TEMA MESECA Ana Benedičič 1 Ultravijolično sončno sevanje Zdravstvene posledice čezmernega izpostavljanja soncu Ljudje smo dnevna bitja in večina nas ima rada svetlobo in toploto, ki ju daje sonce. Naša izpostavljenost soncu je največkrat naključna ob vsakdanjih opravkih, rekreaciji in delu na prostem. V zadnjih sto letih je bolj sproščen in v toplem delu leta bolj razgaljen način oblačenja poleg sprememb v okolju, ki so povzročile večjo izpostavljenost ultravijoličnemu (UV) sevanju, prispeval k večji pogostosti nekaterih vrst kožnega raka. Nekoč je bila od sonca (aktinično) spremenje- na koža značilnost delavcev na prostem, v zadnjem stoletju pa je postala pogosta tudi pri ljudeh, ki so izpostavljeni močnemu soncu zaradi rekreacije, tudi pri planincih in še posebej alpinistih, če zavestno ne skrbijo za zaščito pred UV-sevanjem. Nekaj dejstev o UV-sevanju UV-sevanje z valovnimi dolžinami 100–400 nm je relativno majhen del elektromagnetnega sevanja, ki ga oddaja sonce. UV-spekter dogovorno delimo glede na prevladujoče biološke učinke na citotok- sično (ang. Cytotoxic) UVC, opeklinsko (angl. Burning) UVB in starajoče (angl. Aging) UVA-se- vanje. Zemeljsko površino doseže 99–90  odstot- kov UVA in samo 1–10 odstotkov UVB-sončnega sevanja. Sončno UVC-sevanje se absorbira že visoko v stratosferi in ne doseže površine Zemlje. Intenziv- nost UV-sevanja na zemeljski površini se spreminja zaradi različnih vplivov na absorpcijo in sipanje UV-sevanja v ozračju. Ti vplivi imajo večji učinek na UVB kot na UVA-sevanje. Dejavniki, ki najbolj vplivajo na moč UV-sevanja v našem okolju, so čas dneva, letni čas, zemljepisna širina, količina ozona v ozračju, nadmorska višina, odboj od površin ter oblačnost in onesnaženje. UV-sevanja človek ne zazna s svojimi čutili. Nekoli- ko je mogoče sklepati na prisotnost sončnega UV-se- vanja glede na višino sonca nad obzorjem oziroma dolžino sence telesa, vendar to glede na številne druge vplive ne omogoča vedno dovolj zanesljive ocene intenzivnosti. Temperatura zunanjega okolja ni neposredno povezana z močjo UV-sevanja, ker je lahko močno tudi pri nizki temperaturi. UV-sevanje se močno siplje v ozračju in razpršeno sevanje nas lahko opeče tudi v senci. Praviloma opazimo šele posledice njegovega delovanja, ki se vidno izražajo z večjim ali manjšim časovnim zamikom predvsem na koži in na očeh. UV-indeks (UVI) je mednarodno sprejeta enotna mera za moč sončnega UV-sevanja. UVI izraža obsevalno moč sonca v brezdimenzijskih enotah v razponu od 0 do 16. Ker se UVI računa na enak način povsod po svetu, vemo, da nas bo sonce ob vrednosti 10 enako hitro opeklo tako doma kot kjerkoli drugod po svetu. Svetovna zdravstvena organizacija (angl. W orld Health Organization, WHO) je v sodelovanju s partnerji izdala priporočila za zaščito pred soncem glede na vrednosti UVI (Tabela 1). V našem okolju so najvišje vrednosti UVI poleti na jasen sončen dan brez večjega onesnaženja oziroma prašnosti ozračja ob 13. uri po poletnem času. Agencija Republike Slo- venije za okolje v okviru biovremenskih napovedi objavlja pričakovane največje dnevne vrednosti UVI za nižinski in gorski del Slovenije. Posledice UV-sevanja na koži Vsi smo izpostavljeni UV-sevanju sonca, nekateri so izpostavljeni tudi umetnim virom UV-sevanja v poklicu in ali prostem času. Umetno UV-sevanje (in kratkotrajno zmerno sončenje) zaradi zaviral- nega delovanja na imunski obrabni sistem (imuno- supresija) v