CENE AVGUŠTIN 
Andrej Pavlovec 
(1929-1995) 
Če ne bi bila usoda tako neizprosna, 
bi z Andrejem Pavlovcem, umetnostnim 
zgodovinarjem, muzealcem, likovnim 
kritikom in dolgoletnim ravnateljem 
Loškega muzeja letos skupaj praznovali 
sedemdesetletnico njegovega plodnega 
življenja. Rojen je bil 15. aprila 1929 v 
Ljubljani kot sin slovenskega slikarja 
Franceta Pav lovca. Po opravljeni diplomi 
na umeinosinozgodov inskem oddelku 
Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1956 
je nastopil službo v Skofji Loki kot rav 
natelj tamkajšnjega muzeja, ki je takrat še 
domova! v tesnih prostorih Puštalskega 
gradu. Ko so bili leta 1959 muzeju do 
deljeni prostori na Loškem gradu, se je z vso mladostno zagnanostjo lotil ureditve 
in dopolnjevanja muzejskih zbirk z namenom, tla bi ob sodelovanju Muzejskega 
društva, katerega dolgoletni tajnik je bil. kar najbolj nazorno prikazal oblike in način 
življenja na območju loškega gospostva od nastanka freisinške posesti do današnjih 
dni. Ob sodelovanju domačinov sta se loški zbirki nekoliko pozneje pridružili spe 
cializirani zbirki v Železnikih in Zireh, kmalu zatem pa se je Andreju Pavlov cu pos 
rečilo zbrati tudi vrsto Groharjevih mladostnih del in jih predstaviti v slikarjevem ro 
jstnem kraju Sorici (1960). Že leta 1962 je bila na loški grajski vrt prenesena iz Puštala 
Skoparjeva kmečka hiša. kot pivi zarodek muzeja na prostem v slovenskem pros 
toru. Hišo so v naslednjih letih dopolnili tudi drugi objekti, značilni za kmečko 
gospodarstvo loškega okoliša. Muzej v Skofji Loki se je tako v nekaj letih razvil v 
eno najbolj obiskanih in po sodobnih načelih urejenih muzejskih ustanov pri nas. 
pri čemer je veljal poseben poudarek pedagoškemu delti. Urejene zbirke, stalna 
vodstva po muzeju in občasnih razstavah in še posebej t. i. pedagoške učne ure so 
privabljale obiskovalce iz vse Slovenije in od drugod. Loški muzej je postal pravi 
muzej odprtih vrat. 
Z ureditvijo galerijskih prostorov na Loškem gradu leta 1965 se je muzejski de 
javnosti pridružila tudi galerijska, ki je počasi zorela že od leta 1960 in je postala naj 
pomembnejše področje Pavlovčevega dela ob trdnem prepričanju, da mora muzej 
447 
I.OSKIR.\y.<;uun /<> 
spremljali tudi utrip sodobnega življenja in da so likovne in druge občasne razstave 
enako potrebne kot druge muzejske postavitve. S številnimi, dobro pripravljenimi 
razstavami se je muzej v Skofji Loki razvil v eno najpomembnejših likovnih središč 
pri nas. V galeriji na Loškem gradu so se desetletja dolgo vrstile razstave del naših 
in tujih likovnih umetnikov. V letih, ko so se mnoge galerije pritoževale nad slabim 
obiskom, so otvoritve na gradu privabljale številne ljubitelje likovne umetnosti iz vse 
Slovenije, še posebej iz Ljubljane, /a kritje stroškov razstav je Andrej Pavlovec znal 
animirati domače in tuje poslovneže in kot eden prvih pri nas uvedel sponzorstvo 
kot način financiranja kulturnih prireditev. 
Galerijskih prostorov Andrej Pav lovce ni namenjal samo poklicnim umetnikom; 
v njih so razstavljali in se oblikovali tudi nadarjeni samorastniki, ki jim je Andrej rad 
posredoval svoje znanje in izkušnje ali že pokojnim orisal njihovo življenjsko in 
umetniško pot. Tudi nekateri danes priznani likovni ustvarjalci so zrasli prav ob nje 
govem mentorstvu, ki se je udejanjalo po vsej Sloveniji. Tako poklicne kot samorast-
niške likovnike je povezal v Veliki Groharjevi koloniji v prepričanju, da je prav loš 
ki svet z Groharjem in Šubici ena od zibelk slovenskega slikarstva, in s tem ustvaril 
eno najbolj odmevnih likovnih kolonij pri nas. Pozabil ni niti na najmlajše, ki so v 
Mali Groharjevi koloniji našli idealen prostor za svoje prve stvaritve'. Za delo na 
muzejskem in galerijskem področju je Andrej Pavlovec leta 1982 prejel Valvasorjevo 
nagrado. 
Ob stalnem stiku z ustvarjalci, ob razstavah, v številnih likovnih kolonijah, ki jih 
je vodil v najrazličnejših krajih Slovenije, in ob drugih likovnih srečanjih se je Antlrej 
Pavlovec razvil v enega najvidnejši!) likovnih kritikov pri nas. Poznamo ga kot pis 
ca komaj preštevnih člankov, likovnih ocen. razmišljanj, uvodov v kataloge itd. Do 
likovnikov, o katerih je pisal, je imel vodno prijateljski odnos. Nikoli se ni izogibal 
poglobljenemu razgovoru z razstav ljaleem. saj je bilo le tako mogoče prav razumeti 
in oceniti njegovo delo. V likovnih prispevkih, ki jih je objavljal v različnih revijah, 
časopisih in samostojnih publikacijah (Loški razgledi. Snovanja. Naši razgledi. 
