Dr. Janko  Pajk:   Davorin Trstenjak.                                       523
Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu.   Spisal dr.  Janko  Pajk.
I.
Črtice o njegovem življenji in značaji.
amen nastopnim črticam ni vsestransko in celotno po-pisavanje Trstenjakovega življenja, ki obseza zajedno dober kos slovenske povestnice. Temu ne zadoščajo niti čas niti nabrani podatki. Glavni podatki doslej so: Trstenjakov svojeročni životopis, katerega je rajnik zložil na mojo prošnjo, potem zaslužni očrt Sketov v »Koledarji družbe sv. Mohorja« leta 1892. in moji dodatki istotam. Podam naj samo postranske životopisne črtice, katere sem narisal nalik slikarju, ki dela študije za večjo celotno podobo. Samo to naj še pristavim, da so moje črtice posnete z živega originala, in to »sine ira et studio«, zapisane brez drugega ozira razven ozira na istino.
Kot pravi orjaki so se vzdigovali iz nedavno minulih desetletij naše narodne povestnice na slovenskem Stajerji trije možje\ vsi trije duhovniki: O ros lav Caf, Davorin Trstenjak in Božidar Raič. Zibel vseh treh je tekla na ozemlji med Dravo in Muro; rodu so bili vsi trije kmetskega. Tudi vzgoja je bila vsem trem jednaka : latinski so se šolali v Mariboru, v modroslovnih in bogoslovnih naukih pa v Gradci. Vzrasli so vsi trije v svežem vzdušji in duhu. Graška bogoslovnica nekdaj ni bila strižnica, nego vadnica čilih duhov. Rajni Davorin mi je pripovedoval, da je v nji vela slobodna sapa samosvojega prepričanja in vsestranskega razvoja. Mladi duh je kakor voda ', če jo ustaviš, kmalu zaduhne. Saj pa tudi jedina sloboda g6di značaje; v neslobodi se pokvari najprej duh, ker nima hrane, potem srce, katero medleva, ne da bi bilo krepko in zdravo, naposled ves značaj. Zato krčenje svojega prepričanja dela mlitavce in sebičnike. Dajte doraslim mladeničem, ki so prestopili gimnazijo, slobodo samoobrazbe in prepričanja; učite jih jedro krščanstva: ljubiti Boga in bližnjika, a čuvati se črtenja in sovraštva; učite jih spoznavati resnico, da so sicer »bratje vsi narodi«, a da nam je naš narod najbližji, in vodite jih k spoznavanju, da jedino napredek in izobrazba vodita narode do moči  in blaginji, a nazadnjaštvo v siromaštvo  in sužnost!  —
Slovenski bogoslovci so bili v Gradci  duševni prvaki,  dasi proti nemškim v ogromni   manjšini.    Škof Ravšer, poznejši   kardinal, bil je
524                                        Dr. Janko Pajk:  Davorin  Trstenjak.
sicer, kar je Davorin večkrat pravil, očit nasprotnik Slovencem, vender pa je čislal slovenske bogoslovce zaradi njih bistroumnosti in hrepenenja po izobraženosti. In da ne izostane še »tertium compara-tionis«: tudi v telesnem oziru so si bili naši trije možje podobni, ker so bili pravi korenjaki,  visoke in krepke rasti.
Izmed vseh treh je Oroslav zarano slul za jezikoslovca; on je bil v jezikoznanstvu »očka«, Trstenjak »sinek«, a Božidar »benjamin«. Caf, Trstenjakov učitelj, bil je temeljit in obsežen jezikoslovec; v tem
v
mu je bil podoben Štefan Kociančič v Gorici, samo da je ta naglašal vztočne in azijske, Caf evropske jezike. V Cafovi glavi je vrelo od »korenov« in »stebel« — vse tal<6 tudi v Trstenjakovi. Caf je bil z jezikoslovnim blagom natovorjen, a mož ni znal prodajati blaga; ne-dostajalo mu je one modroznanske mirnosti, s katero se nabrano blago izčinja in prečinja, potem pojmovno razbira in zlaga ter pregledno postavlja pred čitatelja. V tem je bil modroslovno izobraženi Frančišek Miklošič naučitelj vseh učenjakov. Tudi Trstenjak je bil napolnjen jezikoslovnega gradiva, a razpolagati ž njim ni znal popolnoma. Isto je ugonobilo Cafa, ki se je vrhu vsega boril še z drugimi nepri-likami. Caf je bil mehka, boječa, tiha, oskromna, a blažena dušica. Kak6 živo stoji njegova podoba pred menoj, ko sva se pogovarjala v »beneficijatskem« njegovem stanovanji na Ptuji! Mož je bil v svetovnih stvareh otrok, v družbinskih ženska, tako skrben in pazen, a samo v znanstvenih neodpustljiv in strog. Ali! — in ta »ali« ga je mučili — znal in vedel ni v sestav spraviti svojega gradiva. To mu je zmedlo vse delovanje, to ga je upropastilo. Sicer pa ni bil na svojem mestu. Grozni materijalizem njegove okolice ga je zadušil! — Trstenjak je bil učenec Cafov, kakor Božidar Trstenjakov. Cafov znanstveni, sosebno jezikoslovni vpliv na Davorina kot kapelana v Slivnici blizu Maribora je bil važen, kakor mi je pravil rajnik. Caf je bil v bližnjem Framu blizu Slivnice glava in telo nekakšne kmetske akademije. Nabiral je besede za svoj slovar, »pulil korenike«, zapisaval slovenske besede in reke na ozke lističe, tudi na izpovedne listke, a ves ta drobiž je metal v veliko skrinjo, katera je jemala dober del majhne kapelanijske sobe; zarisaval je zajedno narodne napeve, katere
v
je ponavljal piskaje na flavto. Tako je delal tudi Vraz. Časih je imel Oroslav za gostača pri sebi rešetarja, časih bizjaka, časih rezijanca iz daljne Beneške; od teh možakov je pozvedaval besede za svoj »večni« slovar. Sedaj, po petdesetletnem nabiranji Cafovem, vender vstaja ta slovar iz svojih skrinj, znatno pomnožen. Uboga »slovenska para« —¦ da   se  tako   izrazim   z   Vodnikom — naš   občeslovenski  slovar se je
Dr, Janko Pajk:  Davorin  Trstenjak,
525
tedaj   vender   skobacal   na    noge;   počasi   sicer,   a   tem   oblastneje   in častneje!
