149
6 UDK	347.937.4:341
Dr.	 Jerca	Kramberger	Škerl,	LL.M.*
Prorogacija	mednarodne	pristojnosti
1.	Splošno	o	prorogaciji	mednarodne	pristojnosti
Poleg	določb	zakona,	uredbe	Evropske	unije	(EU)	ali	mednarodne	pogodbe,	
ki	urejajo	tako	imenovano	zakonsko	pristojnost,	lahko	mednarodno	pristojnost	
ureja	tudi	dogovor	med	strankama.	Ta	je	lahko	izrecen	in	sklenjen,	preden	se	
sodni	postopek	začne	 (prorogatio	expressa,	 sporazum	o	pristojnosti,	dogovor	
o	pristojnosti,	(konsenzualna)	prorogacija,	prorogatio	fori),	ali	pa	je	impliciten	
oziroma	tih,	kadar	tožnik	tožbo	vloži	pred	nepristojnim	sodiščem,	toženec	pa	
se	 spusti	 v	 postopek,	 ne	da	bi	 ugovarjal	 pristojnosti	 (privolitev	 toženca,	 tiha	
prorogacija,	prekluzivna	prorogacija,	submissio,	prorogatio	tacita).	Gre	za	eno	
od	tako	imenovanih	procesnih	pogodb,	s	katero	stranki	dogovorno	uredita	sicer	
procesno	vprašanje	sodne	pristojnosti	za	njun	spor.
Sklepanje	dogovorov	o	pristojnosti	ni	v	celoti	prepuščeno	avtonomiji	strank.	
Za	njihovo	dopustnost	in	veljavnost	morajo	biti	izpolnjeni	določeni	pogoji.	Pre­
nos	mednarodne	pristojnosti	na	dogovorjena	sodišča	ima	namreč	lahko	za	stran­
ki	 pomembne	posledice,	 zato	 je	 treba	preprečiti	 zlorabe	 tega	 instituta.	 Poleg	
tega	se	tudi	države	v	določenih	sporih	niso	pripravljene	odpovedati	pristojnosti	
svojih	sodišč,	čeprav	bi	strankama	to	ustrezalo;	v	takih	primerih	države	ponavadi	
določijo	 izključno	pristojnost	 svojih	sodišč.	Nasprotno	pa	v	časih	»kronične«	
*	 Docentka	na	Pravni	fakulteti	Univerze	v	Ljubljani;	jerca.kramberger@pf.uni­lj.si.
	 	 Izhodišče	za	to	razpravo	je	del	avtoričinega	prispevka	na	IX.	dnevih	civilnega	prava:	Kramber­
ger	Škerl,	Sporazum	o	mednarodni	pristojnosti:	ZMZPP,	uredba	Bruselj	I	in	Haaška	konvencija	
iz	leta	2005,	v:	IX.	dnevi	civilnega	prava,	20.−21.	april	2011	(gradivo	s	konference),	str.	106−121.
150
6/2 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
preobremenjenosti	sodišč	države	pogosto	tudi	ne	želijo	nuditi	»servisa«	svojih	
sodišč,	ne	da	bi	ga	pogojevale	zlasti	z	določeno	povezavo	spora	s	to	državo.
1.1.	Razlogi	za	prorogacijo
Razlogi	za	prorogacijo	mednarodne	pristojnosti	so	najprej	praktične	narave:	
preprosteje	 je	na	primer	 sodelovati	v	postopku	v	državi	 lastnega	prebivališča,	
saj	nastanejo	manjši	potni	stroški,	manjša	je	časovna	obremenitev	s	postopkom,	
postopek	teče	v	jeziku,	ki	ga	stranka	obvlada,	stranka	si	lažje	poišče	odvetnika	in	
podobno.	Razlogi	(ki	bi	morali	biti	odločilni)	pa	so	seveda	tudi	pravne	narave:	
prorogirano	 sodišče	 bo	 uporabilo	 svoje	 procesne	 predpise,	 pa	 tudi	 kolizijske	
norme	svoje	države,	ki	bodo	morda	pripeljale	do	uporabe	drugega	prava	in	po­
sledično	morda	do	drugačnega	rezultata,	kot	če	bi	postopek	potekal	v	državi,	ka­
tere	sodišča	bi	bila	pristojna	po	zakonu	ali	drugem	abstraktnem	pravnem	aktu.
Kot	razlog	za	sklenitev	sporazuma	o	pristojnosti	se	pogosto	navaja	tudi	mož­
nost	določitve	»nevtralnega«	sodišča,	torej	sodišča	v	državi,	s	katero	nobena	od	
strank,	 lahko	pa	tudi	spor,	nima	posebne	povezave.	Tako	naj	bi	prorogacijski	
sporazum	pomenil	tudi	alternativo	arbitražnemu	sporazumu,	s	katerim	si	stranki	
ravno	tako	pogosto	prizadevata	za	nevtralnost	foruma.	Čeprav	številne	države	
omogočajo	sklepanje	sporazumov	o	pristojnosti	svojih	sodišč,	ne	da	bi	s	proro­
girano	državo	obstajala	pomembna	vez,1	menim,	da	bi	moral	biti	zakonodajalec	
pri	dopuščanju	možnosti	izbire	»nevtralnega«	sodišča	previden.	Kritiki2	namreč	
utemeljeno	opozarjajo,	da	gre	pri	»nevtralnosti«	pravzaprav	za	nepristranskost,	
nepristransko	pa	mora	biti	vsako	sodišče,	saj	gre	za	enega	temeljnih	postulatov	
poštenega	 sojenja.	Gre	 torej	 za	 iracionalen	 »boljši	občutek«	 strank,	 večinoma	
pa	 je	nepraktično	in	neekonomično,	da	o	sporu	odloča	sodišče,	ki	z	njim	ni	
pomembneje	povezano.	Legitimen	razlog	za	izbiro	»nevtralnega«	foruma	pa	bi	
lahko	bila	na	primer	znana	strokovna	avtoriteta	izbranega	sodišča.3
Tudi	predvidljivost	države,	kjer	bo	potekal	postopek,	in	prava,	po	katerem	
bo	spor	rešen,	velja	za	tipičen	razlog,	zaradi	katerega	stranki	skleneta	sporazum	
o	mednarodni	pristojnosti.	Vendar	pa	se	je	treba	zavedati,	da	popolne	predvidlji­
vosti	ni	mogoče	doseči,	posebej	takrat,	ko	med	»vpletenimi«	državami	ni	poe­
1	 	 Na	primer	Francija,	Nemčija,	Švica.	Kljub	temu	se	praviloma	zahteva,	da	gre	za	razmerje	s	tujim	
elementom	(razlaga	tega	kriterija	je	lahko	različna	in	tako	vir	novih	težav).	Nemška	teorija	je	
glede	zahteve	po	razmerju	s	tujim	elementom	pri	prorogaciji	nemških	sodišč	deljena:	Geimer,	
internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	547.
2	 	 Glej	na	primer	Remy,	De	la	profusion	…,	v:	Journal	du	droit	international	(2011)	1,	str.	61−62.
3	 	 Tako	Schack,	internationaLes ZiviLverfahrensrecht	(2006),	str.	159.	Avtor	se	na	splošno	zavze­
ma	za	dopustnost	izbire	»nevtralnega«	sodišča.
151
6/3jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
notenih	predpisov.	Relativno	težko	je	namreč	zagotoviti,	da	bo	sporazum	dopu­
sten	in	veljaven	po	pravih	vseh	teh	držav	(in	bodo	na	primer	tudi	vse	te	države	
prorogirano	pristojnost	štele	za	izključno)4	in	bo	tako	resnično	učinkoval,	poleg	
tega	pa	se	pogoji	za	dopustnost	lahko	spremenijo	v	času	od	sklenitve	sporazuma	
do	vložitve	tožbe.	Ravno	tako	se	lahko	spremenijo	kolizijska	pravila	prorogirane	
države	in	s	tem	materialno	pravo,	ki	bo	uporabljeno	za	rešitev	spora.	
Nadalje	se	kot	razlog	za	sklenitev	prorogacijskega	sporazuma	navajata	izogi­
banje	več	postopkom	o	isti	stvari	v	različnih	državah	ter	zagotovitev,	da	se	vsi	
spori,	povezani	z	določenim	pravnim	razmerjem,	rešujejo	v	isti	državi.5	Istemu	
cilju	 so	 sicer	namenjeni	 tudi	 instituti	mednarodne	 litispendence	 in	predvsem	
atrakcije	mednarodne	pristojnosti,	vendar	je	gotovo	učinkoviteje,	da	stranki	skle­
neta	sporazum	o	pristojnosti	in	se	ne	zanašata	na	te	mehanizme,	ki	včasih	odpo­
vejo,	poleg	tega	pa	je	njihova	uporaba	pogojena	ali/in	fakultativna.
1.2.	Učinkovitost	prorogacije	in	možni	sporazumi
S	tem	ko	stranki	prorogirata	pristojnost	sodišč	določene	države,	praviloma	
hkrati	derogirata	(izključita)	pristojnost	sodišč	drugih	držav.	Ni	razloga,	da	se	
stranki	 ne	bi	mogli	 sporazumeti	 tudi	 le	 o	derogaciji	 sodišč	 določene	države,	
vendar	le	v	primerih,	ko	je	podana	pristojnost	sodišč	več	držav,	stranki	pa	želita	
izključiti	le	eno	ali	nekatere	od	teh	možnosti.6	Mogoč	je	tudi	dogovor	o	pristoj­
nosti	sodišč	več	različnih	držav,7	med	katerimi	bo	lahko	izbiral	tožnik.	Stališče	
Sodišča	Evropske	 unije	 (SEU),	 da	 je	 prorogirano	 sodišče	 v	 sporazumu	 lahko	
označeno	le	določljivo,	in	ne	določno,8	je	mogoče	uporabiti	tudi	za	slovensko	
nacionalno	pravo.	Seveda	pa	morajo	biti	v	 tem	primeru	kriteriji	 za	določitev	
pristojnega	sodišča	povsem	jasni.	Bolj	problematična	bi	bila	klavzula,	po	kateri	
lahko	vsakokratni	tožnik	vloži	tožbo	pred	sodiščem	po	svoji	izbiri,	brez	vsakršne	
omejitve	nabora	potencialno	pristojnih	sodišč.	Menim,	da	je	upoštevnost	takih	
dogovorov	treba	presojati	a	posteriori	in	jih	upoštevati	v	primerih,	ko	je	tožnik	
izbral	eno	od	sodišč,	ki	jih	je	toženec	ob	sklepanju	sporazuma	lahko	predvidel,	
njihovo	uporabo	pa	zavrniti	v	primerih,	ko	bi	šlo	za	očitno	zlorabo,	zlasti	šika­
niranje	toženca.	Stranki	se	lahko	dogovorita	tudi,	da	se	lahko	v	primeru	spora	na	
4	 	 O	tem	več	v	2.	poglavju	tega	prispevka.
5	 	 Wedam	Lukić,	Prorogacija	…,	v:	Zbornik	znanstvenih	razprav	42	(1982),	str.	306.
6	 	 Glede	krajevne	pristojnosti	tako	tudi	Wedam	Lukić,	prav	tam,	str.	315.
7	 	 Geč	Korošec,	mednarodno Zasebno pravo … (2002),	str.	214−215.	
8	 	 Na	primer	SEU,	Nikolaus	Meeth	proti	Glacetal,	23/78	z	dne	9.	11.	1978.
152
6/4 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
sporazum	sklicuje	le	ena	pogodbena	stranka	(ta	stranka	bo	torej	lahko	tožila	tudi	
pred	sicer	pristojnimi	sodišči,	ne	da	bi	druga	stranka	temu	lahko	ugovarjala).9
Če	želita	 stranki	zagotoviti	učinkovanje	njunega	sporazuma	o	pristojnosti,	
mora	ta	biti	dopusten	tako	po	pravu	derogiranega	kot	po	pravu	prorogiranega	
sodišča.	Derogirano	sodišče	bo	namreč	presojalo	dopustnost	svoje	derogacije	po	
svojih	pravilih,	prorogirano	pa	dopustnost	svoje	prorogacije	po	svojih.	Če	bi	bil	
sporazum	dopusten	le	po	pravu	prorogiranega	sodišča	in	bi	tožnik	vložil	tožbo	
v	državi,	ki	sta	jo	določili	stranki,	bi	sporazum	prav	tako	učinkoval.	Če	pa	bi	v	
takem	primeru	tožnik	vložil	tožbo	pred	derogiranim	sodiščem,	to	sporazuma	o	
pristojnosti	ne	bi	upoštevalo	in	bi	moralo	zadevo	obravnavati.	V	takem	primeru	
stranki	 torej	ustvarita	 le	dodatno	pristojnost,	kje	pa	se	bo	postopek	dejansko	
vodil,	je	odvisno	od	tožnikove	izbire.	Prorogirano	sodišče	tako	poleg	pogojev,	
ki	jih	za	prorogacijo	določa	lex	fori,	ne	ugotavlja	še	dopustnosti	sporazuma	po	
pravu	derogiranih	sodišč,10	načeloma	pa	tudi	derogirano	sodišče	ne	presoja	do­
pustnosti	prorogacije	po	pravu	prorogiranih	sodišč.	Problem	pa	lahko	nastane,	
če	je	sporazum	veljaven	po	pravu	derogiranih	sodišč,	ne	pa	po	pravu	prorogira­
nih	sodišč.11
Ker	ima	prorogacijski	sporazum	kot	procesna	pogodba	mešano	naravo,	mo­
rajo	biti	za	njegovo	veljavnost	izpolnjene	tudi	materialnopravne	predpostavke	
po	lex	causae.12	Gre	za	vprašanja	sposobnosti	strank	za	sklenitev	pogodbe,	odsot­
nosti	napak	volje	ipd.	Pogoji	v	zvezi	z	obliko	sporazuma	so	pogosto	določeni	v	
procesnih	aktih,	ki	jih	je	treba	uporabiti	za	ugotavljanje	dopustnosti	prorogacije	
(v	slovenskem	nacionalnem	pravu	subsidiarno	v	Zakonu	o	pravdnem	postopku	
–	ZPP),13	sicer	pa	je	tudi	za	to	vprašanje	treba	uporabiti	pravo,	na	katerega	napo­
tujejo	kolizijske	norme	(običajno	lex	causae	ali	lex	loci	actus).
Slovenski	Zakon	o	mednarodnem	zasebnem	pravu	in	postopku	(ZMZPP)14	
ne	ureja	razmerja	med	temeljno	pogodbo	in	prorogacijskim	sporazumom,	vse­
bovanim	v	tej	pogodbi.	Teorija	je	enotnega	mnenja,	da	se	sporazum,	tudi	če	je	
del	druge	pogodbe,	obravnava	samostojno	in	so	dogovorjena	sodišča	pristojna	
9	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	523.
10	 	 Dika	v:	Dika,	Knežević,	Stojanović,	komentar … (1991),	str.	185;	Schack,	internationaLes Zi-
viLverfahrensrecht	(2006),	str.	158.
11	 	 Glede	situacije,	ko	prorogirano	sodišče	ne	sprejme	svoje	pristojnosti,	več	v	7.	poglavju	 tega	
prispevka.
12	 	 Glej	na	primer	Schack,	internationaLes ZiviLverfahrensrecht	(2006),	str.	157.
13	 	 Ur.	 l.	RS,	 št.	26/1999,	96/2002,	110/2002	−	ZDT­B,	58/2003	−	Odl.	US,	2/2004,	2/2004	−	
ZDSS­1,	69/2005	−	Odl.	US,	90/2005	−	Odl.	US,	43/2006	−	Odl.	US,	52/2007,	45/2008	−	
ZArbit,	45/2008,	111/2008	−	Odl.	US,	121/2008	−	Skl.	US,	57/2009	−	Odl.	US,	12/2010	−	Odl.	
