Bernarda Kuzma
k
cd Razlikovanje lahko boli - pasti raznolikosti v izobraževanju
CD
^ Ekonomska šola Murska Sobota Uvod
Doslej so bili sprejeti številni mednarodni dokumenti o človekovih pravicah, ki jih je ratifiirala tudi Slovenija in se s tem zavezala k njihovemu spoštovanju. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo smo zavezani spoštovati tudi protidiskriminacijsko zakonodajo Eu, ki vsem, ki živijo in delajo v Evropski uniji, zagotavlja minimalne pravice do enakega obravnavanja in zašCite. V letu 2009 smo praznovali 20. obletnico sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah, katere namen je otrokom zagotoviti boljše življenje in lepšo prihodnost.
Upraviceno pa se sprašujemo, kako se sprejeti mednarodni dokumenti in zakoni uresnicujejo in udejanjajo v vsakdanjem življenju, saj smo vsak dan še vedno lahko prica številnim kršitvam clo-vekovih in še posebej otrokovih pravic. Prisotna sta neenakost in razlikovanje zaradi socialnih in družbenih razmer, v katerih posamezniki odrašcajo, kar še posebej zaznavamo v šolah.
Upoštevanje in spodbujanje raznolikosti ni le moralna dolžnost ravnateljev in uciteljev, pac pa jih k temu zavezujejo tako mednarodni dokumenti kakor tudi šolska zakonodaja. Spoštovanje na-cela enakosti in prepoved diskriminacije velja za vse, še posebej za javne uslužbence v šolstvu. Ravnatelj pa ne more pricakovati spoštovanja tega nacela od sodelavcev, ce se sam ne zavzema za spoštovanje raznolikosti.
Vodenje za raznolikost zato gotovo najprej zadeva vodstvene delavce - ravnatelje, ki s svojim nacinom vodenja lahko bolj ali manj spodbujajo upoštevanje raznolikosti pri uciteljih, ti pa nato posle-dicno s svojim vzgojno-izobraževalnim delom vplivajo na odnose med ucenci oziroma dijaki. Odlocitve v zvezi s tem, kako in s kakšnimi ucnimi strategijami spodbujati raznolikost na šoli, ravnatelji nikakor ne smejo prepustiti uciteljem, ne da bi pri tem sami tvorno sodelovali. CCe se ucitelji cutijo prepušcene samim sebi, bodo kljub precejšnji svobodi vecinoma nezadovoljni, saj vsak zaposleni potrebuje podporo, spodbudo in priznanje, ki mu potrjuje, da dela prav. Zato tudi ni vseeno, kakšna je ravnateljeva koncep-
VODENJE l|2010: 67-89
cija menedžmenta ali zamisel o načelih vodenja (Schneider in Potočnik 2005, 12) in za kakšen stil vodenja se zavzema ravnatelj kot pedagoški in strokovni vodja in hkrati menedžer. V zvezi s krepitvijo raznolikosti se bo ravnatelj gotovo posvetoval s sodelavci, skupaj bodo oblikovali predloge in iskali rešitve za probleme v zvezi z morebitnim neenakim obravnavanjem uCencev oziroma dijakov in sprejemali ukrepe za zmanjševanje in preprecevanje neenakosti. Izvajanje samih dejavnosti bo ravnatelj seveda prepustil uciteljem, ki morajo pri svojem delu ostati avtonomni, sam bo le ugotavljal, ali in kako se cilji uresnicujejo.
Kakšno je dejansko stanje na tem podrocju na naših šolah, bom poskušala prikazati v nadaljevanju prispevka. Ugotovitve bodo morda lahko iztocnica tudi ravnateljem pri vodenju kolektiva za raznolikost. Dejstvo je namrec, da šole postajajo središce raznolikosti, ki ni le zaželena, pac pa tudi nujno potrebna za medsebojno sožitje in uspešno vzgojno-izobraževalno delo.
Pravne podlage za raznolikost
Izhodišca za raznolikost moramo najprej iskati v mednarodnih dokumentih o clovekovih pravicah in temeljnih svobošcinah, ki jim je sledila vecina držav po vsem svetu in sprejela zakonodajo, ki spodbuja raznolikost in vsaj poskuša preprecevati razlicne oblike diskriminacije.
Ustava Republike Slovenije
Na nacionalni ravni moramo na prvem mestu omeniti ustavo kot najvišji pravni akt Slovenije. Njeno celotno drugo poglavje je namenjeno clovekovim pravicam in svobošcinam. Ustava prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo. Njen 14. clen doloca, da smo pred zakonom vsi enaki. V skladu z nacelom enakosti ne sme nihce imeti nobenih privilegijev. Dolocba 22. clena vse organe zavezuje k spoštovanju nacela pravne enakosti. Vsakomur mora biti zagotovljeno enako varstvo pravic. Pravice se uresnicujejo neposredno na podlagi same ustave, kar pomeni, da za njihovo udejanjanje ni potreben zakonodajalcev poseg (Perenic in dr. 2004, 60).
Kadar omenjamo pravne vire, seveda ne moremo mimo zakonov in izvedbenih predpisov. Na podrocju šolstva pa niso zanemarljivi niti interni pravni akti znotraj posameznega zavoda, kot so npr. na podrocju srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja Šolska pravila ocenjevanja. Z njimi so namrec kar precej
natančno opredeljene pravice in dolžnosti dijakov, hkrati pa so Izhodišče za spodbujanje raznolikosti zaradi koristi, ki jih prinaša.
Mednarodni dokumenti o človekovih pravicah
Temeljni dokument, kije s soglasjem svetovne skupnosti sleherno državo zavezal k spoštovanju Človekovih pravic, je Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Iz katere Izhajajo regionalne zakonske ureditve. Evropski standardi o varovanju clovekovih pravic so dogovorjeni in zapisani v obliki konvencij, priporocil in resolucij. Najbolj znana med njimi je Evropska konvencija o clovekovih pravicah in temeljnih svobošcinah.
Kadar govorimo o clovekovih pravicah, ne smemo pozabiti tistih clenov Iz Splošne deklaracije, ki opredeljujejo naše odgovornosti. Pravice niso napisane samo za nekatere ljudi, ampak se nanašajo na vsakega posameznika. Vsi smo torej odgovorni za zagotavljanje zašcite pravic drug drugega. Ravnati moramo tako, da drugega ne prlzadenemo; spoštovati moramo splošna pravila vedenja. Vsebine Deklaracije si tudi ne smemo napacno razlagati, saj se lahko pokaže kot protislovna. Sporodlo Deklaracije si moramo razlagati v duhu naslednje misli: »Delaj, kot želiš, da bi drugi delali s teboj.« V mirnem in urejenem svetu bomo lahko živeli le, ce bomo do ljudi pošteni in pravicni. Toda to mora biti pomembno za vse (Bakyayita 1999).
Konvencija o otrokovih pravicah je dokument, katerega izho-dišce je Splošna deklaracija o clovekovih pravicah, ki doloca, da so otroci upraviceni do posebne skrbi in pomoci. Otrokom je priznano tisto, kar odrasli terjamo zase. V Konvencijo o otrokovih pravicah pa so vkljucene še tiste pravice, ki izhajajo iz položaja otrok kot specificne družbene skupine in glede na doseženo stopnjo njihovega razvoja. Konvencija doloca, da morajo biti preživetje, zašcita in razvoj otrok prednostna naloga, in to ne glede na njihov spol, vero, raso, socialno poreklo ali druge razlike. Otrok mora biti zavarovan pred vsemi oblikami razlikovanja in kaznovanja. Tako bogate kot revne države morajo storiti vse, da izpolnijo vsaj minimalni obseg obveznosti, ki jih doloca konvencija. Pri vseh odlocitvah, ki so povezane z otroki, je treba upoštevati predvsem njihove koristi. Zavedati se je treba, da mora otrok, ce naj doseže poln in skladen razvoj svoje osebnosti, odrašcati v družinskem okolju, v vzdušju srece, ljubezni in razumevanja. Za otroka je treba skrbeti tako, da bo povsem pripravljen na samostojno življenje v družbi in vzgojen v duhu miru, dostojanstva, strpnosti,
svobode, enakosti in solidarnosti (Konvencija o otrokovih pravicah 2002, 2).