medicini uporabljamo tudi za zdravlje- nje nekaterih bolezni, pri katerih je imunski sistem 1 Prim. mag. Ana Benedičič, dr. med., specialistka dermatovenerologije. UV-sevanje UV- indeks a Priporočilo WHO b NIZKO 1–2 ZAŠČITA NI POTREBNA c ZMERNO 3–5 POTREBNA ZAŠČITA Išči senco v opoldanskem delu dneva! Osebna zaščita z oblačili, pokrivali in kemičnimi pripravki! VISOKO 6–7 ZELO VISOKO 8–10 EKSTREMNO 11+ EKSTREMNA ZAŠČITA Opoldne ostani v zaprtih prostorih! Išči senco! Osebna zaščita z oblačili, pokrivalom in kemičnim zaščitnim pripravkom je nuja! a UV-indeks: mera za moč UV-sevanja; b WHO: World Health Organization (Svetovna zdravstvena organizacija); c Izjema: Zaščita pred soncem je svetovana osebam s svetlo kožo (kožni fototip I in II) in pri zelo dolgotrajnem izpostavljanju. Tabela 1. WHO priporoča stopnjevanje zaščite pred soncem skladno z višino UV-indeksa. preveč aktiven, npr. luskavice in atopijskega der- matitisa. Majhne doze UVB-sevanja so pomembne za aktivacijo tvorbe vitamina D v koži: za ustrezen nivo vitamina D poleti zadošča izpostavljanje neza- gorele kože okončin svetlopoltih oseb opoldanske- mu soncu za deset minut dnevno trikrat na teden. Stališče dermatološke stroke je, da ima zaradi ra- kotvornega delovanja UV-sevanja zaščita prednost pred daljšim izpostavljanjem soncu zaradi tvorbe vitamina D, saj tega lahko nadomestimo s hrano in prehranskimi dopolnili čez celo leto. UV-sevanje ne glede na izvor namreč pri človeku potrjeno povzro- ča razvoj kožnega raka različnih vrst. Poleg tega ima UV-sevanje za človeka tudi več drugih pomembnih neželenih učinkov na kožo in oči. Sončne opekline. Vnetni odgovor kože na čez- merno izpostavljenost UV-sevanju se pokaže najprej s pekočo rdečino (eritem), ki je posledica povečane- ga krvnega pretoka v razširjenem žilnem pletežu v usnjici. Pri svetlopolti rasi se komaj opazni začetni eritem pojavi okrog štiri ure po izpostavljanju, polna izraženost nastopi osem do dvanajst ur po izpo- stavljenosti, nato postopno izgine v enem do dveh dneh, ko ga nadomesti zagorelost. Po tednu ali dneh sledi manj ali bolj izraženo luščenje, ob intenzivnejši sončni opeklini pa že v vnetni fazi ločevanje vrhnjice od usnjice povzroči nastanek mehurjev in pozneje odstopanje odmrlih plasti vrhnjice. Eritem povzroča predvsem kratkovalovno UVB-sevanje – za enak učinek na koži je potrebna okrog tisočkrat večja doza UVA-sevanja. Akcijski spekter z UV povzročene zagorelosti in eritema je skoraj identičen, le da UVA-sevanje bolj učinkovito povzroča zagorelost, sevanje UVB pa eritem. Sončna zagorelost. Koža posameznikov ima pri- rojene lastnosti, ki ob izpostavljanju UV-sevanju po- gojujejo nagnjenost k razvoju opekline ali zagorelo- sti, kar je osnova za klinično delitev kožnih fototipov in razdelitev na šest skupin (Tabela 2). Posamezniki s temnejšo poltjo in višjo kategorijo fototipa kože običajno bolj zagorijo in so redko opečeni, medtem ko osebe s fototipom I nikoli ne zagorijo in so vedno opečene. Pigmentacija kože je posledica melanin- skih barvil v vrhnjici in je pri avtohtonem prebival- stvu povezana z zemljepisno širino in intenzivnostjo UV-sevanja. Razlike v rasni pigmentaciji so po seda- njem razumevanju nastale kot kompromis zahtev po fotozaščiti v UV-bogatem tropskem okolju in potreb po zadostni kožni tvorbi vitamina D ob šibkejšem UVB-sevanju v predelih sveta daleč od ekvatorja. Sončna opeklina se začne z eritemom. Foto Ana Benedičič