mski
StM
Vipava 1910
^'i v?
december’89
Letošnji mrzel december je v Evropi, pa tudi v naši državi politično zelo vroč,kot še nikoli v povojnem obdobju.
Zaostren je gospodarski in politični položaj v Jugoslaviji. Krajani tiho, pa tudi glasno razmišljamo, kaj se bo razvilo iz teh dogodkov in kako bomo pričeli leto 1990.
Ze Ivan Cankar je preroško napovedal:"Narod si bo pisal sodbo sam" in tako se je sedanje slovensko politično vodstvo ob podpori slovenskega ljudstva odločilo, da ne dovoli uvoženega "mitinga resnice" v Ljubljani.
Ta ukrep je sprožil protiukrep v Beogradu s prekinitvijo gospodarskega in političnega sodelovanja Srbije s Slovenijo. Posledice bodo boleče in obojestranske - predvsem pa bo prizadet delovni človek tako v Srbiji kot v Sloveniji.
Dejansko pa gre v tem sporu predvsem za soočanje dveh različnih pogledov na nadaljnji razvoj Jugoslavije.
Zaupajmo v razum in da bo demokratičen veter od zahoda in vzhoda zapihal v letu 1990 tudi preko Jugoslavije.
Srečno,uspešno in zadovoljno leto 1990 želi vsem krajanom Vipave
KRAJEVNA SKUPNOST IN DPO VIPAVA
NOVOLETNA PRIREDITEV S PRIHODOM DEDKA MRAZA bo letos v Vipavi 26.decembra ob 15,30 uri v kinodvorani
GOSTOVALO BO LUTKOVNO GLEDALIŠČE MARIBOR Z IGRO "ZGODBA 0 LEVU"
V Taboru je bilo verjetno že predzgodovinsko naselje in se je nadaljevalo kot utrdba vse tja v srednji vek. Po domače imenujemo ta del naselja Tab'r in tu se je menjala v preteklosti vrsta lastnikov, grofov in vazalov. Ime Tabor izvira iz časov, ko so Turki nadlegovali naše kraje. Takrat, od 15. do 17. stol., so zidali na Slovenskem utrdbe. Tako ime ima tudi bližnji Tabor na Erzelju in je bil v sorazmerju s tako malo vasjo močno utrjen. Turki so 11. novembra 1471 prihrumeli na Vipavsko in Goriško ter ropali in uničevali naselja. Drugo divjanje Turkov po Vipavskem je bilo 1.1478 in tega leta so zgradili obzidje v Vipavi. "Poleg Ljubljane, Maribora in drugih mest naj se tudi Vipava obda z obzidjem" - tako je velel cesarski ukaz (1478).
Proti napadalcem je imel Tabor zelo ugodno lego. Z vzhoda je strmo pobočje Nanosa, z drugih strani pa ga obdaja struga s tekočo vodo izvirov reke Vipave. Za vhod v notranjost je služil dvižni most ob še sedaj stoječem stolpu, ki je bil spuščen do glavne ceste. Grad je bil zavarovan še z močnim obzidjem in okroglimi obrambnimi stolpi, od katerih sta dva še ohranjena.
Prvi znani lastniki gradu so bili oglejski patriarhi, ki so oddajali posest s sodnijo vred svojim vazalom. Goriški grofje so imeli grad in s tem Vipavo večkrat v najemu; okrog 1299 Albert II., leta 1323 Henrik II. in leta 1342 Albert IV. Pozneje pa, ko so patriarhi po Benečanih izgubili vso deželno oblast, je Vipava ostala avstrijskim nadvojvodom. Popolno oblast v Vipavi so imeli najemniki zgornjega in spodnjega gradu. Najstarejši je stari (zgornji) grad vrh skalnega hriba. Spodnji grad pri	izviru je bil pozneje imenovan	Tabor.	Cesar	Friderik III. je	podaril
Viljemu Baumkirchnerju, ki je bil plemiškega rodu, leta 1437 gradič Turn_ pri Vipavi, s tem je bil verjetno mišljen večji obrambni stolp. Tabor se je imenoval tudi Baumkirchnerjev grad po lastniku Andreju Baumkirchnerju, prijatelju Erazma Predjamskega (Lueger-ja). bil je slavni vojskovodja, a je zaradi zarote 1471. leta bil obglavljen v Gradcu (Graz).
Verjetno vam še ni znano, da je v sam začetek povesti o Erazmu Predjamskem vpleten tudi naš	Vipavec, lastnik Tab'ra Andrej	Baumkirchner.	Nekega dne je na	Dunaju
maršal Papenhaim hudo sramotil Andreja B. Erazem Predjamski, takrat častnik cesarske dvorne straže in rojak Andreja Baumkirchnerja pa se je hotel za ta dogodek maščevati in tako	je v dvoboju ubil Papenhajma. Ni mu preostalo nič	drugega, kot da
je pobegnil v	svoj rodni kraj v	Predjamo. V boju za preživetje	je	postal roparski
vitez. Od tu dalje pa se pričenja povest o Erazmu Predjamskem, ki nam je domala dobro znana.
Kasnejši lastniki gradu so bili Edlingi. Od njih je kupila grad leta 1565. grofica Lavrencija Lanthieri. Ta rodbina je na mestu prejšnjega gradu leta 1653 zgradila sedanji stari grad Tabor in se je verjetno takrat preselila iz zgornjega gradu na skali v trg. Lanthieriji so v Vipavi gospodarili nad 300 let, vse do leta 1910, ko je zadnji tega rodu umrl in je v Vipavi pokopan. Tukaj so imeli v bližini več gradov: zgornji grad na skali, spodnji grad Tabor, novi baročni grad, slapenski grad in lovski dvorec na Zemonu.
Poleg obzidja	je	bila speljana	ob Tab'ru glavna cesta in ob	še	sedaj stoječem
, večjem stolpu	je	bil edini most	čez reko Vipavo. Ves "promet"	v	smeri Poštojna-
Gorica se	je odvijal tod mimo. Cez Belo je	bil še	manjši	most pri Cuntovih,	ostalih
mostov do	takrat ni bilo. Naj omenim še to,	da so	šele po 1930 letu pričeli	graditi
novo cesto. Najprej so zgradili nasip čez Police, za tem novi most čez Vipavo in most čez hudournik Belo. Material za nasip so dovažali z vagončki s Plaza in bližnjega hriba, ki je takrat segal do stare ceste in na izkopu stoji danes Vzgojni zavod JPV ter Vrčonova hiša.
Grad Tabor je doživljal burno preteklost. Sledovi nekdanjih gospodarjev so še vidni - portali, grbi in stolpa nemo pričajo o davni preteklosti našega kraja.
