METOVALEC. Ilustrovan gospodarski list. . Št. 18. Y Ljubljani, 30. septembra 1903. Leto XX. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe ^pfe^ vojvodine kranjske. Ureja Gustav Pire, družbeni ravnatelj. »Kmetovalec« izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stane 4 K, za gg. učilrlje in ljudske knjižnice pa le 2 K na leto. — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno. lnserati (oznanila) se zaračunjajo po nastopni ceni: Inserat na vsi strani 40 K, na «/, strani 25 K, na strani 15 K in na '/8 strani 10 K. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje. Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, Turjaški trg štev. 3. Ponatisi iz »Kmetovalca« so dovoljeni le tedaj, če se navede vir. Obseg: Mehurji na konjskih nogah. — Na kaj je najbolj paziti pri medenju. — Pospeševanje vintsva s prirejanjem vinskih razstav in vinskih semnjev. — Poučno potovanje učencev kmetijske šole na Grmu v Vipavsko dolino. — Oskrbovanje občinskih potov. — Gnojenje travnikov. — Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice. — Uradne vesti c. kr. kmetiijske družbe kranjske. — Listnica uredništva. — Tržne cene. — lnserati. Mehurji na konjskih nogah. Na različnih členih opažamo majhne, kakor oreh debele otekline. Te bule nastajajo na ta način, da se kožica (gožva), ki obdaja člene, napolni s členovim mazilom (s sklepno sluzjo). Podoba 54. kaže zdrav člen v preseku, in sicer je a členova kožica, b členova duplina z mazilom in c sta konca členovih kosti. Podoba 55. pa kaže bolan tak člen, in sicer znaei a čle-novo kožico, ki je na desni strani močno vzbuhnjena, b členovo duplino z mazilom, d je pa bula, napolnjena z mazilom. Večkrat se tudi kitna nožnica napolni s tekočino, kar tudi mehurje na nogah imenujemo. Ti mehurji se nahajajo skoraj izključno samo pri konju; le semintja se kažejo tudi pri delavnih volih. Vzroki. Mlada, mehkužna in zlasti živina s slabimi členi ima posebno nagnjenost k ti bolezni; ta nagnjenost se pa še poveča, če se živina predobro krmi in mnogo v hlevu stoji. Sicer pa utegne te mehurje vse napraviti, kar člene in kite draži, da se vnamejo. Če konj zdrsne, če napačno stopi ali nerodno skoči, se pretegnejo kite, in členi ter se vnamejo, kar povzroči mehurje na nogah. Velika napaka je tudi, če se premladi živini naklada preveč dela. Če hočeš svojega konja ohraniti brez napake, ne nakladaj mu v prvi mladosti preveč dela. Pregrehe, ki se zakrivijo na mladi živini, se nikdar več ne dad6 popraviti. Mehurji na nogah nastanejo polagoma, ali se pa kot nasledki vnetja členov in kitnih nožnic hitro prikažejo. Znamenja. Okoli člena ali kitne nožnice opazimo okrogle (včasih tudi podolgaste), s tekočino napolnjene, mehke, večjidel mrzle in neboče, natanko I omejene otekline. (Glej podobo 56. pri a in b.) Take mrzle otekline ne povzročajo šepanja. Kadar so pa ti mehurji sveži, gorki in boleči, takrat pa živina šepa, ali pa vsaj nekoliko bolj previdno hodi. Če so mehurji nastali po težkem delu, izgubi se kmalu bolečina in šepanje; vendar pa oteklina ostane. Členovi mehurji so okr< gli, oni kitnih nožnic pa podolgasti. Če na oteklino pritisnemo prst, izteče tekočina iz ene strani na drugo. Mrzli in neboleči mehurji se navadno malo izpreminjajo; poleti se pri obilnem delu malo povečajo, pozimi in sploh pri manjšem delu pa malo splahnejo. Včasih se pa v gožvi napravi nova tkanina, mehurji se izdatno povečajo in povzročajo šepanje. Mehurji na nogah se največkrat in najrajši prikažejo na vsaki strani bicljevega člena; tu opažamo na vsako stran eno, debelemu orehu podobno, bolečo ali nebolečo oteklino. Na skočnem členu se nahajajo mehurji večkrat na znotranji kakor na zunanji strani. Na kolenu sprednje noge dosežejo mehurji velikost gosjega jajca in imajo okroglasto ali podolgasto podobo. Mehurje na nogah razločujemo v sveže, vnetljive, ki so se šele prikazali in povzročajo šepanje, in v zastarele, neboleče. Navadno mehurji na nogah niso nevarni; šepanje povzročajo le frišni in