(i2
vse manj zaželeni, strokovnim arhivom pa je tudi malo mar za nas. Kdaj seje nazadnje iz pristojnega arhiva kdo oglasil pri kakšnem ustvarjalcu ali imetniku arhivskega gra liva zanimal za stanje arhivskega in dokumentarnega gradiva, materialnega varstva? Edino Radenci enkrat na leto, Še kakšno posvetovanje in občni zbor Arhivskega društva, to je vsekakor premalo. Razen, če nas niso tako kot podjetja odpisale tudi strokovne inštitueije.
A ko nas ne bo več v podjetjih, bo tam izginilo tudi arhivsko gradivo in se bodo čez 100 let bodoči arhivarji v strokovnih arhi"ih spraševali, kje je arhivsko gradivo iz današnjih dni in kdo jc bil tako neodgovoren, da je dovolil njegovo uničenje. Dobro je znano, da za raziskovanje zgodovine, še posebej krajevne, niso dovolj le arhivski dokumenti upravnih organov, sodstva, policije, cerkvenih usLanov itd., pač pa tudi društev, podjetij, zadrug iij šc Česa. A lega gradiva nc bo, če ne bo za to poskrbljeno z ustrezno zakonodajo že danes. Tudi to, da mora podjetje imeti arhivarja, ki ne more bili odpuščen tako kol oslab delavci. Tc stvari bi morale biti urejene že v Zakonu o podjeli;h, pa niso. Sami arh'varji, ki delamo v podjetjih, tega nismo mogli doseči, s strani strokovnih arhivov, Arhivskega društva in koordinacije pa ni bilo nobenega glasu. Zato je ob sprejemanju nove arhivske zakonodaje mogoče zadnja možnost, da se to sistemsko z zakonom uredi in predpiše. V novi zakon bi bilo potrebno vnesti vse, kar e bilo dobrega v sedanjem. Po podjeljin bi morali athivarji oslali. Če se že odpušča delavce ali če gre podjetje v stečaj, bi moral bili arhivar zadnji, ki dobi delovno knjižieo. Za arhivsko in dokumentarno gradijo je potrebne skrbeli do konea in za to mora poskrbeti arhivar v podjetju, sa/ direktorji do sedaj lega še niso počeli. Moje osebno mnenje ie, da bi morali biti strokovni arhivi bolj zainteresirani za ahrivsko gradivo in njegovo varstvo v podjel h in tudi drugod, koder nastaja.
ŽC'imo torej, da se z novo zakonodajo dosežejo boljši pogoji za delo teh delavcev v podj':iiih, da se njihovo delo pravilno vrednoti, saj vendar nismo le smetarji in snažilke, da se jih zaradi pomemDnosti arhivskega gradiva nc sme odpuščati z nrbovih delovnih mest, tiste pa, ki so že odpuščeni ali na čakanju ponovno zaposli na njihovem delovnem mestu. Zelo pa bi bilo potrebno okrepiti nadzor in kompetenee pr. lojnih arhi"ov v odnesu do imetnikov in ustvarjalcev arhivskega gradiva, kar bi šlo v končni fazi v korist vsej slovenski kulturi.
Zbiranje in prevzemanje arhivskega gradiva osebnih fondov
Ivanka Vršič
Arn i vi si prizadevamo, da bi pridobili najpu membiiojše arhhsko gradivo, ki jc v lasti posameznikov. Zbiranje tega gradiva temelji na prt,sic n jni
odi ce it vi imetnikov, kiju h temu pa je potrebna s strani arhiva aktivna in usmerjena dejavnost. Kako poteka ta dejavnost in s kakšnimi problemi se srečujemo na področju zbiranja in prevzemanja arhivskega gradiva osebnih fondov?
Moj prispevek temelji na skromnih izkušnjah na tem področju. Sliki z imetniki osebnih fon ov so zelo specifični. Upoštevali moramo predvsem dejstvo, da posegamo v inlimo ljudi, ko želimo pregledovali njihovo zapuščino oziroma zapuščino njihovih sorodnikov ali kako drugače zbrano gradivo. Tudi če imetnik osebnega fonda ni sorodstveno povezan z ustvarjalcem gradiva, gaje z njim povezalo že samo zbir. ije in skrb za gradivo. Pričakovali je, da so imetniki arhuksega gradiva kulturno osveš-čei ljudje in so zalo stiki z njimi lažji in uspešnejši. Problem^ se pojavijo zaradi čustvene navezanosti imetnikov na gradivo, kol so naprimer dnevniki, osebni dokumen , ipd. Primeri: imetnik ni bil pripojen oddati dnevnika iz obdobja soške fronte, ki je ostal edini spomin na starega očeta; vdova znanstven ga delavca mc ni bila pripravljena sprejeti, ker jo je moževa smrt fizično povsem strla, čep ,av je od ledaj poteklo žc nekaj let.