FOTOTIP KOŽE VIDEZ ZNAČILNOSTI KOŽE - po 60 min. na poletnem soncu - po enem tednu PRIMER ITA- razdelitev UV- občutljivost Tveganje za kožni rak I. Melaninsko ZATRTI Zelo svetla, pogosto pegasta koža, svetla ali rdeča barva las Vedno opečen, nikoli zagorel Keltski: svetlopolti, pegasti, modrooki, rdečelasi Zelo svetli ++++ Največje II. Svetla barva kože, svetli, včasih lahko temni lasje, modre ali rjave oči Hitro opečen, rahlo zagorel Germanski: svetlopolti, pogosto svetlolasi belci Svetli +++ Veliko III. Melaninsko PRIMERNI Svetlo rjava barva kože temna barva las, rjave ali zelene oči Včasih opečen, postopno zmerno zagorel Mešani: večina belcev Vmesni ++ Veliko IV. Zmerno rjava barva kože, temna barva las, rjave oči Redko opečen, dobro zagorel Sredozemski: Azijci, prebivalci španskega porekla Pigmentirani + Prisotno V. Melaninsko ZAŠČITENI Temno rjava barva kože, temna barva las, rjave oči Redko opečen, močno zagorel, rjava koža Obarvane rase: Indijci, prebivalci Sred. vzhoda Rjavi +/- Kožni rak relativno redek, a pogosto odkrit pozno VI. Temno rjava do črna barva kože, črni lasje, temno rjave oči Nikoli opečen, močno zagorel, temno rjavo/črno pigmentiran Temna rasa Temni - Kožni rak relativno redek, a pogosto odkrit pozno Tabela 2. Značilnosti kožnih fototipov po klinični (glede na videz in odziv kože na UV-sevanje) in kolorimetrični (ITA) klasifikaciji. PLANINSKI VESTNIK julij-avgust 2022 5 Rjava polt kože se razvije nekaj ur do nekaj dni po izpostavljenosti UV-sevanju. Zagorelost je običaj- no največja v desetih dneh do treh oziroma štirih tednih po izpostavljanju UV-sevanju, nato postopno bledi več tednov in mesecev. Trajanje zagorelosti je odvisno od prejete količine UV-sevanja in posamez- nikovega fototipa kože. Z UV-sevanjem povzročen razvoj zagorelosti tudi pri ljudeh, ki dobro porjavijo, razumemo kot šibko obrambo izpostavljene kože pred nadaljnjim škodlji- vim delovanjem UV-sevanj, posredno pa dokazuje tudi poškodbo kože, ker je sprožilec za razvoj zago- relosti okvara dednine. Torej ni pričakovati razvoja „varne“ zagorelosti brez zvečanja rakotvornega tve- ganja. Raziskave so dokazale tvegane vedenjske vzorce pri namernem izpostavljanju soncu (sončenju) in uporabi solarija; še več, možen je tudi razvoj psihič- ne in telesne odvisnosti od UV-sevanj zaradi občut- kov ugodja in zmanjšanja bolečin ob izpostavljanju. Fotoimunosupresija. UV-sevanje zatira lokalni in sistemski imunski odziv (to imenujemo imuno- supresija) in lahko zmanjša sposobnost za nadzor nad tumorskimi in virusnimi antigeni. UVA-seva- nje je bolj imunosupresivno kot UVB, prodira pa tudi globlje v usnjico. Pomembna biološka posledica UV-spodbujene imunosupresije je izguba nadzora nad novo nastalimi malignimi celicami. V normal- nih razmerah imunski sistem maligne celice prepo- zna in odstrani. Že enkratno izpostavljanje UV-se- vanju pa lahko močno zmanjša sposobnost telesa v boju proti kožnim tumorjem. Ugotavljajo celo, da ima enak učinek enkratno intenzivno in večkratno šibkejše UV-obsevanje, ni pa še povsem opredeljen učinek ponavljajočega zelo šibkega obsevanja, ki v raziskavah kaže nekatere zaščitne imunološke zna- čilnosti. Zanimivo je, da so z UV-sevanjem povzro- čeno imunsko zatrtost pri moških zaznali pri trikrat manjših odmerkih kot pri ženskah. Melanocitni pigmentni nevusi. Melanocitni nevusi (MN) so najpogostejši nenevarni (benigni) tumorji kože, ki nastanejo z razraščanjem melano- citov – celic, ki tvorijo pigmente. Za MN je značil- na urejenost melanocitov v skupke. Ker melanociti navadno proizvajajo melanine, jih na koži vidimo kot temneje obarvane lise ali izrastke, zato jim pogovor- no rečemo tudi pigmentni nevusi. Če je proizvodnja melaninov močno zmanjšana, so MN neobarvani in njihova barva je tedaj odvisna od spremljajočih se- stavin (npr. žilja, veziva, vnetnic). Le majhen del MN je prisoten ob rojstvu, večino pridobimo pozneje ob izpostavljanju soncu, številne že v prvih letih življe- nja. Največje skupno število MN doseže posameznik v tretjem desetletju življenja, kar je posledica zmanj- šanega poznejšega nastajanja novih MN in izgineva- nja obstoječih. Pridobljeni MN so najpomembnejši neodvisni dejavnik tveganja za razvoj pigmentnega kožnega raka – melanoma. Običajni MN so najpo- gosteje veliki 2–6 mm, enakomerno obarvani in si- metrični. Poleg običajnih poznamo še posebne tipe benignih MN, ki so redkejši, in atipične MN, ki imajo Zagorelost kože ni le obramba, ampak tudi znak poškodbe kože. Hitro nastalo zagorelost običajno spremlja eritem (a), ki se ga večina niti ne zaveda. Za razliko od kronološkega staranja kože na običajno pokritih predelih se na soncu stalno izpostavljenih predelih v letih dodajanja okvar ob ponavljajoči zagorelosti izrazijo trajne spremembe pigmentacije zaradi fotostaranja kože (b, c). Foto Ana Benedičič Melanocitni nevusi: običajni melanocitni nevusi so lahko v nivoju kože ali dvignjeni nad njo, praviloma pa dobro omejeni, enakomerno obarvani v enem do dveh odtenkih rjave ali rdečerjave barve, pogosto med seboj podobni in se v odrasli dobi ne spreminjajo (a); sindrom atipičnega melanocitnega nevusa (b) označuje poleg običajnih melanocitnih nevusov tudi več atipičnih kot pri bolniku z melanomom ( ↑). Foto Ana Benedičič a a b b c vsaj tri od naslednjih značilnosti: premer ≥5  mm, variabilna obarvanost, nedoločljiva ali nepravilna omejitev, videz „pečenega jajca“. Tveganje za razvoj melanoma raste skoraj linearno s številom MN. Če imamo več kot 50 MN, se tveganje za melanom zveča za 4–5-krat; če imamo več kot 100 MN, pa se tveganje poveča za 8–10-krat v primerjavi z osebami, ki imajo 15 MN ali manj. Tudi število atipičnih MN je pomemben samostojni dejavnik tveganja za razvoj melanoma. Raziskave kažejo na povezavo med izpostavljeno- stjo UV-sevanju in razvojem MN, ki se večinoma pojavijo že v otroštvu in adolescenci. Občasna in- tenzivna izpostavljenost soncu in sončne opekline sta pomemben dejavnik razvoja novih MN, nista pa obvezen pogoj. Kadar otroci odraščajo v sončnih regijah, imajo večje število MN na soncu izpostavlje- ni koži. Ker se večina MN razvije pred 15. letom sta- rosti, je pomembno, da se otroci že od najzgodnejše- ga otroštva izogibajo soncu v opoldanskem času ter ščitijo kožo fizično z oblačili in pokrivali, le na delih, ki jih ni mogoče pokriti, tudi s kemičnimi varovalni- mi pripravki. Fotostaranje. Staranje kože opredeljuje napredu- joča izguba določenih značilnosti, ki jih ima mlada koža, vključno z zmanjšanjem elastičnosti in pig- mentacije. Poleg kronološkega staranja kože je na predelih telesa, ki so stalno ali pogosto izpostavljeni soncu, opaziti znake pospešenega staranja kože, ki ga povzročajo zunanji dejavniki, predvsem UV-sevanje, zato ga poimenujejo tudi fotostaranje. K fotostaranju prispevata tako UVA- kot UVB-seva- nje, vendar se zdi UVA-sevanje pomembnejše, ker prehaja globoko v usnjico. Kronična