Za poduk in kratek oas. Mihaelu Srncu v spomin. Ko so v nedeljo, 25. avgusta zjutraj zapeli v Rušah mrtvaški zvonovi in se je raznesel glas: »Mihael Srnec, po domače Marolt, je urarl«, zaplakala je ruška župnija, ker zgubila je svojega najboljšega, najblažjega župljana. Razžalostil se je ob tej vesti mnog prijatelj in znanec njegov, ker vsak je bil prepričen: Marolt je bil le jeden ne le v ruški fari, temveč daleč na okrog; in njega zdaj ni več! Gut ljubezni in hvaležnosti me nagiba, da rau postavim mal spominek v »Slov. Gospodarju«, čegarzvest bralec je bil rajnik mnoga leta, njemu v časten spomin, nam pa v spodbudo in posnemanje. Rajni Mihael Srnec se je narodil 25. septembra 1826 na Smolniku v ruški župniji kot najstarši sin ve- likega posestnika Mihaela Srnca. Ko je mladeniška leta prav spodbudno preživel in je prišel čas, da je moral kot prvorojenec breme gospodarstva prevzeti, poiskal si je 1. 1858. družico, ki bi mu pomagala nositi trud in skrbi gospodarstva. Pri tem ni gledal toliko na bogastvo, temveč n;i blago srce. In res, Bog mu je dal srečo, da si je našel za nevesto devico, ki je bila blazega, po- nižnega in pobožnega srca, namreč Marijo Glaser iz dobro znane Glaserjeve rodbine v ruški župniji. »Kdor najde dobro ženo, najde nekaj dobrega«, beremo v buk- vah Pregovorov 18, 22.; in res, rajni Marolt je sam večkrat rekel, kako srečen je, da si je našel tako do- bro ženo! Zato tudi med njima ni bilo prepira, temveč je vladala lepa zastopnost in zakonska Ijubezen. Delila sta med seboj veselje in srečo, pa tudi pomagala drug drugemu nositi žalost in nesrečo. To se je kazalo po- sebno lepo ob dolgi bolezni rajnega. Geravno je imel posebno postrežnico, vendar je kaj pogostno klieal »mater«, ki je tudi, čeprav sama večkrat bolehna, mu skoro noč in dan kakor dober angelj na strani stala in mu stregla. Bog je blagoslovil njiju zakon in jima dal več otrok, izmed katerih še živi 5 sinov. Dobro vedoč, da bo moral Bogu dajati odgovor od svojih otrok, skrbel je, da bi jih pray dobro krščansko vzgojil. Sicer se mu ni izpolnila srčna želja, da bi vsaj jednega sina videl kedaj kot mašnika stati pred oltarjem Gospodovim, skrbel pa je, da bi v drugih stanih, katere so si izvolili, pošteno, krščans!-:o živeli. Zato je tudi svoje sine, čeravno že odrasle in same svoje gospodarje, kedar so ga obiskavali, vedno opominjal, naj ne pozabijo lepih krščanskih navad, ki so jih doma videli. Rajnik je bil tudi dober gospodar, ki je skrbel za red in poštenost pri svoji obilni družini in tudi, kolikor je prav, da si ohrani in pomnoži posvetno premoženje: Postavil je čislo na novo hišo in tudi gospodarsko poslopje, dvoje posestev prikupil — in zapustil vse v najlepšem redu. Saj dober kristjan skrbi tudi za posvetno premoženje, katero mu je Bog izročil v skrb! In kaj naj reCem o rajnem Maroltu kot sosedu, kot občanu? Z jedno besedo: Ijubilo in spoštovalo ga je vse! Lepo so omenili č. g. župnik v nagrobnem govoru, da rajnik gotovo ni imel ne jednega sovražnika. Ganljivo je bilo opazovati, kako so ga vsi veselo pozdravljali, če je prišel v njih sredo; kako so se tudi v njegovi hiši radi shajali na vesel pomenek, ali pa, da so pri njem iskali sveta. Pri tej priliki omeniti moram njegovo veliko gostoljubnost. Kaj rad je zbiral prijatelje okolu sebe. Našel si pogostno pri njem goste raznih stanov, katere je vse z jednako Ijubeznijo sprejemal. Pa ne le gostoljuben do prijateliev, temveč tudi usmiljen do ubogih je bil. Revež ni šel od njega brez daru, nabiralce za dobre namene je vselej obdaril, podpiral je rad uboge dijake itd. Zato ga je tudi Bog s posvetnim premoženjem obilno blagoslovil! (Dalje prih.) Smešnica. Gospod svojemu dolžniku: »To je vendar nesramno! Meni ste toliko dolžni, včeraj pa sem vas videl, kako ste v gostilnici pečeno pišče obirali in najboljšo starino skrkali!« — Dolžnik: »Pa ste me tudi videli plačati?«