih pesmi v Štandrežu
Prihodnjo nedeljo, 20. maja ob 17. uri bo v župnijski cerkvi v Štandrežu koncert Marijinih pesmi. Nastopili bodo: mladinska zbora iz Štandreža in Podgore, dekliški iz Števerjana, moški iz Štmavra in mešani zbori iz Rupe-Peči, Podgore In Štandreža. Sledil bo blagoslov z litanijami.
Rupa
Tretji dan Praznika frtalje, 1. maja je s slavnostnim govorom povzdignil dosedanji odbornik v goriškem občinskem svetu dr. Andrej Bratuž. Najprej se je dotaknil pomena stoletnice bojev in žrtev delavskega razreda za svoje pravice. V govoru se je potem sprehodil skozi zgodovino bojev slovenskega naroda vse do današnjega dne, ko se v matični deželi svita nova zarja demokracije. Lepo upanje, da se Slovenci lahko enakopravno vklju’oimo v Evropo narodov, kjer bo med germansko in romansko kulturo dovolj prostora in posluha tudi za slovansko, kar večkrat poudarja papež Janez Pavel II. Tako tudi slovenska beseda ne- sme biti Obsojena in potisnjena med štiri stene ali dobrodošla kvečjemu le na naših prireditvah.
Zato govornik ni mogel imimo niše zakonske zaščite, mimo pomanjkljivega Maccanicovega zakona in mimo premajhnega upoštevanja slovenske prisotnosti v deželi.
Člani dramskega odseka PD Štandrež so nato uprizorili veseloigro »Oče na polikliniki«, delo Marjana Marinca v priredbi in režiji Mire Štrukelj. Hvaležno občinstvo je njihovo zavzetost nagradilo s prisrčnim aplavzom, škoda, da je odpadel napovedani nastop mlade dramske skupine RupanPeč, saj so v pripravo vložili veliko truda.
Tudi letos se je tega praznika udeležilo lepo število obiskovalcev, ki so s svojo prisotnostjo dali priznanje požrtvovalnosti zbora Rupa-Peč. Piko na i pa je ob družabnosti postavil ansambel Prijatelji.
Remo Devetak
Števerjan
Ob nedelji za duhovniške poklice je v
spominu števerjanske mladine še posebno prisoten prijatelj duhovnik Karlo Bolčina. Pred lanskim mašniškim posvečenjem je namreč bil v naši vasi tri leta pomočnik domačega župnika. Delal je predvsem z mladimi, s skavti, z otroki. Mnogo lepih, družabnih in duhovnih trenutkov nas veže nanj, ki se nam je takrat celostno posvetil in nam postal pravi prijatelj.
Ti trenutki so še vedno živo prisotni v nas, ker niso samo bežen in otožen spomin nečesa, kar je že minilo, ampak so s časom postali živ del nas samih. Posebno nas vežejo na Karla mnoge mladinske maše, ki smo jih z njim navdušeno pripravljali in pri katerih smo potem tudi sodelovali. Močno nas vežejo ■tudi mnogi »neuradni« trenutki, ki smo jih z njim preživeli: fpogovori, srečanja, izleti.
Najgloblje pa se spominjamo slovesnega doživetja, ki je spremljalo njegovo posvečenje in novo mašo. Duhovniško posvečenje v oglejski baziliki, srečanje z mladimi v cerkvi sv. Ivana v Gorici, nova maša v goriški stolnici in njena ponovitev v Števerjanu še danes svetlo žarijo v nas kot zavest božje veličine.
Za nas je bil to tudi nov dokaz, da Bog ljubi našo slovensko zamejsko zemljo, ker je izbral njenega sina za našega dušnega pastirja. Zato se zavedamo, da nas Gospod kliče tudi preko tebe, Karlo, saj te je izbral, da na tej zemlji pričaš o njem, o našem skupnem nebeškem Očetu. - 5. T.
Zbor iz Števerjana zmagal na I. reviji slov. cerkvenih zborov
Mešani Zbor F. B. Sedej iz Števerjana je zasedel prvo mesto na I. reviji slovenskih cerkvenih zborov, ki je bila v soboto 5. in nedeljo 6. maja na Bledu.
V	cerkvi sv. Martina je v dveh dneh nastopilo 14 zborov, od katerih sta bila dva iz zamejstva (iz Števerjana in Mač-kolj). Prireditev je bila tekmovalnega značaja pod pokroviteljstvom ljubljanskega nadškofa dr. A. Šuštarja.
Vsak zbor se je predstavil s tremi skladbami iz slovenske sakralne zborovske zakladnice. Kvaliteta nastopajočih Zborov je bila dokaj visoka, saj je številne skupine privabila na Bled laskava nagrada, ki so jo organizatorji ponudili zmagovalcu: tridnevni izlet v Rim s sprejemom pri papežu.
