OBREDI
Niko   Grafenauer
SEPTEMBER
Mačje oko sije v bradi po dežju, ki vonje sprošča. Bel tobak spomine gladi. Bol za vekami se zgošča
v sunkih žil kot črn med. Že smrt s tihimi obredi v modrem zraku hromi svet. Bleščeč nož preži v zasedi.
Roka rožnato zgoreva v dihu, gostem kakor strah. Lice zadaj: v padcu dneva ga zagrne temen prah.
Ptič pod modrim zvonom mraza s čvrstim glasom zlu odpeva. Pada. Pada z belega obraza in potone v senci dneva.
Vonj cikorije razblinja
južni veter v sovjem zraku,
ogenj tuj obraz prešinja
z vsem, kar se v rastočem mraku
brez moči sprijema s časom. Sladki kostanj v prvem hladu greje roke: z grobim glasom kriče usta v motnem čadu.
207
1
2
Utrujenost zatilje gladi z gibom, čvrstim kakor led. Mir spuščenih vek v nasladi in očesca cigaret.
zrak, napet kot polna žila. v mesu, ki pod noč dehti, Z juga nežna hroščja krila pobliskavajo v temi.
Vrata se odprejo zadaj: kreŠin vonj medli v dežju, ki z višin bleščeče pada na posurovele v snu.
KITARA
V potuhnjenem lesu spi sovji glas. Roke na njem izbirajo niti, dotikajoč se v snu temnega dna.
Krik, ki vzleti iz noči, trdo kot v temnici odmeva. Kače srepijo visoko v zavesti. Kisel strah me prebira.
Dolgo sem v noči drhtel: čist sem do krutosti, temen, kot groza čisi.
Lahkotni sij sveč se dobrika smrti, ki z belini znamenjem prepenja svet.
Počasi v mračnih jatah vršijo ptiči skozi silne prsi sveta in žlahtni les poje pod prsti, ki se zamišljajo.
208
OD SEVERA JESEN
1
Zrak je gost kot smrtni strah. V vrelem listju piha srd srepih kač in strup dehi;i. Žalost je kot lahka smrt.
Sence s črnimi obredi mučijo oči, tekoč za glasovi, ki nemijo na obzorju — in je noč.
Zrezana kutina v večernem hladu, od severa splet huškajočih sov, odet v svetlobo solz, se bliža na zmenek z mrtvimi, ki iz grobov
slede čistim prerokbam zvezd. V siju vžigalice blisne obraz. Tobak diši v samoti poznega večera in kot iz grobnice odmeva glas.
OBREDI
1
Cas žoltih umetnij polaga ščit na pokrajino. Helenski veter podvečer osiplje bronasta ozvezdja. Vrata so v žalosti kot mrtvaška perut.
Dim po lokalih se vpija v obleke,
zunaj
>o   NaSa sodobnost
2
209
na rdečem žaru pokajo kostanji med klici, ki hromijo trdnost ptičjega zraka.
Negibno zro sirupene oči sov.
Ubijam jih. Zapiram vrata.
V hladu,
visoko po zi-dovih
srepe čez večno senco, ki zastira dušo.
Spuščene veke
v čebelji celici
zvečer, ko se podoba v modrem
zraku kruši in usta
vpijajo tobak, smrt
v solzi seva ...
Obraz,
nagnjen nad sij v pesteh,
izginja.
Že se odpirajo rumena vrata:
ras s pudrom izglajenih gub.
Za mizo
se dviga roka z uro.
Dišeče pivo v zraku strmoglavlja.
Kot polžja sled
seva spomin
v pepelu.
Veter vlaži pridverja,
z vrtov so pospravili mize in v modrem zraku si slede klobuki. Glasu pod noč se pokorimo:
210
3
2
v papir zaviti obloženi kruhek, kozarec sode, ki slabotno seva, spomini — tako obstajamo.
Jate
vrše v stražarjevem očesu
proti jugu,
saje vezejo v višini
tiho smrt,
a ne odstopamo:
spet se razteza
lahkotni, slastni vomj tobaka
iz dežja.
POD NOČ
Samota se zgošča kot smola pod noč, ko strup kač dozori in se odprejo pobeljena vrata., Žalost lahkotno razsveti oči.
Sence prežijo po zmedenih kotih. Poslednja vznesenost pred zimo. Modra svetloba se zbira  v zenitu in meč pada mimo.
POLETJE
Srp kot krik, zapognjen v zraku: luč navpik, vonj po tobaku,
ki nam gre kot srh pod kožo: poldan je in zrelo rožo
211
smrt motri; zenit v zatilju pije kri, v mrtvem ožilju
kamna glas
se ne poraja —
in je čas:
s polja prihaja
sivkin vonj, že se izceja v sij eon in zemljo žeja.
HLAD DUŠE
Veter izžema solze iu pogaša rdeč blisk, ki v mesu sunkoma mezi. Kakor iz grobnice te slišim dihati v zgoščenem zraku: brez krvi
odmira svet na mečevi konici
in žalost se pretaplja z mrakom
v zanosno bol, ki stiska žile.
Mraz hresti kot kruhek pod korakom.
Duša je dražestua spojenost senc, ki jih mrazim, v zatonu dneva. Pod zvezdami milina sveče: že sem mehak v zatilju, smrt okleva.
VISOKO V AVGUSTU
Meso zori v osrčju juga.
Zgodnja žetev
se razdiši na bridkem ščitu.
Za mizo
mehka roka lomi kruh
in se zamišlja.
212
Pod noč
je svet tako lahak v ušesu.
Pozni vozniki
odpevajo tožbam otokov,
stopljenih z mrakom,
ptice vrše v brezvetrju,
daleč se vpija luč.
Še ni jesen: zvečer
ob prvem hladu diši pivo.
Mehko se kadi nočni ogenj
s severa
in krik, ki zbuja bolečino,
že zamira.
213