Franc CEROVSEK
UTRINKI IZ DELA V KRAJEVNI SKUPNOSTI
Od 10.-14.julija 1989 je bil v Vipavi poletni tabor študentov arhitekture.Pod vodstvom prof.arh.Ocvirka je 10 študentov izdelovalo načrte o ureditvi Titovega trga in parka v Vipavi.
Komunalna skupnost Ajdovščina je omogočila izgradnjo kanalizacije v Laurionovi ulici (za cerkvijo)»Goriški vodovodi pa so iz investicijskega vzdrževanja prenovili in povečali pretok vode,saj se preko te vodovodne napeljave oskrbuje naselja Na Produ in obrata TOZD Konfekcija in Zidar Vipava. Za asfaltiranje je prispevala KS, krajani ulice so prispevali v denarju 3.862.240.-din,opravili so fizična dela ob izdatni pomoči pripadnikov JLA.
Za zvdrževanje vojaškega pokopališča je v letošnjem letu skrbel Dušan Lavrenčič.V imenu KS se mu zahvaljujemo.
Pred KK Vipava-TOZD Kooperacija smo obnovili pločnik. Na zahtevo KS so bila v mesecu septembru obnovljena svetila v Vipavi, saj ni gorelo nad 24 svetil.
Odpravljenih je bilo več napak na obstoječih vodovodnih linijah.
Za ureditev drenaže igrišča pri Osnovni šoli Vipava je prispevala KS 20.000.000,-din.
Stanovalci oz. graditelji hiš v Kosovelovi ulici (Stara gora) so letos na novo uredili električno omrežje in javno razsvetljavo. Potreba po obnovi električnega omrežja se je pokazala ob nadaljevanju novih gradenj, ker je postal električni tok prešibak. Celotna električna napeljava je speljana pod zemljo, kakor določajo predpisi. Po predračunu iz februarja 1989 znaša vrednost del 179.000.000.- din. Od tega je prispevala KS 36.000.000.- din kot polovični znesek za javno razsvetljavo, ostalo je prispevalo 22 lastnikov hiš s samoprispevkom in fizičnim delom.
Za 5 novih zgradb v Kosovelovi ulici urejajo v mesecu decembru 1989 vodovodno napeljavo - 114 m. Po predračunu novembra 1989 bo vrednost del 300.000.000.- din. KS je prispevala 50.000.000.- din, ostalo pa lastniki novih zgradb sami.
Turistično društvo Vipava je prejelo za svoje večletno delo na področju organiziranja kulturne dejavnosti in Vipavske trgatve
turistični nagelj
Čestitamo!
Želimo, da sami poročajo o svojih uspehih, težavah in bodočem delu.
KRAJEVNA SKUPNOST VIPAVA
PROSIMO KRAJANE, DA OB SMRTI SVOJCEV PRIDEJO NA MATIČNI URAD ALI NA KRAJEVNO SKUPNOST ZARADI OBVESTILA 0 DNEVU IN URI POGREBA- LAHKO POIŠČETE USLUŽBENCA
TUDI NA DOMU.
POTEK GRADNJE ZDRAVSTVENE POSTAJE VIPAVA
Da bi krajani Vipave dobili nekaj informacij na številna vprašanja o dokončanju gradnje Zdravstvene postaje Vipava, sem prosila derektorja ZD Ajdovščina tov. Bruna Kalina za čimbolj izčrpne informacije o dokončanju gradnje. Povedel je:
"Po podatkih prijave pri SDK Ajdovščina za ZP Vipava meseca novembra 1989,je bila prijavljena investicija skupaj za 513 starih milijard din.
Investicija je pokrita s sredstvi,ki jih je dobil ZD Ajdovščina od
Iz teh podatkov znaša samoprispevek od celotne dosedanje investicije 19,7% ali eno petino.
S sredstvi celotne investicije so bila pokrita vsa gradbena dela,instalacije (vodovodna,električna,ogrevanje)vključno z gradnjo kotlarne in druga obrtniška dela v notranjosti zgradbe.Nabavljeno je bilo tudi nekaj pohištvene opreme za 2 zobozdravstveni ambulanti.
Manjkajo še^sredstva za zunanjo ureditev (dostop,dvorišče) in za nabavo ostale pohištvene in medicinske opreme, ki se bo nabavljala sproti ob dotoku samoprispevka. Opremiti je potrebno ambulante:splošno,šolsko,dve zobni,urgentni prostor,laboratorij in zobotehnični laboratorij. Vsa dosedanja oprema se bo v obnovljenem objektu še nadalje uporabljala.
Gradbena in obrtniška dela bi morala biti po pogdobah opravljena že v mesecu novembru 1989. Zavlekla pa so se,ker inštalater ni pravočasno pričel z deli.
Ce bodo dela končana v januarju 1990, je pred vselitvijo potrebno izvesti tehnični prevzem in zagotoviti še manjkajočo nujno premo. Kdaj bo to, ne moremo predvideti, odvisno je od dotoka sredstev iz samoprispevka in od cene opreme."
Sredstva iz samoprispevka so prikazana verjetno po stanju za september 1989 Novejših podatkov nisem mogla dobiti zaradi odsotnosti odgovorne uslužbenke na občini, zato tudi ne navajam samoprispevka naše KS, ker ne bi bila pravilna primerjava. Gotovo je sedaj sredstev iz samoprispevka že več. Točne podatke bomo zbrali po zaključnih računih meseca februarja 1990, ko bodo odvedena vsa sredstva samoprispevka iz vseh KS za leto 1989 na zbirni račun pri občini Ajdovščina.
Od septembra 1989 imamo v Ulici Vojana Reharja 9 novo mlado podjetje EUROBIT ki nudi najsodobnejšo računalniško in programsko opremo,svetovanje,izobraževanje kadrov,projektiranje računalniške obdelave podatkov in popolno opremo delovnega mesta za delo z računalnikom.
- Zdravstvene skupnosti Ajdovščina
- od samoprispevka
Skupaj:
513 s.milijard din
412 s.milijard din 101 s.milijard din
Vera PONIŽ
bovlama i1— )[ip|Va V Ulici v°Jana Reharja 3 pridobila trgovino s pleteninami ROKSANA,ki jo vodi Bronislava Rodman. 
VIPAVCI NA VRIJU EVROPE
Najlepša doživetja je najtežje opisati. V globinah siromašnega besednega zaklada iščeš skromne besede s slabo vestjo, da so le beden nadomestek za vse tisto, kar bi rad povedal. Na koncu razočaran bereš popisane strani in se tolažiš, da ti ostajajo neokrnjeni čudoviti spomini, ki jih ne znaš in ne moreš dostojno opisati.