US,	50/2010	−	Odl.	US,	107/2010	−	Odl.	US.	
14	 	 Ur.	l.	RS,	št.	56/1999	in	45/2008.
153
6/5jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
tudi	 za	 spore	o	veljavnosti	pogodbe,	 v	kateri	 je	 sporazum	vsebovan.15	Enako	
stališče	je	zastopano	v	sodni	praksi	SEU16	in	v	Haaški	konvenciji	iz	leta	2005.17	
Neveljavnost	temeljne	pogodbe	tako	ne	pomeni	avtomatično	neveljavnosti	pro­
rogacijske	klavzule,	seveda	pa	mora	biti	prorogacija	sama	po	sebi	dopustna	in	
veljavna,	 o	 čemer	 odloča	 prorogirano	 sodišče.	Če	 se	 spozna	 za	 pristojno,	 to	
sodišče	odloča	tudi	o	(ne)veljavnosti	temeljne	pogodbe.18
Sporazum	o	mednarodni	pristojnosti	ima	veliko	skupnega	z	arbitražnim	do­
govorom;	z	obema	namreč	izključimo	pristojnost	sodišč,	le	da	v	prvem	primeru	
običajno	le	sodišč	ene	ali	določenih	držav	(o	tem	več	v	nadaljevanju),	v	drugem	
pa	sodišč	na	splošno.	Številna	pravila	o	veljavnosti	in	obliki	teh	sporazumov	se	
zato	uporabljajo	analogno	za	oba	sporazuma.
Smiselno	se	za	prorogacijo	mednarodne	pristojnosti	uporabljajo	tudi	pravila	
o	dogovoru	o	krajevni	pristojnosti.	Sporazuma	sicer	urejata	dve	različni	vpra­
šanji:	 prvi	 razmejuje	 pristojnosti	 sodišč	 različnih	 držav,	 drugi	 pa	 pristojnosti	
sodišč	v	isti	državi.	Kot	na	splošno	velja	za	pravila	o	mednarodni	pristojnosti,	
sporazum	o	taki	pristojnosti	pové	le,	v	kateri	državi	bo	lahko	vložena	tožba,	ne	
pa	tudi,	katero	sodišče	znotraj	te	države	bo	dejansko	lahko	odločalo	v	sporu.	To	
bodo	razkrila	šele	nacionalna	postopkovna	pravila	ali	pa	sporazum	o	krajevni	
pristojnosti	znotraj	države.19
»Kombinirano«	pogodbeno	klavzulo,	v	kateri	bi	stranki	za	spor,	za	katerega	
bi	sicer	bila	pristojna	slovenska	sodišča,	na	primer	določili	pristojnost	sodišča	
v	Gradcu,	bi	bilo	hkrati	treba	šteti	kot	sporazum	o	mednarodni	pristojnosti	in	
sporazum	o	krajevni	pristojnosti.20	Dopustnost	sporazuma	o	mednarodni	pri­
stojnosti	Avstrije	bi	bilo	tako	treba	ugotavljati	na	podlagi	pravil,	ki	urejajo	spo­
razum	o	mednarodni	pristojnosti,	dopustnost	sporazuma	o	krajevni	pristojnosti	
sodišča	v	Gradcu	pa	po	avstrijskih	notranjih	postopkovnih	pravilih.	S	stališča	
derogacije	slovenskih	sodišč	je	torej	pomembno	le,	ali	je	dopusten	sporazum	o	
pristojnosti	tujih	sodišč.
15	 	 Glej	na	primer	Wedam	Lukić,	v:	Ilešič,	Polajnar	Pavčnik,	Wedam	Lukić,	mednarodno Zasebno 
pravo …	(1992),	str.	92;	Geč	Korošec,	mednarodno …	(2002),	str.	213.
16	 	 SEU,	Francesco	Benincasa	proti	Dentalkit	Srl.,	C­269/95	z	dne	3.	7.	1997	(Benincasa).
17	 	 Konvencija	z	dne	30.	junija	2005	o	sporazumih	o	pristojnosti	(člen	3/1d);	http://www.hcch.
net/index_en.php?act=conventions.text&cid=98	(14.	5.	2012).
18	 	 Prim.	SEU,	Benincasa.	
19	 	 Problem	lahko	nastane,	če	pride	do	ustanovitve	novih	držav,	združitve	držav	ali	spremembe	
mej.	Glej	na	primer	sklep	VSL	opr.	št.	I	Cpg	895/2003	z	dne	28.	1.	2004	in	sodbo	VS	RS	opr.	
št.	III	Ips	28/1993	z	dne	23.	9.	1993.
20	 	 Podobno	tudi	sklep	VSK	opr.	št.	Cpg	289/2007	z	dne	16.	11.	2007	in	sklep	VSC	opr.	št.	Cpg	
574/2006	z	dne	10.	10.	2007.
154
6/6 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
1.3.	Pravni	viri
Najpomembnejša	pravna	vira,	ki	urejata	mednarodno	pristojnost	slovenskih	
sodišč,	sta	ZMZPP	in	Uredba	Sveta	(SE)	št.	44/2001	(uredba	Bruselj	I).21	Oba	
dovoljujeta	sklepanje	dogovorov	o	mednarodni	pristojnosti	ter	določata	pogoje	
in	omejitve,	ki	jih	morata	stranki	spoštovati,	da	bo	njun	dogovor	učinkoval.	V	
zelo	omejenem	obsegu	so	dogovori	o	pristojnosti	dopustni	tudi	po	uredbi	Bru­
selj	II	bis22	ter	uredbi	o	preživninskih	obveznostih.23
V	okviru	Haaške	konference	o	mednarodnem	zasebnem	pravu	so	bile	spreje­
te	že	tri	konvencije,	ki	urejajo	sporazum	o	mednarodni	pristojnosti,	vendar	prvi	
dve	nista	nikoli	 začeli	 veljati.	Zadnja,	 ki	bo	predvidoma	kmalu	 začela	 veljati,	
je	Konvencija	o	sporazumih	o	pristojnosti	 iz	 leta	2005	(Haaška	konvencija).24	
Omeniti	je	treba	še	Lugansko	konvencijo,25	ki	jo	je	v	prenovljeni	verziji	(tj.	uskla­
jeni	z	uredbo	Bruselj	I)	iz	leta	2007	EU	sklenila	z	Norveško,	Švico	in	Islandijo.26
V	nadaljevanju	prispevka	 se	bom	omejila	na	 sporazume	o	pristojnosti	po	
ZMZPP.	Ta	zakon	se	uporablja,	če	za	spor	ni	treba	uporabiti	katere	od	uredb	
EU,	mednarodne	pogodbe	ali	lex	specialis.	Glede	na	zdaj	veljavno	besedilo	ured­
be	Bruselj	I27	mora	slovensko	sodišče	to	uredbo	uporabiti	vedno,	kadar	ima	vsaj	
ena	od	strank	sporazuma	stalno	prebivališče	v	eni	od	držav	članic	EU	in	sta	se	
stranki	dogovorili	za	pristojnost	sodišča	v	eni	od	držav	članic	EU.28	Pri	reševanju	
21	 	 Uredba	Sveta	(ES)	št.	44/2001	z	dne	22.	decembra	2000	o	pristojnosti	in	priznavanju	ter	izvr­
ševanju	sodnih	odločb	v	civilnih	in	gospodarskih	zadevah,	Ur.	l.	L	12	z	dne	16.	1.	2001,	str.	
1−23.
22	 	 Uredba	Sveta	(ES)	št.	2201/2003	z	dne	27.	novembra	2003	o	pristojnosti	 in	priznavanju	ter	
izvrševanju	sodnih	odločb	v	zakonskih	sporih	in	sporih	v	zvezi	s	starševsko	odgovornostjo	ter	
o	razveljavitvi	Uredbe	(ES)	št.	1347/2000,	Ur.	l.	L	338	z	dne	23.	12.	2003,	str.	1−29.
23	 	 Uredba	Sveta	(ES)	št.	4/2009	z	dne	18.	decembra	2008	o	pristojnosti,	pravu,	ki	se	uporablja,	
priznavanju	in	izvrševanju	sodnih	odločb	ter	sodelovanju	v	preživninskih	zadevah,	Ur.	l.	L	7	z	
dne	10.	1.	2009,	str.	1−79.
24	 	 Besedilo	vseh	konvencij	je	dostopno	na	spletni	strani	http://www.hcch.net,	kjer	je	tudi	razvi­
den	status	podpisov	in	ratifikacij.
25	 	 Konvencija	iz	leta	1988	o	pristojnosti	in	priznanju	ter	izvrševanju	sodnih	odločb	v	civilnih	in	
gospodarskih	 zadevah,	 http://curia.europa.eu/common/recdoc/convention/en/c­textes/lug­
idx.htm	(14.	5.	2012).
26	 	 2007/712/ES:	Sklep	Sveta	z	dne	15.	oktobra	2007	o	podpisu	Konvencije	o	pristojnosti	in	pri­
znavanju	ter	izvrševanju	sodnih	odločb	v	civilnih	in	gospodarskih	zadevah	v	imenu	Skupnosti,	
Ur.	l.	L	339	z	dne	21.	12.	2007,	str.	1−2.	Novo	besedilo	konvencije	je	priloga	k	sklepu.
27	 	 Uredba	je	sicer	v	času	pisanja	prispevka	v	postopku	spreminjanja:	Predlog	Uredbe	Evropskega	
parlamenta	in	Sveta	o	pristojnosti	in	priznavanju	ter	izvrševanju	sodnih	odločb	v	civilnih	in	
gospodarskih	zadevah,	Bruselj,	14.	december	2010,	COM(2010)	748	final	(predlog	spremembe	
uredbe	Bruselj	I).
28	 	 Člen	23	uredbe	Bruselj	I.
155
6/7jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
številnih	vprašanj,	povezanih	s	prorogacijo,	ki	v	ZMZPP	niso	urejena,	so	koristni	
viri	razlage	ureditev	v	uredbi	Bruselj	I	in	predlogu	njene	spremembe,	sodna	prak­
sa	SEU29	ter	besedilo	Haaške	konvencije.
2.	(Ne)izključna	narava	dogovorjene	pristojnosti
Stranki	se	lahko	dogovorita,	da	bo	prorogirano	sodišče	izključno	pristojno	
ali	pa	tudi	ne.	Geimer	omenja	tudi	možnost	enostransko	izključne	prorogirane	
pristojnosti,	tako	da	lahko	ena	od	strank	toži	le	pri	prorogiranem	sodišču,	druga	
stranka	pa	pri	tem	in	vseh	po	drugih	predpisih	pristojnih	sodiščih.30	
V	(pogostih)	primerih,	ko	stranki	sporazumu	ne	dodata	nobenega	dodatnega	
pojasnila,	se	postavlja	vprašanje,	ali	 je	sodišče,	ki	sta	ga	v	sporazumu	določili	
stranki,	le	dodatna	možnost	za	tožnika,	ali	pa,	nasprotno,	sporazum	o	pristoj­
nosti	 izključuje	pristojnost	drugih	sodišč	in	gre	tako	za	pogodbeno	določitev	
izključne	pristojnosti.
ZMZPP	o	tem	vprašanju	ne	določa	ničesar,	vendar	je	treba	podpreti	stališče	
teorije,31	da	je	pristojnost,	ki	jo	določita	stranki,	po	svoji	naravi	izključna	pristoj­
nost,	razen	če	se	seveda	stranki	izrecno	dogovorita	drugače.	Da	torej	sporazum	
ne	pomeni,	da	lahko	tožnik	vloži	tožbo	tudi	pred	dogovorjenim	sodiščem,	tem­
več	le	pred	njim.	Enaka	je	tudi	ureditev	v	uredbi	Bruselj	I32	in	Haaški	konvenci­
ji.33	Treba	pa	je	omeniti,	da	se	v	zvezi	s	sporazumom	o	krajevni	pristojnosti	po	
domačem	pravu	dostopna	sodna	praksa	nagiba	v	nasprotno	smer.34
V	primerjalnem	pravu	najdemo	na	vprašanje	izključnosti	prorogacijske	klav­
zule	različne	odgovore,	kar	lahko	pomembno	vpliva	na	mednarodno	učinkovi­
29	 	 Več	o	razlagi	pravil	o	prorogaciji	pristojnosti	po	uredbi	Bruselj	I	na	primer	Kramberger	Škerl,	
Sporazum	…,	v:	Pravni	letopis	(2011),	str.	191−212.
30	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	544.
31	 	 Wedam	Lukić,	v:	Ilešič,	Polajnar	Pavčnik,	Wedam	Lukić,	mednarodno Zasebno pravo … (1992),	
str.	93	(avtorica	navaja	stališče	teorije,	da	lahko	toženec	ugovarja	pristojnosti,	če	tožnik	vloži	
tožbo	pred	sodiščem,	ki	bi	bilo	pristojno,	če	ne	bi	bil	sklenjen	sporazum	o	pristojnosti).	Za	
sporazum	o	krajevni	pristojnosti	po	ZPP:	Wedam	Lukić	v:	Ude,	Galič	(ur.),	pravdni postopek, 
Zakon s komentarjem	(2005),	str.	297.
32	 	 V	prvem	odstavku	23.	člena	določa,	da	je	dogovorjena	pristojnost	izključna,	razen	če	sta	se	
stranki	dogovorili	drugače.
33	 	 V	točki	(b)	prvega	odstavka	3.	člena,	s	tem	da	(logično)	dodaja,	da	to	velja	za	sporazume,	v	
katerih	je	določena	pristojnost	sodišč	ene	države	oziroma	enega	ali	več	konkretnih	sodišč	zno­
traj	ene	države,	in	torej	ne	za	sporazume,	v	katerih	je	določena	pristojnost	sodišč	več	različnih	
držav.
34	 	 Sklep	VS	RS	opr.	št.	III	R	43/2009	z	dne	8.	9.	2009	in	sklep	VS	RS	opr.	št.	III	R	29/2006	z	dne	
14.	11.	2006.
156
6/8 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
tost	sklenjenih	sporazumov.	V	večini	nacionalnih	prav	držav	članic	EU	morajo	
sodišča	v	vsakem	posameznem	primeru	ugotoviti,	kakšna	je	bila	volja	strank.35	
Problem	seveda	nastane,	če	se	stranki	nista	posebej	dogovarjali	o	(ne)izključno­
sti	klavzule.	V	nemškem	pravu	ni	domneve	izključnosti	prorogacijske	klavzule,	
mnenja	teorije	pa	so	o	tem	vprašanju	deljena.36	Na	Portugalskem	in	v	Italiji37	je	
prorogacijska	klavzula	neizključna,	če	se	stranki	nista	dogovorili	za	izključnost,	
na	Slovaškem,	Madžarskem	in	v	Franciji38	pa	je	izključna,	če	ni	bilo	drugačnega	
dogovora.39
Pomembno	je	poudariti,	da	se	dogovorjena	pristojnost,	ki	velja	za	izključno,	
kljub	temu	razlikuje	od	zakonskih	izključnih	pristojnosti.	Prvič	seveda	po	tem,	
da	se	za	pristojnost	ni	mogoče	dogovoriti,	če	je	za	isti	spor	določena	zakonska	
izključna	pristojnost.	In	drugič,	dogovorjeno	pristojnost	je	tudi	pozneje	mogoče	
spreminjati,	 in	 sicer	 z	 izrecnim	 drugačnim	 dogovorom	 ali	 s	 konkludentnimi	
dejanji,40	predvsem	s	privolitvijo	toženca	v	pristojnost	sodišč	druge	države,	ko	
tožnik	že	vloži	tožbo.41
3.	Pogoji	za	dopustnost	prorogacije	–	ZMZPP	in	sodna	
	 praksa
V	slovenskem	nacionalnem	pravu	se	smeta	stranki	sporazumeti	o	pristojnosti	
tujega	sodišča	le,	če	je	vsaj	ena	od	njiju	tuj	državljan	ali	pravna	oseba	s	sedežem	
v	tujini	in	ne	gre	za	spor,	za	katerega	je	po	določbah	ZMZPP	ali	drugega	zakona	
izključno	pristojno	sodišče	Republike	Slovenije	(RS).42	Poleg	tega	prorogacija	ni	
35	 	 Nuyts,	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residual_jurisdiction_en.pdf,
	str.	74.
