PEVSKI ZBOR UČITELJSTVA UJU V LJUBLJANI
PROGRAM
KONCERTA
3. JANUARJA 1Q31. OB 2,0. URI
DIRIGENT: KUMAR SREČKO
UUBUAN
SOPRAN SOLO: MEZE ANICA
/u*
UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI
SPORED:
Adamič Emil:
Lajovic Anton:
Škerjanc L. M. : Adamič Emil:
Osterc Slavko: Adamič Emil:
Kogoj Marij: Adamič Emil:
Foerster Anton: Lajovic Anton:
Hubad Matej:
Tri duhovne pesmi:
1. Jutranja pesem (Adama Bohoriča napev Iz leta 1584.)
2. »Kedar pride poslednji
čas.« (Jurija Dalmatina napev Iz leta 1584.)
3. Češčena si, Marija! (Matije Kastelca napev Iz leta 1678.
Bolest je kovač Spomladni spev
Mešan! zbori.
Iskre
Sestrica ženska zbora in sopran solo
Konja jezdi aga Pesem o suhi muhi.
MeSana zbora
Pet otroških pesmi:
1. Biba leze
2. Zajček je lepa reč
3. Micika majčkena
4. Zazibalka
5. Micikina žlahla
Sopran solo A. Meze
Breza Zvončki Mladinska Lenuhi Tri pure Izpraševalnica Pastirci vi Jur je vanje
Žensk! zbori s klavirjem
Z glasnim šumom s kora
Pastirčki
K. roparji
Medved z medom Potrkan ples
Mešani zbori
Tri duhovne pesmi.
Adamič Emil
Jutranja pesem.
Minila je že strašna nuč,	Vzdigujmo, Bog, k Tebi	naš glas,
iz teme je postala luč,	Ti, Bog, resničnu vsliši	nas,
veseli dan zdaj gori gre,	si vkazal nam prav moliti,
solnce svojo luč razproste.	obljubil si nas vslišati.
Tebi, o Bog, poročimo dušo, telo, kar imamo sebe, oča, mater lubo, bratce, sestrice, vso družbo.
»Kedar pride poslednji čas.«
Kedar pride poslednji čas, da jaz bom moral vmreti, o Jezu Krist, kir si za nas tudi moral trpeti, stoj meni zvesto na strani, pred hudobo mene brani, s svojo roko me vzami!
Zato Te prosim jaz, o Bog, vsliši mi prošnjo mojo, reši me tudi iz nadlog, skaži mi milost svojo!
Vse grehe odpusti meni, pripelji me tudi k sebi v večno življenje. Amen.
Češčena sl, Marija!
češčena si Marija, Ti! blagruje te in vse časti! Nebeški angelci slave slave na zemlji te ljudje! Marija, ti, češčena si!
Pohlevno k tebi kličemo, v dolini solz vzdihujemo: »Pomagaj ti nam v sveti raj, živeti tam na vekomaj!
Raduj se, o Marija!«
Bolest Je
Lajovic Anton
Bolest je kovač za moje srce.
Na njenem ognjišču mi strast gori.
Vedno strašni vihar v žerjavico srca divje sopiha in grozne plamene pali mi besno.
kovač.
(prevedel) F. Finžgar
Bolest pa neusmiljeno kuje srce, dokler trdo ni kakor jeklo kaljeno.
Dobro kuje bolest!
Ne stare vihar in mraz ne požge in rja ne sne, kar bolest je skovala!
Pomladni
Lajovic Anton
Ko vijolice spet zacveto, k cvetju tožno zaželi srce, duši moji je tako sladko, kot rodilo bi se v njej nebo, ker stezice moje rožice krase.
spev.
(prevedel) F. Finžgar
Blažen hodim mirno sred livad, moje duše sanje so z menoj.
V meni spev se dviga lepih nad,
moje srce pije kelih zlat,
ki iz cvetnih čaš ima sladak napoj!
Iskre.
Škerjanc L. M.	A.	Aškerc
Kadar kaplje dežja rahle	Kadar iskre svetle misli
padajo na zemljo žejno,	v dušo padajo globoko,
vse razrastejo se setve	po srca skroviščih tajnih
po zelenih, bujnih njivah...	mlada vzklijejo tam čustva.
Adamič Emil
Sestrica.
S. Sardenko
Nekdo na vrata potrklja: »Mladiči moji, ste doma?« »Doma smo, kdo pa si, povej, odpret ne pojdemo ti prej!« »Sestrica vaša iz nebes.«
»Lepo je to, a če je res?
No, kakšni tvoji so lasje?« »Kot solnčni žarki rumene.«
»A tvoj obraz, kaj je rumen?« »Iz samih rožic je spleten.« »Kako pa gledaš, ipovej.«
»Še vse ganila sem doslej!«
»A kakšno tvoje je ime?« »Pomlad mi pravijo ljudje.« »Odprimo ji, odprimo ji.