Ze v zimskih dneh smo se s prijatelji dogovorili, da bi poleti šli na streho Evrope - Mont Blanc. Najvišja evropska gora leži na meji med Francijo in Italijo. Izhodišče za najbolj normalne pristope na vrh je mesto Chamonix, 1037 m. Iz Chamonixa na Mont Blanc imate tri variante normalnega pristopa. Z žičnico na Eigulle du Midi (nekateri turisti mislijo, da so na vrhu žičnice tudi že na vrhu Mont Blanca), od tod spust na	sedlo Col	du Midi,	potem pa	strmo navzgor na
velikopotezno prečenje vrhov montblanške skupine. Druga varianta vodi od srednje postaje žičnice na Midi čez ledenik Bossons do koče Refuge grands Mulets, od nje strmo navzgor čez ledenike do zavetišča Vaallot in naprej po grebenu na streho Evrope. Tretja varianta je od	normalnih	pristopov	najlažja,	vendar ne brez
nevarnosti. Izhodišče za vzpon je zadnja postaja zobate železnice, Nid d'Aigle, 2386 m. Ker si je treba za vstop v Francijo priskrbeti francosko vizo, smo od tega načrta odstopili. Za novi podvig smo si izbrali italijansko stran z izhodiščem v Courmayeurju. Ta pristop na Monte Bianco, kot ga imenujejo Italijani, je precej zahteven.
Bližal se je trenutek odhoda. Nastopil je 1. julij in naša šestčlanska ekipa je odpotovala. Po 10-urnem tlačenju	asfalta po	italijanskih avtomobilskih cestah smo
prispeli v dolino Aoste. In zdaj	nekaj zanimivosti iz	te alpske	doline. Po dolini
Aoste se vije snežno bela reka Dora Baltea; na drugi strani je prostora le še za cesto in železnico. Na strmih pobočjih nad dolino so skrbno obdelani vinogradi in vrtovi. Na posameznih gričih pa se šopirijo izredno lepi gradovi in dvorci, ki so bili zgrajeni od 13- do 16. stoletja. Ob cesti je veliko hotelov, motelov, gostiln in vse te hiše so krite	z velikimi kamnitimi ploščami.	Hiše so grajene	v alpskem
stilu, torej iz kamna in	lesa.
Prispeli smo do Courmayeurja; to je turistično mesto, v zimski sezoni tudi športno središče, na pobočjih mad mestom se odvijajo smučarske tekme. Iz mestnega središča se odpeljemo 1000 m navzgor po dolini Val Veny. Tu je tudi jezero Combal. Se preden smo dokončno postavili šotor, se ulije kot iz škafa. Vsi premočeni in utrujeni zaspimo.
Nedelja, 2. julija, ob 9« uri vstanemo, si pripravimo opremo, hrano, pijačo in se dobro najemo (konzerve).	Ob desetih se	četverica iz tako	imenovanega baznega tabora
na višini 1957 m odpravi proti vrhu.	Vzpenjamo se po	ledeniku Miage;	med potjo
naredimo nekaj foto posnetkov. Po treh urah in pol hoje in vzpona smo prispeli do koče Rifugio Gonella, ki stoji na višini 3073 m. Tu se odpočijemo in okrepčamo ter se pripravimo za nadaljni vzpon po snegu. Leon se odloči, da ne bo šel naprej, ampak se bo vrnil v bazni tabor. Ostanemo samo trije bojevniki s snegom in ledom ter z ledeniškimi razpokami. Dare, izkušen alpinist, je na čelu kolone, takoj za njim se jaz, za mano pa še Jurij. Vzpenjam se strmo, s cepinom v roki si delam stopinje v led in sneg, da bi varno prečil ledeno steno. Kar naenkrat mi zmanjka trdna 'opora pod nogami in že letim po ledeniku navzdol. Poskušam se ustaviti s cepinom, vendar mi to ne uspe, le glavo držim nad tlemi, da ne bi z njo udaril v led. Drsim preko ledeniških razpok. Po 100 m drsenja sem se ustavil v snegu. Z menoj je vse v redu in nadaljujem vzpon.
Bliža se večer, mi pa še kar naprej gazimo po snegu. Ura je deset zvečer. Veter začne pihati, mi pa premagujemo najtežji del vzpona in to po grebenu. Stiska me v srcu, ko se plazim po grebenu, z ene in druge strani je prepad, vendar zberem še toliko telesne moči in poguma, da uspem priti do. konca grebena.
Večer na 9000 m. Za nekaj kratkih, letih minut kraljujejo čudoviti prizori v barvah, ki jih zmore pričarati samo sončni zahod visoko v gorah. Noč bomo preživeli
na snegu v bivaku. Preveč sem utrujen, da bi lahko zaspal. Poskušam sprostiti razbolele mišice na nogah, ki so po dolgotrajnem naporu še vedno napete.
Ponedeljek, 3. julija. Zjutraj se počutim, kot da sem prerojen kljub napornemu dnevu in neprespani noči, polni razmišljanj in ugibanj. Vstanemo ter se odpravimo proti vrhu. Vrh se zdi, da je blizu in bližina odločilnih trenutkov mi vliva novih, prepotrebnih moči. Z rastočo višino nimam težav, le večkrat počivam. Po nekaj urah hoje smo prispeli do zavetišča Vallot, ki je 4347 m visoko. Tu se malo odpočijemo za zadnji ho-ruk na Mont Blanc. Nadaljnji vzpon na vrh zahteva še slabi dve uri strmo navzgor. Izpostavljen snežni greben tik pod glavnim vrhom je širok komaj za širino gazi. Nataknemo si dereze in izginemo v snežno puščavo. Počasi, a sigurno se bližamo vrhu. Zadnji koraki proti vrhu Bele gore so še počasnejši. Se zadnji greben in na vrhu Evrope smo.
"Kakšen razgled!" je sopel Dare. Tudi sam sem bil deležen tega doživetja. Čutim, da sem na vrhu sveta in zdaj vem, zakaj so v starih časih Zemljo primerjali z veliko želvo, ki se je nad nečim razkoračila. Nad čem ? Vetra skoraj ni bilo. Res, lep dan. Fotonafiramo se in fotografiramo. Veselo si čestitamo. 3* julija ob treh popoldne trije na vrhu Evrope, 4810 m visoko. Dan v znaku števila tri. Uspelo je ! Počasi se spuščamo v dolino, to pot gremo na francosko stran, a brez viz. V šestih urah smo se spustili 3800 metrov v dolino in prespali noč v naravi Chamonixa.
