Stoletnica c. k. kranjske kmetijske družbe. V četrtek, 24. dne t. m. bil je veliki praznik kmetijski družbi, kajti obhajala je obstanek svoj 100-letni/ Odbor, ki je osnoval slovesno obhajilo redki takošni dogodbi, ni se motil pričakovajoč obilega ude-leštva njenih udov. Poslavili so zbor trije naj visi načelniki Vojvodine kranjske: cesarski namestnik gospod Conrad pl. Evbesfeld, knezoškof gospod dr. Jernej Vidmar in deželni glavar gospod dr. Karol Wurzbach pl. Tannenberg; sešlo se je od blizo in daleč okoli 100 veljavnih družbenikov, med njimi mnogo predstojnikov poddružnic družbinih, da je bila dvorana vsa polna; vse družbe kmetijske avstrijske čestitale so stoletnici s posebno prijaznimi dopisi ter imenovale namestnike svoje pri skupščini slovesni; sestrica hrvaško slavonska pa je iz Zagreba poslala dva čestita poslanca, in tudi telegrami so jej došli iz več krajev. Po slovesni sv. maši, ki so jo v stolni cerkvi peli prečastiti generalvikar in stolni prost gosp. Anton Kos, je bil zbor v dvorani mestne hiše, okinčani s podobami presvitle cesarice Marije Terezije in presvitlih cesarjev Franca 1. in Franc-Jožefa L, ker pod vladarstvom njihovem je družba dobivala pravila (statute); tudi vhod v dvorano je bil spodobno olišpan. Ko so došli odlični gospodje, začel je zbor družbe prvosednik gospod Fidel Trpinec s sledečim govorom : „Preslavni zbor! Danes obhaja občni naš zbor stoletnico lepega društva kmetijskega kranjskega, ki se je pričelo ob času velike cesarice Marije Terezije in se je ohranilo noter do danes, ko vlada presvitli cesar Franc Jožef, milostni naš cesar in gospod. Občni zbor 8. maja 1. 1. je sklenil, naj se stoletnica našega društva spodobno obhaja. Glavni odbor, čestita gospdda! si je prizadjal, v onem zboru sprejeto nalogo spolniti tako, kakor Vam kaže današnji program. Pozdravljam Vas prisrčno, gospodje, ki Vas je od blizo in daleč tako obilo prišlo k tej svečanosti, in ki z menoj vred čutite veliko čast, ki je došla našemu zboru s tem, da z nami vred obhajajo stoletnico viso-rodni ces. namestnik gospod Conrad pl. Evbesfeld, milostljivi knezoškof gospod dr. Jernej Vidmar in prečastiti deželni glavar gosp. dr. Karol Wurzbach pl. Tannenberg. Gospoda! pomenljiv je ta naključek in srečen, da se se stoletnico strinja začetek novih pravil, po kterih se družbi odpira novo, obširnejše delovanje. Ustanovitev novega pomnoženega glavnega odbora, in spomin na to, kar je bilo povod novim pravilom, da namreč družba svojo skrb obrne gozd-narstvu našemu po napravi svetinj za žive meje: te dve stvari je postavil odbor kot glavni točki v program današnjega zbora, vse drugo pustivši novoizvoljenemu odboru. Danes, čestiti gospodje, prejmite zgodovinski popis naše družbe, ki gaje spisal družbeni tajnik dr. Janez Bleiweis in pa svetinjo na spomin stoletnice kovano. V tem, ko se ločim od svojega posla, žene me srce, da se prav iz srca zahvaljujem vsem čestitim pod-družnicam naše hvaljene družbe za njihovo podporo, pa tudi ne morem si kaj , da se ne bi hvaležno spomnil neumrlega gospoda nadvojvoda Ivana, kije toliko let bil pokrovitelj družbi naši in iskren podpornik, pravi oče kmetijstvu. Naj nepozabljivemu ranjcemu gospodu stavimo danes hvaležen spomin! (Ves zbor se pri teh besedah spoštljivo vzdigne s svojih sedežev.) Naposled pa še prisrčno pozdravljam čestite gospode, ki so jih slavne sestrice naše imenovale za namestnike