A ti pomlad, a ti pomlad privedi nas do cvetnih trat!«
Konja jezdi aga.
Osterc Slavko	Cvetko	Golar
Iz bosanskega perivoja
Konja jezdi aga Hasanaga po koruzi, po zeleni jasi.
Poči prazna puška
in zadene Hasanago
pod kolena na junaško čelo.
Mrtev pade aga Hasanaga, živ domov priskače.
Tam lovita dva odrta hrta, ulovita pisana dva zajca.
Nese jajca mu kokoš pečena, pojejo mu v loncu petelini.
Pesem o
Osterc Slavko
Prišli so trije roparji, komaj so muho prodali.
Suho muho kumerno tidrarara, tidrararo!
Prišel je vinički Miha, rekel je: »Komaj še diha!«
Prišle so prelice iz Kale, komaj so muho zvezale, suho muho kumerno tidrarara, tidrararo.
Prišel je semiški Ivec in je prinesel najboljši krivec. Prišel je ločki Matijček, ta je prinesel velik betiček.
Prišli so trije mesarji,
suhi muhi.
Belokranjska
komaj so muho zaklali.
Prišla je Čofkova Minka, komaj izpila je kri iz pominka Prišla je Škofova Marala, komaj je muho razparala.
Prišel je Šintarjev Jože, komaj je dal muho iz kože, suho muho kumerno tidrarara, tidrararo.
Prišle so popove dekle, komaj so čreva izvlekle.
Prišel je tiger iz gase in jim odnesel najboljše klobase suhe muhe kumerne tidrarara, tidrararo!
Pel otroških pesmi.
Adamič Emil	Narodno	besedilo
Biba leze.
Biba leze,	roge ima,
biba ni,	kozel ni,
tovor nese,	kaj je to?
osel ni,	Polž je, polž!
Zajček Je lepa reč.
Zajček je lepa reč, repa nima neč, pesem še rad bi pel, pa je ni več.
Micika Je majčkena.
Micika majčkena, krilo veliko, rasti brž, rasti brž, da bo prav krilo!
Če sem prav majčkena, pa bom bogata, imam sto tolarjev in dva dukata.
Zazibalka.
Tutaj, ninaj, dete mlado, da bi rado spančkalo, da te bi varval večni Bog, Bog oče sin in sveti Duh!
Jaz te bom zazibala, jaz te bom prekrižala, sveti angel naj varje te, sveta Trojica varuj te!
Micikina žlahla.
Micka, o Micka, kaj delaš doma?
Al’ šivaš, al’ pleteš za svojga moža? Kdo je tvoj mož? »Petelin kokoš.«
Kdo je tvoj oče? »Petelin kokoče.« Kdo je tvoj brat? »Petelin kosmat.« Kdo je tvoj stric? »Petelin z goric.«
Kogoj Marij
Breza.
Zopet šuma zeleni.
Pa kako je s tabo breza? Meni dobro se godi.
A ko hladen vetrič veje? Toplo suknjico imam.
A ko temna noč nastane? Travam bajke šepetam.
A ko žgoče solnce sije?
Širok Karel
Pod menoj je hladen vir. A ko tresejo te vetri?
Se jim klanjam venomer. A ko pade temna slana? Takrat malo potrpim.
A ko snežec te pokrije? Takrat pa lepo zaspim.
Zvončki.
Kogoj Marij	Fanči	Dolenčeva
Zvončki beli	po	dolinah	Zveselili so se malčki
zazvončkljali	so,	lepih zvončkov teh,
v zlatem vozu zopet	pomlad	ter domov so jih prinesli
pripeljali so.	v ročicah obeh.
Zvončki beli pa zvonili dalje, dalje so, dokler niso privabili drugih cvetk nam na zemljo.
Mladinska.
Kogoj Marij	S.	Gregorčič
Najlepši čas, mladostni čas;	Najlepši čas, čas mladih let.
kipi srce, cveti obraz,	Mladost, ti naše sreče raj,
blesti, žari se ves nam svet.	sijaj nam, cveti vekomaj.
Lenuhi.
Adamič Emil	Narodno	besedilo
Štirje voli, pet rogov, očka, mamce ni domov, dekle dremlje, hlapec spi, naše delo pa stoji.
Adamič Emil
Tri pure.
Narodno besedilo
Tri pure, tri race, tri bele gosi nocoj so čebljale krog naše vasi.
Bi rade plesale, pa godcev ni b’lo,
so godce najele, prostora ni b’lo. Tri pure, tri race, tri bele gosi nocoj so čebljale krog naše vasi.
Izprasevalnica.
Adamič Emil
Hej, pastirci, dam ženimo! Še pasimo, še pasimo!
Kaj bomo delali?
Lešnike tolkli.