Števerjanski zbor se je vestno pripravil. Predstavil se je z obhajilno »To moje živo je telo« Matije Tomca, »Tiste dni« Lojzeta Mava in »Večerni zvon« Marija Kogoja. Poslušalce, kritike in strokovno žirijo je prepričala Mavova skladba, ki so jo števerjanski pevci in pevke, pod vodstvom Tomaža Tozona izvedli naravnost mojstrsko. Sploh je bil to eden najboljših, če že ne morda najboljši nastop tega zbora v zadnjih petih letih, odkar ga vodi član Slovenskega okteta Tomaž Tozon. Viden napredek se je pokazal že na letošnji
reviji Primorska poje, ko so števerjanski pevci dokazali, da vloženi trud ni bil zaman.
Zmaga na prestižnem zborovskem tekmovanju na Bledu, kjer so nastopili najboljši cerkveni zbori iz Slovenije, je gotovo vlila novega poguma števerjanskim pevcem. Veliko spodbudo za nadaljnje delo pa predstavlja tudi zgoraj omenjena nagrada: tridnevni izlet v Rim.
Bralci pišejo
Iz Anglije
Vsa čast g. Žajdeli za pomembni članek v Katoliškem glasu pod naslovom »Spomin za...« O idiličnih pobotanjih sploh ni govora. Kar pa Žajdela sploh ne omenja, morda iz tovariške solidarnosti, je pa obračun morije po Sloveniji. Seveda 'ne mislim pri tem na '»partizanski« obračun, temveč na zakoniti, legalni odgovor pred nevtralno komisijo v Ljubljani od strani vseh še živečih kriminalnih psihopatov, ki so na kakršen koli način »obravnavali« z nasprotniki komunizma med vojno, ob koncu vojne in kasneje.
Kakršen koli izgovor poedinca, da je to bil ukaz partije, je in bo brezpomemben. Da povzamem iz angleškega jezika: »The justice must be seen to be done...« Vsa čast tudi Žajdeli za članek v Mladini od 17. nov. il989 »Ubijalska četa iz Roga«. Da pa ne pozabim, škoda, da se ni ta številčnost ter odločnost na Zalah manifestirala preje, recimo pred desetimi leti.
Kaj pa s penzijami svojcev domobrancev in četnikov? Ali se ni nobenemu posvetilo v ljubljanski vladi, da bi bilo potrebno to urediti...?
P.A.C. Zupan
OBVESTILA
Romanje v Lurd od 16. do 21. junija. Prijavite se čimprej (vsaj do konca maja) v zakristiji pri Sv. Ivanu v Gorici.
Društvo krvodajalcev iz Sovodenj organizira 8., 9. in 10. junija izlet v Salzburg in na Dunaj. Na voljo je še nekaj mest. Vse informacije dobite pri Marinki Batič, tel. 882043.
ACM - Gorica vabi k maši za edinost v ponedeljek 14. maja ob 16. uri v Zavodu sv. Družine. Počastili bomo sv. Leopolda Mandiča.
Slikarka Maja Kocmut iz Maribora bo razstavljala svoja dela v Kult. domu v Gorici. Odprtje razstave ho v ponedeljek, 14. t.m. ob 18.30. Razstava bo odprta do 24. maja.
Potovanje v Skandinavijo: celotna vsota za potovanje mora biti poravnana do 1. junija. Prostih mest je še 11.
V okviru pobude »Prenova« bo v soboto,
12.	maja ob 16. uri pri šolskih sestrah, ul. delle Doccie 34 v Trstu srečanje, na katerem bo o vlogi laikov v Cerkvi in svetu v luči papeževe apostolske spodbude Christi fideles laici govoril dr. Jožko Pirc, profesor ekleziologije na rimski Urbaniani.
V okviru pobud za starejše občane prirejajo slovenske dobrodelne organizacije v Trstu predavanje dr. Rafka Dolharja »O pomenu gibanja za zdravje«. Predavanje bo v ul. Donizetti 3 v Trstu v sredo, 16. maja ob 16.30. Sledi družabnost.
Izlet na Koroško. Slovenska dobrodelna društva v Trstu organizirajo za starejše občane izlet na Kordško v sredo, 23. maja. Vpisovanje in pojasnila v ul. Machiavelli 22, drugo nadstropje, tel. 69126, od ponedeljka do petka od 9. do 12. ure. Vpisovanje traja do 15. maja.
Izšel je »PASTIRČEK« za mesec maj
V	Društvu slov. izobražencev v Trstu,
ul. Donizetti 3 bo v ponedeljek, 14. maja predstavitev druge številke zbornika »Dom in svet«. Sodelovali bodo Stanko Janežič, Marija Kržič in Ivo Jevnikar. Začetek ob 20.30.
DAROVI
Za Katoliški glas: Nilda Cič 20.000 lir.
