Gospodarske stvari. Bučele po zimi. M. Od zgodne pomladi do pozne jeseni se trudijo bučele dan na dan pri ugoduem vremenu od jutra do vcčera po travnikib in gozdih, po njivah in gorah, od cvetke do cvetke letaje, žlabtno blago, med in vosek nabiiaje. Tako dolgemu delu je piiraeren tudi dolg počitek. V našib krajili, ko je ajda ocvetela in tudi druge pozue jesenske cvetlice se osule, to je konec septcmbra, začetek oktobra noter do prvega cvetja poniladi na leski, vrbi, olši, brezi, resju in drugih rano cvetečih rastlinah, neha vsa živejša delavnost bučel in one uživajo počitek dolgega truda. V južuib krajih, za ktere je bučela prav za prav ustvarjena, je to drugače. Pod tainošnjim rniliui, vedno jasnim nebom; kder j* cvetje in sadje o jednakem času na rastlinah, trpi čas počitka za bučele znatno krajše. Ali tudi v teh krajib nastopi leto za letom čas, v kterem bučele, če tudi dosti manj časa, počivajo, in reci smemo, da je poeivanje bučelam n at o r n a p o t r e b a. Pa to zimsko počivanje ni navidezna smrt kakor pri osah, sršenih in drngih zaželkah, ni popolno otrpnenje in trdo spanje, ampak le znatno zmanjšanje vse delavnosti na najnižjo stopnjo, kar je nasledek mraza, ki tudi, ako doseže previsoko stopnjo, bučelam umrt prinese. Da si bučele v tem stanu kolikor mogoče največ toplote naredijo in si jo najdalje obranijo, so zvlečejo v tesno kepo grozdu podobno, v kteri se za modenimi zakladi poinikajo. Ko bi jim tedaj ne bilo mogoče, v kepi zarad neprilične lege satovja do medu priti, morale bi otrpniti in gladu pomreti. To zimsko počivanje pa ne trpi celi oinenjeni čas vedno enakomeruo naprej. Ako nastopi pozimi rahlo, toplo vreme, postanejo tudi bučele sopet bolj žive in to večo živost porabijo v to, da se za medom pomikajo, včasih tudi iz panja priletijo, pred bnčelnjakom nekoliko semtertje poletavajo, prašijo in f-e iztiebijo. 0 takem primerljeju sme tudi bučelar pri njib kaj opraviti, če je neobbodno potrebno, sicer naj se pa pri bučelah pozimi vsega ongavljenja rajši izogiba. V kepo ali grozd stisnjene bučele pa niso popolnoma nedelavne, ainpak druga ob drngo se drgaje si toploto delajo in se med seboj pitajo. One namreč, ki so medu najbližje, zajemajo iz celic strd in jo sosedam dalje podajajo. Ako jih toplo vreme iz zimskega počitka probudi, jim je to o novo padleni snegu zelo nevarno. Mehko vreme jih izvabi iz panja, sneg jib oslepi — v sneg pocepajo in na tisoče poginejo. Treba je takrat žrela ali cele pauje na kaki način, na primer s slamnatimi štorjaiui zasloniti in zakriti, da bučele vremenskega upliva ne občutijo. Mir in pokoj je bučelam po zimi naj koristnejši; vse nadlegovanje, motenje iu dreganje škodljivo in nevarno. Varovati jih gre toraj vsega ropota in nadlegovanja, bodi si po ljudeh ali živalib. Posebno miši, šištniši, senice, detali in drugi nepovabljeni gosti in nadlegovavci se morajo od panjev odyracevati. Pri vsakeni nadlegovanju sc bučele raztek6, grozd zapuste, toplota sred kepe se razkadi, in bučele, ki so se grozda ločile, radovedne, kakošna nevarnost jim preti, otrpnejo, da se nikdar več ne probudijo. Diuge bučele se morajo živejše gibati, več povžiti, da sopet potrebne toplote zadobe in nasledek takega nemira je dostikrat griža in velik pomor bučel. Toraj po zimi bučelam mir in pokoj!