|68| PLANINSKI VESTNIK | DECEMBER 2016
"P
relepa zelena Begunjščica, 
zame najlepša si vseh 
gora …" so v svoji pesmi 
prepevali legendarni 
Avseniki, ki so lepoto Begunjščice in 
Karavank nasploh počastili v številnih 
ponarodelih skladbah. Opevano z goto-
vostjo drži. Poleg navdiha za umetniško 
ustvarjalnost pa območje Begunjščice 
s svojo izredno bogato zakladnico narave 
in osupljajočimi razgledi gornika ne pusti 
ravnodušnega, posebej, če ga bogati še 
geološka duša. Narava vsevprek ponuja 
zvedavemu popotniku veliko geoloških 
zanimivosti, poleg litoloških in tekton-
skih še v obliki fosilnega zapisa.
Da bi si ogledali vsaj del tega naravnega 
bogastva, je dovolj opraviti triurno 
krožno pot s Poljške planine, 1180 m, 
do najvišje točke pri Roblekovem domu, 
1657 m. Pot nas mimo travnikov in skozi 
gozd po južnem pobočju Begunjščice 
popelje do pisano obarvanih kamnin. 
Verjetno si je že ne malokdo ob rdeči in 
rjavi barvi kamnin rekel: "Rja!" In deloma 
je imel prav! Rdeče, včasih vijolične, 
velikokrat pa tudi črne kamnine res 
vsebujejo železo, vendar poleg tega tudi 
mangan. 
Mangan so na Begunjščici odkrili naši 
predniki že v začetku 19. stoletja in ga 
odkopavali od leta 1861 do leta 1915. 
Na Begunjščici so pridobili kar devetin-
sedemdeset odstotkov vseh slovenskih 
manganovih rud, kar znaša približno 
sto trideset tisoč ton rude v 1986 metrih 
izkopanih rovov. Rudnik s štirimi vhodi 
je bil tik ob markirani planinski poti med 
Roblekovim domom in planino Prevala, 
na višini 1330 metrov. Vhodi in ostanki 
rovov so vidni še danes, a je plazenje 
vanj zaradi dotrajanosti podporja strogo 
odsvetovano in na nekaterih delih celo 
onemogočeno. Manganovo rudo so po 
vzhodnem pobočju spuščali v dolino 
Završnice z eno prvih tovornih žičnic 
z enojno nosilno jekleno vrvjo in jo 
tovorili proti Savskim železarnam na 
Jesenicah, kjer so ga dodajali jeklu in 
s tem izboljševali njegovo trdnost.
Obogatitve z manganovimi oksidi v rdeč-
kastih jurskih apnencih tipa ammonitico 
rosso se pojavljajo po celotnem južnem 
pobočju Begunjščice. Ta kamnina lahko 
vsebuje do sedeminsedemdeset utežnih 
odstotkov mangana in manganovih 
oksidov. Najbolj pogosti so manganovi 
gomolji in skorje (njihovo nahajališče 
npr. tudi na planinski poti nad Kočo 
pri Triglavskih jezerih), zapolnjujejo pa 
tudi nekdanje razpoke v obliki žilic in 
manganovi dendriti. Zadnji so razvejana 
GEO IZLET
Rudnik mangana na Begunjščici
Jerca Praprotnik, Aleksander Kastelic
Različne oblike pojavljanja mangana: 
1 – po žilah in razpokah oziroma po robu 
fosilizirane hišice glavonožca,  
2 – manganovi gomolji, 3 – dendriti
Foto: Aleksander Kastelic
oblika manganovega oksida po razpokah 
v kamnini. Znotraj teh rdečkastih apnen-
cev budno sprehajalčevo oko opazi tudi 
ostanke hišic prednikov lignjev – glavo-
nožcev amonitov, ki spominjajo na zavite 
polžje hišice. Poleg preminulih živali ta 
čudovita pobočja krasijo tudi še kako žive 
črede ovac in gamsov. m
Vhod v enega izmed štirih rovov 
opuščenega rudnika mangana
Foto: Aleksander Kastelic