L.Koželj:        Iz življenja živali
I.
Tolpa mestnih porednežev je postopala ob reki, ki je tekla skozi mesto. Na prisojnem bregu je ležal bolan pes. Mladi zlikovci so ugledali bolno ži-val, in ni se jim smilila.
»Ha!« vzklikne najstarejši izmed njih. »Vrzimo mrcino v vodo, da ne bo lenarila na solncu,«
Takoj zgrabita dva ubogo žival, ki se ni branila. Med vriščem in krohotom hudobnih dečkov štrbunk-ne pes v vodo.
Žival je bila slaba in ni mogla plavati. »Poginil bo v valovih«, se zveselijo zlobneži.
Voda je pa nesla psa mimo ribiške koče, koder je ždel močni ribičev Sultan. Ko ugleda potapljajo-čega se tovariša, skoči brž v vodo in ga privlcče na breg.
To je ugajalo brezsrčnim dečkom. Iznova po-grabijo bolnega psa, pa brž ž njim spet v vodo.
In še enkrat skoči Sultan po tovariša. Ko ga pa iztežka privleče na breg, se zakadi renčaje v zlob-neže in jih zapodi daleč od brega.
II.
Pri pose§tniku Ožbi so dobili tri mlade mačice, Stari Ožbe, znan skopuh, ni bil vesel čednih živalic. »Treh ne bom redil; preveč požre ta živad; le eno obdržim pri domu,« je rekel.
^^WSn^^^^^ ANGELČEK_________Leto 26  J
F              Nekega popoldne zanese dve mačici k narastle-    1
,mu potoku in ju vrže v dieročo vodo. Slabejša mačica se ni mogla upirati močnim valovom in je kmalu iz-ginila pod vodo. Druga, močnejša, je pa otepavala na vso moc, da bi se zdržala na vodi. Revica je žalostno mijavkala, kakor da prosi pomoči.
To mijavkanje je pa privabilo psico, ki je imela v bližini mladiče. Mačica se je borila z zadnjimi raočmi, da bi je .ne požrli valovi,
Brž skoči psica v vodo in prinese mačico na breg. Potem jo pa spravi vso mokro v svoj hlev in ,jo položi med svoje mladiče. Gojila jo je tako skrbno kakor svoje mlade, in mačica je čvrsta zrastla med    I psički.                                                                              I
III.                                     <flH
Pes je zvesta in poslušna žival. To je že prc-    a mnogokrat   pokazal,   zlasti   tudi v tej   vojski.    Pes spremlja  svojega  gospodarja  tudi  v  strelski  jarek; nc zmeni se za pokanje pušk, ne za grmenje topov. Tudi ne za žvižg krogel in kamenja.
Častnik, ki se je vrnil iz boja na oddih, je pri-povedoval  to-le:   Vzel   sem   psa s seboj na   bojišče.    ', Zvesto   me   je   spremljal   povsod   in   šel z menoj v strclski jarck, pa mi stal v najhujših bojih ob strani.
Po težkih bojih so poslali stotnijo za en čas navzad, da se odpočije in okrepča. Trije tovariši' — častniki smo si priredili bivališče v napol razstreljeni koči.
V  izbo brez oken in vrat smo nanosili slame zi. ležišče, v peči pa smo kurili in si kuhali. Ko smo si vse lepo uredili, smo polegli in trdno" zaspali.
V  tesni izbi poleg nas je bil pa priklenjen pes. Ponoči se jc užgala iz neznanih vzrokov koča.
Plamen je prasketal v podstrešju, in že je bila slam-nata streha vsa v plamenu.
Pes je opazil pretečo nevarnost, pa jc cvilil in se zaganjal proti nam spečim. Toda trudni se nismo zgenili. Nevamost je postajala večja in večja. Z vso silo  se   je  pes   strgal   z  verige  in  planil   k  meni,
glasno cvileč. Predramil sem se in videl, da je ves strop že v plamenu. Brž zbudim tovariša, in vsi trije zbežimo preplašeni v polsnu iz hiše. Komaj prihitimo pod milo nebo, se že udrc strop.                  ¦
Zvesti pes nam je rešil življenje.                        I
IV.                                    I
Sosedov Tinko je našel na vrtu pod jablano še negodnega liščka. Padel je revček iz gnezdeca. Po-foral ga je skrbno in zanesel v ptičnico, kjer je gojil že kanarčka in starega liščka. Uboga mlada stvarca |e bila lačna in ko je zagledala liščka, svojega so-rodnika, je brž milo začivkala. A stari lišček se ni zmenil zanjo.
Kanarček je pa urno skočil k posodici za hrafto, pa jo nabral v kljun in nesel mladiču.
Toda ta se je neznanca zbal in se je še tesneje stisnil v kot.
Ali glad je mučil revčka lc huje, in še bolj tožno je prosil. Stari lišček se pa še vcdno ni zmenil zanj.
Kanarčku je bilo slednjič hudo. Zagnal se je v starega liščka, pa ga kljuval tako dolgo, da se je ta
Svendar le  zdramil  in  začel  pitati  mladega   revčka. Mali lišcek je postajal od dne do dne močnejši in se je naposled hranil sam v veliko veselje dečkovo, ki je zelo ljubil ptičke.
I
^"          V pozni pomladi je nastalo hudo deževje.   Na-
livi so prisilili živalce, da so si iskale zavetja. Polž-slinar je prilezel do ulnjaka, da bi tu prevedril. Zlezel je v panj, da bi bil še bolj na varnem. Iztežka sc je prerinil skozi odprtino in je vdrl v čisto in snažno stanovanje pridnih čebelic.
Čebelice so bile zbrane doma, ker za pašo ni bilo ugodno vreme. Ko ugledajo pri vhodu slinarja, zbeže vse prestrašene pred njim. Brž se posvetujejo, kaj jim je storiti.
Polž se pa ni menil zanje in je lezel do srede. Za seboj je pa pušpal grdo slinasto sled, Zvedavo je gledal okoli sebe,
Čebelice so se bile v tem že posvetovale in so sc pripravile na boj. Cel roj delavk je čakal le na povelje. Ko so pa uzrle umazano polževo sled, so bile še bolj ogorčene, da jim je tako pogrdil njihovo stanovanje.
Tedaj završi po vsem panju. Trop čebelic ob-suje polža od vseh strani. Neusmiljeno ga pikajo. Polž se zvija bolečin in otepa, a se ne more ubraniti, Premnogi piki ga umore.
Čebelice so se zveselile, ko so premagale veli-kana. Sama kraljica je prišla pogledat mrtvega polža in^ je pohvalila hrabre bojevnicc.
Ali nastala je nova skrb, kako odstraniti veli-kega polža. Pretežak je bil, a čebelice prešibke, da bi ga izrinilc iz panja. Zato so ga kar zavoščile, da je počival kakor v grobnici.
Jeseni je pa našel čebelar zavoščenega polža in ga jc vrgel iz panja.