svoje in sicer: družba hrvaško-slavonska gosp. prof. Zoričica in g. Ed. Suh in a, ki sta osebno počastila zbor, in kte- rima kličem srčen: dobro došla! (Zbor ju pozdravlja z živio-klici); družba dunajska mene, družba štajarska gosp. Ferd. Schmidt-a, družba koroška gosp. Jan. Rautnerja in mene, družba gornje-avstrijska gosp. dr. H en. Costa, družba češka > -, T -r> i • • družba moravska \ &^- dr. Jan. Bleiweisa, družba goriška mene, družba tirolska gosp. Andreja Brusa." Po končanem govoru predsednikovem se vzdigne cesarski namestnik gospod Conrad pl. Evbesfeld in govori tako-le: (ves zbor ga stoje' posluša) „Zahvaljujem se gospodu prvosedniku za prijazne mi besede, in pozdravljam čestiti zbor tudi v imenu vladinem. Z veliko zadovoljnostjo vidim vele ugledno družbo zbrano pod najstarejšim znamenjem človeške omike — pod znamenjem lemeža, pod kterim se je prvokrat delo razdajalo in tako se tudi pričelo prvo združbo-vanje. Kmetovalci stvorili so najstarejšo bratovščino, ktera svojega življenja ne šteje po posamnih letih, ampak po stoletjih in tisočletih. Vi, gospoda, praznujete danes tak stoletni god in sprejemate iskrena voščila temu godu. Dobra sreča slovesnemu temu godu! ki spada v dobo, ktera ob enem, ko se v njej slavna dela vršijo za življenje državno in narodno, je važna tudi za kmetijstvo, kajti tej dobi je obveljalo kmetijstvo, ki so ga nekdaj imeli le za rokodelstvo brez prave vednosti in pravega znanstva, povzdigniti na stopinjo učenosti in po napredku v znajdbah mašin in pripomočnega orodja cel6 na stopinjo umetnosti; — dobra sreča stoletnici pa tudi zato, ker se obhaja v letu takem , ko je gospod Bog milostno 360 blagoslovil pridelke skor po vseh okrajnah dežele naše! Tako je ta svečanost vsem svečanost veselja in miru, kajti kmetijstvo pomeni mir; mati zemlja kakor nebo ne pozna nobenega prepira in nobenega razločka ne dela stanov, narodov in jezikov. In tako mili Bog daj, da svečanost ta bode srečna in pomenljiva Vaši lepi in dragi domovini! „Živila kranjska kmetijska družba! (te in sledeče besede je gospod govornik govoril slovenski.) Da bi tudi za naprej imela dober vspeh, — da se razvija krepko in cvete še na prihodnje veke, in da še dolgo in dolgo obdrži spomin na tiste vrle in čestite može, kteri so tako goreče in neutrudno delali na korist kmetijstva v tej deželi!" (Navdušeni slava-klici so po vsej dvorani doneli gosp. govorniku po teh besedah.) Ko veseli klici potihnejo, poprime dr. Jan. Blei-weis besedo in deloma v nemškem deloma v slovenskem jeziku govori sledečo godovnico na čast stoletnici: „Slavna skupščina! Največe pridobitve niso tiste, ktere si osvoji vojaška sila na bojišči, — ,,največe pridobitve so brez dvojbe tiste, ktere človeški pridnosti ras 16 iz zemlje!" Tako je govoril velik vojsko vod, čegar slava ostane v avstrijski zgodovini nesmrtna — tako je rekel avstrijski cesarjevič nadvojvoda Karol. In res, gospoda moja! poljedelstvo je podloga Človeškemu življenju v izobraženih državah; poljedelstvo je podloga obrtu in trgovinstvu, — poljedelstvo je zibel omiki, ono zastopa ohranilno (konservativno) misel proti prevratu (revolucii); poljedelstvo državam daje moč in velikost. Da je poljedelstvo tako važno, tega niso spoznali Še le najnovejši časi; to je bilo znano uže v starodav-nosti. Ko so se ljudje preverili, da pastirsko življenje ne more več dovoljno rediti človeškega rodii, ki