36	 	 Geimer	se	na	primer	nagiba	k	temu,	da	bi	klavzule	šteli	za	izključne:	Geimer,	internationaLes 
ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	544;	Shack	sicer	našteje	razloge	za	in	proti	domnevi	izključnosti,	
v	dvomu	pa	se	nagiba	k	neizključnosti:	Schack,	internationaLes ZiviLverfahrensrecht	(2006),	
str.	165.
37	 	 Evropska	pravosodna	mreža,	Pristojnost	sodišč,	Italija,	http://ec.europa.eu/civiljustice/jurisdic­
tion_courts/jurisdiction_courts_ita_en.htm#2.c)	(14.	5.	2012).
38	 	 Niboyet,	de	Geouffre	de	La	Pradelle,	droit internationaL privé (2009),	str.	312.
39	 	 Nuyts,	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residual_jurisdiction_en.pdf,
str.	74.
40	 	 Geč	Korošec,	mednarodno Zasebno pravo … (2002),	str.	217.	
41	 	V	zadevi	Elefanten	Schuh	GmbH	proti	Pierre	Jacqmain,	150/80	z	dne	24.	6.	1981,	je	SEU	od­
ločilo,	da	je	kljub	sklenjenemu	dogovoru	o	pristojnosti	mogoče	privoliti	v	pristojnost	drugega	
sodišča.
42	 	 Prvi	odstavek	52.	člena	ZMZPP.
157
6/9jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
dopustna,	če	ne	bi	bila	mogoča	izvršitev	sodne	odločbe,	ki	bi	jo	izdalo	prorogi­
rano	sodišče,	v	RS.43
Nadaljnje	omejitve	se	nanašajo	na	varstvo	šibkejše	stranke	v	postopku,	pri	
čemer	ZMZPP	v	drugem	odstavku	52.	člena	varuje	potrošnike	in	zavarovance,	
ki	so	fizične	osebe	in	imajo	stalno	prebivališče	v	RS,	ne	pa	na	primer	delavcev,	
ki	jih	posebej	varuje	uredba	Bruselj	I.44	V	četrtem	odstavku	52.	člena	ZMZPP	
izključuje	možnost	dogovorov	o	pristojnosti	(tujih	in	domačih	sodišč)	v	tako	
imenovanih	družinskih	zadevah.	ZMZPP	pri	pogojih	za	dopustnost	prorogacij­
skega	sporazuma	ne	razlikuje	med	sporazumi,	sklenjenimi	med	gospodarskimi	
subjekti,	in	tistimi,	sklenjenimi	med	negospodarskimi	subjekti,	kar	je	precej	raz­
širjeno	v	primerjalnem	pravu.45
3.1.	Vsaj	ena	od	strank	je	tuj	državljan	ali	pravna	oseba		
	 	 s	sedežem	v	tujini
S	 tem	pogojem	 zakon	preprečuje	 situacije,	 ko	 bi	 dve	 slovenski	 stranki	 za	
svoj	spor	določili	pristojnost	sodišč	druge	države.	Vprašanje	je,	ali	je	taka	nor­
ma	smotrna.	Če	namreč	v	 razmerju	ni	podan	pravno	relevanten	mednarodni	
element,	potem	se	ZMZPP	sploh	ne	uporabi	 in	prorogacija	 tujega	sodišča	ni	
mogoča.	Če	pa	 tuj	 element	obstaja	 in	 torej	 obstaja	 »konkurenca«	 sodišč	 več	
držav,	ni	videti	razloga,	zakaj	ne	bi	na	primer	zadostovalo,	da	ima	ena	od	strank	
»le«	stalno	prebivališče	v	tujini	ali	pa	obstaja	s	tujino	kakšna	druga	pomembna	
vez.	Morebitne	zlorabe	zakon	rešuje	z	določitvijo	drugih	pogojev	za	dopustnost	
prorogacije.	Zato	se	pridružujem	mnenju	Wedam	­Lukićeve,	izraženem	že	v	času,	
43	 	 Sklep	VS	RS	opr.	št.	III	Ips	164/2008	z	dne	3.	2.	2009.
44	 	 Člen	21	in	peti	odstavek	23.	člena	uredbe	Bruselj	I.
45	 	 V	Nemčiji	je	tako	pisna	oblika	predpisana	le	za	sporazume	med	negospodarskimi	subjekti	(ti	
lahko	prorogacijske	sporazume	načeloma	sklenejo	tudi	šele	po	nastanku	spora),	medtem	ko	je	
sporazum	med	gospodarskimi	subjekti	lahko	sklenjen	ustno	(38.	člen	Zivilprozessordnung).	V	
češkem	pravu	lahko	sporazum	o	pristojnosti	tujega	sodišča	veljavno	sklenejo	le	pravne	osebe,	
fizične	pa	(sploh)	ne	(tretji	odstavek	37.	člena	(češkega)	Zakona	o	mednarodnem	zasebnem	
pravu	in	postopku):	Nedbalova,	Cech,	Comparative	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljusti­
ce/news/docs/study_resid_jurisd_czech_republic_en.pdf,	str.	17.	V	Franciji	lahko	tuje	sodišče	
prorogirajo	vsi	(to	pravilo	je	vzpostavila	sodna	praksa),	krajevno	pristojnost	znotraj	države	pa	
lahko	s	sporazumom	spremenijo	le	gospodarski	subjekti	(48.	člen	Code	de	procédure	civile).	
V	Litvi	 in	na	Poljskem	 lahko	 sporazum	o	mednarodni	pristojnosti	 sklenejo	 le	 gospodarski	
subjekti	med	seboj:	Nuyts,	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residu­
al_jurisdiction_en.pdf,	str.	74.	Tudi	uredba	Bruselj	I	je	pri	obliki	sporazumov	manj	zahtevna	
do	gospodarskih	kot	do	negospodarskih	subjektov:	glej	točki	(b)	in	(c)	prvega	odstavka	23.	
člena.
158
6/10 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
ko	je	bil	v	pripravi	»predhodnik«	ZMZPP,	Zakon	o	ureditvi	kolizije	zakonov	s	
predpisi	drugih	držav	v	določenih	razmerjih	(ZUKZ),46	in	sicer	da	bi	bilo	de	lege	
ferenda	treba	sporazume	o	pristojnosti	tujega	sodišča	dopustiti	vedno,	kadar	gre	
za	spore	iz	raznopravnih	razmerij.47
Drugače	kot	pri	prorogaciji	slovenskih	sodišč,	pri	kateri	ZMZPP	zahteva,	da	
je	ena	od	strank	državljan	RS,	pa	pri	prorogaciji	 tujih	sodišč	zakon	ne	zahte­
va,	da	bi	morala	katera	od	strank	biti	državljan	ali	imeti	sedež	v	državi,	katere	
sodišča	sta	stranki	prorogirali,	niti	da	bi	morala	obstajati	kakšna	druga	zveza	s	
prorogirano	državo.	Določa	le,	da	vsaj	ena	od	strank	ne	sme	imeti	slovenskega	
državljanstva	ali	sedeža	v	RS,	da	torej	spor	ne	sme	biti	pretesno	povezan	z	RS.	
Povezanost	 spora	 s	prorogiranimi	 sodišči	pa	bo	 lahko	pomembna	pri	presoji	
veljavnosti	prorogacije	v	tuji	državi.	Mnenju,	da	stranki	tudi	ne	bi	smeli	imeti	
sedeža	v	isti	(tuji)	državi,48	na	podlagi	zakonskega	besedila	ni	mogoče	pritrditi,	
poleg	tega	pa	dejstvo,	da	imata	obe	stranki	sedež	oziroma	državljanstvo	iste	dr­
žave,	še	ne	izključuje	možnosti,	da	gre	za	spor	z	mednarodnim	elementom	in	da	
bo	tuje	sodišče	prorogacijo	sprejelo.	
3.2.	Neobstoj	izključne	pristojnosti	slovenskih	sodišč
Ker	lahko	države	z	nacionalnimi	pravili	določijo	samo	to,	v	katerih	primerih	
njihova	 sodišča	 so	pristojna,	ne	pa	 tudi,	 v	 katerih	primerih	 tuja	 sodišča	niso	
pristojna,	morajo	svojo	željo	po	izključitvi	pristojnosti	tujih	sodišč	uresničevati	
posredno.	Ena	od	garancij,	da	bodo	pravila	o	izključni	pristojnosti	slovenskih	
sodišč	 za	 določene	 spore	 spoštovana,	 je	 prepoved	 prorogacije	 tujih	 sodišč	 v	
takih	sporih.	Če	stranki	te	prepovedi	ne	bi	spoštovali	in	bi	spor	kljub	temu	za­
upali	v	reševanje	tujemu	sodišču,	ki	bi	svojo	pristojnost	sprejelo,	pa	tuje	sodne	
odločbe	v	RS	ne	bi	bilo	mogoče	priznati	ali	izvršiti.49
3.3.	Možnost	izvršitve	sodne	odločbe	prorogiranega	sodišča	v	RS
V	sklepu	opr.	št.	III	Ips	164/2008	z	dne	3.	2.	2009	je	Vrhovno	sodišče	Repub­
like	 Slovenije	 (VS	RS)	 zakonskima	pogojema	 za	 dopustnost	 prorogacije	 tujih	
sodišč	in	s	tem	derogacije	slovenskih	sodišč	dodalo	še	tretji	pogoj,	in	sicer	da	
46	 	 Ur.	l.	SFRJ,	št.	43/1982	in	72/1982.
47	 	 Wedam	Lukić,	Prorogacija	…,	v:	Zbornik	znanstvenih	razprav	42	(1982),	str.	307.
48	 	 Geč	Korošec,	mednarodno Zasebno pravo …	(2002),	str.	214.
49	 	 Prvi	odstavek	97.	člena	ZMZPP.
159
6/11jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
sporazum	ni	dopusten,	če	sodne	odločbe,	ki	bi	jo	na	podlagi	tega	sporazuma	
izdalo	tuje	sodišče,	ne	bi	bilo	mogoče	priznati	v	RS.	
V	obravnavanem	primeru	je	bila	sklenjena	posojilna	pogodba	med	slovensko	
in	avstrijsko	stranko,	dogovorjena	je	bila	pristojnost	avstrijskih	sodišč.	Ker	se	v	
času,	ko	je	bil	sprožen	sodni	postopek,	v	RS	še	ni	uporabljala	uredba	Bruselj	I,	v	
tistem	času	odločbe,	ki	bi	bila	izdana	v	Avstriji,	v	RS	ne	bi	bilo	mogoče	priznati	
zaradi	pomanjkanja	vzajemnosti.50	Sicer	je	sporazum	o	pristojnosti	izpolnjeval	
vse	zakonske	pogoje	za	dopustnost	po	slovenskem	pravu.	VS	RS	je	odločilo,	da	
52.	člen	ZMZPP	pogojev	za	dopustnost	sporazuma	o	prorogaciji	tujih	sodišč	
ne	določa	izčrpno	in	da	je	treba	pri	presoji	njegove	dopustnosti	upoštevati	tudi	
načeli	 pravičnosti	 in	 koneksnosti,	 ki	 narekujeta,	 da	 je	 uporabo	 sporazuma	 v	
obravnavanem	primeru	treba	zavrniti	in	dovoliti	vodenje	postopka	v	RS.
S	stališčem	VS	RS,	da	52.	člen	pogojev	za	veljavnost	sporazuma	o	prorogaciji	
ne	določa	izčrpno,	se	ne	morem	strinjati,	saj	do	nasprotnega	sklepa	pridemo	že	
z	gramatikalno	razlago	prvega	odstavka	tega	člena.	Dodatne	omejitve	sklepanja	
sporazumov	so	določene	v	drugem	in	četrtem	odstavku	tega	člena,	a	med	njimi	
se	nobena	ne	nanaša	na	možnost	poznejšega	priznanja	 tuje	 sodne	odločbe	v	
RS.	Tudi	v	teoriji	takega	stališča	v	zvezi	z	ZMZPP	ali	njegovim	predhodnikom	
ZUKZ	ne	srečamo.
A	tudi	če	bi	sprejeli	stališče,	da	52.	člen	pogojev	za	dopustnost	prorogacije	
ne	določa	 izčrpno,	več	 razlogov	govori	proti	 abstraktni	določitvi	navedenega	
dodatnega	pogoja.	Prvič,	pogoje	za	priznanje	in	izvršitev	določa	poseben	sklop	
pravil,	ki	se	lahko	do	trenutka,	ko	bo	morda	treba	tujo	sodbo	priznati	ali	izvršiti	
v	RS,	tudi	spremenijo	(kot	se	je	to	zgodilo	v	obravnavanem	primeru).51	Drugič,	
ni	nujno,	da	imata	stranki	interes,	da	sodna	odločba	učinkuje	(tudi)	v	RS	(po­
gosto	se	bosta	za	pristojnost	določenih	sodišč	dogovorili	ravno	zaradi	tega,	ker	
se	izvršba	pričakuje	v	prorogirani	državi,	da	bi	se	s	tem	izognili	tveganju,	ki	ga	
neizogibno	prinaša	 tako	 imenovana	čezmejna	 izvršba).	Tretjič,	pri	 sporazumu	
o	pristojnosti	gre	za	avtonomijo	strank,	ki	 jo	v	civilnem	pravu	zakonodajalec	
praviloma	omejuje	le,	kadar	gre	za	javni	oziroma	državni	interes	(kot	je	to	v	pri­
meru	izključnih	pristojnosti)	ali	varstvo	šibkejše	stranke.	Če	se	stranki	odločita,	
da	bosta	sporazumno	odstopili	od	zakonskih	pravil,	morata	načeloma	sprejeti	
50	 	 Prvi	odstavek	101.	člena	ZMZPP.	Vzajemnost	med	Slovenijo	in	Avstrijo	ni	obstajala	do	pristopa	
Slovenije	k	EU	leta	2004,	ko	se	je	za	medsebojno	priznavanje	sodnih	odločb	začela	uporabljati	
uredba	Bruselj	I.
51	 	 Že	prvostopenjsko	sodišče	in	nato	višje	ter	VS	RS	so	namreč	o	pristojnosti	odločala	v	času,	ko	
je	tudi	v	Sloveniji	že	veljala	uredba	Bruselj	I;	če	bi	bila	tožba	zaradi	nepristojnosti	zavržena,	bi	
bila	tožba	v	Avstriji	nujno	vložena	v	času	veljavnosti	uredbe	Bruselj	I	v	obeh	državah,	torej	se	
za	priznanje	avstrijske	sodbe	ne	bi	več	zahtevala	vzajemnost.