Protidiskriminacijska zakonodaja EU
Evropska unija namenja krepitvi raznolikosti in preprečevanju diskriminacije posebno pozornost tudi v svoji zakonodaji in dejavnostih.
Ukrepi Evropske unije v boju proti diskriminaciji so bili veC let osredotoCeni na prepreCevanje diskriminacije na podlagi narodnosti in spola. Leta 1997 so države Clanice soglasno sprejele Amsterdamsko pogodbo, katere 13. clen daje Skupnosti nove pristojnosti v boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rasne ali etnicne pripadnosti, vere ali prepricanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Odkar je leta 1999 stopila v veljavo, sta bili sprejeti dve novi direktivi Es, ki veljata na podrocju boja proti diskriminaciji, in sicer Direktiva o rasni enakosti in Direktiva o enakosti pri zaposlovanju. Države clanice Eu so morale obe direktivi prenesti v nacionalno zakonodajo. CCe Komisija meni, da je država clanica kršila zakonodajo Eu, lahko proti njej uvede postopek za ugotavljanje kršitev. Na podlagi uspešne uvedbe okvirne strategije proti diskriminaciji v letu 2005 in evropskega leta enakih možnosti za vse (2007) je Komisija 2. julija 2008 v okviru prenovljenega socialnega programa sprejela protidiskriminacijski paket, ki vkljucuje predlog za novo direktivo o enakem obravnavanju. V vecini držav clanic eu obstajajo tudi nacionalni organi za enakost. To so neodvisne organizacije, ki pomagajo ljudem, ki so bili kakorkoli izpostavljeni diskriminaciji. V Sloveniji deluje Urad za enake možnosti, ki v letu 2010 izvaja projekt Enaki v raznolikosti (Equal in Diversity). Projekt je namenjen ozavešcanju o prepovedi in škodljivosti diskriminacije v Sloveniji in ga sofinancira Evropska komisija (http://ec.europa.eu).
Opredelitev diskriminacije
Beseda diskriminacija je latinskega izvora in pomeni »razlikovanje«; družbena diskriminacija pomeni zapostavljanje, zanicevanje, podcenjevanje posameznikov ali skupin zaradi pripadnosti spolu, rasi, narodu ali veri; stopnja diskriminacije je odvisna od stopnje prežetosti temeljnih institucij s predsodki ter od tolerance do neenakih vzorcev ravnanja v vsakdanjem življenju (Leksikon Cankarjeve založbe 1998, 199). Pri preprecevanju razlikovanja vedno vec govorimo o t. i. pozitivni diskriminaciji. V širšem pomenu besede
je pozitivna diskriminacija vzpostavljanje posebnih pravnih položajev in/ali posebnih pravic, ki so namenjeni preprecevanju manj ugodnih (izhodišCnih) položajev in ustvarjanju enakih možnosti za doloCene kategorije oseb (šibkejših, socialno ogroženih Clanov družbe, pripadnikov etnicnih manjšin, žensk, starejših, mladine, brezposelnih, invalidov itd.). Toda nekateri pozitivno diskriminacijo že na splošno zavracajo z argumentom, da je pozitivna diskriminacija v korist nekoga hkrati vedno negativna diskriminacija v škodo nekoga drugega, kar v osnovi celo drži. Kako se torej odzvati na vedno znova aktualno vprašanje o razmerju med pravno in dejansko enakostjo? Pozitivna diskriminacija v številnih primerih vsaj na zacetku sproža vrednostne in drugacne kritike oziroma lahko na razvoj posameznikov in družbe udnkuje celo destimula-tivno, na dolgi rok pa se bo takšna situacija izkazala za pravicno ali koristno, saj bo prispevala k odpravi neenakih možnosti. Kljucni problem je torej, kako cim bolj zanesljivo predvideti dolgorocne ucinke pozitivne diskriminacije. Nikakor namrec ni nujno, da so ti vrednostno in funkcionalno vedno pozitivni. Zato je pomembno, da so politiki, pravniki in vsi drugi, ki sodelujejo pri iskanju rešitev, cim bolje izobraženi in široko razgledani ter da imajo dober obcu-tek za dolgorocno predvidevanje posledic sedanjih dejanj (zapis M. Cerarja na http://www.ius-software.si/ForumPravniki, 13. september 2006).
Raznolikost na naših šolah
Na vsaki šoli se soocamo z raznolikostjo. Vedno vec je dijakov s posebnimi potrebami, ki potrebujejo dodatno ucno pomoc, in tudi sicer se srecujemo z vedno vec »drugacnimi« dijaki. Raznolikost je potrebna in zaželena. Žal pa dijaki pogosto niso enako obravnavani. Pojavljajo se razlicne oblike diskriminacije. Toda šole so zavezane k spoštovanju clovekovih pravic in so dolžne preprece-vati neenakost in razlikovanje. Nauciti se moramo sprejemati dru-gacnost, saj ima vsak posameznik pravico do varstva svoje osebnosti in dostojanstva, in dolžnost vseh je, da vsakogar sprejemamo takšnega, kakršen je, brez slehernega razlikovanja. Zato pa je potrebno veliko strpnosti, potrpežljivosti, razumevanja in posluha za potrebe drugih.
(Čeprav v naših šolah obstajajo raznovrstni problemi, se omejimo le na neenakost glede dostopnosti in ciljev izobraževanja. S stanjem na naših šolah ne moremo biti zadovoljni. Šola starše zelo veliko stane. Brezplacno doseganje enostavnejše poklicne uspo-
sobljenosti je še vedno problem. V srednjem, višjem in visokem šolstvu je navzoče vecje nezadovoljstvo glede dostopnosti nadaljnjega izobraževanja. Slovenska izobrazbena struktura je znatno nižja od tiste v razvitih državah. Problemi nastajajo že pri vpisih po devetletki, zlasti če gledamo na to problematiko z vidika otrokovih želja in interesov. Starši vedno težje pokrijejo stroške za otrokovo bivanje v drugem kraju, za prevoz in prehrano, tudi štipendijska politika je vedno bolj restriktivna. Šolski sistem posveča več skrbi štiriletnim srednjim šolam in gimnazijam kot pa usposabljanju v krajših programih. Starši otrok, ki se vpisujejo v zahtevnejše šole, so tudi bolj izobraženi, bolj so sposobni dajati in iskati različne oblike učnih pomoči kot pa starši otrok, ki so vključeni v manj zahtevne programe. Zato so ti v slabšem položaju, njihovi starši so manj izobraženi in med njimi je več otrok s psihosočialnimi problemi (Strojin 1995).
Pasti raznolikosti
»Nikomur ne sme biti odvzeta praviča do izobraževanja« (Evropska konvenčija o človekovih pravičah, protokol št. 1, 2. člen). Ob tem se upravičeno sprašujemo, kako da je »med povprečnim osmošolčem iz Kranja ali Celja [...] v znanju naravoslovja le pet točk razlike, toda med povprečnim osmošolčem iz novomeške regije in povprečnim osmošolčem iz Pomurja znaša razlika v znanju naravoslovja kar 44 točk« (http://www.dnevnik.si/noviče/slovenija /1042328086).