Davorin iz prva ni bil jezikoslovec; evropske jezike je poznaval, kolikor se jih je iz početka naučil v Stanko Vrazovi »šoli za silo« v Gradci. Pozneje je bil zavisen od Cafa, naposled od Miklošiča, katerega pa osebno ni maral. Glede na povestniške študije naš Davorin iz početka še ni bil samostojen; hodil je za Schonlebnom, Muharjem, Kollarjem in Safafikom. V poznavanji narodne naše povestnice pa in našega, t. j. slovenskega narodnega bajeslovja kakor tudi slovstva, bil je Davorin samouk in izviren preiskovalec. V tem oziru si je ustvarjal svojo sistemo. Njegova čutnost za vse, kar je bajeslovnega in po-vestniškega, bila je nenavadna. Jezikoslovje mu ni bila končna zvrha, nego sam6 pomoček povestnici. Davorin je nosil pregledno sliko naše slovenske prešlosti v duši; iz te pregledne, samoustvarjene, nekaj po vidnih sledovih sestavljene, nekaj domišljene podobe je posnemal svoje mnogoštevilne članke, kateri so bliskoma nastajali pod njegovim peresom. Slovani prvotni stanovniki Evrope — Slovani tekmeci Rim ljanov in Vlahov v Panoniji in v N6riku — Slovenci v Alpah do Brente in Rena — Slovenci na vseh rimskih kamenih in pri vseh grških in rimskih povestnikih — evo ti podkladnega načela Davo-rinovega! Evo ti pak zajedno ideje našega Kollarja! — A dobro je bilo vsekakor, da je kdo pri nas jel proudarjati našo narodno minulost, naš nekdanji in sedanji položaj proti narodom, ki nam stoje za hrbtom in na tilniku. Tako smo vsaj začeli premišljati, odkod smo prišli, dokod smo bili nekdaj razširjeni in kje stojimo danes. Davorin je bil tiste trdne vere o naši prešlosti kakor Valentin Vodnik, ki je zapel: »Od prvega tukaj stanuje moj rod; če ve kdo za druz'ga, naj reče, odkod!« A znano je, da trdna vera časih več vzmore nego globoka učenost. Miklošič s svojo hladnokrvno bistroumnostjo in s svojo diplomatiško zapetostjo ni nikdar na pol toliko vnemal duhov za slovansko jezikoznanstvo in starinoslovje, kakor jih je Kollar in tudi naš Davorin, leta s svojimi navdušenimi in zgovornimi razpravami v »Novicah«. —
Sedaj pa mi čitatelj dovoli oskromen predlog, ki mi je že dlje časa na srci! Davorinovi spisi leže" raztreseni po vseh listih in krajih kakor udje basenskega Absirta. Ali bi ne bil čas, da se Trstenjakovo književno blago, vsaj kar ga je znanstvenega, zbere in izda ? — Menda bi se dalo to storiti tako-le: Vsi članki in vse. razprave naj se poiščejo iz »Novic«, »Matičnih« knjig, »Zor«, »Vestnikov«, »Kresov«, naj se po naslovih   deno v prosti azbučni   red —  in naj se natisnejo
526                                        Dr. Janko  Pajk :  Davorin  Trstenjak.
neizpremenjeni, brez dodatkov in opombic, razven odkod so vzeti in iz katerega leta so. To da dva, tri debele zvezke. Jaz trdim, dasi vseh razprav ne bi hotel podpisati, da bi to delo ne bilo brez koristi : koliko narodnega blaga zlate vrednosti tiči v njih, koliko zdravih idej, dasi časih nedostatno podprtih! Naši kritiki naj si brusijo zobe ob teh člankih; čimbolj si jih bodo brusili, tem bolje po nas! Ali vstajenja, veselega vuzma terjajo od nas Trstenjakovi spisi in napori! Narodna čast in narodna dolžnost sta tudi nekaj. Torej Davorinu ljubav za ljubav, žrtvo za žrtvo, bot za bot! In kdo izdaj Trstenjakova dela? — Kdo drugi nego »Matica«! Zakaj da dobička ne bode založniku, o tem ni treba šele vprašati pri učenih reč^h. Slovenski čita-telji, premislite si moj predlog, a člani pisateljskega društva, pomozite s peresom in nasvetom!   —
V družbinskem oziru so si bili Caf, Miklošič, Trstenjak in Raič, vsi sosedni rojaki, iz kraja močno podobni: vsi so bili preprosti in so prinesli v svet s seboj nepokvarjenost slovensko; šele družba je vsakemu pozneje vtisnila svoj posebni pečat. Caf je bil izmed vseh imenovanih najmečji in najnežnejši, a vsi ostali so bili precej grčavi. Miklošiča je opililo bivanje v žlahtni poljski rodbini v Gradci; kar mu je še nedostajalo oglaje, dodal mu jo je Dunaj. Se dijaka so mladega Frančiška učitelji mariborski zvali »neopiljen dijamant«, kar sem zvedel iz Trstenjakovih ust. Raič je bil vselej »buršikozen« in »korenjaški« v govorjenji in vedenji, vsaj dokler sem ga poznal kot svojega učitelja, a Trstenjak se je izmed vseh najbolj olikal v vedenji. Sosebno na Ptuji se je ogladil v »finega abbeja« z vsemi dobrimi svojstvi te besede brez napačnostij, katere navadno spajamo z izrazom »abbe«. Bil je jako okreten, olikan, duhovit, pa preprost, odkrit in brez nobene hlimbe — pristen nepopačen Slovenec do cela. Zakaj to je po Trstenjakovem mnenji obči značaj Slovencev: blag, odkrit, pošten, večinoma vesel, dosti ognjen, precej mehak, a premalo dosleden, cesto lahkomiseln, predobrodušen, a premalo praktičen, precej neokreten, pa vse premalo napreden in premalo vztrajen in energiški. Pri Trstenjaku si, dokler je bil pri moči, nahajal samo dobra svojstva slovenska ; ko je podlegel starosti, podlegel je tudi nje slabostim. Bil je nenavadno marljiv, neobično moder in oprezen, jako podjeten in vztrajen, vender pa tudi točen in popolnoma zanesljiv v vsakem oziru. Vedel je dobro za slabosti Slovencev, a se jih je znal tudi izvrstno izogibati. Zat6 pa je bil v nravstvenem oziru tudi strog proti svojim rojakom.
Dr. Janko  Pajk:   Davorin Trstenjak.
