List 28.
Pred začetkom vinske- in sadjerejske šole
na Slapu v Vipavski dolini.
Rajnemu gosp. Matiju Vrtovcu se še sanjalo ni, da bode v naši Vipavski dolini kedaj šola za poduk onih v6j kmetijstva, katere ravno Vipavcem obetajo bolje dohodke, kajti tega, kar ima ta dolina po mili naravi svoji, nima razen Goriške in Isterske nobena druga Slovenska stran.
Al že rajni Vrtovec je čutil potrebo vsestranskega poduka Vipavskim gospodarjem, in isto je po-vdarjal visokozasluženi gosp. dekan Grabrijan v deželnem zboru.
Dajmo rajnega Vrtovca za malo trenutkov iz groba poklicati, da slišimo zdaj — pred začetkom Slapške šole menda meseca septembra ali oktobra — njegov opomin iz leta 1850. takole se glaseči:
„Kar vas je vinorednikov med gozdom in morjem, med Razdrtim in doli memo Gorice slovenskega jezika, sprejmite najpred srčni pozdrav svojega  deželana,   in
globoko si v glavo vtisnite to sporočilo za vaš blagor vnetega domoljuba.
Odkar je sam Gospod Bog v svetem raju Adama podučil, je šlo podučevanje, so šle vse vednosti od ust do ust, od roda do roda. Ko bi drugi človeku nič ne povedali, mu nič ne pokazali, bi sam od sebe cel6 malo vedel in znal. Tako sem tudi jaz zdaj na poti, vam nekaj koristnega v povzdigo vašega blagostanja svetovati.
Ogersko s Hrvaškim vred — tretjina našega cesarstva — bilo je popred samo svoje; naš cesar jim je bil le njih kralj , ki ni mogel brez njih dovoljenja jim nobene postave dati, in nobenega davka — razun cola — naložiti. Ker so mu pa to cel6 po malem dovolili, je bil prisiljen, kot cesar, jih na mejah loviti, da od blaga, ki je šlo na Ogersko, ali ki je od tam prišlo, se je moral col v cesarske denarnice odrajtovati. Zdaj so ovrženi tudi čolni davki na mejah med nami in njimi; tedaj tudi vino brez cola sem ter tje hodi.
Ogersko s Hrvaškim vred prideluje v srednje, leto za letom, čez 20 milijonov čebrov vina, menda pol več kot vse drugo cesarstvo. Marsiktera Ogerska vina so nedopovedljivo dobra, žlahna in imenitna. Dokler se je še od njih velik col plačeval, so vendar nadlegovala Kranjskim, Stajarskim in Avstrijskim vinom, in so njih cene nižala; v primeri, kakor je, postavimo, Gorenec Hrvata s colom kupoval, je Dolensko in Ipavsko vino zastajalo, in se jima je cena kazila; ravno tako na Sta-jarskem in Avstrijskem. Ogri so navadno popili sami od svojih vin po 14 milijonov čebrov, in pri vsem visokem colu so ga vendar še čez vse svoje meje po 6 milijonov čebrov poprodali.
Kako pa zdaj, ko cola več ni?
Večkrat se je že primerilo, da Ogerski kmet, ki ni mogel svojega pridelanega vina zavolj pomanjkanja pos6d nikamor spraviti, je staro vino razlil, da je sode z novim napolnil. Zdaj ga menda raji po krajcarju bokal prodd, kakor da bi ga tje zlil.
Istrijani so, kakor Tržačanje — kar kupčijo zadene — od našega cesarstva odrezani, to je, da od vsega blagd, ki iz Istre v cesarstvo pride, tedaj tudi od vina, se mora, kakor da bi iz Trsta prišlo, col plačati. V Istriji se šteje čez 100.000 ljudi, kterih po-glavni pridelek je vino, kakor pri nas. Ker pa boli pod solncem ležž, so tudi njih vina menda močneji oa naših. Istrijani pa žele, in — kakor je obče znano — s krepko besedo sami prosijo, da bi za kupčijo s cesarstvom združeni bili, to je, da bi se od njih pridelkov, tedaj tudi od vina, noben col več ne jemal, in da bi pa oni raji od kave, cukra in vsega čezmorskega blagd, kakor mi, za naprej col plačevali. Taka pravična prošnja bi morala uslišana biti.
Vi moji presrČni deželani, kteri trtice obdelujete, da kruh jeste, ni res, da se nizke žitne cene kar veselite! — Ravno tako tudi uni, kteri, brez da bi ga pridelovali, radi vince pij 6, ga naj raj i dobrega in po nizki ceni kupujejo.
Da bi pa vaših vinskih pridelkov in vas — — Ogri, Hrvatje in morebiti tudi Istrijani s svojimi boljimi vini ne zadušili, je treba za časa misliti, kako taki zabavi v okom priti.
Od nekdaj so bili eni bolj umni, skrbni in marljivi, kot drugi. Od 13, ki so se s čolna v vodo zvrnili, jih je 5 splavalo, unih 8 pa utonilo. Gani se! — dokler je še Čas, in nikdar ne čakaj, da bi ti že voda v grlo tekla. Kakor si človek postelje, tako spi. Kdor bo po več in boljega vina prideloval, naj bo tu. in tam, bo še v deželi ostal, bo splaval; ti drugi se bodo menda potopili. Privadili ste se mnogim, vašim dedom Čisto neznanim šegam — prijetnišega življenja — naj bo, če
------    220    ------
imate ob čem! — državni davki rastejo; vrh tega so deželni davki, in tudi čez navadno veči srenjski ali komunski stroški. Vseh teh potreb pa ne bo, ne blatna mlaka, ne cviček zagrinjal; po več in žlahnejega vina kakor dosihmal — moraš pridelovati, če boš hotel v vinski ceni z vsemi drugimi ravno vago trditi, ali jih še ce!6 prekositi.
Od Slovencev pravijo, da so jasnega uma; pa vendar očitno je, da ravno pri vinoreji jih je še veliko zamazanih, ki stare prazne, in večkrat zelo škodljive navade trdijo.
Od kod pa neki to?
Ni ga še bilo, ki bi jih podučil. Ko Slovenec dober in koristen nauk ali svet čuti, in ga razume, ga večidel tudi rad posnema. Ni je med vsemi kmetijskimi vejami, ki bi toliko skušinj in vednosti potrebovala, kot vinoreja.
Po tem takem se ti vrinem — moj ljubi! s tem sporočilom v tvojo lastno hišo. Nikdar ne misli, da že vse veš in razumeš; tudi drugi kaj ved6, in menda še več kakor ti. Kakor se sodniki o postavah pogo-stoma pogovarjajo, kako jih razumeti in po njih soditi, tako pogovarjaj se tudi ti s svojimi sosedi o tem, da se je treba učiti vsacemu, kdor kaj znati hoče; brez poduka se boš sukal zmirom v jalovem vrtincu!"