Kukova Špica (2417 m) nad Peričnikom STANKO KLINAR Zares je samotna, a v svoji divji samoti očarljiva in bogata. Trume triglav­ skih potnikov teko po cesti ob njenem vznožju, ali se le kratko časa ozirajo vanjo; pogled jim kmalu ipritegne nase zastavni Stenar, njihove podjetne misli in želje se osvobode stranskih potov in se zlijejo v edinem velikem namenu potovanja - Triglavu; opuščena in pozabljena je orjaška predstraža izbranega cilja. Prezrta ni bila, prav gotovo ne . .Ze s stolpa ljubljanskega gradu si je bistro oko zavzelo vršič Kukove špice, skozi okno železniškega voza med Lescami in .Zirovnico se je zavzelo Q:a njen ponosni, trmasto oddvojeni piramidasti stolp 'na skrajni desni, nekaj minut pred Mojstrano je nenadoma, strmo, z grozljivo 'bližino stopila predenj donebesna kupola. Ali izza nje so se brž odvile in jo 'prerasle širokopleče wstlllice. Še enkrat se je pojavila v zenitu našega obču­ 'dovanja: pred Perionilkom belo obokano čelo vzhodne stene nad ogromnim prodiščem in od prvih rovtov vihrava špica rumeno-črnega južnega trikota; kasneje je njena !Podoba utonila v kopici veličastnejših prizorov in nehote smo zelo pogosto pozabili nanjo, ki nam je kot prvd čuvaj Triglavskega kraljestva odprla vrata vanj. Nekaterim pa se je njena visoka postava zarezala globlje v spomin. Skromni, hvaležni peščici. A ta peščica je postala njen stalni gost, skoraj abonmajski, saj se oglaša pozimi, pomladi, poleti in ko pade prvi sneg. Tako je Kukova špica, čeprav njena vpisna knjiga ste2Jka našteje več kot deset obiskovalcev v enem letu, z vseh strani omrežena z ljubeznivim spominjanjem gorniških doživetij. Arhaična nedotaknjenost in romantično mikavna borbe­ nost vladata na njenih plamenečih grebenih in razih ter v demonskih stenah. Orjaškli možic .in vzidana kaseta sta edini sledi človeških rok. Ni steze in ne markacije. Ako se napotiš nanjo prv~č in sam, občutiš vse tisto primerno spoštovanje, tista presenečenja in pralepoto, kot sta jih občutila davni pastir in divji lovec. Več • kot to si človek dostikrat niiti ne želi in včasih niti ni treba, da bi mu pot do vrha pomenila kaj več. Dolga leta sem nosil v sebi strah pred neukročeno goro. Od severa skozi dolino Belega potoka je videti ra2Jbrzdano divja, proti Martuljku jo ščiti rdeči oklep severne dn sever-0zapadne stene. Vabljiva in prijazna se mi je zdela od vzhoda; od daleč je videti kot lepo obokan Kiklopov naslanjač. Kadar sem se mudil v hostah in senožetih !!la karavanški strani - neštetokrat sem bil v tem sončnem bregovju! - sem si jo ogledal s posebnim očesom. Vselej se je , pl'Va od Julijcev vzdignila iznad Mežaklje in presenetila s svojim pozdravom na kaki jasi ali razglednem rebru. Poigravala se je na visokem, razžarjenem obzorju kot lahkotna koketa, kopajoča se v mehkem zelenju pošumevajočih gozdov. Vendar nisem dosegel njenega vrha, dokler se nisem ustavil pod neizrazitimi Gulcami, ki sem jih bil dotlej ,prezrl. Potem je od vseh strani postala krotkejša, stene so se zožile in grebeni umirili. Kugy je bil na Kukovi špici, žal pa je bolj cenil »velike probleme« in ji zato kot lahko pristopni gori ni posvetil kaj več ljubezni. Nikdar se ni nihče mučil z v;prašanjem, kdo je bil ipl'Vi na