527
Brez dvojbe je stal Davorin Trstenjak na vrhunci izobrazbe svojega časa. V vseh posvetnih in stanovskih, takisto v učenih stvareh je bil dobro poučen razven v nekih znanostih; slab je bil namreč v prirodoslovji in v modroslovji. Za prirodo sploh in nje nauke ni imel dosti čustva; takisto mu je bilo modroslovje zoperno. Tudi matematika ni bila njegova ljubljenka; pravil mi je dosti, koliko preglavice so mu delale imenovane znanosti v Gradci. Sicer pa je naš Davorin družil v sebi vso izobraženost, kolikor je bila sploh Slovencu tedaj pristopna. Po nji se je med Nemci odlikoval prav tako lahko kakor med Lahi in kakor se je odlikoval med Slovenci in med drugimi Slovani. Davorin je, da ostanem pri slovenski izobrazbi, v sebi nosil obe nje obliki: tako zvano »panonsko« in tak6 imenovano »ndriško« obrazbo. »Panonska« izobrazba obseza ves štajerski slovenski del med Muro, Pohorjem in Dravinjo; »noriška« pa preseza vso ostalo Slovenijo. Zakaj dasi smo Slovenci samo jedno in isto pleme slovansko, z istim občim slovenskim jezikom — kdor to taji, našega naroda in jezika ne pozna! — kateri jezik pa seza še danes mnogo dalje nego 6ni, katerega v ozkem pomenu jemljo za »slovenski« ali »slovinski« — vender se ločimo med sabo, in to po različnosti izobrazeb; te razlike seveda v novejšem času močno ginejo zaradi rastoče obče narodne zavednosti. Ti znaki raznih, in to dveh izobrazeb, so neutajni; jezik naš jih rezko pokazuje v svojih podnarečjih, katera niso prvotna, nego šiloma vnesena v prej obči in čisto jednaki naš jezik. To različnost sem nekoliko spoznal sam, porojen sicer v Sent Pavlu v gorenji savinjski dolini, a vzrasel in vzgojen na spodnji Polskavi, kjer se mejašita obe izobrazbi, nekoliko pa me je naš Davorin opozoril nanje. V panonske izobrazbe krog spadajo Podravje, nad Mariborom počenši do hrvaške meje, Slovenske gorice, potem ves svet med Muro, Dravo, Pohorjem, Dravinjo in Halozami, tedaj tudi še Ptujsko polje med Mariborom, Slov. Bistrico in Ptujem. Pri Polskavah, gorenji in spodnji, je nekdaj — še za moje mladosti — nehavala celjska »kresija« in se pričenjala mariborska. Ali dosti važnejša za slovensko izobrazbo na Štajerskem je bila ločitev štajerskih Slovencev po biskupijah, katerih jedna, graška ali sekovska, je obsezala ravno prej opredeljeni kos slovenskega ozemlja; druga pa, labodska, katere sedež je bil v Sent Andraši v labodski dolini na Koroškem, obsezala je ves ostali del štajerskih Slovencev. V poslednjem delu Stirskega je vladala »116-riška« izobrazba, katere znaki se vidijo še danes v mnogih laških in nemških besedah, primešanih jeziku našemu. Laški vplivi so bili na slovenski Stajer   zaneseni po mnogoštevilnih   laških ali polaščenih du-
528                                                        A.  Aškerc:  Kosa.
hovnikih, katerih dandanes na Štajerskem cel6 več ni, katerih pa je bilo pred davnimi časi tem več, ker je oglejski patrijarhat sezal, kar mi je Davorin večkrat razlagal, do naše Drave. Nemški vplivi so prihajali na slovenski Stajer najbolj po nemških svečenikih s Koroškega. Sčasoma sta laški in nemški vpliv pri nas v labodski vladikovini prevladala slovenskemu življu, in ta bi bil gotovo utonil, da ni čas privedel semkaj drugih duhovnikov: kranjskih in domačih štajersko-slovenskih. Največja zasluga, da se je ohranil slovenski živelj na Štajerskem, gre mnogim kranjskim svečenikom, ki so nekdaj pastirjevali po Stajerji, tudi tu razširjali svojo domačo govorico in raztrošavali slovenskih knjig med ljudstvo. Ti kranjski duhovniki so na Štajerskem iz nova zanetili ogenj in kresove domačega, slovenskega življa. Zato vi, mladeniči, ki o počitkih prepotujete lepo našo domovino, le pridno si zapisujte kranjska imena duhovnikov, ki so služili v štajerskih župnijah; nahajate jih na grobnih spomenikih lepo število; to so častna imena mož, zaslužnih za našo štajersko slovenščino; ti nagrobni napisi  so zajedno važni kažipotje naše izobrazbe! —
(Dalje prihodnjič.)
J*>o
E\6so nekdo kleplje svojo, Cuj,  nekje tam sred vasi Ostro-rezko to klepanje Skoz večeVni  zrak zveni.
Kosa.
Jutri  rano pa bo trava Padala  pod kosoj  toj, In  mej  travoj  rož brez broja Cvet zgubilo  bode svoj.
Slušam,  slušam to klepanje . . Bog ve",  kaj  da mi se zdi:   — Smrt je, ki tam kleplje koso, Da ž njoj  mene pokosi.
A.  Aškerc.
Dr. Janko Pajk:  Davorin Trstenjak.
587
Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu.   Spisal dr. Janko  Pajk.
(Dalje.)
očim se noriška izobrazba razlikuje po večji pripravnosti vsega domačega življenja, po otujeni noši, tako moški kakor ženski, po večji razkošnosti in nekakšni mehkobi, takisto po nekem otujenem duhu, ki veje iz govorjenega in pisanega jezika — naj se le primerijo »panon-skega« pisatelja Serfa pridige Slomškovimi — odlikuje panonsko izobrazbo preprostost, nepokvarjenost in takisto večja izvirnost v vsakem oziru. To pa prihaja še iz tretjega vzroka: od bolj postranske nekdanje leže panonskih Slovencev, ki so poleg tega, da so vzpričo svoje dotike z ogerskimi in hrvaškimi rojaki ostali ograjeni pred tujim, neslovanskim vplivom in imeli domače svoje duhovništvo, še stanovali bolj daleč od velike izobrazbene ceste, severojužne, spajajoče Dunaj z Adrijo, po kateri se od starodavnih časov prevaža kakor vse blago tak 6 vsa izobrazba novejših časov. Od severa je po »veliki cesti« dohajala med Slovence in še sedaj 'nekoliko, toda bolj po južni železnici, dohaja nemško-francosko-angleška, od juga pa grško-italska izobrazba k nam, a stranski potje do velike ceste so v izobrazbenem oziru mnogo menj važni. Zato je panonske Slovence tudi njih zemska leža očuvala v njih prvotnosti, katera prvotnost pa gine čimdalje bolj zaradi večjega občevanja. Davorin, panonski Slovenec, družil je v sebi nekovo prvotnost jezika in značaja, katera je vsemu njegovemu govorjenju in delovanju podajala izvirnost in krepkost; zajedno je kot natančen poznavalec »kranjščine« — tako panonski Slovenci še danes imenujejo govorico in izobrazbo noriških Slovencev, katere kličejo »Kranjce«, dasi so ti Štajerci — družil tudi vsa svojstva noriške izobrazbe; natanko je poznal in tudi v svoji pisavi izražal obe izobrazbi. Zakaj tudi jezik in pisava tega moža kažeta zvedencu na prvi pogled, da v nji tekmujeta dva življa. Trstenjak dolgo časa ni maral za pismeni naš jezik, ki je prav za prav »kranjščina«; njemu se »ljubljanščina«, katera je predrla v naši pisavi, ni videla prava »slovenščina« ; Davorin je iz početka bolj cenil »ilirščino« kot pismeni jezik tudi Slovencev; toda sila časa in potrebnost domačega, sosebnd pa skupnega slovenskega jezika, vrinila je i njemu »kranjščino«, katera mu tudi resnično prevladuje,   dasi   se   panonščina   še   močno   oglaša   iz  njegove pisave.
588
Dr. Janko Pajk:  Davorin Trstenjak.