Kje pa je kladivo?
Tam za grmom.
Kje pa je tisti grm?
Koza ga je snedla.
Kje pa je koza?
V vodo je skočila.
Narodno besedilo
Kje je pa voda?
Golobčki so jo spili.
Kje so pa golobčki?
Gospoda jih je snedla.
Kje je ta gospoda?
Vrh Grintovca je šla in doli je skočila, kosti si polomila, didrajlala!
Pastirci vi!
Adamič Emil
Pastirci vi,
kaj se vam zdi,
al’ ste kaj slišali?
Veseli glas gre dol do nas, z nebes veseli glas:
»Gloria in ekscelsis Deo,« lepo angelci pojejo, lepo pojo na čast Bogu, odprto je nebo.
Narodno besedilo (božična)
Tja pojdite in molite Zveličarja Boga!
Kot angelci zapojte vsi kar glas moči ima: »Glorija.......«
Svet’ Jožef in Marija
pa sta srečna sveti čas. Z nam’ molita in pojeta, prepevata na glas: »Glorija.......«
Adamič Emil
Jurjevanje.
Fr. Žgur
Igraj, sviraj na piščalko pesem živi poskakalko, brundaj v dudo na svireli, v duši čudo... hej veseli! Sveti Jurij, sveti Jurij, tam čez polje belca jezdi,
dve oči ima, dve zvezdi, brž odprite okna, duri, jaha v halji mi zeleni, kodri solnčni mu prameni. Zdravo Jurij, polje ravno, igraj kolo naše slavno.
»Z glasnim šumom s kora.«
Foerster Anton	S.	Jenko
Z glasnim šumum s kora orgle so donele, druži se z donenjem glas soseske cele:
»Bodi počeščena, rajska ti Devica, vseh nebes in zemlje, naših src kraljica!«
Tak soseska poje in na prsi bije.
Skoz visoka okna jasno solnce sije!
Lajovic Anton
Pastirčki.
Oton Župančič
Bilo je	sedem	hudih let,	Sedmero je pastirčkov nas,
bilo je	sedem	pustih paš,	zdaj tolste krave gonimo,
bilo je	sedem	suhih krav.	na polno pašo hodimo,
okrogle pesmi piskamo.
Saj smo prebili sedem let, prebili sedem hudih let, prepasli sedem suhih krav, da ni nobeden joj dejal.
Kroparji.
Lajovic Anton
Kdo pa tisti so štorkljači? To so kropenski kovači, to žebljarji so iz Krope, hodijo ko v mlinu stope: eop, cop, lop, lop.
Oton Župančič
Kdo pa tisti so trkljači?
To so kropenski kovači, kladivo jim v roki pleše, pesmi poje iskre kreše; plenk, plenk, žvenk, žvenk
Medvedi z medom.
Lajovic Anton
Skoči, brate, na medveda!
Pa zakaj?
Ukradel nam je lonec meda. Pa zakaj?
Lačni so mu medvediči.
Pa zakaj?
Prazni so še vsi grmiči.
Pa zakaj?
Saj ne upajo si cvesti.
Pa zakaj?
Sneg bi utegnil jih zamesti. Pa zakaj?
Oton Župančič
Burja se čez plan hohoče.
Pa zakaj?
Jug je prepoditi noče.
Pa zakaj?
Ko pa ni še božja volja!
Bratec a j!
Božja volja je najbolja.
Naj le jug na burjo mahne in pomlad na zemljo dahne, cvet in sad rode grmiči, najedo se medvediči.
Takrat skočim za medvedom pa mu vzamem lonec z medom.
Polrkan ples.
Narodna žaljivka iz blejske okolice na Gorenjskem.
Hubad -Matej
Igra je vkazana, tla so namazana; hoj, hej, hoj, hej, kaj bo pa zdej?
Zahvaljen bod’ ljubi moj zet, ki prišel si pikasto vzet.
Je pikasta, lisasta, šepasta, vegasta, skrinjo pa polno ima suh’ga zlata.
Tralala....
Pm, pm, pm, pm, pm, pm, hoj, hej, hoj, hej, kaj bo pa zdej?
Zdaj ljubica, udari v roko, skočiva le hitro v kolo; roka naj roke se trdno drži, lice pa naj se veselja žari. Tralala....
Igra je vkazana, tla so namazana, hoj, hej, hoj, hej, pod se ogrej.
Tolaži se, dobro moj sin, saj nisi edini trpin.
Tud' moja je muhasta, sitna, jezikasta, trdih pesti in koščenih je rok.
Tralala....
Pm, pm, pm, pm, pm, pm, hoj, hej, hoj, hej, kri se razgrej.
Zdaj, ljubica, daj mi roko, da ljubiš me vedno zvesto. Bela ko sneg, rdeča ko kri, v srcu si mojem zapisana ti! Tralala ....