izpostavljenost UVA-sevanju že v relativno majhnih dozah povzroči spremembe v usnjici, pa tudi v vrhnjici, kar prispeva k dolgotrajni aktinični okvari kože. Fotostaranje se različno izraža med različnimi fototi- pi kože. Med vidnimi znaki so pogostejši lisavost zna- čilnosti solarnega lentiga, razširjene žilice, drobne gube, groba površina in izguba prosojnosti kože, ohlapnost kože. Napredovalo fotostaranje se lahko kaže s poudarjeno in grobo gubavostjo z globokimi brazdami in neelastično kožo usnjenega videza, od- prtimi črnimi ogrci in povečanimi žlezami, krvavi- tvami ter rastjo različnih novotvorb, npr. aktiničnih keratoz (AK) in kožnih rakov, zlasti ploščatocelič- nega karcinoma. Fotostaranje je pomembno zaradi tesne povezave z razvojem kožnega ploščatocelične- ga karcinoma. Fotostaranje se bolj izraža pri osebah svetlejše polti (tj. fototipi kože I do III). Stopnja fotostaranja je odvisna od zemljepisne lege (npr. zemljepisne širine in nadmorske višine), izpostavljenosti soncu oziroma virom UV v poklicu in v prostem času ter načinov zaščite. Dejavnika tveganja za fotostaranje sta tudi starost in moški spol. Zaščita pred naravni- mi in umetnimi viri UV-sevanja je najpomembnejša obramba pred fotostaranjem. Prekanceroze in kožni rak. Kožni rak je naj- pogostejši rak pri svetlopolti rasi povsod po svetu. UV-sevanje ne glede na valovno dolžino in vir je po klasifikaciji Mednarodne agencije za raziskave raka (angl. International Agency for Research on Cancer , IARC) uvrščeno v isti razred kot ionizirajoča Značilne spremembe zaradi fotostaranja na stalno in pogosto soncu izpostavljeni koži: a) in b) solarni lentigo; c) razširjene žilice; č) interfolikularna eritroza (z ohranjeno svetlo kožo na podbradku); d) gubavost, elastoza kože in solarni lentigo. Foto Ana Benedičič Fotostaranje kože – poleg znakov kronološkega staranja (tanjša in bolj suha koža) so na stalno soncu izpostavljenih delih kronološko enako stare kože dodatno vidne manj ali bolj izražene spremembe, ki kažejo na aktinične okvare (fotostaranje) zaradi UV-sevanja. Foto Ana Benedičič a b c č d Fotostaranje zaradi "let na soncu" Staranje zaradi let 7 julij-avgust 2022 PLANINSKI VESTNIK sevanja, tobak in azbest. T aka razvrstitev je posledica dovolj močnih dokazov za vpliv sončnega UV-seva- nja na razvoj kožnega melanoma, bazalnoceličnega karcinoma (BCK) in ploščatoceličnega karcinoma (PCK). Kožni melanom predstavlja 5–10 odstotkov kožnega raka, ostalo so nemelanomski kožni raki, med katerimi je BCK (80–85 odstotkov) pogostejši od PCK (15–20 odstotkov); slednja poimenujemo tudi keratinocitni kožni rak. V Sloveniji od sredine 80. let opažamo hitro večanje incidence vseh treh navedenih najpogostejših vrst kožnega raka. UV-se- vanje je glavni dejavnik tveganja za razvoj teh vrst kožnega raka; drugi pomembnejši dejavniki so pove- zani z večjo občutljivostjo za UV-sevanje in z daljšim izpostavljanjem UV-sevanju. Pomembni dejavniki tveganja za nemelanomske kožne rake so povezani z občutljivostjo kože posa- meznika za UV-sevanje (svetlejši fototip kože, pri- sotnost AK, predhodni nemelanomski kožni rak in imunska zatrtost). Določeni dejavniki tveganja za razvoj kožnega melanoma (npr. občasno intenzivno izpostavljanje soncu, sončne opekline) so pomemb- ni tudi za razvoj BCK, PCK pa se pogosto pojavlja na soncu stalno/najbolj izpostavljenih delih (npr. pleša, obraz, ušesa, vrat, hrbtišča rok) in je povezan z visoko