Pe tnajstletnica Janez Dobrota je preživljal svoje^ vsakoletne počitnice večinoma doma, na šolskem vrtu. Njegov upraviteljski položaj ga je deloma silil k temu. Da bi mu bilo udobnejc, si je kupil za svoj vseletni prihranek ležalni _tol. Okrog njega sta skakljala sedemletni Janko in petletna Ančka. Dobrota se je predal dremavici. Nekaj časa je sedel nepremično, potem pa je začel v sanjah močno gestikulirati. Sanjalo sc mu je, da je dal v razne časopise poziv k proslavi petnajstletnice. Osem in dvajset jih je bilo, ko so pred lcti zapustili učiteljišče, sedaj so počitnice, torej primeren čas, da se snidejo in pokramljajo kako in kaj. Ob desetletnici so mnogi manjkali, zato sedaj poziva Dobrota prav vse, ker tak jubilej že nekaj pomeni. Bog ve koliko jih bo do dvajsetletnice že pomrlo. Čudni časi so! Posebno je zresnil 'Janez svoj obraz, ko mu je pomolil poštar pet pisem pod nos. To so bili sami protesti njegovih sošolcev. Pritoževali so se, da bi moral Dobrota upoštevati čas in razmere in izdati poziv k pctnajstletnici vsaj dve leti prej, da bi si mogli v tem času prihraniti primeren znesek za tak družaben večer. Janez je v sanjah prešteval sošolce. Ob scdem in dvajsetih se jih je oglasilo šest in dvajset, ker je eden pred leti umrl. Janez Dobrota je v sanjah čital z ženo kako se jezijo sošolci. »Bedak neumni, sošolci imajo čisto prav, da nasprotujejo tvojemu pozivu. Prvič je petnajstletnica še zelen jubilej, drugič še najbrž niso vsi zlezli v osmo skupino in tretjič nikar po nepotrebnem ne tratite denarja. — Saj je pri nas ista! Jeseni bo šel Janko v šolo, treba bo novih čevljev, obleke.« Dobrota je usekal: »Moja draga, premisli, deset-, petnajst-, dvajset-, tridesetletnice so pa že lepi jubileji, vsaj po moji pameti, zato je treba, da jih praznujemo!« Janez je izrekel te besede tako zadirčno, da se je Anica kar boječe ozrla v mater. Dobrota je na tihem pritrjeval ženi, a govoril je drugače. Pasja dlaka! Poglej jih no! Janezu je molelo šest in dvajset sošolcev svoje roke v pozdrav in vsi so se mu prisrčno smejali... Dobrota je zadovoljno mencal, ker ni vedel, kaj pomeni ta čuden obisk. Zaskrbelo ga je, če ni morda pozabil v pozivu k proslavi petnajstletnice pripomniti, kje se sestanejo, in so jo sedaj sošolci kar primahali k njemu na dom, misleč, da jih je tja povabil, ta velikodušni Dobrota! Dobrota se je ustrašil kaj bo rekla žena, ko izve za njegovo budalost. Šest in dvajset! — S čim naj jim postreže? Ne, to ni mogoče!... Kje naj dobi denar, saj je danes že dvajsetega avgusta! Mesarju je dolžan, trgovec ga terja, vsi so venomer nad njim in hočejo denarja in zopet denarja! Janez je obupaval in bi tudi obupal, da se mu ni nasmehnilo šest in dvajset obrazov in je eden izmed sošolcev spregovoril: »Janez, dober si, vabiš nas na petnajstletnico!« Govornik je dodal: »Ali nisi mogel tega vabila objaviti že dve leti prej, da bi začcli varčevati za to priliko? Premisli, za ta jubilej je trcba nekaterim oddaljenim že celo premoženje.« Prijatelj je pomolil Dobroti pod nos listek na katerem je bilo zapisano: Vožnja do Ljubljane 100 din; vožnja iz Ljubljane 100 din; večerja in pijača 40 din; cigarete 4 din; napitnina 2 din; črna kava 4 din; zajtrk in prenočnina 50 din; kosilo 15 din; skupaj 317 din. Janez je strmel, govornik pa jc nadaljeval: »Ljubček moj, to je vsota, ki jo moram hraniti precej časa, da jo morem potrošiti za zelen jubilej.« Vsi so zagrmeli: »Janez, ti na to gotovo nisi pomislil, zato smo prišli, da se posvetujemo s teboj, kje naj prištedimo toliko denarja.« Janez si je segel v lase, prijatelji pa so nadaljevali: »Ti si poln idej, svetuj nam!« Skozi trepalnice je gledal Janez grozeč ženin obraz ... Ob teh grozečih pogledih se je Dobrota zdrznil in začel: »Ker me že vprašujete, kako bi prihranili denar za petnajstletnico, vam svetujem: 1. Obleko kupujte' na starini (ali pri Tivarju)! 2. Nič ne pijte! 3. Nosite Bata-čevlje! (»Jih že!« so zavpili.) 4. Kadite Ibar ali Drava! (»Jih že!«) 5. Brijte se le enkrat na teden! 6. Časopise si izposojajte pri cerkovniku! 7. Pri društvih bodite le podporni člani! (Vsi so protestirali) 8. Namesto, da se vozite, hodite peš! 9. Bolnih zob ne popravIjajte, izderite jih! 10. Otrok ne študirajte!« »Kaj pa tisti, ki smo še neoženjeni?« je rekel Nande. Janez se je odrezal: »Vi pa glejte, da se bogato oženite, za vas ne velja deseto svarilo!« — »Živjooo, bravoooo!« Šest in dvajset rok se je stegnilo proti Janezu! »Torej nasvidenje na petnajstletnici!« Janez je podal vsem roko in že jih je hotel spremiti do vrtnih vrat, a tedaj ga je pocukala hčerka in mu rekla, da naj gre h kosilu, ker že dolgo čakajo. Dobrota se je počasi pretegnil in odma^ hedral h kosilu. »Hvala Bogu, da ni bilo res, kar sem sanjal!...