Na omenjeni članek se je odzvala varuhinja človekovih pravič, dr. Zdenka CCebašek Travnik, ki opozarja, da so slabši učni dosežki lahko poslediča kršitev človekovih pravič. Slabši dosežki otrok in mladine s tega območja lahko namreč pomenijo neenake pogoje za izobraževanje v primerjavi z vrstniki iz drugih regij, torej je njihov položaj »neenakopraven«.
Gre za politično in sočialno vprašanje, na katero bi moralo šolsko ministrstvo odgovoriti z raziskavami in ukrepi, toda doslej na tem področju še ni bilo storjenega pravzaprav nič. Po mnenju šolskega ministra so vsem učenčem in dijakom v Sloveniji zagotovljeni enaki pogoji izobraževanja (http://www.dnevnik.si/noviče /slovenija/1042328086).
Mnenje varuhinje je torej drugačno kot mnenje ministra za šolstvo. Kje torej iskati vzroke za ugotovljene razlike v znanju, je gotovo kompleksno vprašanje, ki zahteva temeljito analizo in ustrezno ukrepanje. Ugotovitve prizadevajo več ali manj vse, ki živijo in delajo na območju Pomurja. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da
je 18,5-odstotna stopnja brezposelnosti v Pomurju najvišja v Sloveniji. Struktura brezposelnosti v Pomurju je zelo neugodna, saj se je število brezposelnih žensk povečalo za vec kot 2200 in predstavlja dobrih 51 odstotkov vseh brezposelnih, glede števila brezposelnih invalidov pa je Pomurje na tretjem mestu v Sloveniji (http://kr-og.sta.si).
Na navedene ugotovitve glede slabšega učnega uspeha bi se morali ustrezno odzvati ravnatelji Pomurske regije, saj so prav oni tisti, ki imajo največji pregled nad vzgojno-izobraževalnim delom na svoji šoli in so odgovorni za njeno uspešno delovanje. Lotiti bi se morali reševanja problema in ugotoviti, kolikšen delež odgovornosti za ugotovljene slabše učene dosežke učenčev nosi posamezna šola. Ugotovitev namreč ne bi smeli posploševati. Hkrati pa bi morali pri ugotavljanju vzrokov in iskanju ukrepov za rešitev problemov angažirati širšo družbeno skupnost tako na lokalni kot načionalni ravni.
Dijaki s posebnimi potrebami
Posebno skrb na podro čju vzgoje in izobraževanja namenjamo otrokom s posebnimi potrebami. Toda v srednjem pokličnem in strokovnem šolstvu bo treba tem dijakom posve čati ve čjo pozornost kot doslej. Razlogi za posebno skrb so predvsem preveliko število dijakov s posebnimi potrebami, ki so vklju čeni v oddelke, kar prinaša nestrpnost, preobremenjenost u čiteljev, sili v zniževanje minimalnih standardov znanja. Problem je tudi ^inan čni primanjkljaj ob kombiniranju oddelkov in upoštevanju MOFAs-a in znižanega normativa. Dijaki s posebnimi potrebami potrebujejo povsem druga čne pristope, kar za šolo in u čitelje predstavlja preveliko odgovornost. U čiteljem usihajo energija, empatija in dobra volja, težave nastajajo pri izvajanju ogromnega števila ur dodatne pomo či ob neustrezni zakonski ureditvi. V nižje pokli čno izobraževanje se vključujejo dijaki, ki mu niso kos, ne zmorejo programa, zanje ni zaposlitev. V spremembi zakonodaje bi morali vsem otrokom s posebnimi potrebami omogo čiti enak standard, ne glede na to, v katerem delu Slovenije je šola, in ne glede na to, v kateri zavod je dijak vklju čen, ter zagotavljati pogoje za čelostno optimalno napredovanje u čen čev (http://www.drustvo-defektologov.si).
Dijaki Romi
Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole dolo ča normative in standarde za vzgojo in izobraževanje na obmo čjih s posebnimi razvojnimi problemi, otrok Romov
in otrok ter mladostnikov s posebnimi potrebami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov. Priznane so tudi ure dodatne strokovne pomoci za ucence s posebnimi potrebami na podlagi odloCbe o usmeritvi in ure dodatne strokovne pomoCi za uCence Rome.
UCenci Romi imajo torej v osnovni šoli pravico do posebne pomoCi, kipa se ob vstopu v poklicno in srednješolsko izobraževanje ne nadaljuje. To je verjetno tudi eden temeljnih razlogov za neuspešnost teh uCencev oziroma dijakov in za težave, s katerimi se sooCamo. Z ukrepi pozitivne diskriminacije bi se stanje na tem podroCju izboljšalo. Posebne pomoCi bi morali biti Romi deležni tudi v nadaljnjem izobraževanju, saj iz izkušenj uCiteljev vemo, da potrebujejo dodatno pomoC in prilagoditve.
Ugotovitve iz anketnih vprašalnikov
Z anketnimi vprašalniki sem želela ugotoviti, kako se na naših šolah sooCamo z raznolikostjo, kakšne oblike neenakosti in razlikovanja se pojavljajo in kako se dijaki in uCitelji na šoli poCutijo. Pripravila sem dva anketna vprašalnika. V vzorec so bile vkljuCene štiri šole:
•	Ekonomska šola Murska Sobota, v nadaljevanju ešms,
•	Gimnazija Franca MiklošiCa Ljutomer, v nadaljevanju gfml,
•	Srednja poklicna in tehniCna šola Murska Sobota, v nadaljevanju SPTŠ,
•	DvojeziCna srednja šola Lendava, v nadaljevanju dsšl.
Omejila sem se na obmoCje Pomurja, ki je v primerjavi z drugimi regijami v Sloveniji ekonomsko, socialno in družbeno speci-flCno.
Struktura anketirancev
V obdelavo sem zajela 202 dijaka in 129 uCiteljev, skupaj 331 anketirancev. Anketirala sem dijake prvih letnikov, ker so najbližji osnovnošolski populaciji, in Cetrtih letnikov, ker so že veCinoma polnoletni, bolj zreli in odgovorni, kar se je pokazalo tudi pri odgovorih. Razvidna je tudi razlika v razmišljanju med dijaki, ki obiskujejo gimnazijski program, in tistimi, ki se šolajo v drugih programih, predvsem v programu poklicnega izobraževanja. Prav tako se mnenja anketirancev razlikujejo po spolu: dijakinje so v
primerjavi s fanti, dijaki, bolj tenkocutne in obcutljive. Iz strukture anketiranih uciteljev je razvidno, da gre za kolektive, kjer prevladujejo mlajši ucitelji, le na sptš je starostna struktura enakomerno razporejena. Razmišljanje v »mlajših« kolektivih je nekoliko drugacno od tistega v »starejših« kolektivih.
Anketni vprašalnik za dijake je predstavljen v prilogi i (vprašanja 1 do 29, v nadaljevanju pi, 1 ...), anketni vprašalnik za ucitelje pa v prilogi 2 (vprašanja 1 do 21, v nadaljevanju P2, 1 ...). V nadaljevanju bom zaradi preglednosti uporabljala le eno, moško obliko izrazov.
NavzocCnost diskriminacije na šolah
Analiza ankete je pokazala, da se na vseh šolah vcasih pojavlja diskriminacija, ponekod celo zelo pogosto. Najmanj diskriminacije je na GFML,najve^panaDsŠL (pi,4, P2,4). Večina anketirancev tudi zaznava, da je diskriminacija velik problem današnje družbe, le za dijake sptš diskriminacija ne predstavlja posebnega problema (pi, 28). Tudi ucitelji jo cutijo kot velik problem, še posebej ucitelji na DsŠL (P2, 16).