vnetljivi mehurji. Vendar se konjski kupci teh mehurjev ogibljejo, ker jim naznanjajo slabe noge. Pri hudem in silnem delu se zastareli mehurji večkrat vnem6, v gožvi se napravi nova tkanina in včasih zaraditega ves člen odreveni. Navadno pa zastareli mehurji vedno enaki ostanejo, ki živine nikakor ne nadlegujejo; mehurji žalijo oči in so napaka lepega konja. Če se pri žrebetih, ki niso bili še vpreženi, na nogah prikažejo mehurji, je to CM b I ~a Podoba 54. Podoba 5. vedno slabo znamenje; taka žrebeta imajo slabe noge in ne bodo nikdar dobri konji. Pri nakupu se moramo takih žrebet vedno ogibati. Pri ozdravljanju moramo najprej skrbeti za počitek in za zadostno nasteljo. Pri vnetljivih mehurjih rabimo od začetka prav pridno hladilne reči; v ta namen pokladamo na nogo mrzle ovitke, nogo pa izpiramo z mrzlo vodo ali pa postavljamo konja v vodo. Mrzli obkladki se prav preprosto devljejo na noge kakor kaže podoba 57. Okol noge se namreč ovijejo cunje, ki se primerno pritrdijo, na pr. z motvozom ali s slamo, ter se pogostoma polivajo z mrzlo vodo. Ko se je vnetje izgubilo in sploh pri vseh zastarelih mehurjih povijamo nogo prav trdo s povojem. V to svrho se kupijo posebne nogavice, kakršne kaže podoba 58. Da je na buli pritisk močnejši, se tamkaj nogavica podloži s predivom, kakor kaže črka a na podobi 58. Povoja pa ne smemo dalj časa puščati na nogi kakor četrt ure; vsak dan to lehko večkrat ponavljamo. Dobro zdravilo je tudi ». žveplena kislina; vzame se del žveplene kisline na 12 delov vode, in ta tekočina se vsak dan po dvakrat vmencava v mehurje. Jodovo mazilo se tudi večkrat z dobrim uspehom rabi. Zastarele mehurje peremo večkrat z lugom ali z milnico; to pa se mora dalj časa ponavljati, če hočemo imeti kaj uspeha. V zastarele mehurje tudi vmencavamo ostra zdravila (del španskih muh in tri dele terpentina zmešamo z mastjo v mazilo), ali jih še celo žgemo z razbeljenim železom. Kmetovalcem samim moremo glede zdravljenja mehurjev priporočati le tole: Novo nastale, vnetljive in boleče mehurje obkladajte prav pridno z mrzlimi obkladki, zastarele, neboleče mehurje pa pustite pri miru, ker konja ne nadlegujejo, ali pa pokličite zvedenega živinozdravnika. Podoba 56. Podoba 57. Na kaj je najbolj paziti pri medenju. Pri medenju smetane moramo najbolj paziti na njeno toplino. Če smetana nima prave topline, potem smo na škodi v dvojnem oziru, in sicer zaraditega: 1. ker dobimo slabše in vsled tega manj vredno presno maslo, in 2. ker dobimo tudi manj presnega masla. Če je smetana premalo shlajena, kar se rado dogaja v poletnjem času, potem dobimo mehko in mazavo presno maslo, ki nima prave barve niti pravega okusa. Tako maslo se tudi gnesti ne da. Če ga še tako močno shladimo in strdimo, vendar ne dobimo nikoli pravega masla. Tako maslo se tudi pozneje ne da več dobro izgnesti, ampak ostane mazavo, in če ima kaj več zraka v sebi, tudi penasto-mazavo. To je prva in glavna napaka, ki jo imamo pri maslu, če smetane dosti ne shladimo. To pa še ni vse! V takem slučaju se pridruži še druga hiba, ki ni nič manj škodljiva, in sicer ta, da dobimo manj presnega masla. To je napaka, ki bi morale nanjo obračati posebno pozornost naše mlekarne, ki trpijo sicer škodo, ki lehko znaša po več stotakov na leto. Smetana obstoji, kakor znano, iz samih tolščnih krogljic, ki se z mede-njem strdijo v presno maslo. Z medenjem se pa nikdar ne strdijo vse te krogljice v maslo, ampak vselej jih ostane nekaj v pinjencu, in zato tudi vidimo, da ima vsak pinjenec (pinjeno mleko) nekaj tolščobe v sebi. Dogaja se pa, da ima včasih pinjenec več tolščobe v sebi kakor j e treba in kakor je prav. To se navadno opazuje, če je bila smetana premalo shlajena. Da trpimo v tem slučaja škodo, je jasno, kajti namesto da bi se tolščne krogljice izpremenile v maslo, zastajajo v pinjencu, ki nima nikake prave vrednosti. Če smo dobili mehko maslo, smo lehko uverjeni, da smo dobili tudi manj masla, zato pa več pinjenca, oziroma pinjenca, ki ima več tolščobe v