Ali panonska izobrazba Trstenjakova ni gledala samo iz njega spisov, ampak tudi iz vsega njegovega domačega življenja, katero je bilo močno preprosto in se je v tem razlikovalo od razkošnosti nekaterih, ali prav za prav večine njegovih noriških vrstnikov. Da je Davorin družil   tudi druge evropske odločilne izobrazbe, bilo je že povedano. —
Davorin je jako pomnjivo zasledoval povest naše izobrazbe. Nje sledov iskati in jih odkrivati, to je po njegovem mnenji vrhovna naloga povestniku. Bila je tudi Trstenjakova, in da jo je izvrševal, to je njegova prva zasluga, v kateri ga še ni prekosil nobeden njegov naslednik, dasi so nekateri napisali že mnogo in jako zaslužnega o tem. Priljubljeni predmetje njegovim povestniškim razpravam so bili: rimske ceste — rimske naselbine — obsegi biskupin — vplivi Ogleja in Solnograda na naše krajine — staroslovenske grmade in gomile — gradišča in stari gradovi — tiri starih trgovin — naseljevanja in preseljevanja slovenskih rodbin — ustanavljanje župnij in raznih oblastev — imena krajev, vasij, posestev, ljudij. Iz kratka: Davorin je imel v mislih najširši pomen izobrazbe. Tolikega zanimanja za slovensko stari-noslovje ne najdete ne pri Miklošiči ne pri Cafu navzlic njiju jezikoslovni temeljitosti.
Toda poleg tega, da se je bavil z znanstvom — njega naporov ni podpirala nijedna vlada niti živa duša; največ mu je prijatelj priskrbel knjigo iz knjižnice — bil je naš Davorin tudi vzgajatelj ljudstva, mladine in leposloven pisatelj. Naš Davorin, ki je sicer poznal pedagoške teorije, katerih se je naučil v Gradci, vzgajal je mladino največ po svojem bistrem razumu in zdravem čustvu, vode, vzpodbujaje in po-boljšuje, takisto pa karaje, kadar je trebalo; njega beseda je bila živa in je sezala do živega, predirala v srce, genila globoko, a ranila nikdar; vedela je vselej varovati čast in rahlost mladeniškega duha, dajaje duhovom zajedno leka in hrane. Na mariborski gimnaziji je Davorin poučeval v veronauku, v povestnici in slovenščini. Naš Davorin pa je v vzgoji dosezal še višje namene: hotel je svoje vzgojevalno delovanje razširiti tudi v bogoslovnico mariborsko, uče tam mladeniče po-vestnico cerkvenega stavbinstva in splošno cerkveno umetnost, duhovnikom gotovo jako potrebnega nauka. V resnici je že nekaj časa poučeval ta nauk, zdajci pa ga je zopet ustavil. Škoda, dvojna škoda za mariborsko vladikovino: z jedne strani, ker se je tako opustil ta potrebni nauk, z druge, ker tako izvrstna moč, kakeršna je bila Trstenjakova, pri osrednji cerkvi mariborski ni dobila svojega mesta! Cafa, ki za   bogoslovsko   učenje   ni imel   poziva,   pokušali   so   privezati   na
Dr. Janko  Pajk:  Davorin Trstenjak.                                       589
bogoslovnico, ali Davorina, ki je bil kakor ustvarjen za to, potiskali so od nje !
Nejevoljen, razžaljen, pobit in globoko ranjen v srce, obrnil je Davorin po bridkih izkušnjah hrbet gimnazijski službi in nehvaležnemu Mariboru, ki njemu ni imel prostorčka; s kakimi čustvi, to mi je razodel v žalnem pismu, poslanem mi leta 1861. na Dunaj. Vrnil se je med preprosto slovensko ljudstvo, katero je ljubil kakor mater svojo; tam je iskal novih močij in nove vzpodbuje, vender je dobil oboje šele po novih prevarah. Dotika našega preprostega ljudstva je najboljši lek za rodoljubno srce. Naše ljudstvo je bistroumno in zajedno blagosrčno, dasi v vsem silno zaostalo, čemur se ni čuditi — med njim dobiva rodoljub vselej okrepila, kakeršnega je Anteju podajala dotika s materjo zemljo, kadar je podlegal nasprotniku.
Skoro otujen ljudstvu, katero je vender tolikanj ljubil, moral ga je Davorin iz nova proučevati — tak6 zelo nas raznarodi bivanje v mestih! Sent Jurij pod Rifnikom blizu Celja, kamor je iz prva prišel za župnika, bil je njegova prva in — naj še pristavim — bridka postaja; Ponikva, Martina Slomška rojstvena župnija, bila je njegova druga postaja, kjer je zopet dobil nekoliko prejšnjega zaupanja v samega sebe, toda šele Stari trg pri Slovenjem Gradci ga je naredil za popolnoma dogotovljenega cerkvenega dostojanstvenika. Jaz, kateremu je rad razkrival svoje križe, rekel bi: Sent Jurij je bil njegov »hades« ali »ad«, Ponikva njegove »vice«, a Stari trg njegov »elizij«; Davorin sam se je izražal vse bolj po domače, rekši o tem: V Sent Juriji sem »pastirjeval«. na Ponikvi sem »kmetoval«, a v Starem trgu sem bil šele  »posestnik«  in  »gospod« ! —
Najizdatnejša literarna delavnost Davorinova, dasi ni nikdar prestajala, spada v njegovo ponikvansko in starotrško dobo; v Sent Juriji je še nekoliko omahoval med politiško in literarno delavnostjo. Ko je namreč leta 1866. ves zbegan in razburjen zaradi neljubih zmed s svojimi župljani pritekel v Kranj, da bi se tu poravnal sredi čilega kranjskega naroda, imel sem kot njegov vsakdanji tovariš priliko, da sem se čudil njega ognjeni zgovornosti in budeČi delavnosti. Skoro ni bilo dneva brez izleta v lepo kranjsko okolico h kakemu rodoljubu in brez navdušenega ogovora sredi kranjske duhovščine.
Na Ponikvi je Davorin osnoval »Zoro« in »Vestnik«. Trstenjak je takrat,   kakor   že prej   ob cvetu  »Novic«,   obdelaval znanstveno in
v
leposlovno polje zajedno. Živel je še v početni.dobi našega slovstva — in koliko nas drugih ž njim! — ko je moral biti slovenski rodoljub vse in sezati   za vsakeršno   pero,   sedaj za znanstveno, sedaj za lepo-
59°                                        Dr. Janko Pajk:  Davorin  Trstenjak.
slovno, sedaj za časnikarsko, sedaj celo za »liro«, hotč ali nehote, po milosti ali brez milosti boginje Minerve. V koliko srečnejšem položaji so naši književniki dandanes, ker si smejo omejevati literarno delavnost! Saj pa je v slovstvu prav tako kakor v gospodarstvu: »delitev dela« jedina vodi do uspehov. V Starem trgu je Davorin pisal zopet samo znanstvene članke, in to za »Kres«, ki je bil, kakor prej »Zora«, sam6 njegov stvor.