160
6/12 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
tudi	odgovornost	za	to,	da	bo	v	končni	fazi	njun	pravni	položaj	zaradi	tega	mor­
da	slabši.	Ni	pretirano	pričakovati,	da	bosta	stranki	pri	sklepanju	sporazumov	
o	pristojnosti	poleg	»udobnosti«	vodenja	postopka	doma	upoštevali	tudi	kraj	
verjetne	izvršitve	sodne	odločbe.	In	ne	nazadnje,	pravila,	ki	omejujejo	avtonomi­
jo	strank,	bi	morala	biti	jasna	in	strankam	lahko	dostopna.	Menim,	da	bi	bilo	
podobne,	s	stališča	pravice	do	sodnega	varstva	brez	dvoma	problematične	situa­
cije	ustrezneje	reševati	tako,	da	sodišče	zaradi	izjemnih	okoliščin	sicer	dopustne	
prorogacije	tujega	sodišča	ne	bi	upoštevalo.	K	taki	rešitvi	pa	bi	se	sodišča	morala	
zatekati	le	v	povsem	očitnih	primerih,	ko	na	primer	ni	razumno	pričakovati,	da	
bo	tuja	odločba	v	RS	morda	le	lahko	priznana,	tako	priznanje	pa	je	bistveno	za	
uresničitev	pravice	do	sodnega	varstva	strank.
Po	predlogu	spremembe	uredbe	Bruselj	 I52	naj	bi	na	primer	novi	26.	člen	
uredbe	določal,	da	sodišča	določene	države	članice	izjemoma	lahko	odločajo,	
če	 to	zahteva	pravica	do	poštenega	 sojenja.	Ena	od	 teh	 izjem	 je	 tudi	primer,	
ko	sodna	odločba,	izdana	v	državi,	ki	ni	članica	EU,	ne	bi	mogla	biti	priznana	
ali	izvršena	v	državi,	kjer	je	vložena	tožba,	priznanje	ali	izvršitev	v	tej	državi	pa	
je	potrebna	za	uveljavitev	tožnikovih	pravic.53	Gre	torej	za	določitev	nekakšne	
nujne	pristojnosti	(forum	necessitatis)	v	primerih,	ko	bi	izjemne	okoliščine	zah­
tevale	odstop	od	siceršnjih	pravil	o	pristojnosti,	ne	pa	za	oporekanje	veljavnosti	
drugih	pravil	o	pristojnosti.	Podobno	pravilo	najdemo	tudi	v	6.	členu	Haaške	
konvencije,	njegova	uzakonitev	pa	bi	bila	mogoča	tudi	v	slovenskem	ZMZPP.
Opozoriti	je	še	treba,	da	v	sporih	z	mednarodnim	elementom	vedno	obstaja	
možnost,	da	sodba	v	drugih	državah	ne	bo	priznana	ali	izvršena.	Temu	tveganju	
se	ni	mogoče	vnaprej	z	gotovostjo	izogniti	in	strank	pred	njim	zavarovati	z	ome­
jevanjem	njihove	avtonomije.
3.4.	Prorogacija	slovenskih	sodišč
Dogovoriti	se	je	mogoče	tudi	o	pristojnosti	slovenskih	sodišč,	in	sicer	če	je	
vsaj	ena	od	strank	slovenski	državljan	ali	pravna	oseba	s	sedežem	v	RS	(tretji	
odstavek	52.	člena	ZMZPP).54	Zakon	tu	ne	določa	pogoja,	da	ne	sme	biti	po­
52	 	 Predlog	Uredbe	Evropskega	parlamenta	in	Sveta	o	pristojnosti	in	priznavanju	ter	izvrševanju	
sodnih	odločb	v	civilnih	in	gospodarskih	zadevah,	Bruselj,	14.	december	2010,	COM(2010)	748	
final.
53	 	 Vprašljivo	je	sicer,	kako	bi	SEU	to	določbo	razlagalo,	kadar	bi	nemožnost	izvršitve	povzročili	
stranki	s	sklenitvijo	prorogacijskega	sporazuma.
54	 	 Tako	je	VS	RS	zavrnilo	pristojnost	slovenskih	sodišč	na	podlagi	tihe	prorogacije,	ker	je	bila	ena	
stranka	tuj	državljan,	druga	pa	pravna	oseba	s	sedežem	v	tujini.	Sklep	opr.	št.	VIII	Ips	154/2005	
z	dne	8.	11.	2005.
161
6/13jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
dana	izključna	pristojnost	derogiranih	tujih	sodišč.	Vendar	če	bi	v	posameznem	
sporu	obstajala	izključna	pristojnost	sodišč	tuje	(derogirane)	države,	prorogacija	
sodišč	RS	najverjetneje	po	pravu	države	derogiranih	sodišč	ni	veljavna,	tako	da	
lahko	tožnik,	ki	želi,	da	sodba	učinkuje	v	tej	državi,	postopek	kljub	prorogaciji	
slovenskih	sodišč	sproži	(tudi)	tam.	Sicer	namreč	obstaja	nevarnost,	da	sodna	
odločba	slovenskega	sodišča	v	derogirani	državi	ne	bo	priznana.	Pogoj	veljavno­
sti	po	tujem	pravu	je	določen	le	v	členih,	ki	urejata	submissio	pri	zakonskih	in	
paternitetnih	sporih.55
Podobno	kot	pri	zahtevi,	da	je	prorogacija	tujih	sodišč	dopustna,	če	je	ena	
stranka	tuj	državljan,	je	tudi	pri	prorogaciji	slovenskih	sodišč	treba	pritrditi	mne­
nju	teorije,	da	je	zahteva	po	slovenskem	državljanstvu	ene	od	strank	pri	proro­
gaciji	slovenskega	sodišča	prestroga.	Načelu	koneksnosti	bi	lahko	zadostili	tudi	
s	kakšno	drugo	obliko	povezanosti	spora	z	RS,	tj.	ratione	materiae,	in	ne	nujno	
ratione	personae.56
4.	Oblika	in	vsebina	sporazuma	o	pristojnosti
Za	vprašanja,	ki	jih	ZMZPP	ne	ureja,	je	treba	subsidiarno	uporabiti	ZPP,57	
ki	ureja	sporazum	o	krajevni	pristojnosti.58	Napotilo	na	ZPP	je	pomembno	za	
določitev	predpostavk	za	veljavnost	in	dopustnost	sporazuma,	predvsem	glede	
oblike	in	vsebine	sporazuma	o	mednarodni	pristojnosti.	ZPP	določa,	da	mora	
biti	sporazum	v	pisni	obliki	in	se	nanašati	na	določen	spor	ali	bodoče	spore,	
ki	bi	morebiti	nastali	 iz	določenega	pravnega	razmerja.	Lahko	 je	sklenjen	kot	
samostojna	pogodba	ali	pa	kot	del	druge	pogodbe.59
Pogoj	pisnosti	sporazuma	je	treba	tolmačiti	široko,	tako	da	mu	je	zadoščeno	
v	vsakem	primeru,	ko	ni	dvoma,	da	sta	s	sporazumom	soglašali	obe	stranki,	in	
ko	je	na	kakršnemkoli	nosilcu	trajno	dostopen.60	Razlaga	pogoja	pisnosti	mora	
slediti	 razvoju	 komunikacijskih	 tehnik.	Geimer	 opozarja,	 da	 obveznost	 pisne	
oblike	sporazuma	ne	pomeni,	da	v	primeru	izgube	listine	njegovega	obstoja	ne	
bi	bilo	mogoče	dokazovati	z	vsemi	dokaznimi	sredstvi.61
55	 	 Glej	5.	poglavje	tega	prispevka.
56	 	 Geč	Korošec,	mednarodno Zasebno pravo … (2002),	str.	214.
57	 	 Člen	29	ZPP.
58	 	 Glej	na	primer	Wedam	Lukić,	v:	Ilešič,	Polajnar	Pavčnik,	Wedam	Lukić,	mednarodno Zasebno 
pravo	(1992),	str.	91−92.
59	 	 Prav	tam.
60	 	 Za	primere	iz	sodne	prakse	slovenskih	in	nekdanjih	jugoslovanskih	sodišč	glej	Wedam	Lukić,	
prav	tam.	Za	sodno	prakso	SEU	glej	na	primer	Kramberger	Škerl,	Sporazum	…,	v:	Pravni	letopis	
(2011),	str.	198,	199.
61	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	537.
162
6/14 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
VS	RS	je	zavzelo	stališče,	da	mora	tožnik	v	primeru,	ko	je	klavzula	o	pristoj­
nosti	vsebovana	v	splošnih	pogojih	poslovanja,	priložiti	pogodbo,	ki	se	sklicuje	
na	te	splošne	pogoje	poslovanja,	podpisano	s	strani	toženca.62
Problematična	je	lahko	tudi	razlaga	vsebinskega	pogoja,	da	se	mora	proroga­
cija	nanašati	na	določen	spor	ali	bodoče	spore,	ki	bi	morebiti	nastali	iz	določe­
nega	pravnega	razmerja.	Leta	2003	je	na	primer	VS	RS	odločalo	o	pristojnosti	v	
primeru,	ko	sta	stranki	glede	določene	škode,	nastale	iz	nekega	škodnega	dogod­
ka,	sklenili	sodno	poravnavo	in	v	njej	določili	krajevno	pristojno	sodišče	za	vse	
morebitne	spore	iz	te	poravnave.	Pozneje	je	tožnik	uveljavljal	plačilo	odškodnine	
za	drugo	škodo	iz	istega	škodnega	dogodka,	in	sicer	pred	sodiščem,	določenim	
v	sporazumu	o	pristojnosti.	VS	RS	je	odločilo,	da	se	sporazum	o	pristojnosti	ne	
more	raztezati	na	spore,	ki	ne	izhajajo	iz	sodne	poravnave,	čeprav	bi	lahko	sodna	
poravnava	imela	vpliv	na	utemeljenost	tožbenega	zahtevka,	saj	se	je	postavljalo	
vprašanje,	ali	se	je	tožnik	uveljavljanju	druge	škode	iz	istega	škodnega	dogodka	
s	sodno	poravnavo	odpovedal.63
5.	Privolitev	toženca	–	prorogatio	tacita	–	submissio
ZMZPP	v	53.	členu	določa,	da	lahko	v	primerih,	ko	je	dopusten	dogovor	
o	pristojnosti	slovenskih	sodišč,	pristojnost	teh	sodišč	temelji	tudi	na	privolitvi	
toženca.
Po	drugem	odstavku	53.	člena	ZMZPP	se	šteje,	da	je	toženec	privolil	v	pri­
stojnost	sodišč	RS,	če	je	vložil	odgovor	na	tožbo	ali	ugovor	proti	plačilnemu	
nalogu	oziroma	se	je	na	pripravljalnem	naroku,	če	tega	naroka	ni	bilo,	pa	na	
prvem	naroku	za	glavno	obravnavo,	spustil	v	obravnavanje	glavne	stvari,	ne	da	
bi	ugovarjal	pristojnosti.	Treba	je	opozoriti,	da	ta	člen	ni	povsem	usklajen	z	do­
ločili	ZPP.	Ta	(sicer	že	ves	čas,	odkar	je	bil	sprejet	ZMZPP)	ne	pozna	več	priprav­
ljalnega	naroka,	pač	pa	le	poravnalni	narok.	Če	toženec	ne	odgovori	na	tožbo,	
pa	niti	poravnalni	narok	niti	prvi	narok	za	glavno	obravnavo	sploh	ne	bosta	
razpisana,	temveč	bo	izdana	zamudna	sodba.64	Toženec	mora	torej	pristojnosti	
slovenskega	sodišča	ugovarjati	že	v	odgovoru	na	tožbo	oziroma	ugovoru	proti	
plačilnemu	nalogu,	enako	pa	velja	tudi	za	ugovor	proti	predlogu	za	izvršbo	na	
podlagi	verodostojne	listine.
62	 	 Sklep	VS	RS	opr.	št.	III	R	1/2009	z	dne	3.	2.	2009.	Enako	tudi	SEU,	Colzani	proti	Rüwa	Pol-
stereimaschinen	GmbH,	24/76	z	dne	14.	12.	1976.
63	 	 Sklep	VS	RS	opr.	št.	I	R	17/2003	z	dne	13.	3.	2003.
64	 	 Člen	318	ZPP.
163
6/15jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
V	69.	členu	ZMZPP	določa,	da	je	sodišče	RS	v	zakonskih	sporih	pristojno	
tudi	tedaj,	če	sta	zakonca	tuja	državljana,	ki	sta	imela	zadnje	skupno	stalno	pre­
bivališče	v	RS,	vendar	samo,	če	v	teh	primerih	toženec	privoli,	da	sodi	slovensko	
sodišče,	in	če	predpisi	države,	katere	državljana	sta	zakonca,	dopuščajo	to	pri­
stojnost.	Podobno	ZMZPP	v	72.	členu	določa,	da	je	sodišče	RS,	ki	je	pristojno	v	
tako	imenovanih	paternitetnih	sporih,	pristojno	tudi	tedaj,	kadar	so	stranke	tuji	
državljani,	če	ima	tožnik	ali	eden	od	tožnikov	stalno	prebivališče	v	RS,	vendar	
samo,	če	toženec	privoli,	da	sodi	sodišče	RS,	in	če	predpisi	države,	katere	drža­
vljan	je,	dopuščajo	to	pristojnost.	Čeprav	prorogirano	sodišče	običajno	ne	pre­
verja	veljavnosti	prorogacije	po	pravu	derogiranih	sodišč,	v	omenjenih	primerih	
zakon	tako	preverjanje	zapoveduje	zaradi	trdnosti	ureditve	statusnih	razmerij.
Pri	submisiji	ZMZPP	potrošnika	in	zavarovanca	kot	šibkejših	strank	ne	va­
ruje	posebej.	Vendar	pa	bi,	glede	na	 to,	da	 lahko	 toženec	 spregleda	možnost	
ugovora	pristojnosti,	in	glede	na	pomembne	posledice	tihe	privolitve,	po	vzoru	
predloga	spremembe	uredbe	Bruselj	I,65	de	lege	ferenda	kazalo	tudi	v	ZMZPP	
vključiti	 pravilo,	 da	mora	 sodišče	 toženca,	 ki	 je	 potrošnik	 ali	 zavarovanec	 (v	
posebno	varstvo	bi	bilo	dobro	vključiti	tudi	delavca),	ob	vročitvi	tožbe	poučiti	
o	tem,	da	lahko	ugovarja	pristojnosti,	ter	o	posledicah,	ki	bodo	nastale,	če	tega	
ne	bo	storil.
Še	bolj	posrečeni	se	zdita	avstrijska66	in	nemška67	ureditev,	ki	vedno,	kadar	
toženca	ne	zastopa	odvetnik	(ali	notar),	zahtevata,	da	sodnik	toženca	pouči	o	
možnosti	ugovarjanja	pristojnosti	 in	posledicah	opustitve	 takega	ugovora.	Ni	
namreč	odveč	razmislek	o	tem,	kolikokrat	je	pristojnost,	ki	naj	bi	temeljila	na	
privolitvi	toženca,	resnično	utemeljena	na	toženčevi	informirani	odločitvi	o	tem,	
da	se	spusti	v	postopek	pred	tujim	sodiščem,	kolikokrat	pa	gre	v	resnici	za	nje­
govo	nevednost	in/ali	malomarnost,	pristojnost	tujega	sodišča	pa	tako	postane	
bolj	nekakšna	sankcija	kot	pa	upoštevanje	skupne	volje	strank.
6.	Vezanost	tretjih	oseb	na	sporazum	o	mednarodni		 	
	 	pristojnosti
6.1.	Pravno	nasledstvo
Pogosto	se	postavlja	vprašanje,	ali	sporazum	o	pristojnosti	veže	tudi	pravne	
naslednike	 stranke,	 ki	 je	 tak	 sporazum	 sklenila.	Glede	 na	 samostojno	 naravo	
65	 	 Drugi	odstavek	24.	člena	predloga	spremembe	uredbe	Bruselj	I.
66	 	 Tretji	odstavek	104.	člena	Jurisdiktionsnorm.
67	 	 Člen	39	v	povezavi	s	504.	členom	Zivilprozessordnung.