se je vedno jako množil, torej so ljudje bili prisiljeni, ako so se hoteli ohraniti, da so začeli zemljo obdelovati. Tako se je začelo poljedelstvo. Ni bilo dolgo, in svet je razumel, da je človeškemu rodu na Čast, poljedelstvo povzdigovati v vseh njegovih razdelkih. A ker je človek razgledal, da je vsakemu velikemu namenu treba združenega delovanja, foraj so se porodile kmetijske družbe, kterim so tudi vlade naklanjale svojo podporo, kajti so virlole, da pomagajo sebi in državam, ako podpirajo kmetijske družbe. Na slavo naši domovini je povedati, da ona stoji v prednji vrsti tistih dežel, v kterih so domoljubni možje razumeli, da je treba kmetijskih družeb, — da celo stoji v prvi vrsti, ako se vrnemo nazaj do društva, imenovanega ,,Academia Operosorum", ktero se je 1693. leta ustanovilo v Ljubljani ter si izbralo ,,bečelo" za svoje znamenje, in ktero iz svojega delovanja ni odločilo gospodarstva ter naravoslovskih znanosti. Izobražene možake, imena v našem domačem slovstvu jako znana: Kumerdeja, Japlja, Poh-lina, Linharta, vidimo združene z visoko čislanim plemenitaštvom (vmes je bil iskreni domoljub grof Edling in Sigmund baron pl. Gusič) ter združene s prečestitim duhovstvom (prvemu slovesnemu zboru 1701. leta v hiši deželnih stanov je prvosedoval stolni prost Janez Presiren). Ta trojica, gospoda moja! — v današnjih časih mnogo zaničevana plemenitaška, duhovska, narodna stranka — ona se je bila torej uže pred 166 leti pri nas v „Academii Operosorum" združila na čast in korist naši domovini! Al, slavni zbor! „Academia Operosorum" je bila samo predteča tega društva, kterega stoletnico danes godujemo. Prišlo je namreč 1767. leto, ko velika cesarica M arija Terezija, pred ktere slavno podobo društvo po 100 letih danes zboruje, po nasvetu trgovinskega svetnika Fremanta, izpodbode vse tedanje učenjake in izobražene kmetovalce, da se zber6 v društva. Ta klic v naši domovini ni ostal glas vpijočega v puščavi, kajti uže 26. oktobra 1767. leta se je se-šlo v prvi zbor „društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti." Njegov prvi prvosednik je bil baron Jožef pl. Brigido. Slava spominu tega plemenitega domorodca! To društvo je bilo brez pravil. „Vseh družabnikov enakost med seboj, brez ozira na osobo — polna svoboda v delovanji brez posebnega vodila, brez ovinkov" — te dve načeli ste bili za vodilo, ktero je prvi društveni prvosednik slovesno razglasil v prvem zboru. Ce pregledamo te družbe delovanje, ki je drobneje popisano v mojih „zgodovinskih črticah", ktere imate pred seboj, vidimo, da je pošiljala učene može po deželi p o po t o vat, da bi se na tanko zvedelo, kakošna je naša dežela; da je razpisavala vprašanja za darila; da je zakladala učilnice za mehaniko in obrt (še tudi kmetijsko učilnico se je pripravljala osnovati); da je razdeljavala semena, čbelneule, spanj ske ovce; daje razpisavala darila tistim, kteri so sadili murve, korun itd.; da je na svitlo dajala gospodarsk časnik — s kratka, da se je na mnogo strani jako koristno trudila. Zaradi neugodnih časov je „društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti" nehalo 1787. leta — torej po 20 letih — ker mu je bila odvzeta novčna podpora; potem je 1807. leta zopet poskušalo na novo oživeti, al vedne vojske naslednjih let in francosko gospodstvo na Kranjskem je bilo krivo, da se to ni moglo zgoditi, dokler naša dežela ni bila osvobojena