sebi. Z očmi se seveda ne da lehko spoznati, koliko tolščobe ima pinjenec v sebi. Natančno in hitro se pa o tem prepričamo, če imamo Gerberjev tolščemer, ki je znan tudi pod tujim imenom „acidbutirometer". S to pripravo se je dognalo, da naj ima pinjenec 0'1 do 0'4 °/0, t. j. desetinko do štiri desetinke odstotka tolšče. Če je le toliko tolščobe v pinjencu, potem se je dobilo iz smetane zadosti masla; v tem slučaju je bila tudi toplina pri medenju primerna. Če se pa pokaže v pinjencu 0-5 do 0'6 °/0, torej petinka do šestinke odstotka tolščobe, potem je pa treba toplino smetane vsekakor znižati, in sicer za Va do 1 stopnje. Če pa najdemo z Gerberjevim tolščemerom v pinjencu 0'7 % Podoba 49. ali celo več tolščobe, potem nam ta množina jasno kaže, da je bila toplina smetane previsoka. V takih slučajih dobimo zmeraj mehko maslo in malo masla. Pazimo torej na pravo toplino pri medenju smetane, kajti po nji se najbolj ravna uspeh medenja. Koliko pa naj znaša pravzaprav toplina smetane? Ta se ravna po raznih okolnostih, tako da jo je treba v vsakem slučaju posebej dognati. R. Pospeševanje vinstva s prirejanjem vinskih razstav in vinskih semnjev. Vsled vedno večjega pridelovanja in vsled uvažanja tujega vinskega pridelka je postala kupčija z domačim vinom jako klaverna, tako da mora vinogradnik rabiti vsa mogoča sredstva, da svoj pridelek pravočasno in po zmerni ceni spravi v denar. Še pred malo leti so imela vina povsodi, posebno pa po Kranjskem, jako visoko ceno, ter so se prav kmalu razprodala, četudi niso bila posebno dobra. Sedaj se je pa kupčija precej zajezila, ker se vinski trgovci in gostilničarji zalagajo le bolj s tujimi in cenimi vini in napravljajo tako veliko konkurenco domačim vinom. Skrbeti je torej sedaj, da se na kak način zopet privabijo tujci in kupci v domač kraj, da se vinska kupčija zopet nekoliko oživi. To je mogoče doseči s pridelovanjem dobrega vina, z umetnim kletarjenjem, z nastavljanjem primernih cen ter s prirejanjem vinskih razstav in vinskih semnjev. Dobra, fina in zdrava ter stanovitna vina se dosežejo s sajenjem kraju primernih, dobrih, žlahtnih, v mrzlih krajih zgodaj zorečih vrst ter s pravilnim ravnanjem z moštom in vinom v kleti. Da se pa kupci privabijo v kraj, je treba določiti gotove, pa zmerne cene za ves okraj ter to razglasiti po listih; še večja privlačna sila so pa grozdne in vinske razstave ter vinski semnji. Na grozdnih razstavah se kupci še pred napravo vina prepričajo, kakšen pridelek je pričakovati v do-tičnem letu, in če kdo hoče, lehko kupi že grozdje ter napravlja sam vino. Na vinskih razstavah se pa nudi prilika, brez posebne zamude časa in brez iskanja po gorah prepričati se o dobroti novega vinskega pridelka, in ker se na takem trgu zbirajo vinogradniki iz najrazličnejših vinskih goric, si vsak trgovec lehko nabavi poljubno množino vina razne dobrote in po raznih cenah. Taki vinski semnji bi se morali prirejati v vsakem večjem vinskem, blizu železnice ležečem kraju po 2 do 3 krat na leto, in sicer prvič meseca novembra, drugič spomladi in tretjič, če treba, še poleti. Na take vinske semnje pa ne da bi vinogradnik pripeljal velike sode vina, marveč zadostuje, da prinese vzorce kakih 2 do 3 litrov. Fr. Gombač. Poučno potovanje učencev kmetijske šole na Grmu v Vipavsko dolino. (Opisal drugoletnik J. Lovrač.) (Konec.) Na poti v Vipavo. Drugo jutro smo sedli ob sedmih na vozove in smo se odpeljali najprej v Prestranek. Tukaj je žrebe-tišče, ki je zasebna last našega presvetlega cesarja. To smo si ogledali pod vodstvom g. kontrolorja. Žre- betišče obstoji iz štiristranske, velike stavbe in sredi nje je prostorno dvorišče. Vsa stavba je razdeljena v 6 hlevov. Posamezni hlevi so približno 30 m dolgi, 10 m široki in 4 m visoki. Ta čas so bila žrebeta le v dveh hlevih, dočim so bila druga žrebeta na paši. Žrebeta hodijo v Prestranek iz Lipice v starosti 4 mesecev. V enem hlevn smo našli 20 letošnjih žrebet, v drugem pa 32 enoletnih žrebičkov. Vsi so lipiškega plemena, ki