Torek, 4. julija. Zjutraj se z avtobusom odpeljemo iz Chamonixa skozi 12 lem dolg montblanški predor do Courmayeurja. Tu nakupimo nekaj suvenirjev za spomin na Mont Blanc. Iz doline Aoste se vzpnemo na prelaz Sveti Bernard, ki je 2473 m visoko. Od tu se odpeljemo v Švico, deželo sira, mleka in čokolade. V Švici si ogledamo turistični kraj Zermatt. Od tu je videti Matterhorn (4478 m), morda bo to naš naslednji cilj. Med potjo po Švici in Italiji smo si ogledali še mnogo znamenitosti teh dežel. Po dolgotrajni vožnji smo prispeli domov.
Končano je. Utrujen sem in prazen. Preprosto veselje je zdaj edino, kar me lahko prevzema. Pripravljen sem za počasno podoživljanje preteklih dni, ki bo trajalo neskončno dolgo in bom iz njega kmalu pričel črpati dragocene spomine.
OPOMBA:
V dneh od 1.7. do 5.7. 1989 smo se potepali po Italiji, Franciji in Švici: Darko Hrovatih, Leon Prelc, Jurij Kobal, Marjan Kobal, Marko Fajdiga in Leon Kodre, vsi člani PD Vipava.
Leon KODRE
VOJAN REHAR
Med trgom Pavla Rušta in Titovim trgom imamo v Vipavi Ulico Vojana Reharja.Mnogi ne vedo,kdo je bil Vojan Rehar,zato nekaj o njegovem življenju in delu.
Starši so bili doma na Vipavskem.Mati Marija Punčuh,porčena Rehar je bila rojena na Slapu v učiteljski družini in tudi sama učiteljica.Oče Radivoj Rehar je bil rojen v Ajdovščini, po poklicu novinar. Po prvi svetovni vojni sta se preselila v Maribor,tam se je 2.8.1923 rodil sin Vojan. Otroška leta in šolsko obdobje je preživel v Mariboru,kjer je bil že kot gimnazijec vključen v napredno dijaško organizacijo. Po nemški okupaciji leta 1941 so se starši z dvema otrokoma (Vojanom in Leljo) umaknili pred nemškim terorjem in prišli v Ljubljano.
Po nalogu CK KPS je bil Vojan poslan na Primorsko, v rojstni kraj svojih staršev in k sorodnikom,da organizira osvobodilno gibanje. Tako je skupno z Jožetom Lemutom-Sašom bil prvi organizator Osvobodilne fronte v Vipavi in okoliških vaseh. Vojan je živel v Ljubijani,pogosto pa je prihajal z avtobusom v Vipavo in prinašal literaturo OF.
Avgust Perhavec je izjavil:
"VojanaReharja sem spoznal^kot prvega aktivista OF, ki je prišel 16.avgusta 19’J1 v Vipavo. Skupno z Jožetom Lemutom sta me na poti proti Logu seznanila s programom OF. Ker nista poznala ljudi, sta me prosila, da zberem nekaj zanesljivih ljudi in jih povabim na sestanek. Prvi sestanek aktivistov OF se je vršil pri meni 8.septembra 1941. Vojan je na sestanku govoril zelo prepričevalno in navdušeno. Na ta način je bila v Vipavi ustanovljena organizacija OF,ki se je hitro^širila in zajela precejšnje število ljudi. Pozneje se je vršilo pri meni še več sestankov,na katerih je govoril Vojo Rehar,Saša Lemut in Rado Morel."
Tudi^po okoliških vaseh je organiziral odbore OF in širil literaturo OF. V Podragi se je sestal z Jankom Premrlom in ga pridobil,	da se	z dopusta ni vrnil	v
italijansko vojsko, temveč se je pridružil partizanom.
6.aprila 1942 je bil v Vipavi pri Hribovih (sedaj Ulica vojana Reharja št.7) aretiran in odpeljan v zapor v Ajdovščino, nato v Gorico, od tam pa v taborišče na Liparskih otokih in po kapitulaciji Italije v razne taborišča v Nemčiji. Sel je skozi 22 zaporov in taborišč.
Po vojni je živel v Beogradu,kjer je študiral	filozofijo.	Poslan je bil	v
diplomatsko službo v Prago,ki pa jo je moral zaradi bolezni opustiti. Več let je sodeloval pri vodilnih jugoslovanskih časopisih
"Mladost","Knjižvenost","Politika","Nin"...	Poleg slovenskega je obvladal
srbohrvatski,nemški in italijanski jezik.
Zaradi posledic vojne je zbolel na pljučih in 25.1.1957, v	34.	letu starosti umrl
v Zemunu pri Beogradu, kjer je tudi pokopan.
Viri: Lojze Bizjak: Gornja Vipavska v NOB st. 44 in 46 Izjava Avgusta Perhavca leta 1956 Podatki matere Marije Punčuh leta 1978
Vera PONIŽ
V zvezi z avtocesto ali hitro cesto po Vipavski dolini je prav, da se tudi Vipavci pridružimo vsem mogočim komentarjem za in proti in prav v našem domačem glasilu povemo nekaj "napačnih" pripomb. Oglašamo se zato prav tisti,ii bomo z gradnjo ceste direktno oškodovani in s tem spet,kot že tolikokrat, moteni v svoji posesti pod oznako "splošni družbni interes". Zaradi naših negativnih pripomb na traso so nas že imenovali primitivne in nazadnjake,oziroma zaviralce splošnega razvoja občine Ajdovščina. Svoje upravičene pripombe bomo osvetlili s stališča tistega kmeta,ki je vse od vojne^ dalje izgubljal in nikoli pridobival. Ostali uporabniki nove avtoceste ne bodo oškodovani, zato tudi tako vztrajno navijajo zanjo. Zaradi tega bi morali biti prav kmetje prvi poklicani k dialogu,menda imajo kot prizadeti vsaj pravico do lastnega	mnenja in ocenjevanja trase	avtoceste po	njihovih
melioriranih njivah.
Kmetje gradnji avtoceste na pravkar meliorirani zemlji res ne moremo ploskati.Kakšne boljše organiziranosti prodaje naših pridelkov od nje tudi ne pričakujemo. Avtocesta nima vmesnih postaj,izključuje obcestne vaške gostilne in furmanske postaje,tudi obcestnih stojnic in sejmov ne pozna. Poleg tega nam bo odtujila,oddaljila,razdelila naš vrt, ki smo ga morali mnogi tudi sami pet let izboljševati zaradi helikoptrsko ukazane in kavbojsko izvedene melioracije. Poleg tega smo vsi udeleženci melioracije pri obnovi 2950 ha izgubili "normalni in zakoniti odbitek" površin,kar predstavlja priblišno 216 ha zemlje,ki se je praktično izgubila za našo obdelavo. Kljub temu odbitku se je melioracija in komasacija zaključila brez	odmerejenih remiz	in zaščitnih pasov,ki so	nujni za
zavarovanje živali in narave. Tudi kmetovalci se na njivah lahko zatečemo le v lastno senco,ker druge skoraj ni. Komasacija in melioracija sta bili ljudem vsiljen poseg, ki je pustil	v njih globoke še	nezaceljene	rane. Nekateri	lastniki
so med združevanjem parcel	trikrat zamenjali	mejnike in	se le težko znašli na
novih terenih. Ker so z njo nekateri pridobivali,drugi izgubljali,je med ljudi vsilila sosedske prepire in razdore. To potrjuje tudi 139 pritožb,ki so jih ljudje vločili na kompleksu Log-Zemono. Številne še danes niso rešene. Za nekatere lastnike pa je celo zmanjkalo zemlje.