tuje vlade. Rajni cesar Frančišek L je 1814. leta blagovolil društvo zopet obuditi v novo življenje. Baron Sigmund pl. Cojz, naši deželi nepozabljeni domoljub, bil je njegov voditelj — in nj. cesarska visokost nadvojvoda Ivan, kterega vse kmetijske družbe notranje Avstrije imenujejo svojega očeta, prevzame najviše pokroviteljstvo. A društvo je svoja pravila dobilo še le 1820. leta, ter se je po sedaj imenovalo: „c. k. kmetijska družba kranjska." To so bila, moja gospoda! prva društvena pravila, ktera so tudi zato imenitna, ker je za njihovo izgo-tovilo društvo moralo ljubljanskemu glavnemu taksnemu uradu plačati 399 gold. 5 kr. dunajske vrednosti (šajna) in 63 gold. v srebru, a poleg tega tudi občnemu dvornemu taksnemu uradu na Dunaji še 12 gold. „posebne nagrade." V družbi se je obudilo novo življenje. Predaleč bi segel, ako bi hotel njeno delovanje na drobno popisavati. Vse to se bere v ,,zgodovinskih črticah". Ce se pa ozremo v imenik družabnikov 1820tih let, med njimi nahajamo j ako malo tako srečnih, da z nami denes godiijejo stoletnico. Kakor najstarejšega družabnika, izvoljenega uže 1823. leta, pozdravljam častnega gospoda dr. H. Costo, dosluže-nega voditelja višega carinstva (colstva), a namestu gosp. Andreja Malica, ki je bil isto leto izvoljen za družabnika, pozdravljam očetovega iskrenega nastopnika gosp. Andreja Malica. V vrsto najstarejših in po mnogoletnem trudu v glavnem odboru vele-zaslužnih družabnikov spadajo gospodje: Mihael Pregelj, dr. Orel in Schmidt, a ž njimi skoro da uže blizu 201etni društveni prvosednik, gospod F i- 361 del Trpinec, čegar velike zasluge za poljedelstvo in obrtnost so po deželi dobro znane pa tudi zunaj domovine čislane, ker ga je uže pred več leti poljedelska narodna akademija v Parizu počastila z naslovom častnegaprvosednika. Se enega moža, gospoda moja, na tem mestu ne smemo pozabiti — moža, čegar ime, če tudi mnogokrat mnogo obrekovano, ostane z zlatimi črkami zapisano v zgodovini našega mesta in naše kmetijske družbe, kteri je bil celo četrt stoletja v odboru neskončno delaven — rajnega župana Janeza Hradeckega! A njegova bistroumnost in njegovo iskreno domoljubje nam sta na novo vstala, kakor fenis iz pepela rajnega župana, vzdanjem županu, gosp. dr. E. H. C osti, kteri je tudi v glavnem odboru družbe naše iskreno delaven. Ko se je društvena delavnost na notranjo in vne-njo stran vedno širila, ko jo je slavna deželna vlada z ministerstvom vred večkrat povpraševala, naj razodene, kaj misli o tem in o tem: začne društvo bolj in bolj čutiti, kako potrebne so podružnice, ktere bi je z izkušenim svetovanjem podpirale ter v svojem kraji pospešavale njene namene. Ta potreba je izpodbodla, da so se naredila nova društvena pravila, ktera 1852. leta potrditi blagovoli Nj. c. k. apostolsko veličanstvo, zdaj vladajoči cesar Franc J ožef. Najvažnejša, naj dobrotne j ša prenaredba v njih je bila ta, da je družba smela po deželi ustanavljati podružnice. V to dobo spada tudi osnova kmetijskih učilnic, ktere so žali bog 1863. leta nehale, ker so se jim odvzele štipendije iz deželne blagajnice. V 1850ta leta spada, po izpodbodilu mestne gosposke in tedanje c. k. gubernije, tudi naprava podkovne in živinozdravilske učilnice, kjer se je od 1850. leta do denes učilo 243 učencev, izmed kterih je zdaj mnogo ali vrlih konjskih kovačev ali rabnih živin ozdravila ki h pomočnikov po Kranjskem