164
6/16 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
prorogacijske	klavzule	bi	bil	mogoč	tako	pozitiven	kot	negativen	odgovor.	Nova	
stranka	namreč	vstopi	v	pogodbo	iz	materialnopravnih	razlogov,	poleg	tega	pa	
je	bil	lahko	sporazum	o	pristojnosti	dogovorjen	v	korist	stranke,	ki	v	spornem	
pravnem	razmerju	več	ne	sodeluje,	in	tako	sporazum	dejansko	ne	koristi	nobeni	
od	strank,	ki	sta	v	sporu.	Po	drugi	strani	pa	je	treba	zagotoviti	pravno	varnost	
stranke,	ki	ostaja	v	pravnem	razmerju	in	se	je	zanašala	na	dogovor	o	pristojnosti.
Teorija	in	sodna	praksa	sta	soglasni,	da	dogovor	o	pristojnosti	veže	tudi	prav­
ne	naslednike	stranke,	ki	je	tak	dogovor	sklenila,68	na	primer	cesionarja.69	Glede	
oblike	pogodbe,	na	podlagi	katere	pride	do	pravnega	nasledstva	in	s	tem	tudi	
do	prehoda	sporazuma	o	pristojnosti,	je	v	sodbi	opr.	št.	I	Cpg	385/201070	Višje	
sodišče	v	Ljubljani	razsodilo,	da	mora	biti	odstop	pogodbe	veljaven	po	pravilih	
obligacijskega	prava,	 to	pa	zadostuje	za	prenos	prorogacijske	klavzule	 (čeprav	
odstop	pogodbe	ni	bil	pisen).
Pri	prenosu	prorogacijske	klavzule	na	pravnega	naslednika	pa	se	lahko	zgo­
di,	da	zaradi	spremembe	stranke	prorogacijska	klavzula	ne	bo	več	izpolnjevala	
pogojev	za	dopustnost	v	prorogirani	ali	derogirani	državi.71	Če	je	bil	na	primer	
sporazum	o	pristojnosti	tujega	sodišča	sklenjen	med	slovensko	in	hrvaško	stran­
ko,	nato	pa	je	hrvaško	stranko	nadomestil	slovenski	pravni	naslednik,	derogacija	
slovenskih	sodišč	ni	več	dopustna,	saj	je	spor	(glede	na	pogoje	iz	ZMZPP)	izgu­
bil	potreben	mednarodni	element.72
6.2.	Poroštvo	in	prevzem	dolga
Na	vprašanje,	ali	dogovor	o	pristojnosti	veže	tudi	poroka,	je	treba	odgovoriti	
nikalno	–	porok	se	mora	s	sporazumom	izrecno	strinjati,	saj	ni	pravni	naslednik	
glavnega	 dolžnika,	 temveč	njegova	obveznost	 temelji	 na	 poroštveni	 pogodbi.	
Tako	je	VS	RS	v	sklepu	opr.	št.	III	R	5/200973	dopustilo	uporabo	sporazuma	o	
krajevni	pristojnosti	za	solidarnega	poroka	šele	potem,	ko	se	je	prepričalo,	da	je	
bil	porok	sopodpisnik	pogodbe	med	tožnico	in	glavnim	dolžnikom,	v	kateri	je	
bila	dogovorjena	krajevna	pristojnost.
68	 	 Wedam	Lukić,	v:	Ilešič,	Polajnar	Pavčnik,	Wedam	Lukić,	mednarodno Zasebno pravo …	(1992),	
str.	92.	Za	slovensko	sodno	prakso	glej	na	primer	sodbo	VSL	opr.	št.	I	Cpg	385/2010.
69	 	 Glej	na	primer	sklep	VSL	opr.	št.	II	Cp	2975/2005	z	dne	13.	7.	2005.
70	 	 Sodba	z	dne	18.	5.	2010.
71	 	 O	tem	že	Dika,	v:	Dika,	Knežević,	Stojanović,	komentar …	(1991),	str.	189.
72	 	 Tak	primer	je	treba	razlikovati	od	primera,	ko	stranki	sporazuma	ostaneta	isti,	vendar	ena	od	
njiju	spremeni	državljanstvo.	To	vprašanje	je	obravnavano	v	8.	poglavju	tega	prispevka.
73	 	 Sklep	z	dne	2.	3.	2010.
165
6/17jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
V	nemški	sodni	praksi	je	ustrezno	rešeno	tudi	vprašanje	vezanosti	prevzem­
nika	 dolga	 na	 prorogacijsko	 klavzulo,	 sklenjeno	 s	 strani	 prvotnega	 dolžnika.	
Prevzemnik	dolga	se	ne	šteje	za	pravnega	naslednika	prvotnega	dolžnika	in	ga	
prorogacijska	klavzula	ne	veže.74
6.3.	Konosament	(ladijska	nakladnica)
Ladijska	nakladnica	(bill	of	lading)	je	vrednostni	papir,	ki	ga	ladjar	izda	na­
ročniku	prevoza	kot	dokazilo	o	prevzemu	tovora	na	ladjo,	prejemnik	tovora	pa	
jo	mora	predložiti,	če	želi	prevzeti	tovor	v	namembni	luki.	Načeloma	velja,	da	
je	dogovor	o	pristojnosti	veljavno	sklenjen	le,	če	pošiljatelj	oziroma	vkrcevalec	
nakladnico,	ki	vsebuje	tako	klavzulo,	podpiše.75
V	 praksi	 se	 je	 postavilo	 vprašanje,	 ali	 prorogacijska	 klavzula,	 o	 kateri	 sta	
se	 sporazumela	 ladjar	 in	 naročnik	 prevoza,	 zavezuje	 tudi	 prejemnika	 tovora.	
Rešitev	je	odvisna	od	materialnega	prava,	ki	se	uporablja	za	prenos	obveznosti	
na	prejemnika.	Tako	je	SEU	v	primerih	Russ	in	Coreck	odločilo,	da	prorogaci­
ja,	vsebovana	v	konosamentu,	zavezuje	prevzemnika	blaga,	če	je	ta	stranka	po	
pravu,	ki	ga	je	treba	uporabiti,	s	prevzemom	nakladnice	prevzela	tudi	pravice	
in	obveznosti	 vkrcevalca	oziroma	pošiljatelja.76	V	 slovenski	 teoriji	 velja,	 da	 se	
veljavno	sklenjena	prorogacijska	klavzula,	vnesena	v	konosament,	s	konosamen­
tom	tudi	prenaša.77	V	primerjalnem	pravu	najdemo	različne	rešitve.	Na	primer	v	
belgijskem	in	nizozemskem	pravu	taka	klavzula	prejemnika	tovora	(prinositelja	
konosamenta)	ne	zavezuje.78
6.4.	Klavzule	v	korist	tretjega
Stranki	lahko	prorogacijsko	klavzulo	skleneta	tudi	v	korist	(ne	pa	v	breme)	
tretje	osebe.	Lahko	torej	za	tretjo	osebo,	ki	bo	morda	sprožila	spor	v	zvezi	z	nju­
no	pogodbo,	ustanovita	dodatno	pristojnost,	ne	moreta	pa	zožiti	kroga	sodišč,	
74	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	540.
75	 	 Sklep	VS	RS	opr.	št.	III	Ips	84/2005	z	dne	27.	3.	2007.
76	 	 Partenreederei	ms.	Tilly	Russ	in	Ernest	Russ	proti	NV	Haven-	&	Vervoerbedrijf	Nova	in	NV	
Goeminne	Hout,	71/83	z	dne	19.	6.	1984;	Coreck	Maritime	GmbH	proti	Handelsveem	BV,	
C­387/98	z	dne	9.	11.	2000.
77	 	 Wedam	Lukić,	Prorogacija	…,	v:	Zbornik	znanstvenih	razprav	(1982),	str.	321.
78	 	 Nuyts,	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residual_jurisdiction_en.pdf,
str.	50.
166
6/18 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
ki	bi	bila	tej	stranki	sicer	na	voljo.79	Pritrditi	je	treba	Geimerju,	da	je	klavzule,	
sklenjene	v	korist	tretjega,	v	dvomu	mogoče	spremeniti	in	odpraviti	tudi	brez	
sodelovanja	te	tretje	osebe.80
7.	Prorogacija	in	temeljna	načela	(forum non conveniens,
 forum necessitatis)
ZMZPP	je	tako	imenovani	»kontinentalni«	pravni	vir,	kar	na	področju	med­
narodne	pristojnosti	pomeni,	da	ne	pozna	oziroma	da	zavrača	anglosaško	dok­
trino	forum	non	conveniens.	V	skladu	s	to	doktrino	se	lahko	sodišče	izreče	za	
nepristojno	kljub	temu,	da	bi	po	veljavnih	pravnih	predpisih,	pa	tudi	na	podlagi	
sporazuma	o	 pristojnosti,81	 bilo	 pristojno,	 če	 ugotovi,	 da	 bi	 bilo	 primerneje,	
da	o	sporu	odloča	drugo	sodišče.82	Odločitev	sodišča	je	diskrecijska	in	sodišče	
upošteva	vse	relevantne	okoliščine.83
Kontinentalni	sistemi,	med	katere	spada	tudi	slovenski	in	ki	so	bili	podlaga	
tako	za	Bruseljsko	konvencijo	 in	uredbo	kot	tudi	za	Haaško	konvencijo,84	 te­
meljijo	na	predvidljivosti	pravil	o	mednarodni	pristojnosti,	ki	naj	ima	prednost	
pred	tem,	da	o	vsakem	sporu	odloča	sodišče,	ki	je	v	konkretni	situaciji	za	to	naj­
primernejše.85	Omenjeni	viri	pristojnost	sodišča	opredeljujejo	ne	le	kot	pravico	
sodišča,	da	razsoja	o	določenem	sporu,	pač	pa	tudi	kot	njegovo	obveznost,	da	
o	sporu	dejansko	razsodi.86	Situacije,	ki	jih	anglosaški	sistemi	rešujejo	v	okviru	
79	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	 (2005),	str.	542.	Tako	je	na	primer	SEU	v	zadevi	
Gerling	…	proti	Amministrazione	del	Tesoro	dello	Stato	(201/82	z	dne	14.	7.	1983)	odločilo,	da	
prorogacijska	klavzula	velja	tudi	za	tretje	osebe,	če	je	bila	v	zavarovalni	pogodbi,	sklenjeni	med	
zavarovalcem	in	zavarovalnico,	taka	klavzula	določena	v	korist	teh	tretjih	oseb.
80	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	543.
81	 	 Tate,	American	…,	v:	University	of	Pittsburgh	Law	Review	69	(2007)	1,	str.	168.
82	 	 Tate	govori	o	neprimernosti	pristojnosti	iz	razlogov	»convenience	and	comity«.	Gre	za	nepre­
vedljiva	pojma,	približek	bi	jima	lahko	bila	»prikladnost	in	javni	red«.	Tate,	prav	tam,	str.	167.
83	 	 Dogauchi,	Hartley,	Preliminary	…,	http://www.cptech.org/ecom/jurisdiction/jdgm_pd26e.pdf,	
98.	odstavek.
84	 	 V	poročilu	 k	osnutku	Haaške	 konvencije	 je	 zapisano,	 da	ni	pričakovati	 posebnih	 težav	pri	
usklajevanju	z	Bruseljsko	in	Lugansko	konvencijo,	saj	se	Haaška	konvencija	delno	zgleduje	po	
slednji.	Dogauchi,	Hartley,	prav	tam,	230.	odstavek.
85	 	 V	primeru	Owusu	proti	N.	B.	Jackson	(C­281/02	z	dne	1.	3.	2005)	je	tako	SEU	odločilo,	da	
mora	sodišče	ne	glede	na	to,	da	je	spor	povezan	le	z	Veliko	Britanijo	in	Jamajko	(ne	pa	s	kate­
rokoli	drugo	državo	članico	EU,	ki	doktrine	forum	non	conveniens	ne	bi	poznala),	uporabiti	
pravila	uredbe	in	se	spoznati	za	pristojno	ter	ne	sme	uporabiti	doktrine	forum	non	conveniens.
86	 	 Člen	19	Haaške	konvencije	(ki	je	želela	vključiti	tudi	države,	kjer	je	v	uporabi	doktrina	forum	
non	conveniens)	državam	sicer	daje	zelo	omejeno	možnost,	da	izjavijo,	da	njihova	sodišča	ne	
bodo	odločala	o	sporih,	ki	s	prorogirano	državo	nimajo	druge	povezave	kot	to,	da	sta	se	stranki	
167
6/19jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
forum	non	conveniens,	kot	na	primer	zloraba	močnejšega	položaja	ene	od	po­
godbenih	strank	ali	očitno	večja	povezanost	spora	z	drugim	sodiščem,	kontinen­
talni	sistemi	rešujejo	s	podrobnejšimi	abstraktnimi	pravili,	na	primer	o	varstvu	
šibkejših	strank	ali	nedopustnosti	prorogacije	tujega	sodišča,	če	obstaja	izključna	
pristojnost	domačega.	Anglosaškim	sistemom	tako	lahko	očitamo	določeno	ne­
predvidljivost,	kontinentalnim	pa,	da	abstraktna	ureditev	ne	ustreza	vedno	tudi	
konkretnim	pravnim	položajem.
A	prav	korekciji	splošnih	pravil	za	potrebe	konkretnega	spora	služi	možnost	
pogodbene	prorogacije	mednarodne	pristojnosti.87	Avtonomija	strank	je	na	tem	
področju	omejena	le	s	pogoji	za	dopustnost	prorogacije.	VS	RS	je	tako	na	pri­
mer	že	odločilo,	da	načelo	ekonomičnosti	ne	prevlada	nad	avtonomijo	strank,	
sicer	izraženo	v	sporazumu	o	krajevni	pristojnosti,88	vendar	je	tako	stališče	ne­
dvomno	treba	prenesti	tudi	na	področje	mednarodne	pristojnosti.
V	že	omenjenem	sklepu	iz	leta	200989	se	je	VS	RS	odločilo	za	drugačen	pri­
stop	in	uporabilo	podobno	razlogovanje,	kot	je	tisto,	na	katerem	temelji	doktri­
na	forum	non	conveniens.	Na	podlagi	splošnih	načel	pravičnosti	in	koneksnosti	
je	odstopilo	od	gramatikalne	razlage	52.	člena	ZMZPP,	ki	določa	dva	pogoja	za	
veljavnost	prorogacije,	in	določilo	še	tretjega.	Kot	rečeno,	je	takšno	postopanje	
na	področju	mednarodne	pristojnosti	kontinentalnim	sistemom	že	na	splošno	
tuje,	 sploh	pa	v	primeru,	 ko	 se	na	 ta	način	omejuje	 volja	 strank.	Geimer	na	
primer	zapiše,	da	sporazumov	o	pristojnosti	sodišče	ne	sme	presojati	s	stališča	
njihove	razumnosti	(Vernünftigkeit)	ter	da	je	v	teh	primerih	nedopustno,	da	bi	
se	sodišče	postavilo	v	vlogo	nekakšnega	varuha	strank.90	Zanimivo	pa	je	(v	teoriji	
kritizirano)91	stališče	nemške	sodne	prakse,	da	je	prorogacijsko	klavzulo	mogoče	
presojati	tudi	s	stališča	javnega	reda	(čeprav	take	presoje	zakon	ne	ureja)	in	nje­
no	uporabo	zavrniti,	če	bi	pripeljala	do	situacije,	ko	bi	nemška	stranka	izgubila	
varstvo,	ki	ji	ga	nudi	nemško	materialno	pravo.	Podobno	pravilo	sicer	vsebuje	
tudi	6.	člen	Haaške	konvencije.
