Povest iz domačih hribov, »Tako dober mi še noben človek ni bil na svetu kakor ti. Rada te imam!« je vzkliknila ciganica, se vrgla dekli okoli vratu in jo poljubila. E>va dni nato je prišel Franc, mladi gospodar, domov. Bil je postaven mož, ki mu njegovih trideset let ni bilo videti. Nekaj oblastnega je imel na sebi in tudi oblečen je bil pol po mestno in pol po kmetiško. Vrnil se je slabe volje. Ceprav je toliko dni obletaval tiste ogrske trgovce, ki so kupili pri njem les, svojega denarja še vedno ni dobil. Mati si zaradi tega tudi ni upala ziniti o ciganici, ampak je hotela kak dan še počakati. Ujec Miha pa je vse počenčal, in ko je mladi silil, mu je na dolgo in široko pripovedoval, kako je prišla ciganica na Ravne in da jim jo hoče potovka kar vsiliti. Gospodar je gubančil čelo in nevoljno odkimaval: »Nak, Hruplja pri nas ne bo komandirala.« Potem ves večer ni več zinil o tem. Drugo jutro je stopil gor pod streho in zagledal ciganico pri oknu. Ta se ga je tako prestrašila, da je nekaj nerazumljivega zagrgljala in se jela po vsem telesu tresti. Z mračnim pogledom jo je gospodar premeril in jeza ga je obšla, ko je videl na njej obleko svoje rajne sestre. Le nekaj trenutkov je tako stal, potem se je obrnil in brez besede odkorakal po stopnicah dol. .. Ne, ta ženska ne sme ostati niti ena noč več pri hiši! Naj Hruplja le pride! Zagodel ji bo, kakor ji ni še nihče . .. Pa mu ni bilo treba dolgo čakati; kajti potovka je spodaj v hiši že čakala nanj in se glasno menila z materjo. Trdo je odprl vrata in široko stopil pred ženski. Potovka je koj videla, da je vstal z levo nogo, pa je dejala hudomušno: »O, Ravnjak! Dober dan — ali si že nazaj? Ali si dobro opravil?« »Nič te ne briga!« jo je obrevknil. »Ampak kako je s teboj, o tem se bova menila.« »Z menoj? Hvala Bogu! Kar zadovoljna sem. Za kruh si že zaslužim.« »Da, poteplješ se okoli in kjer kako mrcino izvo^ haš, jo nam vrineš. Jaz ti bom dal!« je rohnel. Tedaj je potovka vstala in stopila tik pred gospodarja; bila je še za spoznanje večja od njega. Z enira očesom je pomežiknila in se predrzno ozrla nanj: »Hoho, fantič, ali misliš, da se te Jerca kaj boji. To bi morali pa že večji- in starejši možakarji priti. Ko bi bila deset let prej na svet pokukala, bi ti lahko bila babica.« Nana, gospodinja, se je zbala prepira in je tiho i,muknila skozi v -' »Kako si upaš in nam cigane spravljaš v hišo?« se je jezil mladi. »Ali naj bi bila revo v Maribor k škofu nesla?« ie iezikala potovka. »>Vi dedci imate kratke lase in kratko pamet. Hudo ranjenega človeka, ki mu duša že iz ust sili, bo vendar prav, da ga spravim v najbližnjo hišo.« »Tako hudo ii ni bilo; tedaj ne bi bila že pokonci.« »Vprašaj dohtarja! ... Sicer pa so, kolikor se Jaz apuminjam, na Ravnah siromakom zmeraj pomagali. Na to so Ravnjaki nekaj dali.« »Nič ne rečem, če so jo mati, ko je bila potrebna, vzeli pod streho,« je priznal; »ampak zdaj smo svoje storili in glej, da jo spraviš iz hiše!« »Da, to lahko storim, če se mlademu Ravnjaku jesti škoda zdi.« »Zaradi jesti to ni. Ampak sumljivega človeka ne morem trpeti v hiši.