in po sosednjih slovenskih deželah, koder se njih delavnost jako čisla, ker jih je dobro izuril jako veljavni mojster gospod Skale v tej učilnici, v kterej zapisniki pričajo, da se je med tem časom zdravilo okoli 7000 bolne živine ter podkovalo nad 19.000 konj. Tako je kmetijska družba v najnovejši dobi zopet krenila na tist pot, po kterem je „Academia Operosorum" hodila v 1770tih letih, da je namreč začela učiti po učilnicah. Vedno živeje in živeje se je v najnovejši dobi čutila tudi ta potreba, da kmetijska družba bolj nego do zdaj svoje oko delavno obrne na gozde. Rečena potreba ter tudi potreba drugih, času primernih prenaredeb je izpodbodla, da so se zopet osnovala nova pravila, kar je bil sklenil uže občni zbor 8. maja letos. Pravilom se je naj viša potrditev dala uže 15. julija letos po hvalni podpori našega če-ščenega deželnega prvosednika, gospoda Conrada pl. Evbesfelda. To so torej v 100 letih tretja pravila naše družbe — zares, kakor je gospod prvosednik v začetnem svojem govoru po pravici rekel, zanimljivo in srečno naključje, da družba vtemtrenotji, ko goduje svojo stoletno starost, omlaja se po novih, in—hvala Nj. c. k. apostolskemu veličanstvu! — jako svobodnih pravilih. Menim, da v tem slovesnem hipu gotovo izrečem to, kar vsak izmed slavne družbe v srci čuti, če zato vzkliknem: slava našemu premilostljivemu cesarju in gospodu ! — Slavna gospoda! V tem, kar sem dozdaj govoril, gledali smo v pretekle čase nazaj; videli smo, kako se je pričela družba kmetijska, kako je delala, in kaj je dosegla. Gotovo, da je še mnogo več želela doseči, al če se jej ni vselej po sreči steklo, ni bila vselej ona kriva, ampak neugodne okolsčine, ki so jo večkrat ovirale v namenih njenih. Lahka je neusmiljena kritika, vprašam le: ali pa je tudi pravična? Pomisliti je treba, gospoda, da je morala začeti celino rušiti; čudni so bili takrat še ljudje na svetur ko so jih morali z beriči siliti, da so krompir sadili, in da je družba premije delila takim, kteri so ga sadili! Pomisliti je treba, da pred 30 leti se ubozega našega naroda skor ni nihče usmilil, ki bi mu bil dajal v njegovem jeziku podukov v kmetijstvu; nikogar ni bilo, ki bi mu bil kmetijsko knjigo pisal, nikogar, ki bi ga bil v kakem časniku podučev-l. Potlej pa pravijo nekteri: „kranjski kmetje neumen!" Za Boga! Ce tudi je slovenska glava res bistra glava, vendar tudi pri nas ne padajo z nebes učeni kmetje, — povsod je poduka treba, in sicer v jeziku, ki ga tisti razume, kdor se uči. Pomisliti je treba, da do 1850. leta ni bilo nobene učilnice za kmetijstvo v deželi, — da izvrstne velike kmetije (grajščine) so zelo redke v naši deželi, od kterih bi kmet dobrih izgledov posnemal. Pomisliti je treba, da družba nikoli ni imela bogatih dohodkov, — in da sploh kmetijstvo in obrt-nijstvo, kakor je prečastiti gospod cesarski namestnik dobro rekel, ne napreduje nikjer s hitrostjo železnice, ampak polagano na kolah navadnih. Ako vse to mirno in trezno prevdarimo, pisali bomo družbi kritiko to, da je storila, kar je le mogla! Gospoda! Da pa bojo tudi zanamci naši čez 100 let tudi nam in naslednikom našim tako milo kritiko pisati mogli, treba je, da vse sile napnemo, da potisnemo kolo napredka prav krepko naprej. Presvitli cesar Franc Jožef dovolil je družbi po novih pravilih svobodno gibanje. Vse, česar je družba želela, dobila je, da spolni svoj veliki namen: družba se