Zbir podatkov, pobud - kdaj pa bo akcija?
Pravo srečo sem imel, da sem lahko prebral številke »Naše komune«, ki so izšle 1964. leta. V treh številkah sem lahko proučil podrobne zapise o dvodnevnem sbnpoziju (22. in 23. 4.) o Ljub-ljanskem barju.
Med predavatelji na takratnem simpoziju je bil tudi dipl. inž. agr. Viktor Herman. Na lanskem seminarju v Preserjih (27. 10.) je kot predstavnik Zveze vodnih skupnosti Slovenije, spregovoril o temi »Dosedanje izkušnje kmetovanja na barju s programom kratkoročnih ukrepov za izboljšanje vodnih razmer za razvoj družbeno organizirane kmetijske proizvodnje.«
Sedemnajst tipkanih strani dolg referat je raz-delil na štiri dele in sicer: Osnovni podatki o prostoru in Iastništvu, Dosedanje izkušnje kmeto-vanja (!) na barju, Program kratkoročnih ukrepov za razvoj kmetijstva na barju ob pogojih hidrote-hnične ureditve in Ostali ukrepi.
Prav nehvaležna je naloga iz tega referata pov-zemati podatke ali zaključke, saj nam prostor v časniku ne dovoljuje, da bi objavili celotni refe-rat.
Gradivo je pravzaprav pokrajinska, kmetijska in gospodarska kronika dogajanja v okrog tride-setih letih na barju. Opisuje najrazličnejše posku-se, ki so - tako priznava - posesali ogromno družbenih sredstev, pa niti v hidromelioraciji, niti pri intenziviranju kmetijstva oziroma poljedel-stva, vrtnarstva in živinoreje (Poznamo nerazvito - ekstenzivno kmetijstvo in razvito - intenzivno kmetijstvo oziroma njegove panoge. Za izraz proizvajati, izdelovati, producirati mleko, meso, žito, krmne rastline smo dobivali v gimnaziji mi-nuse) niso dali otipljivih rezultatov. Kakor je mogoče razbrati iz njegovega referata, zato, ker novi strokovnjaki niso spoštovali 200 letne tradi-cije, ki so jo pri obdelovanju travniških in njivskih površin ter skrbi za jarke najrazličnejših katego-rij, spoštovali domačini. Kmetje tudi niso bili predvideni kot nosilci sodobnega kmetovanja na barju, ampak naj bi bil nosilec takega razvoja družbena kmetijska posestva. Ža) se je po podat-kih in ugotovitvah zapisanih v referatu ta načrt sesul in barje je vse bolj zgubljajo možnost, da bi postalo oskrbovalec mesta z vrtninami, mlekom in mesom.
Zanimive so ugotovitve o pogojih za osuševa-nje površin na barju in o tem, kakšne kultume
rastline je mogoče pridelovati. Zal so vsi ti podat-ki bolj pogled v preteklost, kot smer, pot po kateri naj bi stopalo ali celo hitelo barjansko kmetijstvo v prihodnje.
Tudi obetaven naslov »Program kratkoročnih ukrepov za razvoj kmetijstva na barju ob pogojih hidrotehnične ureditve« se v petih straneh teksta preplavi z mnogimi možnostmi, ki pa po predlaga-nem zahtevajo predvsem veliko papirja, risanja, analiziranja, študij, itn. Skratka, po teh predlogih lahko grozi še ena študija, ki pa bi vsebovala že vse znano. (Ali, pa ne?)
Lahko je tudi pisati, kaj naj delajo zadruge, kaj zemljiške skjupnosti, kaj raziskovaJna skupnost, kot Območna vodna skupnost Ljubljanica - Sava oziroma njen izvajalec VGP Hidiotehnik in kaj kmetje. Vendar bi bilo čas, da bi tudi pri barju manj pisali in več delali.
STANE JESENOVEC
Tudi strokovnjaki koočno priznavujo, da so izkušoje pri osušeranju barjao-skih površin, Id so a jih pridobiS Barja-m' v dobrih 200 letib tako pomeadme, da jih bo potrebno upoštevati tutM v pribodnje