Sinteza, Sodobnost, Dolenjski razgledi. Delo. Gorenjski glas. Dnevnik. Železar itd.) 
je zaobjel izredno širok krog naših in tujih ustvarjalcev, s katerimi se je srečeval v 
Škotji Loki in v drugih slovenskih galerijah in razstav iščih. Naj omenim le tiste, ki jih 
navaja SB do leta 1976, v času Pav iovčevega najbolj aktivnega delovanja: 
Peter Adamič. Miroslav Adlešič. /vest Apollonio. Milan Batista. Marjan Belec, 
Dragica Belkovič. Gvidon Birolla, Pavle Bozovičar, Jure Cihlaf, Jože Ciuha, Dragica 
Čadež, Franc Gade/. Alojz Čampa, Peter Čeme, Vladislav Danč. Barbara Demšar. 
Anton Dolenc.Janko Dolenc. Miligoj Dominko. Marjan Dovjak. Danilo Emeršič,Jože 
Eržen, Rudi Gaberc. Jože Gašperšič, France Godec. Jože Gorinšek. Boštjan Guncar, 
Janez Hafner, Štefan llauko. Josep Hausev. Gabrijel Humek, Viljem Jakopin. Gustav 
Januš, Stane Jarm, Ivan Jenko. Alojz Jerčič. Boris Jesih. Peter Jovanovič, Marija 
Kaj/ar. Janez Kališnik. Marjan Keršič. Alenka Kham-Pičman. Lojze Kirbiš. Skupina 
Klas, Dore klemenčič-Maj. France Kokalj. Silvester Komel, Leon Koporc, Gojmir A. 
Kos, Janez Kovačič, Ione Kralj. Zorana Kristan. Tomaž Kržišnik. Saša Kump, Aladin 
Lanc, 'Ione Lapajne, Boris Lavrič. Kamilo Legat. Lojze Logar. Tone Logonder,Jovan 
Lukič, Viktor Magvar, Marino Mahnič, Ž. Majstorovič, Miha Maleš. Henrik Marchel. 
448 
AMiRVI PA\XO\"EC (1929- 1995) 
Jože Meglic. Franc Mesaric. Kiar Meško. France Mihelič. Merčin Novak, Franc 
Novinc, Zora Novšak. Polde Oblak. Marija Orthaber, Werner Tatschl, Jože Tisnikar. 
Greta Pečnik. Rudi Pergar. Lojze Perko. Dušan Petrič, Jože Peternel, Konrad 
Peternel, Anton Plemelj. Dora Plestenjak. [gor Pleško, Marjan Pliberšek, Marko 
Pogačnik, Albin Polajnar, Tanja Premk. Dušan Premrl. Polonca Puja, Janez Ravnik. 
Ljubo Ravnikar. Anton Repnik. Ignac Ribič. Evgen Sajevic, Boris Sajovic, Kun 
Schmidt. Janez Sedej. Maksim Sedej, Edi Sever, Rudi Simčič, Štefan Simonič, Stella 
Skopal. France Slana. Nejc Slapar. Viktor Snoj, Lojze Spacal, France Stare, Ive Šubic, 
Rajko Šubic. Lojze Tarfila. Tone Tomazin, Jaka Torkar. Vinko Tušek. Koman Ukmar. 
Viktor Unger. Janez Vidic. Zora Vladen-Zavrnik. Melita Vovk. Eva Wasikie\vicz 
Wolnicka. Franc Zupet-Krištof. Stane Žerko in drugi. Tako se je zvrstila pred nje 
govimi kritičnimi očmi malodane vsa srednja in mlada generacija takratnih sloven 
skih umetnikov, poleg njih pa kopica starejših likovnih ustvarjalcev, kot so Andrej 
Ramschissl. Matija Braclaška. Ivan Grohar. Riharcl Jakopič itd. Andrej Pavlovec je 
vrsto let za revijo Sinteza pripravljal likovno kroniko Gorenjske. Leta 1989 je sode 
loval pri izdaji obsežne monografije o Francetu Paviovcu in s spomini na očeta 
dopolnil biografijo tega pomembnega slovenskega slikarja. Pavlov čeva bibliografija 
je zelo obsežna in želeti je, da bi kdaj v prihodnje našla mesto tudi v Loških raz 
gledih. 
Andrej Pav lovec umetnikovega dela nikoli ni ocenjeval s suhim razumom. Po duši 
je bil slikar, tako kot njegov oče. Znal se je vživeti v psiho ustvarjalca. Imel je redek 
dar neposrednega podoživljanja in razumevanja umetniškega dela. Za oblikami je 
iskal vsebino, čustveno in razpoloženjsko ozračje, v- katerem je neko likovno delo 
nastalo. Prav v tem je bila moč njegove besede, ki jo je zaradi njene nezapletenos-
ti razumel vsakdo. Tako je tudi njegovo zadnje besedilo o slikarju in prijatelju 
Henriku Marchlu, ki ga je napisal dva dni pred svojo smrtjo ob slikarjevi razstavi v 
Vodnikovi domačiji v Ljubljani, a njene otvoritve ni dočakal. V katalogti k razstavi 
razgrinja svoje misli o vlogi in poslanstvu likovnega kritika: "Odnosa kritika do skri 
tih in velikih stvari slikarskega poklica ni mogoče razumeti, če ne poznašslikarjeve-
ga dela. njegovega razmišljanja, premišljevanja in njegove izpovedne moči. In če 
umetnik dolga leta vztraja na pozicijah iskrenega izpovedovanja svojega umet 
niškega čreda, potem mora tudi kritik verovati v slikarjem izpoved, ki jo moramo 
vrednotiti zaradi njene osebne iskrenosti in zvestobe ustvarjanju". 
449