Ukrepanje ucCiteljev v primeru diskriminacije
Približno polovica anketiranih dijakov meni, da ucitelji v primerih, ko prihaja do diskriminacije, ukrepajo (pi, 15). Vecina uciteljev se s problemom sooci in se z dijaki o tem pogovori. Nekoliko manj je takih, ki o problemu obvestijo tudi starše in svetovalno službo, le neznaten delež uciteljev pusti problem nerazrešen in se obnaša, kot da se ni nic zgodilo (P2, 5). Sklepamo, da ucitelji probleme prepoznajo, toda ne ukrepajo vedno, saj se glede na to, da jih šolska zakonodaja pri možnostih ukrepanja zoper dijake, ki kršijo pravila, kar precej omejuje, pocutijo nemocne. Ukrepi tudi niso vedno ucinkoviti, zato se raje umaknejo.
Poznavanje kampanje »Za raznolikost. Proti diskriminaciji.«
Analiza vprašalnika je pokazala, da slaba cetrtina uciteljev s cilji kampanje ni seznanjena, vecina pa je zanje že slišala. Kljub tej ugotovitvi pa je uciteljev, ki cilje kampanje tudi uresnicujejo v vzgojno-izobraževalnem procesu, le malo (P2, 3). Iz tega lahko sklepamo, da je tudi ucitelje nujno treba ozavešcati o ciljih in ukrepih proti diskriminaciji.
Odnos dijakov do »drugačnih« dijakov
Slaba polovica anketiranih dijakov sprejema drugacne brez pomislekov, polovica je takih, ki imajo ob tem, ali bi imeli za prijatelja dijaka, ki je drugacen od njih, pomisleke, nekaj je tudi takih, ki drugacnosti ne sprejemajo. Predvsem na sptš so dijaki kot pripombe navedli problematiko Romov, ceš da povzrocajo težave, se pretepajo in jih motijo. Dijaki imajo torej predsodke predvsem do Romov. Drugacen pa je njihov odnos do dijakov s posebnimi potrebami- DSP (npr. invalidov). Vecina (80%) take dijake sprejema enako kot vse ostale, nekaterim se smilijo, nekaj dijakov pa meni, da jih cenijo bolj kot druge. Vecina jih je dijakom s posebnimi potrebami vedno pripravljenih ponuditi pomoc, nekaj pa je takih, ki menijo, naj jim pomoc zagotovijo drugi (pi,5, 6, 7, 8). Iz rezultatov je razvidna razlika med dvojezicno šolo in drugimi šolami. Sprejemanje drugacnosti je poseben problem na narodnostno mešanem obmocju.
Vpliv materialnega stanja in izobrazbe staršev na izbiro prijateljev
Kar polovica anketiranih dijakov meni, da je pomembno ali celo zelo pomembno, kakšno je materialno stanje sošolcev, ko gre za odlocitev o tem, s kom se bodo družili, izobrazba njihovih staršev pa na izbiro prijateljev ne vpliva (pi, 9, 10).
Izkušnje dijakov o doživljanju diskriminacije
Kar 70% dijakov je že doživelo razlikovanje, zapostavljanje, posmehovanje in druge oblike diskriminacije. Izjema so dijaki na SPTŠ, kjer omenjenega ravnanja ne zaznavajo kot diskriminacije, iz cesar lahko sklepamo, da se jim to zdi »normalen« pojav in sestavni del družbenega dogajanja. Diskriminacijsko ravnanje dijake tudi prizadene. Dijaki svoje težave vecinoma komu zaupajo. Vec kot polovica je takih, ki težave zaupajo svojim prijateljem, sledijo starši, nihce pa se v težavah najprej ne obrne na razrednike, druge ucitelje, ravnatelje ali svetovalno službo (pi, 11 do 17). Dijaki o tem tudi ne komunicirajo po blogih, facebooku, plaxu, iz cesar lahko sklepamo, da je diskriminacija resen problem, o katerem je težko spregovoriti.
Od anketiranih dijakov posebej izstopajo dijaki sPTŠ; razlog je najbrž spol, saj fantje niso tako obcutljivi na diskriminacijsko ravnanje ali pa tega pred sošolci seveda ne pokažejo.
Možnosti (ne)vključevanja dijakov v zunajšolske interesne dejavnosti
Na vprašanje, ali si lahko privošcijo ekskurzije, izlete in druge dejavnosti (glasbena šola, šport, tecaji tujih jezikov), ki so povezane s ^inancnimi sredstvi, je 50% dijakov navedlo, da nimajo ^inanc-nih težav, le 10% jih je menilo, da to za starše pomeni ^inancno breme (pi, 16, 17, 18). Nekoliko drugace so glede tega odgovarjali ucitelji, ki zaznavajo, da si dijaki sicer privošcijo dejavnosti, vendar zelo težko. Ugotovitev velja za vse šole v Pomurju (p2, 6, 7, 8). Iz tega lahko sklepamo, da dijaki niso odgovarjali realno. Razlog bi lahko iskali v tem, ker se sramujejo pred sošolci oziroma jim je neprijetno in nelagodno pokazati ali povedati, da nimajo denarja. Nekateri dijaki se morda niti ne zavedajo, da so starši v ^inancni stiski. Iz Izkušenj z roditeljskih sestankov naj omenim, da starši, vsaj nekateri, odkrito povedo, da imajo ^inancne težave.
Naj navedem še primer Iz prakse glede organizacije in Izvedbe maturantskih plesov. Starši za to prireditev žrtvujejo vse, kar premorejo, najemajo celo kredite, da lahko financirajo plesno prireditev za svojega otroka, da ga ne bi razocarali in da bi pokazali, da zmorejo toliko kot drugi. CCim šibkejši je socialni status staršev, toliko bolj si želijo v družbi pokazati, da ni tako. Torej se tudi starši pogosto sramujejo svoje revšcine.
(Ne)enaka obravnava dijakov s strani uiCiteljev
Dijaki zaznavajo, da ucitelji pogosto delajo razlike med dijaki in da imajo nekateri privilegije (60%). Po mnenju vecine anketiranih prihaja tudi pri udteljih do neenake obravnave dijakov glede ucnega uspeha. Vecina dijakov meni, da ucitelji dajejo prednost tistim, ki imajo boljši ucni uspeh. Na podobna vprašanja so odgovarjali tudi ucitelji, ki menijo, da z njihove strani ne prihaja do neenake obravnave dijakov, le 30% jih priznava, da se to vcasih vendarle dogaja. Glede dajanja prednosti dijakom z boljšim ucnim uspehom ucitelji pojasnjujejo, da so teh prednosti deležni dijaki, ki se udeležujejo raznih tekmovanj. Sklepamo lahko, da tako dijaki kot ucitelji vidijo problem neenake obravnave vsak s svojega zornega kota. Gotovo pa drži dejstvo, ki so ga navajali ucitelji, in sicer, da veliko casa posvetijo prav dijakom s slabšim ucnim uspehom, predvsem ko gre za popravljanje negativnih ocen in z dodatnim poukom. Torej so pravzaprav prikrajšani in v neenakem položaju dijaki, ki imajo povprecen ucni uspeh, in nadarjeni dijaki, ki bi lahko bolje napredovali, ce bi ucitelji zanje imeli vec casa.
Obojim, tako dijakom kot udteljem, primanjkuje tudi samokritike.
Spodbudno pa je zaznavanje dijakov, da se ucitelji prilagajajo in prisluhnejo potrebam posameznega dijaka, ki ima npr. ucne težave ali osebne probleme, kar sovpada tudi z mnenjem vecine eljev (pi, 20-24, P2, 9-12).