Davorin je obdelaval vse stranice naše književnosti: v mlade-niški dobi je zlagal pesmi, izmed katerih se jih je nekaj še ohranilo, n. pr. »Lipa, dišeče, preljubo drevo« in »Tam za goro zvezda sveti«; burnega leta 1848. je začel pisati v časnike, toda v tej stroki se ni odlikoval nikoli; učitelj mariborski je zlagal bajeslovne in jezikoslovne pozneje tudi povestniške spise; ob cvetu »Novic« in iz početka »Slovenskega Naroda« je pisal za ta dva časopisa tudi podlistke; za »Zoro« je sestavljal leposlovne članke, za »Vestnik« znanstvene, a za »Kres« skoro zgolj učene, povestniške spise. Pisal je leposlovne sestavke pod najčudnejšimi imeni; marsikateri spis je potekel iz njegovega neusah-nega peresa pod tujim imenom, tako da bi se danes vsi njegovi člank ne dali več najti. Mnogo tega, sosebno humoristiškega, spisal je s podpisom  »Vicko  Dragan«  in  »Epicharmos«.
Davorinovo življenje je bilo vse posvečeno narodu. Zat6 in tako je bil Davorin Trstenjak znamenit prikaz v povestnici slovenskega naroda: z jedne strani je bil duhovnik v vzvišenem pomenu besede, pobožen in veren v duši, brez madeža in ukora, strogo čuvajoč dostojnost svojega stanu, visokega in za narod važnega, pa tudi brez najmanjše hlimbe, brez pretiranosti in brez 6ne napetosti in trpkosti, katero nahajamo dandanes pri zastopnikih tega stanu po Slovenskem tako pogostoma. Bil je, da se biblijski izrazim, duhovnik po volji Gospodovi, kakeršnega si mislimo Melhizedeka, moža kraljevske časti in zajedno duhovnika, domoljubnega moža, preprostega in čistega srca. Zoperno mu je bilo vsako tercijalstvo, kateremu je vselej, kamor je prišel, povsod napovedal srdito vojsko. Cerkvenih opravil se je držal točno in kratko, dostojno in pobožno; tako je tudi župljane silil k točnosti, ako niso hoteli zamujati božjega opravila. Njegove propovedi so bile kratke in jedernate, praktične in v pravo vzpodbujo, brez grmenja in nepotrebnega patosa. Po Davorinovem nazoru goji cerkev med ljudstvom pravo krščansko vero in pravo krščansko nravstvo brez dolgega in nepotrebnega okoliševanja. Duhovski stan je bil Davorinu gospodski stan. Ves fanatizem, tako verski kakor politiški, bil mu je zopern; politiško rogovi-ljenje se mu ni zdelo združno s  »sutano«.  Odtod ni težko ugeniti,  na
Dr. Janko Pajk:  Davorin Trstenjak.
591
katero stran bi se bil postavil ob denašnjem narodnem razporu. Sploh je bil v javnih stvareh jako zmeren, oprezen in moder. Sosebno, odkar je živel v Starem trgu, imel je na sebi nekaj aristokratskega. Kot duhovnik je povsod in v vsakem oziru gledal na mir in spravo; s po-litiškimi nasprotniki nikdar ni pretrgal občevanja; v volitve se poslednji čas nikoli ni vtikal; mandatov in častnih služeb, ne javnih ne zasebnih, ni lovil nikoli. Osebno samostojnost in slobodo je ljubil nad vse; zato so mu bila ozka mesta in njih zaprto življenje ostudna; zaradi samostojnosti in osebne slobode je rajši tičal v zakotnem Starem trgu, nego bi bil kot neslobodnjak zasedal častna mesta. Samostojnost in značajnost sta bila njegova najvišja vzora. Res, lep in zajedno koristen vzor!  —
Z druge strani pa je Davorin družil vsa svojstva plemenitega človeka. Bil je moški in oblasten v vedenji, do cela mož v besedi kakor v dejanji; ni se spuščal v nič, čemur se ni čutil kos: dano besedo je izvrševal točno in popolnoma. Imel je tudi nekoliko preroškega duha; mnoga njegova prerokovanja so se obistinila. Srca je bil preblagega, pomagal je, kjer je mogel, s svetom in denarjem. V družbi je bil zgovoren, dokler je bil še telesno čvrst. Rad se je šalil, sosebno ženskam, katerih pa ni kaj iskal niti maral. Rad je občeval z znanci in hrepenel po izobraženi družbi. Poznal je dobro svet, in nikdo, ki je kdaj prišel predenj, ni mu ostal zakrit; vsakogar je pregledal do dna duše, pa brez predsodkov. Jaz menim, da je tudi vsakdo, ki je količkaj imel opraviti ž njim, najsi za malo časa, odnesel čustvo, da je občeval z nenavadnim človekom. Radi so k njemu zahajali znanci in prijatelji, nekaj na posvete, nekaj na razne pogovore; mnogi v zabavo. V Starem trgu, kjer je živel »otio et musis«, ustanovil se je tako nekov »dvorec« slovenskih književnikov in narodnih delavcev. Stari trg, sam na sebi tako neznaten, zaslul je za Davorinovega župnikovanja. Romantiška lega in okolica njegova: zala cerkvica Sv. Rozalije, sedaj župna cerkev, nad njo stara farna cerkev Sv. Pankracija, stoječa na oblastnem hribu sredi nekdanjega gradu slovenjegraškega, čegar obzidje še kipi proti nebu, zeleno Poharje, nasproti gradu, čegar gorovja zapadno podnožje se strmoglavlja v mislinsko dolino, kamor je postavljeno mestece Slovenji Gradec, in bližnja, na pol starotrški župniji pripadajoča gora sv. Urše ali Plešivec, ki nosi na ponosnem temeni romarsko cerkev, bujni travniki in gozdi, vse v vednem zelenji — ta lepa okolica, pravi biser podgorske krajine slovenske, dobivala je svoj posebni  čar od Trstenjakovega bivanja v nji. Kaj so kraji, kaj  krajine,
592
f Jos.  Freuensfeld :  Sen.
ako   jim   človeško   bivališče,   sosebno   pa   bivališče   odličnih Ijudij, ne daje pomena ? —
V tem rajskem kotičku slovenske zemlje je pomišljal naš imenitni narodnjak o usodi ne sam6 malega slovenskega, nego tudi vsega slovanskega naroda; tukaj so se razvijale njegove misli ne sam6 o tega naroda minulosti, nego še bolj o njega bodočnosti; tu je svoja poslednja leta prebil mož ponosne nravi in častite osebnosti, mož, čegar sodbo so čislali Slovenci blizu in daleko. Trstenjakova beseda, dasi ni bil poslanec niti višji dostojanstvenik, izdala je več nego vsakega drugega »prvaka« njegove dobe; dobro je vedel slovenski svet, da to, kar pravi on, poteka iz bistrega uma, iz trdnega prepričanja, iz nesebičnega srca, iz čiste, rodoljubne duše. In to veljavo Davorinu nista dajala ne denar ne strah, ne mitra niti vladiko-vinstvo; izvirala in prihajala je jedino iz njegovega značaja, čistega kot zlato, vzvišenega nad vse sumnje. In na takih značajih sloni spoštovanje kakor vse javno življenje  narodovo!
(Konec prihodnjič.)
