Miha Potočnik
Bili smo izredno počaščeni
Smrt tovariša Edvarda Kardelja Krištofa občutim kot veliko nesrečo za slovenski na-rod, za Jugoslavijo in za ves napredni svet. Veliko prezgodaj je odšel in v naših vrstah bo ostala vrzel. S Kardeljem sem se prvič srečal pred vojno, ko je Ciril Vidmar prine-sel na Jesenice »Speransa«. Takrat smo to knjigo brali in v njej našli mnogo pobud in moči za čase, ki jih je potem prinesla vojna. Z njim pa sem se srečal velikokrat tudi po vojni, predvsem v hribih, v gorah. Bili smo skupaj na Črnem in Španovem vrhu nad Jesenicami, Pod Golico, bili smo na Novako-vem rovtu, med Mojstrovko in Radovno, v Kotu, največkrat pa na Velem polju pod Triglavom. Kardelj je izredno cenil, obože-val gorski svet, naše Julijce. Svet pod Tri-
glavotn in Velo polje mu je bilo veliko zatoči-šče. Kadar je našel nekaj prostega časa, se je zmeraj rad vračal pod ta naš Triglav. Planinci smo bili izredno počaščeni, ko je sprejel mesto častnega predsednika odbora za proslavo 200-letnice prvega vzpona na Triglav, ki je bila Iani avgusta. Z njim smo se dogovorili, da bo v Bohinju imel uvodno in slavnostno besedo, žal pa je potetn iz zdravstvenih razlogov to odpadlo. Poslal nam je pismo, ki ga je dr. Marijan. Brecelj prebral vsej množici. Pismo je bilo objavlje-no v časopisih, v Planinskem vestniku in je za nas planince sedaj v tem tragičnem do-godku njegova oporoka, ki jo bomo zelo vestno izpolnjevali. V njem se zavzema za prvobitnost, nepokvarjeno naravo.