se odlikuje po svoji vztrajnosti, po lepi vnanjosti in hitrosti. Tukaj ostanejo žrebeta do 4. leta, potem pa pridejo na Dunaj v jahalnico. S 7—8 letom se začno rabiti za pleme. Tudi par starejših žrebcev smo videli in dve muli, ki jih rabijo za vprego. Razentega smo si ogledali tudi stroj za košnjo sena in malo gozdarsko drevesnico. Zanimal nas je ta kraj tudi zaraditega, ker je zelo ugoden za sadjarstvo. Dočim smo drugod videli prazno drevje, ki mu vrhutega listje odpada zaradi bolezni „fusikladij", je tukaj drevje zdravo in s sadjem obloženo. Na poti v Vipavo smo se ustavili še trikrat, namreč v Orehku, v Hruševju in na Razdrtem. V Orehku smo mimogrede ogledali pri veleposestniku g. Dolencu stiskalnice za seno, v Hruševju pa sirarnico podnanoške mlekarske zadruge in malo drevesnico nekdanjega učenca naše šole. Mlekarska zadruga v Hruševju se ukvarja z izdelovanjem sira. Členov ima 141. Na dan dobiva 300—400 l mleka in ga plačuje po 10 h l. Sir prodaja letos po 1*40 K kg. Sirarnica je v neki pritlični hiši in je v zglednem redu. Posebno nam je ugajal lepi in dobri sir, ki ga tamkaj izdelujejo. Mlekarska zadruga bo tukaj gotovo dobro uspevala, kajti kraj je za živinorejo pač ugoden. Zemlja je tukaj travorodna. V teh krajih se rabi zaraditega tudi takozvano orniško kolobarjenje, pri kterem se njive nekaj časa obdelujejo kot take, potem se pa pu te, da se obrasejo s travo. Ko trava ne daje več povoljnega pridelka, se zopet preorjejo. Ob enajstih smo dospeli na Raz dr t o. To je majhna vas ob vznožju Nanosa, ki tik za njo vzdigujo veličastno svojo sivo glavo proti nebuv Ker smo imeli do kosila še precej časa, smo šli na Žingarico, grič, s kterega je krasen razgled po Vipavski dolini in na zadaj stoječe planine. Ob dveh smo zopet sedli na vozove in smo se odpeljali proti Vipavi. Doli po Rebernici nam je zrak postajal zmeraj toplejši; tudi skržadi so se pridno oglašali. Vse je kazalo, da bomo skoraj v Vipavski dolini. V Vipavski dolini. Tukaj smo se najprej ustavili v Lozicah pri bivšem učencu naše šole g. Žvanutu. Ta nas je spremil do Št. Vida, kjer smo si ogledali veliko trtnico ondotne kmetijske podružnice. Ta trtnica se nahaja na treh krajih. Pomnožuje se v nji laški rizling, beli burgundec, zelen, silvanec, pinola, grganja in gnjet. Vzgajajo se cepljenke največ potom čim-častega načina, t. j. z zelenim cepljenjem v trtnici. Ta način so iz znanih vzrokov drugod že opustili. Tudi tukaj imajo z njim slabe uspehe. Cepijo pa tudi s pomočjo zamaškov, le stratifikacijskega načina ne izvršujejo, ker ga še niso preskusili. Matičnjakov trtnica nima, ker dobiva podružnica ves potrebni ameriški les od države. Tukaj, v Št. Vida, smo si ogledali tudi drevesnico kmetijske podružnice, kjer se vzgajajo hruške, jablane, češnje in marelice. Poljedelstvo v Vipavski dolini je drugačno kakor pri nas. Med njivami so povsodi trte, kakor nekake žive ograje. To so njivske plante. Pa tudi sadno drevje se vidi med njivami. Žita se malo prideluje, zato pa več koruze in krompirja. Proti večeru smo si ogledali še vzorni vinograd kmetijskega društva v Zabricu. Zasajen je s pinolo, s španjolom, z zelenom i. t. d. Od tukaj so se videli v nasproti stoječem hribovju krasni uspehi pogozdovanja. Prenočevali smo v trgu. Spalo se je to pot dobro, ker smo bili pošteno trudni. Drugi dan zjutraj (30. julija) smo šli najprej v klet „Vipavskega kmetijskega društva", kjer so nam pokazali vinsko cedilo novejše sestave, ki stane 2400K. To je velika vsota, a reklo se nam je, da bo že skoraj izplačana, ker je poraba cedila tako koristna, da bi večja vinska trgovina dandanes ne mogla biti brez njega. Videli smo vse, kako se stroj sestavi in kako se z njim dela; videli smo pa tudi uspeh precejanja. Prej motno vino, da ni bilo skoz kozarce videti, je bilo pre-cejeno čisto kakor kristal. Sestavljanje stroja je sicer zamudno, zato pa stroj jako hitro dela, tako da na dan očisti tudi 80 hI vina. Od tukaj smo odšli v grad Lože, kjer smo si v spremstvu