Sen.
m
inulo noč sera zopet sanjal, Dehtel je zunaj  lipov   cvet . . .
Pokojno na mrtvaškem odru
V nevzdramnih sanjah spal sem bled.
Prišli so  znanci in  prijatli,
Solzno" jim bilo je oko ; In  vsi ihteč so me kropili,
A tebe vender ni bilo.
In nesli so me v kraj pokojni, Kjer  ni  trpljenja, ni solza;
Bridko solzeč me vsi spremljali, A ti ostala si  doma.
Sladkd sem ležal  v tihem grobu .
Pozabljen trpki zemski boj. A čuj,  nekdo  prihaja k meni . . .
Zakaj mi motiš tu pokoj ?
Poklekne na gomilo mojo,
Razlega z nje se jok in  stok:
»Življenje bil je duše moje, Zakaj si  vzel ga,  mili Bog!« .
In ti si vender prišla k meni! . .
Minil je težke sanje čar ; Dehtel je lipov cvet skoz okno,
Smijal se v izbo solnčni žar.
f Jos. Freuensfeld.
Dr. Janko  Pftjk:  D.ivorin Trstenjak.
^53
Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu.   Spisal dr. Janko  Pajk.
(Dalje.)
II. Davorina Trstenjaka svojeročni životopis. J)
arodil sem se dne 8. septembra leta 1817. v vasi Kra-lovcih, župnije Sv. Jurija na Sčavnici. Prvo šolo sem pohajal pri župi, uče se krščanskega nauka in slovnice, t. j. nemške, po nemško. Leta 1828. sem prišel v nemško mestno šolo radgonsko, kjer pa sem skoro prekosil Nemce, kar se tiče znanja nemškega jezika. Jeseni leta 1829. sem prišel v tretji razred [nemške šole] v Maribor, a leta 1830. v [tamošnjo] gimnazijo. Kot retor [petorazrednik] sem začel slovenski pesnikovati. Poučeval sem doma v slovenščini [in to] nekatere uradnike in svojega profesorja Puffa. Bil sem jedini dijak, ki je umel »Kranjsko Zhbelizo«. Jeseni leta 1836. sem prišel na univerzo graško, ponovivši svoja znan-stva mariborska s Stankom Vrazom, Miklošičem in Cafom, oklenivši se prijateljski Vraza. Ta me je navajal na pesnikovanje; pesnikoval sem iz početka slovenski, potem ilirski, spisal dramo v treh dejanjih, katero pa so mi zaplenili c. kr. dačarji v Brežicah, in sem nekoliko poezij objavil v »Danici ilirski«. Leta 1837. in 1838. sem bil pomočnik uredniku »Grazer Zeitung« in lista »Der Aufmerksame«. Tako sem vti-hotapljal prigodne pesmi na čast visokim osebam: nadvojvodi Ivanu, namestniku "VVickenburgu, deželnemu poglavarju Attemsu, Njega Veličanstvu cesarju Ferdinandu i. dr. v list »Der Aufmerksame«, pozneje v »Stirijo«. Sosebno sem se trudil za vzprejem češko-ilirskega pravopisa namesto dajnčice in bohoričice. V letih 1837., 1838. in 1839. sem bil plodovit pesnik; moja omara hrani še mnogo take šare. Nekoliko teh proizvodov je prevel rajni moj prijatelj in tovariš M. Veho var na nemški jezik ter jih objavil v listih »Der Aufmerksame«, »Styria«, »Carniolia« in »Croatia«, večinoma s pristavkom: »Iz slovenskega ali ilirskega [izvirnika] Davorinovega.« Baron Wendt, nemški pesnik, tedaj živeč v Gradci, prevel je nekatere za časopis »Ost u. West«, ki je   izhajal v Pragi.
x) Ta životopis je spisal pokojnik na mojo prošnjo. Izvirnik je nemški in obseza štiri strani in folio. Spisan je na Ponikvi dne 2. febr. 1876. leta, torej obseza samo 59 let Trstenjakovega življenja. Kar stoji v oklepih [ ], to je moj dodatek, oziroma popravek.                                                                                                                            Pisec.
654
Dr. Janko  Pajk:  Davorin  Trstenjak.
V Gradci sem pomagal izdelati Kommovo knjigo »Bukve porodništva«. O počitkih sem nabiral narodne pesmi, med šolskim letom sem največ tičal v knjižnicah, nabiraje tvarino za slovansko povestnico in bajeslovje. Spisal sem za »Steierm. Zeitschrift« sestavek [s podpisom] D. T. »O duševnem in pesniškem življenji Slavenov štajerskih«, katerega pa je cenzura zadržavala dolga štiri leta, dokler ni bil natisnjen leta t 844., ako se ne motim. V Gradci sem zasnoval slovensko čitalno društvo, katero pa je policija zatrla; to mi je pro-vzročilo mnogo gmotne škode in mi nakopalo policijsko naziranje. V tem društvu sta se izobrazila pesnik Ivan Trnski in rodoljub dr. Lavrič. Leta 1839. jesem' sem prišel v Zagreb, učil se tam fizike [osmega razreda], seznanivši se z dr. Gajem, z bratoma Mažuraničema, s pesnikom Vukotinovičem, s slovničarjem Babukičem, z dramatikom dr. De-metrom in z drugimi. Pisal sem [istotam] za hrvaško gledališče, pre-vajaje prizoroma ali po dejanjih, samo da je bilo kaj predstavljati. V svojem stanovanji sem dijakom predaval estetiko, seznanjaje jih z boljšimi nemškimi klasiki, in zlagal sem pesmi.
Leta 1840. sem stopil v bogoslovnico graško in ustanovil slovensko knjižnico. Tovariše sern poučeval v slovenski slovnici in pisal v »Zoro dalmatinsko«, da ne bi kaj zvedeli moji predstojniki. Boril sem se za uvedbo gajice na Dalmatinskem, in to pod imenom »Vlastelin Kralovski« in »Davorin«. »Zora dalmatinska« je tudi prinesla nekaj mojih pesmij in prozajiški spis »O vzgajanji«. V tisti dobi sem tudi spisal molitveno knjigo »Mesec Marije«. Kot bogoslovec sem čital mnogo rimskih in grških klasikov ter se seznanil z angleško in špansko literaturo. O počitkih sem delal za narodno stvar, kolikor mi tega ni branila   policija.