Koneksnost	je	sicer	pomembna	navezna	okoliščina	tako	na	področju	kolizij­
skih	norm92	kot	pri	določanju	mednarodne	pristojnosti.	Pri	tem	gre	za	ugotav­
ljanje	najtesnejše	(in	ne	kakršnekoli)	zveze	prava	ali	foruma	s	sporom.	Pogosto	
sporazumeli	za	pristojnost	njenih	sodišč.	A	contrario	 lahko	sklepamo,	da	v	drugih	primerih	
pristojnosti	ni	mogoče	odkloniti.
87	 	 Tako	tudi	Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	507.
88	 	 Sklep	opr.	št.	I	R	32/2000	z	dne	28.	6.	2000.
89	 	 Opr.	št.	Ips	164/2008	z	dne	3.	2.	2009.
90	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	368.
91	 	 Schack,	 internationaLes ZiviLverfahrensrecht	 (2006),	 str.	 163	 in	164	 (tam	 je	navedena	 tudi	
ustrezna	sodna	praksa).
92	 	 Glej	na	primer	Polajnar	Pavčnik,	Pravna	načela	…,	v:	Podjetje	in	delo	17	(1991)	6,	str.	689−691.
168
6/20 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
pa	se	za	ukrepanje	na	podlagi	tega	načela	zahteva	tudi,	da	država,	katere	pravo	
ali	pristojnost	zavrnemo,	s	sporom	nima	pomembne	zveze.93	Sklicevanje	na	to	
načelo	 je	 zato	 vprašljivo,	 kadar	 je	 spor	 enako	 pomembno	povezan	 z	 obema	
»vpletenima«	državama	in	ne	gre	za	situacije,	ko	spor	s	prorogirano	državo	na	
primer	sploh	ne	bi	bil	povezan	drugače	kot	s	sporazumom	o	pristojnosti.94
Obravnavani	primer	pa	je	gotovo	problematičen	s	stališča	načela	pravičnosti,	
natančneje	 s	 stališča	 temeljnega	pravnega	načela	prepovedi	 zavrnitve	 sodnega	
varstva	 (déni	de	 justice),	ki	kot	korelat	 temeljni	človekovi	pravici	do	sodnega	
varstva	oziroma	do	poštenega	sojenja	vključuje	tudi	pravico	do	izvršitve	prav­
nomočne	meritorne	odločbe.95	Varstvo	te	pravice	bi	lahko	bil	legitimen	temelj	
za	pristojnost	slovenskih	sodišč	v	nasprotju	s	siceršnjimi	pravili	o	mednarodni	
pristojnosti.	To	določa	tudi	že	omenjeni	26.	člen	predloga	spremembe	uredbe	
Bruselj	I.	Tudi	Haaška	konvencija	ureja	tako	imenovani	forum	necessitatis,	ko	
določa,	da	sodišča,	katerih	pristojnost	sta	stranki	s	sporazumom	sicer	izključili,	
izjemoma	lahko	odločajo	v	sporu,	če	je	sporazum	neveljaven	po	pravu	prorogi­
rane	države;	če	katera	od	strank	ni	imela	sposobnosti	za	sklenitev	sporazuma	po	
pravu	države,	kjer	je	vložena	tožba;	če	bi	upoštevanje	sporazuma	povzročilo	oči­
tno	krivico	ali	bi	bilo	očitno	v	nasprotju	z	javnim	redom	države,	kjer	je	vložena	
tožba;	če	zaradi	izjemnih	razlogov	izven	sfere	strank	ni	razumno,	da	bi	sporazum	
upoštevali;	ali	če	je	prorogirano	sodišče	odklonilo	odločanje	v	sporu.96	Omenje­
ni	besedili	torej	določata	izjemno	pristojnost,	kadar	bi	uporaba	siceršnjih	pravil	
o	pristojnosti	v	konkretnem	primeru	povzročila	pravno	nevzdrž	no	situacijo.	Pri	
tem	ne	gre	za	zanikanje	veljavnosti	primarno	uporabnih	pravil	o	pristojnosti,	
v	našem	primeru	sporazuma	o	pristojnosti.	Gre	za	možnost,	da	sicer	veljavno	
sklenjenega	sporazuma	v	izjemnih	okoliščinah	sodišče	ne	upošteva.	S	tako	argu­
mentacijo	bi	do	zadovoljive	rešitve	lahko	prišli	tudi	v	slovenskem	pravu,	ne	da	
bi	posegali	v	ureditev	pogojev	za	dopustnost	prorogacije.
Primerjalnopravno	gledano	so	se	sodišča	pogosto	srečala	s	podobnimi	pri­
meri,	kot	je	bil	ta,	o	katerem	je	odločalo	VS	RS.	Sprejete	rešitve	so	različne.	Na	
primer	v	Avstriji,	Belgiji	in	na	Cipru	se	sodišča	ne	morejo	izreči	za	nepristojna	na	
podlagi	sporazuma	o	pristojnosti	tujih	sodišč,	če	bodoča	tuja	sodba	v	teh	drža­
vah	ne	bo	mogla	biti	priznana,	kar	se	ugotavlja	glede	na	vse	okoliščine	primera.97	
93	 	 Glej	na	primer	izključitveno	klavzulo	v	2.	členu	ZMZPP.
94	 	 Prim.	19.	člen	Haaške	konvencije.
95	 	 Evropsko	sodišče	za	človekove	pravice	je	to	pravilo	postavilo	v	sodbi	v	primeru	Hornsby	proti	
Grčiji	z	dne	19.	3.	1997,	Recueil	1997­II.
96	 	 Člen	6	Haaške	konvencije.
97	 	 Nuyts,	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residual_jurisdiction_en.pdf,
str.	74	in	75.
169
6/21jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
Nemška	praksa	pa	je	drugačna	in	prorogacijo	tujega	sodišča	upošteva	tudi,	če	
priznanje	oziroma	izvršitev	tuje	sodbe	v	Nemčiji	ne	bo	mogoča,	saj	naj	bi	bili	
stranki	 sami	odgovorni	 za	posledice	njunega	 sporazuma.98	Tudi	na	Nizozem­
skem	nemožnost	priznanja	tuje	odločbe	ne	more	biti	razlog	za	neupoštevanje	
sporazuma	o	pristojnosti	tujih	sodišč.99
Geimer	meni,	da	lahko	v	primerih,	ko	ima	toženec	v	Nemčiji	svoje	celotno	
premoženje	 in	bi	nemožnost	 izvršitve	v	Nemčiji	dejansko	privedla	do	 izgube	
sodnega	varstva,	česar	stranki	s	svojim	dogovorom	gotovo	nista	hotela	doseči,	
tožnik	 tožbo	vloži	v	Nemčiji,	a	 šele	potem,	ko	 jo	 je	že	 tožil	v	 tujini	 in	se	 je	
izkazalo,	da	 tuje	 sodbe	v	Nemčiji	 res	ne	bo	mogoče	priznati.100	Po	njegovem	
mnenju	vnaprejšnjega	neupoštevanja	derogacije	ni	mogoče	utemeljiti	na	načelu	
dobre	vere	in	poštenja	(Treu	und	Glauben).101	Avtor	pritrdilno	odgovarja	tudi	na	
vprašanje,	ali	je	mogoče	dopustiti	dogovorjeno	pristojnost	nemškega	sodišča,	če	
v	tuji	državi	nemške	sodbe	ne	bo	mogoče	izvršiti.102
De	lege	ferenda	bi	lahko	tudi	v	ZMZPP	vključili	določbo	o	forum	necessita-
tis,	da	bi	stranki	lahko	tako	možnost	predvideli.	Sicer	pa	bi	lahko	sodišča	tudi	na	
podlagi	splošnih	načel	v	izjemnih	okoliščinah	zavrnila	uporabo	prorogacijskih	
sporazumov.	Opozoriti	pa	je	treba,	da	je	vprašanje	morebitne	kršitve	pravice	do	
sodnega	varstva	zaradi	neizvršitve	tuje	sodne	odločbe	mogoče	reševati	tudi	še	v	
fazi	(morebitne)	izvršitve	sodbe.	Evropsko	sodišče	za	človekove	pravice	(ESČP)	
je	namreč	države	že	obsodilo	zaradi	prestrogih	pogojev	za	priznanje	in	izvršitev	
tujih	sodnih	odločb.103	Menim,	da	obstaja	precejšnja	možnost,	da	pogoj	vzajem­
nosti	 iz	ZMZPP	ne	bi	 prestal	 presoje	 s	 stališča	 varstva	pravice	 do	poštenega	
sojenja.
Zanimivo	je	omeniti,	da	je	problem	nevzajemnosti	z	Avstrijo	na	drugačen	
način	 reševalo	 že	Višje	 sodišče	 v	 Ljubljani,	 ki	 je	 neupoštevanje	 sporazuma	o	
pristojnosti	avstrijskih	sodišč	utemeljilo	z	argumentom,	da	bi	bil	ta	sporazum	
neveljaven	po	avstrijskem	pravu	(ker	sodne	odločbe,	ki	bi	bila	izdana	v	Avstriji,	
v	RS	ne	bi	bilo	mogoče	izvršiti).104	Spet	gre	torej	za	argument	načela	pravičnosti	
98	 	 OLG	Koblenz,	26	May	1983,	IPrax	1984,	str.	267,	povzeto	po	Schack,	internationaLes ZiviL-
verfahrensrecht	(2006),	str.	162.	Številne	odločbe	nemških	sodišč	o	obravnavanem	vprašanju	
so	navedene	na	primer	v	Geimer,	internationaLes ZiviLverfahrensrecht	(2005),	str.	553.
99	 	 Nuyts,	Study	…,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residual_jurisdiction_en.pdf,
str.	75.
100	 	 Geimer,	internationaLes ZiviLverfahrensrecht	(2005),	str.	554.
101	 	 Geimer,	prav	tam.
102	 	 Geimer,	prav	tam,	str.	548.
103	 	 Glej	na	primer	ESČP,	Wagner	in	J.	M.	W.	L.	proti	Luksemburgu	z	dne	28.	6.	2007,	dostopna	v	
iskalniku	HUDOC,	http://cmiskp.echr.coe.int/tkp197/search.asp?skin=hudoc­en	(14.	5.	2012).
104	 	 Sklep	VSL	opr.	št.	I	Cp	1232/2003	z	dne	7.	7.	2003.	
170
6/22 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
oziroma	preprečevanja	zavrnitve	sodnega	varstva.	Čeprav	se	ta	rešitev	zdi	bolj	
utemeljena	 kot	 zavrnitev	 prorogacije	 zaradi	 posledične	 nemožnosti	 priznanja	
sodbe	v	RS,	se	pridružujem	mnenju	Wedam	­	Lukićeve,	da	naj	veljavnost	pro­
rogacije	 praviloma	 ocenjujejo	 prorogirana	 sodišča,	 derogirano	 sodišče	 pa	 naj	
razsodi	šele,	če	prorogirano	sodišče	svojo	pristojnost	odkloni.105	Res	je,	da	lahko	
zaradi	 tega	pride	do	 časovnega	 zamika,	 kar	 je	 lahko	problematično	 s	 stališča	
pravice	 do	 sojenja	 v	 razumnem	 roku.	 Pomembno	pa	 je	 predvsem,	 da	 zaradi	
čakanja	na	odločitev	tujega	sodišča	o	pristojnosti	načeloma	ne	more	priti	do	za­
staranja	tožnikovega	zahtevka.	Obligacijski	zakonik	(OZ)	tožnika	varuje	tako,	da	
je	zastaranje	pretrgano	z	vložitvijo	prve	tožbe,	če	je	nova	tožba	vložena	v	roku	
treh	mesecev	po	 zavrženju	prve	 tožbe	 zaradi	nepristojnosti.106	Zastaranje	 je	 v	
kontinentalnih	sistemih	sicer	institut	materialnega	prava,	zato	se	za	to	vprašanje	
uporabi	lex	causae,	tako	da	je	treba	v	primerih,	ko	je	za	rešitev	spora	treba	upo­
rabiti	tuje	pravo,	preveriti,	ali	tudi	v	tem	pravu	obstaja	podobno	varstvo	tožnika.	
V	slovenskem	procesnem	pravu	(ki	ga	slovensko	sodišče	v	vsakem	primeru	upo­
rabi)	pa	obstaja	varovalka	še	v	osmem	odstavku	112.	člena	ZPP,	ki	se	uporablja	
tudi	za	zastaralne	roke.	Vendar	pa	je	ta	varovalka,	če	uporabimo	gramatikalno	
razlago,	vezana	le	na	situacije,	ko	nepristojno	sodišče	vlogo	odstopi	pristojnemu.	
Sistem	odstopanja	pristojnemu	sodišču	sicer	velja	le	med	sodišči	znotraj	države,	
in	ne	med	sodišči	različnih	držav,	vendar	menim,	da	bi	bilo	to	določbo	mogoče	
smiselno	uporabiti	tudi	v	primeru,	če	je	v	tujini	prišlo	do	zavrženja	tožbe,	izpol­
njeni	pa	so	pogoji	po	tem	členu.107
8.	Postopanje	sodišč	v	primeru	obstoja	sporazuma		
	 o	pristojnosti
Stvarno	in	krajevno	pristojno	sodišče	v	prorogirani	državi	mora	svojo	pristoj­
nost	sprejeti	in	meritorno	odločiti	o	sporu,	če	je	sporazum	veljaven	po	pravu	
te	države.	Nasprotno	pa	se	morajo	sodišča,	ki	so	bila	s	prorogacijsko	klavzulo	
izključena,	praviloma	izreči	za	nepristojna.	
105	 	 Wedam	Lukić,	v:	Ude,	Galič	 (ur.),	pravdni postopek, Zakon s komentarjem	 (2005),	 str.	190,	
opomba	št.	530.	Contra,	Dika	v:	Dika,	Knežević,	Stojanović,	komentar ...	(1991),	str.	185	(avtor	
meni,	da	sodišče	ne	bi	smelo	upoštevati	prorogacije	tujega	sodišča,	če	ta	s	stališča	prorogiranega	
sodišča	ni	veljavna).
106	 	 Člen	367	OZ,	Ur.	l.	RS,	št.	83/2001,	32/2004,	28/2006	−	Odl.	US,	40/2007.
107	 	 Več	o	uporabi	osmega	odstavka	112.	člena	ZPP	glej	Galič	v:	Ude,	Galič	(ur.),	pravdni postopek, 
Zakon s komentarjem	(2005),	str.	464,	465.
171
6/23jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
Na	obstoj	mednarodne	pristojnosti	mora	sodišče	paziti	ves	čas	postopka	po	
uradni	dolžnosti	(v	nasprotnem	primeru	gre	za	pomanjkanje	sodne	pristojnosti	
in	je	tožbo	treba	zavreči).108	Kršitev	pravil	o	mednarodni	pristojnosti	je	absolut­
no	bistvena	 kršitev	pravil	 pravdnega	postopka,	 ki	 jo	 je	mogoče	uveljavljati	 v	
pritožbi,109	reviziji110	in	zahtevi	za	varstvo	zakonitosti111	(ne	pa	tudi	kot	razlog	za	
obnovo	postopka).	Dokazno	breme	glede	obstoja	 in	veljavnosti	sporazuma	o	
pristojnosti	nosi	stranka,	ki	tak	sporazum	uveljavlja.	