Vpliv drugaCCnih dijakov na ucCiteljevo vzgojno-izobraževalno delo
Drugacni dijaki za nekatere udtelje pomenijo oviro pri opravljanju njihovega dela (20%), za nekatere njihovo vzgojno-izobraže-valno delo zato ni nic drugacno (30 %) in kar precejšnjemu številu uciteljev (50%) pomenijo drugacni dijaki izziv za njihove nadaljnje dejavnosti (p2, 13, 14, 15). Vse anketirane šole pripravljajo individualne (osebne) izobraževalne nacrte (gin), vecinoma za dijake, ki imajo vec negativnih ocen oziroma ne dosegajo minimalnih standardov znanja, za dijake, ki imajo ucne ali druge osebnostne težave, in za dijake s posebnimi potrebami. Ti podatki so spodbudni, saj iz njih lahko sklepamo, da se na podrocju gin zadeve le premikajo v pozitivni smeri. Razlog je gotovo v uvajanju prenovljenih programov v poklicnem in srednjem strokovnem izobraževanju, kjer je vodenje priprava gin predpisana s šolskimi pravili.
Vzroki za slabše učne rezultate učencev in dijakov v Pomurski regiji
Analiza anketnega vprašalnika je pokazala, da tako dijaki kot ucitelji vidijo vzroke za slabše ucne rezultate dijakov v primerjavi z vrstniki iz drugih regij Slovenije zelo raznoliko. Skoraj polovica dijakov meni, da nimajo dovolj motivacije in vztrajnosti za ucenje, sledijo brezposelnost staršev in slab socialni status v družini (20 %), izostanki od pouka (15 %), slaba gospodarska razvitost regije (15%), slabe materialne razmere šole. Nizka stopnja izobrazbe staršev in premalo strokovno usposobljeni ucitelji po mnenju dijakov ne predstavljajo problema (pi, 25, 26). Z razliko od dijakov pa ucitelji vidijo vzroke za slabši ucni uspeh prav v nizki stopnji izobrazbe staršev in v slabem socialnem statusu družine (50%), sledijo slaba motivacija dijakov za ucenje (20%), slaba gospodarska razvitost regije (15%), izostanki od pouka (10%), slabše materialne razmere šole pa se jim za ucni uspeh ne zdijo bistvene. Tako kot dijaki tudi ucitelji ne vidijo vzroka za slabši ucni uspeh v premajhni strokovni usposobljenosti uciteljev (p2, 17).
Odgovornost za zmanjševanje razlik v znanju je po mnenju anketiranih dijakov in uciteljev enakomerno porazdeljena na dijake, ki bi se morali bolj potruditi, na šolo, saj bi morala vsaka šola sama poskrbeti za višjo raven znanja, ter na Ministrstvo za šolstvo in šport ter druge državne institucije, in to v enakih deležih odgovornosti (pi, 26; P2, 18).
Iz ugotovitev lahko sklepamo, da dijaki vidijo vzroke predvsem pri sebi, torej so dokaj kriticni do svojega odnosa do ucenja. Dijaki tudi ne poznajo širšega družbenega problema in nimajo dovolj znanja o tem, kako sta gospodarska razvitost in izobrazbena struktura med seboj povezani. (Če ni dovolj visoko izobraženega kadra, gospodarstvo ne more biti uspešno in nasprotno, ce imamo visoko izobražen kader, ki nima zaledja v gospodarsko uspešnih podjetjih, ostane regija nerazvita oziroma zaostaja v razvoju. Zato se dogaja, da usposobljeni kader odhaja iz Pomurske regije in se zaposluje v osrednji Sloveniji ali celo v tujini, ker v domaci regiji ne vidi možnosti za napredovanje in kariero. In tako smo spet na zacetku, zacarani krog nerazvitosti gospodarstva in slabše izobrazbene strukture se tako nadaljuje.
Ucitelji so v anketnih vprašalnikih zapisali svoje komentarje, v katerih opozarjajo predvsem na problem oddaljenosti regije od centra, kar vpliva na to, da se ne morejo udeleževati razlicnih oblik izobraževanja, saj za to potrebujejo veliko casa, odsotni so od pouka, posledica so nerealizirane ure. Ne smemo pa prezreti tudi ^inancnega vidika izobraževanja uciteljev.
Povezanost slabših učnih rezultatov s kršitvami pravice do enakih možnosti
Po mnenju tretjine anketiranih dijakov pomenijo slabši ucni rezultati kršitev pravice do enakih možnosti, vec kot polovica dijakov pa ne ve, ali gre za kršitev pravic ali ne (pi, 27). Anketirani ucitelji vecinoma menijo, da slabših ucnih rezultatov ne moremo povezovati s kršitvami pravice do enakih možnosti, nekaj pa je takih, ki ne vedo, ali slabši ucni rezultati pomenijo tudi kršitve pravice do enakih možnosti ali ne (p2, 19).
Ravnateljeve spodbude za spoštovanje raznolikosti in pocCutje dijakov in uCCiteljev na šoli
Ucitelji na sptš, dsšl in ešms so le redko deležni spodbud vodstva, nekateri celo nikoli. Sicer pa se vecina dijakov na svojih šolah
počuti dobro, izstopa gfml, kjer se počutijo zelo dobro, in dsšl, kjer se več kot 20 % dijakov počuti slabo (pi, 29).
Podobne so ugotovitve iz ankete učiteljev (p2, 20, 21), iz česar lahko sklepamo, da obstaja tesna povezanost med počutjem in odnosom do spoštovanja raznolikosti. CCim boljše je vzdušje na šoli, toliko bolj učitelji spodbujajo raznolikost in dijaki se bolje počutijo.
Za spodbujanje raznolikosti je potrebno uspešno sodelovanje ne le med dijaki in učitelji, pač pa tudi med ravnateljem in učitelji, saj ti potrebujejo njegovo podporo in priznanje za svoje delo. Učinkovitost učiteljevega vzgojno-izobraževalnega dela je močno odvisna od stila vodenja, za katerega se zavzema ravnatelj v svojem kolektivu, in tega pri uresničevanju zastavljenih čiljev ne smemo spregledati.
Spodbujanje koristi raznolikosti
Za preprečevanje razlikovanja je potrebno dosledno spoštovanje dokumentov o človekovih pravičah in šolske zakonodaje. Toda to je le prvi korak k morebitnim ukrepom za spodbujanje raznolikosti. Da bi dosegli čilje, torej izoblikovali take družbene odnose, v katerih naj ne bi prihajalo do diskriminačije, se moramo potruditi vsi, ki smo kompetentni za vzgojo in izobraževanje otrok, da bi postali odrasle in odgovorne osebe.
Ključni dejavniki za spodbujanje in sprejemanje raznolikosti:
1.	vzgoja za vrednote;
2.	učenje in ozaveščanje o temeljnih človekovih pravičah in svoboščinah;
3.	krepitev pravne zavesti in pravne kulture.
Kako spodbujati in sprejemati raznolikost?
Najprej je treba ugotoviti, kakšno je dejansko stanje glede raznolikosti na šoli, in ohraniti tisto, kar je že bilo storjenega in se je pokazalo kot dobra praksa. Zastaviti si moramo čilje, poti in ukrepe za njihovo uresničevanje. Šele nato začnemo načrtovati dejavnosti in izdelamo akčijski načrt. Realizirane dejavnosti evalviramo in ugotavljamo njihovo učinkovitost.
Raznolikost lahko krepimo v vseh segmentih vzgojno-izobraže-valnega dela. V pročes izobraževanja vključujemo različne učne strategije, in sičer že pri pripravi grobih in ^inih kurikulov oziroma v letnih pripravah, pri izvajanju interesnih dejavnosti in obveznih
izbirnih vsebin ter pri projektnih tednih. Prav slednji dajejo veliko možnosti za vzpostavljanje dobrih medCloveških odnosov in priložnosti za sprejemanje drugaCnosti.
