POEZIJA
Ciril Bergles
Odhod iz Benetk
Boleče in nežno je zapuščati Benetke.
To mesto ima svojo mehaniko in svoje simbole. Kot ljubezen.
Tu čas očiščuje ptice in briše stara znamenja s kamnov.
Golobice se spuščajo v krogih in nežno sedajo na ramena okamenelih princev z roko na prsih, da podkrepijo smisel oblakov in njihovih nevidnih jader.
Zakaj je to mesto tako lepo in tako žalostno!
Ezra Pound je občudoval marmor na Dogani in težo krst na temnih kanalih.
Pride plima in zadrži zavržene rože na temnozeleni vodi, da potem nihajo kot previdni vrvohodci.
V	kakšni zmedi se zjutraj dvigne rdeča zavesa praznega gledališča, potem ves dan vztrajno rase hrup kipov, lilij in sabelj.
Zvečer se nad Benetkami prižge nebeška obločnica in mesto rase v drugačni prispodobi: umirajoča ptica, ki s poslednjo voljo razpenja krila k novi svetlobi.
To mesto je vznemirilo mojo dušo, da je bila potem hudo ranljiva. Presenetilo me je s svojim nežnim žarom, kot kaka ženska. Razkrilo mi je lepoto umiranja.
V	joku violine, ki v poletnih nočeh razpolovi zrak, ker ne more prenašati toliko tesnobe.
Hudo bom kaznovan zaradi njega. Po najbolj samotnih ulicah sem zasledoval njegove angele, ki tu vznikajo iz kamnov ali predrznih želja.
V	labirintih tišine
so se me nežno dotikala njihova prosojna krila. In vsak dotik
je bil kot strelica iz žarkov.
Opit od njihove prisotnosti sem spet sestavljal celoto. Obnavljal sem čas, ki sem ga že prehodil, in nisem imel pravice vračati se vanj.
Šel sem predaleč, šel sem onkraj, še dlje, prav do jutra. Ko se goli mladeniči vračajo na slike v zlatih okvirih, v sobane senčnega spomina.
2	L I T E R A T U
R A
Napisal sem nekaj pesmi,
a ne vem, ali se je splačalo.
Morda je moje življenje zdaj
še manj zanesljivo.
Tisti, ki jih bere, najde v njih
neke druge sfere.
Ne vem, morda sem lagal
samemu sebi.
Kajti jutro v Benetkah
je lahko strašno kratko
in noč traja pet let.
Jokal sem, sedeč ob vznožju
nekega mrzlega kipa.
Jokal sem tiho in zelo globoko.
Ne kot mladenič v tisti
slabi romantični pesmi.
Vedel sem,
kako bom kaznovan,
ker sem spregledoval svoj čas.
Temnozeleni smaragd, mrzli rubin in prosojni safir so vtetovirali v moje telo bolečo luč.
Moje beneške noči, moja goreča jutra, moje noči! In tisti labod, v spalnici, pod čadastim marmorjem, labod ali konj v belih plamenih. Kako je vse živo!
Boleče in nežno je zapuščati Benetke, kjer sem zasledoval praznik po ulicah, polnih zrcal, ki zanikajo resničnost. In morda tudi tole pesem.