Sodišče	 tožbe,	 za	 katero	 po	 veljavnih	 predpisih	 ni	 pristojno,	 v	 primerih,	
ko	je	mogoča	submissio,	ne	sme	zavreči	že	pri	predhodnem	preizkusu	tožbe,	
temveč	jo	mora	vročiti	tožencu	in	počakati	na	njegovo	reakcijo.	Če	toženec	v	
pristojnost	privoli,	tožbe	ni	več	mogoče	zavreči	zaradi	nepristojnosti	slovenskih	
sodišč.112
V	 skladu	 s	 subsidiarno	 uporabo	 določb	 ZPP	 je	 sporazum	 o	 mednarodni	
pristojnosti	 treba	 predložiti	 ob	 vložitvi	 tožbe.113	Če	 gre	 za	 predlog	 za	 izdajo	
plačilnega	naloga	ali	predlog	za	izvršbo	na	podlagi	verodostojne	listine,	je	treba	
prorogacijski	sporazum	priložiti	omenjenima	predlogoma,	torej	ne	šele	takrat,	
ko	 na	 podlagi	 ugovora	 pride	 do	 pravde.114	 Po	 analogiji	 s	 krajevno	 pristojno­
stjo	mora	toženec	ugovor	zoper	prorogacijo	podati	najpozneje	v	odgovoru	na	
tožbo,115	v	postopkih	za	izdajo	plačilnega	naloga	in	izvršbo	na	podlagi	verodo­
stojne	listine116	pa	v	ugovoru.
Za	presojo	pogojev	za	dopustnost	prorogacije	je,	če	ni	drugačnih	prehodnih	
določb	v	poznejših	predpisih,	treba	vedno	uporabiti	procesni	zakon,	ki	velja	v	
108	 	 Prvi	in	tretji	odstavek	18.	člena	ZPP.
109	 	 Tretja	točka	drugega	odstavka	339.	člena	ZPP.
110	 	 Prva	točka	prvega	odstavka	370.	člena	ZPP.
111	 	 Prva	točka	prvega	odstavka	387.	člena	ZPP.
112	 	 Člen	274	v	povezavi	z	18.	členom	ZPP.	Tako	tudi	sklep	VDS	opr.	št.	Pdp	623/2010	z	dne	15.	
11.	2010.
113	 	 Četrti	odstavek	69.	člena	ZPP.	Za	mednarodno	pristojnost	tako	Wedam	Lukić,	v:	Ilešič,	Polaj­
nar	Pavčnik,	Wedam	Lukić,	mednarodno Zasebno pravo …	(1992),	str.	93.
114	 	 Za	predlog	za	izvršbo	na	podlagi	verodostojne	listine	je	treba	analogno	uporabiti	sedmi	od­
stavek	41.	člena	in	drugi	odstavek	62.	člena	Zakona	o	izvršbi	in	zavarovanju	(ZIZ,	Ur.	l.	RS,	
št.	51/1998,	72/1998	−	Skl.	US,	11/1999	−	Odl.	US,	89/1999	−	ZPPLPS,	11/2001	−	ZRacS­1,	
75/2002,	87/2002	−	SPZ,	70/2003	−	Odl.	US,	16/2004,	132/2004	−	Odl.	US,	46/2005	−	Odl.	
US,	96/2005	−	Odl.	US,	17/2006,	30/2006	−	Odl.	US,	69/2006,	115/2006,	93/2007,	121/2007,	
45/2008	−	ZArbit,	37/2008	−	ZST­1,	28/2009,	51/2010,	26/2011,	14/2012),	ki	določata,	da	je	
treba	predlogu	oziroma	ugovoru	priložiti	tudi	morebiten	dogovor	o	krajevni	pristojnosti.	Glej	
tudi	sodbo	VS	RS	opr.	št.	II	Ips	197/2009	z	dne	7.	4.	2011.
115	 	 Sklep	VSL	opr.	št.	I	Cp	764/2000	z	dne	11.	10.	2000.
116	 	 Sklep	VS	RS	opr.	št.	III	R	33/2011	z	dne	6.	2.	2012.
172
6/24 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
času	odločanja	sodišča,	in	ne	predpisa	iz	časa	sklenitve	sporazuma.117	Problem	
lahko	nastane,	če	se	v	vmesnem	času	spremeni	kateri	od	pogojev	za	dopustnost,	
na	primer	stranka	zamenja	državljanstvo.	V	teoriji	je	mogoče	najti	stališče,	da	je,	
da	bi	se	izognili	zlorabam,	obstoj	takšnih	pogojev	treba	ugotavljati	glede	na	čas	
sklenitve	sporazuma.118	Tako	stališče	se	v	konkretnem	primeru	lahko	izkaže	za	
neustrezno,	zato	bi	bilo	obstoj	zlorabe	bolje	ugotavljati	ex	post.	Glede	material­
nopravnih	vidikov	veljavnosti	sporazuma	je	praviloma	treba	uporabiti	pravo	iz	
časa	sklenitve	sporazuma.
8.1.	Prorogacija	in	litispendenca
Po	ZMZPP	slovensko	sodišče	v	primeru,	ko	je	(dopustno	in	veljavno)	proro­
girano	slovensko	sodišče,	litispendence	v	tujini	ne	upošteva.	Eden	od	pogojev	
za	upoštevanje	mednarodne	litispendence	je	namreč,	da	mora	biti	verjetno,	da	
bo	tujo	sodno	odločbo	mogoče	priznati	v	RS,119	pri	čemer	pa	v	RS	ni	mogoče	
priznati	sodne	odločbe,	ki	je	bila	sprejeta	na	podlagi	nespoštovanja	sporazuma	
o	pristojnosti	slovenskega	sodišča.120
8.2.	Prorogacija	in	atrakcija	pristojnosti
V	 zvezi	 z	 atrakcijo	 pristojnosti	 po	 49.	 členu	ZMZPP121	 se	 postavljata	 dve	
vprašanji:	prvič,	ali	je	sporazum	o	pristojnosti	glede	prvotnega	zahtevka	podlaga	
za	atrakcijo	povezanih	zahtevkov,	in	drugič,	ali	je	mogoča	atrakcija	zahtevkov,	
glede	katerih	je	bil	sklenjen	dogovor	o	pristojnosti	sodišč	druge	države	kot	je	
tista,	katere	sodišča	so	pristojna	za	prvotni	zahtevek.
Glede	pristojnosti	za	sospornike	iz	prvega	odstavka	49.	člena	ZMZPP	izhaja,	
da	mora	biti	slovensko	sodišče	pristojno	vsaj	za	enega	izmed	njih	zato,	ker	ima	
v	RS	stalno	prebivališče.	Če	je	torej	slovensko	sodišče	za	enega	izmed	tožencev	
pristojno	na	podlagi	 sporazuma	o	pristojnosti,	 sklenjenega	med	 tožnikom	 in	
117	 	 Tako	tudi	VS	RS	v	sklepu	opr.	št.	III	Ips	84/2005	z	dne	27.	3.	2007.	Prim.	sodbo	SEU	Sanicen-
tral	GmbH	proti	René	Collin,	25/79	z	dne	13.	11.	1979.
118	 	 Za	uredbo	Bruselj	I	(pogoj	stalnega	prebivališča	v	državi	EU)	glej	Audit,	droit internationaL 
prive	(1997),	str.	454;	za	nemško	pravo	(pogoj	stalnega	prebivališča	v	tujini)	glej	Geimer,	inter-
nationaLes ZiviLproZessrecht	(2005),	str.	525.
119	 	 Druga	točka	prvega	odstavka	88.	člena	ZMZPP.
120	 	Drugi	odstavek	98.	člena	ZMZPP.
121	 	 Atrakcija	je	sicer	mogoča	tudi	na	podlagi	ZPP,	vendar	ni	jasno,	ali	je	pri	mednarodni	pristojno­
sti	mogoče	upoštevati	vse	primere	atrakcije,	ki	jih	omogoča	ZPP.	Več	o	tem	glej	Geč	Korošec,	
mednarodno Zasebno pravo …	(2002),	str.	211.
173
6/25jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
tem	 tožencem	 (ali	 pa	 zanj	 obstaja	 katera	 od	 posebnih	 pristojnosti),	 atrakcija	
pristojnosti	za	druge	tožence	ne	bo	mogoča.
Pri	atrakciji	nasprotne	tožbe	in	zahtevka	zoper	poroka	podobne	omejitve	ni,	
tako	da	je	načeloma	mogoča	kombinacija	prorogacije	in	atrakcije.	Če	je	bil	torej	
med	glavnim	dolžnikom	in	tožnikom	sklenjen	dogovor	o	pristojnosti,	bo	poro­
ka	mogoče	tožiti	pred	prorogiranim	sodiščem	na	podlagi	atrakcije	pristojnosti,	
čeprav	poroka	sporazum	o	pristojnosti	ne	zavezuje,	vendar	seveda	le,	če	bosta	
glavni	dolžnik	in	porok	tožena	skupaj.	Enako	velja	tudi	za	nasprotno	tožbo.
Drugo	 vprašanje	 se	 dotika	 atrakcije	 pristojnosti	 za	 spore,	 glede	 katerih	 je	
bil	sklenjen	sporazum	o	pristojnosti.	Ali	je	na	primer	mogoče	pred	slovenskim	
sodiščem	tožiti	poroka	skupaj	z	glavnim	dolžnikom,	če	je	to	sodišče	po	zakonu	
pristojno	le	za	glavnega	dolžnika,	porok	pa	je	z	upnikom	sklenil	sporazum	o	
pristojnosti	tujega	sodišča?	In	ali	 je	mogoče	vložiti	nasprotno	tožbo,	če	je	bil	
glede	zahtevka	iz	te	tožbe	med	strankama	sklenjen	dogovor	o	pristojnosti	sodišč	
druge	države?	Menim,	da	bi	morala	v	takih	primerih	avtonomija	strank	prevlada­
ti	nad	načeli,	ki	jim	sledijo	pravila	o	atrakciji.	Tudi	po	uredbi	Bruselj	I	sklenjen	
sporazum	o	pristojnosti	onemogoči	atrakcijo	po	pravilih	iz	6.	člena	uredbe.122	
Nasprotno	stališče	najdemo	v	italijanskem	pravu.123
Če	 so	 sporazum	o	pristojnosti	 določenega	 sodišča	 sklenili	 vsi	 sosporniki,	
načeloma	ni	težav,	razen	v	primerih,	ko	sporazum	za	katerega	od	njih	ne	bi	bil	
veljaven.	Če	gre	za	navadno	sosporništvo,	se	šteje,	da	tak	sospornik	sporazuma	
ni	sklenil,	če	pa	je	sosporništvo	enotno,	po	mnenju	Dike	zadostuje,	da	so	pogoji	
za	veljavnost	izpolnjeni	za	enega	izmed	sospornikov,	da	bi	dogovor	učinkoval	za	
vse.124	Drugače	je,	kadar	so	sporazum	sklenili	le	posamezni	(potencialni)	sospor­
niki.	Dika	meni,	da	naj	pri	navadnih	 sospornikih	učinki	 sporazuma	ostanejo	
omejeni	na	tiste	sospornike,	ki	so	ga	sklenili,	tako	da	teh	ni	mogoče	tožiti	na	
podlagi	atrakcije	pristojnosti.	Pri	enotnih	sospornikih	pa	naj	tak	sporazum	ne	
bi	učinkoval	niti	za	tistega	sospornika,	ki	ga	je	sklenil,	saj	pri	takih	sospornikih	
prevlada	najkoristnejše	ravnanje,	sporazuma	o	pristojnosti	pa	ne	moremo	šteti	
kot	takega.125
122	 	Glej	na	primer	Niboyet,	de	Geouffre	de	La	Pradelle,	droit internationaL privé	(2009),	str.	374.
123	 	Evropska	pravosodna	mreža,	Pristojnost	sodišč,	Italija,	http://ec.europa.eu/civiljustice/jurisdic­
tion_courts/jurisdiction_courts_ita_en.htm#2.c)	(14.	5.	2012).
124	 	Dika,	v:	Dika,	Knežević,	Stojanović,	komentar …	(1991),	str.	185−187.
125	 	Dika,	prav	tam.	Prim.	rešitev	v	francoski	sodni	praksi,	po	kateri	so	francoska	sodišča	pristojna	
tudi	za	povezane	tožbe,	glede	katerih	je	bil	sklenjen	sporazum	o	pristojnosti	tujega	sodišča,	če	
gre	za	nedeljive	zahtevke	in	obstaja	tveganje	nezdružljivosti	sodnih	odločb:	Nuyts,	Study	…,	
http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_residual_jurisdiction_en.pdf,	str.	53.
174
6/26 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
8.3.	Prorogacija	in	učinkovanje	tuje	sodne	odločbe
Pri	sklepanju	dogovora	o	mednarodni	pristojnosti	bi	stranki	morali	upošte­
vati	tudi,	v	kateri	državi	bo	potencialno	treba	izvršiti	odločbo,	ki	jo	bo	proro­
girano	sodišče	izdalo.	Enostavnejše	vodenje	postopka	in	ugodna	rešitev	spora	
sta	namreč	brez	pomena,	če	bo	za	izvršitev	v	tujini	potreben	zapleten	in	drag	
postopek	ali	pa	ta	celo	ne	bo	mogoča.
ZMZPP	določa,	da	v	RS	ni	mogoče	priznati	ali	izvršiti	tuje	sodne	odločbe,	
če	sta	stranki	za	obravnavani	spor	določili	pristojnost	 slovenskih	sodišč.126	Te	
okoliščine	pa	sodišče	ne	upošteva	po	uradni	dolžnosti,	ampak	mora	nasprotni	
udeleženec	podati	ugovor.	Ravno	tako	ni	mogoče	podeliti	učinkov	tuji	sodni	
odločbi,	če	je	bila	v	zadevi	podana	izključna	pristojnost	slovenskega	sodišča,127	
in	sicer	ne	glede	na	to,	ali	je	pristojnost	tujega	sodišča	temeljila	na	sporazumu	o	
pristojnosti	(ki	po	slovenskem	pravu	v	primeru	izključne	pristojnosti	slovenskih	
sodišč	ni	dopusten)	ali	na	abstraktnem	pravnem	aktu,	ki	ga	 je	uporabilo	tuje	
sodišče.128
9.	Sklep
Novejši	razvoj	mednarodnega	zasebnega	prava,	tudi	procesnega,	gre	v	smeri	
poudarjenega	pomena	avtonomije	strank.	Kadar	stranki	s	sporazumom	odsto­
pita	od	zakonskih	(uredbenih,	konvencijskih)	pravil,	je	pomembno	nedvomno	
ugotoviti,	 da	 je	 res	 prišlo	 do	 soglasja	 obeh	 strank.	 Pomembno	 je	 tudi,	 da	 je	
sporazum	o	pristojnosti	lahko	dokazati,	da	se	ne	bi	sodni	postopek	pretirano	
zavlekel	 že	 v	 fazi	 nemeritornega	 odločanja.	 Veljavni	 predpisi	 voljo	 strank	 pri	
sklepanju	dogovorov	o	pristojnosti	v	določenih	primerih	omejujejo,	pri	čemer	
je	pomembno,	da	so	omejitve	utemeljene	z	državnim	oziroma	javnim	interesom	
ali	korekcijo	neenakosti	moči	pogodbenih	strank.
Tako	imenovani	kontinentalni	pravni	redi	poudarjajo	predvidljivost	pravil	o	
pristojnosti,	zato	pogoje	za	veljavnost	prorogacije	in	omejitve	avtonomije	strank	
določajo	natančno	in	podrobno,	na	splošno	pa	zavračajo	doktrino	forum	non	
conveniens.	Odstop	od	tega	stališča	je	lahko	dopusten	le	v	izjemnih	primerih,	ko	
bi	zaradi	spoštovanja	(sicer	veljavnega	in	dopustnega)	sporazuma	o	pristojnosti	
126	 	Drugi	odstavek	98.	člena	ZMZPP.
127	 	Člen	97	ZMZPP.
