REINHOLD MESSNER PRI PRIJATELJU TOMU ČESNU V KRANJU
ISKANJE LASTNE MEJNE SITUACIJE
NEVA MU2IČ
Opisati ga z eno beseda je čisto nemogoče, a za začetek si pomagajmo s pojmom »intenzivnost.« Kdor ga gleda le nekaj minut, lahko pri priči ugotovi, da ta človek nepretrgoma dela. V četrtek se je vrnil s poti, v petek se je odpeljal s Tirolskega v Kranj in zvečer je že stal na odru kino dvorane Center. Kateri magnet ima tolikšno moč, da Mes-snerja bre2 predaha premika po šahovnici evropskih mest? Seveda on osebno kot živa legenda In ker tako zahteva »alpinistični trg«, pa njegovo hrepenenje po gorah — in kadar ni na njih, misli nanje na predavanjih. Njegovo kranjsko predavanje letošnjega septembra pa je dalo slutiti, da to ni le nekakšno avtomatsko drdranje ene in iste vsebine (še zlasti sedaj, ko je »uresničil svoje sanje«), ampak je pokazalo tudi njegovo spoštovanje do slovenskega alpinista Toma Česna, ki ga je nevsiljivo vriva! med svetovne alpinistične zgodovinske mejnike. In če je potrebno z eno besedo Messner-ja še kako drugače opredeliti, potem je to prav gotovo poštenost tn odkritosrčnost. Priznal je, da je Tomo Česen tisti, zaradi katerega je prišel, je njegov prijatelj in v alpinističnem smislu prevzema štafetno palico njegove ideje in ideala čistega športnega plezalca. Se pred kratkim je v Chamonixu (kjer so se zbrala vsa slavna gorniška imena ob 40. obletnici vzpona na prvi osemtisočak Anapur-no) z zgodovinskega stališča govoril o eri Chrisa Bonningtona, Maurica Herzoga, Edmunda Hillaryja in o svoji, potem pa
Reinhotd Messner: »človeško bitje lahko z lastnimi močmi gre in pride na konec sveta.«
odkritosrčno priznal, da sedaj vse te izkušnje in korenine spretno izrabljajo mlajši alpinisti In uresničujejo njihove sanje. Na slovesnosti je nagradil s svojim Snežnim levom Toma Česna kot alpinista, ki trenutno lahko v alpinizmu največ pokaže. Če skušamo še naprej opredeljevati Mes-snerja z »eno besedo«, potem je pri priči potrbno omeniti, da je enostavno — profesionalec. Ne ie v plezanju, ampak kratko in malo v vsem. V svojem obnašanju, v svojem pristopu do vsega, kar počne, v odnosu do sogovornika, kako se obnaša v »gosteh«, pa čeprav ga nagovarjajo le v slovenskem jeziku, v organiziranju, ali če hočete, kar v samoorganiziranju vsega potrebnega za predstavitev svojih gor-niških in knjižnih uspehov; vse to opravlja z lahkotnostjo, ki jo najdemo le še pri baletu (kakor se morda čudno sliši), vendar je v ozadju lahkotnega in skladnega gibanja trdo delo in neomajna disciplina, ki vzgojita človeka v osebnost, ki zna vrednotiti sebe in druge, delo in odnose.
Tako je bilo tudi v Kranju na predavanju v petek, 14. septembra, tako je bilo v soboto na tiskovni konferenci, kasneje, ko so posamezniki želeti še več in več zvedeti v čim krajšem času, ko ga je snemala za »veliki intervju« ljubljanska
vstopila vanjo, vendar sta se morala zaradi slabega vremena vrniti v bazo. Vnovič sta poskusila 31. avgusta, pa sta iz istega vzroka spet morala odnehati. Dne 2. septembra sta kljub razmeroma slabemu vremenu vztrajala v steni In v čisto alpskem slogu nadaljevala plezanje do vrha gore. Nanj sta priplezala 7. septembra ob 9.15 po lokalnem času, še Isti dan pa sta začela sestopati po severovzhodni strani in dan pozneje prišla v izpraznjeno bazo, naslednji dan pa v New Delhi.