Posebno vlogo pri krepitvi raznolikosti pa imajo gotovo osebni oziroma individualni izobraževalni naCrti (gin), ki pa jih veCi-noma pripravijo le za dijake s posebnimi potrebami in za tiste, ki imajo uCne ali druge težave. gin je instrument individualizacije, ki dijaku omogoCa, da svoje delo naCrtuje po lastnih zmožnostih, željah in potrebah. Hkrati omogoCa sodelovanje dijaka z uCitelji in starši in spodbuja komunikacijo. Priprava gin je za spodbujanje raznolikosti izjemno pomembna, saj se v njem zrcali posameznik - individuum z vsemi svojimi lastnostmi in v vsej svoji drugaCnosti ter hkrati kot sestavni del heterogene skupine.
Smiselno bi bilo, da bi vsak dijak sam pripravil svoj osebni izobraževalni naCrt, uCitelj naj bi bil le njegov mentor. O tem seveda odloCa ravnatelj, ki je pristojen za sprejemanje šolskih pravil ocenjevanja, pri Cemer mora najti konsenz z uCitelji, da ti ne bi bili dodatno obremenjeni z administrativnimi opravili.
Odgovornost šole, državnih in drugih ustanov in posameznikov za spodbujanje raznolikosti
Za spodbujanje raznolikosti je potrebno sodelovanje vseh, ki skrbijo za vzgojo in izobraževanje otrok in dijakov. Zagotavljanje pogojev za enako obravnavanje vseh dijakov in prepreCevanje diskriminacije ni le odgovornost staršev, uCiteljev in šole, temveC vseh državnih in drugih ustanov ali posameznikov. Vzgoja za vrednote, krepitev pravne zavesti in kulture ter ozavešCanje o Clovekovih pravicah je del širše družbene vloge, ki jo je treba naCrtovati na nacionalni ravni in ne le kot sestavino vzgojno-izobraževalnega dela.
Starši in skrbniki so tisti, ki bi morali biti svojim otrokom zgled in ki so dolžni poskrbeti za njihov skladni osebnostni razvoj. Prav oni svojega otroka najbolje poznajo in vplivajo na to, kako ga bodo vzgojili in katere vrednote mu bodo privzgojili. Zato se morajo ves Cas, ko je njihov otrok vkljuCen v razliCne oblike izobraževanja, aktivno vkljuCevati v dejavnosti šole. Starše pa mora ozavešCati ne le šola, ampak tudi širša družbena skupnost.
Sami dijaki imajo lahko v okviru oddelCne in dijaške skupnosti velik vpliv na medsebojne odnose. V osnovnih šolah se uCenci vkljuCujejo v otroški parlament, v srednješolskem izobraževanju pa imajo ali bi morali imeti na vsaki šoli varuha dijakovih pravic,
ki bi bil dolžan ukrepati vselej, ko bi na šoli zaznal probleme v zvezi z diskrimina čijo.
Šola. Kadar se otrok vklju či v poklično in srednješolsko izobraževanje, je njegova osebnost pravzaprav že izoblikovana, sledita le še nadgradnja v osebnostnem razvoju posameznika in usmerjanje. Tako je učitelj lahko za dijaka le mentor in oseba, za katero ve, da se nanjo lahko zanese in ji zaupa, kadar zaide v stiske in težave. Vsak u čitelj posebej lahko pri svojem predmetu/programski enoti vzporedno z u čnimi vsebinami spontano in nevsiljivo tudi vzgaja. Že pri pripravi kurikulov oziroma v letnih pripravah bi moral načrtovati tudi integrirane klju čne kompeten če oziroma kompeten če za vseživljenjsko u čenje.
Tudi razredniki imajo v okviru razrednih ur veliko možnosti, da se z dijaki pogovorijo o težavah in iš čejo skupne rešitve za preprečevanje razlikovanja in zapostavljanja. Z vsakim dijakom spremljajo njegov osebni izobraževalni načrt, ga skupaj z njim dopolnjujejo in ugotavljajo, ali se zastavljeni čilji uresničujejo. U čitelji imajo na voljo publika čije, priro čnike in druga učna gradiva, s po-mo čjo katerih lahko izvajajo dejavnosti, ki spodbujajo raznolikost.
Na u čiteljskih zborih, še posebej oddelčnih oziroma programskih učiteljskih zborih (puz-i), lahko sodelujo či, če se redno sestajajo (tedensko, mese čno), sproti spremljajo in ugotavljajo, kaj bi bilo treba storiti. Vsak posamezni u čitelj ne more delovati zase, tudi razrednik ne, pa č pa je nujno potrebno sodelovalno delo. U čitelji se sre čujejo na pedagoških in tematskih konferen čah, se udeležujejo različnih oblik usposabljanj znotraj in zunaj kolektiva. Posebno vlogo imajo svetovalni delavči, saj najbolje od vseh poznajo posebnosti posameznega dijaka.
Ravnatelji so seveda tisti klju čni segment, brez katerega zastavljenih čiljev ni mogo če uresni čevati. U čitelji pri uvajanju projektov najprej potrebujejo ravnateljevo podporo in predvsem njegovo zaupanje, da delajo dobro. Ravnatelji morajo upoštevati, da morajo učitelji vložiti veliko prizadevanj in tudi svojega prostega časa za izvedbo dejavnosti in projektov. In ve čina dejavnosti tudi ^inan čno ni podprtih. Zato bi moral ravnatelj, ki opravlja tudi vlogo menedžerja, s ^inan čnimi sredstvi gospodariti tako, da bi dejavnosti in projekte za spodbujanje raznolikosti vsaj deloma ^inan čno ovrednotil. V okviru Eu se izvajajo razni projekti in šole se lahko prijavijo na razpise ter si tako zagotovijo dodatna ^inan čna sredstva.
Država in njene institu čije bi morale z ustrezno zakonodajo (pozitivna diskriminačija za zmanjševanje razlik v tistih segmentih
družbenih odnosov, kjer so razlike najvecje), z vlaganjem denarnih sredstev za oživitev gospodarskega razvoja in odpiranjem novih delovnih mest zagotavljati pravico do enakih možnosti izobraževanja in zaposlovanja za vse. Denarna pomoc manj razvitim regijam je namrec lahko le prehodnega znacaja, potrebni so dolgo-rocni ukrepi na nacionalni ravni, da se bodo razlike postopoma zmanjšale ali odpravile.
Tudi nevladne organizacije in ostale institucije lahko s svojimi dejavnostmi veliko prispevajo k spodbujanju raznolikosti na vseh ravneh družbe.
Sklep
Analiza anketnih vprašalnikov je pokazala, da se na naših šolah še vedno pojavlja diskriminacija, zato bo treba narediti vse, da bomo razlikovanje in neenakosti zmanjšali in postopoma odpravili.
Že na zacetku šolskega leta bi morala šola pripraviti akcijski nacrt za dejavnosti, s katerimi bo vzpodbujala in krepila raznolikost, in sicer kot sestavino letnega delovnega nacrta. Možnosti je veliko, ne le v samem ucnem procesu, temvec tudi v okviru interesnih dejavnosti, pri obveznih izbirnih vsebinah, projektih (npr. Evropske unije) in v sodelovanju z razlicnimi zunanjimi institucijami.