sme bližati visokemu vladstvu in slavnemu deželnemu zboru (zastopu), povedati jima sme odkritosrčno, kje da kmetijstvo čevelj tišči! Po deželi sme potovati in kakor misijonar pridi-govati nauke kmetijstva v domači besedi. Ko je pred nekimi 20 leti nepozabljivi nadvojvoda Ivan bil v našem zboru, milo je pogrešal kmetov vmes. Na vprašanje: kako to? dobil je odgovor: da ne razumejo ptujega zborovega jezika. Vse te ovire odpadejo zdaj: domača beseda velja; učitelji kmetijstva moramo biti v domaČem jeziku v srenji pod lipo ravno tako, kakor nam v zboru tudi v nemškem jeziku more povedati, kdor kaj dobrega ve za našo deželo. Rad ga bo poslušal, kdor ga razume. In tako se moremo drug od druzega učiti, da napreduje kmetijstvo naše v vseh razdelkih čedalje bolj. Naprej! to mora biti tudi v gospodarstvu našem zvesto geslo, kajti, gospoda ! Mnogo ledine je se, mnogo križema rok i Zato sklenem govor svoj z besedami slavnega našega pesnika: Gani se vrli ratdr! sin bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove setve, sicer pa — in to je poslednja moja beseda, Sicer pa — izročimo vse Velikemu Mojstru višave !u — Kakor ta govor so bili tudi telegrami kmetijske družbe gornje-avstrijske iz Linca, gosp. L. Jugovica iz Glarus-a v Svajci, pismo viteza Gutmansthala in (popoldne pri obedu došli) telegrami gosp. grofa Bar-bota in državnih poslancev iz Dunaja z navdušenimi živio-klici sprejeti. (&on. prih.) Stoletnica c. k. kranjske kmetijske družbe. (Konec.) Po končanih govorih poroča gosp. dr. E. Costa, ud glavnega odbora, da je presvitli cesar blagovolil potrditi nova družbina pravila prav tako, kakor jih je občni zbor 8. maja nasvetoval, samo da se §. 31. doda pristavek, da se vsaka prememba v številu poddružnic mora naznaniti deželni vladi. Ker je glavni odbor bil prepričan, da tudi občni zbor ne bi se upiral temu dodatku, zato ga je pripisal omenjenemu §., in nova pravila so se po tem natisnila. Ker nihče izmed zbranih udov ni bil zoper to, da je glavni odbor pritrdil dodatku §. 31., napove poročevalec dr. Costa, da zdaj pride volitev predsednika, podpredsednika, 12 odbornikov in tajnika na vrsto, in razloži , kako naj bi se te volitve vršile, da ne bi zadrževale zborovanja, po njegovem nasvetu namreč tako, da se po listkih, ki so med družbenike razdeljeni, voli podpredsednik in 12 odbornikov, in da pregled glasovanja prevzamejo gosp. deželni poslanec vitez Gariboldi, gosp. župan Hochtl, gosp. župan Hren, gosp. profesor Konšek, gosp. mestni odbornik Debevec, gosp. Gaudia, hišni posestnik, in gosp. dr. K. Ahacič. Kar pa se tiče volitve predsednika, nasvetuje, naj se opusti volitev po listkih, ampak z enim glasom (per acclamationem) naj zbor izreče, da voli gosp. Fidela Trpi nca, moža, kte-rega vsi v srcu svojem nosimo, ki ima brezštevilno zaslug za povzdigo kmetijstva in obrtnijstva v naši deželi, — moža, ki je domače naše kmetijstvo zmiraj častno zastopal tudi pred vnanjim svetom in kterega je, kakor smo v godovnici gosp. dr. Bleiweisa slišali, pa-rižka gospodarska akademija počastila z naslovom častnega predsednika, — moža, ki že 18 let predseduje družbi naši kmetijski. „Dobro! dobro! dobro!" — tako se razlega od vseh strani družbine dvorane. Ko potihnejo ti klici, reče očitno ginjen gosp. Trpinec, da je že star in da želi, naj se mlajšim močem izroči to častno opravilstvo. Odgovoru dr. Costovemu, da „ne moremo", pritrdi