Vojna v Abesiniji se bliža koncu. Z ogromno premočjo svoje tehnike se je posrečilo streti italijanrcki vojski odpor abesinskih čet na severni fronti, kjer je prevzel poveljstvo nad armado sam abesinski cesar. Najhujše orožje, proti kateremu se Abesinci ne morejo braniti, so italijanslca letala, ki so zmeta)a na tisoče ton eksplozivnih in plinskih bomb fta abesin.^ke postojanke, napadajo pa abesinske čete tudi s strojnicami iz nizke višine. Zadnje dni so italijanski letalci z bombami uniCili mesti Harar in Džid*'go, prvič pa so bombardirali tudi Addis Abebo, kjer so porušili radijako postajo in raz•>ili hangarje za abesin- ska letala na letališču. Na severu so italijanske čete prodrle do jezer Tana in Ašangi. Pcsebno srditi boji so se vršili pri jezeru Ašangi, kjer je nastopila proti Italijanom abesinska garda pod osebnim cesarjevim vodstvom. Garda je najbolje oborožena vojaška enota od vseh abesinskih čet, vendar ae je morala umakniti. Italijani ao namreč poslali v borbo nove metalce plamenov — male tanke, \z katerih brizga ogenj na 50 metrov daleč. Na jugu pripravlja general Graziani novo ofenzivo proti četam abesinskega rasa NeSibuja, ki so že edine ostale sveže in neporažene. Vse izgleda. da se bliža abesinska vojna h koncu in bo neguš najbrže kmalu za- prosil za rnir. Italijani so že objavili mirovne pogoje: Abesinija mora sprejeti pogodbo, ki je bila že leta 1896 pred porazom pri Adui sklenjena med Italijo in Abesinijo. Po tej pogodbi bi pripadlo Italijanom veliko ozemlja, nad ostalo Abesinijo pa bi imeli pokroviteljstvo, tako da bi stvarno postali lastniki cele velike abesinske države. Abesinski cesar naj bi bil obdan od italijanskih svetovalcev.