Za katoliški tisk: N. N. 25.000 lir.
Za Sv. goro: Vilma Sancin 50.000 lir.
Za Katoliški dom: R. R. 100.000; K. K. 100.000; R. H. 100.000; P. M. 100.000; P. D. 115.000; Ž. C. 80.000 lir.
Za cerkveni zbor »Štandrež«: druž. Breščak ob zlati poroki 150.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: N. N. namesto cvetja ne grob Franca Figlja 50.000 lir.
Za zbor Rupa-Peč: prijatelj iz Gorice 100.000; prijatelj z Vrha 100.000 lir.
P. Gaetano Buzzi: za Katoliški glas 50.000 in za slovenske misijonarje 50.000 lir.
Ob obletnici rojstega dne pok. Franca Simčiča se ga hči Rožica, Miro in Aleš s hvaležnostjo spominjajo in darujejo 50.000 lir za cerkev sv. Ivana v Gorici in 50.000 lir za Zavod sv. Družine.
Za barvna okna v cerkvi v Bazovici: Mati Ghezzo 10.000, Karmela Kapun 40.000, Pavle Fonda 50.000, N. N. iz Gročane
10.000, Silvija Križmančič 20.000, Štefanija Kale in vnuk Milan v spomin Karla Kalca - Pickota 100.000, N. N. 150.000, romarji v Medjugorje iz Vareseja 200.000, Marija Križmančič 10.000, Silvana Grgič iv spomin vseh svojih rajnih 50.000, sosedje pok. Karla Kalca 35.000, Pepka, Franc in Dora Križmančič namesto cvetja na grob Zore Mršnik 50.000, ob krstu Jane Zupančič-Jevnikar 270.000, Gropada (75)
10.000, velikonočni afer v Bazovici 380.000, ofer v Gropadi 50.000, romarji iz Vareseja na povratku 154.000, Marija Vodopivec
45.000, Karlo Mezgec 10.000, Elvira Baitz
20.000, druž. Ražam v spomin Antona iz Gročane 10.000, N. N. v spomin Ivana Ča-ča 100.000, pok. Mimi Pahor iz Parme v oporoki 500.000, Danica in Polde v spomin Rudolfa Križmančiča 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Pavel Isora-Škerl ob krstil sinčka Marka 50.000; Duilio Škerl ob krstu vnuka Marka 10.000; Peter Cvelbar ob krstu malega Marka 10.000; N. N. 100.000; Marija Mahnič-Coccoli v spomin na moža Cesareja 20.000; Mila Kalin-Kuret 10.000; Jože Kresevič v spomin na ženo Marijo 100.000; Štefanija Danev v spomin na vse svoje drage pokojne 40.000; Ivanka Pegan v spomin na starše 50.000; Albina Stajkovič-Sosič 30.000; Norka Ivasič-Šker-lavaj v spomin na strica Ivana in mamo Ernesto 25.000; Edoardo Hrovatin ob krstu sinčka Tommasa 30.000; Slava Kalc 10.000; Kristina Grgič 10.000; Jože Kresevič v spomin na ženo Marijo 50.000; Pina Bri-šček-Breceij 50.000; Pavel Sosič ob krstu sinčka Jakoba 50.000; druž. Boris Košuta ob krstu sinčka Vasja Egidija 100.000; Ana Čuk 50.000 lir.
Za cerkev pri Ferlugih: Ljudmila Pi-žčanc 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: druž. Vetrih namesto cvetja na grob Štefana Hojaka-Viatorija 50.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Valerija Švara, Ricmanje 20.000; Aleksij Semenič, Ricma-nje 20.000; Valerija Grizonič, Krmenka 50.000; Marčela Vatovec, Riomanje 50.000; Miran Kuret, Trst 100.000; Marija in Marko, Trst v spomin pok. očeta Petra 50.000; N. N. Trst namesto cvetja na grob Olge Ceglar 20.000; Marija Žuljan, Ricmanje v spomin matere Katarine 20.000; druž. Va-scotto Luis, Ricmanje 100.000; Maria Pia Ivaldi, Ricmanje 50.000; N. N. naselje sv. Sergija 20.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda Mandiča pri Domju: Štefanija Lulkežič, Trst 20.000; Pie-rina Stefančič, Frankovec 50.000 lir.
Za misijonarja V. Kosa: N. N. Opčine 30.000; N. N. 30.000; Kristina Grgič 25.000; Tončka Sosič 30.000; N. N. 20.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N. 25.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societž Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 °/o IVA
Pevski zbor iz Moše na Mirenskem Gradu
MEŠANI ZBOR »LOJZE BRATUŽ« - GORICA
KONCERT
umetnih in ljudskih pesmi Dirigent Stanko Jericijo Katoliški dom v Gorici - sobota, 12. maja ob 21. uri