V tako razplolozenje ljudi je padla sedaj trasa avtoceste in nov poseg v privatno lastnino skoraj istih ljudi,ki so že večkrat izgubljali svoja zemljišča proti svoji volji. Nekateri bodo močno prizadeti,ker bodo v traso ceste padli z vsemi združenimi pai celami. Zato bo cesta umetna pregrada med posestvom in ognjišči in bo pretrgala verigo med njivo in mizo. Kot tujek bo vsiljena naravi in ljudem. Dolina bo razkosana in onesnažena. Svojih zakonitosti nima le avtocesta,ampak jo ima tudi narava. S tem morajo načrtovalci računati.
Sicer nas tolažijo,da bo uničenih "samo" 80 ha zemlje. V ta podatek težko verjamem o, ker se asfalt ne položi na pokrajino kot krožnik na mizo. V to številko je všteta le nižinska trasa	od	Podnanosa do Sela.	Kaj pa do	tu in od tu dalje?
Melioracija 2950 ha zemlje je bila namenjena intenzivni obdelavi vseh površin z visokimi hektarskimi donosi,v ta namen so nam bile obljubljene celo namakalne naprave. Zato je izguba tudi "samo" 80 ha zemlje ekonomsko neutemeljena in v današnjih časih luksuz. Za	kmetijstvo predstavlja	veliko škodo,saj bi na teh 80 ha
zemlje zrastlo vsako leto	400	^on pšenice. Samo	v tem delu	trase je izgubljenih
cca 20 zaščitenih kmetij	in	ogrožen obstoj 100 ljudem.	Vendar je to manjši
problem za načrtovalce avtoceste kot uničenje vojaškega strelišča,za katerega zahteva vojska v zameno nove površine, čeprav za to isto zeri jišče kmetiji ob ou.r.emu nismo dobili r.oebene menjave zemlje. Ta možnost nam je bila odvzeta vsakokrat ob razlaščanju pod šifro "SDI", čeprav 33- člen Zakona o razlastitvi~in o prisilnem prenosu_pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 5/80) točno določa, da se na ^ah^evo razj.ascc.nega Kmeta, Ki mu je kmetijstvo glavna dejavnost, oz. če je
astrsko kulturo, približno enake lege in v primerni oddaljenosti. V 32. členu istega zakona pa je določeno, da se med morebitno poslabšane pogoje šteje tudi postopek izgube lastninske pravice na nepremičninah. Pri tem postopku je dolžna pmagati kmetijska zemljiška skupnost. Po istem zakonu tudi ni možno razlastiti zemljišča,ki bo po razlastitvi ostalo še naprej v kmetijski obdelavi.Ta določila se rpi odvzemu zemlje niso nikoli izvajala,zato celo zaščitene kmetije niso bile nikoli zavarovane pred razlaščanje, ker so bile v postopkih kršene pravice kmetov po obstoječi zakonodaji. Torej smo tudi tu kot pravna država padli na izpitu.
Takih postopkov je bilo po vojni veliko posebno v Zgornji Vipavski dolini, kjer se je za^^potrebe vojske razlastilo cca 170 ha zemlje. Pri tem naj omenim, da na razlaščenem zemljišču, ki sedaj služi za vojaški zeleni plan, ne vidimo kakšnih visokih hektarskih donosov, boli nas malomaren odnos do zemlje, kar še posebno čutijo bivši lastniki. K tem odvzetim površinam lahko prištejemo še velike gozdne in pašniške površine Ravnik in Orlovše, s katerimi sedaj upravlja Kmetijska zemljiška skupnost in ^Gozdno gospodarstvo in so se tudi neopazno izmuznile, seveda zakonito, brez plačila bivšim lastnikom, domačinom iz vaške skupnosti Ravnik-Orlovše. Ce prištejemo še vse pozidane kmetijske površine, vse hektarje za avtocesto in izgube pri melioraciji, dobimo površino, ki je dvakrat večja od naših uničenih Haloz. Vztrajni in pridni ljudje bodo počasi Haloze obnovili, naše pa bodo, žal , ostale vedno prizadete od ujme. To vse je posledica negativnega odnosa naše politike do kmetijstva, ki mu je bila s tem napravljena nepopraviljiva škoda. Pri tem naj poudarim, da lastnikizemljiščem ob odvzemih nismo nikoli sami določali cene. Tako bo tudi pri odvzemu za avtocesto. Pravična odškodnina za vsakega kmeta bi bila samo zamenjava izgubljenih površin z drugimi. Zakaj Republiška skupnost za ceste rušene stanovanjske objekte nadomesti oškodovancem z novimi, nas kmete pa odpravi z bornim plačilom? Mislim, da to ni pošteno.
Vse te odvzete velike površine kmetijske zemlje v Zgornji Vipavski dolini imajo tudi svojo sociološko plat. Prizadetih je bilo preko 200 gospodinjstev, ki so počasi izgubljala zemljo in s tem postopoma zmanjševala gospodarsko bazo ali moč. Lastniki zemljišč so to zemljo podedovali od svojih prednikov in so bili nanjo tudi čustveno navezani. Kmet se težko odloči, da bi prodal zemljo in se selil v druge kraje, zato je pri nas preseljevanje domačinov nepoznano. Na svoje domačije in nepremičnine smo vezani doživijensko. Zaradi odvzemov je marsikateri hlev ostal prazen. Odvzeta je bila vedno obdelana kmetijska površina,ki se je po odvzemu spremenila v nekmetijsko, z izjemo površine,ki jo sedaj vojska uporablja za zeleni plan. Odvzete površine se niso nikoli nadomestile z novimi, ker enostavno zemlje ni. Zemlje se ne more pridelati, lahko se jo le izboljša ali oplemeniti. Pa tudi tega ni nihče počel. Tako je naš kmet izgubljal vse od vojne dalje in ga tisti, ki se mu ni skrivil niti las na glavi, enostavno ne more razumeti. Čas je že, da se vprašamo, kdaj bo kmet kaj pridobil? Morda takrat,ko ga ne bo več. Ker smo na svojo zemljo tudi nacionalno vezani, se nam s takim početjem režejo korenine. Spomnimo se samo Slovencev v Italiji in razlaščanje pri gradnji avtoceste.