lastnika g. Majerja ogledali njegove vinograde. To so krasni, veliki nasadi, zasajeni s samimi finimi vrstami. Trte so radi ugodnih rastnih razmer sajene jako vsaksebi. Vrste so namreč 1*5 m druga od druge, v vrstah so pa trte po 1 m narazen. Kolone se vežejo na žico, da jim burja ne more škodovati. Okoli vinogradov je povsodi nasajeno sadno drevje, posebno marelice. Nazadnje smo si ogledali še posestvo in prostore nekdanje naše šole na Slapu. Posestvo je last g. grofa Lanthierija, ki ga je bil brezplačno prepustil deželi za napravo šole. Nekdanji šolski vinogradi so se opustili, i zato so se pa napravili novi nasadi. Pred odhodom smo ogledali še vinsko klet in pred kletjo smo pokušali razna izborna vipavska vina. S Slapa smo se odpeljali nazaj v Vipavo, kjer smo končali svoje potovanje. Tukaj smo se poslovili od svojih gospodov učiteljev, in drug drugemu vesele počitnice želeč smo odišli vsak na svojo stran. Oskrbovanje občinskih potov. (Odgovor na mnoga vprašanja). Zadnji čas nam dohaja mnogo vprašanj o oskrbovanju občinskih potov. Vsak vprašalec se obenem pritožuje o slabem stanu teh potov. Da se je občinstvo pričelo brigati za to zadevo, je prav veselo znamenje, kajti dobra pota, raj bodo državna, deželna, okrajna ali občinska, so za napredek ravno tako potrebna, kakor umno kmetovanje. Če se pomisli, koliko časa se izgubi na slabih potih, koliko trpi na njih živina in orodje, potem mora pač vsak umen gospodar težiti po dobrih potih in bo cel<5 sam skrbel, da bodo njegova zasebna poljska pota v najboljšem stanu. Da nam ne bo treba odgovarjati Da vsako vprašanje posebej o ti zadevi, smo ukrenili objaviti vsa zakonska določila, ki se tičejo vzdrževanja občinskih potov. Že § 28. občinskega reda, ki našteva, kaj spada v področje občine, pravi v tretji točki, da mora občina skrbeti, da se ohranijo in strde občinske ceste, pota, prostori in mostovi ter da se brez nevarnosti in teževe hodi in vozi po cestah in vodah in da se polja varujejo škode. Podrobna določila o oskrbovanju občinskih potov na Kranjskem ima pa zakon z 28. dne julija 1889.1. o napravljanju in vzdrževanju javnih neerarskih cest in poti, iz kterega navajamo tu merodajne paragrafe. § 4. Občinske ceste in občinske poti so tiste javne, v nobeno drugo vrsto cest spadajoče ceste in poti, ki posredujejo javni promet znotraj občine ali s sosednimi občinami ali važnimi cestami. § 7. Z mostovi in drugimi cestnimi stavbami je navadno ravnati kakor z deli tiste ceste, na kteri se nahajajo. Izjemno se pa smejo z ozirom na svojo važnost in dragost šteti za samostalne stavbe ter dejati glede napravljanja in vzdrževanja v kako drugo, višjo vrsto nego v ktero spada dotična cesta. Z brvmi kot deli javne peš-poti (steze) je ravnati kakor z mostovi. § 18, Vsaka občina je navadno dolžna skrbeti za to, da se pravilno delajo in vzdržujejo občinske ceste in občinske poti, mostovi in brvi v njenem ozemlju. V kolikor pa obstajajo glede vzdrževanja posameznih občinskih cest in občinskih poti, potem mostov in brvi posebni skladi, ostanejo še nadalje. Ako se pa predrugačijo okoliščine, se smejo ti skladi premeniti. § 19. Ako dela kaka občinska cesta ali občinska pot mejo med dvema občinama, delati in vzdrževati jima je to cesto ali pot navadno skupno in po enakih delih; ako pa tako cesto ali pot rabi posebno ena občina, trpeti morata potem udeleženi občini dotične troške po razmeri, to je v deležu, ki se zračuni in določi z ozirom na njeno uporabo. Isto velja tudi glede naprave in vzdrževanja mostov in brvi, držečih čez vode in jarke, ki delajo mejo. § 20. Dolžnosti, ktere se glede popolnega ali delnega vzdrževanja posameznih cestnih kosov in mostov opirajo na posebne pravne naslove, obstajajo veljavne za vsako vrsto cest. § 21. Od posameznih občinskih oddelkov in od posameznih posestnikov, od obrtnih, rudarskih in trgovinskih podjetij in drugih posamnih (fizičnih) in juri-stičnih oseb, ki ceste kterekoli vrste, poti, mostove in brvi, na kterih ni nobene mitnice, rabijo