vrhu. Iz romantične pradavnine je stopila gora v a1pinistično zavest klasične generacije z v2lponom Lassa in Plaichingerja ,po severovzhodnem grebenu in vzponom Komaca (Jožeta) in 220 Skrnatarica In Kukova špica Iz Vrat v začetku Junija 1957 Čermaka preko severne stene. Njena zgodovina je prehodila isto pot kot zgo­ dovina vseh Vzhodnih Julijcev: iz rok planinsko nezavednih domačinov so jo osvojili tudi gorniki, za temi slovenski, na !kraju pa so jo dedovali in obdržali bližnji domači alpinisti iz Mojstrane in Jesenic. Med obema vojnama so skalaši, zvesti maksimi, da tudi strmejša pota v slovenskih gorah pripadajo Slovencem, uspeli v 7lilačilnem jugovzhodnem in severozap. razu. Jug sam je bil na Kukovi špici, ali kje si je našel pot, nisem mogel nikdar prav ugotoviti. Pravi, da se je njegova skwpina na ,pripravnem mestu spustila v skale, toda pripravnih mest je lahko več. Oba omenjena raza, ki sta tudi danes prav spoštljiivi turi, sta pa preplezala Mirko Kajzelj in He11bet Drofenik. Po zadnji vojni je na pol pozabljena gora doživela pravi prerod. Krušic je v severni steni wpeljal smer, ki so si jo drugi do zdaj, kolikor mi je znano, ogledali šele samo od spodaj. Mojstrančani s svoje strani so pohiteli, da odkri­ jejo in osvoje v gori tiste zaklade, ki so jih vse dotlej pustili počivati. Šuštarjev Matevž je po belih policah severne stene opravil samohodsko iprečenje, se navduševal nad divjino in lepoto mrkih osojnih prepadov dn se žalostil zaradi njihove zapuščenosti. O svojem uspehu in občutjih se je razpisal tudi v PV (leto X, str. 4). Brojan si je ogledal dotlej nedotaknjeni južni trikot. Začel je na sredi, v vrhnji polovici pa je obrnil močno v desno, tako da so nekateri hoteli oporekati nazivu »centralna smer«. Z njim sta plezala tedaj začetnika Delavec in Jenko. Delavec mi je kasneje . pripovedoval, po kakšnem naključju je padel Brojanu v zanko. Dobila sta se nekje na cesti proti Peričniku. Gustl je bil s svojimd načrti tedaj še bolj skromen in je počakal, da ga je Brojan vprašal, kam gre. »V Vrata? No, gremo pa skupaj!« »Pridemo do Šetinovega rovta«, pripoveduje Gustl, »začne pa kar na lepem zavijati v desno iprek senožeti. »Hej!« 'Pravim, 221 »tam se pa ne gre v Vrata!« »Gremo na Kukovo!« odvrne Brojan in se ne da pregovoriti. Sopihamo v strmino proti Gulcam, saj veš, kakšno je tam, da se s koleni v brado brcaš, in ko smo že mislili, da imamo večji del poti za sabo, približno tam, kjer se pride v isto višino z vznožjem južne stene, začne meni nič tebti nič spet zavijati na desno. »Hej, kaj pa tam? Tam ni poti na Kukovo!« »Gremo nekaj pogledat tjale!« odvrne Brojan. Mislil sem, da mora biti res nekaj posebnega pod steno, ko pa pridemo na mesto, ki si ga je izbral, začne vleči vrv iz nahrbtnika in pravi: »Gremo nekaj poskusit tamle gor«. Tako sem hočeš nočeš pomagal izpeljati prvenstven vzpon. Brojanu stena seveda ni delala preglavic, nama z Jenkom pa se je zdela za začetek kar malo pretrda. Na Delavca in Jenka je vzpon napravil močan vtis ;in ker se je v AO o smeri precej govorilo, sta se odločila dva mlada »viharnika«, da vzpon ponovita in po možnosti »popravita« mnenje o njem. Resnici na ljubo bodi priznano, da sta se že na začetku grdo