Kako so se upirali z vso svojo nacionalno pripadnostjo. Mar mi svoje nimamo? Ali je morda ne smemo imeti?
In na koncu postavljam družbi javno vprašanje: Kdaj bo pri nas kmetijska zemlja dobila zaščitno oznako "SDI" kot trajna dobrina vsakega naroda in bo s tem izenačena z vsemi cestami, igrišči, strelišči,vežbališči,parkarišči,letališči in lovišči itd.
Tudi Kraševci se upirajo avtocesti in branijo svoje kamenje in trdo zemljo in celo človeško ribico in prav imajo. Mislim, da so veliko pametnejši od nas, ker spoštujejo svojo vrtačo bolj, kot mi celo dolino. Zato smo oškodovani in tolikokrat razlaščeni Icmetje ne samo užaljeni, ampak upravičeno ogorčeni zaradi takega odnosa do nas samih in do naše zemlje. Bil bi že čas, da se z nami ne bi nihče več poigraval. Pustite nam zemljo, dokler jo hočemo in znamo obdelovati. Mislim, da bo nam vsem še kako prišla prav, časi se spreminjajo.
Zato naj načrtovalci avtoceste dobro premislijo, komu bo služila še ena cesta poleg Musolinijeve. Jo res tako potrebuje primorsko gospodarstvo ?	Je res nujno,	da	pelje
le po dolini ? Kraji in zaselki ob avtocestah stagnirajo,	novi zaselki	se	ji	pa
celo izogibajo. Ce bo služila le tranzitu, si delamo slabo uslugo.
Levstik je že v svojem času zapisal, da imamo Slovenci cesto že do vsakega zelnika. Danes pa lahko trdimo, da nam pelje že čez vsak. zelnik.
Med domačini požela in presejala Magda RODMAN
DREVESA V NASEM PARKU
Pri opisu dreves in grmov našega parka prehajam na 3- razred in sicer PINATAE -iglavci in 3- red PINALES. V ta red spadajo družine b o r o v k (PINACEAE), cipresovk (CUPRESSACEAE), taksodijevk (TAKODIACEAE), cefalotisovk (CEPI IAL0TAXACEAE),akavkari j evk (ACAUCARIACEAE) in podokarpovk (PODOCARPACEAE).
Podrobneje bi se posvetil družini borovk. V tej družini prevladujejo visoka drevesa z igličastimi, premenjalno nameščenimi listi. Razen macesna so vsi rodovi vedno zeleni. Zenska stožčasta socvetja so podolgovata ali jajčasta. Iz njih se razvijejo storži, sestavljeni iz plodnih in krovnih lusk (jelka, duglazija, macesen), ali so krovne luske neznatne (smreka, cedra) ali povsem manjkajo.	Pri jelki in	cedri	so
storži pokončni, pri drugih vrstah bolj ali manj viseči.
Borovke delimo v 3 poddružine:
V prvi so rodovi, ki imajo samo dolge poganjke (jelka, smreka, čuga in duglazija), v drugi rodovi z iglicami na dolgih in kratkih poganjkih (macesen, cedra), v tretji pa rod borov, ki ima iglice le na kratkih poganjkih.
Ustavil bi se pri vrsti ABIES MILL - jelki in sicer bi podrobneje opisali:
NAVADNO JELKO (ABIES ALBA)
V našem parku je sicer ni, opisujem jo za boljše razumevanje drugih dreves. V Jugoslaviji raste navadna jelka bolj ali manj strnjena v Alpah in Dinaridih, na odvojenih površinah pa na vsem območju južno od Drave in Donave razen v ozkem obalnem pasu Jadranskega morja. Uspeva v nadmorski višini od 200 do 1600 m. Dobimo jo v čistih sestojih ali skupaj s smreko, rdečim borom, najpogosteje pa z bukvijo, s katero tvori gospodarsko eno najpomembnejših gozdnih združb (ABIETI - FAGETUM) v Sloveni.)i. Zal se na vsem svojem območju močno suši, tako da smo priča pravemu izumiranju te pomembne drevesne vrste.
;>
Sicer pa je navadna jelka evropska drevesna vrsta. Na zahodu sega do severne Španije, na severu do Poljske, na vzhodu do vzhodne Romunije in na jugu do Grčije in Sicilije. Je 40 do 60 m visoko drevo in doseže debelino do 2 m. Krošnja je v mladosti stožčasta, pri starejših drevesih valjasta ali jajčasta. Koreninski sistem je srednje globok, pogosto ima izrazito srčno korenino. Deblo je ravno, enakomerno razvito do vrha. Skorja je tanka, sive barve, s smolnimi mešički, pri mlajših osebkih gladka, pri starejših razpoka v okrogle luske. Veje izraščajo vodoravno iz debla. Poganjki so sivorjavi. Na njih so iglice priraščene s širokim listnim dnom.
Iglice so ploščate, dolge 15 do 30 mm in 2 do 2,5 mm široke. V zgornjem delu krošnje krajše, debelejše in svetlejše s koničastim vrhom, v spodnjem delu pa daljše, tanjše, temnejše in na vrhu izrobljene. Iglice so razvrščene premenjalno.
Jelka cveti od aprila do junija. Storži dozorijo septembra ali oktobra, razpadejo in se razsejejo semena. Storži so dolgi do 15 cm in široki do 5 cm. Seme je do 9 mm veliko (med največjimi pri iglavcih), bleščeče rjave barve. Kaljivost je 30 do 50 odstotna.
Seme vzkali 3 do 4 mesece po setvi, v aprilu ali maju. Klica ima 4 do 6 zvezdasto razporejenih kličnih listov, med njimi so še za polovico krajši navadni listi.
Jelka raste v mladosti zelo počasi, zlasti v senci starejših dreves ali v večjih nadmorskih višinah. Do hitrejše rasti pride po 15 letih, v pragozdovih celo šele po stotih in se pri približno 200 letih zopet upočasni, tako da vrh zaostaja v rasti za stranskimi vejami. Zato imajo stare jelke "odsekan" vrh. Doživi starost 300 ali celo 500 let.
Les je mehak, srednje težak in elastičen, rumenkaste do rdečkastobele barve, brez smole. Uporabljajo ga v gradbeništvu, pohištveni in celulozni industriji. Iz iglic in storžev pridobivajo eterična olja.