2e dva dni pozneje sta naša alpinista Iz glavnega mesta Indije odpotovala v Katmandu in od tam proti baznemu taboru pod Mount Everestu, kjer sta se pridružila mednarodni odpravi Alpe Jadran.
televizija in ko je potrpežljivo Čakal na masters tekmovanju v prostem plezanju, če bo ali ne bo na koncu najboljšima predal zmagovalna pokala. Njegov urnik nt prenesel dežja in tako se je odpeljal »proti severu«, kot Js dejal in kot je bilo načrtovano, tekmovanje pa se je končalo naslednji dan.
Kaj bi Messnerja ponovno privabilo k nam? Skrivnost bomo razkrili: če poznate koga, ki proda mongolskega konja, pride takoj, v desetih letih pa je obljubil za prmejdunaj, da pride splezat smer v naši slavni Severni triglavski steni.
MESSNER SE PREDSTAVI
Njegovo predavanje predstavlja tiste trenutke In vzpone od leta 1970 do 1986, ki niso pomenili le prelomnice v njegovem plezanju, ampak predvsem v razvoju svetovnega alpinizma. Vsakdo ve, da je Messner gradil svoje plezanje na posebnostih, ki so se rodile v njegovi glavi In za katere je plačevat precejšen davek (veliko nevoščljivosti, veliko nesmiselnih ¡obtožb, veliko očitkov, veliko privatnega življenja, veliko osebnega zdravja), a v končni fazi je veliki zmagovalec on in ni čudno (in tudi zgodovina v vseh pogledih to potrjuje), ko trdi, da se lahko spreminja le posameznik in da vsakdo lahko spreminja le samega sebe. Ves njegov življenjski opus to dokazuje.
Na začetku so mu stati ob strani domači; oče ga je vodil v gore, ogromno je plezal z bratom Gunterjem, mati ga ni nikoli ovirala ali priklepala nase (prava redkost), za svoje ženske (tudi če ne živi več z njimi) pa izjavlja, da nič na svetu ne more uničiti »njihove skupnosti*. Seveda gre tu verjetno za globlje pomene, ki jih lahko le slutimo.
Vse drugače je bilo v strokovnem svetu, kjer je bil hude boje, posebno v nemških alpinističnih revijah, zgubljal prijatelje in se na koncu odločil, da poskusi doseči »najvišjo in zadnjo razpravo in poravnavo med človekom in goro« kar sam. Prelomnice so naslednje: Nanga Parbat (8125, leta 1970), Buhlova gora — in Buhla je Messner občudoval že kot otrok. Prav lahko pa bi goro imenovati tudi Messnerjevo, saj je zanj pomenila prvi odhod v Himalajo in začetek velike poti na štirinajst vrhov, ki se je tragično pričela. Uspeh — preplezati eno od najmogočnejših sten, Rupalsko steno — je zahteval visok davek, smrt brata Gunterja, in človek ima občutek, da tega Messner še danes nI čisto prebolel. Prav tako se je prav tu sam srečal s »svojo smrtjo«, ki ga je tudi zaznamovala do današnjih dni. Odločil se je, da premaga sebe, da preizkusi in vedno znova zvišuje mejo lastnih zmogljivosti, da doživi tisto človekovo bivanjsko stanje, ki je že na meji
med zemljo in nebom in zaradi katerega je Messner ves čas trdil, da mora znova in znova v to mejno bivanje, da spozna sebe in svet in da »iz smrti prikliče življenja«.
Sledi alpski vzpon na Gašerbrum i (8068, teta 1975) s soplezalcem Petrom Haber-lom. To je bil velikanski korak v do tedaj odpravarskem načinu osvajanja himalajskih vrhov: vse je hitreje, ceneje, predvsem pa čistejše. In Vrhunec vsega — solo vzpon na Everest brez dodatnega kisika in tehničnih pripomočkov (8848, leta 1980); to je bil dokaz, da »lahko človeško bitje z lastnimi močmi gre in pride na konec sveta« (predpripravi sta bila vzpon na Everest teta 1978 s Petrom Haberlom, brez dodatnega kisika in tehničnih zvijač, in solo vzpon na Nanga Parbat istega leta).