Opozorili je potrebno tudi na spremembo imel-nikovega odnosa glede vrednosti in pomembnosti gradiva v trenutku, ko se začne nekdo zanimati zaiy
Človeški iaklor, k, ga zakonodaja najbrž ne bo nikoli sposobna povsem rešili, prihaja do izraza tudi v odnos h ned kulturnimi inšlilueijami, za katere bi sieer pričakovali, da bodo upoštevale zakonodajo.
Naš arhiv je že poskušal urediti z Goriškim muzej m Ludi glede osebnih fondov, ki jih le-ta hrani. Naleteli smo na krčevit odpor s strani muzeja. Zato sc strinjam s sklepom, sprejetim na seji k ordina-eijskega odbora z dne 8. maja 199!, da se pridruži komisiji, ki jc bila ustanovljena za reševanje sporov n ;d arhivi in bibliotekami, Šc komiiija za muzeje. P rep ričana sem, da bo imela komisija na ravni republikeveejo avtoriteto.
Da bi bili prvi stiki pri zbiranju osebnih fondov uspe.sni, bi mor de strokovne organizacije posvečati večjo skrb vzgajanju ljudi v zavesti, daje za arhivsko gradivo najbolje, če je zbrano na enem meslu in zanj tudi ustrezno strokovno poskrbljeno. Le načrtno in poglobljeno delo na tem področju bo p i neslo rezultate in tako bodo obiski pri privatnih metmkih uspešnejši. Z ustrezno vzgojo ljudi se bomo izognil ludi preveliki želji po profitu v primeru kupopiodajnega razmerja.
Nekatei imetniki ahrivskega gradiva se ludi sami obrrejo n i najbližjo oz. najboli poznano insti-"Jeijo. V mnogih primerih sta to knjižniea in muzej. ki zbirala osebne zapuščine z določenih področij. V zad> jem obodobju pa najdejo izroeilelji pot Jdi do arhiva. Za nase območje je to vzpodbudno, ker je imel v prejšnjem obdobju na tem področju prednos' muzej.
Zakonodaja bi morala v primerih, ko so imetniki arhivskega gradiva ludi druge kulturne insliluei je, pn dvsem zagotavljati eelovitost fondov in upoštevali arhivislične metode dela {Razbit fond Milana Klemenčiča - Goriški muzej je orevzel del za
purine, ki sc nanaša na Klemenčičevc- slikarsko dejavnost, Lutkovno gledališče v Ljubljani je prevzelo umetnikove marionete, posebej su shranjene njegove fotografije in na koneu je kot imetnik še naš arhiv).
Pri privatnih imetnikih sc arhivsko gradivo nahaja v glavnem v dobrem stanju. Seveda se dobijo tudi izjeme, ki so na žalost tudi med kulturni ti ustanovami. (Zapuščina Miroslava Premroua je shranjena v lesenih zabojih in v najbolj z£ otnem dc'u knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani.)
Gradivo v privatni lasti ni urejeno ali popisano. To delo je prepuščeno arhivu, ki glede na vsebino gradiva oblikuje notranje eelote (osebne zadeve, Premoženjske in gospodarske zadeve, korespondenca, gradivo, ki se nanaša na poklicno ali kako druro dejavnost ustvarjalca).
Nemogoče je odkriti vse dokumentarno gradivo, k' ia hranijo občani in bi bilo lahko razglašeno za arhivsko gradivo oz. kulturni spomenik, če bi zanj vcd( 1 (urbarji, listine, rokopisi, dnevniki).
Naletimo eelo na primer, ko kmečki turizem bogati svojo ponudbo s prikazovanjem »sebnega arhiva. Najbrž bo v prihodnosti takih primerov še več, zato mora zakonodaja poseči tudi na to področje.
Dotaknila bi se še vprašanja, kako naj ■ oteka strokovno varovanje in obdelava gradiva, kije razglašeno za kulturni spomenik in je še vedno v privatni lasti. Država mora prevzeti tudi v teh prime-nh delež pri financiranju varstva ahrb skega gradiva (restavracija, konscrvacija).