navadno v večji meri, se smejo po razmeri porabe zahtevati doneski za njih vzdrževanje. Donesek se določi po dogovoru, in če pri okrajnih ali občinskih cestah in občinskih potih ne pride do tega, mora določiti deželni odbor visokost doneska po razmeri večje porabe. Ako se pri deželnih cestah ne doseže tak dogovor, razsodi o visokisti doneska deželna vlada, zaslišavši prej deželni odbor. Pri strankah, ki donašajo za vzdrževanje dotične ceste že vsled obstoječega sklada, se je ozirati na te doneske pri določitvi izrednega cestnega doneska. G-nojenje travnikov. (Po E. Vitku, asistentu na kmetijsko-liziološkem preskušališfu c. kr. tehniške visoke šole v Pragi.) Današnji razvoj naših kmetskih razmer opozarja kmetovalca bolj in bolj na večjo važnost živinoreje. V živinoreji pa moremo napredovati le tedaj, če ni slišati vednih tožb o pomanjkanju klaje, kakor se pogosto dogaja tuintam. Da nam primanjkuje klaje, je največkrat vzrok to, ker travnike nezadostno ali jih celo nič ne gnojimo in jih premalo namakamo. Če pomislimo, da se samo na Češkem na 322.007 hektarih, na Moravskem na 151*165 /i« in na Šlezkem na 30-028 ha, torej skupaj na 706.200 ha seno prideluje, in če dalje pomislimo, da se po statističnih podatkih sploh na Češkem 31.6 met stotov, na Moravskem 33 m. st. in v Šleziji 19'9 m. st. na 1 ha sena prideluje, in če računamo po povprečnem donesku 30 m. st. na h/, dobimo vsoto, ki se da pri umnem gnojenju najmanj za 50°/0 zvišati. Profesor dr. J. Stoklasa, vodja kmetijsko - fiziološkega preskušališča v Pragi, se že več let peča s poskušnjami umnega gnojenja travnikov, ter se je prepričal, da se da pridelek sena na Češkem po rabi fosforove kisline, kajnita in apna za 30 do 50 met. stotov zvišati, kar pomeni, da se da pridelovati po 60 do 80 met. stotov sena na ha, in sicer izborne kakovosti. Recimo, da bi se sploh le 60 m. st. sena na 1 ha pridelalo, tedaj bi se prejšnji pridelek podvojil, in tako bi dobili letnega pridelka na Češkem za 78,301,050 K, na Moravskem za 23,124.750 K in na Šlezkem za 4,504.200 K vrednosti, dasi smo glede na večjo množino primerno nižjo ceno v poštev vzeli, čeprav se nam to glede na večje število živine ne zdi prav. Žal, da naši kmetovalci dosedaj gnojenje krmskim rastlinam premalo upoštevajo, vkljub temu, da se zemlja leto za letom čimdalje bolj izčrpava. Tekom enega leta že se travnikom s pridelkom 60 q sena na 1 ha odtegne 95 kg kalija, 36 A>y fosforove kisline in 93 kg dušika. Da je nadomestek redilnih snovi za naše travnike desedaj nedostaten, sledi že iz tega, da se zguba redilnih snovi pri navadnem gnojenju niti za polovico fosforove kisline ne nadomesti. Tako ravnanje s travniki ima to posledico, da sladke in dobre trave ginejo, njih mesto pa zavzame manj vreden travniški plevel, ki manj redilnih rastlinskih snovi potrebuje, nasproti pa tem večjo moč razvija, da si iz zemlje potrebne redilne tvarine pridobiva. Kdor je imel priliko opazovati, kako v inozemstvu skrbe za razvoj travniških rastlin, se bo prepričal, da je treba velikega napora, da se to popravi, kar se je pri nas leta in leta zanemarjalo. Dandanes lehko z odločno sigurnostjo računamo, da na naših travnikih klajne rastline izborne kakovosti uspevajo, če umno uporabljamo fosforovo kislino, kalij, oziroma dušičnata gnojila — posebno čilski soliter poleg zadostne množine apna — ter da se lehko prebavne beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe v rastlinah izdatno pomnože. Dosedanje preskušnje nas uče, da je Tomasova žlindra izborno gnojilo, ki ima v sebi fosforovo kislino in apno, kajnit pa kalij. Tomasova žlindra ima fosforovo kislino v takem stanju, da jo organske kisline, ki se neprenehoma tvorijo v zemlji, lehko tope. To svojstvo Tomasove žlindre je neprecenljive vrednosti za razvoj dobrih in pretočnih travnih in deteljuih vrst; ravnotako tudi za razvij tistih bakterij, ki v zemlji dušik namnožujejo. Na kisli zemlji ne uspevajo niti dobre trave, niti dobre detelje, in Tomasova žlindra je ravno