zbor sopet soglasno, in na to reče gosp. Trpinec, da se uda tolikim željam; na to se ponavljajo živio-klici, pa tudi hrvaška gospoda poslanca mu s srčnim govorom čestitata. — Gosp. župan dr. Costa poprime zopet besedo in pravi, da govor dr. Bleiweisa na čast stoletnici je bil izvrsten, al pomanjkljiv v tem, da o svojem delovanji skozi 25 let na prid kmetijstva ne samo kranjske dežele, temveč tudi sosednjih dežela po „Novicah" ni ne besedice zinil. To je sicer lahko razumeti, ker ni hotel sam sebe hvaliti; al dolžnost je naša, da se tega njegovega delovanja spomnimo danes mi in godovnici dodamo, kar je on izpustil. „Novice" so voditeljce našemu kmetu skozi četrtstoletja in če tudi jih kmetje morebiti ne hranujejo vezanih v svojih predalih, so si njih poduke vendar vtisnili v glavo, in pogled po deželi kaže, da se kmetovalci ravnajo po duhu „Novic." Očita se od nekterih strani „Novicam", da so prestopile ozke meje kmetijskega podučevanja in se spuščajo še na drugo polje. To je res, a vsak rodoljub mora obširnejše to delovanje „Novic" jim v posebno zaslugo šteti, kajti narod naš potrebuje mnogovrstnega poduka, da napreduje v omiki. (Dobro! dobro!) Naj gospodje iz dežele, ki so danes tukaj, sami poved6, ali niso „Novice" zaklad naš im kmetovalcem, ki vse, kar zdaj ved6, se imajo zahvaliti „Novicam". (Pravo! pravo!) In dr. Bleiweis je bil duša temu prekoristnemu časniku. Glede na vse to stavim predlog tretji: naj tudi pri volitvi tajnika se opusti glasovanje po listkih in se tudi dr. Jan. Blei-weis za družbinega tajnika zopet voli soglasno „per acclamationem." In to se zgodi z živahnimi živio-klici. Za pregled oddanih volilnih listov izvoljenih 7 gospodov se poda sedaj v stransko sobo. V imenu odborovem predlaga gosp. dr. Costa: naj se visokorodna gospoda pl. Conrad Evbesfeld, cesarski namestnik, in pa grof P r a n c M e r a n, sin neumrlega nadvojvoda Ivana, volita za častna uda c. k. kmetijske družbe. Per acclamationem se to zgodi. Cesarski gospod namestnik sprejme radosten to volitev in zagotavlja, da bode rad podpiral družbo na svojem javnem stališču pa tudi kot zasebnik (Živio). Gospodu grofuMeranu naj se naznani volitev brž po telegramu. (Poslednje „Novice" so že povedale, da je gospoda grofa ta spomin na ljubljenega njegovega očeta prav posebno razveselil.) V imenu glavnega odbora poroča potem gosp. odbornik Seunig o predlogu c. k. logarja gosp. Dimi ca zarad živih mej. Odbor nasvetuje, naj se sreberne svetinje delijo gospodarjem, ki živo mejo (plot) posebno iz gloga ali belega trnja narede, saj 50 sežnjev dolgo in najmanj 3 čevlje visoko; svetinje priznava občni odbor po predlogu dotične kmetijske poddružnice in županije; vrh tega naj družba na svitlo da v 1000 iztisih poduk, po podobah razjasnjen, kako se narejajo dobri trnje vi plotovi, in ta poduk naj se zastonj po deželi razdeli. Gosp. Dimic priporoča za živo mejo tudi smreko, in da naj se svetinja da še le po preteku treh let, ko se bo videlo, da se je plot dobro zarastel; dr. Orel zagovarja odborov predlog; prof. Peternel priznava prednost glogovih plotov, pa hvali tudi gabro-vega; dr. Bleiweis razjasnuje, da predlog odborov meri na vsak dober plot, pa prednost daje trnjevemu, in dokaže, da ni na leta gledati, kdaj naj se podeli svetinja, ampak na to, da je pravilno izrejeni in trdni plot 3 čevlje visok; gosp. Peter Kozler želi, naj se v razpisu izreče