Leta 1844. meseca septembra sem prvič nastopil dušno pastir-stvo v Slivnici blizu Maribora. Ker je bil Caf nastanjen v Framu, učil sem se ž njim primerjajočega jezikoznanstva. Leta 1846. sem prišel v Ljutomer, leta 1847. v Hajdin, a februvarja meseca leta 1848. na Ptuj za kapelana. Kot takšen nisem mnogo delal zase; pastirstvo mi je jemalo ves čas. Leta 1848. sem se prelevil v politiškega pisatelja, pišoč za narodno stvar v »Slovenijo«, »Siidslav. Zeitung«, za »Union«,   za Zanggovo iz početka federalistiško  »Presse«,  in bil duša
v
javnemu gibanju na slovenskem Štajerskem. Maja meseca leta 1850. sem prišel v Maribor k slovenski fari ža kapelana in tistega leta na gimnazijo, kjer sem učil veronauk, slovenščino, zemljepis in povestnico do pomladi leta 1861. Leta 1852. sem začel sodelovati pri »Novicah« in sem to nadaljeval dvajset let,   pišoč bajeslovne, starinoslovne, jezi-
Dr. Janko  Pajk :   Davorin  Trstenjak.                                       655
koslovne in povestniške članke, pošiljaje politiške dopise s Štajerskega, pišoč kratkočasnice (pod imenom »Vicko Dragan«, »Vitomar«), novele (»Slovenski Leander«, pod znamenjem §). Poleg tega sem sodeloval pri »Slov. Bčeli«, »Slov. Glasniku«, »Besedniku« (pišoč bajeslovne reči, kratkočasnice, povesti, med temi jedno »Kelmorajm»), pri dr. Razlaga »Zori« (pesem »Umetnik« v ilirskem jeziku), pri »Koledarčku« (noveleto »Slikar«), pri »Drobtinicah«, »Zlatem veku«, (»Salavar stolna cerkev Metodova«). V programu mariborske gimnazije sem objavil ob nje stoletnici spis »O božanstvih ognja«, imenik znamenitih nekdanjih mariborskih gimnazijcev, slovenski proslov. Vsake vakance sem ob svojih troških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov. Sušca meseca leta 1861. sem prišel za župnika v Sent Jurij [ob južni železnici]. Sodeloval sem [takrat] pri letopisu [»Matice Slovenske«], (spisujoč bajeslovne in povestniške spise) in pri ostalih slovenskih listih. Pisal sem za politiški časopis »Ost u. West«, za »Politik«, »Slovenski Narod«, pri katerem sem bil nekaj časa nastavljen za humorista (S-t^aoao;). Pri celjski čitalnici sem bil delaven podpredsednik; zložil sem več pesmij za dr. Ipavca, kateri jih je uglasbil, in tudi opero »Lada«, katera je še sedaj v rokah dr. Benjamina Ipavca, dalje melodramo za Vodnikovo slavnost, povest »Ljudevit kralj [vojvoda] horvatski« za »Vodnikov album«. Jeseni leta 1868. sem prišel na P6nikvo [blizu Sent Jurija ob južni železnici], kjer sem spisal več sestavkov za »Letopise«, ustanovil »Zoro« in »Vestnik«, pisal povesti pod svojim imenom, pa tudi pod imenom »Theodor Winkler«,   »D. T.«  in Bog  zna, s kakšnimi imeni še.
Od decembra meseca leta 1876. [krivo] do januvarja leta 1868. [to je pomota, namesto 1866, do 1867.] sem živel z vami v Kranji kot župnik na dopustu, dopisujoč Einspielerjevemu »Slovencu«, pišoč kratkočasne povestice pod imenom »Dalibor« in sem zložil veselo igro: »Kako je Vrbovčan   svojo ženo   poboljšal«,   natisnjeno v  »Letopisu«.
Na Ponikvi sem spisal tri razprave o jeziku starih Venetov, katerih tretja še ni natisnjena.   —
Prijatelj, ne spominjam se več vseh proizvodov svojega duha. Kar sem storil kot svečenik, ve Bog, kar kot učitelj, veste tudi vi. O moji politiški delavnosti in o mojem trudu, povzdigniti narodno življenje, bode se lože razpravljalo po moji smrti. Ker se letos bliža štirideseta obletnica mojega pisateljevanja, govorite o meni najbolje kot slovenskem  pisatelji.
<>56
Loj z:  Solze ni.
[Tu se čita opombica o nekdanjem učenci Trstenjakovem. živečem v Bukovini, ki je njemu na slavo spisal članek v nekem bukovinskem listu. Potem stoje te-le opazke:]
Plus non possum scribere, laboro corpore et špiritu. Vale et  fave
amico sincerissimo
2. februarja  1867 [krivo, nam.  1876].              Terstenjak.
Sedaj pa vas vprašam, kaj namerjate s tem [životopisom] ? — Moji nečimernosti se ne morete laskati, ker menim, da nikoli nisem bil nečimern. Ako me ne opišete objektivno in istinito, ne doseževa pohvale ne vi ne jaz; ako me hočete mlademu zarodu postaviti za vzgled, to bi še imelo nekaj zmisla. Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, utrgujem si najpotrebnejših stvarij, da si nabavljam književnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobra-žanje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka; tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba, niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato sodelujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja. Kot rodoljub pri nobeni naših strank ne uživam iskrene ljubezni, ker nisem pretiran in ker se ne prikupujem nobeni stranki, niti se ne udeležujem njih strastij. Jaz sem na svetu — ali skoro bi bil začel hvaliti samega sebe! Oj, slabost človeška! Parce mihi Domine 1J) —
(Konec    prihodnjič.)
1) Takrf slove Trstenjakov svojeročni životopis. V njega dopolnek naj se primeri životopis, katerega je spisal Andrej Fekonja, izdal Anton Trstenjak v Ljubljani leta 1887., sosebno kar se tiče književnega delovanja Davorinovega.
Solze ni.
o z neba  vročina žge,                                    Bolečine žar pekoč
Da pod njim življenje mre,                           Žge sred mi dan in  noč,
Prirosi dežek hladan,                                      Njega pa ne porosi
Goro  oživi in plan.                                         Solza iz mojih očij  ,  .  .
Lojz.
Dr. Janko Pajk:  Davorin Trstenjak.
715
Davorin Trstenjak.
Doneski k njegovemu životopisu.   Spisal  dr.  Janko  Pajk. (Konec.)