REZERVATI ZA MLADE ALPINISTE
In danes? Preizkusiti je želel, ali je sposoben preživeti dolgo Časa v izredno mrzlih razmerah »bele Antarktike« in je s prijateljem Arvedom Fuchsom na smučeh (tako, da sta vsak svojo prtljago vlekla na saneh) prehodil Antarktiko v dvainde-vetdesetih dneh (zima 89/90). Kot je vedno pri Messnerju, se je tudi tokrat potrebno vprašati, ali je šlo res samo za spopad s samim seboj in naravo ali pa ponovno za kaj več. Jasno, šlo je za še eno različico — recimo ji »ravninska« — ma-terializlranja njegove večne zamisli o športno čistem dejanju, ki je bilo tokrat močno podprto še z idejo ekološke neoporečnosti. »Pustimo vsaj ta del zemlje »bel«, nedotaknjen, kolikor se še da, ne uničimo vsega s tehniko in množičnimi pohodi (kar obvezno prinaša tudi nesnago), saj ta kontinent predstavlja za Zemljo velikanski vir čiste vode (in ne le naftna nahajališča)!« — Z ekologijo misli Messner resno, saj se je že dogovoril za odhod v Amazonljo, kjer naj bi se uresničila zamisel o nedotaknjenem predelu amazonske džungle.
Prav tako pa pravi, da se bo trudil, kolikor je v njegovi moči, da ohrani vsaj še nekaj kotičkov nedotaknjenih tudi mlajšim alpinistom, ki še prihajajo, da bodo iahko stopili v nedotaknjen svet in ga doživeli po svoje. Prav zato tudi tako intenzivno ruši mit o svojih vzponih in noče dopustiti (ali vsaj poskuša), da bi s svojim pisanjem onemogoči! »prvobitno doživetje« nekega prvenstvenega vzpona, ker bi sicer podvig veljal bolj za »posnemanje« in za nekaj »že znanega« in ne toliko za »plezalčev vzpon«. Sicer pa je sam dejal, da so njegove ideje plod njegove fantazije, a njih vodilo je poznavanje alpinistične zgodovine. Tako se je v pogovoru mimogrede dotaknil številnih ključnih točk evropskega alpinizma, vključno s problemom prostega
PLANINSKI VESTNI K
plezanja, ki ni ameriški izum, ampak je nastalo pred sto leti v nemških in italijanskih gorah, predvsem na tistih vrhovih, ki niso dopuščali veliko prvenstvenih vzponov, in je bilo potrebno doseči nov spopad z goro na ravni višje težavnosti. Omenil je plezalca Innerkoflerja, ki je 1890, leta prosto splezal severno steno Male Cine. Zal mu je, da so preplezali Diretissimo v Veliki Čini z vsemi tehničnimi pripomočki, čemur je takrat ostro nasprotoval, kot v podporo njegovi ideji pa danes to smer plezajo plezalci na najčistejši način — torej prosto. Pri tem je navedel še ugotovitev Paula Preussa iz leta 1911, češ da se bo zgodilo z gorami kot z igračami: ko spoznamo
razširi, v nas se prebudi podzavestni jaz, spoznamo svojo omejenost, spoznamo, da damo lahko le sami smisel svojemu življenju. Tu spoznamo, da smo pri svoji ■izbiri svobodni, da se odiočamo sami, kaj bomo storili in kako. In prav to je zanj osnova za razvoj lastne osebnosti, za sa-mouresničevanje; nekako začnemo živeti »tukaj in sedaj«.