« »Sumljivega človeka? Kaj pa o tem dekletu veš slabega ?« »Cigan je cigan. Lažejo se in kradejo in bogve, kaj še.« »Slabosti ima vsak človek. Toda vsak naj pred svojim pragom pometa, pa bo povsod čedno! Sicer pa je cigan tudi lahko poštenjak. Z ljudmi je treba pač prav ravnati.« »Menda vendar ne misliš, da bo ostala ciganka pri nas?« »Ne, ne mislim ničesar; dejala pa bi bila, da Ravnjaki ne bodo na pol pota obstali. Taki Ravnjaki še niso nikoli bili.« »Kako spet to misliš?« »Povedala ti bom. Tvojega očeta oče niso prav nič omecovali, ko so jih za botra prosili pri onih tatovih v Roglji bajti. Tvoj oče pa so tistega bolnega dalmatinskega bratca tudi kar v hišo vzeli in do smrti je ostal tu za hlapca. Da — tvoj ded in tvoj oče, ta dva sta bila moža!« »Jaz pa nisera, kaj?« se je razburil gospodar. »Hahaha. ti so še premlad,« se je zasmejala Jerca; »možje ne zrastejo kar tako od Kresa do Šentjakopljega. Čez eno leto, čez dve, čez tri ali pa čez deset ti bom rekla, ali si mož.« Ravnjak se je ugriznil v ustnice. Nekoliko je pomolčal, potem je zabrundal: »To ni mala reč: tako ciganko vzeti v hišo. To bodo ljudje imeli kaj jezikati!« »Ha, poba, zdaj vidim, da te še ni prav nič moža. Če si kako bablje ali kako teslo jezik pobruai, ti srce že v hlače zleze. Da, taki ste dedi! Zajci ste, ne pa možje, Fej!« »Ti imaš jezik, da bi ti sam zlodej ušel.« »Ti pa korajže, kalikor zajec v repu!« »Jerca, s ciganko vred te bom napodil,« je zarohnel gospodar. »V moji hiši me ne boš osirala!« »Ali ti je ljubše, če te pri cerkvi na sejmišču ali pa v mestu na trgu?« »Poskusi! Tedaj se bova kje drugje videla.« »Hoho, ali misliš, da sera taka neumna koza, da si bom jezik opekla? Človek lahko najhujšo resnico tako pove, da mu niti najstrožji sodnik nič ne more. Recimo: povsod ti bom oznanila, kako dobri ljudje so bili stari Ravnjaki vse čase in da se nihče ni k njim zatekel, da mu ne bi bili pomagali. Zdaj pa veje drug veter na Ravnah. Mladi Ravnjak je nagnal ubogo, zapuščeno, preganjano dekle. Siromašen bajtljar, ki sam nima dovolj kruha, pa jo je vzel pod streho ...« »Lažnivka!« se je jezno zadrl kmet; »nihče na vsej Bistrici je ne vzame.« »Hribernik jo. Sicer je i-evež, sedem otrok ima in le eno kravo, ampak srce ima. Tudi Lenart mi je obljubil; le besedo mu rečem in jo bo.« Jerca se ni lagala, le zamolčala je nekaj: namreč to, da je kočarjema ponudila sto petdeset dinarjev na mesec za ciganko. Ravnjaku je vzelo be.^edo in razburjeno se je igral z verižico na uri. Potem je rekel: »Če imaš že toliko kam z žensko, kaj potem pri meni sitnaš?« »To ti hočem dopovedati! Prvič zaradi tega, ker dekle na Ravnah več vidi in se več nauči pa tudi b ol.i preskrbljeno je kakor pri kaki bajti. Drugič in poglavitno zaradi tega, ker na Ravne kaj dam, že zaradi tvojih prednikov, in bi mi bilo žal, če bi prišle Ravne ob svoje staro dobro ime.« »Presneta Hruplja, prisiliti me hočeš, da obdržim ciganko,« je zaškrtal. »Prisiliti? Nikakor ne. Če je z dobro voljo ne obdržiš, ti je na nobeno vižo ne pustim. Ne, ne, silim te ne. Kar zdaj grem gor po njo in jo odpeljem h Hriberniku.