v ta namen pripravna, ker preprečuje v zemlji kisline s tem, da jih veže, važna fosforova kislina se pa oprašča, da jo korenine lehko povživajo. Dalje ima vedno opraščanje fosforove kisline z Tomasove žlindre in vezanje organskih kislin po apnu zelo velik vpliv na bakterije, ki upodabljajo dušik iz zraka. Organske kisline služijo vezane bakterijam v hrano, in če pomislimo, da se v zemlji nahaja tudi fosforova kislioa ter kalij in magnezija iz kajnita, potem vidimo, da dobivajo bakterije vsa potrebna re-dilna sredstva za njih krepki razvoj. Dušik pa ne pomnožujejo edino zemeljske bakterije, ampak tudi detelje, ki tvorijo na svojih koreninicah bunčice, v kterih bakterije predelajo mnogo dušika iz zraka. Če gnojimo s Tomisovo žlindro in s kajnitom, potem ne potrebujemo mnogo čilskega solitra, čeprav se ga — kakor kažejo najnovejše skušnje — nekoliko dobro poplačala. Po delavnosti bakterij se v enem letu na 1 ha travnika v rastlinah nabere do 130 dušika. Poskušnje gnojenja, ki smo jih izvrševali na našem poskušališču, so nas popolnoma prepričale, kar smo ravno povedali. Izid poskušenj, ki smo jih izvršili na parcelah v meri 0-25 hektara, je bil preračunjen na 1 ha naslednji: Sena na negnojenem delu je bilo 38-8 met. stotov, na gnojenem delu s 500 kg Tomasove žlindre in 500 kg kajnita 74'2 met. stotov. Vsled gnojenja s Tomasovo žlindro in s kajnitom se je pridelek sena pomnožil za 35-4 met. st., kar da vrednosti K 202-4, po 6 K met. stot. Stroški gnojenja znašajo le K 94'90, in tako se je vsled gnojenja dosegel večji pridelek za 162-50 na hektaru. — Iz navedenih podatkov je očividen veliki dobiček, ki nam ga nudi gnojenje travnikov. Travniki z bujnimi kraškimi rastlinami so velike važnosti za kmetijstvo. Vprašanja in odgovori. Vprašanje 153. Kje bi dobil butirometer za določevanje množine tolščobe v mleku in koliko stane? (I. L v J) Odgovor: Butirometri se dobivajo pri vsaki tvrdki, ki se peča 8 prodajo mlekarskih potrebščin. Butirometer se imenuje pravzaprav le steklena cev s kavčukovim zamaškom, v kteri se mleko preskuša Ta cev stane le 2 K 40 h, a poleg nje je potrebna še cela vrata drugih priprav, in glavna reč je aparat, kamor se devlje butirometer, da se s sredobežno silo izloči tolščoba. Dosedaj smo imeli le priprave po dr. Gerberju, kterih je najmanjša stala 60 K. Prav v zadnjem času je pa izumljena priprava z imenom nperpleks", ki stane samo 35 K. Ta priprava, ki se dobiva pri tvrdki A'fa Separator v Gradcu, sestoji iz sredobežnega stroja, 2 butirometrov, mere za mleko in alkohol, stala za butirometer, priprave za segrevanje i. t. d. Vprašanje 15L Imam jako dobro sedemletno kobilo, ki je bila desedaj krotka, in tudi lansko leto, ko se je gonila. Takrat sem jo tudi pripuščal, a se ni ubrejila. Sedaj se je pa zopet pričela goniti, in to trpi že več tednov, ter je taka postala, da nihče ne sme blizu zadnjega konca, in če jo hočem vpreči, bije okol sebe, da vse razlene. Žrebca niti blizu ne pusti. Dajal sem ji že kafro, a brez uspeha. Ker je kobila zelo dobra, bi jo nerad izgubil, zato prosim sveta, kaj naj počnem in ali se kobila res more rezati, kakor sem čul, kdo bi to zvršil in koliko bi stalo? Odgovor: Bolezen pojatnost (nimfomanijo), ki jo ima Vaša kobila, povzročajo bolezni v jajčniku, v maternici ali na vnanjih delih spolovil. Te bolezni so začasno ali trajno vnetje jajčnika, vsled cistoidov ali jetike, potem jetika v maternici, ali pri kobilah tuii zaprtje materničnega ustja vsled navala krvi v spolovila zaradi izpuščaja. Mi Vam toplo svetujemo poklicati živinozdravnika, da dožene vzrok pojatnosti. če ima kobila izpuščaj na sramnici, ki je nalezljiv, se ta ozdravi, in pojatnost preneha. Če je bolezen posledica trajne bolezni, se ta ozdravi, in pojatnost preneha. Sploh uči izkušnja, da pojatnost po preteku več mesecev preneha, če je bolezen posledica trajne bolezni v jajčniku, potem je edino sredstvo rezanje če bi kdo pri nas hotel in mogel to operacjo »vršiti, nam ni znano Pri jetičnih živalih