128	 	Zakon	določa	 le	 izjemo	za	spore	 iz	zakonske	zveze,	kjer	 izključna	pristojnost	sodišča	RS	ni	
ovira	za	njeno	priznanje,	če	zahteva	priznanje	tuje	sodne	odločbe	toženec,	ali	če	to	zahteva	
tožnik	in	toženec	ne	nasprotuje.
175
6/27jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
v	konkretnem	primeru	prišlo	do	kršitve	temeljnih	pravic	in	pravnih	načel.	Glede	
na	težave	v	sodni	praksi	bi	bilo	dobro,	da	bi	tako	imenovani	forum	necessitatis	
uzakonili	tudi	v	ZMZPP.
Če	se	stranki	odločita	za	sklenitev	sporazuma	o	pristojnosti	in	s	tem	odstop	
od	sicer	veljavnih	predpisov	(ki	so	pogosto	namenjeni	tudi	njunemu	varstvu),	
nosita	praviloma	tudi	odgovornost	za	posledice	take	odločitve.	Predvsem	takrat,	
ko	se	dopustnost	njunega	sporazuma	presoja	po	nacionalnih	pravih	prorogira­
nih	in	derogiranih	držav,	se	je	treba	zavedati	številnih	tveganj,	povezanih	z	učin­
kovanjem	in	posledicami	sporazuma,	vključno	z	učinkovanjem	sodne	odločbe,	
izdane	na	podlagi	sporazuma.	K	mednarodni	prorogaciji	je	zato	treba	pristopati	
previdno,	sporazum	pa	oblikovati	čim	jasneje.	Zaradi	opisanih	tveganj	in	nejas­
nosti	 je	 izredno	pomembno,	da	 je	prorogiranje	 sodišč	znotraj	EU	(vsaj	glede	
najpomembnejših	vprašanj)	enotno	urejeno	s	pravnimi	akti	EU,	upati	pa	je	tudi	
na	čim	številčnejše	ratifikacije	Haaške	konvencije	iz	leta	2005.
176
6/28 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Literatura
Audit,	Bernard:	droit internationaL prive (2.	izdaja),	Economica,	Paris	1997.
Dika,	Mihajlo;	Knežević,	Gašo;	Stojanović,	Srđan:	komentar Zakona o međuna-
rodnom privatnom i procesnom pravu,	Nomos,	Beograd	1991.
Dogauchi,	Masato;	Hartley,	Trevor	C.:	Hague	Conference	on	International	Pri­
vate	Law,	Preliminary	Draft	Convention	on	Choice	of	Court	Agree­
ments,	 Draft	 Report	 (2004),	 http://www.cptech.org/ecom/jurisdic­
tion/jdgm_pd26e.pdf	(14.	5.	2012).
Geč	Korošec,	Miroslava:	mednarodno Zasebno pravo, druga knjiga – posebni 
deL,	Uradni	list	RS,	Ljubljana	2002.	
Geimer,	 Reinhold:	 internationaLes ZiviLproZessrecht	 (5.	 izdaja),	 Verlag	 Dr.	
Otto	Schmidt,	Köln	2005.
Ilešič,	Marko;	Polajnar	Pavčnik,	Ada;	Wedam	Lukić,	Dragica:	mednarodno Za-
sebno pravo, Zakon s komentarjem	(2.,	dopolnjena	izdaja),	ČZ	Uradni	
list	RS,	Ljubljana	1992.
Kramberger	Škerl,	Jerca:	Sporazum	o	pristojnosti	v	uredbi	Bruselj	I,	v:	Pravni	le­
topis 2011,	Inštitut	za	primerjalno	pravo,	Ljubljana	2011,	str.	191−212.
Kramberger	Škerl,	 Jerca:	Sporazum	o	mednarodni	pristojnosti:	ZMZPP,	Ured­
ba	Bruselj	I	in	Haaška	konvencija	iz	leta	2005,	v:	IX.	dnevi	civilnega	
prava,	20.−21.	april	2011	(gradivo	s	konference)	(2011),	str.	106−121.
Nedbalova,	Veronika;	Cech,	Ondrej:	Comparative	Study	of	»Residual	Jurisdic­
tion«	in	Civil	and	Commercial	Disputes	in	the	EU,	National	report	
for	Czech	Republic,	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_	
resid_jurisd_czech_republic_en.pdf	(14.	5.	2012).
Niboyet,	Marie­Laure;	de	Geouffre	de	La	Pradelle,	Géraud:	droit internationaL 
privé	(2.	izdaja),	L.	G.	D.	J.,	Paris	2009.
Nuyts,	Arnaud,	Study	on	Residual	Jurisdiction	(Review	of	the	Member	States’	
Rules	concerning	the	“Residual	Jurisdiction”	of	their	courts	in	Civil	
and	Commercial	Matters	pursuant	 to	 the	Brussels	 I	 and	 II	Regula­
tions)	(2007),	http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_resid­
ual_jurisdiction_en.pdf	(14.	5.	2012).
Polajnar	Pavčnik,	Ada:	Pravna	načela	v	mednarodnem	zasebnem	pravu,	v:	Pod­
jetje	in	delo	17	(1991)	6,	str.	687−693.
Remy,	Benjamin:	De	la	profusion	à	la	confusion:	réflexions	sur	les	justifications	
des	clauses	d‘élection	de	for,	v:	Journal	du	droit	international	(2011)	
1,	str.	51−66.	
Schack,	Haimo:	internationaLes ZiviLverfahrensrecht	(4.	izdaja),	C.	H.	Beck,	
München	2006.
177
6/29jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
Tate,	Christopher:	American	Forum	Non	Conveniens	 in	Light	of	 the	Hague	
Convention	on	Choice­of­Court	Agreements,	v:	University	of	Pitts­
burgh	Law	Review	69	(2007)	1,	str.	165−187.
Ude,	Lojze;	Galič,	Aleš	(ur.):	pravdni postopek, Zakon s komentarjem,	1.	knjiga, 
Uradni	list	Republike	Slovenije	in	GV	Založba,	Ljubljana	2005.
Wedam	Lukić,	Dragica:	Prorogacija	mednarodne	pristojnosti	v	pravdnem	postop­
ku,	v:	Zbornik	znanstvenih	razprav	42	(1982),	str.	301−324.
178
6/30 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
Choice	of	Court	Agreements	in	Private	International	Law	
Summary
In	private	 international	 law,	choice	of	court	agreements	 (CCAs)	 represent	
a	departure	from	the	rules	on	international	jurisdiction	contained	in	national	
and	international	legal	acts.	The	paper	deals	with	general	questions	concerning	
CCAs	and	then	focuses	on	the	regulation	of	such	agreements	in	the	Slovenian	
national	 law,	 i.e.	 the	Private	International	Law	and	Procedure	Act	(PILPA).	A	
comparative	law	perspective	is	applied	throughout	the	paper,	as	well	as	compari­
sons	with	the	regulation	under	the	Brussels	I	Regulation	and	the	2005	Hague	
Convention.
In	the	introductory	chapter,	the	author	discusses	the	reasons	for	parties	to	
conclude	a	CCA	and	especially	questions	the	legitimacy	of	designing	a	court	on	
the	basis	of	its	“neutrality”.	Furthermore,	possible	CCAs	are	presented,	such	as	
the	prorogation	of	more	than	one	court,	the	derogation	of	one	or	more	courts,	
CCAs	with	determinable	rather	than	determined	courts,	as	well	as	combined	
agreements	on	international	as	well	as	territorial	jurisdiction.	The	complexity	of	
the	law	applicable	to	the	admissibility	and	validity	of	CCAs	is	also	addressed.
In	 the	 second	chapter,	 the	author	analyses	 the	exclusive	nature	of	CCAs,	
especially	in	cases	where	the	parties	have	not	expressed	their	will	regarding	this	
question.	She	establishes	that	in	such	cases	international	acts,	such	as	the	Brus­
sels	I	Regulation	and	the	Hague	Convention	hold	the	chosen	jurisdiction	to	be	
exclusive,	whereas	a	comparative	law	analysis	reveals	significant	differences.
The	 third	 chapter	 is	 dedicated	 to	 the	 conditions	 for	 the	 admissibility	 of	
CCAs	in	the	Slovenian	national	law.	On	the	basis	of	the	PILPA,	there	are	two	
such	conditions:	first,	the	foreign	nationality	of	one	of	the	parties,	and	second,	
the	absence	of	the	exclusive	jurisdiction	of	Slovenian	courts	regarding	the	dis­
pute	at	issue.	In	2009,	the	Slovenian	Supreme	court	added,	by	way	of	case­law,	
a	third	condition:	the	CCA	must	not	lead	to	a	situation	where	the	judgment	
delivered	by	the	chosen	court	could	not	be	recognized	and	enforced	in	Slovenia.	
The	author	questions	the	adequacy	of	such	a	solution	which	involves	adding	
a	 condition	 for	 the	 admissibility	 of	 the	CCA,	 and	prefers	 the	 solution	of	 a	
so­called	forum	necessitatis,	under	which	a	court	could	disregard	an	otherwise	
admissible	CCA	in	exceptional	circumstances.	In	this	way,	parties	which	do	not	
need	the	judgment	to	be	enforced	in	Slovenia	would	not	be	blocked	in	conclud­
ing	a	CCA	by	the	mentioned	third	condition	for	the	admissibility	of	the	CCA.
179
6/31jerca kramberger škerL – prorogacija mednarodne pristojnosti
	Regarding	the	conditions	as	to	the	form	and	the	content	of	the	CCA,	the	
latter	must	concern	disputes	arising	from	a	determined	legal	relationship	and	
must	be	concluded	in	writing.	The	condition	of	having	a	written	form	must	be	
interpreted	broadly,	such	that	it	encompasses	all	agreements	existing	in	a	lasting	
form	which	can	be	reproduced	at	any	time	and	guarantee	the	existence	of	the	
consent	of	both	parties.
The	fifth	chapter	deals	with	 jurisdiction	based	on	 the	defendant’s	 appear­
ance,	i.e.	on	the	fact	that	the	defendant	did	not	object	to	the	jurisdiction	of	the	
court	where	the	plaintiff	filed	the	lawsuit.	Such	jurisdiction	is	generally	possible	
every	time	the	parties	could	have	concluded	a	CCA.	Special	attention	is	drawn	
to	the	solutions	in	international	and	comparative	law,	under	which	the	court	
must	warn	the	defendant	of	the	possibility	of	objecting	to	the	jurisdiction	of	
this	court	and	of	the	consequences	in	case	the	defendant	does	not	do	so.	The	
author	proposes	the	introduction	of	such	a	rule	in	the	PILPA,	at	least	regarding	
so­called	weaker	parties,	so	as	to	prevent	the	jurisdiction	from	being	based	on	
the	ignorance	rather	than	the	silent	consent	of	the	defendant.
Furthermore,	 the	 important	question	of	 the	 effects	of	 the	CCA	on	 third	
parties	is	discussed.	Legal	relationships	namely	change	in	time	and	one	of	the	
possible	 changes	 is	 the	 replacement	of	one	or	both	parties	with	new	parties	
or	else	the	participation	of	third	persons,	such	as	in	the	case	of	a	surety.	Such	
situations	have	mostly	received	unanimously	accepted	solutions,	e.g.	the	CCA	
is	binding	on	the	legal	successors	of	the	parties	and	sureties	are	not	bound	by	
such	because	their	obligation	results	from	a	separate	relationship	with	the	credi­
tor.	Problems	 and	differences,	however,	occur	 regarding	bills	of	 lading,	 since	
national	rules	differ	as	to	the	substantive	effects	of	such	on	the	consignee.	It	is	
also	possible	to	conclude	a	CCA	in	favour	(but	not	to	the	detriment)	of	a	third	
party	which	could	possibly	become	a	party	to	a	dispute	arising	from	a	contract	
containing	a	CCA.
The	seventh	chapter	is	dedicated	to	the	application	of	general	legal	principles	
to	the	admissibility	and	taking	into	account	of	CCAs.	The	author	explains	the	
general	 rejection	 of	 the	 Anglo­Saxon	 forum	 non	 conveniens	 doctrine	 in	 the	
Slovenian	and,	generally,	in	continental	legal	systems,	and	draws	attention	to	the	
deficiencies	of	such	a	standpoint.	On	the	basis	of	a	Supreme	Court	judgment	
on	the	effects	of	a	CCA	in	cases	where	such	would	lead	to	a	situation	where	
an	Austrian	judgment	could	not	be	recognized	in	Slovenia,	the	author	analyses	
possible	solutions	to	similar	situations	from	the	point	of	view	of	the	principle	
of	fairness,	and	especially	the	right	to	a	fair	trial.	Examples	from	comparative	
law	are	given	to	shed	light	on	how	other	European	courts	deal	with	similar	ques­
tions.	The	author	discusses	the	limits	between	acknowledging	party	autonomy	
180
6/32 Zbornik Znanstvenih raZprav – LXXii. Letnik, 2012
and	the	protection	of	the	parties	when	this	autonomy	leads	to	undesired	results.	
In	general,	it	is	recommended	that	the	courts	intervene	only	in	exceptional	cases	
and	restrain	themselves	from	over­protective	behaviour.
Next,	court	proceedings	in	the	case	of	a	CCA	are	dealt	with.	A	court	must	
not	consider	a	CCA	on	its	own	motion.	The	plaintiff	must	submit	the	CCA	
with	the	introductory	act	to	the	proceedings	or	else	the	defendant	must	submit	
the	 CCA	 in	 his/her	 response	 to	 the	 claim;	 subsequent	 submissions	 are	 not	
taken	into	account.	Where	the	proceedings	are	started	before	a	court	that	does	
not	have	international	jurisdiction,	whereas	it	is	possible	that	the	jurisdiction	is	
based	on	the	appearance	of	the	defendant,	the	court	must	serve	the	introductory	
act	on	the	defendant	and	wait	for	his/her	response;	if	the	defendant	enters	an	
appearance	without	objecting	to	the	jurisdiction,	the	court	acquires	jurisdiction.
CCAs	can	 raise	questions	 regarding	 the	 scope	of	 their	 effects	 in	complex	
legal	situations,	such	as	the	lis	pendens	and	related	actions.	Under	the	PILPA,	
the	Slovenian	courts	do	not	regard	the	international	lis	pendens	in	cases	where	
Slovenian	courts	have	been	chosen.	In	such	cases,	the	foreign	judgment	could	
namely	not	be	recognized	and	enforced	in	Slovenia.	The	recognition	and	en­
forcement	of	a	foreign	judgment	issued	on	the	basis	of	a	CCA	is	not	possible	
if	the	parties	have	disregarded	the	rules	on	exclusive	jurisdictions	of	Slovenian	
courts.
The	paper	concludes	with	the	findings	of	the	author	that	party	autonomy	in	
the	field	of	international	jurisdiction	should	be	encouraged,	but	also	restrained	
in	order	to	protect	the	parties	from	the	undesired	results	of	CCAs	and	in	order	
to	protect	state	interests.	The	protection	of	the	parties	should	nevertheless	be	
very	limited;	the	parties	should,	in	principle,	bear	the	consequences	of	their	legal	
actions	 and	 therefore	 conclude	 CCAs	 with	 appropriate	 precaution.	 Without	
interfering	with	 the	 legal	 conditions	 for	 the	 admissibility	 of	CCAs,	 a	 forum	
necessitatis	should	be	possible	in	exceptional	cases	where	the	right	to	a	fair	trial	
would	otherwise	be	endangered.