III.  Uredniška soba.
Ponatisek  Trstenjakovega  rokopisa. l)
ragi brate! Poroguješ se mi, da sem šel med urednike časopisov, in rad bi vedel, kakšen je moj »redactions-bureau«. Poslušaj! Moja soba je štirinajst stopinj dolga, deset široka, dva sežnja visoka in ima pol peči z raz-pokanimi pečnicami, katere pa si znam sam zamazati. Stene sem dal letos pobeliti; na njih visi ura, ki nikdar ne gre, dve diplomi, iz katerih gostje lahko vidijo, da pripadam učenjakom, potrebni »Lares et Penates«. Vrhu tega so v sobi raztrgana sofa, na kateri počivam od uredniških skrbij, dve mizi, jedna za kosilo, druga za knjige, dve omari za arhiv, zakaj znano ti je, da nisem samo »uredništvo«, nego tudi »uradništvo«. Za pomagača imam grbasto bablje, ki mi hodi na pošto po pisma sodelavcev mojega časopisa; ti so sicer pridni Slovenci, ali tudi imajo slovensko narodno krepost — lenobo. To bablje mi zajedno pita gos, katere pa mi ni kje poklonil kazališki igralec, da bi ga debelo pohvalil zaradi izvrstne igre, tudi ne književnik, da bi milo sodil o njega umotvoru, nego sam sem si jo kupil, pa tudi ne ob zaslužku uredniškem, temveč z delom, ki ga še imam zraven uredništva — s kmetovanjem. K meni ne zahajajo umetniki ali meceni slovenskega slovstva; blatijo mi tla jedino preproste kmetske noge; torej, dragi moj, nimam 6nega komforta kakor drugi uredniki slovenskih časnikov, skrivni in očiti, nI sagov razpetih po tleh; moja soba ni večja nego kabinet »redaktora en chef« slavnih »Novic«; samo ta razlika vlada med nama, da je urednik »Novic« lastnik svoje hiše, a moja ni moja lastnina, temveč imam v nji le pre-užitek, dokler je božja volja. Okno ima moj uredniški kabinet samo jedno, in še to je golo; solnce zakrivam s svojim prtičem, kadar mi sije skozi okno, kar pa je sedaj redko. Pod tlomi časih zaropoče miška; tudi iz peči zapoje čuri-muri, gospod gril, in tako med gosjim in griljim koncertom pišem za svoj časnik in prebiram prineske svojih sodelavcev,   katere   naj   pomnoži   Oče nebeški!    Glej,  tak6 daleč smo
') Ta spis mi je bil očito poslan   s   Ponikve   (leta   1874.?);  podajam ga  tukaj prvič z neznatnimi  pravopisnimi  izpremembami,
716                                        Dr. Janko Pajk :  Davorin Trstenjak.
napredovali v slovenskem slovstvu, da se je na kmetih v okolici, ki se ji pravi »mačja žalost«, moralo poiskati uredništvo en chef takega časnika, ki je namenjen znanosti in umetnosti! V beli Lubljani, *) ki bi bila, da ni ženskega spola, lehko poglavitno mesto in središče vseh devetih modric, niso še spoznali potrebe lepoznanskega časnika; tam so narodnjaki preveč aristokratje in se ne spuščajo v podjetja, ki ne neso mastnih procentov. V Mariboru so za dobro spoznali ustanoviti glasila za poli-tiške stranke, katerih je Slovencem treba kakor koruzi vran. Celje je le kraj za kislo zelje, Gorica je laška tetica, Celovec pa itak dela čez svoje moči; v Kranji črnem ni veliko simpatij za slovensko slovstvo, v Novem Mestu so še vedno stari duhovi, Ribnica bi še bila, ali njena inteligencija je malokdaj doma, temveč potuje po svetu ali pa se preseli v Lubljano; v pisani Loki je pisan svet, v Kamniku se več čisla materija nego duh, v Tržiči bolj žeblji nego peresa. Kam bi torej šel urednik slovenskega lista, ako ne v »mačjo žalost« ? — Menda v Ptuj ? — Tam je še vse polno tujcev. Ali v Ričetvaroš ? — Tam pa ni potrebnega miru za duševna dela. V Brežice ? — Tam bi me mamil pruski duh. V Mrhovec? — Ta mi je, najsi nisem ud nobenega ne liberalnega ne konservativnega društva, preradikalen, in utegnil bi biti tudi nevaren moji eksistenciji, ker tam kraljuje najhujši »furor teutonicus«. V drugih krajih, ki slove v domoljubji, pa ne najdem vsakdanjega kruha; zakaj vedeti moraš, dragi prijatelj moj, da sem doslej še zmerom naplačaval in doplačaval svojo slovstveno delavnost in da bi si lahko, ako bi bil bolj realistiški, že s tem denarjem, kar sem ga potrosil za slovensko slovstvo, kupil lepo hišo v Lubljani ali pa bi bil »verwaltungsrath« pri železniški družbi, imel svoj malin na Dravi ali vinograde kakor naši kanoniki ali pa hranilničnih bukvic veliko število kakor kapelam'. Vender ne misli, dragi moj, da tožim zaradi tega; vesel sem, da bodem imel za Božič pečeno gos, nota bene, ako mi je prej kakšen rojak ne ukrade, zakaj Slovenci so, kakor lahko čitaš v organu naših konservativcev, res zelo »konservativnic ali po Božidarovem »uzdržniki« in radi »uzdržavajo« ne sam6 svojega nego tudi tuje blago. — Glej, sedaj sem ti popisal vse svoje uredniške okolnosti; vabim te sam6 še, da bi bil moj sodelavec. Piši svoje »memoires«, saj si že dosti izkusil v življenji; ali ne piši mi ničesar o bučelarstvu; te vrste spisov prepuščaj mariborskim profesorjem latinskih šol; tudi mi ne pošiljaj takih spisov, kakeršne prinašajo programi slovenskih — sit venia verbo! — gimnazij,  temveč piši rajši o
') D.  T.  dosledno piše ne ,,Ljubljana", ampak  „Lubljana",  izvajaje to ime- ne  od Stebla „ljub-",  nego od  „lub-";  prim.  Lubno in lubanja =: lobanja.                       Pis.
Dravinjski:  Slovo" bi  vzel.                                                 717
Homerjevi bradi, odkod so v Troji dobavljali elektron, kdo je sez dal prvi v Roženpahu pri Lubljani ono znano hišo, v kateri se kuha kava za lubljanske mlade in stare tete; piši zgodovino slovenskih programov od 6nega, ki se je sklepal v Mariboru v gostilnici »zum Erzherzog Johann« N. 7., do 6nega, ki se je skrpal v tesnem salonu lubljanskega poštenega čevljarja in cehmeštra! Piši dalje metamorfoze slovenskih prvakov, usodo raznih slovenskih lepoznanskih listov, najnovejšega neizimši, ker tudi njega čaka usoda vsega človeškega; popisuj muhe slovenskih pisateljev od abecedne vojske do vojaškega lista »Sokolovega« ! Pojdi večkrat v Lubljano in presojaj napredek slovenske Talije, čudi se našim La Rochem, Anschiitzem, Lowom in Wenzelnom Scholzem ! Samo Darwinovih sistem se ne loti, rajši mi pošiljaj članke o življenji govnačev, o jajcih kukavičnih, o jazbečevi masti! Tudi mo-droznanski nauki niso za slovenski publikum; kaj mu pomaga Fich-tejev »Ich« in »Nicht-Ich« ? — Njemu je ljubše, ako mu ni treba napenjati možganov. Naš publikum je do cela praktičen, realističen; zato, hvala Bogu, nikdar ne dobimo slovenskega Kanta. Tudi ga ni treba, saj za Slovenca misli — Nemec! — Glej, brate, končati moram, ker imam razven uredniških skrbi j tudi skrbi v hlevu: ravno se pripravlja »Breza« za svojo »otroško posteljo«! — Da si mi zdrav! Ves tvoj Epicharmos.  —
Slovo bi vzel.
v
Včasih še poleže                                                        Srce to zahvalno,
V   prsih  mi   vihar,                                                 Tdkrat  mi   vzkipi ;
V   dušo mojo seže                                                 In oko  mi  kalno Blage sreče žar.                                                     Zopet  vzplameui.
Tdkrat bi zavrisuil, Svet bi  ves objel, K sebi ga pritisnil In  — slovo bi  vzel.
Dravinjski.
A2