stopnjo skupnega oziroma dolgotrajnega izpostavlja- nja soncu. Zato je pogost pri osebah, ki so poklicno ali iz drugih razlogov veliko izpostavljene soncu. Občasno intenzivno izpostavljanje soncu (nezašči- tena koža pri delu ali rekreaciji na prostem, počitnice v sončnih krajih, sončenje) je zmerno do močno po- vezano s kožnim melanomom, še posebej, če je bila oseba izpostavljena v otroštvu ali adolescenci. Razi- skave so pokazale, da je melanom na trupu močno povezan s številom pridobljenih MN in občasnim intenzivnim izpostavljanjem UV-sevanju, melanom na glavi in vratu pa z AK in kroničnim izpostavlja- njem UV-sevanju. Okrog pet odstotkov vseh kožnih melanomov nastane zaradi rabe solarija. Zaradi hitre invazivnosti in zasejanja (metastaziranja) po mezgovnem in krvnem obtoku v različne za življe- nje pomembne organe, večino smrti zaradi kožnega raka povzroči prav melanom. S sončnim sevanjem so povezane tudi fotoimu- nološke bolezni, fototoksični in fotoalergijski odzivi, vendar obravnava teh presega namen tega prispevka. Posledice UV-sevanj na očeh Človeško oko je dnevno izpostavljeno UV-sevanju sonca, ki se v zunanjem okolju podnevi stalno spre- minja (npr. poleti je sevanje valovne dolžine 300 nm ob sončnem poldnevu desetkrat močnejše kot tri ure pred njim ali tri ure po njem). Ker za UV-seva- nje nimamo čutila, se teh sprememb ne zavedamo. Ko je sonce visoko nad glavo in nevarno, običajno ne gledamo vanj, oči pa ščitita zgornji veki in arkadi z obrvmi. Rumeno-oranžna svetloba sonca, ko je ta tik nad obzorjem, zaradi atmosferske absorpcije UV in modrega dela vidnega spektra našim očem ni nevarna. Ko je sonce višje od 10° nad obzorjem, me- žikanje ščiti roženico in notranjost očesa, dodatno zaščito pa omogoči zoženje zenice. Ocenjujejo, da izpostavljenost roženice zaradi geometrijskih dejav- Rast letnega števila novih bolnikov z nemelanomskim kožnim rakom (bazalnocelični in ploščatocelični karcinom) ter bolnikov z invazivnim in neinvazivnim melanomom v obdobju 1961–2018. Vir: Register raka za Slovenijo Aktinične keratoze so z UV-sevanjem povzročene prekanceroze/in situ variante ploščatoceličnega karcinoma, ki je pogost na soncu izpostavljenih predelih kože svetlopoltih oseb kot posamična ali številna eritematozna žarišča s hrapavo, lahko keratotično površino. Foto Ana Benedičič Keratinocitni kožni raki. Foto Ana Benedičič 8 nikov predstavlja največ pet odstotkov v primerjavi z izpostavljenostjo kože na vrhu glave. Zato kljub temu, da je roženica bolj občutljiva na UV-sevanje kot koža, le redko pride do vnetja površine očesa celo pri sončnih opeklinah kože. Geometrijski dejavniki očesa preprečijo vnetje površine očesa, dokler odboj od površine ne preseže 15  odstotkov. Velik delež od snega odbitega UV-sevanja pa ob nezaščitenih očeh lahko hitro povzroči fotokeratitis oziroma t. i. snežno slepoto. Čezmerno izpostavljanje sončnemu UV-sevanju v otroštvu je lahko dejavnik tveganja za razvoj očes- nega melanoma. Po drugi strani pa je premalo časa na prostem v otroštvu znan dejavnik tveganja za razvoj kratkovidnosti. Svetloba določene intenziv- nosti, ki je višja od intenzivnosti svetlobe v notranjih prostorih in približno primerljiva s svetlobo v senci dreves, je namreč potrebna za pravilen razvoj oči pri otrocih, zato je zanje priporočljivo, da se gibljejo na prostem in so izpostavljeni soncu. Očesni strokov- njaki svetujejo, naj otroci na prostem preživijo vsaj dve do tri