Glede na ugotovitve iz raziskave so dejavnosti, ki ustvarjajo enake možnosti za vse ucence oziroma dijake, nujno potrebne. Posebno pozornost bo treba nameniti dijakom iz socialno šibkih družin in tistim, ki so kakorkoli drugacni (Romi, dijaki s posebnimi potrebami). Pri tem imajo kljucno vlogo ravnatelji, ki v enakopravnem sodelovanju s sodelavci sprejemajo koncne odlodtve. Morda bodo naleteli na nejevoljo, odpor in kritiko udteljev, saj zavzemanje za raznolikost pomeni tudi dodatno delo, žrtvovanje prostega casa, kar kratkorocno negativno vpliva na zadovoljstvo uciteljev, toda dolgorocno lahko zanesljivo pricakujemo ucinko-vitost in pozitivne rezultate. Z ustrezno motiviranostjo uciteljev, predvsem z ustvarjanjem pozitivne klime v kolektivu in primernih medcloveških odnosov, in tudi z vecjim upoštevanjem potreb delavcev - uciteljev ter z usposabljanjem za krepitev raznolikosti pa bo ravnateljem udtelje uspelo pritegniti k sodelovanju. Bistvenega pomena pri tem je, da ravnatelj uciteljem zaupa in jim omogoci samostojno in odgovorno izvajanje nalog.
Prav tako je ravnatelj tisti, ki je dolžan ukrepati v primeru kršitev, ki se pojavljajo glede neenakosti v odnosu med ucenci ozi-
roma dijaki in ucitelji in med samimi dijaki, pri cemer je treba obravnavati vsak primer posebej, in to z veliko razumevanja in tenkocutnosti. Zavzemanje za raznolikost bi moralo postati prednostna naloga vsakega zaposlenega na šoli.
Za zmanjševanje in preprecevanje neenakosti bo gotovo treba narediti še veliko. Vsekakor pa šola pri tem potrebuje tudi podporo širše družbene skupnosti. Zato smo vsi, ki skrbimo za vzgojo in izobraževanje otrok, da bi ti postali zrele in odgovorne osebe, dolžni ustrezno ukrepati. Šele ko ljudje poznamo in razumemo svoje pravice, se lahko zanje tudi zavzemamo. Ucenje in ozavešcanje o temeljnih clovekovih pravicah in svobošcinah zato ni le vloga šole, pac pa je potrebno v vseh segmentih družbe. Veliko vec bi se morali pogovarjati o problematiki in spremljati aktualna dogajanja na tem podrocju. Nauciti se moramo biti bolj strpni in spoštljivi do drugacnih in spodbujati raznolikost zaradi koristi, ki jih prinaša. Prizadevati si moramo, da bi ustvarili pogoje za enako obravnavo vsakega posameznika in tako zagotavljali dobre medcloveške odnose.
Literatura
Bakyayita, J., ur. 1999. Postavi se za svoje pravice. [Murska Sobota:] Pomurska založba.
Konvencija o otrokovih pravicah. 2002. Ljubljana: Slovenski odbor za Unicef.
Leksikon Cankarjeve založbe. 1998. Dop. 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Pereni^, A., M. Juhart, P. Grilc, B. Kuzma in A. Igličar. 2004. Uvod v pravo. Ljubljana: dzs.
Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. Uradni list Republike Slovenije, št. 115/2003, 65/2005.
Schneider, W., in V. Potočnik. 2005. Gospodarsko poslovanje 4. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva.
Strojin, M. 1995. Položaj otroka v Sloveniji danes. Ljubljana: Slovenski odbor za Unicef.
Priloga 1: Anketni vprašalnik za dijake
Pozdravljen/-a!
Na šolah si prizadevamo za preprečevanje neenakosti in razlikovanja učencev in dijakov, toda zavedamo se, da bo na tem področju treba še marsikaj storiti, saj še vedno prihaja do različnih oblik diskriminacije. Pred tabo so anketna vprašanja, s katerimi nam boš pomagal/-a ugotoviti dejansko stanje v zvezi z diskriminacijo. Zato te prosimo, da odgovoriš
na vprašanja tako, da obkrožiš odgovore, s katerimi se strinjaš. Anketa je anonimna!
1.	Spol: M Ž
2.	Starost:_let
3.	Šola:_
4.	Ali meniš, da na tvoji šoli prihaja do diskriminacije - razlikovanja glede na barvo kože, spol, narodnost, vero, prepriccanje ali katero kolidrugo lastnost?
a) pogosto b) včasih c) nikoli
5.	Ali bi sprejel/-a za svojega prijatelja/-ico dijaka/-injo, ki je kakorkoli druga^en/-na od tebe (npr. drugacne narodnosti, Rom idr.)?
a) da, brez pomislekov b) da, z nekoliko pomisleki c) ne bi ga/je sprejel/-a
6.	Ali imaš oz. si imel/-a v osnovni šoli sošolca/-ko, ki je ucenec oz. dijak s posebnimi potrebami?
a) da b) ne
7.	CCe si na prejšnje vprašanje odgovoril/-a z da, kakšen je tvoj odnos do takih dijakov? (Možnih je vec odgovorov.)
a) se mi smilijo b) se mi zdijo manj vredni c) cenim jih bolj kot druge d) sprejemam jih enako kot vse druge dijake e) taki dijaki me sploh ne zanimajo
8.	Ali bi dijaku s posebnimi potrebami ponudil/-a prostovoljno pomoc? a) da, vedno b) da, le pod določenimi pogoji c) ne, naj jim pomoc zagotovijo drugi
9.	Ali je pri izbiri tvojih prijateljev/prijateljic pomembno, kakšno je njihovo materialno oz. premoženjsko stanje?
a) da, to je zelo pomembno b) da, to je pomembno c) ne, to ne vpliva na izbiro prijateljev
10.	Ali je pri izbiri tvojih prijateljev/prijateljic pomembno, kakšna sta izobrazba in poklic njihovih staršev?
a) da, to je zelo pomembno b) da, to je pomembno c) ne, to ne vpliva na izbiro prijateljev
11.	Ali se ti je že kdaj zgodilo, da te je kdo zapostavljal, se ti posmehoval, te »šikaniral« ipd.?
a) da b) ne
12.	CCe si na prejšnje vprašanje odgovoril/-a z da, ali te takšno ravnanje prizadene?
a) da, zelo b) da, nekoliko c) ne, za to se sploh ne zmenim
13.	CCe si diskriminiran/-a, ali komu zaupaš, da so bile tvoje pravice kršene?
a) ne b) da
14.	CCe si na prejšnje vprašanje odgovoril/-a z da, izberi tistega, ki bi mu o tem najprej povedal/-a:
a) prijatelju/-ici b) staršem c) razredniku/razredniccarki d) drugim ucciteljem e) ravnatelju f) svetovalni službi g) komuniciral bi na blogih, facebooku h) drugo
15.	Ali učitelji ukrepajo, ce ugotovijo, da prihaja do razlikovanja oz. diskriminacije?
a) da b) ne
16.	Ali se vkljucuješ oz. si se v osnovni šoli vkljuceval/-a v različne zunajšolske interesne dejavnosti, kot so npr. glasbena šola, šport, ples, tecaji tujih jezikov idr.?
a) da b) ne
17.	(Ce si na prejšnje vprašanje odgovoril/-a z ne, kje je razlog za to? a) ker me ne zanimajo b) ker zanje nimam ^asa c) ker mi niso dostopne d) ker nimam denarja e) drugo
18.	Ali si flnan^no lahko privoščiš ekskurzije, izlete, potovanja ipd.? a) da, saj nimam finančnega problema b) da, vendar zelo težko c) ne, ker je to veliko flnancno breme za starše
19.	Ali meniš, da je tvoj odnos do diskriminiranih: a) odgovoren b) neodgovoren
20.	Ali meniš, da učitelji delajo razlike med dijaki in da imajo nekateri dijaki/dijakinje privilegije?
a) da, to se pogosto dogaja b) da, to se dogaja, vendar bolj poredkoma c) ne, do tega sploh ne prihaja
21.	Ali prihaja do neenake obravnave dijakov/dijakinj s strani učiteljev glede ucnega uspeha?
a) da, pogosto b) da, včasih c) ne, nikoli
22.	(Ce si na prejšnje vprašanje odgovoril/-a z da, komu učitelji dajejo prednost?