Vir: prof. Jože Mlakar: Drevesa in grmi Slovenije
Pripravil:
Ivan REHAR
POSTA - STARA SOLA
V mesecu novembru 1989 so bili v Vipavi na razgovoru predstavniki PTT podjetja Nova Gorica s predlogom, da bi POSTA Vipava v prihodnosti imela vse prostore v pritličju stavbe na Titovem trgu 1, kjer je POSTA že sedaj, namesto predvidene lokacije v pritličju stare šole.
Do nadaljevanja in konkretiziranja razgovora s predsednikom Izvršnega sveta SO, stanovanjske skupnosti in s komitejem za gospodarstvo in planiranje občine, še ni prišlo.
Predlog sveta KS na seji dne, 14. novembra 1989 je bil, da se omogoči čim boljši, hitrejši in racionalnejši razvoj POSTE v Vipavi, ob tem pa ne smemo dovoliti, da postane STARA SOLA skrb samo Krajevne skupnosti Vipava.
Ivan PRINCES
SPOMINI NA BOŽIDARJA JAKCA
V zadnjih novembrskih dneh smo izvedeli, da je umrl starosta slovenskih slikarjev, Božidar Jakac. 0 n j: egov i živi jenski poti in umetniškem delu je bilo kar mnogo povedanega. Verjetno pa, sosedje moji, ne veste, da me na njega vežejo osebni spomini.
Kako se je seznanil z mojim pokojnim očetom, ne vem. BLlo pa mi je kakih deset ali enajst let, ko je bival več časa v naši hiši na Sušaku, tik ob morju. Kaj pa je počel? I, seveda, slikal. Morje v čudovitih barvah, razne krajine, portretiral pa je tudi moje starše in vseh šest otrok. Ne on, ne moj oče nista takrat imela brad. Jakca ste na televiziji videli s to značilno brado, mojega očeta pa na vipavskih ulicah. Zdi se mi, da sta bradi pustila rasti istočasno, med vojno.
Ko je bival pri nas, je nas, otroke (bili smo mu vedno za petami, le pri delu ga nismo smeli motiti) učil slovenskih besed, saj smo Hrvatje. Navdušeno nam je pripovedoval o svojem posinovijencu Janezu, sinu svoje pokojne sestre, ki je umrla na porodu. "In kje je bil Janezov oče ?" sem vprašala. "Očete pač kaj malo briga", je odgovoril. Nam, dekletom je pravil: "Tista, ki bo najprej znala slovensko, bo imela mojega Janeza". Bile pa smo še vse šoloobvezne. (Janezek tudi) Vendar ga nismo poznale.
Na vrtu smo sestre vzgojile drevo "sramežljivko" (mimosa pudica). Jakac nam je dejal kar po slovensko: "Deklica mora biti kakor sramežljivka. Ko jo kdo takne, se mora zapreti !"
Med vojno je mojima staršema podaril vsakemu eno grafiko s posvetilom. Na eni je upodobljen kozolec v ljubljanski okolici, na drugi pa Ljubljana z gradu. Najbrž je staršema to podaril, preden je šel v partizane. Ko sem se poročila, sta ga starša vprašala, če mi lahko grafiki podarita za doto, dovolil jima je. Ker je bil moj oče amaterski slikar, sta z Jakcem tudi skupaj slikala, pomagal mu je pri slikanju nekaterih družinskih portretov.
Kmalu po osvoboditvi sem hodila nekaj mesecev v gospodinjsko šolo v Ljubljani. Seveda je oče rekel, da moram obiskati njegovega prijatelja. Kakšno žalost sem izvedela ! Njegov Janezek, ki je bil vso vojno sam v stanovanju, medtem ko sta bila Božidar in njegova Tatjana v partizanih, in ju je srečen dočakal, ko sta se vrnila, je postal žrtev prometne nesreče v prvih dneh svobode. Jakčeva sta iskala tolažbo v delu, on v slikanju, ona v vdani in potrpežljivi skrbi zanj. Nekajkrat sem bila pri njih tudi kot žena. Saj me je oče nenehno opominjal: "Ce greš v Ljubljano, obišči Jakca." Vedno sta me lepo sprejela, mi podarila kakšno knjigo, otrokoma pa kaj drugega, kar ju je veselilo.
Ko je Mija na televiziji videla, da je Jakac umrl, mi je rekla: "Sla bi na pogreb!"
Novo mesto je predaleč. Zato sva šli le na slovo, v Ljubljano. Zara je bila v mrliški vežici, ob njej je sedela Tatjana, pogumna žena, s palico, saj drugače ne more hoditi, in sprjemala sožalje. Ko sva prišli z Mijo do nje, naju je takoj spoznala, celo toliko je bila zbrana, da me je vprašala po bratih in sestrah.
Ko sva vstopili v poslovilno dvorano, nisva tam nikogar poznali. Govori so bili kratki in jedrnati. Partizanski pevski zbor je zapel dve pesmi: Prečuden cvet in Smrt v Brdih. Zbor v nekonvencionalnih (vsakdanjih) oblekah, dežniki, prislonjeni ob zid dvorane...
Kje si dolenjska tiha domačija, v Goriških Brdih sam umiram jaz...
Nada KOSTANJEVIC
ROJSTVA
1.	Stefan	PREGELJ	31.5.1989	Franko in Ika Karamarko, Beblerjeva 33	
2.	Jasmin	SOFTIC	6.6.1989	Rasim in Enesa Aljič Gradnikova b.	7
3.	Andrej	NAGLOST	19.6.1989	Danilo in Tatjana Rehar Trg P.Rušta 2	
4.	Armend	CADRAKI	30.6.1989	Isak in Adila Miftaraj C.18.aprila 5	
5.	Tina	KRASNA	8.7.1989	Branko in Alenka Andlovič " 10	
6.	Spela	LAVRENČIČ	9.7.1989	Mitja in Vida Tomažič " 7	
7.	Milan	VUJACK0V	11.7.1989	Lukiča in Savica Kovačevič Gradnikove	11
8.	Grega	MARC	12.7.1989	Miloš in Suzana Ristič "	17
9.	Marija	ILIC	18.8.1989	Radovan in Milanka Barič "	2
10.Anja		PREMRN	19.8.1989	Lucijan in Mirjam Rodman Beblerjeva	10
11	.Polona	PRAČEK	25.8.1989	Aleš in Alenka Božič Vojkova 36	
12.Matej		JEZ	4.9.1989	Robert in Suzana Ferjančič Kosovelova	5
SMRTI
1. Justina
2. Doroteja
3. Frančišek
4. Andrej
5. Auguštin
6. Ivana
7. tiari ja
8. Marija
9. Franc
10.Jožef 11.Ivana 12.Marija
MIŠKA	r.
PEPELKO r. REHAR	r.