ure na dan oziroma vsaj 14–21 ur na teden. Več očesnih bolezni je povezanih z akutno ali ku- mulativno izpostavljenostjo UV-sevanju, čemur bo- trujejo razredčenje ozona, spremembe življenjskega sloga z več prostočasnih aktivnosti v okolju z inten- zivnim sevanjem ter daljša življenjska doba ljudi. Z močnimi dokazi je podprto, da je UV-sevanje pove- zano z razvojem kožnega raka tipa BCK in PCK na vekah, razvojem fotokeratitisa, pterigija in kortikalne zamotnitve očesne leče (katarakte). Omejen dokaz povezanosti je tudi med UV-sevanjem in razvojem pingvekule in očesnega melanoma. BCK in PCK sta pogosta maligna tumorja očesnih vek. BCK in PCK se pogosteje pojavljata v nižjih in z UV-sevanjem bogatih zemljepisnih širinah. Dokaz karcinogenosti sevanja UVB je močnejši za sicer redkejši PCK (devet odstotkov), ki je pogostejši pri osebah z večjo skupno življenjsko dozo UV-sevanj (npr. pri tistih, ki so bile poklicno kronično izposta- vljene soncu). BCK predstavlja okrog 90 odstotkov malignih tumorjev na vekah. Pogostejši je na spodnji veki, pojavlja pa se tudi v notranjem očesnem kotu in na zgornji veki, redkeje v zunanjem očesnem kotu. Povezava med BCK in sončnim UV-sevanjem je kompleksna. Zdi se, da je njegov razvoj bolj odvisen od resnosti izpostavljanja v mladosti kot skupne doze izpostavljenosti. Pterigij in pingvekula sta spremembi očesne veznice, ki zaradi vraščanja čez roženico omejita vid. Za obe stanji je podlaga nenormalna tvorba in spremenjenost elastičnih vlaken, ki je podobna spre- membam elastičnih vlaken v koži zaradi UV sevanj. Fotokeratitis je boleče draženje veznic, ki se razvije v do šestih urah po akutnem izpostavljanju UVB (tudi UVC)-sevanju naravnih ali umetnih virov. Izrazi se s solzenjem in fotofobijo, stopnjuje se lahko z otekanjem z meglenim in motenim vidom ter hudo pekočino. Fotokeratitis zaradi naravnega sončnega UVB-sevanja imenujemo tudi „snežna slepota“, ker se pojavlja v pogojih visokega odboja UV-sevanj od zasneženih ali ledenih površin, npr. pri smučanju ali planinarjenju. Siva mrena očesne leče (katarakta) je klinični sindrom, ki opisuje motnost očesne leče, ki zmanjša vid. Letno v svetu zaradi katarakte oslepi 12  do 15 milijonov ljudi. Po oceni WHO je do 20 odstot- kov katarakte posledica izpostavljanja sončnemu sevanju. Pogostost kortikalne katarakte je odvisna od doze UVB-sevanja: ob podvojitvi skupnega UVB-se- vanja je tveganje za razvoj katarakte 1,6-krat večje. Tveganje narašča glede na skupno izpostavljenost UV-sevanju v vseh življenjskih obdobjih. Očesni ali uvealni melanom je najpogostejši pri- marni maligni očesni tumor pri odraslih. Pogostejši je pri svetli rasi, incidenca pa se bistveno ne veča. Na osnovi spoznanj iz raziskav kožnega melanoma se kaže možna povezava z UV-sevanjem. Zdi se, da je rakotvoren vpliv UV-sevanja na oko pomembnejši v otroštvu, ko očesna leča dovoljuje prehod UV-sevanj do žilnice na ozadju očesa. Raziskave kažejo, da je za razvoj uvealnega melanoma lahko pomemben tudi vpliv modrega spektra vidne svetlobe. m Primeri kožnega melanoma od začetnih do napredovalih oblik na praviloma razkritih in običajno pokritih lokacijah telesa: a) in situ lentigo maligni melanom, b) začetni, brez melanocitnega nevusa na vratu, c) lokalno napredovali, d) lokalno napredovali, hkrati s keratinocitnim rakom nad ledvenim delom hrbtenice, e) metastazirajoči v kožo. Foto Ana Benedičič a b c d e 9 julij-avgust 2022 PLANINSKI VESTNIK