pa rezatev ni umestna, ker živali za rezatvijo poginejo. Vprašanje 155. Ali je čiščenje sadnega mošta za-visno cd gotove topline, ali se tudi v mrZii kleti u&sti, oziroma povre? Ali je mogoče sadni mošt očistiti ne da bi izgubil začetno sladkobo in kako je to narediti? Koliko časa se sadni mošt drži ? (A L v T.) Odgovor: Pozna se Vam, da niste iz vinorodnih krajev in da prav nič ne poznate kemije vioa. Kar Vi vidite v čiščenju mošta, to je posledica kipenja (vrenja) Iz tega stališča je čiščenje vina pač zavisno od toplote, ker se mošt le tedaj hitro učisti, če najprej pokipi; a mošt more kipeti le ob pravi toplini (18° C), pokipi pa tem hitreje in popolneje, kolikor primernejša je toplina, če se pa toplina zniža, potem kipeDje preneha, zato ni izključeno, da bi se vino počasi ne učistilo, a ostalo bo sladko, in ko se spomladi klet segreje, se kipenje vnovič vname, mošt postane moten in se šele tedaj učisti, ko dokipi. Tako pomladansko kipenje pa lehko mošt pokvari, če drože niso c stale zdrave. — Glede Vašega drugega vprašanja, Vam odgovorimo, da je to mogoče, in sicer tem potom da se kipenje prepreči in se potem mošt pusti, da se uSisti. Kipenje se prepreči z nizko toplino, z močnim zažveplanjem ali s salicilno kislino. Zadnje sredstvo ni dopustno, ker je salicilna kislina škodljiva. — Pravilno prirejen sadni mošt se lehko drži več let, kakor vino. Vprašanje 156. če ni dosti hlevskega gnoja, fetera umetna gnojila naj se rabijo za trte in kdaj naj se gnoji ? Odgovor: Pri gnojenju hodijo le tri redilne snovi v poštev: fosforova kislina, kalij in duš;k S čim se prvi dve snovi vinogradu dasta, se lehko hitro odloči. Fosforova kislina se da s Tomasovo žlindro, kalij pa s kalijevo soljo. S tema gnojiloma lebko trti naenkrat za štiri leta ali še več postrežemo. Dušik moremo trtam dati s čilskim solitrom ali s kakim amonijakovim gnojilom; žal, da to gnojenje zadostuje potem le za eno rast, ali pa še za to ne za vso. S čilskim solitrom bi na pr. priporočali gnojiti napol v prvi kopi in napol v drugi kopi. Tako pogosto gnojenje, najmanj vsakoletno ali celo dvakrat na leto, je pa pri vinogradih težko zvršljivo in tudi drago, poleg tega se pa veliko dragega dušika pogubi. Poiskati nam je torej za vinograd dušičnato gnojilo, ki se poča3i razkraja in dolgo časa v zemlji deluje. Tako gnojilo je rožeaa moka, to so v mcko zmltti odpadki rogov, parkljev in kopit. Mi Vam priporočamo pognojiti vinograd jtseni z zmesjo Toma3ove žlindre, kalijeve soli in rožene moke. in sicer je to zmea zakopati v jaike med trte kakor hlevski gnoj, pri čemer je pa paziti, da gnojila ne pridejo tik korenin. Umetna gnojila po vrhu posipati in samo podkopati v vinogradu ne gre, ker redilne snovi potem prepočasi in nezadostno dohajajo h koreninam in se le pri vrhu rastoči plevel bujno razvija. Vprašanje 157. V svcji hiši mislim napraviti elek-triško razsvetljavo (8 žarnic po 5 sveč) z majhaim dinamo, ki ga bo gonila ob hiši tekoča voda. Moram li imeti v to svrho dovoljenje od okrajnega glavarstva ? (I L. v J ) Odgovor: Vaše podjetje je deliti v dva dela: v vodno in v elektriško napravo, če je voda Vaša zasebna last in ne segate v kake tuje pravice, potem Vam za vodno napravo ni potrebno dovoljenje okrajnega glavarstva; v nasprotnem slučaju je seveda uvesti vodopravno postopanje potom okrajnega glavarstva. — Za elektriško napravo Vam istotako ni potrebno dovoljenje, dok'er jo rabite zase in ne za obrtovanje. Za napeljevanje žice po javnih potih in čez nje mora pa datr dovoljenje c kr poštno in brzojavno vodstvo. Vprašanje 158. Pri moji šestnajstmesečni žrebici sem zapazil, da jo vsako jutro prijema v zadnji nogi krč. Odkod je prišel krč konju v noge in kako ga je odpraviti ? J. D v S.} Odgovor: Najprej bi bilo dokčiti, če ima Vaša kobila res krč, če niso znaki, ki jih imate Vi za krč, morda le posledice bolečin, ki prihajajo od kake bolezni v nogi, na pr. od vnetja kit, kopita i. t. d. To seveda more določiti le živinozdravnik. če pa ima žrebica r