FERJANČIČ r. PERHAVEC r. BLAGOJNE r. CIZARA r. JEZ	r.
DURN	r.
FABClC r. NUVOLONE r. KRANJC r.
19.10.1908, u. 15.3.1933 , u. 12.7.1907 , u. 19.11.1910, u. 4.8.1904 , u. 3.1.1941 , u. 25.6.1923, u. 22.2.1909, u. 15.2.1935, u. 4.2.1931, u. 27.12.1907,u. 4.2.1910, u.
12.6.1989,
12.7.1989,
15.7.1989,
20.7.1989,
23.7.1989,
20.8.1989,
20.9.1989,
26.9.1989,
23.10.1989
27.10.1989 5.11.1989
21.11.1989
Šempeter Vipava Ajdovščina Šempeter nad Sanaborom , Šempeter Šempeter Ajdovščina Šempeter , Vipava , Vipava , Vipava
POROKE
1. Igor FURLAN	r. 5.12.1964	Vipava,Bevkova 14 in
Ingrid MARTINUC	r. 4.4.1964	Renče, Martinuči 22
2. Mitja TURK	r. 26.5.1961	Vipava,C.18.aprila 9 in
Nataša KOROŠEC	r. 5.11.1963	Vipava, Bevkova 3
3. Egidij PAVIC	r. 9.8.1962	Vipava,Gradnikove b. 5 in
Alenka FERJANČIČ	r.22.3-1969	Ajdovščina,Lavričeva 23
4. Jože PAPEŽ	r. 15.9.1960	Vipava,Gradnikove b.19 in
Marija MIKUŽ	r. 10.10.1961	Predgriže 37
5. Stevo BUKARICA	r. 8.7.1960	Vipava,Gradnikove 6 in
Radmila ILIC	r.17.8..1968	Vipava,Gradnikove 6
6. Dejan KOVAČEVIC	r. 24.12.1965	Vipava,V.Reharja 3 in
Anita JANEZlC	r. 23.6.1969	Lože št. 2
7. Gregor LAVRENČIČ	r. 12.3.1955	Vipava,Grabrijanova 8 in
Anica ČERMELJ	r. 2.3.1965	Vrtovin 90
8. Bojan KOROŠEC	r. 31.7.1965	Hiteno 1, obč.Cerknica in
Martina KARIŽ	r. 12.3.1968	Vipava,Vojkova 26
9. Pavel ŠKAPIN	r. 29.12.1963	Vipava,Na Produ 12 in
Estera FERJANČIČ	r. 20.7.1965	Duplje 28
Gradnikove 13 Gregorčičeva 6 Laurinova 9 C.18.aprila 7 Vojkova 18 Grabrijanova 6 Pod gradom 15 Titov trg 9 Na Hribu 12 Gregorčičeva 5 Vojkova 28 Na Produ 11
poročena
24.6.1989
30.6.1989
15.7.1989
5.8.1989
12.8.1989
26.8.1989 2.9.1989
30.9.1989
14.10.1989
	Frančiška Ferjančič	Vojkova 5	O o 0 1	din
o	Viktorija Zorž	Kreljeva 1	5.000.-	din
?	Joško Kebe	Trg Pavla Rušta 4	20.000.-	din
	Lučka Tomažič-Valič	Pod Gradom 4	10.000,-	din
C'	Božica Matic	Vinarska 1	20.000.-	din
	Franc Ipavec	Gradnikove 13	50.000.-	din
7.	Marija Fabčič	Goriška 14	5.00C.-	din
8.	Marjeta Fabjan	Laurinova 1	10.000.-	din
9.	Anuska Lavrenčič	C.18.aprila 9	20.000.-	din
^0.	Sonja Pušnar	Šempeter ori Gorici	20.000.-	din
11.	Jožka Rodman	U.Milana Bajca 7	5.000.-	din
12.	Delavci Ljubljanske banke	Vipava	100.000.-	din
13.	Goran Kodelja	C. 18.aprila 6	100.000.-	din
14.	Ana Fajdiga	Na Hribu 6	50.000.-	din
15.	Alojzija Marc	Titov tr*P* Pl	10.000.-	din
16.	Milan Krasna	Na Produ 15	20.000.-	din
17.	Leon Kodre	Beblerjeva 35	50.000.-	d in
18.	Ljudmila Kodelja	Gradnikove b. 25	50.000.-	din
19.	Ivanka Premrl	Laurinova M	50.000.-	din
20.	Jožefa Žigon	Beblerjeva	20.000,-	dir:
21.	Jože Virant	Vojkova 3	100.000.-	din
22.	Anton Cizara	Pod Gradom 16	30.000.-	din
2?.	Karlo Ambrožič	Titov trg 12	50.000.-	din
2k.	Ivan Bratož	Tabori	105.000.-	din
25.	Ivanka Grabrijan	Vojkova 28	500.000.-	din
25.	Angel Vidmar	Vinarska 2	50.000.-	din
O 7 - 1 •	Alojz Vidmar	Tabor 2	20.000.-	din
23.	Katarina Ipavec	Gradnikove 13	20.000.-	din
29.	Franka Nabergoj	Vojkovs2	200.000.-	din
d •	v~ **i Prirces	Na Hribu 2	100.000.-	dir.
3 1	Marija Mejak	Ivana Sčeka 2	100.000.-	din
	obresti od vezave od 1.9.			
	do 1.12.1939		2.106.000.-	din
32.	Pizzeriia Ambrožič	Titov trg 12	1.000.000.-	din
33.	Naša knjiga Vipava (13*12.89)		5.000.000.-	din
•	Tomo Gomizelj	Vojkova 1	5.000.000.-	din
	Predvidene obresti od vezave v decembru 1989		2.000.000.-	din
		Skupaj:	18.001.000.-	din
3tr	očki papirja in tiskanja te	številke	15.000.000.-	din
Ostane za naslednje številko			3.001.000.-	din
VSEM HVALA !
" VIPAVSKI GLAS " - glasilo KK SZDL Vipava - december 1989 -	500	izvodov
cena posameznega izvoda 30.000.- din
Uredniški odbor:	Janja Irgl, Ivan Rehar, Ivan Princes, Magda Rodman, Vera Poniž,
Nada Kostanjevic, Peter Vrčon, Mirjam Graovac, Vlasta Popovski, Branko Tomačič in Marija Ceket- lektor.
Na naslovni strani: VIPAVA leta 1910 - Lanthierijev baročni grad, v ozadju
gostilna "ADRIA"
Naslovno stran je pripravil: Branko Tomažič.
PRISPEVKE ZA "VIPAVSKI GLAS" ODDAJTE V PISARNI KS VIPAVA ALI V
NABIRALNIK PRED KS !