« Zasukala se je proti vratom. Tedaj je zavpil gospodar za njo: »Stoj! Sem pridi! Zmeniti se morava.« »Če mi hočeš kaj naročiti, hitro povej!« je odvrnila*; »časa jaz ne kradem.« »Kdo mi reče, da ciganka, ako pri nas ostane, ne bo počenjala bogve kaj?« »To more za človeka reči samo Bog. Če ti bo kaj škode napravila, ti jo bom jaz povrnila. Za prvi čas pa, ko še ne zna delati, ti plačam sto in petdeset dinarjev na mesec za njeno hrano in stanovanje. Sto ti jih kar zdaj nadam.« Segla je v žep in privlekla denarnico. »Obdrži svoj papir!« je zagrmel. »Ali misliš, da mi je za teh nekoliko par? Ako dovolim ciganki, da sme ostati, ji dovolim le zaradi tega, da ne more nihče reči, da sem trdega srca in da se na Ravnah ne držimo več starih krščanskih navad.« »A, zdaj Ravnjaka zopet poznam. Z besedo moram nazaj. Nisi, kakor je toliko drugih dedcev, ki jih <-je deset za en cent — kakor ti je na primer ujec Miha: le povej mu! V tebi tiči še duh starih Ravnjakov.« »Kar pusti take prilizavne besede; ne vžgejo me in tebi se ne podajo. Sicer pa še nisem do kraja povedal. Ciganica sme ostati pol leta na poskušnjo. Ako se do tedaj ne naredi, so tudi po šestih mesecih naše duri tako široke, da bo lahko zletela ven.« »Prav mi je, kakor praviš. O Šentkatarinjem bova dalje govorila. Da je ciganka na Ravnah v dobrem varstvu, to itak vem; zato se ti že zdaj zahvalim. Zdaj moram pa res iti. Zbogom!« Ko je odhajala, je komaj zadržala smeh. Odhitela je po stopnicah gor, da bi videla svojo varovanko. Ciganka je sedela zraven svoje postelje v Kristinini kamri in se je jokala. Iznenada se je v durih prikazala Jerca. Nekaj trenutkov je strmela v dekle, potem se je oglasila: »Vanda, zdaj te bi skoraj ne bila spoznala, tako Zedno si oblečena. Lepo se ti poda.., Toda ti si se jokala. Kaj ti je?« »Nič, nič,« je ihtela ciganka; »ali ostati ne smem več v tej lepi hiši. Stara gospa in mladi gospod me bosta nagnala. Kam naj grem? Nazaj moram v tabor in tam me bodo ubili.« »Vanda, nikar si ne delaj skrbi in obriši si solze! Na Ravfiah lahko ostaneš, dokler te je volja. Vse je v redu, gospodar mi je obljubil.« »Gospodar? To je mladi gospod, kajne? Oh, tega se bojim> ta tako grozno gleda!« »To je bilo le v začetku, ko ni vedel, kako je s teboj. Dober človek je in skrbel bo zate kakor za druge posle. Mati, Nana, ta šele je dobra duša! Ce boš lepo okoli nje, ti bo kakor prava mati.« Zopet so se odprla vrata in prisopla je Kristina. »Vanda, Vanda!« je zaklicala, »zdaj je vse prav. Srečna si, ni ti treba od hiše. Skupaj ostaneva za zmerom in skrbela bom zate, kakor da si mi sestra. »Da, da, Kristina je pridna, nje se drži!« je potrdila Jerca; »zdaj pa poslušaj, Vanda, kaj ti rečem. Pametna bodi in ne delaj neumnosti! Lagati se ne smeš, vzeti ne smeš ničesar, ampak zmeraj prositi, če bi kaj rada. Pri delu bodi marljiva, na besedo ubogaj in nikoli ne godrnjaj!« »Tudi, če me bodo tepli, ne bom rekla ničesar,« je odvrnila ciganka. »Vanda, tepsti te nihče ne sme, to ne sme biti,« je vzkliknila Kristina. (Dal.ie sledi.)