zaplezala, verujoč v premočrtno central­ nost smeri. Struktura stene je namreč taka, da lkaže razčlenjenost v malem in velikem, v resnici pa so to same male .prevese, ki tvorijo sistem dveh velikih preves: spodnjega in zgornjega dela stene, ki ju loči široka »avtostrada«. Skladi so poševno vdseči, narinjeni navzven in odlomljeni, tako da je od daleč videti vse lahko, od blizu pa se črn masiven monolit menjava z rdečo odurno skalo in prevesen odlom vrh sebe daje le navzven viseče stojišče. Tako sta mlada »korektorja« že brž nad vstopom rabila stopne zanke, a tudi na avto­ stradi nista krenila za Brojanom v desno, temveč krenila naravnost proti vršnemu trikotnikovemu kotu. Kdaj sta zaslutila, da nista v oriiginalni smeri, ne vem, vendar pa sta v steni uspela bolje kakor pa prejšnja naveza in se nista nič blamirala, kot so j;ima nekateri hoteli očitati. Bila sta to Balohov Pavel in Sekloča Danilo. Slednji, ki je bil prej preplezal Copov steber, je menda rekel, da se ne bi bral1!il vstopiti še enkrat v steber, ta smer v Kukovi pa da ga ne bo videla več. A ne zato, ker bi po težavah prekašala ono, temveč zaradi prevelike krušljivosti. Pavel se je še vračal k vstopu, a je vselej skromno in varneje krenil po Brojanovih sledeh. Leva smer je ostala nedotaknjena. Tudi Brojanu leži južna stena močno na srcu in se je o njej nekoč oglasil v PV (leto X, str. 4). Eno epizodo iz svoje in njene zgodovine pa je vendarle zamolčal, čeravno jo je zabeležil v vpisni knjigi na vrhu. Tam pravi, da se je oglasil v goste pri Kukovi tega in tega dne, potem ko je krog tretje ure popol­ dne odšel iz Mojstrane in preplezal južno steno ter bil tri četrt na sedem na vrhu (med vršičem južne stene in pravim vrhom je še dobre pol ure rogljatega, ponekod izpostavljenega južnega grebena), z namenom, da sestopi po vzhodni steni na Kukove prode in se vrne čez Sleme in Vrtaško planino domov. Te gigantske dimenzije in liliputanski časek ipomenijo zelo nenavaden poobedek po kosilu, ki si ga je bil zaslužil po dnevnem šihtu. Bilo je menda takrat, ko je treniral za tuje Alpe. Kajpak vzpon ne spremeni svoje imanentne narave, če je ozadje tako ali drugačno, in ga velja preceniti s svetlih in temnih plati. Lepo je namreč občudovati in se navduševati nad nenavadnimi dejanji, ako­ ravno so brojanovska tako po zahtevnosti kot po verjetnosti tl)riznam seveda, da ne bi šel stavit z Brojanom, da tega ne more narediti, kot so stavili švicar­ ski vodniki s Hermanom Buhlom za nek greben v Centralnih Alpah in izgubili), a1i mislim, da razen kratkega, močno osebnega zadoščenja ne prinašajo poseb­ nega blagoslova. V omenjenem primeru Brojanu noben najmanjši kamenčič ni bil nov, ampak je bila vsa in edina težnja skoncentriram. v tem, kako v pičlem času opraviti divji v~on. Estetsko in moralno ozadje tega ostajata dve odprti vprašanji. 