Sam pravi: »Izkušnje ti ponujajo spoznanje, kaj zmoreš in od tod črpaš svojo samozavest in zavest o sebi. Od toči tudi kritično mišljenje. Prav v tem pasu lahko iščemo in najdemo odgovor na vprašanje glede izkušenj na meji smrti, pa tudi na splošna temeljna vprašanja življenja. Seveda se moramo odreči osvajalnemu zna-
Zaradi prijatelja Toma česna Je Messner prišel v Kranj	Foto: Mirko Kuniič
njihov mehanizem, niso več zanimive. Ustavil se je tudi pri problemu lestvice, ki opredeljuje težavnostne stopnje. V načelu se zavzema za to, da človek ne bi smel nikoli zakoličiti meje, saj je prav tisto neznano, tisto nekaj več, generator nadaljnjih poskusov pri plezanju in premagovanju vedno težjih smeri ali pa iskanju težjega načina. Tako precej zameri Wiiheimu VVelzenbachu njegovo »poslednjo določitev« človekove zmogljivosti pri šesti težavnosti stopnji, za kar je določil leta 1925 tudi smer — severnozahodno steno Civette.
NARAVNA OMAMA
Giede smrtnega pasu meni, da tu ne more iti za »namerno hotenje izzivanja smrti« ali prostovoljno smrt. Prav v tem območju se človekova zavest pravzaprav
čaju gorništva in se opredelil za bivanjskega.
Slava, uspeh, vrh? Ne, sam počnem le tisto, kar najbolje znam. Doživetja v smrtnem pasu (blodni spremljevalci, glasovi, šumi, nekakšno opazovanje samega sebe od zunaj, kot bi postal svoj dvojnik), vse to je nekakšno približevanje novim območjem zavesti. Tu je doživljanje veliko intenzivnejše. Verjetno iz tega izvira želja, da bi vedno znova doživljal ta občutek, podoben evforiji, nirvani. Gre za nekakšen opoj (podkrepljen s kemičnimi spremembami v telesu, kajti proizvajajo se snovi, ki blažijo bolečino, povzročajo privide in občutek sreče). Vedno sem za naravno omamo; včasih imam občutek, da bi lahko spoznal poslednjo resnico o bivanju le tu gori, na čuten način. Duševna območja me izredno privlačijo: zmožnost zavestnega doživljanja, ki mi ga omogoča prav gorništvo. Privlačijo me skrajne izkušnje. V najširšem smislu gre pri mojem plezanju za zasvojenost.«	479
POTA (TUDI NAŠEGA) ALPINIZMA__
In naš alpinizem? Pozna Čopa, Kuna-verja, Betaka, seveda Česna. Ob obisku se je zanimal za naše ključne prelomnice v plezanju, saj pripravlja novo knjigo o tej temi. Zelt vključiti vanjo tudi naš alpinizem (celo Debelakovo je poznal). Pri nas je plezal le enkrat, ko je bil Se zelo mlad, sicer pa se je kasneje obrnil v Himalajo in prav tam spoznal naše velike uspehe.
Smatra, da smo bili v sedemdesetih vodilna alpinistična sila v Himalaji. Južna stena Makaluja, zahodni greben Everesta, zahodni greben Gašerbruma I, vse to so za tisti čas velikanski uspehi. Potem pa še stena v Daulaglriju, pa južna stena Lotseja 1981 in zadnji dve leti predvsem česen z dvema velikanskima stenama (Jannu, Lotse). Kdo bi si v sedemdesetih upal sanjati, da bo čez deset let ta stena preplezana solo in na alpski način! Predvideva: če bo šlo tako naprej, bomo še nekaj časa ponovno vodilni v Himalaji. O alpinizmu pa meni, da je zdaj postal svetovni proces. Da posnemamo drug drugega, da imamo možnosti hoditi po vseh gorah sveta in da vse skupaj postaja eno.