namen plota, to je, da se ni naredil zavoljo lepšega, ampak zato, da je ograja posestvu; profesor 370 Lesar namesti 1000 iztisov želi 2000 iztisov. — Pri glasovanji se sprejmejo odborovi predlogi z dostavkom K o z 1 e r j e v i m in nasvetom L e s a r j e v i m. Zdaj poprime gosp. Dimic besedo in nasvetuje, naj družba vsacega četrt leta izdaja gospodarsk časnik, ker letopis „Mittheilungen" ne zadostuje sedanjim potrebam napredovajočega gospodarstva v vseh razdelkih. Dr. Orel ne vidi potrebe za tak časopis, ker je na kupe nemških kmetijskih časnikov, ki si jih za majhen denar vsak lahko omisli; za našega kmeta pa zadostujejo „Novice", o kterih je znano, da prinašajo poduke o vsem, kar je umnemu kmetovalcu vedeti treba in ne zanemarijo nobene nove iznajdbe na kmetijskem polji; velika vrednost ,,Novic" je spoznana povsod *) in če hoče kdo slovenskemu kmetu kak poduk dati, naj ga pošlje vredništvu „Novic"; vem, da ga bo rado vzelo. Dr. Costa misli, da o predlogu Di-mičevem se ne more pri tej priči kaj gotovega skleniti; namen je dober, al vprašanje je: ali bi ga mogel gla\ ni odbor izpeljati glede na stroške in obseg tega časnika. Zato nasvetuje, naj se Dimičev predlog izroči glavnemu odboru, da o njem poroča. Gosp. Dež-man se sHada s Costovim predlogom, pa dostavlja, da odboru poroča že v prvem glavnem zboru. In tako se sprejme ta predlog. Namesti gosp. dr. Razlaga, ki ni mogel v zbor priti, ker je zbolel, naznanja dr. Bleiweis Razlago v predlog: naj zbor priznava potrebo, da se kmetijska učilnica napravi v Ljubljani, kteri se pridružite učilnici za sadje- in vinorejo in pa gozdnarstvo, ki ju deželni zbor kranjski namerava osnovati; zarad te naprave pa naj se kliče domoljubje na pomoč, da se deželnemu zakladu polajša naprava; on sam se zaveže v ta namen darovati 100 gold. Upati je, da se bojo ustanove (štipendije) učencem, ki pridejo v kmetijsko učilnico ljubljansko, našle tudi na slovenskem Stajarju in slovenskem Korotanu. Dr. Bleiweis podpira Razlago v predlog, ki ga zbor sprejme, in po predlogu Costovem izreče zahvalo rodoljubnemu gospodu dr. Razlagu. Po tem stopi ^sitez Gariboldi v dvorano in naznanja izid glasovanja družbenikov o volitvi podpredsednika in 12 odbornikov. — Z veliko večino (68 glasovi) je bil župan dr. Costa izvoljen za podpredsednika. To naznanilo je bilo se živahnimi živio-klici sprejeto. Dr. Costa se zahvaljuje za čast, ki mu je po tej volitvi došla in obeča, da kakor povsod bode tudi na tem mestu, kar bo mogel, delal na blagor domovini in narodu. (Živio!) V glavni zbor pa so bili kot odborniki tudi z veliko večino glasov izvoljeni gospodje: Dimic, Faber, vitez Gutmansthai, Seit-ner, Pregl, Solmajer, dr. Orel, Debevec, Koren, Malic, Jož. Seunig, dr. Jan. Ahacič. Predsednik gosp. Trpinec s kratkim ogovorom (slovenskim) sklene sejo, ktere poslednje besede bile so trikratni slava-klici Njih Velič. presvitlemu cesarju. In tako je bil praznik stoletnice, kakor je zaslužila, v občnem zboru tako vredno in častno končan, da ostane vsacemu, ki je z dobrim srcem prišel v to sejo, vse žive dni v blagem spominu. Sto let je lep čas, in družba se more po besedah neumrlega Joana ponašati posebno s tem, da se ni sprehajala v jalovih teorijah, ampak je ves čas hodila praktično pot. Slava družbi kmetijski! *) Glej 38. list „Novic", v kterem cel6 graaka „Tagespoataa „den Novice-Bauer" stavi drugim kmetom v izgled.