316   
Drobtinica iz slovenske skladnje.
V ,.Slovenskem Glasniku" (1862, štev. 2, str. 64 do 67) sem bil napisal nekaj vrstic o pravilnem postavljanju glagola pomožnika in pa osebnih zaimkov, opa-zivši iz časnikov, da se je nekterim pisavcem jela za-stran tega priljubovati čudna neka raba, kteri ne bi jez znal najti pravila, ako ni to-le: „Piši tako kakor se do zdaj ni pisalo in kakor narod ne govori, pa bo dobro." Pozneje je tudi gosp. Janežic vzel v svojo slovnico obširnejši nauk o teh, kakor jih imenuje, brez-naglasnicah (SkUdnja §. 366, str. 168 in §. 505, str. 260, 261. Izdava predzadnja.)
Vendar ni podoba, da bi to bilo dosti izdalo, ker se ta, kakor se meni vidi, napčna pisava vse bolj in bolj razpasuje zlasti po časnikarskem polji. Cestokrat namreč beremo v časnikih take stavke, na pr.: „Za-stran Maribora mi je bilo posebno žal, da prikrit je bil mojem očem." — „Da bi mi dano bilo gledati prečudne dela, ki izgotoviljihje tu. človeški um." — ,,Zivo prepričan, da Kras ostal bi vedno le gol." „Veselilo nas je viditi, s koliko pazljivostjo ogleda val je našo drevesnico in celo podal sena gabrovo stran, ktero obsadili smo z borovci, ter kako paz-
ljivo poslušal je naše želje." „Imeli smo ves ta dan dobrovoljen praznik, ki popoldne spremenil seje v pravo narodno veselico." „Naj omenim, da tudi župan bilje" itd.
To ne more biti gola naključba, ki bi nemislečim pisavcem bila besede tako razvrstila, marveč ta doslednost, s ktero se drže take pisave, nam izpričuje, da se jim zdi nenavadno lepa ali vsaj pravilna, — kar pa jez mislim, da nikakor ni.
V sestavku od kraja omenjenem sem najpred razločil samostalne od odvisnih stavkov ter postavil to pravilo:
1)  V vseh poddružnih, pogojnih, odvisnih stavkih, kijih začenjajo besede: ako, če, da, dasi, kakor, kedar, kolikor, kteri, odkar, odkodar itd., in pa v popraševav-nih stavkih morajo pomožni glagoli (sem, bom) in osebni zaimki stati za veznikom in pred deležnikom (particip.) ali glagolom, na pr.: „Kakoršen je bil. Odkar ga je zagledal. Kolikor se ve. Ako bi znal. Kje si bil?" ne pa: „Kakor bil je; odkar zagledal ga je; kolikor ve se; ako znal bi; kje bil si?"
2)   V samostalnih nepogojnih stavkih pa, ki nimajo pred sabo druzih z njimi staknjenih stavkov niti so pretrgani po kakem medstavku, zastran besedosledja ni najti prav gotovega pravila, temveč tu razločuje največ ozir na blagoglasje. Toda poglej v „Glasniku" tisti sestavek sam , v kterem je tanje ta reč razložena in s primeri podprta,   in  pa slovnico Janežičevo.
Pravila tu pod 1) povedanega so se večidel držali, če prav pametim, slovenski in drugi jugoslovanski (hrvaški *), srbski, bolgarski) pisatelji od nekdaj in se še drže, drži se ga tudi narodni govor od Triglava do morja črnega. Smelo se bo toraj šteti med neprestopne slovniške pravila, kterim se pisavčeva svoboda mora vsikdar umakniti. Pravilnost v pisanji namreč ni mala reč, ker le za pravilno ne pa za kakoršno bodi slovenščino, ktere imamo dan današnji čedalje več, velja potegovati se: zato bi tudi želel, da se zoper tako in enako kvarjenje slovenske sintakse oglasi kdo izmed slovenskih veljakov in slovečih profesorjev slovenščine, ali pa da bi po „Novicah" razglasil svoje razloge, kdor drugači misli o tem.        Cigale.
*) Hrvaški časniki so menda naše pisatelje napotili na to; ondi beremo: „Uslied predloga preuz. bana obnašlo je Nj. velič." i. t. d., ali: „ Uprava naklade Školskih knjig u Beču razprodala je prošle godine" itd.                                          Vred.