V nekaj naslednjih letih pričakuje še težje vzpone, morda kakšno prečenje (Eve-verst-Lotse), v desetih letih pa meni, da bodo verjetno rešeni še zadnji problemi — kakšen ducat jih je. Vendar »skušaj-mo ohraniti čar prvobitnosti, kar je tudi pred dvesto leti privlačevalo ljudi v gore, mi pa smo do danes prav to prvobitno naravo že dodobra pohabiti.« Ekologija torej nad vsem; pustimo vendar še kakšno belo liso nedotaknjeno t
PROFESIONALEC OD NOG DO GLAVE
Čeprav trdi, da je povsem normalen Človek, kar seveda dokazujejo tudi številne medicinske raziskave, saj je bil Messner nekaj časa prava tarča različnih inštitutov, pa smo si nekako v globini duše vendarle vsi edini, da je Messner vendarle nekaj posebnega, fenomen, nerešljiva uganka. Morda ti&I skrivnost v njegovi psihi, volji, neverjetni vztrajnosti, izkušnjah, ki so mu dajale nove spodbude in samozaupanje; morda igra pri tem kakšno vlogo tudi njegov tibetanski amulet, ki mu ga je dal prijatelj, prava redkost, kar pa zopet potrjuje, da se je s svojimi deli In predvsem načinom vsedel ne le v evropsko dušo in srce, ampak tudi v azijsko. Tako ga na primer (v filmu) omenja pakistanski vodič »Little Karim« (prav tisti, s katerim je Nejc Zaplotnik kakšno »pokadil«), za katerega pa tudi Messner meni, da je »ka]la«, saj je porabil od baze (Ga-šerbrum I) do Askole in nazaj le štiri dni. Zanj pravi Tone Škarja, da »je bil za vse izziv in navodilo, da moramo najti svojo
pot, hkrati pa vplivamo drug na drugega; vsak dosežek je bilo potrebno preseči; šport je res plemenit, a hkrati tudi tekma. Messner je za vse poosebljal težnje po plemenitosti in čisti borbi.« Kaj pa je povedal o njem takoj po predavanju Viki Grošelj, ki ga je že večkrat srečal »na terenu« in pred leti objavil z Messnerjem pogovor? »Messner je velika osebnost in ga spoštujem. Zanimalo me je, kako predava, kako vsebinsko postavi predavanje. To je bilo zame poučno. Poleg njegovega velikanskega športnega uspeha ga spoštujem tudi kot vsestranskega profesionalca, saj je eden od redkih, ki je znal svoje plezalne uspehe in pisanje tudi vnovčiti. Tudi za to sta potrebna spretnost in talent. Vedno sem zagovarjat njegove Ideje glede plezanja, njegovo skromnost. Ko je prihajal s Čo Oja, nas je sam poiskal v Katmanduju, da nam izreče sožalje ob smrti Nejca in se pozanima o naši odpravi na Manaslu. Do vsega Ima profesionalen pristop. Pri njem ni čutiti nobene zlaganosti. Enostavno je šel z nami na večerjo. Tudi pri predavanju je odkritosrčno omenjal uspehe Toma česna. Očitno ga izredno ceni.« Če boste čez leto dni kaj hodili po Nepalu, nikar ne mislite, da imate privide. Messner pravi, da bo verjetno nekaj časa preživel tam, s svojo družino. Saj razumete, zasvojenost! Kot pravi sam, je lahko srečen tisti, ki je našel svojo pot. In Messner deluje srečno.
»Vzorna« planinska društva
Slovenski planinci se rad! pohvalimo, da nas je precej več kot sto tisoč. Pri tem se hvalimo samo s kvantiteto, medtem ko o kvaliteti prav malo govorimo.
Planinska zveza Slovenije je krovna organizacija planinskih društev, ta društva pa naj bi seveda pomagala svoj vrh vsaj delno tudi vzdrževati. Med drugim naj bi del planinske Članarine šel v blagajno PZS — pa iz nekaterih društev prav težko pride v blagajno PZS kakšen dinar. Do konca septembra je 32 slovenskih planinskih društev poslalo PZS manj kot polovico prispevka od letošnje članarine, tistega dela seveda, ki naf bi šel za delovanje PZS. Cisto nič pa do tega datuma niso poslali iz planinskih društev Bovec, Kobarid, Loče, Slovenljales, Šentjur, Šentvid, Tabor In Oplotnica. Še zanimivejši je podatek, da planinska društva Kondor, Macesen In Pianja niso prevzela niti znam-klc za Članarina za letošnje leto In torej obstajajo samo Še na papirju.