V zvezi s pobudo, naj bi bila arhivom dana mo| "est, da prevzamejo zasebno arhivsko gradivo v depozit, kar pomeni da ostanejo dotedanji imetnli astniki arhivskega gradiva ter da imajo pravico od-očati o vsakokratni uporabi tega gradiva, bi navedla Primer iz nagega ahriva: Znanstvenoraziskovalni ccnter SAZU (zanj dr. »rušie) nam jc poslal dopis, v katerem pravilno u&~>tavlja, da jc naš arhiv najbolj primeren in usposobljen na novogoriškem za hranjenje zapuščine dr' Henrika Turne. Zapuščina obsega poleg osebne-E3 ahriva tudi knjižnico1, imetnik zahteva, da morata biti oba sestavna dela hranjena na istem kraju, pr. Marušie ugotavlja, naj bi sc zapuščina hranila lt cc rpus separatum in bi bila temelj za osnovanje indijskega centra dr. Henrika Turne. Lastniki scia nc mislijo na prodajo. Arhiv ima torej pri pn-ll bivanju zasebnega ahrivskega gradiva po veljavni zakonodaji le omejeno možnost, kot jc nt primer predkupna pravica Za ohranitev navedenega gradiva pa so te možnosti odločno premalo in mu 2ato nc dajejc potrebne varnosti.
Zakonodaja sc trudi, da bi rešila glavne probleme v zvezi z zbiranjem in prevzemanjem arhivske-a gradiva. Uspeh na terenu pa jc predvsen otlyi-Scn od dobre volje privatnih imetnikov in od naše
vztrajnosti.
Zbiran-m gra< va aruštev in stiki z ustvarjal' :ovrstnega gradiva
Boris Rozman
DRUŠTVA
Pri društvih ne gre za politično združevanje ob eanov, ampak za združevanje zaradi kulturnih prosvetnih, umetniških, strokovnih, znanstvenih, športnih, socialnih, humanitarnih in podobnih potreb in interesov. Za društvo e značilno, da gre za prostovoljno združevanje občanov in da so društva pri uresti.čcvaniu svojih ciliev samostojna. Delovanje za društvo ni obvezno, društva lahko svojo dejavnost zmanjšajo ali omc;iio, ker temelji njihova dejavnost izključno na prostovoljni podlagi. Po zakonu iz leta 1974 so društva, pravno gledana, pravne osebe in sicer civilno-pravnc osebe. Takšen status pa s društvo pridob; z vp;som v register društev pri pristojnem upravnem organu za notranje zadeve. Članstvo v društvu ni stalne, število članov raste ali upada Društvo lahko ustanovi več oseb, ki imajo skupen cilj, reguliran s pravili in drugimi akti.
Več istovrstnih ali sorodnih društev za uresničevanje svojih skupnih e jCv lahko ustanovi ;vezt društev, za katero ravno tako velja, da gre za prostovoljno združevarje. Društvo lahko izstopi iz zveze društev, ali pa v tako zvezo nc vstopi. Za zvezo se uporabljajo predpisi, ki veljaj"» za društva.
POMEN DRUŠTEV
Najstarejša društva so obstaiala brez državnih zakonskih predp sov. Delovala <;o na osnovi družbenih norm, ki so b.'e zbrane v društvenih /cl h -društvenih pravilih. Vlogo državne oblasri pr nastajanju društev so cl-H šele ted«j, ko so društva pridobila določen vpliv v družbi. Ta pa je posti* al vse vccji in večji. Z njim pa je raste! tudi njihov pomen. Seveda, pomena, kaKršncga so društva imela nekoč, danes nimajo več. Nc moremo in nc smemo pa trditi, da so danes društva brez pomena, še zlasti, ko sc je začela uveljavbati lokalna zgodovina. Ta namreč preučuje za svet mnoge nepomembne dogodke, a pomembne za kraj, kjer sc sc dogajali Gradivo za takšne dogodke so raziskovalci začeh iskati in jih šc iščejo pri društvih oziroma ustanovah, ki hran o njihovo gradivo.
ODNOS DRUŠTEV DO GRADIVA
Mnogokrat jc iskanje zaman. Gradiva ne najdejo in to kiju ) temu, da so društva nekoč zelo poi lar-jala hranjen-; gradi 'a, ki je nastajalo pri njihovem delovanj i. Pri mnogih društvih so določili eelo arhivarja, kije bil zadolžer za varovanje arhivskega in dokumenttrnega gradiva društva. Kako danes društva ravnajo z doKumcntarnim gradivom ni potrebno dane posebej poudarjati. Vsem je znano, da jc le malo takih društev, ki sc zavedajo svoje vloge