a) dijakom, ki imajo boljši u^ni uspeh b) dijakom, ki imajo povprečen ucni uspeh c) dijakom, ki imajo slabši u^ni uspeh
23.	Ali učitelji dajejo dijakom/dijakinjam možnosti, da izrazijo svoja mnenja, skrbi, pomisleke?
a) pogosto b) včasih c) nikoli
24.	Ali se ucitelji prilagajajo in prisluhnejo potrebam posameznega dijaka, ki ima npr. ucne težave ali osebne probleme?
a) vedno b) redko c) nikoli
25.	Kje so po tvojem mnenju vzroki za slabše u^ne rezultate učencev in dijakov v Pomurski regiji v primerjavi z vrstniki z drugih obmocij Slovenije? (Možnih je ve^ odgovorov.)
a) slaba gospodarska razvitost regije b) brezposelnost staršev, slab socialni status c) nizka stopnja izobrazbe staršev d) slabi materialni pogoji/slabe materialne razmere šole e) premalo
strokovno Izobraženi ucitelji f) dijaki nimajo dovolj motivacije za uccenje g) preveliko število izostankov od pouka h) drugo:_
26.	Kdo bi po tvojem mnenju moral najvec narediti za zmanjševanje razlik v znanju pomurskih učencev in dijakov v primerjavi z učenci in dijaki drugih območij Slovenije?
a) Mšš in druge državne institucije b) vsaka šola bi morala sama poskrbeti za višjo raven znanja c) dijaki sami bi se morali bolj potruditi
27.	Ali meniš, da pomenijo slabši u^ni rezultati tudi kršitev pravice enakih možnosti izobraževanja za vse?
a) da b) ne c) ne vem
28.	Ali se ti diskriminacija zdi problem današnje družbe?
a) da, to je zelo velik problem b) da, vendar ni zaskrbljujoče c) ne, to se mi sploh ne zdi problem
29.	Kako se počutiš na svoji šoli?
a) zelo dobro b) dobro c) slabo d) zelo slabo Hvala za sodelovanje!
Priloga 2: Anketni vprašalnik za uiSitelje
Spoštovani/-a!
Sem Bernarda Kuzma, učiteljica na Ekonomski šoli Murska Sobota, in pripravljam referat na temo Razlikovanje lahko boli. Kljub temu da si učitelji prizadevamo za cim boljše počutje dijakov na naših šolah, še vseeno prihaja do neenakosti in razlikovanja, zato bi rada ugotovila, kakšno je dejansko stanje na tem področju.
Vljudno prosim, da odgovorite na zastavljena vprašanja. Anketa je anonimna.
1.	Spol: M Ž
2.	Starost:_let
3.	»Za raznolikost. Proti diskriminaciji.« je informativna kampanja v okviru Eu. Ali poznate njene cilje?
a) s cilji nisem seznanjen/-a b) sem že slišal/-a zanje c) s cilji sem zelo seznanjen/-a d) cilje uresnicujem pri svojem delu
4.	Ali menite, da na vaši šoli prihaja do razlikovanja glede na barvo kože, spol, narodnost, vero, prepricanje ali katerokoli drugo lastnost?
a) pogosto b) včasih c) nikoli
5.	Kaj storite, ce ugotovite, da prihaja do diskriminacije med dijaki ali med dijaki in ucitelji?
a) s problemom se soocim in se pogovorim z dijaki b) s problemom se soocim in se pogovorim z dijaki, starši in obvestim svetovalno službo c) o problemu le obvestim ravnatelja in
svetovalno službo d) problem pustim nerazrešen in se obnašam, kot da se ni nič zgodilo e) drugo:_
6.	Ali se dijaki vaše šole vključčujejo v različne zunajšolske interesne dejavnosti in dejavnosti, ki jih izvajate na šoli kot prosto izbiro dijaka?
a) da, v velikem številu b) da, toda v manjšem številu č) ne, takih dejavnosti ne ponujamo
7.	CCe se v interesne dejavnosti vključuje le manjše število dijakov, kje je po vašem mnenju razlog za to? Interesne dejavnosti:
a) dijakov ne zanimajo b) dijakom niso dostopne č) dijaki jih ne potrebujejo
8.	Ali si dijaki vaše šole flnan^no lahko privoščijo ekskurzije, izlete, potovanja ipd.?
a) da, saj večinoma nimajo finančnih težav b) da, vendar zelo težko č) ne, ker je to veliko flnan^no breme za starše
9.	Ali prihaja z vaše strani do neenake obravnave dijakov/dijakinj, ali dijake/dijakinje tudi sami neenako obravnavate glede na učni uspeh?
a) pogosto b) včasih č) nikoli
10.	CCe ste na prejšnje vprašanje odgovorili z da, katerim dijakom dajete prednost?
a) dijakom, ki imajo boljši u^ni uspeh b) dijakom, ki imajo povprečen učni uspeh č) dijakom, ki imajo slabši u^ni uspeh
11.	Ali dajete dijakom možnosti, da izrazijo svoja mnenja, skrbi, pomisleke?
a) pogosto b) včasih č) nikoli
12.	Ali se prilagajate in prisluhnete potrebam posameznega dijaka, ki ima npr. u^ne težave ali osebne probleme?
a) vedno b) redko č) nikoli
13.	Ali pomenijo drugačni dijaki (npr. tisti s posebnimi potrebami) za vas:
a) oviro pri opravljanju vzgojno-izobraževalnega dela b) izziv za nadaljnje dejavnosti č) moje delo zaradi takih dijakov ni nič drugačno
14.	Ali na vaši šoli pripravljate in vodite individualne oziroma osebne izobraževalne načrte?
a) da b) ne č) ne vem
15.	CCe ste na prejšnje vprašanje odgovorili z da, ali individualne načrte vodite: (Možnih je več odgovorov.)
a) za vsakega dijaka, ne glede na u^ni uspeh b) za dijake, ki imajo več negativnih očen ali ne dosegajo minimalnega standarda znanj č) za dijake, ki imajo u^ne in druge osebnostne težave d) za dijake s posebnimi potrebami e) drugo
16.	Ali se vam diskriminacija zdi problem današnje družbe?
a) da, to je zelo velik problem b) da, vendar ni zaskrbljujoče c) ne, to se mi sploh ne zdi problem
17.	Kje so po vašem mnenju vzroki za slabše ucne rezultate učencev in dijakov v Pomurski regiji v primerjavi z vrstniki iz drugih obmocij Slovenije? (Možnih je ve^ odgovorov.)
a) slaba gospodarska razvitost regije b) brezposelnost staršev, slab socialni status c) nizka stopnja izobrazbe staršev d) slabi materialni pogoji šole/slabe materialne razmere šole e) premalo strokovno izobraženi ucitelji f) dijaki nimajo dovolj motivacije za učenje g) preveliko število izostankov od pouka h) drugo:
18.	Kdo bi po vašem mnenju moral najvec storiti za zmanjševanje razlik v znanju pomurskih učencev in dijakov v primerjavi z učenci in dijaki drugih območij Slovenije?
a) Mšš in druge državne institucije b) vsaka šola bi morala sama poskrbeti za višjo raven znanja c) dijaki sami bi se morali bolj potruditi
19.	Ali menite, da pomenijo slabši u^ni rezultati tudi kršitev pravice enakih možnosti izobraževanja za vse?
a) da b) ne c) ne vem
20.	Ali ravnatelj na vaši šoli spodbuja raznolikost? a) zelo pogosto b) pogosto c) redko d) nikoli
21.	Kako se počutite na šoli?
a) zelo dobro b) dobro c) slabo d) zelo slabo (Ce želite, dodajte, prosim, še kakšno svoje mnenje. Hvala za sodelovanje!