222 Ta.k je v hitrih in, priznam, površnih potezah historiat Kukove špice. O njeni severni steni (:ki ima v resnici več smeri, kot sem jih omenil) bo nemara pisal kdo drug, ki ji je posvetil več svojega gorniškega srca. O vzhodni steni težko, da bo kdo pdsal; njena razmeroma lahko pristopnost in majhna višina ne moreta biti vir navdušujoče problematike. Le kot arhitektonski element v sklopu cele gore se more upreti tej skromni oceni. Razveseljivo je in hvalevredno, da so se zlasti alpinisti iz Mojstrane zavedeli bogastva svoje .najbližje sosede. Bogata je v resnici. Pred leti je nek iskren domač fant, k, i mu strmejša rpota sicer niso posebno pri srcu, zapisal v vpisno knjigo: »Prišel sem na Kukovo špico, preden grem služit vojaški rok, da se tukaj poslovim od Triglavskega kraljestva.« Ko se je vrnil, jo je spet obiskal. Prav gotovo nri. šel tja iz udobja, ker je Kukova Mojstrani najbližja gora, ampak je nekaj našel v njej, nemara doživel. Od oddaljenih gornikov so Kukovi špici najzvestejši Jeseničani, Ljub­ ljančane pa je vse zastopal skoraj samo Marjan Prevec. Zadnjič se je vpisal na vrhu l. 1956, ko je preplezal dolgi, kočljivi greben med Možici in Kukovo. To je bil začetek tiste ture, o katem se splošno misli, da je bila za Marjana usodna. (Verjetno je hotel v neprekinjenem vzponu preplezati vse grebene od Možicev do Škrlatice). Tudi meni se je pripetilo, le da je bilo nenamerno, da je bila Kukova špica moja zadnja gora, preden sem odšel ·k vojakom. Bilo je prve dni junija, ko zlasti v grapah in žlebovih ter na Vlišjih pobočjih ali širokih gredah leži še debel, mehek sneg. Zato in pa zaradi kamenja, ki -se v tem času prav bogato vsiplje raz gore, , ni kazalo iti kam daleč. Spet, kot že tolikokrat, mi je prisko­ čila na pomoč Kukova špica. Z juga je kopna. Lepo vijugasta lovska steza pripelje vrh Goričice, skoraj prav do južne stene. Vendar tja nri.sem bil namenjen; pomladna slabost mi je tičala v kosteh. Izpod prevala Gulc, kjer se je začel nepretrgan mehak sneg, sem zavil na desno prek gruščnatih plati in travnih vesin k južnemu grebenu. Pod mano je lebdel živahen pomladni dan in se prešerno razlival iz Vrat in Radovne prek Savske doline do Storžiča lin Kočne ter preko Stola in Belščice na široko Koroško. Cez čas se je oglasilo drobno žvenketanje pod grebenom. Bili so to samozavestno malomarno zavezani klini Pavla in Janeza, ki sta pravkar preplezala Prižnico v jugovzhodnem grebenu. Počakal sem ju in skupaj smo se podala na vrh. »Gustl nas je danes že prehitel,« sem rekel. »Gustl? Kje je šel pa gor? Ah, ta je pa bosa,« pravi Pavel, »midva bi ga morala videti«. »Po severovzhodnem grebenu, navsezgodaj. Srečal sem ga ,na lovski stezi. Skupaj sva malicala, ko sta vidva ravno lezla čez kuceljne pod Prižnico. Hotel me je pregovoriti na ;pivo k Peričniku, a mene je bolj vleklo, da vaju prestrežem na grebenu.« Ko smo malo pred vrhom zagledali v snegu globoko pod mami sled, ki je kakor lestvica držala naravnost na severovzhodni greben, je bila moja trditev sprejeta. Tako smo bili to nedeljo kar štirje iz Mojstrane na Kukovi špici. V kl_ljigi smo se zapisali pod zaporednimi številkami: ena do štiiri. Tedaj sem že vedel, da se bom v kratkem poslovil za leto dni, le dneva sem še čakal. A tudi ta je prišel. Bistro jutro je bilo razpeto nad Vrati, zastraženo vsenaokrog in tisočkrat prebodeno s krutimi špicami domačih gora. Luknja peč, Rjavina in Cmir so že dobili prvi rdeči nadah spočite zarje, bleščali so v ,prebujajočem se dnevu kot prešerni svatje zmagoslavja. Stali so tam kot vsak dan, ali neka ponosna radost jim je dahnila v